Delo našega učiteljstva za Jugoslovanstvo. Radoslav K n a f 1 i č. (Dalje.) Izpls iz zapisnika z dne 4. XI. 1918. I. Neodvisna Jugoslavija in šola. Predsednik otvori sejo ter naznani uiadno že obče znano dejstvo, da se je te dni ustanovila in proglasila neodvisna država Jugoslavija z vrhovno vlado v Zagrebu ter za slovenske pokrajine z Narodno vlado v Ljubljani. Njegovemu vabilu, naj zakliče učiteljstvo svoji novi državi »Zivela Jugoslavija!«, so se vsi pričujoči soglasno z navdušenjem odzvali. Predsednik utemeljuje na to, naj se odslej na štirirazrednici na Dobju opusti učni predmet — nemški jezik. V smislu določb člena XIX. državnega osnovnega zakona z dne 21. XII. leta 1867., državnega zakonika broj 142, se že pod avstrijsko vlado ni imel nihče siliti k učenju drugega deželnega jezika; storili smo to vendar, ker nas je nemški birokratizem v to silil. Z ustanovitvijo Jugoslavije odpade ta protizakontti pritisk, zato bi zakrivili nasilstvo in protizakoniiost nad našimi malimi, ako bi ta predmet na narodnih šolah še nadalje poučevaii. Od danes naprej odpade torej ta pouk. Namesto odpadlih ur nemškega jezika se naj učenci vadijo v učnem, t. j. slovenskem narečju s posebnim ozirorn na sorodne izraze srbolirvatskega narečja. Cenjeno učiteljstvo se blagovoli v to svrho vsak dan pripravljati, si dotične sorodne izraze sestavljati ter v dvomljivih slučajih vprašati za svet prcdsednika, ki je tega narečja vešč. Kar se tiče cenjenega učiteljstva samega, prosi predsednik, naj blagovoli tudl vse svoje ravnanje in delovanje zunaj šole spraviti v sklad v vseh ozirih z Jugoslavijo, tako kakor je bil to že oinenil v 15. točki svojih opomb v zapisniku 1. domače učiteljske seje tekočega šolskega leta, zlasti naj si nihče ne vzdržuje nemških politiških in tudi ne nemških šolskih časopisov. Veroučitelj Žagar Ivan predlaga, najblagovoli učiteljstvo na to delovati, da se vse učne knjige potrebam nove države primerno preuiede, zlasti se naj v zemljepisju in zgodovini posebno ozira na Jugoslavijo. Soglasno sprejeto. Izpis iz zaplsnika z dne 30. XI. 1918. Radoslav Knaflič razpravlja zadatek »Nadaljnja izobrazba slovenskega učitcljstva.« Uvod: Vsakega človeka uči življenje do smrti, t. j. ga veduo nadalje izobrazuje. To velja posebe o razuranikih (inteligentih), ki sodi med nje tudi narodno učiteljstvo. Ne samo službena, temveč i nravna dolžnost predpisuje vsaki učni osebi, naj se nadalje izobrazuje. Sredstva za učiteljcvo nadaljnjo izobrazbo so: 1. Vsakdanja priprava na pouk, ki je zaradi izprernemb razmer in gotovih silnih zunanjih učinkov zlasti v vojnem in njemu sledečem času tudi starejšenm učitelju nujno potrebna. 2. Citanje didaktično pedagoških knjig, posebno onih,J<i jih izdaja Slovenska Šolska Matica. \^ 3. Citanje pedag^ke revije »Popotnik«, ki ga izdaja Zaveza jugoslovanskega učiteljstva v Ljubljani. 4. Čitanje zabavnih in znanstvenih knjig, ki jih izdaja Matica Slovenska v Ljubljani. 5. Z ozirom na stanovski in socialni razvoj učiteljskega stanu in za konstelacijo njegovega razmerja do naroda, ozi- roma do države in za jačenje svoje notranje organizacije je vsaki učni osebi neobhodno potrebno Citanje učiteljskih in šolskih listov, ki jih izdaja Zaveza jugoslovanskega učiteijstva. Ker krene z ustanovitvijo Jugoslavije slovensko šolstvo na jugoslovansko pot ter se bo razvijalo v siovanskem duhu.se naj naročevanje nemSkih učiteljskih in šolskih listov docela opusti, to pa tudi zaraui tega, ker je prva dolžnost našega učiteljstva, podpirati književnost svojega naroda ter se mora' na vsak način smatrati za narodni greh, ako jugoslovanski učitelj odtrgava naši književnosti dohodke ter jih naklanja nenjški književnosti. Kdor ima več gmotnih sredstev na razpolago, je njegova dolžnost, si z ozirom na izobrazbo jugoslovanskega jezika naročiti šolske in učiteljske liste srbohrvatskega narečja. 6. Vsaka učna oseba mora biti član učiteljske organizacije, t. j. svojega okrajnega učiteljskega društva; zakaj le potorn organizacije si pridobi učiteljstvo moč, vplivati na primernejši razvoj šolstva in učiteljskega stanu. 7. K nadaijnji izobrazbi jugoslovanskega učiteljstva sodi tudi zanirnanje za stanje in razvoj severoslovanskega šolstva^Kamur to dopuščajo gtnotna sredstva ter če ima kaj več časa in volje na razpolago, naj si naročuje in čita namesto nemških severoslovanske knjige, časopise, revije itd. 8. Kar zadeva nadaljnjo izobrazbo slovenskega narečja jugoslovanskega jezika, je dolžnost slehrne učne osebe: a) se bližati v šolskem pouku in v svoji pisavi srbohrvatskemu narečju, b) se učiti srbohivatskega narečja jugoslovanskega jezika na podlagi kake slovnice, oziroma časopisov — knjig in — če le mogoče — tudi konverzacije. Znanje jugoslovanskega jezika obstoji poglavito v znanju sorodnih iziazov slovenskega in srbohrvatskega narečja, n. pr. učenec = učenik, brati = čitati, berilo = čtivo, šteti = brojiti, število = broj, koča = kuča, pohištvo = pokučtvo, krog = krug, pravec = pravac itd. 9. Kdor čuti v sebi zmožnost, naj ne sodeluje pri razvoju jugoslovanske knjižcvnosti samo kot dojemalec (konsument) in čitatelj, temveč tudi kot proizvajalec (producent), t. j. pisatelj v katerisibodi stioki, a vselej s težiščem k srbohrvatskemu narečju jugoslovanskega jezika. 10. Da se dobi pregled, kako se člani posameznih učiteljskih zborov nadalje izobrazujejo, naj o tej zadevi na domačih mesečnih sejah učiteljstva večkrat razpravljajo. 11. Za nas veljaj vedtio le načelo: Izobrazba jugoslovanskega učitelja bodi v prvi vrsti vselej jugoslovanska, a šele v drugi, če so k temu dani pogoji, severoslovanska, nikdar pa ne tujerodna, izvzemši slučaje znanstvenih študij. Ti stavki so bili po kratki debati soglasno sprcjeti.