Nekoliko o pomenu § 371. k. p. r. Menil bode lahko kdo, da določba § 371 k. p. r. z dne 23. maja 1873 št. 119 d. z. — po katerej je tedaj, kadar iz krivde obtoženca izhaja popolnoma ali deloma neveljavnost pravnega opravila, katero je kdo ž njim sklenil, v kazenski razsodbi soditi tudi o tem in o pravnih nasledkih odtod iz-virajočih — ne potrebuje nikakega razlaganja, ker je sama ob sebi dovolj jasna in umevna. Vendar so se pokazali v praksi o tej zakoniti določbi nazori, kateri se mi nikakor ne zde pravi; n. pr. v sledečem slučaji: Oče in sin bila sta krivim spoznana pregreška v zmislu § 1. zakona z dne 25. maja 1883, št. 78. d. z., ker je oče o pretečem mu prisilnem zvršilu z namenom, da bi izplačanje svojega upnika obrezuspešil, izročil svoje zemljišče sinu, sin pa dobro poznajoč očetov namen prevzel zemljišče v last, ne da bi bil prevzel tudi dotični dolg v svojo plačilno obljubo. Zasebni vdeleženec je pri glavni razpravi predlagal, da naj se ob enem razveljavi dotična, med očetom in sinom sklenjena izročilna pogodba, na katere podlagi je bil sin v zemljiški knjigi že prepisan za lastnika, da bode mogel iz zemljišča dobiti plačilo, ker nima njegov dolžnik drugega imetja. Sodišče ni spoznalo po tem predlogu, temveč napo- 19 — 290 — tilo ga je na civilno pravdo, in sicer „z ozirora na to, da „so vsled sklenjene izročilne pogodbe glede izročenega zemljišča lahko nastopile pravne razmere, katere zadevajo pra-„vice drugih oseb, sodišče pa nima dotičnih zemlje-knjižnih „podatkov, da bi moglo o tem soditi". Ti razlogi res ne povedo mnogo; kažejo pa, da si sodišče ni bilo svesto tega, kar mu v takem slučaji nalaga v razsodbo določba § 371. k. p. r. *• Ker sta bila obsojena oče in sin, priznalo je sodišče samo, da je bila izročilna pogodba mej njima sklenjena nedopustnim, kaznjivim potom; iz tega sledi pa jasno, da ta pogodba me; obtožencema ne more ostati v veljavi na škodo upnika in da se mora na zahtev po njej oškodovanega vničiti in razveljaviti toliko, v kolikor ovira izpla-čanje upnika. Da kazensko sodišče zavrača zasebnega vde-leženca v tako jasnem slučaji še na težavno in drago civilno pravdo, pač ne ugaja pravemu pomenu § 371. k. p. r. I. Vprašati je najprej, kak pomen imajo besede § 371. k. p. r.: „ako iz tega, da je obtoženec kriv, izhaja popolnoma ali deloma neveljavnost pravnega opravila. . . ." ? Po katerem zakonu je presojati veljavnost ali neveljavnost dotičnega pravnega opravila? Kazenskopravdni red z dne 29. julija 1853 št. 190 d. z. določil je v §. 361. skoraj od besede do besede taisto, kar določuje §. 371. sedaj veljajočega kazenskopravdnega reda; samo koncem prvega odstavka bil je še dostavek: „ako gre „sicer razsojevanje tega civilnim sodiščem in če se „reč po dokazih civilnim zakonom primerno razsoditi „more". Ta dostavek označuje jasno stališče, na katero se ima postaviti kazenski sodnik, kadar mu je razsojati o veljavnosti oziroma neveljavnosti kakega pravnega opravila v zmisla § 371 k. p. r.; iz njega se vidi, da je veljavnost ali neveljavnost takega pravnega opravila presojati po splošnih ali posebnih določbah zasebnega prava, po katerih ima sicer soditi civilni sodnik. Navedeni dostavek se je pri redakciji §. 371 k. p. r. z dne 23. maja 1873 izpustil brez posebnih razlogov; mogoče — 291 — za to, ker se je smatralo to, kar se tam izraža, za samo ob sebi umevno: mogoče pa tudi za to, ker se je zdel pojem „civilnim zakonom primerno" (den Civilgesetzen gemass) preozek; kajti mislilo se je lahko na določbe, kakoršne so se sprejele v novejše zakone, n. pr. zakon z dne 28. maja 1881, št. 47 d. z., po katerem so sedaj neveljavna pravna opravila, ki so bila tedaj po določbah civilnih zakonov dovoljena (zakon z dne 14. junija 1868, št. 62. d. z.). A naj se je zgodilo to iz tega ali onega razloga, toliko je jasno in nedvomno, da se veljavnost pravnih opravil, ki se opirajo na zasebno-pravne naslove, more in mora presojati le na podlagi določb zasebnega prava, naj sodi potem o nji kazenski, ali pa civilni sodnik. *) V § 371. k. pr. razširja se le delokrog in pristojnost kazenskega sodnika. O veljavnosti ali neveljavnosti pravnih opravil zasebnega prava razsoja načeloma civilni sodnik; kadar se je pa kako tako pravno opravilo zgodilo kaznji-vim potom, takrat ima kazenski sodnik s svojo sodbo o krivdi ob enem .soditi tudi o tem, če iz krivde izhaja neveljavnost dotičnega pravnega opravila. II. To ugaja popolnoma načelu, da naj se stvar, ki se je spravila pred kazenskega sodnika in s katero so za-sebnopravne pravice kake osebe v tesni zvezi, razsodi ob enem — kolikor le mogoče — v vseh ozirih, da naj se pravici in zakonu da zadoščenje na vse strani, ne da bi moral po kaznjivem dejanju oškodovani po izrečeni krivdi iz samih formalnih vzrokov hoditi od sodnika do sodnika, da se mu prisodijo njegove zasebnopravne pravice. To je tudi načelo kazenskopravdnega reda z dne 23. maja 1873., kajti posebna določba § 371 izvira in sledi iz splošne določbe S 4. k. p. r. — „Jura novit curia" velja tudi za kazenskega sodnika, on mora poznati tudi civilne zakone, in "kadar mu je s krivdo obtoženčevo vred soditi o po kaznjivem djanju zadetih zasebnopravnih pravicah, soditi jih mora po dotičnih civilnih zakonih. ') Tako omeni tudi Maver k § 871. k. p. r. svojega komentara rekoč: ,,Pri teh razsodbah mora kazenski sodnik imeti pred očmi določbe občnega državljanskega zakonika in druge tje spadajoče zakone ter ukaze" . i . , 19* — 292 — Po § 4. k. p. r. rešiti so načeloma na predlog poškodovanega njegove zasebnopravne terjatve v kazenskem postopku; le izjemno, ako se pokaže neogibna, potreba, napotiti ga je na civilno pravdo, ako stvar ni tako razjasnjena, da bi se moglo o njej zanesljivo soditi. Zavrnitev na civilno pravdo je toraj izjemna določba in se mora strogo tolmačiti; kazenskemu sodniku ni dano na prosto voljo, o zasebnopravnih zahtevah oškodovanega soditi, ali ga pa ž njimi zavrniti na civilno pravdo; on je na predlog zasebnega vdeleženca dolžan tudi o tem izreči svojo sodbo; le kadar to ni mogoče, kadar je treba še drugih dokazov in pojasnil, zavrniti je zasebnega vdeleženca ž njegovimi zahtevami na civilno pravdo, ker se ne dopušča, da bi se zaradi tega zavleklo kazensko postopanje. Kazenski sodnik ima tedaj v takih slučajih dvojno nalogo: v prvo sodi on v svojem ožjem in pravem delokrogu o kaznjivem dejanju samem, o krivdi obtoženčevi in njegovi kazni; tu ga vežejo določbe kazenskih zakonov; v drugo pa sodi on mesto sicer pristojnega civilnega sodnika tudi o zasebnopravnih pravicah, zadetih po kaznjivem djanju; tu ga vežejo občni in posebni civilni zakoni. III. Kateri civilni zakon je bil vporabiti v zgoraj navedenem slučaji, je pač lahko uganiti sedaj, ko je v pravni moči in veljavi zakon z dne 16. sušca 1884, št. 3G. d. z. Pred tem zakonom bila je stvar težavneja; kajti enaka nepoštena pravna opravila mogla so se poprej pred civilnim sodnikom izpodbijati in razveljaviti le takrat, kadar so obsegala v zmislu § 953. o. d. z. kako daritev v škodo upnikov. Kjer se pa to ni moglo dokazati, ni se moglo proti enakim nepoštenim in v škodo upnikov storjenim iz-: ročitvam imetja ničesar opraviti. Zakon z dne 16. sušca 1884, št. 36 d. z. določuje v § 29. I, da se morejo izpodbijati taisti pravni čini (Rechts.' handlungen), katere je storil dolžnik v drugi stranki znanem namenu, svoje upnike oškodovati. Ker je v navedenem slučaji kazensko sodišče obsodilo očeta in sina, priznalo je s tem samo, da je sinu bil znan namen očetov, svojega upnika oškodovati, njemu nasproti — 293 — je toraj dokazan glavni pogoj izpodbijanja v zraislu § 29. I. in § 31. št. 1. leg. cit. Pa tudi drugi za to potrebni pogoji bili so kazenskemu sodišču dokazani: 1. Oškodovani upnik, kateri se je bil pridružil kazenskemu postopanju in kateri je zahteval izrek neveljavnosti dotične izročilne pogodbe, bil je zato legitimovan v zmislu § 32. leg. cit.; njegova terjatev opirala se je na pravomočno sodbo civilnega sodnika, dolžnik njegov pa ni imel drugega imetja, iz katerega bi bil mogel upnik iskati plačila. 2. Ker je bila izročilna pogodba sklenjena tekom istega leta, katerega se je vršila kazenska pravda, stavil je oškodovani upnik tudi o pravem času svoj predlog ter zahteval razveljavljenje dotičnega, njemu na kvar sklenjenega pravnega opravila, kajti po § 29. I leg. cit. ima za to 10 let časa. Vse to bilo je kazenskemu sodišču dokazano; drugih dokazov pa ni potreba niti kazenskemu, niti civilnemu sodniku, kadar mu je soditi o veljavnosti enakega pravnega opravila. Civilni sodnik sodi prav lahko na podlagi podatkov kazenskega postopanja, — ne da bi mu bilo treba daljne razprave o tem — da je izročilna pogodba oškodovanemu upniku nasproti neveljavna. Saj je predmet pravdi le ta izrek in po § 35. zak. z dne 16. sušca 1884, št. 36. d. z. staviti je tožbeno zahtevo, da se izreče izpodbijani pravni čin upniku nasproti neveljavnemu ter ob enem dodati, kaj je toženi dolžan storiti ali opustiti za plačilo upnikovo; tudi je toženemu po § 38. leg. cit. dano na voljo, ogniti se vsakemu daljnemu izpodbijanju pravnega čina njemu nasproti s tem, da plača upnika. Nikakor pa ne zadeva ta izrek pravnih razmer, ki so iz spodbijane pogodbe nastale drugim osebam proti eni ali drugi pogajajočih se strank. Kazensko sodišče imelo je v tem slučaji v zmislu zgoraj navedenih določb izreči, da je izročilna pogodba, sklenjena med očetom in sinom, upniku in zasebnemu vdeležencu nasproti v toliko, kolikor ovira njegovo izplačanje, neveljavna, in da mora pre- - 294 — vzemnik zemljišča, ako hoče, da ostane pogodba tudi temu upniku nasproti veljavna, plačati očetov dolg. Tak izrek bilo je kazenskemu sodišču lahko storiti, če bi tudi ne bil zasebni vdeleženec svojega predloga tako natanko, zakonu primerno stavil, kakor zahteva § 35. zakona z dne 16. sušca 1884, št. 36 d. z. za tožbo pred civilnim sodnikom. , Kazensko sodišče teh zakonitih določb — kakor kažejo njegovi razlogi — ni imelo pred očmi; pač pa je mislilo na stvarne pravice, ki so jih med tem časom morebiti pridobile druge osebe na izročenem zemljišči, pri katerem je bil sin vpisan že za lastnika. A to je bila čisto nepotrebna skrb kazenskega sodišča, kajti v prvo zadeva izrek njegov le neveljavnost pogodbe oškodovanemu upniku nasproti; v drugo pa so one stranke, ki so v dobri veri v zemljiško knjigo pridobile kako stvarno pravico na zemljišči, popolnoma varne; njih varuje občni zemljeknjižni zakon in njega glavno načelo, na katero se opirajo javne knjige. Njim nasproti imel bi kazenskega sodnika izrek le tedaj svojo moč, če bi bil upnik v zmislu §. 61. in 66. obč. zeraljeknjižnega zakona prosil, da se pri izročenem zemljišči zaznamuje vpeljava kazenskega postopanja zaradi sklenjene pogodbe, na katere podlagi se je sin vpisal za lastnika; in tudi ta zaznamba imela bi moč in veljavo le onim osebam nasproti, katere so pridobile kako stvarno pravico ž e p o zaprošeni zaznambi. Vidi se toraj iz vsega tega, da je bila zavrnitev zasebnega vdeleženca na civilno pravdo v tem slučaji nepotrebna in da kazensko sodišče določbe § 371. k. p. r. ni prav umelo in vporabilo. Želeti je v tem toliko bolj jasnega pojma o pomenu § 371. k. p. r. in strogo zakonite njegove vporabe pri enakih slučajih, ker je zasebnemu vdeležencu proti zavrnitvi njegovih zasebnih zahtev na civilno pravno pot po § 283. k. p. r. zaprta pot daljnega pritoževanja in ker mora potem, ako hoče svojo pravico dobiti, nastopiti veliko težav-nejšo in dražjo pot civilne pravde. Dr. K. --o-- — 295 — Razmerje med § 312 k. z. ter § 487 in si. k. z. Tisti, ki se zakrivi djanja, katero ima vse znake prestopka v zmislu § 312. k. z. in prestopka v zmislu § 491 k. z. na sebi, mora se krivim spoznati prestopka v zmislu § 491 k. z. in kaznovati po § 493 k. z. ako se je tudi vzdignila zasebna obtožba. Tako spoznal je sodnik v posebnem slučaji ter je to svojo razsodbo s tem vtemeljil, da § 312. k. z. sam veleva, da ni nanj ozira jemati, ako dotično djanje ustanovi hujše kaznjivo djanje. Djanje, katero ima vse znake S 312. k. z. pa tudi § 491. k. z. na sebi je toraj soditi po §S 4'.)1 in 493 k. z., seveda le za slučaj, ako se je vzdignila zasebna obtožba zraven javne obtožbe. Namen teh vrstic je dokazati, da v tej razsodbi vpo-rabljena interpretacija zakona, — o katerej do sedaj niti v literaturi niti v praksi slišali nismo, protivi besedilu in duhu kazenskih zakonov. V prvič odločno nasprotuje besedilo § 312 k. z. samega tej interpretaciji. § 312 k. z. odločuje, da se mora vsako raz-žalenje kake v § 68 k. z. imenovanih oseb, naj se stori z besedo ali djanjem, kadar te osebe povelje kake gosposke izvršujejo i. t. d. kakor prestopek kaznovati, če se v tem djanji ne pokaže kako hujši kazni podvrženo kaznjivo delo. Po tem ni dvomiti, da § 312 k. z. nasproti stavlja prestopku hujši kazni podvrženo kaznjivo delo, toraj višje kategorije kaznjivih djanj, pregreške in hudodelstva. Le tedaj je konkretno djanje po § 312 k. z. kakor prestopek kaznovati, ako nima enakočasno vse znake pregreška ali hudodelstva, v katerem slučaji bi se moralo ravnati po zakonitih določilih, veljavnih za dotični pregrešek ali hudodelstvo, n. pr. v slučaji § 81. k. z. moralo bi se le na § 81 k. z. ne pa tudi na § 312 k. z. ozir jemati, ako bi tudi djanje vse znake prestopka po § 312 k. z. imelo. Zakon s tem veleva, naj se pri enodjanski konkurenci (eintatige Coneurrenz) toraj tam, kjer eno in taisto djanje nasprotuje več zakonitim — 296 - določilom, le ono določilo vporablja, katero dotično djanje ojstreje kvalilikuje. Ako bi § 312. k. z. le hujšo kazen v mislih imel, glasiti bi se moral drugače, ne smel bi prestopku protista-viti hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje, — glasiti bi se moral po ostali zakonovi terminologiji „gre kakor prestopek kaznovati, če se v tem ne pokaže kak hujši kazni podvrženi prestopek ali drugo kaznjivo djanje". Za našo trditev, da je vporaba jš 312 k. z. le izključena ako eno in taisto djanje ustanovi pregrešek ali hudodelstvo, ne pa tudi takrat, če ustanovi hujši kazni podvrženi prestopek, za to našo trditev govorijo jasno druga zakonita določila. §§ 76. in 78. k. z. pravita, da je od njiju duločeno hudodelstvo ustanovljeno, ako se ne pokaže, da je dotično djanje kako drugo težejše hudodelstvo. Tukaj se ni rabil izraz „hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje", — kar je povsem vtemeljeno. Kakor smo že povedali „hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje" nima drugega pomena, kot „kaz-njivo djanje višje stopinje", in ker je hudodelstvo v tem oziru narvišje, ker hujši kazni podvrženega kaznjivega djanja nego je hudodelstvo ni, — moralo se je v §§ 76 in 78 k. z. reči „ . . . . kako drugo težejše hudodelstvo", in ne: „ . . . . . kako drugo hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje". 300., 302., 305. in drugi, ki govore o pregreških, se pa zopet na „hujši kazni podvržena kaznjiva djanja" ozirajo in to lahko, ker oni ravnajo o kaznjivih djanjih druge stopinje. Da je tukaj „hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje" rabljeno v pomenu „hudodelstvo" kaže posebno jasno § 303. k. z, kateri pravi: „ ... je kriv pregreška, če to djanje ni hudodelstvo motjenja vere 122.)". Djanje po § 303. k. z. samo na sebi eventualno ne more drugo hudodelstvo ustanoviti, kot ono v § 122. k. z. določeno, in toraj se je tudi to v § 303. k. z. naravnost izreklo. Djanje § 300. k. z. se pa eventualno lahko v več ozirih kot hudodelstvo kvalifikuje, in zato tudi zakon na tem mestu rabi besede „hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje" ali „drugo huje kaznovano djanje". § 300. k. z. pravi „kriv je, če se — 297 — „v tem delu ne pokaže kako drugo huje kaznovano djanje — pregreška i. t. d." Tedaj je tudi tukaj pregrešek naspro-tipostavljen „huje kaznovanemu djanju", — in da zamore tako huje kaznovano djanje biti le hudodelstvo, o tem ni dvomiti. Djanje v zmislu S 300 k. z. v natisnjenih delih do-prinešeno bi zamoglo vstanoviti tudi pregrešek v zmislu § 491. in 493. k. z., subsumirati bi se pa vendar-le moralo pod § 300. k. z., akoravno je kazen po § 491. k. z. od 6 mescev do enega leta, po § 300. k. z. pa od enega do šestih mescev. Soditi bi se pa moralo po § 300 k z., — ker § 300 k. z. „pregrešek" nasproti stavi „huje kaznovanemu djanju". Dokazali smo s tem, da opominjanemu sodnikovemu mnenju nasprotuje besedilo § 312. k. z. in terminologija kazenskega zakona. Naše mnenje pa podpira tudi sledeče. Kazenski zakon razločuje kaznjiva djanja, katera preganja javni obtožitelj, kaznjiva djanja, katera preganja zasebni obtožitelj in slednjič kaznjiva djanja katera preganja javni obtožitelj, pa le z dovoljenjem dotičnega žaljenega ali predstojništva njegovega (Ermachtigungsdelikte, član V. zakona z dne 17.. decembra 1862, št. 8. d. z. ex 1863). Da prestopek po §. 312 k. z. spada v prvo omenjeno, prestopek po §. 491. k. z. pa v drugo vrsto kaznjivih djanj, ni dvomno, sicer pa to glede prestopka po §. 491. k. z. izrekoma določuje §. 495. k. z. Preiskava in kaznovanje zarad prestopka po §. 491. k. z. se vrši le, če razžaljeni za to prosi. Če toraj v posebnem slučaji zasebne obtožbe ne bi bilo. se ne bi smelo djanje §; 312. k. z. subsumirati pod §.491. k. z. pač pa v slučaji, da je tudi zasebna obtožba vložena bila. Intervencija zasebnega obtožitelja sama bi provzročila, da bi se taisto djanje pod drugo zakonito določilo subsumiralo, nego v slučaji, da zasebne obtožbe ne bi bilo. Ali ima zasebna obtožba v tem slučaji prednostno pravico, ali v tem slučaji zasebna obtožba javno obtožbo konsumira? Vprašanja, na katera se ne more odgovarjati, — in takih vprašanj bi mnogo nastalo, ako bi bilo mnenje pravo, katero v teh vrsticah pobijati skušamo. Naš zakon ne pozna enakočasnega dvojnega preganjanja istega kaznjivega djanja. — po naših zakonih ni dopustno, — 298 — da bi isto kaznjivo djanje javni obtožitelj in zasebni obto-žitelj enakočasno preganjala. Tudi subsidijarni obtožitelj mora odstopiti, ako javni obtožitelj zopet preganjanje prevzame §. 49. k. p. r. Zasebna obtožba je po §. 2. k. p. r. vtemeljena zavoljo djanj, katera se smejo po kazenskem zakonu le na prošnjo žaljenega preiskovati in kaznovati, glede vseh drugih kaz-njivih djanj pa je javne obtožbe treba. Iz tega se razvidi, da zasebna obtožba in javna obtožba nikoli konkurirati ne morete. Djanje, katero ima vse znake kaznjivega djanja javne in zasebne obtožbe, n. pr. §. 312. in 491. k. z. sme toraj v prvej vrsti le javni obtožitelj preganjati, in zasebna obtožba, tik javne obtožbe vložena, imela bi le eventualni pomen, za slučaj namreč, ako bi javni obtožitelj od svoje obtožbe odstopil ali pa ako bi sodnik našel, da je od javnega tožnika preganjano djanje tako, ki se le na prošnjo žaljenega preganjati in kaznovati sme. Ako pa sodnik v sodbi izreče, da ima od javnega ob-tožitelja preganjano djanje v resnici vse znake kaznjivega djanja javnega preganjanja, izreče s tem tudi, da vložena zasebna obtožba ni bila opravičena, da v tem slučaji pomena nima, — ter da dotično djanje ni tako, ki bi se le na prošnjo žaljenega preganjati in kaznovati smelo. Da je toraj sodnik v našem slučaji našel, da ima kaznjivo djanje vse znake §. 312 k. z. moral bi le na javno obtožbo ozir jemati, in nezakonita bila je vporaba §. 491. in 493. k. z., katera bi bila po § 495. k. z. vtemeljena le za slučaj zasebne obtožbe, katero pa je sodnik sam s tem izključil, da je dokazanim smatral kaznjivo djanje javne obtožbe. --o-- Črnogorski zakonik. (Konec.) Prof. Bogišič bil je obširen pri tem razjasnilu, kakor pri nobenem drugem; toda tega mu ne bodo zamerili oni, ki vedo iz izkušnje, koliko je težavno i na šolskih klopeh - 299 in izobraženim mladenčem uliti v glavo razliko med ius in rem in ius ad rem. On označuje pravne pojme s čisto kratkimi črticami, a vender z znanstveno strogostjo. Evo n. pr. kako v čl. 937 definuje aktivno in pasivno korealiteto, katero imenuje „samokupnost." „Samokupnost je, kad su u kakvu dngu (dolgu), gdje je više (več) dužnika ili više dužitelja (upnikov), saniokupni jedni ili drugi. Samokupni su dužnici (dolžniki) onda, kad svaki odgovara lično (osobno) ne samo za svoj dio, nego za vaskolik (ves) dug, kao da je svaki pojedinac sve i dužan, i kad, pošto (ko) jeden od njih dug narairi (poplača), svi su ostali slobodni. O takim se družnicima obično veli: da jedan odgovara za sve, a svi za jednoga. Dužitelji (vjerovnici, upniki) su pak samokupni, kad svaki od njih može naplatiti dag na mjesto ostalijeh, tako, da pošto dužnik jednome plati, biva kao da je platio u ruke svih dužitelja." Poglejmo, kako z malo besedi znanstveno in jednostavno označuje zastaro, in kako uči sodnika, da je ne sme uradoma porabiti, nego ako se ž njo posluži dolžnik. Čl. 950. „Zastara je u opšte, kad vneme (čas) samo sobom čini, da nešto zastari. Ali zastara u zakonskom smislu biva, kad zakon odredi neko vrieme, za koje, ako dužitelj (vjerovnik, upnik) ne bude tražio namir duga (ne bode zahteval, da se dolg plača), on ga neče više moči sudom naplatiti, ushtije (hoče) li se dužnik zastarom koristiti.'' Toda v tem šestem delu je tudi važnih dopolnitev. Uzemimo one dopolnjujoče I. del zakonika, kateri se bavi z uvodnimi pravili in določbami. Tukaj nahajamo ustanove o tolmačenju zakona (čl. 776 do 782), ob uzajemni porabi deželnih in inozemskih zakonov (mejnarodno privatno pravo) (čl. 786—800); kjer so poudarjena najjasneje in najkraje glavna pravila te vse bolj važne strani državljanskega zakonika, katera je v našem zakoniku toli nedostatna; o raznih vrstah stvari v imovini (čl. 802—810); o držini (posesti, čl. 811—830), kjer se vrste vsa razjasnila in dopolnitve glavnih ustanov o posesti, obseženih v prvem delu (čl. 18—21), in to rešuje na podstavi najnovejših uspehov znanosti na tem polji na najbistrejši in najjednostavnejši način vsa glavna vprašanja tega toli zamotanega in zavozlanega predmeta, kateri je tako malo in nedostatno urejen v našem — 300 — državljanskem zakoniku. Ali za sedaj nočemo o tem še dalje govoriti, ampak se obračamo k zadnjemu razdelku rečenega VI. dela, kateri obsega „neke zakonjačke (pravniške) izreke i postavke, koje i ako nemogu zakona ni preinačiti (predru-gačiti) ni zamieniti, mogu mu ipak objasniti razum i smisao." Vzemimo za vzglede: Čl. 989. Šele o zakonitem običaju velja beseda: što je od običaja, to je od zakona. Čl- 990. Zao (slab) običaj, nikad (nikdar) trd, nikad zakonit. ČL 997. Tvoje sveto, a i moje sveto; čuvaj svoje, u moje ne diraj (mojega se ne dotikaj). Čl. 1005. Što jednom po zakonu stečeš (kar kdaj po zakonu pridobiš), tvrdo ostaje i kad bi se zakon izmijenio (Zakon ne deluje nazaj). ČL 1006. Što se grbo rodi (kar se grbasto rodi), vrijeme neizpravi (ne izravna); što je s početka nezakonito, to samim vremenom zakonito nepostaje. ') Čl. 1009. Tek (šele) ono, što sam imaš, možeš drugomu dati; odtuda izreka: nemoš' drugomu više prava ustupiti (odstopiti), no što sam imaš.2) Čl. 1014. Ni u pravu svome (svojem) ne tjeraj (ženi) mak na konac.3) ČL 1017. Čija zemlja, toga i dvori (hiše), čija njiva toga i usjev (setev).4) Čl. 1025. Što dva uglave, trečega ne veže (kar se dva dogovorita, tretjega ne veže).5) V take in jednake popularne reke odeva naš Bogišie reke rimske modrosti, da postanejo sok pravne zavesti v narodu, kateremu je Bog podelil toliko bistre pameti in poštenja duše. Ad 3. Pri večini zakonikov, pravi prof. Bogošic", spojene so razne vrste pogodeb z obvezami v obče, činijo znatno skupino teh poslednjih ter dohajajo v zakonik po občnem ') Quod initio vitiosum est tractu temporis non convalesoit. 2) Nemo plus iuris in alium transferro potest, quam ipse habet. 3) Sumnram ras snmma iniuria. 4) Accessorium sequitur sunm principale. 5) Res inter alios acta tertio nee prodest nec nocet. — 301 — obveznem pravu. V črnogorskem zakonu razne vrste pogodeb činijo povse samostalni del, in so uvrščene izza obligacij v obče. Glavni uzrok temu nahaja se v jednem od bistvenih načel, katerega se je držal zakonodavec pri sestavljanju zakonika, t. j. da ustanove, katere imajo splošni značaj in so menj znane v narodu, prihajajo po konkretnejših ustanovah, katere mu padajo v oči vsak dan ter se takorekoč vsak dan bavi ž njimi v življenju. Narod se vzgaja kot dete, po poznanem vzdiguje se do poznavanja nepoznanega. Za sedaj ne idemo dalje, samo bodemo rekli, da ta prememba v sestavi more dokaj menj motiti, nego li znamenito obsežnejša prememba novega načrta nemškega državljanskega prava, kjer so po občnem delu obligacijski odnošaji (Recht der Schuldverhaltnisse), potem stvarno in obiteljsko pravo, in naposled nasledno. In ni brez važnih razlogov, da obvezno pravo stoji tukaj pred stvarnim, toda o tem razpravljati ni tukaj mesto. ' ' v Ad 4. Še bolj čudimo se v črnogorskem zakoniku, da imajo ustanove ob osobah svoje mesto v petem (predzadnjem) delu, česar ni v drugih zakonikih. No prof. Bogišie pravi, da je to bil potreben nasledek, ko je bilo enkrat izločeno obiteljsko in nasledno pravo, katero se s prvim veže, in ravno zato je ostal črnogorski zakonik čisto imovinski, in moral je pričeti z imovino, t. j. prvo s stvarnimi pravi, potem z obligacijami, in potem preiti na subjekte imovinskih prav, katere Bogišie zove imaonike (čl. 801). V te subjekte spada tudi kučna zajednica (hišna zajednica, čl. 686—708), ali samo kot korporatima posebnost, dohajajoča v dotiko z unanjim svetom v teh imovinskih odnošajih. Vender je v splošnem delu (I. del) oddelek, kateri se je dotaknil subjekta imovinskih prav z nekoliko ustanovami (čl. 10—14), katere se tičejo delbtvorne imovinske sposobnosti imeteljev (imetnikov, imaonikov;' ima-onik je vsak človek in vsaka nelična osoba, katerim se pri-znaje pravo imeti svojo imovino čl. 801); dočim obširnejši propisi o polnoletnikih in maloletnikih, ob oblasti varuha (starateljstvo, starati se za koga = brigati se za koga. skrbeti za koga), o slaboumnih in zapravljivcih, o odsotnih, itd. in o skrbnikih njim postavljenih, o domači zajednici, o korpo-racijah in zakladah spadajo v peti del. — 302 — Najimenitnejše vprašanje, katero se je dalo profesorju Bogišidu in katero, ako se uspešno reši, bode največ pripomoglo, da se doseže namen, kateri si je postavil zako-nodavec, bilo je, kakor se je izrazil svetli knez v svojem ukazu, „da se v tem zakonotvornem poslu, poleg vseh neobhodnih ozirov na podatke vede in na zakonodavna dela drugih izobraženih držav, glavna pozornost obrača na narodne pojme, o pravdi in pravici, na običaje, tradicije in na Sive potrebe, črnogorskega naroda. V takem smeru se je to delo tudi vršilo." V civilnih odnošajih vladali so do zdaj v Črni Gori pravni običaji. Takozvani Danilov zakonik od 95 člankov ima komaj 6, kateri se tičejo imovinskega prava (čl. 42—4G in 90), in so zvečine, v drugi obliki, sprejeti v novi zakonik, kakor n. pr. ustanove prekupa (čl. 45 in 4G Dan. zak.), povračilo škode, storjene živini (čl. 42 D. z.) ali orožju (čl. 43 in 44 D. z.), dočim se šestnajst članov (čl. 47—57 in 07—71) bavi z obi-teljskim in naslednim pravom. O tem čudovitem zakoniku, kateri obsega pele mele nekoliko raztrganih ustanov privatnega, javnega in administrativnega prava, drugič obširneje. Dovolj bode tukaj, ako poudarimo, da pisanega civilnega prava v Črni Gori ni bilo in je bilo vprašanje: „Hoče li se in koliko se bode od pravnih običajev uzakonilo? Katere pri-vatnopravne ustanove izobraženih narodov morejo se in v kateri obliki sprejti ? Hoče li se z novim zakonikom zamašiti vir običajnega prava? Ali bode to delovalo istodobno kot pravni vir poleg zakona? V katerem odnošaju bodo običaji in pisano pravo mej seboj? Katero bo imele prednost?" Na vsa ta razsežna vprašanja prepuščamo prof. Bogišidu, da odgovori iz onega kratkega resumeja svojega crpose" des m