§kupno frontol Kadar razvije sovražnik svojo bojno črto, pokaže s tem, da je voljan in pripravljen za boj. Jugoslovanski konkordat je bila tista postojanka katolicizma, ki jo je sovražnik napadel z vso silo. Navalil je na njo z vsemi sredstvi ter popeljal v bcg vse svoje čete. Videli smo v strnjeni vrsti vse raznolike elemente: demokrate, kmetijce, fašiste, pofarje, bivše in sedanje mačkovce, četnike, brambovce, stražarje, socialiste, komuniste itd. Drugače so med seboj v neskladju, včasih celo v ostrem sporu; ko pa gre proti katolicizmu, se medsebojno obračunavanje odloži in vsa kopja se obrnejo proti njemu, ki ga smatrajo za skupnega sovražnika. Časopisje je v tem boju poskušalo opraviti delo topništva. Vsi listi omenjenih strank in strančic, skupin in ekupinic so streljali proti »klerikalizmu«, s katero frazo bi bili radi maskirali svoj pravi cilj. V resnici so bili njihovi topiči vsi naperjeni proti skali sv. Petra, ki je na njej zgrajena Kristusova Cerkev. Ob tej skali so se po pričevanju zgodovine že razbili najhujši streli najmočnejšega sovražnika. Kako se ne bi ti nemočni papirnati izstrelki? Sovražnika je treba presojati ne po njegovi trenutni moči in tudi ne po uspehu, odnosno neuspehu, marveč po duhu, ki ga prešinja. Duh je, ki oživlja. Ta duh jih je pognal v boj ter jih bo ko se bodo razšli vsak za svojim posebnim namenom, ob dani potrebi zopet zbral v skupno vrsto. To je duh protikatolištva. V borbi za konkordat ni šlo za nobene privilegije, za nobene predpravice katoliške Cerkve, šlo je za njene najprirodnejše in najpreprostejše pravice. Najbolj naravna pravlca človekova je pravo do obstoja in življenja. Ali ni to tudi najnaravnejša pravica Cerl^Kdor ji to pravico zanika, hoče s tem reči: Cerkev mora izginiti. Nekateri to odkrito in naravnost zahtevajo, v prvi vrsti socialisti in komunisti, ki po svojem očaku Leninu proglašajo vero za strup ljudstva. JNS laži-liberalci ter njim sorodne in z njimi združene skupine to zahtevajo prikrito. Pod krinko protiklerikalizma se borijo proti vsakemu vplivu vere in Cerkve na javno življenje ter hočejo Cerkev degradirati kot sužnjo svobodomiselno-neverne države. Tudi zastava jugoslovanstva jim služi kot krinka za boj proti katolicizmu, ki je baje tuja vera ter se radi tega mora umakniti pred »nacionalno« religijo. Katoliška Cerkev pa je takšna, kakršna je, in drugačna ne more biti. Takšna je, kakor jo je Kristus ustvaril ter ji določil in ji določuje bistvo. Saj katoliška Cerkev ni nič drugega,.kot na svetu živeči in delujoči Kristus. Cerkev ima kot predmet celega človeka z vsem njegovim življenjem, notranjim in zimanjim. Zato ne more drugače, kot da posega tudi v javno življenje, ki ga skuša prekvasiti s Kristusovim duhora. Kristus je Kralj, ki mora vladati v dušah posameznikov, v družinah, občinah, društvih, v narodu in državi. Ker se liberalizem in materialistični socializem bori zoper vplivanje Cerkve na javno, družabno življenje, se s tem bori ne zoper klerikalizem, marveč zoper Kristusa in Boga. Ako proglašajo liberalci in socialisti katoliško akcijo kot zahtevo politlčnega katolicizma in klerikalizma, proglašajo s tem rimskega papeža za prvega klerikalca in političnega katoličana, saj je papež prvi propovednik katoliške akcije. In če celotno radikalno jugostvovanstvo žigosa katolicizem kot tujo religijo, proglaša s tem pravega Boga kot tujca v državi, ki bi se moral umakniti nekemu nacionalnemu maliku. Naši nasprotniki so odkrili svoje karte, jasen nam je cilj in način njihovega vojskovanja. S tem so nam olajšali borbo zoper nje, borbo, ki nam je vsiljena. Ako bi nasprotniki puščali Cerkev, da deluje po zahtevi in duhu Boga in njegovega namestnika na zemlji, bi jih tudi mi pustili pri miru. Ker pa nastopajo proti Cerkvi, njenim pravicam in dolžnostim, moramo mi stopiti na branik za Boga, vero in Cerkev. Ako bi tega ne storili, bi bili nevredni sinovl Cerkve in naroda, onečastili bi ime Boga-Zveličarja, pa tudi spomin svojih katoliških očetov in prednikov. Ako bi ostali zgolj trpni In nedelavni, bi hudobija med našim narodom narasla in ml bi bili soodgovorni za njeno porast. Hudobija se ne da drugače premagati, kot z odločno in vztrajno borbo zoper njo. Strnimo svoje vrste za ta boj! Vsi, ki jim je pri srcu obramba naših verskih in narodnih svetinj, morajo v skupno fronto za katolištvo in slovenstvo. Ne gre za politiko. Gre za to, ali bo smela in mogla katoliška Cerkev neovirano izvrševati med našim narodom in v naši državi svojo od Boga ji dano nalogo in ali bo mogel naš narod v bodoče živeti življenje po svoji katoliški in slovenski duši. Cilj je torej visok in vreden, da se zanj borimo z vsemi močmi. Naši tabori in ljudska zborovanja so učinkovit dokaz, da so naše vrste za ta v resnici kulturni boj pripravljen.