Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 30, 2020, 4 UDK 009 Annales, Ser. hist. sociol., 30, 2020, 4, pp. 517-719, Koper 2020 ISSN 1408-5348 KOPER 2020 Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 30, 2020, 4 UDK 009 I SSN 1408-5348 e-ISSN 2591-1775 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 ISSN 1408-5348 UDK 009 Letnik 30, leto 2020, številka 4 e-ISSN 2591-1775 UREDNIŠKI ODBOR/ COMITATO DI REDAZIONE/ BOARD OF EDITORS: Roderick Bailey (UK), Simona Bergoč, Furio Bianco (IT), Alexander Cherkasov (RUS), Lucija Čok, Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Goran Filipi (HR), Devan Jagodic (IT), Vesna Mikolič, Luciano Monzali (IT), Aleksej Kalc, Avgust Lešnik, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir (USA), Vojislav Pavlović (SRB), Peter Pirker (AUT), Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (ME), Andrej Rahten, Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak, Lenart Škof, Marta Verginella, Špela Verovšek, Tomislav Vignjević, Paolo Wulzer (IT), Salvator Žitko Glavni urednik/Redattore capo/ Editor in chief: Darko Darovec Odgovorni urednik/Redattore responsabile/Responsible Editor: Salvator Žitko Urednika/Redattori/Editors: Gostujoča urednica/Editore ospite/ Guest editor: Urška Lampe, Gorazd Bajc, Petra Berlot (it.) Mateja Sedmak Prevajalci/Traduttori/Translators: Gorazd Bajc (it.), Petra Berlot (it.) Oblikovalec/Progetto grafico/ Graphic design: Dušan Podgornik , Darko Darovec Tisk/Stampa/Print: Založništvo PADRE d.o.o. Založnika/Editori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© / Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente© Sedež uredništva/Sede della redazione/ Address of Editorial Board: SI-6000 Koper/Capodistria, Garibaldijeva/Via Garibaldi 18 e-mail: annaleszdjp@gmail.com, internet: https://zdjp.si Redakcija te številke je bila zaključena 31. 10. 2020. Sofinancirajo/Supporto finanziario/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), Mestna občina Koper Annales - Series Historia et Sociologia izhaja štirikrat letno. Maloprodajna cena tega zvezka je 11 EUR. Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies Revija Annales, Series Historia et Sociologia je vključena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales, Series Historia et Sociologia è inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: Clarivate Analytics (USA): Arts and Humanities Citation Index (A&HCI) in/and Current Contents / Arts & Humanities; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); Sociological Abstracts (USA); Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); Directory of Open Access Journals (DOAJ). To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0. Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si. Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/. The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http://zdjp.si/en/. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 Vlasta Jalušič & Veronika Bajt: A Paradigm Shift Framed by a Crisis: Recent Debates on Immigration and Integrationi Six EU Countries .......................................................... 517 Un cambiamento di paradigma nel contesto della crisi: recenti dibattiti sull’immigrazione e l’integrazione in sei paesi dell’UE Sprememba paradigme skozi okvir »krize«: razprave o priseljevanju in integraciji v šestih državah EU Barbara Gornik: The Principles of Child-Centred Migrant Integration Policy: Conclusions from the Literature .............................. 531 I principi della politica dell’integrazione dei migranti incentrata sul bambino: conclusioni emerse dalla letteratura Principi otrokosrediščne politike integracije priseljencev – zaključki na podlagi literature Zorana Medarić: Migrant Children and Child-Centredness: Experiences from Slovenian Schools .................................................. 543 Bambini migranti e approcci incentrati sul bambino: esperienze dalle scuole slovene Otroci priseljenci in otrokosrediščnost: izkušnje iz slovenskih šol Lucija Dežan & Mateja Sedmak: Policy and Practice: the Integration of (Newly Arrived) Migrant Children in Slovenian Schools ................... 559 Politica e pratica: l’integrazione dei bambini migranti nelle scuole slovene Politika in praksa: integracija priseljenih otrok v slovenske šole Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS Søren Sindberg Jensen & Peter Hobel: Key Incidents in Child-Centred Migration Research: Exploring Methodological and Epistemological Implications of Child–Researcher Interaction .......................................................... 575 Eventi chiave nella ricerca sulle migrazioni incentrata sul bambino: esplorando le implicazioni metodologiche ed epistemologiche dell’interazione tra il bambino e il ricercatore Ključni dogodki v otrokosrediščnih raziskavah migracij: metodološke in epistemološke posledice interakcije med otrokom in raziskovalcem Alev Cakir, Stella Wolter, Mira Liepold & Birgit Sauer: Intersectional Contestations – the Meanings of Integration of ‘Migrant’ Pupils in Austrian Schools ..................................................... 587 Contestazioni intersezionali – i significati dell’integrazione degli alunni 'migranti' nelle scuole austriache Intersekcionalna nasprotja – pomen integracije učencev 'priseljencev' v avstrijske šole Jakub Kościółek: Children with Migration Backgrounds in Polish Schools – Problems and Challenges ....................................... 601 Bambini con esperienza di migrazione nelle scuole polacche – problemi e sfide Otroci iz priseljenskih okolij v poljskih šolah – težave in izzivi UDK 009 V olume 30, Koper 2020, issue 4 ISSN 1408-5348 e-ISSN 2591-1775 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies Cosmin Popan, Shoba Arub & Gavin Bailey: Education Outside the Mainstream: Valuing Cultural Heritage through Alternative Resources for the Integration of Migrant Children in the UK ................................................. 613 Istruzione fuori dagli schemi: valorizzazione del patrimonio culturale attraverso risorse alternative per l’integrazione dei bambini migranti nel Regno Unito Izobraževanje zunaj sistema: prepoznavanje vrednosti kulturnega izročila z alternativnimi oblikami integracije otrok priseljencev v Združenem kraljestvu Judit Onsès-Segarra & Paula Estalayo-Bielsa: Integration Policies of Migrant Children in Catalonia: Challenges and Opportunities for Change ....................................... 629 Politiche di integrazione dei bambini migranti in Catalogna: sfide e possibilità di cambiamento Politike integracije otrok priseljencev v Kataloniji: izzivi in priložnosti za spremembe Sofía Ocampo-Torrejón, Pablo Riveras-Vargas & Fernando Hernández-Hernández: Educational Strategies to Promote Intercultural Inclusion at a Public Secondary School in Barcelona .............................. 643 Strategie di istruzione per promuovere l’inclusione interculturale in una scuola secondaria pubblica di Barcellona Izobraževalne strategije za spodbujanje medkulturnega vključevanja na javni srednji šoli v Barceloni Darko Friš, Attila Kovács & Tadeja Melanšek: Slovesnosti ob priključitvi Prekmurja h Kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev ................... 657 Le celebrazioni per l'annessione di Oltremura al Regno dei Serbi, Croati e Sloveni Celebrations after the Annexation of Prekmurje to the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes Polona Vidmar: Sestop Habsburžanov in avstro-ogrskih junakov s piedestala. Prispevek k slovenizaciji javnega prostora Maribora in sosednjih mest leta 1919 ..................... 679 La caduta degli Asburgo e degli eroi Austro-ungarici dal piedistallo. Contributo intorno alla slovenizzazione dello spazio pubblico di Maribor e delle cittadine limitrofe nel 1919 Habsburg and Austro-Hungarian Heroes Descent from Pedestal. Contribution to Slovenisation of Public Space of Maribor and Neighbouring Towns in 1919 Marjan Horvat: Slovenija v evroatlantskih integracijah: Izginjajoči posrednik? ........................ 701 La Slovenia nelle integrazioni euro-atlantiche: il mediatore che sparisce? Slovenia in Euro-Atlantic Integrations: A Vanishing Mediator? Kazalo k slikam na ovitku ..................................... 719 Indice delle foto di copertina ................................. 719 Index to images on the cover ................................. 719 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 679 received: 2020-05-11 DOI 10.19233/ASHS.2020.45 SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA IN SOSEDNJIH MEST LETA 1919 Polona VIDMAR Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: polona.vidmar@um.si IZVLEČEK V prispevku je predstavljeno odstranjevanje javnih spomenikov, ki so bili v Mariboru in sosednjih mestih postavljeni v zadnjih desetletjih 19. in v zgodnjem 20. stoletju. Na osnovi govorov ob odkritjih spomenikov in člankov v dnevnem časopisju je osvetljena propagandna vloga postavljanja spomenikov za nacionalne in stran- karske namene. Politizacija spomenikov v obdobju nacionalnih sporov je najbolj očitna pri spomenikih cesarju Jožefu II., ki so bili postavljeni v Mariboru, Celju in na Ptuju. Prvič je v okviru dogajanja na narodnostno mešanem območju Štajerske obravnavana tudi odstranitev spomenika Jožefu II. v Radgoni (Radkersburg, Bad Radkersburg), odstranjevanje spomenikov pa je postavljeno v kontekst dogajanja na Češkoslovaškem po prvi svetovni vojni. Odstranjevanje spomenikov leta 1919 je pripomoglo k slovenizaciji javnega prostora. Ključne besede: javni spomenik, Maribor, Štajerska, cesar Jožef II., Habsburžani, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev LA CADUTA DEGLI ASBURGO E DEGLI EROI AUSTRO-UNGARICI DAL PIEDISTALLO. CONTRIBUTO INTORNO ALLA SLOVENIZZAZIONE DELLO SPAZIO PUBBLICO DI MARIBOR E DELLE CITTADINE LIMITROFE NEL 1919 SINTESI L‘articolo presenta la rimozione dei monumenti pubblici che furono a Maribor e nelle città limitrofe eretti negli ultimi decenni del secolo XIX e all‘inizio del secolo XX. Sulla base dei discorsi pronunciati durante le loro inaugu- razioni e dei quotidiani pubblicati in tali occasioni, viene messo in evidenza il ruolo della propaganda intorno alle erezioni di monumenti per scopi nazionalisti e di partito. La politicizzazione dei monumenti durante il periodo delle dispute nazionali risultava maggiormente evidente intorno ai monumenti dedicati all‘Imperatore Giuseppe II a Maribor, Celje e Ptuj. Inoltre, l‘articolo affronta per la prima volta la rimozione del monumento di Giuseppe II a Radkersburg, Bad Radkersburg (Radgona) in Austria, vale a dire sullo sfondo degli eventi nell‘area etnicamente mista della Stiria slovena e nel contesto della rimozione dei monumenti in Cecoslovacchia dopo la Prima guerra mondiale. Le rimozioni avevano contribuito alla slovenizzazione dello spazio pubblico. Parole chiave: monumento pubblico, Maribor, Stiria, Imperatore Giuseppe II, gli Asburgo, Regno dei Serbi, Croati e Sloveni ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 680 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 UVOD Leta 1919 so v Mariboru in sosednjih mestih na slo- venskem Štajerskem odstranili avstro-ogrske in starejše javne spomenike, ki so bili posvečeni zgodovinskim osebnostim, zlasti članom cesarske hiše (Vidmar, 2013, 83–84). Postavljanje in odstranjevanje javnih spome- nikov je tesno povezano z zgodovinskim dogajanjem v Mariboru, ki se je od sredine 19. stoletja pospešeno gospodarsko in urbanistično razvijal, vendar je bilo življenje zaznamovano s hudimi spori med slovensko in nemško govorečimi meščani, mesto pa je pridobilo položaj bistvenega člena v »trdnjavskem trikotniku« spodnještajerskega nemštva, h kateremu sta sodila tudi Celje in Ptuj. 1 Dogajanje v mestu so zlasti v obdobju zadnjega župana avstrijske dobe, dr. Johanna Schmi- dererja (1902–1919), ki se je že v nastopnem govoru izrekel, da bo »varoval nemški značaj Maribora«, za- znamovali nacionalni nemiri in konflikti (Jenuš, 2017, 907; Jenuš, 2018, 201–202). Protislovenska politika mariborske občine se je nadaljevala v obdobju prve svetovne vojne; zlasti razglasitev majniške deklaracije 30. maja 1917 in deklaracijsko gibanje je mestna občina pod Schmidererjevim vodstvom sprejela kot grožnjo, saj so se bali, da bi bili Nemci v primeru uspeha južnih Slovanov na odcepljenih delih države »iztrebljeni« (Jenuš, 2018, 223–225). Strahovi Nemcev na Spodnjem Štajerskem so se uresničili konec oktobra 1918 s proglasitvijo odcepitve slovenskega etničnega ozemlja od Avstro-Ogrske in združitve z drugimi Jugoslovani v novo državo; mariborski nemški mestni svet je sklenil, da Maribora ne bo predal brez boja, vendar je bil Schmiderer 2. januarja 1919 prisiljen predati mestno oblast vladnemu komisarju za mesto Maribor, dr. Vilku Pfeiferju (1919–1920) (Jenuš, 2018, 225–229; Antoličič, 2017, 929–948; Antoličič, 2018, 253–258). Čeprav je skušal Pfeifer nekdaj nemško mesto preobraziti v novo slovensko podobo previdno in postopno, je 27. januarja 1919 prišlo do množične demonstracije mariborskih Nemcev s smrtnimi žrtvami, ki so imele močan odmev v tiskanih medijih. 2 Pfeifer je za slovenizacijo mesta poskrbel z zamenjavo nemških uslužbencev mestne uprave ter slovenizacijo šolstva in kulturnih ustanov, v javnem prostoru pa se je odrazila s preimenovanjem ulic in trgov, izdajo uredbe, po kateri so morali obrtniki in trgovci označiti svoje trgovine in delavnice izključno z napisi v slovenskem jeziku in 1 O »trdnjavskem trikotniku« in odnosu med Slovenci in Nemci na Štajerskem v zadnjih desetletjih 19. stoletja do 1914 glej Friš, Matjašič Friš & Maver, 2018, 9; Cvirn, 1997, 53–62; Almasy, 2014, 178–181. 2 O novejšem pogledu slovenskih zgodovinarjev na demonstracije glej Jenuš, 2011, 120–139; Antoličič, 2017, 942–943; Antoličič, 2018, 252–253; o pogledu Nemcev, ki so po prevratu zbežali v Avstrijo, glej Hausmann, 1925, VII–X. 3 Z oblikovanjem simbolov nove države in odstranjevanjem sledi nekdanje habsburške oblasti so pričeli že ob ustanovitvi Češkoslovaške republike oktobra 1918; z navedenim ukrepom vrhovnega sodišča so legalizirali odstranitev tistih spomenikov, ki jih niso stihijsko od- stranili v letih 1919 in 1920 (Wingfield, 1997, 153–154, 166). 4 O teh podrobneje Kerec, 2019, 399–418; ter Griesser-Pečar, 2019, 301–332. 5 O mednacionalnih sporih glej Cvirn 1997, 53–62; Almasy, 2014, 178–181; o politični in nacionalni usmeritvi časopisov Kramberger, 2005, 37–52. spremembo imen vojaških objektov v mestu (Antoličič, 2018, 253–258). V kontekst slovenizacije javnega prostora sodi tudi odstranjevanje javnih spomenikov. Sergej Vrišer je zapisal, da je bilo odstranjevanje spomenikov v novi državi razumljivo, v spome- niškovarstvenem in urbanističnem pogledu pa je vendarle pomenilo osiromašenje mariborske mestne vedute (Vrišer, 1971, 194; prim. Pertassek, 2000, 155). Odstranjevanje ni bilo posledica uradnega ukrepa novih oblasti, saj za slovensko območje ni znano, da bi bil izdan tovrstni ukrep, za razliko od Češkoslovaške, kjer so 19. aprila 1923 po razsodbi vrhovnega sodišča zapovedali odstranitev kipov, napisov in obeležij protidržavnega značaja, vključno s člani dinastij Habsburžanov in Hohenzollernov. 3 Kakor je razvidno v nadaljevanju, so spomenike na slovenskem Štajerskem v stihijskih napadih odstranili prebivalci mest, v Celju ob pomoči policije, pri čemer lahko pri spomenikih, ki jih niso odpeljali na odpad, domnevamo, da so za njihov prenos v lokalne muzeje poskrbeli člani muzejskih društev. V prispevku je odstranjevanje spomenikov obravnavano v kontekstu nacionalnih in ideoloških sporov, 4 pri čemer izha- jamo iz predpostavke, da so spomeniki iz trpežnih materialov, ki zbujajo vtis trajnega spomina, v času političnih sprememb idealne žrtve za skrunitve, odstranjevanje in uničenje (prim. Wingfield, 1997, 153–154, 66; Rakovec, 2015, 181). Z namenom poglobljenega razumevanja položaja obravnavanih spomenikov kot orodja v lokalnih mednacionalnih in liberalno-klerikalnih sporih, so v prispevek vključeni citati iz dnevnega časopisja. 5 Retorika govorcev ob odprtjih spomenikov in piscev časopisnih prispevkov odraža propagandni namen spomenikov za naciona- listične in strankarske namene ter politizacijo javnega spomina. Iz časopisnih prispevkov razbiramo pomen javnih spomenikov kot propagandnega orodja oblasti, zlasti lokalnih veljakov, medtem ko je osebnostim, ki so jim bili spomeniki posvečeni, namenjene manj pozornosti, še manj pa je zapisov o spomenikih kot likovnih delih. V pričujočem prispevku je največ pozornosti namenjene spomenikom cesarju Jožefu II., ki so bili v novi državi najbolj sporni zaradi z njimi povezanih manifestacij nemških nacionalistov in liberalcev v Mariboru, Celju in na Ptuju. Po razi- skavah Sonje Žitko so spomenike Jožefu II. načrtovali tudi v Slovenski Bistrici, Rogatcu in Slovenj Gradcu, ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 681 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 vendar namere niso izpeljali (Žitko, 1996, 16). Prvič je v kontekstu dogajanja na slovenskem Štajerskem obravnavano odstranjevanje spomenika cesarju Jože- fu II. v Radgoni (Radkersburg, Bad Radkersburg), ki je tudi fotografsko najboljše dokumentirano. Potem ko je 6. četa mariborskega pehotnega polka pod poveljstvom nadporočnika Benedikta Zeilhoferja 1. decembra 1918 zasedla Radgono (Steinböck, 1983, 6; Potočnik, 2018, 129), je radgonski spomenik delil usodo spomenikov v mestih, ki so po podpisu Saintgermainske mirovne pogodbe pripadla Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ker je mogoče največ relevantnih podatkov o postavljanju in odstranjevanju spomenikov pridobiti iz dnevnega časopisja, velja za proučevanje spomenikov enako kakor za prikaz sočasnih političnih razmer, za katerega je Janez Cvirn zapisal, da imamo za Maribor in Celje obilico virov, medtem ko so viri za Ptuj in druga spodnještajerska mesta in trge pomanjkljivi (Cvirn, 1997, 8). ODSTRANJENI SPOMENIKI V MARIBORU V Mariboru so iz javnega prostora odstranili figu- ralne spomenike in obeležja iz časa Avstro-Ogrske, od katerih je bil najbolj reprezentančen spomenik viceadmiralu Wilhelmu Tegetthoffu (Žitko, 1996, 112–113; Vidmar, 2013, 68–75). Z realističnim bro- nastim doprsjem viceadmirala na visokem kamnitem podstavku in monumentalnima bronastima personi- fikacijama njegovih zmag pri Helgolandu in Visu, ki jih je izdelal kipar Heinrich Fuss (1845–1913) v Innsbrucku (sl. 1), je Tegetthoffov spomenik prese- gal vse dotlej postavljene spomenike v slovenskem prostoru (Žitko, 1996, 112). Zasluge za njegovo postavitev si je pripisoval zlasti mariborski župan Matthäus Reiser, ki je bil od 15. aprila 1871 načelnik Odbora za postavitev Tegetthoffovega spomenika, odstop z županskega položaja v začetku decembra 1882 pa mu je preprečil, da bi lahko v vlogi župana sodeloval pri slovenskem odkritju spomenika. Kljub mnenju, objavljenem v časniku Marburger Zeitung, da bi bil za postavitev spomenika najprimernejši tedanji Sofijin trg, sedanji Trg svobode, je Matthäus Reiser vztrajal pri postavitvi na Tappeinerjevem trgu, sedanjem Trgu generala Maistra, saj je s spomenikom želel obeležiti svoj doprinos k razvoju mesta, to je gradnjo reprezentančne stavbe Višje realke (Vidmar, 2013, 71–73). Odbor je zahteval tudi, da mora biti spomenik visoke umetniške vrednosti in vreden veli- kega junaka in je pogodbo s kiparjem podpisal šele, ko je komisija treh dunajskih profesorjev, Carla Kund- manna, Georga Niemanna in Casparja Zumbuscha, preučila Fussov osnutek in v izvedenskem mnenju 6 O dvodnevnem cesarjevem obisku, imenovanem »Marburger Kaisertage«, ki je potekal 9. in 10. julija 1883, so podrobno poročali v tedanjih časnikih, zlasti v Marburger Zeitung; glej Vidmar, 2013, 73–74; Zajšek, 2017, 855–858; Zajšek, 2018, 141–144. 7 Za podatke, poslane fotografije in izris podstavka se iskreno zahvaljujem kolegu dr. Igorju Sapaču. 8 Tedenske vesti, Slovenski gospodar, 23. 1. 1919, št. 4, 3. zapisala, da bo spomenik umetniško delo (Vidmar, 2013, 71). Odkritje Tegetthoffovega spomenika 10. julija 1883 so spremljale velike slovesnosti, ki se jih je udeležil tudi cesar Franc Jožef I. 6 Po navedbah Franja Baša so Slovenci in Nemci mobilizirali vse pristaše, da so s klicema »Živijo« in »Heil« cesarju manifestirali slovenstvo oziroma nemštvo Maribora in Podravja (Baš, 1989, 196; prim. Čuček, 2006, 394). Po Baševem mnenju je bilo odkritje spomenika priložnost, ob kateri se je prvič očitno pokazalo naci- onalno razpoloženje v Mariboru; ker so bili Slovenci glasnejši, so izzvali nemško mestno županstvo, da v Mariboru ni nikoli več dovolilo množičnega sloven- skega nastopa (Baš, 1989, 196). Leta 1919 so bronasto doprsje in personifikaciji Helgolanda in Visa prenesli v muzej, visok podstavek iz mauthausenskega granita pa so odstranili šele leta 1935 in ob tem našli skrinjico s spomenico o nastajanju spomenika, ki so jo podpisali župan in člani Odbora za postavitev spomenika, ter srebrnike, nikljaste in bakre- ne kovance (Zajšek, 2017, 858; prim. Ciglenečki, 2006, 537). Granitni ostanki 34-tonskega podstavka so še leta 1991 ležali na območju deponije v Hočah. 7 Doprsje in personifikaciji so bili s spomenika odstranjeni pred 23. januarjem 1919, ko je anonimni pisec v rubriki Tedenske vesti časnika Slovenski gospodar zabeležil, da so nekateri ljudje, ki jim spomeniki, postavljeni na raznih mestih po Mariboru, niso pogodu, oskrunili spomenike, zlasti Tegetthoffovega, […] katerega so neznane osebe pokvarile, vsled česar so ga drugi krogi spravili na varno. Mi tako počenjanje odločno obsojamo kot nevredno omikanih ljudi, katerim ne pristoja razbijanje. 8 Slika 1: Spomenik viceadmiralu Wilhelmu von Tegetthoffu v Mariboru (PAM, Zbirka albumov fotografij in razglednic, inv. št. 3378). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 682 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 Iz zapisa je razvidno, da se je skrunjenje in posle- dično odstranjevanje spomenikov začelo že v prvih mesecih po koncu prve svetovne vojne, najverjetneje pa so bili odstranjeni po primopredaji mestne oblasti 2. januarja 1919 in pred objavo prispevka v Sloven- skem gospodarju 23. januarja 1919. 9 Razvidno je tudi, da so bili skrunilci Slovenci, medtem ko so bili »drugi krogi«, ki so prenesli Tegetthoffov spomenik v muzej in jih navaja anonimni pisec, bližje nekdanji nemški mestni oblasti in zaradi prenosa spomenikov v muzej najverjetneje člani Muzejskega društva. 10 V rubriki Politične vesti iste številke časnika je anoni- mni pisec zapisal, da je opravičen sum, »[…] da so Nemci sami podrli Tegethofov spomenik, da bi javno mnenje spravili nad Slovence. Nemška surovost postaja zopet vedno hujša.« 11 Podobna sumničenja in lažna namigovanja so bila naslednjega dne obja- vljena v časniku Straža: Mariborski nemški kulturni delavci so v eni preteklih noči z rdečilom pomazali zid in napis Spodnještajerske ljudske posojilnice. Vspričo takega počenjanja je odveč vsako povpraševa- nje, komu se mora staviti na rovaš oskrunjenje Tegetthofovega spomenika. Saj je tudi dokaza- no, kdo je nekdaj oskrunil Jahnov spomenik. 12 Za odstranjevanje mariborskih spomenikov ni bilo mogoče najti podrobnejših informacij o udeležencih in času odstranjevanja. 13 Domnevati smemo, da so poleg Tegetthoffovega tudi druge spomenike odstranili pred 23. januarjem 1919, torej pred medijsko odmevnimi demonstracijami mariborskih Nemcev 27. januarja 1919. 14 Kakor je razvidno iz navedenih citatov iz Slo- venskega gospodarja in Straže, so bili spomeniki tudi po odstranitvi v slovenskem dnevnem časopisju zlorabljeni za lažna namigovanja in podtikanja v med- nacionalnih sporih. Muzejsko društvo je Tegetthoffovo doprsje in per- sonifikaciji Helgolanda in Visa razstavilo na dvorišču 9 O primopredaji mestnih oblasti v Mariboru glej Jenuš, 2017, 922–923. 10 Muzejsko društvo v Mariboru (Museumsverein in Marburg) je bilo ustanovljeno leta 1902 in je svoje zbirke ob podpori mariborske občine uredilo v tedanji mestni nadaljevalni šoli na vogalu sedanjih Cankarjeve in Razlagove ulice. Leta 1916 so odprli nove prostore v opuščeni kaznilnici v Cankarjevi ulici. Leta 1920 so zbirkam Muzejskega društva pridružili zbirke Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko in leta 1924 še zbirke Škofijskega muzeja (Oman, 1999, 9–10). 11 Politične vesti, Slovenski gospodar, 23. 1. 1919, št. 4, 3. 12 Razne politične vesti, Straža, 24. 1. 1919, št. 7, 3. 13 V Marburger Zeitung januarja 1919 o odstranjevanju niso poročali. V nasprotju s tem je celjski nemški časnik Deutsche Wacht o poškodbah in porušenju celjskega spomenika cesarju Jožefu II. v noči iz 1. na 2. januar 1919 poročal takoj v naslednji številki in dejanje opredelil kot predigro k odstranitvi spomenika, pripisal pa ga je »neznanim storilcem«; glej Das Kaiser Josef-Denkmal beschädigt und umgestürzt, Deutsche Wacht, 4. 1. 1919, št. 1, 2. 14 O demonstracijah in reakciji slovenskih varnostnih sil glej Jenuš, 2011, 120–139. 15 Nekdanja kaznilnica v sedanji Cankarjevi ulici, ki so jo za muzejske prostore preuredili po načrtih Friedrigerja in Czeikeja, je bila po- zneje porušena (Oman, 1999, 10). 16 O spomeniku glej Žitko, 1996, 114–115; Krasa, 1996, 298; Žitko, 1998, 110; Žitko, 2000/2001, 462; Telesko, 2008, 374, 376; Vidmar, 2013, 79–82. 17 Ferdinand Duhatsch, Erzherzog Johann-Denkmal, Marburger Zeitung, 3. 6. 1883, št. 66, 1. tedanjega muzeja v Cankarjevi ulici, 15 kjer jih je videl Henning Volkmar (psevdonim Huga Suetteja) in o Tegetthoffu zapisal, da so njegovo doprsje s slepim sovraštvom odstranili s spomenika samo zaradi njego- ve nemške narodnosti, čeprav je pri Visu tudi Slovence zavaroval pred Italijani (Volkmar, 1934, 32). Po zaprtju muzeja v Cankarjevi ulici, 10. aprila 1938, so tri bronaste plastike prenesli v muzejske prostore v ma- riborskem gradu, v katerem je viceadmiralovo doprsje še ohranjeno, za personifikaciji Tegetthoffovih zmag pa je bilo usodno leto 1947 (Oman, 1999, 15; Vidmar, 2013, 84). 21. avgusta 1947 je muzejski ravnatelj Fra- njo Baš poslal Izvršnemu odboru Mestnega ljudskega odbora Maribor-mesto pismo, v katerem je zapisal, da je od treh bronastih kipov samo kip Tegetthoffa dobro umetniško delo, personifikaciji njegovih zmag pa sta konvencionalni deli s konca 19. stoletja brez umetni- ške vrednosti, in predlagal ohranitev viceadmiralovega doprsja in prelitje personifikacij v sodoben namen (Oman, 1999, 15). Mestni ljudski odbor je 27. avgusta 1947 odgovoril, da naj kip Tegetthoffa kot umetniško delo ostane v muzeju, personifikaciji pa naj prelijejo v spomenik padlim borcem v narodnoosvobodilni borbi (Oman, 1999, 15). Spomenik nadvojvodi Janezu, ki so ga v maribor - skem parku slovesno odkrili 10. junija 1883 v okviru praznovanj ob 600-obletnici habsburške vladavine na Štajerskem, je mestu podaril anonimni donator (sl. 2). 16 Uradno anonimni darovalec, odvetnik Othmar Reiser, bratranec nekdanjega župana Mat- thäusa Reiserja, je bil glavni govorec na slavnostni prireditvi, drugi govorci pa so se mu za dragoceno darilo javno zahvaljevali. 17 Litoželezni celopostavni kip nadvojvode je bil ulit že leta 1859 po modelu kiparja Franza Weissenbergerja (1819–1875) v Sal- movi železarni v Blanskem na Moravskem, vendar je bil zaradi žanrske upodobitve člana cesarske družine v lovski noši v času nastanka izjemen in nesprejemljiv za postavitev v javnem prostoru (Žitko, 1998, 110; Žitko, 2000/2001, 462). Zato ga ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 683 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 niso postavili v Zidanem Mostu, za katerega je bil sprva namenjen. 18 Othmar Reiser je kip kupil leta 1882 na Dunaju in od Mariborčanov zahteval, da ga postavijo v novem severovzhodnem delu parka, s čimer je želel poudariti zasluge bratranca Matthäusa Reiserja za Maribor (Vidmar, 2013, 80–81). Skladno z uradno podobo nadvojvode, čigar tesno povezanost z naravo je razširjala dvorna propaganda (Telesko, 2008, 376), so kip v lovski noši vizualno zelo učin- kovito postavili na dva metra visoko umetno skalo iz sivozelenega pohorskega kamenja. Skalo je kmalu obrasel bršljan in spomenik harmonično povezal z naravnim okoljem. O odstranitvi kipa iz mariborske- ga parka po prvi svetovni vojni še niso bili najdeni viri, domnevno pa so za njegovo shranitev v muzeju poskrbeli člani Muzejskega društva. Na Slovenskem so bili nadvojvodu postavljeni tudi spomeniki pri slapu Savica (1807), v Zidanem Mostu (1825/26) in v soteski Huda Luknja (1829), od katerih sta na mestu postavitve ohranjena spomenika pri slapu Savica in v Hudi Luknji (Žitko, 1998, 103–110). Na fotografiji, ki je bila objavljena leta 1934, je bil mariborski kip postavljen na dvorišču muzeja v Cankarjevi ulici, ob personifikacijah Tegetthoffovih zmag pri Helgolandu in Visu (Volkmar, 1934, 32). Kip nadvojvode Janeza je ohranjen v Pokrajinskem muzeju Maribor. Spomenik cesarju Francu Jožefu I. pred mari- borsko kadetnico so postavili ob petdesetletnici cesarjevega vladanja (o spomeniku glej Žitko, 1996, 17–18, 27; Curk & Premzl, 2004, 147; Ferlež, Kac & Jenuš, 2012, 25; Lazarini, 2014). Slavnostno odkritje spomenika je bilo za eno leto odloženo za- radi žalovanja po smrti cesarice Elizabete, ki je bila umorjena v atentatu 10. septembra 1898 v Ženevi, in je ob prisotnosti vojaških, deželnih in mestnih oblasti, knezoškofa Napotnika in nekaj tisoč priso- tnih potekalo 10. maja 1899. 19 2,35 m visok bronast kip cesarja v feldmaršalski uniformi, kakor ga je z manevrov poznal vsak vojak, je stal na 2,8 metra vi- sokem granitnem podstavku, ki sta ga krasila bronast lovorov venec in bronasta napisna plošča z napisom Franz Josef I. 1898 (sl. 3). 20 Spomenik je po naročilu poveljstva kadetnice in s sredstvi občine in mestne hranilnice izdelal dunajski akademski kipar Edmund Hofmann von Aspernburg (1847–1930). 21 Spomenik, ki so ga iz najboljše bronaste topovske zlitine ulili v 18 Engelbert H. je zabeležil, da je spomenik za Maribor zaradi bližine nadvojvodovega posestva v Pekrah zelo dragocen, in navedel razlog, zakaj ni bil postavljen v Zidanem Mostu: »Hier sei noch jener kleinlichen Auffassung gedacht, welche die Aufstellung dieses früher für Steinbrück bestimmt gewesenen Standbildes dort untersagte: weil ein kaiserlicher Prinz nicht im Jagdkleide dargestellt werden dürfe!« glej Engelbert H., Ein Blick auf Marburg im Jubiläumsjahre 1898, Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten. Kalender für das Jahr 1899, 6, 17. 19 Die Enthüllung des Kaiserdenkmals im Parke des Cadetteninstitutes, Marburger Zeitung, 11. 5. 1899, št. 38, 4. Skoraj identično besedilo je objavil E. H., Freud und Leid eines Jahres. Vom August 1898 bis Ende August 1899, Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten. Kalen- der für das Jahr 1900, 7, 19–21. Množično obiskano slovesnost pred kadetnico je fotografiral mariborski fotograf Ferdinand Weitzinger (Vrišer, 1977, 62; Curk & Premzl, 2004, 198). 20 Die Enthüllung des Kaiserdenkmals im Parke des Cadetteninstitutes, Marburger Zeitung, 11. 5. 1899, št. 38, 4. 21 Die Enthüllung des Kaiserdenkmals im Parke des Cadetteninstitutes, Marburger Zeitung, 11. 5. 1899, št. 38, 4. 22 Die Enthüllung des Kaiserdenkmals im Parke des Cadetteninstitutes, Marburger Zeitung, 11. 5. 1899, št. 38, 4. 23 Die Enthüllung des Kaiserdenkmals im Parke des Cadetteninstitutes, Marburger Zeitung, 11. 5. 1899, št. 38, 4. livarni Hansa Frömmla na Dunaju, so si pred prevo- zom v Maribor ogledali številni člani cesarske hiše in generalitete ter izrazili svoje občudovanje. 22 Tudi v Marburger Zeitung so se za razliko od večine dru- gih v Mariboru postavljenih spomenikov podrobneje posvetili likovnim kvalitetam kipa in ga označili za mojstrovino monumentalne portretne umetnosti in popolnoma samostojen in kakovosten umetniški dosežek. 23 Po sodbi »strokovnjakov« je cesarjev celopostavni portret veljal za dotlej najodličnejši Slika 2: Spomenik nadvojvodi Janezu v Mariboru (PAM, Zbirka albumov fotografij in razglednic, inv. št. 3751). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 684 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 spomenik monarhu in za mariborsko znamenitost. 24 Spomenik Francu Jožefu v feldmaršalski uniformi po modelu Edmunda Hofmanna von Aspernburga je bil leta 1904 postavljen tudi v kraju Bad Deutsch Alten- burg v Spodnji Avstriji (Telesko, 2008, 153). Usoda mariborskega kipa Franca Jožefa I. po propadu Avstro-Ogrske ni znana, verjetno je bil pretopljen, podstavek pa je v kadetnici še ohranjen. 25 Odstranjen in verjetno pretopljen je bil tudi do- prsni kip cesarja Franca Jožefa I., delo dunajskega kiparja Viktorja Oskarja Tilgnerja (1844–1896), ki je bil leta 1898 postavljen v Radvanju (Žitko, 1996, 17, 27) (sl. 4). Sonja Žitko je domnevala, da sta bila po istem Tilgnerjevem modelu (sl. 5) ulita tudi spomenika, ki so ju Francu Jožefu leta 1898 postavili v Gornjem Gradu in leta 1891 v Šmarju pri Jelšah; tudi za slednjima po prvi svetovni vojni ni sledu (Žitko, 1996, 17). Po istem Tilgnerjevem modelu ulita, približno 80 cm visoka busta mo- narha stoji pred Bolnišnico cesarja Franca Jožefa I. na dunajski Kundratsraße. 26 Francu Jožefu I. so v mestih habsburške monarhije postavljali spo- menike zlasti v doprsnem izrezu, pri čemer je po mnenju Nine Kallina poudarjen Red zlatega runa aludiral na nadnacionalnost cesarja, neobaročna vihravost plašča pa po slogovni navezavi na »veli- ko deželno mater« habsburškega cesarstva, Marijo Terezijo (Kallina, 2016, 15). Cesarjevo slavo so obeleževale lovorove veje v spodnjem delu buste. Po Kallininen mnenju je cesar s takšno podobo in dobrodušnim videzom insceniral mit zadnjega 24 Die Enthüllung des Kaiserdenkmals im Parke des Cadetteninstitutes, Marburger Zeitung, 14. 5. 1899, št. 39, 4. 25 O usodi podstavka po prvi svetovni vojni gl. Lazarini, 2014. 26 Fotografija modela je bila objavljena v Hevesi, 1897. 27 Gemeinde-Sparcasse in Marburg. 1902, 29–30; Freud und Leid eines Jahres. Vom September 1901 bis Ende August 1902, Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten. Kalender für das Jahr 1903, 10, 19. 28 Sekundarna raba delov spomenikov, zlasti podstavkov, ni bila redka. Leta 1926 so na primer v Ljubljani nekdanji spomenik cesarju Francu Jožefu z namestitvijo portretne buste posvetili Franu Miklošiču (Murovec, 2015, 675–678). monarha stare šole že v času svojega življenja (Kallina, 2016, 16). Busta cesarja Franca Jožefa I., verjetno mavčni odlitek, za katerim so se po prvi svetovni vojni izgubile sledi, je krasila tudi sejno sobo mariborske občinske hranilnice, kar je razvidno iz fotografije Ateljeja Mackart, posnete ob odkritju spomenika ustanovitelju hranilnice in nekdanjemu županu Andreasu Tappeinerju leta 1904 (Vidmar, 2014, 67). Spomenik so postavili v počastitev štiride- sete obletnice ustanovitve, hranilnica pa je zanj prispevala 30.000 kron (sl. 6). 27 Skoraj poltretji meter visok kip iz kararskega marmorja je izklesal koroški kipar Josef Valentin Kassin (1856–1931), ki je imel v času nastanka kipa atelje v dunajski Bäckerstraße (Ponta-Zitterer, 2018, 156–157, 399). Kipar je Tappeinerjevo obličje ustvaril po fotografiji in nekdanjega župana upodobil v tipu uradniškega portreta z listino v levici in knjigo pod desno roko. Po navedbah Sonje Žitko je spomenik ostal na se- danjem Slomškovem trgu do konca druge svetovne vojne, potem pa so marmorni kip brez podstavka prenesli v muzej (Žitko, 1996, 116). Nemirno obdobje po prvi svetovni vojni sta delno preživela spomenika v mestnem parku, ki sta ob kon- cu dvajsetih 20. stoletju dobila novo namembnost. 28 Mariborsko mestno olepševalno društvo je dalo leta 1900 v novem, severozahodnem delu parka postaviti kamnit spominski steber z dvoglavim orlom na vrhu in napisom Kaiser Franz Josef Anlagen (Žitko, 1996, 18). V Slovenskem gospodarju so 29. marca 1900 Slika 3: Spomenik cesarju Francu Jožefu I. pred mariborsko kadetnico (PAM, Zbirka albumov fotografij in razglednic, inv. št. 3861). Slika 4: Spomenik cesarju Francu Jožefu I. v Radva- nju (PAM, Zbirka albumov fotografij in razglednic, inv. št. 3373). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 685 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 zapisali, da o lepem marmornem spomeniku z av- strijskim orlom na vrhu mariborski nemški časnik in mariborski občinski zastop popolnoma molčita in da spomenik ne bo slovesno odkrit (sl. 7). 29 Anonimni avtor je to pripisal sporom mariborskih Nemcev z načelnikom mestnega olepševalnega društva »Ko- košinkom«, zlasti zaradi njegovega nasprotovanja poimenovanju Bismarckove ulice. 30 Mariborski trgo- vec Josef Kokoschinegg, predsednik Olepševalnega društva med letoma 1891 in 1905, je leta 1888 od zakoncev Bernert kupil velik travnik zahodno od sedanje promenade, ki ga je nato s sredstvi občinske hranilnice, podarjenimi v spomin na štiridesetletnico vladavine Franca Jožefa I., kupila mestna občina (Kolšek, 2007, 23; Hriberšek Vuk, 2010, 79). Nove parkovne površine, ki so jih uredili do leta 1897, so poimenovali Kaiser Franz-Josef-Anlagen (Hriberšek Vuk, 2010, 79). Spomenik je leta 1900 izdelal ma- riborski kamnosek Josip Peyer (Žitko, 1996, 18). Na podnožju stebra, ki je bil izklesan v volutastih neo- baročnih formah, je bil pritrjen portretni medaljon z 29 Cesarjev spomenik, Slovenski gospodar, 29. 3. 1900, št. 13, 4; glej tudi Birk & Urekar Osvald, 2014, 79–80. 30 Cesarjev spomenik, Slovenski gospodar, 29. 3. 1900, št. 13, 4. upodobitvijo cesarja v profilu. Spominski steber je po prvi svetovni vojni ostal v parku; leta 1928 so ga obnovili in posvetili osvoboditvi Maribora (Čopič, 2000, 233). Spomenik nemškemu pedagogu in očetu gim- nastike Friedrichu Ludwigu Jahnu (1778–1852) v novem delu parka je dalo ob svoji petdesetletnici postaviti nemško usmerjeno telovadno društvo Tur- nverein (Žitko, 1996, 121), ki je bilo ustanovljeno 24. novembra 1862 (Pertassek, 2000, 227). Temeljni kamen so položili leta 1912 in leto pozneje odkrili spomenik, sestoječ iz grobo obklesanega granitnega bloka na skalnatem podnožju in bronastega Jahnove- ga portretnega medaljona (sl. 8). Jahnove spomenike s portretnim medaljonom na steli so postavljali po vsem nemškogovorečem območju. V graškem parku so Jahnov spomenik s portretnim medaljonom od- krili leta 1902 (Riesenfellner, 1998, 170; Telesko, 2008, 386). Postavitev spomenika v Gradcu je bila pomembna manifestacija nemških nacionalistov, ki so razglašali Gradec za najbolj nemško mesto v Slika 6: Spomenik Andreasu Tappeinerju v Mariboru (PAM, Zbirka albumov fotografij in razglednic, inv. št. 3785). Slika 5: Viktor Oskar Tilgner, Doprsje cesarja Franca Jože- fa I. (Wikimedia Commons). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 686 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 monarhiji (Riesenfellner, 1998, 170). V napovedi slovesnega odkritja mariborskega spomenika, ki je potekalo 22. junija 1913, je avtor poudaril mogočen kamnit blok in ostri pogled starega mojstra Jahna na portretnem medaljonu. 31 Slavnostni govorec profesor Jörg je orisal Jahnovo življenjsko pot, delovanje in nacionalno gorečnost in kot povod za postavitev spomenika navedel, da so člani društva čutili dvojno dolžnost, da narodnemu velikanu v nemškem Mari- boru, okopu nemškega naroda in jezika, postavijo spomenik. 32 Ob otvoritvi Mariborske koče na Pohor - ju je turnarsko društvo 24. avgusta 1913 organiziralo štafetni tek svojih članov, ki se je začel pri Jahnovem spomeniku v parku. 33 Nacionalno obarvana prire- ditev se je zaključila s petjem stare nemške bojne pesmi Wacht am Rhein ob spremljavi kapele Južnih železnic. 34 Portretni medaljon Friedricha Ludwiga Jahna s hrastovimi listi v spodnjem delu so po prvi svetovni vojni premazali s črno barvo in odbili z granitnega bloka (Pertassek, 2000, 228). Granitni blok so leta 1927 s pritrditvijo marmorne napisne plošče na mestu Jahnovega medaljona uporabili za spomenik Majniški deklaraciji (Žitko, 1996, 121). Po razdejanju leta 1941 so kamen prestavili in ob petinsedemdeseti obletnici Majniške deklaracije leta 1992 nanj pritrdili novo napisno ploščo. Iz javnega prostora sta bila umaknjena tudi voja- ška spomenika, ki v novi državi v političnem pogledu nista bila sporna. Eden od njiju je spomenik češkemu dragonskemu korporalu Vaclavu Kraliku, ki je padel 5. junija 1809 v boju s francoskimi vojaki (Žitko, 1996, 10, 118–119; Rakovec, 2015, 182). Kralika so ustrelili kot žrtev »blaznega poguma«, potem ko je prigalopiral v mesto, se polastil številnih francoskih 31 Jahngedenksteinenthüllung und Schauturnen im Volksgarten, Marburger Zeitung, 7. 7. 1913, št. 68, 4. 32 Die Enthüllung des Jahngedenksteines, Marburger Zeitung, 24. 6. 1913, št. 75, 4. 33 Eilbotenlauf des Marburger Turnvereines zur Bachernhütte, Marburger Zeitung, 9. 8. 1913, št. 95, 5. 34 Eilbotenlauf des Marburger Turnvereines zur Bachernhütte, Marburger Zeitung, 9. 8. 1913, št. 95, 5. konj in vznemiril vso posadko (Puff, 1999, 279). V prvi polovici 19. stoletja so mu Mariborčani postavili spomenik s krsto, obeliskom, reliefnim portretom, vojaškimi emblemi in nagrobno žaro, ki je bil vzi- dan v steno nekdanje normalke na trgu ob mestni župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika (Žitko, 1996, 10, 118–119). Zaradi poškodb je kamnosek Josip Peyer leta 1902 izdelal nov marmorni spomenik, ki so ga odkrili leto pozneje (Žitko, 1996, 118). V spodnjem delu je napis z opisom Kralikovega junaškega boja, v zgornjem je obelisk z bojno trofejo, sestavljeno iz šlema, prekrižanih sabelj, pištol, zastav, lovorovih listov in levje glave. Spomenik je ohranjen v Pokra- jinskem muzeju Maribor. Drug vojaški spomenik so leta 1904 postavili padlim častnikom in vojakom 47. mariborskega pešpolka na Kalvariji; sestavljen je bil iz skal, zloženih v piramidasto obliko in obraslih z bršljanom ter spominske plošče na sredini (Radova- novič, 2007, 7). Namesto odstranjenega spomenika je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Maribor leta 2007 na Kalvariji postavila betonsko Slika 7: Spomenik cesarju Francu Jožefu I. v mariborskem parku (PAM, Zbirka albumov fotografij in razglednic, inv. št. 3281). Slika 8: Spomenik Friedrichu Ludwigu Jahnu v ma- riborskem parku (Pokrajinski muzej Maribor). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 687 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 piramido z napisom »V spomin in opomin vsem nesmiselnim vojnam«. 35 POSTAVLJANJE IN ODSTRANJEVANJE SPOMENIKOV CESARJA JOŽEFA II. Z vidika razumevanja postavljanja, odstranjevanja in ponovnega postavljanja javnih spomenikov v širšem srednjeevropskem prostoru nekdanje monarhije so posebne pozornosti vredni spomeniki cesarju Jožefu II., ki so jih postavljali v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja in v zgodnjem 20. stoletju (o spomenikih glej Stieglitz & Zeillinger, 2008, 352–355, 546–552; Krebs, 2016a, 42–45; Žitko, 1996, 15–16; Telesko, 2006, 130–141; Vidmar, 2013, 75–79). Prvi večji val postav- ljanja spomenikov cesarju Jožefu II. ob stoti obletnici njegovega domnevnega pluženja pri vasi Slavíkovice na Moravskem (19. avgusta 1769) se na Štajerskem ni odrazil (o spomenikih v Slavikovicah glej Zemek, 1980, 291–292; Měchurová, 2007). Številne kipe in reliefe z upodobitvijo cesarja s plugom je dal v Spodnji Avstriji postaviti pangermanski in antisemitski politik Georg von Schönerer, da bi z njimi obeležil tradicio- nalno spoštovanje kmečkega prebivalstva do njihovega »osvoboditelja in prijatelja«, hkrati pa je Schönerer z njimi izražal tudi nemški nacionalni protest proti klerikalnim stališčem Habsburške hiše in po njegovem mnenju pretirano slovanofilski politiki Taaffejeve vlade (1879–1893) (Wingfield, 1997, 152–153). Postavljanje spomenikov Jožefu II., imenovano tudi »Gibanje cesarja Jožefa II.« ali »Kult cesarja Jožefa II.«, se je razvilo v času, ko so številni »Nemci« verjeli, da vladne koncesije slovanskim narodom ogrožajo nemško kulturo in nemški jezik v monarhiji (Wingfield, 1997, 152, 164; Wingfield, 2001, 185; Wingfield, 2007, 23; Telesko, 2006, 130; Cvelfar, 1997, 78). Za potrebe dnevne politike v času nacionalnih konfliktov so nemški nacionalisti Jožefa II. stilizirali v simbol zlate dobe nemške prevlade v monarhiji in v velikega germanizatorja (Wingfield, 1997, 152; Telesko, 2006, 130). Postavljanje spomenikov v monarhiji je spod- budil prispevek »Ein Gedenktag der österreichischen Landwirthe«, ki ga je 3. maja 1879 objavil urednik časnika Leitmeritzer Zeitung, Julius Gierschick (Vocel- ka, 1980, 295; Wingfield, 2007, 23). V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja so modele za spomenik Jožefu II. ustvarili številni umetniki, med njimi Antonín Bř e- nek, ki je ustvaril spomenike v Brnu, 1891, Libercu, 1892 in Novem Jičínu, 1902 (Telesko, 2006, 133), Franz Metzner, ki je avtor spomenika v Teplicah, 1913 (Wingfield, 1997, 166) in Carl Kundmann po osnutku 35 V napisu je zabeleženo tudi: »V čast in slavo slovenskim fantom 47. mariborskega pešpolka, ki si je v več kot 200 letih bojevanja na vseh bojiščih avstrijske monarhije pridobil sloves enega najboljših polkov. 1682–1918.« Svojo požrtvovalnost in neomajnost je mariborski pešpolk potrdil tudi v prvi svetovni vojni, še zlasti v eni največjih bitk tistega časa proti Rusom na vzhodu Evrope (Hazemali, 2017, 191–195). 36 Leta 1835 so na primer ulili relief Cesar Jožef II. orje pri Slavikovicah po modelu kiparja Josefa Klieberja (Sedlářová, 2016, 137–140; prim. Krebs, 2016a, 43–44). Josefa Messnerja v Beljaku, 1888 (Telesko, 2006, 139–140). Model za busto cesarja Jožefa II., ki so jo leta 1887 na zasebno iniciativo postavili na sedanjem Opernringu v Gradcu, je izdelal kipar Ludwig Peckary (Telesko, 2008, 387). Prvotni napis na graškem spo- meniku Dem glorreichen Unsterblichen, ein deutscher Mann der Steiermark so pozneje zamenjali s prepro- stim Kaiser Joseph II. (Riesenfellner, 1998, 185). Busto naj bi v začetku leta 1919 za krajše obdobje odstranili s spomenika (Riesenfellner, 1998, 185). Večina naročnikov spomenika Jožefu II., ki so jih po monarhiji postavili več kot sto, zlasti na narodno- stno mešanih območjih Češke, Moravske, Šlezije, Spodnje Štajerske, pa tudi v Spodnji Avstriji in drugih deželah, pa se je odločila za nakup cenovno ugodnega litoželeznega spomenika s podstavkom, ki so ga po modelu kiparja Richarda Kauffungena (1854–1942) od leta 1880 ulivali v Salmovi železarni v Blanskem na Moravskem (Gutkas, 1980, 696; Stieglitz & Zeillinger, 2008, 547). V železarni, ki jo je na družinskih posestih ustanovil Hugo Franz stari grof Salm-Reiffenscheidt, so že od leta 1822 sodelovali z dunajskimi kiparji in ulivali tudi številne litoželezne kipe in reliefe po so- dobnih modelih in kopije antičnih kipov. 36 Model je pri Kauffungenu naročila Salmova železarna (Stieglitz & Zeillinger, 2008, 547), verjetno v pričakovanju naročil ob obletnicah Jožefovega prihoda na prestol, odprave tlačanstva, izdaje tolerančnega edikta ter po objavi navedenega Gierschickovega članka v Litomeritzer Zeitung. Kauffungen je ateljejsko fotografijo modela za spomenik datiral z letnico 1879 (Stieglitz & Zeillinger, 2008, 353), od naslednjega leta je bilo spomenik mogoče naročiti po katalogu Salmove železarne. Pri- bližno 800 kg težak kip cesarja v naravni velikosti (185 cm) je leta 1880 stal 580 goldinarjev, za nadaljnjih 400 goldinarjev pa je bilo mogoče naročiti pripadajoč priz- matičen podstavek, ki je bil visok 191,5 cm in je bil na sprednji stranici opremljen z napisom Josef II., na hrbtni stranici pa je bil podpis izdelovalca BLANSKO (Krebs, 2016a, 43). Elisabeth Krebs je na podlagi ohranjenih dokumentov ugotovila, da so bila plačila za spomenik različna in da so se sčasoma višala (Krebs, 2016a, 43). Poleg naročila kipa in podstavka je moral naročnik pri- praviti samo še graniten podest z dvema stopnicama, na katerega so pritrdili prizmatičen podstavek (Stieglitz & Zeillinger, 2008, 548). Da so se številni naročniki odločili za izdelek Salmove železarne, verjetno ni bila samo posledica ugodne cene, ampak tudi preproste in za vse sprejemljive ikonografije cesarskega portreta. Po vzoru portretov iz časa cesarjevega življenja, ver- jetno po slikah Josefa Hickla, je Kauffungen detajlno ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 688 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 modeliral cesarjev obraz in portretiranca predstavil v dragonski uniformi. Cesar stoji v kontrapostu, desni- co upira ob bok, v levici drži pergamentno listino z vgraviranim napisom Aufhebung der / Leibeigenschaft / Josef II., pri čemer je bil napis lahko prilagojen želji naročnika oziroma mestu postavitve; na spomeniku na dvorišču dunajske bolnišnice je napis Saluti / et solatio / aegrorum (Stieglitz & Zeillinger, 2008, 548; Telesko, 2006, 136). Litoželezni kip in podstavek so že v železarni zaščitili pred rjo s firnežem ali katranom ter površino broncirali (Stieglitz & Zeillinger, 2008, 548; Krebs, 2016a, 45). Prvi spomenik Jožefu II. iz serijske produkcije v Blanskem, značilne za obdobje industrializacije, so leta 1880 postavili v severnočeškem mestu Varnsdorf (Stieglitz & Zeillinger, 2008, 353). Spodnještajerska mesta so nekoliko zaostajala, vendar je Franz Wiestha- ler 8. septembra 1882 v Marburger Zeitung že lahko zapisal, da je Maribor prvo mesto na jugu monarhije, v katerem so postavili spomenik cesarju Jožefu II.; v prispevku je poudaril vlogo Maribora kot kažipota, ki naj mu sledijo druga mesta. 37 Litoželezni spomenik cesarju Jožefu II. je svojemu rojstnemu mestu podaril na Dunaju živeči odvetnik Othmar Reiser, bratranec tedanjega mariborskega župana Matthäusa Reiserja (Žitko, 1996, 15; Vidmar, 2013, 75–79). Spomenik so postavili v jugovzhodnem delu parka, ki ga je graški vr- tnar Franz Marauschegg uredil s sredstvi občinske hra- 37 Franz Wiesthaler, Denkmal im Herzen, Denkmal von Erz, Marburger Zeitung, 8. 9. 1882, št. 108, 1. 38 Za pogodbo, ki jo je mestna občina februarja 1872 podpisala z Marauschkom in sredstva mestne hranilnice glej Kolšek, 2007, 202. 39 Slovesnosti je podrobno opisal Franz Wiesthaler, Enthüllung des Kaiser-Josef-Denkmals, Marburger Zeitung, 10. 9. 1882, št. 109, 1–3. 40 Franz Wiesthaler, Enthüllung des Kaiser-Josef-Denkmals, Marburger Zeitung, 10. 9. 1882, št. 109, 2. 41 Franz Wiesthaler, Enthüllung des Kaiser-Josef-Denkmals, Marburger Zeitung, 10. 9. 1882, št. 109, 2. O odkritjih spomenikov cesarju Jožefu II. na Štajerskem glej tudi Suette, 1936, 75–78. 42 Povzeto po citatu Als Prinz hat er eine französische Erziehung genossen, am Hofe galt spanische Sitte, doch er wollte von all‘ dem nichts wissen, in seiner Brust trug er einen hellen Edelstein, ihm schlug ein treues deutsches Herz, deutschen Brauch und deutsche Sitte hielt er vor Allem hoch. Er war in des Wortes Vollbedeutung ein deutscher Fürst; glej Franz Wiesthaler, Enthüllung des Kaiser-Josef-Denkmals, Marburger Zeitung, 10. 9. 1882, št. 109, 2. 43 Razne stvari, Slovenski gospodar, 31. 8. 1882, št. 35, 279. nilnice v času Reiserjevega županovanja (sl. 9). 38 Stal je v bližini atraktivnega ribnika z vodnimi rastlinami in labodi, leta 1890 so romantični ambient dopolnili z litoželeznim glasbenim paviljonom in kavarno (Kolšek, 2007, 203). Odkritje mariborskega spomenika v petek, 8. septembra 1882, je kljub dežju potekalo nadvse slovesno. 39 Številne vzporednice mariborski slove- snosti najdemo v odkritjih spomenikov Jožefu II. na Češkem, za katera je Nancy Meriwether Wingfield zapisala, da so bila namenjena definiranju, ekspan- ziji in integraciji nemške skupnosti in da so odbori za postavitev spomenikov spodbujali Nemce iz vseh stanov družbe, da so krasili svoje domove in sode- lovali na prireditvah; interpretirali so jih kot dneve veselja vseh Nemcev v deželi, dneve nacionalnega duha zvestobe, hvaležnosti in patriotizma (Wing- field, 2007, 36). Mariborske hiše so bile okrašene z venci, slikami in zastavami v belo-zelenih, belo- -rdečih, belo-modrih, črno-zlatih in črno-rdeče-zla- tih barvah. 40 Slovesnost se je pričela ob 6. zjutraj s sprevodom pihalne godbe Južnih železnic skozi mesto, ob 11. dopoldne so se udeleženci zbrali na dvorišču mestne hiše in se ob glasbeni spremljavi odpravili v park. Po navedbah Franza Wiesthalerja so okrog spomenika stali tisoči, ki so se zbrali z vseh strani, iz vseh slojev prebivalstva. 41 Slavnostni govorci Othmar Reiser, Matthäus Reiser in Ferdinand Duhatsch so navajali zasluge cesarja Jožefa II. za odpravo tlačanstva, šolske reforme, izdajo toleranč- nega patenta, omilitev cenzure in reforme vojske, uradništva in davkov, ter poudarili svojo zvestobo cesarski hiši in pomen nemškega duha, jezika in kulture. Za sočasno razumevanje in propagiranje »nemštva« Jožefa II. je povedna Duhatscheva izjava, da je bil cesar francosko vzgojen in da so na dvoru prevladovale španske navade, vendar ni želel o njih ničesar slišali, saj je v njem bilo zvesto nemško srce in je cenil samo nemške šege; bil je nemški knez v pravem pomenu besede. 42 Franz Wiesthaler je lakonično zabeležil, da med ude- leženci slovesnosti ni bilo nobenega katoliškega duhov- nika, vodje Slovencev, političnega državnega uradnika in oficirja. Kratka sta bila tudi zapisa v Slovenskem gospo- darju pred odkritjem: »(Pekerski Reiser) je Mariborčanom kupil podobo cesarja Jožefa II.« 43 in po njem: Slika 9: Spomenik cesarju Jožefu II. v Mariboru (PAM, Zbirka albumov fotografij in razglednic, inv. št. 3297). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 689 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 (Spomenik cesarju Jožefu) razkrili so pretečeno nedeljo v Mariboru pa veliko žvekali o nemštvu in tako pokazali, da jim ni bilo toliko za cesarja mar, kakor za nemško-liberalno demonštracijo zoper sedanjo vlado, sv. Cerkvo in Slovence. 44 Za uredništvo časnika Südsteirische Post se zdi, da ob odkritju mariborskega spomenika še ni bilo obveščeno o pomenu protislovenske demonstracije, kakor pozne- je ob odkritjih spomenikov v Celju in na Ptuju, saj so v časniku samo poročali, da je bila prireditev slovesna in uspešna in da je izhajala iz dinastičnih stališč. 45 Kot eni redkih pa so se posvetili likovnim značilnostim kipa in zapisali, da je uspešno delo, izdelano iz litega železa. 46 Povedno za slovensko odsotnost je tudi v Marburger Zeitung objavljeno poročilo o domnevnem dogodku pred odkritjem spomenika, ki odraža protislovenska in protiklerikalna stališča uredništva. Anonimni avtor je zabeležil, da je radovedni farček, verjetno posebni dopisnik enega od vindišarskih časnikov, na predvečer odkritja ponujal stražniku 50 krajcarjev, da bi si lahko ogledal spomenik cesarju Jožefu, ki je bil še zaščiten z deskami. Seveda ga je lojalni policijski uradnik zavrnil in radovedni farček se je med mrmranjem vindišarskih kletvic nejevoljen vrnil v mesto. 47 Otvoritvi spomenika je popoldne sledil slavnostni banket s številnimi napitnicami nemškemu duhu in kulturi. 48 Izbor izrazov, s katerimi so Mariborčani v govorih, napitnicah in na napisnih trakovih darova- nih vencev opisovali Jožefa II. (»Cenitelj človeštva« (Schätzer der Menschheit), »Filantrop na prestolu« (Menschenfreund auf dem Throne), »Ljudski cesar« (Volkskaiser), »Skrbnik Nemštva« (Pfleger des Deut- schen)), se ujema z retoriko govorcev ob odkritjih spomenikov na Češkem, Moravskem, v Spodnji Avstriji in v Šleziji, ki so odlično dokumentirana v monografiji Carla Richterja (Richter, 1883). Odkritja spomenikov so bila politične manifestacije nemško-nacionalnih in liberalnih krogov, ki so z njimi častili cesarja kot velikega reformatorja in germanizatorja, o aktualnem dogajanju pa sporočali, da je samo nemščina primeren uradni jezik v monarhiji in da lahko samo nemška kultura izkorenini ostanke polbarbarstva in ustvari mo- čan okop proti vzhodu (Richter, 1883, 15; Wingfield, 2001, 185). Spomeniki Jožefu II. so pronemško zavest 44 Razne stvari, Slovenski gospodar, 14. 9. 1882, št. 37, 295. 45 Kleine Chronik, Südsteirische Post, 9. 9. 1882, št. 72, 3. 46 Kleine Chronik, Südsteirische Post, 9. 9. 1882, št. 72, 3. 47 Povzeto po citatu (Ein neugieriges Pfäfflein), wahrscheinlich Spezial=Correspondent irgend eines windischen Weltblattes bot am Vorabende der Kaiser=Josef=Feier dem inspizirenden Polizeimanne 50 kr. dafür an, daß er hinter den Bretterverschlag, der das Denkmal des Kaiser Josef den Augen des Publikums entzog, gucken dürfte. Selbstverständlich wies der pflichttreue Polizeibeamte das Ansinnen des hochwürdigen zurück und so trottete das neugirige Pfäfflein, windische Flüche murmelnd, wieder verdrossenen Sinnes nach der Stadt zurück; glej Marburger Berichte, Marburger Zeitung, 10. 9. 1882, št. 109, 3. 48 Franz Wiesthaler, Enthüllung des Kaiser-Josef-Denkmals (Schluss), Marburger Zeitung, 13. 9. 1882, št. 109, 2. 49 Povzeto po citatu Der achte September 1882 ist ein Ehren- und Freudentag für Marburg; er verjüngt uns auf‘s Neue für die Tage des Kampfes und siegen wir, dann sehen wir uns mit klingenden Spiele und fliegenden Fahnen wieder – vor dem Denkmal des Kaisers Joseph; glej Franz Wiesthaler, Denkmal im Herzen, Denkmal von Erz, Marburger Zeitung, 8. 9. 1882, št. 108, 1. 50 Fahnen heraus!, Cillier Zeitung, 26. 10. 1882, št. 86, 1. odslikavali in hkrati propagirali, postali so pomembna prizorišča za proslavljanje nemških nacionalnih pra- znikov in zbirališča nacionalistov. Ferdinand Duhatsch je v slavnostnem govoru navedel spomenik kot bodoče zbirališče nemško usmerjenega prebivalstva, ob ka- terem se bodo vedno pomudili s hvaležnimi srci. Za mariborski spomenik pa je tovrstni namen razviden tudi iz bojevite Wiesthalerjeve izjave, da je 8. sep- tember 1882 dan časti in veselja za Maribor, saj so se znova pomladili za boj in če bodo zmagali, se bodo ob zvenečem igranju in vihrajočih zastavah srečali pred spomenikom cesarja Jožefa. 49 O odstranitvi mariborskega spomenika Jožefu II. po prvi svetovni vojni, najverjetneje januarja 1919, teda- nji časniki niso poročali, znano je le, da so neznanci, verjetno člani Muzejskega društva, kip cesarja prepe- ljali v mestni muzej. Kip je stal na dvorišču tedanjega muzeja v Cankarjevi ulici v Mariboru vse do leta 1929; 18. decembra 1928 je predsednik Muzejskega društva, dr. Franc Kovačič, pisal Tovarni strojev, livarni železa in kovin K. in R. Ježek v Melju o možnosti odkupa kipa cesarja Jožefa II. (Ferlež, Kac & Jenuš, 2012, 26). 2. januarja 1929 so iz tovarne odgovorili, da ga lahko odkupijo samo kot staro železo, po ceni 1 dinar za ki- logram (Ferlež, Kac & Jenuš, 2012, 26). Franc Kovačič se je s pogoji strinjal in simbol mariborskega nemštva je bil pretopljen v livarni, ki je bila podružnica železar- ne v Blanskem, v kateri je bil ulit. Slovesnosti ob odkritju spomenika Jožefu II. v Celju in njegovo odstranitev leta 1919 je raziskal Bojan Cvelfar (Cvelfar, 1997, 78–82). V najbolj južnem nemškem mestu monarhije so celjski Nemci v začetku leta 1882 ustanovili Komite za postavitev spomenika cesarju Jožefu II., ki je nemudoma začel zbirati pro- stovoljne prispevke (Cvelfar, 1997, 78–82). Spomenik so naročili v Salmovi železarni, komiteju pa je uspelo pridobiti lokacijo v središču mesta, na Grajskem trgu, sedanjem Trgu Celjskih knezov (Cvelfar, 1997, 78–82). Na naslovnici lokalnega časopisa Cillier Zeitung so 26. novembra pozivali meščane h krašenju hiš z venci in cvetjem ter izobešanju zastav, da bodo primerno obeležili postavitev spomenika cesarju, ki je tudi v tem prispevku imenovan »Schätzer der Menschheit« in »eifriger Germanisator«. 50 Zadnjo nedeljo v oktobru, 29. oktobra 1882, dober mesec po mariborskem, so ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 690 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 spomenik odkrili z veliko slovesnostjo, ki je podobno kot v Mariboru potekala ob spremljavi godbe in pevskih zborov iz Celja, Maribora in Ptuja, slavnostnimi govo- ri, položitvijo vencev in banketom v kazini (Cvelfar, 1997, 78–82). Medtem ko so izjave v Cillier Zeitung, ki jih navaja Cvelfar, primerljive s tistimi v Marburger Zeitung, je sočasen slovenski tisk poudarjal, da gre za nemško demonstracijo zoper Slovence, ki nima zveze s sicer blagosrčnim in dobro nameravajočim cesarjem (Cvelfar, 1997, 79). Podobno so tudi Čehi ob odkritjih spomenikov Jožefu II. Nemce opozarjali, naj ne zlorabljajo dobrega imena cesarja za pronemške demonstracije in propagando (Telesko, 2006, 134). V mariborskem časniku Südsteirische Post so izpostavili neprimerno izkoriščanje šolske mladine za štafažo pri- reditve, saj se na ta način v mlade duše vtre nacionalno nestrpnost, označili slovenski govor posestnika Lenka 51 Correspondenzen, Südsteirische Post, 31. 10. 1882, št. 87, 2–3. 52 O izdajanju časopisov na Ptuju glej Kramberger, 2009, 423–436. 53 Povzeto po citatu Mitten unter einer slovenischen Bevölkerung, auf altslavischem Boden wird Propaganda für‘s Deutschthum gemacht; glej Correspondenzen, Südsteirische Post, 12. 5. 1883, št. 38, 3. 54 Correspondenzen, Südsteirische Post, 12. 5. 1883, št. 38, 3. 55 Correspondenzen, Südsteirische Post, 12. 5. 1883, št. 38, 3. 56 Desterniški, Zakaj nemški liberalci cesarja Jožefa častijo, Slovenski gospodar, 10. 5. 1883, št. 20, 146–147. 57 Desterniški, Zakaj nemški liberalci cesarja Jožefa častijo, Slovenski gospodar, 10. 5. 1883, št. 20, 146–147. za nepravilen v vzporejanju zgodovinskih in sodobnih dejstev in nelojalen do oblasti ter opozorili na neude- ležbo podeželskega prebivalstva na prireditvi. 51 Kmalu po odkritju, februarja 1883, so celjski spomenik oskru- nili, tako da so odlomili meč, poškodovali tolerančni patent in v cesarjev hrbet vrgli velik kamen (Suette, 1936, 76; Cvelfar, 1997, 81). Leta 1897 je bilo v tisku zabeleženo pljuvanje spomenika, novembra 1918 pa so mu neznanci odlomili nos, ga ogrnili z raztrganim dežnim plaščem, mu dali na glavo tropsko čelado in ga okoli vratu z vrvjo privezali k drevesu (Cvelfar, 1997, 82). 2. januarja 1919 so kip vrgli s podstavka in kmalu nato pod varstvom orožnikov odstranili in prodali za staro železo (Cvelfar, 1997, 82). Precej slabše je raziskano in objavljeno dogajanje ob odkritju spomenika v ptujskem parku, 14. maja 1883 (Cvelfar, 1997, 78), verjetno tudi kot posledica dejstva, da v tem obdobju na Ptuju ni izhajal lokalni časopis (sl. 10). 52 Veliki slovesnosti ob odkritju so se podrobno po- svetili mariborski časniki, med njimi Südsteirische Post, v katerem so dva dni pred odkritjem spomenika razkrili namen »Kaiser Josefs-Feier« na Ptuju z navedbo, da bodo s slovesnostjo sredi slovenskega prebivalstva, na staroslovanskih tleh, propagirali Nemštvo. 53 Denar za nakup spomenika naj bi prispeval pred kratkim umrli meščan, ki mu je bil denar življenjski smisel in je ostal v slabem spominu kmetov, vendar njegovega imena niso razkrili. 54 Opozorili so tudi na nevarnost izgredov, zlasti razbijanja neosvetljenih oken, saj »pravi patrioti« ne bodo upoštevali zapovedane svečane osvetlitve mesta. 55 Časnik Slovenski gospodar je štiri dni pred odkritjem objavil članka, namenjena odvrnitvi ude- ležbe Slovencev na prireditvi. Avtor s psevdonimom Desterniški je razreševal vprašanje, »[…] zakaj nemški liberalci nikdar drugod na Štajerskem, kakor ravno v Mariboru, Celji in Ptuji naenkrat na uže pred blizu 100 leti pokopanega cesarja Jožefa toliko gorijo.« 56 Vzroke je deloma pripisal zgodovinskim okoliščinam, zlasti pa političnim razlogom, predvsem cesarjevemu prizade- vanju za odpravo deželnih pravic, ponemčevanje in povečanje nemškega cesarstva, kar je označil za po- polnoma zastarelo v času, ko so vsi jeziki enakopravni in se morajo narodom priznati pravice, »[…] da bodo vsi zadovoljni in srečni državljani pod milim žezlom avstrijanskega, od vseh narodov ljubljenega cesarja Franca Jožefa.« 57 Poudaril je, da »[…] mi nimamo v nemškem ‚Reichu‘ ničesar iskati, mi imamo svojega avstrijskega cesarja«, in bralstvu obrazložil, da so svečanosti, namenjene cesarju Jožefu II., »na videz ne- Slika 10: Spomenik cesarju Jožefu II. na Ptuju (Po- krajinski muzej Ptuj – Ormož). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 691 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 dolžna igrača«, s katero nemški liberalci izražajo svoje »politične sanjarije« proti vladi, ki je pravična do naro- dov in Cerkve, zaradi izražanja tovrstnih idej pa bi ob drugačnih priložnostih kot veleizdajalci dobili zaporno kazen. 58 Desterniški je svojo politično interpretacijo odkritij spomenika zaključil z mislijo, da je navidezno hvaljenje politike cesarja Jožefa II. demonstracija proti tedanji vladi, neprimerna za Slovence, ki imajo avstrij- skega cesarja raje kot nemškega in spoštujejo svoj slo- venski dom in sveto Cerkev. 59 Odvrnitvi Slovencev, da bi se udeležili slavnostnega odkritja, je bil namenjen tudi prispevek anonimnega korespondenta iz Ptuja, ki je zapisal, da je prireditev »[…] demonštracija proti ne nemškim narodom in tukaj Slovenskemu,« in poudaril, da Nemci na Zgornjem Štajerskem, Tirolskem in dru- god ne postavljajo spomenikov cesarju Jožefu: »Naši ‚nemci‘ le hočejo pokazati svetu, da je Ptuj ‚nemško‘ mesto, da so njega prebivalci ‚Nemci‘ in Bog vé kaj je še vse nemško.« 60 Dopisu korespondenta je v odebeljenih črkah sledilo svarilo uredništva, naj Slovenci prireditve ne izkoristijo za brezplačno pogostitev: Dostavek uredništva: Tiste slovenske gladov- njake pa in lačenbergerje, ki bodo šli v Ptuj k cesar-Jožefovej svečanosti žret in pit in kadit ter nemčurskih kostij glodat, te pa prosimo nam naznaniti, da jih denemo v črne bukve. 61 V odgovor na odvračanje Slovencev od odkritja spomenika je anonimni avtor članka, ki je dva dni po prireditvi izšel v Marburger Zeitung, poudaril, da je v slavnostnem sprevodu več stotih gostov iz številnih mest, trgov, vasi, predstavnikov telovadnih, pevskih, gasilskih in šolskih društev od železniške postaje do mestnega parka korakalo tudi več kot sto slovenskih kmetov, kljub »bedni agitaciji famoznega katoliškega pogrošnega lista Gospodar.« 62 Med slavnostnimi govorci je bil tudi kmet Leschnigg iz Starš, ki naj bi mu navzoči Slovenci navdušeno vzklikali »Živio«. 63 Slovesnost je potekala podobno kot v Mariboru in Celju, s slavnostnim sprevodom skozi mesto, okrašeno z zastavami in girlandami cvetja, slavnostnimi govori in položitvijo 43 vencev na grič, na katerem je stal spomenik v mestnem parku, ter slavnostnim banketom, 58 Desterniški, Zakaj nemški liberalci cesarja Jožefa častijo, Slovenski gospodar, 10. 5. 1883, št. 20, 146–147. 59 Desterniški, Zakaj nemški liberalci cesarja Jožefa častijo, Slovenski gospodar, 10. 5. 1883, št. 20, 146–147. 60 Cesar Jožefova svečanost meri zoper Slovence, Slovenski gospodar, 10. 5. 1883, št. 20, 148–149. 61 Cesar Jožefova svečanost meri zoper Slovence, Slovenski gospodar, 10. 5. 1883, št. 20, 148–149. Naznanitev Slovencev, ki so se kljub svarilu udeležili odprtja spomenika, je bila mišljena dobesedno, saj so nekaj dni pozneje objavili zapis: »(V črne bukve) se naj dene Miha Predika s Podlož, ki je hodil v Ptuj nemškutarskih kostij glodat;« glej Razne stvari, Slovenski gospodar, 7. 6. 1883, št. 23, 182. 62 Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. 63 Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. 64 Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. 65 Prav tam. Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. 66 Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. 67 Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. 68 Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. ki se ga je udeležilo približno 300 gostov. 64 Ptujski župan Franz Rodoschegg je sprejel spomenik v imenu mesta in zagotovil, da ga bodo vedno obravnavali kot častni znak nemškega mest Ptuj. 65 Slavnostni govornik, deželnozborski poslanec Josef Schmiderer je poudaril, da v nasprotju z drugimi spomeniki, ki oznanjajo slavo regentov, spomenike cesarju Jožefu postavlja ljudstvo, ki je še vedno zvesto privrženo velikemu »ljudskemu cesarju«, ki je z baklo svojega genija zanetil razsve- tljenstvo v Avstriji. 66 Navedel je cesarjeve zasluge za razvoj pravne države na nemških temeljih, svobodo veroizpovedi in vesti, osvoboditev kmetov in uvedbo nemščine kot uradnega in državnega jezika. 67 Čeprav cesar ni mogel uveljaviti vseh načrtovanih reform, je seme, ki ga je zasejal, vzklilo v mogočno drevo, katerega sadovi še vedno krepčajo ljudstvo. 68 Josef Schmiderer je ptujski spomenik opredelil kot pričo hvaležnosti ljudstva in mesta Ptuj ter govor zaključil s citatom Anastazija Grüna (Antona Aleksandra grofa Auersperga), da ljudstvo ne bo pozabilo tistega, ki Slika 11: Glava časopisa Štajerc, 11. 1. 1903 (Knjižnica Ivana Potrča Ptuj). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 692 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 nikoli ni pozabil ljudstva. 69 Tudi slavnostni banket je bil politična manifestacija, med katero so poveličevali pomen Združene levice, njenih 138 poslancev in Jose- fa Schmidererja, 70 profesor Anton Nagele iz Maribora pa se je v govoru posvetil zlasti pomenu nemškega Schulvereina, ki je želel nemški duh ter duh svobode 69 Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. Citat Unvergessen lebt im Volke, der des Volkes nie vergaß je zapisan tudi na severovzhodni strani spomenika nadvojvodi Janezu, ki je bil v Gradcu odkrit leta 1878; glej Baravalle, 1968, 94. 70 O recepciji stranke Združena levica, ki je bila ustanovljena 19. novembra 1881, med spodnještajerskim nemštvom glej Cvirn, 1997, 102–107. 71 Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. 72 Povzeto po citatu Nein! Sie sollen es nicht zerreißen das schöne Steierland! Jedes frohe Antlitz, jedes geistesbeflügelte Wort, jedes Licht, das aufflammte um das Denkmal, als die Nacht heraufzog, bedeutete eine Niederlage – der Pervaken; glej Das Kaiser-Josef-Fest in Pettau, Marburger Zeitung, 16. 5. 1883, št. 58, 1–2. 73 O časniku glej Zmazek, 2013, 42–52; o časniku ter politični in nacionalni usmeritvi Stranke Štajerca glej Rihtarič, 1996, 27–47. 74 Štajerc, 11. 1. 1903, št. 1, 1. Za prodor nemške politike med slovensko kmečko prebivalstvo so se zavzemali tudi s časnikom Kmetski prijatel, ki je v Celju izhajal od 1882 do 1884, ter z ustanovitvijo Spodnještajerskega naprednega društva v Celju leta 1883 (Čuček, 2006, 392–393). 75 Slava Ti, ki si nas kmete ljubil!, Štajerc, 11. 1. 1903, št. 1, 2. 76 Slava Ti, ki si nas kmete ljubil!, Štajerc, 11. 1. 1903, št. 1, 2. 77 Slava Ti, ki si nas kmete ljubil!, Štajerc, 11. 1. 1903, št. 1, 2. in napredka razširiti po vseh avstrijskih okrožjih in slovanske kmete popeljati k svobodi in samostojnosti na temelju moči nemške omike. 71 Slavnostno odprtje spomenika so zvečer obeležili še z razsvetljavo mesta in sprevodom z baklami. Anonimni avtor članka je zabeležil, da je bila nepopisno lepa slovesnost tudi pri- čevanje o moči nemškega položaja ne samo na Ptuju, ampak na Spodnjem Štajerskem, ter poudaril, da mora Štajerska ostati enotna in da so vsako veselo obličje, navdihujoče besede in plameni svetlobe, ki so v mraku osvetlili spomenik, pomenili poraz »pervakov«. 72 Ptujski spomenik so tudi v naslednjih desetletjih izkoriščali za namene politične propagande, pri čemer je bila v smislu vizualne propagande za široke kroge slovenskega kmečkega prebivalstva najbolj učinkovita naslovnica časnika Štajerc, ki je na Ptuju izhajal od 1. julija 1900 do 3. novembra 1918. 73 Časniku, ki je izhajal v 14.000 izvodih, razširjal ideje štajercijanstva in bil pronemško in protiklerikalno naravnan, so v prvi številki četrtega letnika povečali obseg in glavo časnika obogatili z upodobitvami ptujskega spomenika Jožefu II., veduto Ptuja in žanrskim prizorom idiličnega kmeč- kega življenja (sl. 11). 74 Okrog okvirja ptujske vedute v pogledu z jugovzhoda se razraščajo vitice vinske trte, ki jih dopolnjuje preplet žitnega klasja okrog stranskih prizorov. Upodobitev cesarjevega spomenika je podna- slovljena »Slava Tebi, ki si nas kmete ljubil«. Ob vznožju spomenika kleči slovenski kmet, ki je odložil popotno palico in predaja venec čaščenemu cesarju. Uredništvo je tudi naslovni članek podobno naslovilo in v njem po- udarilo zasluge Jožefa II. za izboljšanje življenja kmeč- kega prebivalstva in ubranitev kmetov pred klerikalci: »Slava Ti, ki si nas kmete ljubil, slava Ti, kateri si nas prvi začel braniti hudega peklenskega zmaja, klerikaliz- ma, slava Ti cesar Jožef II.« 75 Cesarja, ki so ga predstavili kot »[…] morda najslavnejši vladar naše presvitle cesar- ske hiše«, so povezali tudi z aktualno protiklerikalno naravnanostjo: »Slava Ti, cesar, ki si nas kmete ljubil, slava Ti cesar Jožef II. ki si že pred več kakor 100 leti spoznal največjega sovražnika kmetov – klerikalizem.« 76 V prispevku avtor litografije v glavi časnika ni naveden, upodobitev spomenika je omenjena samo kot »naša podobica«. 77 Pod litografijo je signatura »M. Bauer fec«, Slika 12: Naslovnica Štajerčeviga kmetskega koledarja, 1914 (Knjižnica Ivana Potrča Ptuj). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 693 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 vendar avtorja žal ni bilo mogoče identificirati. 78 Termin naša podobica in upodobitev klečečega kmeta pred spomenikom dajeta litografiji sakralni značaj, kar je pri- merljivo z besedilom, ki je izšlo ob odkritju spomenika Jožefu II. v češkem mestu Most leta 1882, v katerem so cesarja stilizirali v svetnika ljudstva avstrijske države in svetnika svobodnega, naprednega, nemškega ljudstva (Telesko, 2006, 141). Glava časnika je bila v veljavi vse do zadnje natisnjene številke 3. novembra 1918. V uredništvu Štajerca so litografijo uporabili tudi leta 1914 za naslovnico Štajerčeviga kmetskega koledarja, ki ga je urejal Karl Linhart in je izhajal enkrat letno od 1908 do 1914 (sl. 12). 79 Po navedbah Balduina Sarie so »Jugoslovani« ptujski spomenik Jožefu II. s podstavka vrgli že leta 1918 (Saria, 1943, 28). Odpeljali so ga v mestni muzej; leta 1943 je bil razstavljen v pritličju cerkvene ladje nekdanjega dominikanskega samostana (Saria, 1943, 28). Prevoz od- stranjenega spomenika dokumentira fotografija neznanega avtorja, ki jo hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož (sl. 13). Odlomljena leva noga cesarja dokazuje, da je bil spo- menik pred prevozom v muzej nasilno prevrnjen. V času nemške okupacije je okupacijska uprava Mestne občine Ptuj nameravala spomenik ponovno postaviti v mestni park (Kotnik, 2019, 217), vendar ni znano, da bi namero izvedli. Ponovna postavitev spomenika kot simbola nem- štva bi sicer bila v skladu s sočasno propagando, vendar si je težko predstavljati, da bi nacisti ponovno postavili spo- menik Habsburžanu. V češkem mestu Ústí nad Labem so nacisti konfiscirali spomenik Jožefu II. iz mestnega muzeja in ga dali pretopiti, na številne prošnje sudetskih Nemcev za ponovno postavitev odstranjenih spomenikov Jožefu II. pa je bil 18. januarja 1939 izdan odlok (Beseitigung bzw. Wiederaufrichtung von Denkmälern), ki je določal, da smejo ponovno postaviti samo spomenike z umetniško vrednostjo (na primer Metznerjevega v Teplicah), v znak repatriacije nemških kulturnih objektov in ne zaradi obu- janja spomina na čas pred 1918, zlasti ne na Habsburžane (Wingfield, 1997, 167). Usoda ptujskega kipa cesarja Jože- fa II. ni znana, verjetno je bil pretopljen kot staro železo. V dosedanjih obravnavah spomenikov Jožefu II. na slovenskem Štajerskem je bil izpuščen spomenik, ki so ga leta 1902 postavili v Radgoni (o spomeniku in njegovi 78 Za pomoč pri identifikaciji M. Bauerja se iskreno zahvaljujem dr. Marjeti Ciglenečki in gospodu Francu Golobu. 79 Karl Linhart je bil urednik časnika Štajerc od 8. julija 1906 do 2. junija 1918 (Zmazek, 2013, 42). 80 Za podatke o spomeniku in poslane fotografije se iskreno zahvaljujem kolegicama Beatrix Vreča in Mateji Močnik iz radgonskega mu- zeja Museum im alten Zeughaus (Bad Radkersburg). 81 Knez Leopold Salm-Reiffenscheid je železarno leta 1896 prodal, vendar so novi lastniki, podjetje Breitfeld, Danek & Co nadaljevali z ulivanjem spomenikov Jožefu II. po modelu Richarda Kauffungena; leta 1901 je bil na primer odkrit spomenik v spodnjeavstrijskem kraju Bad Vöslau (Krebs, 2016b, 46–47). 82 » Dieses Denkmal widmet zur dauerhaften Erinnerung an den unvergesslichen Kaiser Josef II. der Stadt Radkersburg ihr Bürgermeister OSWALD EDLER von KODOLITSCH 1902.« 83 Freud und Leid eines Jahres. Vom September 1901 bis Ende August 1902, Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten. Kalender für das Jahr 1903, 10, 29. 84 Slovesnosti so se pričele v soboto, 30. avgusta zvečer z glasbo in se nadaljevale naslednjega dne z odkritjem spomenika in banketom v veliki dvorani radgonske hranilnice; glej Marburger Nachrichten (Kaiser Franz Josef-Denkmal in Radkersburg), Marburger Zeitung, 28. 8. 1902, št. 103, 4. Slovesnosti so pritegnile manj medijske pozornosti kakor odkritja v Mariboru, Celju in na Ptuju v letih 1882 in 1883, kakor je razvidno iz naslova v tej opombi citiranega članka v Marburger Zeitung, pa so celo napačno navedli cesarjevo ime. odstranitvi glej Zangger, 2018, 106–109). 80 Spomenik, izdelan v Salmovi železarni, 81 je bil postavljen na naj- bolj prominentni lokaciji v mestu, pred mestno hišo na Glavnem trgu in v neposredni bližini Marijinega stebra (sl. 14). Kakor mariborski in ptujski je bil tudi radgonski spomenik Jožefu II. darilo zasebnega darovalca, dolgo- letnega radgonskega župana Oswalda pl. Kodolitscha (1897–1921) (Zangger, 2018, 106). Kodolitsch je bil med največjimi posestniki vinogradov na Štajerskem in je med županskim mandatom skrbel zlasti za gospodarski razvoj mesta (Kurahs, 1984, 7). Na posvetilno ploščo, pritrjeno na podstavek spomenika, je dal Kodolitsch napisati, da je spomenik podaril mestu v trajen spomin na nepozabnega cesarja. 82 Slavnostno odkritje spomenika 30. avgusta 1902 in srečanje kolesarskega društva 7. in 8. septembra istega leta je v »prijazno nemško mesto na jezikovni meji« privabilo številne goste. 83 V Marburger Zeitung so zapisali, da se je z velikodušno donacijo župana Kodo- litscha in podporo občine uresničil načrt občudovalcev velikega cesarja Jožefa II., da mu tudi v Radgoni, v kateri se je nekoč mudil, postavijo spomenik. 84 Odstranitev spomenika po zasedbi Radgone 1. decembra 1918 je boljše dokumentirana kakor v drugih Slika 13: Odstranitev spomenika cesarju Jožefu II. na Ptuju (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 694 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 spodnještajerskih mestih. Karl Freyberger je v svoji kroni- ki opisal dogajanje v noči z 9. na 10. marec 1919, ko so »Militäristen« (verjetno člani vojaške policije SHS) pojoč korakali skozi mesto in prevrnili spomenik Jožefu II. (Zan- gger, 2018, 105). Kipu so okrog vratu ovili jekleno vrv in ga odvlekli do Fluckove mesnice nasproti mestne hiše, da bi ga obesili na železni drog, vendar jim to ni uspelo (Zangger, 2018, 105). Naslednji dan so si radovedneži ogledovali prevrnjen podstavek in poškodovan kip (sl. 15), občina in vojaško poveljstvo pa se po Freyberger- jevem mnenju ob tem nepotrebnem vandalizmu nista želela vmešavati (Zangger, 2018, 105). Dogajanje na glavnem trgu 10. marca 1919 je dokumentiral radgonski fotograf Bund (sl. 16). Istega dne zvečer so po Freyberger- jevih navedbah vojaki kip z vozom odpeljali do mostu in vrgli v Muro (Zangger, 2018, 107). Verjetneje je, da so vojaki spomenik prodali za staro železo. 85 Od radgonskega spomenika Jožefu II. 85 Za podatek o reševalni akciji spomenika, med katero ga potapljači v Muri niso našli, se zahvaljujem mag. Beatrix Vreča. 86 Poleg letnice 1919 je v tlaku izpisana tudi letnica 1945, ki označuje postavitev spomenika sovjetski zasedbi Radgone, ki so ga leta 1958 prenesli na obrobje mesta (Habsburg-Lothringen & Vreča, 2009, 27). sta ohranjeni posvetilna plošča z navedbo darovalca in plošča z napisom Josef II., ki sta obdani z lovorjevim vencem in sedaj vzidani v vhodno vežo radgonske ob- činske stavbe. Med obnovo radgonskega glavnega trga leta 1998 po načrtih Herberta Missonija so na mestu, kjer je stal spomenik, v tlaku izpisali letnico 1919, ki označuje njegovo odstranitev. 86 V Museum im alten Zeughaus pa je na ogled noga cesarja Jožefa, edini preostanek radgonskega kipa in vseh štirih spomenikov po modelu Richarda Kauffungena, ki so bili postavljeni Jožefu II. na narodnostno mešanem območju Štajerske. Obdobje prevrata je preživela samo piramida, ki je bila leta 1881 postavljena v čast cesarju Jožefu II. na zasebnem posestvu družine Bouvier v Hercegovščaku pri Gornji Radgoni (sl. 17). Piramida iz poroznega slovenjegoriškega peščenjaka, z dolžino stranice 120 cm in visoka približno 3 metre, je opremljena z na- pisom Josef II. in letnico 1881. Nefiguralni spomenik Slika 14: Spomenik cesarju Jožefu II. v Radgoni (Museum im alten Zeughaus, Bad Radkersburg). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 695 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 Slika 15: Prevrnjen spomenik cesarju Jožefu II. v Radgoni, 10. 3. 1919 (Museum im alten Zeughaus, Bad Rad- kersburg, foto: Bund). Slika 16: Prevrnjen spomenik cesarju Jožefu II. v Radgoni, 10. 3. 1919 (Museum im alten Zeughaus, Bad Rad- kersburg, foto: Bund). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 696 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 na zasebni posesti je bil po prvi svetovni vojni manj vpadljiv kakor spomeniki v mestih, poleg tega je spre- dnja stranica z napisom zaradi poraslosti z gozdom komaj opazna. Piramida je po desetletjih pridobila značaj orientacijske točke v krajini, ohranila se je samo legenda, da piramida označuje razgledno točko, s katere je cesar Jožef II. spremljal vojaške manevre. 87 Koledar je izdajal Leopold Kralik v Mariboru. Na naslovnicah koledarja v letih od 1897 do 1904 so bili ob pogledu na Radgono s Her- cegovščaka upodobljeni še Ptuj, Cmurek, Marenberk, grad Ormož, glavni trg v Slovenski Bistrici in Maribor. 88 O portretih, ki so ohranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor, glej Vidmar, 2020, 79–106. Za podatek, da so bili portreti leta 1931 predani Zgodovinskemu društvu za Slovensko Štajersko, se zahvaljujem dr. Valentini Bevc Varl. 89 Tedenske vesti, Slovenski gospodar, 23. 1. 1919, št. 4, 3. 90 Raziskave za pričujoči prispevek so potekale v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru (P6-0061) in raziskovalnega projekta Likovna umetnost med cenzuro in propagando od srednjega veka do konca prve svetovne vojne (L7-8282), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Preden je severno pobočje hriba zarasel gozd, je bil s piramide odličen razgled, kar dokazuje tudi litografija Radkersburg vom Herzogberg, ki je bila objavljena na naslovnici koledarja Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten v letih od 1897 do 1904. 87 OB KONCU Odstranjevanje spomenikov po prvi svetovni vojni odseva narodnostna razprtije v nacionalno ne- homogenih mestih v zadnjih desetletjih 19. stoletja, zgodnjem 20. stoletju in ob nastanku novih državnih tvorb na območju nekdanje monarhije. Figuralni spomeniki v javnem prostoru so zbujali in utrjevali nacionalne spore in zlasti ob slavnostnih odkritjih služili kot orodje nacionalistične in strankarske propagande, zato ni presenetljivo, da so jih na slo- venskem Štajerskem odstranili takoj po koncu prve svetovne vojne in v letu 1919. Da so bili javni spo- meniki bolj izpostavljeni od drugih likovnih del, ki so spominjala na monarhijo, je razvidno iz dejstva, da je ostala županova soba v mariborskem rotovžu tudi po prevratu opremljena s simboli »staroavstrij- skega nemškega režima in duha«, saj so leta 1925 na Mestnem stavbnem uradu zapisali, […] da se soba gospoda župana in njena oprema kritizira v javnosti na način, ki nikakor ne povzdi- guje ugled mestne občine. To se posebno mučno občuti pri obiskih zunanjih uglednih predstavite- ljev (citirano po Vidmar, 2014, 70). Portrete cesarjev Leopolda I., Jožefa I. in Karla VI. ter portrete mariborskih županov avstrijske dobe so iz sejne sobe mariborskega rotovža odstranili šele leta 1931 in jih predali Zgodovinskemu društvu za Slovensko Štajersko. 88 23. januarja 1919 je anonimni pisec, ki je v Slo- venskem gospodarju obsodil skrunitev spomenikov kot dejanje, »nevredno omikanih ljudi«, zapisal tudi: »Pride čas, ko se bomo mirno in pametno pogovorili kakšni spomeniki sodijo na ulice in prostore Maribora.« 89 Po sto letih je njegov zapis še vedno aktualen. 90 Slika 17: Spomenik cesarju Jožefu II. v Hercegovščaku (foto: Polona Vidmar). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 697 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 HABSBURG AND AUSTRO-HUNGARIAN HEROES DESCENT FROM PEDESTAL. CONTRIBUTION TO SLOVENISATION OF PUBLIC SPACE OF MARIBOR AND NEIGHBOURING TOWNS IN 1919 Polona VIDMAR University of Maribor, Faculty of Arts, Department of Art History, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: polona.vidmar@um.si SUMMARY In 1919, the territory of Slovenian Styria witnessed the removal of several public monuments depicting histori- cal personalities, particularly the members of the royal house, erected prior to and during the era of Austria- Hungary. The removals were hardly surprising under the new regime since they contributed to the Slovenisation of the public space; they did, however, deplete the town’s veduta in terms of monument protection and urban planning. The removals in Slovenian Styria were not based on any official decree by the new government; they were unorganised attacks, desecrations and demolitions by the townspeople. The article places the removal of monuments in the context of national and ideological dispute. During the periods that new state entities were created, the removal of monuments mirrored national opposition in ethnically diverse towns and cities on the ter - ritory of the former monarchy. In order to gain a deeper understanding of the role of the discussed monuments as a tool of creating national tensions and clashes between liberals and clericals, the paper presents citations from daily newspapers of the time. The rhetoric used by both the invited speakers at the unveilings of the monuments and journalists in their newspaper reports on them testifies to the monuments’ propaganda role and their (mis) use for nationalist and party purposes. The newspaper articles also bear witness to the use of public monuments as a propaganda tool by the authorities, particularly local dignitaries; the figures to whom the monuments were dedicated received little attention, while there were even fewer mentions of the monuments as works of art. The monuments of Emperor Joseph II are the focal point of this paper. Their erection aroused the most controversy because of the accompanying events staged by German nationalists and liberals in Maribor (Marburg), Celje (Cilli), and Ptuj (Pettau). This paper is also the first to address in extensive detail the monument of Joseph II in Ptuj, which was depicted in the masthead of the Štajerc newspaper and on the front page of the annual Štajerčevi kmetski koledar farmer’s almanac, and was thus able to reach the widest circles of the Slovenian rural population as a symbol of the anti-clerical and pro-German orientation of the Štajerc-Partei political party. In the context of the removal of monuments in Slovenian Styria, the paper is also first to address the fate of the monument of Joseph II in Radkersburg. The majority of relevant data on the erection of the monuments was gathered from articles appearing in the daily newspapers, which provided detailed accounts of the unveilings and the content of celebratory speeches. The local newspapers, however, rarely reported on the removals. In this respect, we observe a certain dissimilarity with Czechoslovakia, where newspapers in ethnically mixed areas in the post-WWI period frequently documented such acts. Keywords: public monument, Maribor (Marburg), Styria, Emperor Joseph II., the Habsburgs, Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (SHS) ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 698 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 VIRI IN LITERATURA Deutsche Wacht – Celje, 1919. Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten– Mari- bor, 1897–1904. Kmetski prijatel – Celje, 1882–1884. Marburger Zeitung – Maribor, 1882, 1883, 1899, 1913, 1919. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor, Zbirka albumov fotografij in razglednic. Slovenski gospodar – Maribor, 1882, 1883, 1900, 1919. Straža – Maribor, 1919. Südsteirische Post – Maribor, 1882–1883. Štajerc – Ptuj, letniki 1900–1918. Štajerčevi kmetski koledar – Ptuj, 1908–1914. Almasy, K. (2014): Wie aus Marburgern ‚Slowenen‘ und ‚Deutsche‘ wurden. Ein Beispiel zur beginnenden nationalen Differenzierung im Zentraleuropa zwischen 1848 und 1861. Bad Radkersburg, Graz, Artikel VII- -Kulturverein – Pavelhaus. Antoličič, G. (2017): Dr. Vilko Pfeifer – prvi Slovenec na čelu mariborske občine po prevratu (1919–1920). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 929–948. Antoličič, G. (2018): Dr. Vilko Pfeifer, vladni komisar za Maribor v letih 1919–1920. V: Friš, D., Matjašič Friš, M. & M. Maver (ur.): Mariborski župani 1850–1941. Snovalci sodobnega mesta ob Dravi. Maribor, Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Frana Kovačiča, 240–267. Baravalle, R. (1968): Das Erzherzog-Johann- -Denkmal in Graz. 90 Jahre nach seiner Enthüllung am 8. September 1878. Blätter für Heimatkunde, 42, 85–96. Baš, F. (1989): Prispevki k zgodovini severovzho- dne Slovenije. Izbrani zgodovinski spisi. Maribor, Obzorja. Birk, M. & A. Urekar Osvald (2014): Selbst- und Fremdbilder vom ‚Krankenbette Österreichs‘ in der ausgewählten deutschen und slowenischen Presse Marburgs (1900, 1907, 1914). V: Szendi, Z. (ur.): Medialisierung des Zerfalls der Doppelmonarchie in deutschsprachiger Regionalperiodika zwischen 1880 und 1914. Wien, LIT Verlag, 67–82. Ciglenečki, M. (2006): Urbanistična podoba Mari- bora v 19. in 20. stoletju. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 531–555. Curk, J. & P. Premzl (2004): Mariborske vedute. Maribor, Umetniški kabinet Primož Premzl. Cvelfar, B. (1997): Naj pokaže Celje svojo nemško kov! (Odkritje spomenika cesarju Jožefu II. leta 1882 v Celju). Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodo- vino, 45, 1–2, 78–82. Cvirn, J. (1997): Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861– 1914). Maribor, Obzorja. Čopič, Š. (2000): Javni spomeniki v slovenskem ki- parstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana, Moderna galerija. Čuček, F. (2006): Kraji na slovenskem Štajerskem in Maribor med leti 1750 in 1918. K prebivalstveni in nacionalni sliki ter k nacionalnim odnosom v spodnje- štajerskih mestih s poudarkom na Mariboru, Celju in Ptuju. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 381–402. Ferlež, J., Kac, D. & G. Jenuš (2012): Nacionalna identiteta in simbolika. V: Ferlež, J. (ur.): Nemci in Maribor. Stoletje preobratov 1846–1946. Maribor, Umetniški kabinet Primož Premzl, 21–27. Friš, D., Matjašič Friš, M. & A. Maver (2018): Knjigi o tvorcih sodobnega Maribora na pot. V: Friš, D., Matjašič Friš, M. & Maver, A. (ur.): Mariborski žu- pani 1850–1941. Snovalci sodobnega mesta ob Dravi. Maribor, Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Frana Kovačiča, 6–9. Gemeinde-Sparcasse in Marburg (1902): Gemein- de-Sparcasse in Marburg. Rückblick über die 15jährige Thätigkeit 1. Jänner 1887–1. Jänner 1902 anlässlich ihres 40jährigen Bestandes 1862–1902, Marburg, Selb- stverlag der Gemeinde-Sparcasse. Griesser-Pečar, T. (2019): Slovensko slovo od Habs- buržanov. Studia Historica Slovenica, 19, 2, 301–332. Gutkas, K. (1980): Joseph II. in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts. V: Österreich zur Zeit Kaiser Josephs II. Mitregent Maria Theresias, Kaiser und Landesfürst. Melk, Amt der Niederösterreichischen Landesregierung, 696–700. Habsburg-Lothringen, B. & B. Vreča (2009): Bad Radkersburg. Stadt und Region. Bad Radkersburg, Tourismusverband Bad Radkersburg und Radkersburg Umgebung. Hausmann, F. (1925): Der Marburger Bluttag. V: Hausmann, F. (ur.): Südsteiermark. Ein Gedenkbuch. Graz, Ulrich Moser, VII–X. Hazemali, D. (2017): The Battle of Galicia: The Disintegration of the Austro-Hungarian Land Forces on the Eastern Front in the First World War, With Special Emphasis on the Role of the Graz’s III Corps and Sloveni- an Soldiers. Studia Historica Slovenica, 17, 1, 161–196. Hevesi, L. (1897): Victor Tilgners ausgewählte Werke. Wien, Löwy. Hriberšek Vuk, N. (2010): Mariborsko olepševalno društvo in mestna turistična ponudba v zadnjih dese- tletjih pred prvo svetovno vojno. Časopis za zgodovino in narodopisje, 81 (n. v. 46), 2–3, 71–94. Jenuš, G. (2011): Ko je Maribor postal slovenski. Iz zgodovine nemško-slovenskih odnosov od konca 19. stoletja in v prevratni dobi. Maribor, Znanstvenorazi- skovalni inštitut dr. Franca Kovačiča. Jenuš, G. (2017), »Ljubi Bog, kako varovati, česar ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru slovenski značaj na dan!«: Johann Schmiderer – zadnji mariborski župan avstrijske dobe. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 901–928. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 699 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 Jenuš, G. (2018), Johann Schmiderer, mariborski župan v letih 1902–1919. V: Friš, D., Matjašič Friš, M. & M. Maver (ur.): Mariborski župani 1850–1941. Sno- valci sodobnega mesta ob Dravi. Maribor, Znanstveno- raziskovalni inštitut dr. Frana Kovačiča, 198–237. Kallina, N. (2016): Herscherdenkmäler in Nie- derösterreich. V: Denkmale und Mahnmale. Orte des Erinnerns. Denkmalpflege in Niederösterreich, 54. St. Pölten, Amt der Niederösterreichischen Landesregie- rung, 12–16. Kerec, D. (2019): Kulturnoprosvetne razmere na Slovenskem ob državnem prelomu leta 1918. Studia Historica Slovenica, 19, 2, 399–418. Kolšek, A. (2007): Die Stadtparks in Slowenien 1864–1918. V: Hajós, G. (ur.): Stadtparks in der österreichischen Monarchie 1765–1918. Studien zur bürgerlichen Entwicklung des urbanen Grüns in Österreich, Ungarn, Kroatien, Slowenien und Krakau aus europäischer Perspektive. Wien, Köln, Weimar, Böhlau, 195–216. Kotnik, D. (2019): Muzej mesta Ptuj in njegove zbirke v času nemške okupacije. Zbornik Pokrajinske- ga muzeja Ptuj – Ormož, 6, 201–221. Kramberger, P. (2005): Nemško časopisje v Ma- riboru v 19. stoletju. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 53, 1, 37–52. Kramberger, P. (2009): Iz publicistične preteklosti Ptuja: nemški časniki in časopisi v mestu trdnjavskega trikotnika. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 57, izredna št., 423–436. Krasa, S. (1996): Das Jägermonument als Denkmal- typus. V: Jagdzeit. Österreichs Jagdgeschichte – eine Pirsch. Wien, Museen der Stadt Wien, 298. Krebs, E. (2016a): Zu den von Richard Kauffungen entworfenen Gusseisenstatuen Joseph II. V: Denkmale und Mahnmale. Orte des Erinnerns. Denkmalpflege in Niederösterreich, 54. St. Pölten, Amt der Niederöster- reichischen Landesregierung, 42–45. Krebs, E. (2016b): Restaurierung der Gusseisen- statue Joseph II. in Bad Vöslau. V: Denkmale und Mahnmale. Orte des Erinnerns. Denkmalpflege in Niederösterreich, 54. St. Pölten, Amt der Niederöster- reichischen Landesregierung, 46–47. Kurahs, H. (1984): Oswald Edler von Kodolitsch. Bürgermeister von Radkersburg. V: Bundes-Oberstufe- nrealgymnasium. Bad Radkersburg, Bundes-Oberstufe- nrealgymnasium, 7–17. Lazarini, F. (2014): Spomenik cesarju Francu Jožefu I. Dostopno na: http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_ id=mappath_WAR_artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_ state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_ articleUrl=spomenik-cesarju-francu-jozefu-i- (zadnji pristop: 3. 3. 2020). M ěchurová, M. (2007): Der aufgeklärte Despot Joseph II. und seine Spuren nicht nur bei Slawikowitz in Mähren. Tipkopis diplomskega dela. Brno, Masaryk- -Universität in Brünn. Murovec, B. (2015): Slovenski znanstvenik. Funk- cija in transformacija Miklošičeve podobe na javnih spomenikih. V: Lavrič, A., Lazarini, F. & B. Murovec (ur.): Patriae et Orbi. Študije o srednjeevropski umetno- sti. Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška. Ljubljana, Založba ZRC, 667–688. Oman, D. (1999): Ob šestdesetletnici zbirk v pro- storih mariborskega mestnega gradu. Argo, 42, 1, 9–17. Pertassek, R. (2000): Marburg an der Drau. Von der »Marchburch« zur Universitätsstadt. Graz, Strahalm. Ponta-Zitterer, B. (2018): Der Kärntner Bildhauer Josef Kassin (1856–1931). Tipkopis doktorske diserta- cije. Graz, Karl-Franzens-Universität. Potočnik, D. (2018): Rudolf Maister in njegova vloga pri zasedbi severne narodnostne meje ter boj za Radgono/Rudolf Maister, seine Rolle bei der Besetzung der ethnischen Nordgrenze und der Kampf um Rad- kersburg. V: Vreča, B., Zangger, M. T. & M. Močnik (ur.): Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920. Vom Übermurgebiet über Radkersburg bis Mureck/V žarišču dogodkov 1918–1920. Od Prekmurja pred Radgone do Cmureka. Bad Radkersburg, Theiss, 116–143. Puff, R. G. (1999): Maribor. Njegova okolica, prebi- valci in zgodovina. Maribor, Obzorja. Radovanovič, S. (2007): Ponovno doma. Zgodovi- na 47. mariborskega pešpolka 1682–1918. Maribor, Založništvo Sašo Radovanovič. Rakovec, A. (2015): Komu so Mariborčani postavlja- li spomenike? Spomeniki znanih osebnosti v Mariboru. V: Godina Golija, M. (ur.): Maribor in Mariborčani. Maribor, Založba ZRC, 181–202. Richter, C. (1883): Geschichte der Kaiser Josef- -Denkmäler in Böhmen, Mähren, Niederösterreich und Schlesien. Reichenberg, Selbstverlag. Riesenfellner, S. (1998): Der ‚moderne‘ Denkmal- kult an der Peripherie. Grazer Denkmäler von der Mitte des 19. Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg. V: Riesenfellner, S. (ur.): Steinernes Bewußtsein I. Die öffentliche Repräsentation staatlicher und nationaler Identität Österreichs in seinen Denkmälern. Wien, Köln, Weimar, Böhlau, 168–223. Rihtarič, I. (1996): »Štajerc« in njegov odnos do volitev v državni zbor 1906 in 1907. Časopis za zgo- dovino in narodopisje, 67 (n. v. 32), 1, 27–47. Saria, B. (1943): Pettau. Ein Führer durch die Stadt und deren Geschichte. Pettau, Blanke. Sedlářová, J. (2016): Hugo Franz Salm. Prů kopník průmyslové revoluce. Železářský magnát – mecenáš – sběratel – lidumil 1778–1836. Kroměríž, Národní památkový ústav, územní památková správa. Steinböck, E. (1983): Die Kämpfe um Radkersburg und im steirischen Grenzraum 1919. Militärhistorische Schriften, 47. Wien, Österreichischer Bundesverlag. Stieglitz, O. & G. Zeillinger (2008): Der Bildhauer Richard Kauffungen. Zwischen Ringstraße, Künstler- haus und Frauenkunstschule. Frankfurt am Main, Peter Lang. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 4 700 Polona VIDMAR: SESTOP HABSBURŽANOV IN AVSTRO-OGRSKIH JUNAKOV S PIEDESTALA. PRISPEVEK K SLOVENIZACIJI JAVNEGA PROSTORA MARIBORA,... 679–700 Suette, H. (1936): Der nationale Kampf in der Südsteiermark: 1867 bis 1897. München, Verlag Max Schick. Telesko, W. (2006): Geschichtsraum Österreich. Die Habsburger und ihre Geschichte in der bildenden Kunst des 19. Jahrhunderts. Wien, Köln, Weimar, Böhlau. Telesko, W. (2008): Kulturraum Österreich. Die Identität der Regionen in der bildenden Kunst des 19. Jahrhunderts. Wien, Köln, Weimar, Böhlau. Vidmar, P. (2013): Lokalpatriotismus und Lokalpo- litik. Die Denkmäler Wilhelms von Tegetthoff, Kaiser Josefs II., sowie Erzherzog Johann in Maribor und die Familie Reiser. Acta historiae artis Slovenica, 18, 1, 65–87. Vidmar, P. (2014): Mariborski rotovž. Umetnine v žepu, 10. Ljubljana, Založba ZRC. Vidmar, P. (2020): Porträts als visualisierte Erinnerung an verdienstvolle Leistungen der Bürger von Maribor (Marburg). Acta historiae artis Slovenica, 25, 2, 79–106. Vocelka, K. (1980): Das Nachleben Josephs II. im Zeitalter des Liberalismus. V: Österreich zur Zeit Kai- ser Josephs II. Mitregent Maria Theresias, Kaiser und Landesfürst. Melk, Amt der Niederösterreichischen Landesregierung, 293–298. Volkmar, H. (1934): Untersteier. Die Deutsche Sü- dostmark. Deutschlandsberg, W. Sima. Vrišer, S. (1971): Znamenja in javni spomeniki v Mariboru do 1941. Časopis za zgodovino in narodopis- je, 42 (n. v. 7), 1, 175–195. Vrišer, S. (1977): Iz starih fotografskih albumov. Stari Maribor III. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, 1, 62. Wingfield, N. M. (1997): Conflicting Constructi- ons of Memory: Attacks on Statues of Joseph II in the Bohemian Lands after the Great War. Austrian History Yearbook, 28, 147–171. Wingfield, N. M. (2001): Statues of Emperor Joseph II as Sites of German Identity. V: Bacur, M. & N. M. Win- gfield (ur.): Staging the Past. The Politics of Commemo- ration in Habsburg Central Europe, 1848 to the Present. West Lafayette, Purdue University Press, 178–201. Wingfield, N. M. (2007): Flag Wars and Stone Saints. How the Bohemian Lands Became Czech. Cambridge, London, Harvard University Press. Zajšek, B. (2017): Ferdinand Duhatsch – slovenski Nemec oziroma nemški Slovenec. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 837–872. Zajšek, B. (2018): Dr. Ferdinand Duhatsch, mari- borski župan v letih 1883–1886. V: Friš, D., Matjašič Friš, M. & A. Maver (ur.): Mariborski župani 1850– 1941. Snovalci sodobnega mesta ob Dravi. Maribor, Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Frana Kovačiča, 128–159. Zangger, M. T. (2018): Auszüge aus der Kriegschro- nik Karl Freybergers, November 1918–Dezember 1920/ Odlomki iz vojne kronike Karla Freybergerja, novem- ber 1918–december 1920. V: Vreča, B., Zangger, M. T. & M. Močnik (ur.): Im Brennpunkt des Geschehens 1918–1920. Vom Übermurgebiet über Radkersburg bis Mureck/V žarišču dogodkov 1918–1920. Od Pre- kmurja pred Radgone do Cmureka. Bad Radkersburg, Theiss, 88–115. Zemek, M. (1980): Joseph II. und Slavikovice. V: Österreich zur Zeit Kaiser Josephs II. Mitregent Maria Theresias, Kaiser und Landesfürst. Melk, Amt der Nie- derösterreichischen Landesregierung, 291–292. Zmazek, M. (2013): Nemškonacionalno usmerjeno časopisje na Ptujskem. V: Doberšek, M. & M. Zmazek: Ptujska časopisna dediščina. Ob 135-letnici natisa prvega ptujskega časopisa in umestitvi zbirke osrednjih ptujskih časopisov v Digitalno knjižnico Slovenije. Ptuj, Knjižnica Ivana Potrča, 27–53. Žitko, S. (1996): Po sledeh časa. Spomeniki v Slo- veniji 1800–1914. Ljubljana, Debora. Žitko, S. (1998): Nadvojvoda Janez in njemu postavljeni spomeniki na Slovenskem. Acta historiae artis Slovenica, 3, 103–113. Žitko, S. (2000/2001): Die Erzherzog-Johann- -Denkmäler des 19. Jahrhunderts in Slowenien. Zeit- schrift des Historischen Vereines für Steiermark, 91/92, 447–465.