2VEZEK-4	£	APRIL'
'LETO VII-	ir	I	-MCMX-
Naši . zapiski
SOCIALNA REVIJA • UREDNIK DR. ANTON DERMOTA •' ODGOVORNI UREDNIK IN ^DAJATELJ ANTON KRISTAN • LJUBLJANA
VSEBINA:
Vladimir knaflič • kulturni boj • • abditus • odgovori
i&j?RAQOTlN LONČAR • IZ POLITIČNE KORESPONDENCE DR. Md,EZa BLEIWEISA (Konec) ■ • • ABDITUS • SOCIALIZEM POSA-Ti^vN1Ka (Konec) • ■ DR.JOSIP FERFOLJA • MASARYKOVA PRAK-JICNA FILOZOFIJA (Konec) ■ • • DR. FR. KIDRIČ • POMOTE IN r^VORS za RAZNE POTREBE • • • PREGLED • • KULTURNI • U1ERARNI • • POLITIČNI • • POLEMIKA • • OTON ŽUPANČIČ ‘
EPIGRAMI
•MCMX-
'GORTNlK K°Nz°RCIJ „NAŠIH ZAPISKOV" • UREDNIŠTVO V Set* ’ VIA DEL BOSCHETTO 29 • UPRAVA V LJUBLJANI Lau NBURG0VA UL1CA 6Iii ' ' * TISK TISKARNE • IV. PR. ! MPRET v KRANJU • POSAMEZNE ŠTEVILKE : 40 VIN.
Naši Zapiski
izhajajo vsakega 1. v mesecu n
naročnina znaša za Avstro-Ogrsko za celo leto 4 K 80 v s poštnino vred, za pol In četrt leta sorazmerno manj; za Nemčijo 5 K 60 v, za ostale države 6 K 20 v. ;; Posamezne števlke 40 v.
Rokopisi na] se pošiljajo na adreso Dr. ANTON DERMOTA v Gorici, vla del Boschetto 29. :: naročnina pa na naslov: s:	NAŠI	ZAPISKI,	Ljubljana, Šelenburgova ulica 6/11.	::
=nO(r
Jtaši Zapiski"
VI. letnik 1909 se dobe za R 4-80 pri upravi „Naših Zapiskov** v Ljubljani, Šelenburgova ul. 6.|II.
hivarna dežnikov,
1» Liubliana, Mestni l-rfla.
Pod spovednim pečatom.
Spisal R. Kirchsteigef, prelomil Etbin Kristan. Cena L dela 2 K 60 oin., II. dela 2 K. Ca lepa in nadose 3animino pisana knjiga je prao pripratma 30 darilo ob primernih priložnostih. Dobioa se n oseh knjigarnah in n
GRIČAR & MEJAČ
. • .	  v*__ —	..11__
Ljubljana, Prešernova ulica 9 priporoča suojo bogato 3alogo
izgotovljenih oblek
30 gospode in dečke ter mične nooosti o konfekciji 30 dame if> deklice. — Ceniki 3astonj in franko.
VLADIMIR KNAFLIČ:
Kulturni boj?
bditus povdarja,1) da jet socialno delo za naše ljudstvo prvo načelo, ki ga je treba respektirati z vso strogostjo: Demokratizem in zavedno organizirano socialno delo da je edina dolžnost vsakega izobraženca naše krvi. Ker eksistenčni boj ni nastal radi cerkve, vere in Boga, in ker morejo za našega človeka, kateremu manjkajo predpogoji globlje duševne izobrazbe, dvomi o resničnosti boga in njegove eksistence postati usodepolni, — ker je slednjič vsak košček našega narodnega življenja prepojen s krščanstvom, zato prepustimo propagiranje svobodne misli Aškercu; bolje pa je, da pulimo našemu človeku vero v boga, da mu pustimo iskreno Molitev, ko pa, da skušamo doseči prevrat v naziranju družab-nega sestava v čisto individualistični, anarhistični smeri: S krščan-skim naziranjem zlomimo našemu proletarskemu ljudstvu odporno ttioč ter ga prepustimo protisocialnemu malomeščanstvu. Princip demokracije hoče, da delaj večina samo ono, kar je v korist skupnega ljudstva. V zgolj kulturnih stvareh siliti ljudstvo v gotov nazor, je resnično nasilje: ker je ločitev cerkve od države le kulturen, ne socialen pojav, — (sc. odvisen le od osebnega prepričanja posameznika, kakor je le od osebnega prepričanja posameznika odvisna njegova konfesija) — zato je protisocialno delati za ločitev cerkve od države. Dokaz: Francoski proletariat je izročen na milost in nemilost „pistonu“, po kojem buržoazija uživa v slavi in moči.
Tako pravi Abditus.
Zdi se mi pa, da se moti; ne samo, ko govori o protisocialnem malomeščanstvu, — saj je pri ugodnih ekonomskih in Političnih razmerah mogoče, da danes protisocialno malomeščanstvo jutri postane socialno, realistično (v češkem smislu) ali celo socialistično, in protisocialnost ni nobena stalna lastnost malomeščanstva, zlasti slovenskega ne, — ampak moti se tudi drugje: od^naslovom „kulturni boj“ govori Abditus naenkrat o dveh
‘) .Naši Zapiski' št. 1,—2., leta 1910. Abditus: .Kulturni boj?‘
pojmih, ki sta drug od druzega povsem različna; iz tega identificiranja, ki je napačno, pride do zaključka, da je protisocialna ločitev cerkve od države, ker je to zgolj kulturna zadeva, odvisna od osebnega prepričanja posameznikovega, s kojim nima demokracija nič skupnega.
Temu pa ni tako. Dvoje vprašanj je:
Prvo: Veruješ li v boga, ali ne veruješ?
Drugo: Ali je cerkev državotvoren faktor? In kaj je država?
Država je skupnost ljudi, združenih v eno upravno celoto po historičnem procesu, vsled danih predpogojev: ekonomskih, političnih, splošno kulturnih.
V vsaki državi je državotvoren faktor interes: včasih interes singenetične skupine (naroda), včasih interes razreda; vedno je taalioni razred, taaliona skupina, ki vlada državo, ki ima državno, — ker ekonomično moč v rokah. Politična moč, to je moč v državi, je ono, za kar se bore razredi; ekonomska moč je predpogoj politične.
Boj za državo, za vlado v državi je razreden boj.
Čemu si lasti hierarhija vpliv na državo? Od kdaj je cerkev gospodarica države, in zakaj ? Kdo hoče ločitev cerkve od države, kakšna bodi ta ločitev, in zakaj jo hočemo?
Prvo gorenjih vprašanj je torej vprašanje vesti, drugo pa je socialno vprašanje: vprašanje razrednega boja v njegovi obliki: Boj za državo.
Primerov, dokazov najdemo dovolj v zgodovini:
V buli „Unam sanctam catholicam et apostolicam eccle-siam“ pravi papež Inocent: Bog sam je podelil papežu dva meča, meč duhovne in meč posvetne oblasti; s poslednjim opaše papež cesarja („rimskega cesarstva nemške narodnosti"), ki mu postane vazal: Papež podeli cesarju posvetno oblast v fevd!
V ruski narodni cerkvi je car samodržec obenem patrijarh te cerkve in predsednik svetega sinoda. V Lhasi stanuje posvetni knez lamaistične cerkvene države, v samostanu Taši-lunpo v Šigatse pa te cerkve duhovni glavar, lamaistični papež; oba sta inkarnacija duha Buddhovega.
Dovolj je drugih primerov: Moslemom je koran podvrgel vzhodni svet, nemški viteški red je z mečem in križem utrdil svojo moč nad Litvo in Prusijo, inkvizicija je pokorila Španijo.
Vendar zadosti: Vsaka hierarhija, bodisi rimska, bodisi mo-slemska, pravoslavna, luteranska, lamaistična ali kitajska, se iden-
tificira vedno s posedujočim razredom in postaja ž njim državotvoren faktor.
Ko si je hierarhija hotela ohraniti politično moč ter pri ^m ni zapustila fevdalcev, na koje se je opirala, prišla je v konflikt z onimi, ki so starim fevdalcem hoteli odvzeti politično moč, ki so nasproti njim hoteli uveljaviti nova, demokratičnejša načela.
Ko vodi »rimski cesar nemškega naroda" oboroženo silo Alpe, zadene ga prokletstvo; demokratično1) plemstvo gre Pred absolutistično hierarhijo v Kanoso.
Papež v Avignonu: Posvetna moč fevdalne države zmaga nad posvetno močjo hierarhije.
Razkol: Orient se osvobodi politične nadvlade okcidenta.
Danes smo demokratični, takoj se posluži cerkev tega sredstva: ljudske stranke, časopisje, zadružništvo tvorijo njeno moč. Za vsemi temi inštitucijami tiči volja do moči. Snujejo se že konfesionalne univerze; v imenu vere se vodi politični boj, pa ne za vero, ampak za cerkev, za gospodujoči razred.
Marx pravi: „Angleška visoka cerkev lažje prenese napad na vseh 33 svojih verskih resnic, ko na V33 svojih posestev."
Kjer je cerkev prenehala biti državotvoren faktor, se je zgodilo to le, ker je razred, na kojega se je cerkev opirala, bil Premagan po drugem razredu: cerkev se je opirala na konservativce, fevdalce, in je bila ž njimi vred poražena od napredujočega meščanstva. Od francoske revolucije do »kulturnega boja'1 na Francoskem je le en korak, drugo je posledica, in sicer naivna posledica prvega. Francosko meščanstvo, buržoazija, je v razrednem boju zmagalo, ker je bilo demokratično:
A la lanterne les aristocrats!
Tam pa, kjer se je cerkev znala demokratizirati, kjer je bistvo naroda demokratično, — glejmo Slovence ali alpske Nemce, — tam gospoduje še dandanes. Cerkev gospoduje ln ne etični, morda verski svetovni nazor: slišali smo besede v°dilnega slovenskega politika: „Ne vprašamo te, če veruješ, yprašamo te, če si z nami!“2) Krek pa je rekel: „V naši stranki !e prostora tudi za najstrožjega marksista"!
') Demokratično — cum grano salis: nemško plemstvo kot skupina po samostojnosti in medsebojni enakosti stremečih grofov, vitezo / itd. je bilo demokratično v primeri s papeškim absolutizmom in je res tudi strlo absolutizem cesarja.
) Primerjaj pogovor župnika z Jermanom. (Cankar, „Hlapci‘)-
Ta izreka nam z jarko lučjo osvetljujeta položaj : vera, vest in molitev le zakrivajo razredni boj za oblast v državi, za oblast cerkve nad državo.
Tudi protihierarhična, protikonservativna, napredna in demokratična buržoazija se bojuje za to moč. Na Francoskem je zmagala. To isto moč pa hoče doseči proletariat.
V	Avstriji pa meščanstvo nima tolike moči. Naše kakor nemško liberalno je podleglo demokratični ideji, vpreženi pred cerkveni voz. Demokracija za konservativce! Čili konjički so to!
Ekonomsko in politično moč hoče doseči buržoazija, cerkev hoče ločiti od države v lastnem razrednem interesu. Enak interes ima proletariat: cerkev mora biti ločena od države, t. j. konservativnemu krilu meščanskega razreda je treba odvzeti moč.
Če opravi to delo demokratično meščanstvo, ustvarilo je kulturne vrednote za proletariat, pomnožilo je predpogoje za vzrast socialistične družbe, ker je pomoglo (meščanski) demokraciji k zmagi nad konservatizmom.
Ker smo interkonfesionalni, smo tolerantni; spoštujemo versko prepričanje posameznika kakor tudi posameznih narodov, hočemo pa tudi konfesionalno svobodo. Ali jo imamo pod go-spodstvom cerkve?
Ločiti je treba ta razredni boj za ločitev cerkve od države od boja za ali zopei vero. Vernemu, nravnemu slovenskemu pro letariatu pa je treba zgodovinske zavesti: verstvo posameznika ne sme služiti gospodovalnim namenom ene, konservativno absolutistične buržoazne skupine, in bojni nameni druge, napredno demokratične meščanske skupine ostanejo tudi le razredni nameni. Odtod propaganda „Svobodne misli", za kojo se skriva razred in njegovo stremljenje, uveljaviti se v državi.
To pa proletariata ne sme motiti: ostane naj veren in naj se ne briga za agitacijo „Svobodne Misli", v kolikor je protiverska ; dela pa naj za ločitev cerkve od države, ker s tem zmaga demokracija v boju za državo, in demokracija je neob-hodno potrebna v boju proletariata za moč v državi. Za to močjo stremi proletarski razred.
Vendar se ne moremo ogniti končno tudi verskih vprašanj, ker versko vprašanje je vprašanje etike posameznika. Tu pa mi Abditus sam daje prav. V „Socializmu posameznika" *) pravi: „V socialni etiki, ki naj omogoči socialno pravičnost, temelji velik del socialnega vprašanja."
■) „Naši Zapiski" 1910 št. 1.—2. Abditus: ..Socializem posameznika11.
Ali pa je katerakoli hierarhija skrbela za poglobljenje socialne etike? Pač, do gotove mere. Ko pa se je socialna etika v svojih posledicah postavila proti hierarhiji, je prišla na indeks (biblija, modernizem!) in tam je še danes.
Zato trdim: vsak demokratizem v meščanskih strankah, pa tudi vsak poskus meščanstva, izpodriniti teistični svetovni nazor 2 racionalističnim ali naturalističnim ali materialističnim, je pripravljalno delo. Zrevolucionira duhove, in prišlo bo vprid proletarskemu razredu. Poglobljenje etične izobrazbe posameznika je vzporedno ekonomskim in političnim bojem: kakor se proletariat ni mogel izogniti enemu vsled zgodovinske potrebe, tako se tudi drugemu ne bo izognil.
Demokracija hoče revolucionarno večino.
ABDITUS:
Odgovor!
spod	Vladimir Knaflič z	menoj ni zadovoljen.
Zato	naj mu bo kratek	odgovor. Najprvo ga
moram zagotoviti, da znam prav dobro razločevati boj proti verstvu in stremljenje po ločitvi cerkve od države. Ampak jasno mi je tudi, da ima ločitev cerkve od države vsaj začasno v Praktiškem dnevnem življenju neizogibno za posledico boj države Proti	svobodnemu verstvu pozameznika. O	tem se lahko prepriča
tudi	gospod V.	K., če	pozna vse Briandove	naredbe in njegov jus.
A pustimo to!
Ko sem zapisal stavek, da bi mogel glasovati danes za ločitev cerkve od države le, če bi bila ta ločitev plod obojestranskega sporazuma ali poravnave, je govoril iz mene slovenski socialist, ne jurist. Zavedam se jasno, da bi bila ločitev cerkve od države socialen čin. Ampak jasno mi je tudi, da bi imela korist od tega dejanja edinole svobodomiselna buržoazija, delavno ljudstvo pa v1 ostalo praznih rok. Drugače biti ne more. In to je merodajno. Ce stremi svobodomiselna buržoazija po ločitvi, hoče s tem nekaj doseči. Gmotne pridobitve ji plavajo pred očmi. To pa nima s Proletariatom in njegovim gospodarskim osvobojenjem nič skupnega. Čemu se posamezni razredi udeležujejo političnega življenja? a se ekonomsko in družabno okrepe. Za delavsko ljudstvo ima
torej ločitev cerkve od države danes zgolj kulturen pomen, socialno pa de facto nobenega. Vzgled je dan. Francija ga je dala. Ločitev cerkve od države se je izkazala kot buržoazna potreba po zaslužku in dobičku. Tako je danes in tako še dolgo ostane.
Končno naj gospod K. upošteva, da smo Slovenci eminentno katoliški narod (95%)- Nekaki sorodniki Poljakov. Vsa naša narodna in socialna zgodovina je prepojena s tem dejstvom. Čustvo nima tu nobenega pomena, odločilna je matematika. Bodimo si odkriti: S socialnega stališča (če hočete, tudi z narodnega) nima za naše proletarske mase kulturni boj nikakega pomena. Tu je pomenljivo le socialno in izobraževalno delo v korist skupnega ljudstva. To je ono družabno načelo, ki ga je treba respektirati z vso resnostjo, če ga hočemo dosledno in neupogljivo izvesti v veliki črti. Vsi uspehi so od izvršitve tega bojevitega načela odvisni.
Kar se našega malomeščanstva tiče, ga prav dobro poznam. Ono je danes protisocialno in sicer i po svojem ekonomskem položaju, i po svoji umstveni izobrazbi. V socialni izobrazbi je danes daleč za slovenskim kmetom in delavcem.
Ii politične korespondence dn Janeza Bleiweisa.
Priobčuje dr. Dragotin Lončar.	Dalje.
XXVIII.
Pismo barona Josipa Schmegla1) (nemški izvirnik).
Z dne 20. januarja 1879.
chwegel odklanja ponudeno mu kandidaturo v Ljubljani.
XXIX.
Pismo grofa Josipa Barba2).
Z dne 16. avgusta 1879. Barbo pravi, da ni nikdar ničesar dal na Taaffeja. V svoje ministerstvo je vzel Taaffe najhujšega in najnevarnejšega nasprotnika Stremayerja (poleg Pražaka in Falken-hayna — kako moreta biti ta dva tam); s tem je pokazal, da je
‘) Baron Josip Schwegel, Slovenec po rodu, vodja nemške stranke na Kranjskem.
2) Grof Josip Barbo je bil slovenski deželni in državni poslanec.
naš nasprotnik in se ne smemo nadejati, da bi nam bil pravičen. Ziamialkowski ostane „Galgenvogel“.
XXX.
Pismo dr. 3ane3a Kulaoica ).
Z dne 27. junija 1879.
Zahvaljuje se v imenu viteza Schneida, ki je postavljen za kandidata ljubljanskega mesta. Dr. Kulavic označuje Schneida sledeče: Nazorov je konservativnih, vsem pravičen, zna za silo slovenski. Že tu na Dunaju je skušal Mladoslovence spreobrniti na bolje. V politiki mu je geslo „sprava“.
XXXI.
Pisma oife3a IJosipa Schneida3) (nemški izvirnik).
1.
Z dne 4. junija 1879.
Naznanja, da ne more sprejeti državnozborskega mandata, ^er se mu ne zdi združljiv z njegovo službo v kabinetni pisarni. Težko mu je storiti ta korak, ker se je bati, da pripade mandat liberalcem. Odobrava program konservativnega centralnega odbora z dne 26. maja 1879. leta in bi rad zastopal ta program v državni zbornici, toda uvidel je, da žal ne more sprejeti mandata zaradi Svoje službe.
2.
Z dne 29. julija 1879.
Iz kabinetne	pisarne je prišel v	bosenski biro.
On bo delal	na	to,	da se bodo	zmerne,	spravo zahtevajoče
zelje konservativne stranke izražale v konciliantnih oblikah. Treba se je ogibati razburljivih debat v časopisju in demonstrativnih pri-redeb. Klic po miru in spravi v deželi okrepi v odločilnih krogih slovensko pozicijo, da z velikim zaupanjem lahko pričakujejo .venci izpolnitve svojih želja. Z zmernim nastopanjem strankinih ov in z ogibanjem vsake demonstracije v deželi se odpre in °bdrži slovenskemu delu prosta pot.
3.
Z	dne 5. avgusta	1879.
Način, kako	se	bo	praznoval cesarjev	rojstni dan,	bi bil
morebiti jako važen. „Naši listi naj bi prinesli uvodnike, ki bi z ^^fflostp naglašali ne naše zmage, marveč našo pripravljenost,
') Dr. Janez Kulavic, bivši ljubljanski stolni prošt.
) Josip vitez Schneid (1839—1884), Nemec po rodu, slovenski deželni in avn> poslanec.
dati deželi zopet mir. Kakor zahtevajo Slovenci zase le pravičnost in ničesar druzega, tako ne odstopijo od pota pravice tudi nasproti drugim mnenjem. Dokaz svoje spravljivosti so pokazali že s tem, da so volili za poslance može, katerih patriotizem, mirnost in nestrastnost je nedvomna. Čudili se bodo ljudje, kako zmerne in skromne so zahteve naše stranke.
Temeljna misel naših poslancev je: Velikost in enota, moč in procvit avstrijske države, ki nima zvestejšega naroda nego so Slovenci. Seststoletna zgodovina združenja s habsburško državo priča o pokornosti, udanosti in požrtvovalnosti Slovencev. Nikoli se ni ta narod uprl vladi. Skupno je prenašal težke čase in težko bo imenovati bitko, v kateri ne bi bili Slovenci v potokih prelivali krvi za skupno državo, ko je šlo za čast Avstrije. Ta preizkušena zvestoba zasluži pač priznanja, vendar je vladajoča liberalna stranka slovenski narod odrivala, žalila in obrekovala. Danes sicer ni dan za rekriminacije, vendar je treba poudarjati, da je Slovence globoko žalilo, da se je dvomilo o njih zvestobi do države, s toliko krvjo zapečateni, in da so se smatrale mnenja nekaterih vročekrvnežev kot splošne težnje.
Poslanci dežele Kranjske bodo dokazali, da iščemo poroštva za svoj narodni razvoj in procvit svoje ožje domovine le v velikosti in moči Avstrije, da nečemo druzega nego pravično vlado, kjer bodo sedeli možje, imajoči pošteno voljo zadovoljiti narodnosti s tem, da omogočijo brezskrbno bivanje druge poleg druge in ne dovolijo narodnih nadoblasti ter končno dado posameznim krono-vinam tak avtonomen razvoj, ki ne spravlja v nevarnost državne oblasti.
Vladar, ki je oče svojih narodov, ne daje prednosti nobenemu pred drugim. On, čigar rojstni dan danes praznujemo, hoče mir med svojimi otroki. Oni, ki mu pošteno služijo, ne bodo zadrževali tega miru in te sprave, h kateri dajemo mi Slovenci z veseljem svojo roko ..."
Schneid končno omenja, naj bi morebiti tudi nekatere čitalnice v tem smislu podale svoja voščila deželnemu šefu.
4.
Z dne 5 septembra 1879.
Ni dvoma, da bo dala vlada precejšnje koncesije posameznim kronovinam glede njih avtonomije. „Zdi se mi, da bi bilo oportuno korektno postopanje barona Schvvegla večkrat naglašati naspr oti nezrelemu vedenju njegovega kolege iz veleposestva. V carinsko-trgovskih vprašanjih moramo imeti Schwegla, ki je specialist in
bolj bistroumen nego vsi matadorji liberalne stranke, kateri nasto-pajo v teh vprašanjih. Bila bi velika korist, ako bi se postavil Schvveglu zlat mostiček do nas.“
5.
Z dne 13. septembra 1879.
„V konservativni stranki je „mala ozlovoljenost" proti Taaffeju: veliko priznanje članom prejšnjega ministerstva, premestitev de Pretisa v Trst in Glaserja na mesto generalnega Prokuratorja (šef vseh državnih pravdnikov), povzdigovanje Wid-manna, zastopnika prejšnjega režima, voditelj poštnega ministerstva poprej v službi „Neue Freie Presse“, odklonitev resignacije liberalnega deželnega glavarja Hamberga v Solnogradu — to so dejstva, ki dajo misliti. Vlada dela predvsem na to, da pritegne nase liberalno stranko, da ji ponudi ministerstva in jo potolaži. P° mojih mislih ni sedaj čas imeti vedne zveze z manjšino, katere s'Stem in državniška umetnost je bankerotna in ki le umetno vzdržuje svojo edinost.
Za sedaj smatram, da se hoče grof Taaffe ogniti novim ^eprilikam od strani ustavovercev, na drugi strani bi bil pa že Cas v dejanju pokazati, da se vlada namerava resno opirati na Večino. Naša politika mora še zdaj iti nekaj časa vzporedno z vlado v smeri proti ustavoverni stranki. Naš življenski interes je, Prepričati ljudstvo, da ni tako, kakor pravi ustavoverna stranka: Nemci so zatirani, nemštvo je v nevarnosti! Čehi gredo zelo Previdno v tej smeri. Že se oglašajo glasovi, da je treba dati koncesije, in se ne dajo strašiti, da bi bilo potem zlo z nemško narodnostjo! Če prepričamo ono prebivalstvo, ki ga imajo na svoji strani ustavoverci, o pravičnosti naših teženj, o spravljivosti naše stranke in o neškodljivosti naših koncesij, potem bi bila to velika zmaga in velik političen uspeh.“
6.	Z dne 19. septembra 1879.
„Baron Godel-Lannoyl) je zelo častilcikomcn mož, željan °Vc>nziranja. Meni ni všeč to, kako se tišči v ospredje
7.
Z dne 12. decembra 1879.
Schneid je proti načinu zemljiške davčne reforme. Kranjska P ača letno okrog 70.000 gold. več zemljiškega davka nego bi morala in sedaj morajo slovenski poslanci glasovati Poljakom na jubo proti temu, da bi 270 kvadratnih milj zemlje v Galiciji
^oslej^eobdačenih se obdačilo v letu 1881.
') Baron Gddel-Lannoy, Nemec po rodu, slovenski državni poslanec.
Z dne 15. decembra 1879.
„Ministerski predsednik Taaffe je izjavil, da hoče biti vlada pravična vsem narodom, da torej opušča sistem germanizacije in centralizacije. Ker je to tudi naš program, je treba, da jo podpiramo in ji izrečemo zaupanje. Mesta in vasi, politična društva, korporacije i. t. d. naj pošljejo Taaffeju zahvalo in zaupanje za njegovo izjavo. Zgodi se naj to v zmerni obliki, ker bi prenarodno in preenostransko ovacijo utegnili nasprotniki izrabiti, da bi delali vladi nove težkoče in bi mi dosegli ravno nasprotno, kar želimo.
Kandidaturo Windischgratzovo želi neka stran, ki je sedaj ne smemo ignorirati. Jaz bi vstop Windischgr3tzov smatral za veliko pridobitev Kranjske in to iz sledečih vzrokov: bil je že naš kandidat pri poletnih volitvah t. 1., udan je narodni stvari, v ožjih, da, celo familiarnih zvezah je z dvorom ... in bi mogel ugodno zastopati naše male osebne koristi, ker grof Hohenvvart nas zastopa v velikih političnih vprašanjih in ga ne moremo angažirati za male reči, mi pa nimamo toliko vpliva, da bi jih dosegli. Končno je v svojem volilnem okraju posestnik in znan dobrotnik.
Morebiti bodo drugi kandidati prepustili teren Windisch-gratzu, uvažujoč te razloge. — Mogoče je, da bo vlada v kakem glavnem vprašanju ugodila zahtevam dežele in s tem spojila eventualno to željo (izvolitev Windischgratza).“	Konec.
iB333333333333333333333333333333333:5333S:53333S®
ABDITUS:
Socializem posameznika.
VI.	Dalje.
imam namena razpravljati o vzdrževanju ali uživanju. Človekov razum kot najmerodajnejši zastopnik interesov individija ve in zna najti mejo med škodljivim in dobrim zatajevanjem ter med neizmernim in škodljivim ter zdravim uživanjem. Gre marveč le za to, da vidimo stvari take, kakršne so v resnici in jih priznavamo.
Sleheren človek je egoist; to tajiti bi se reklo smešiti se. Pri nekaterih je ta naravni čut razvit bolj, pri drugih manj. Ne-
resnično bi bilo, če bi trdil, da je egoizem, skrit v vsakem še tako neznatnem bitju škodljiv, razdirajoč ali pa vedno povsod dober in koristen.
Človeška kultura raste nepretrgoma in neprestano. Ona iz vršuje to eminentno nalogo, da uravnava smeri individualnega egoizma v skupen cilj. To je socialna poteza naše dobe.
Človek je rodil delo; delo je rodilo kulturo. Čimbolj pa se množi produktivnost dela po človeku, toliko plemenitejši je človeški rod, toliko plemenitejša so tudi njegova čustva. Z večjo človeško produktivnostjo dozoreva šele nekaka ljubezen do bližnjega, ki se v preteklosti samaobsebi ni mogla vzdržati.
Ker pomenja socializem višji	proizvajalni	sistem kot	je	sedanji, prehaja analogno z njim tudi človekov	egoizem iz	dobe
brutalnosti in barbarizma v „dobo kulture in socialnosti".
S tega stališča je socializem največja ideja, kar jih srečujemo v človeški povestnici.
Zgodovinski materializem ima to zaslugo, da je pom ogel človeku spoznati, da je v vseh časih nastopal človek proti človeku zaradi osebnih koristi te ali one vrste. Vsa dosedanja zgodovina človeške družbe ne obstoji samo iz bojev med posameznimi sloji te družbe, temveč tudi iz boja moža proti možu. Ta boj na ' višku svojega razvitka pomeni boj sloja proti sloju. Vsi ti boji, ki jih imenuje zgodovina kulturne	ali gospodarske, so bili	iz	večine individualno ali pa socialno	egoistični;	temeljili so	v	po-
hlepju za individualnimi ali pa skupnimi koristmi. — Kapitalistična doba je s pomočjo vseh svojih velikih in še nerazvitih sil dala barbarskemu boju, izhajajočemu iz individualnega egoizma, novo obleko, napravila je ta boj eleganten, dasi nosi ta večna borba na sebi še vse znake nekdanjega barbarizma in nečlovečnosti.
Socializem vsled svojih ciljev nima naloge ta boj odstrani. ali pa mu dati le drugo milejšo obleko, temveč njegova naloga je, ta boj plodonosno naložiti, da bo v harmoničnem sodelovanju vseh donašal koristi vsakemu posamezniku v toliki rneri> v kolikor je to njegovi naravi dopustno in potrebno.
Zgodovina pripoveduje o brezštevilnih odkritih in skritih bojih, a o nobenem, ki bi imel tolik uspeh, in tako silne cilje kot socialni boj današnje dobe, ki bi se bojeval tako elegantno, °gibajoč se vsega, kar bi spominjalo na povratek atavizma preteklosti.
Ta boj se v svoji zadnji instanci naziva boj za in zoper egoizem, za in zoper družbo, za in zoper posameznika.
Oprt na individualni egoizem, potrebuje ta boj v svojih odločilnih trenotkih ideologije. Tu ne gre za to, ali biva ideja sama-nasebi, ali je samo proizvod materije. Mislim, da je to vprašanje postransko, Marveč za to gre, kar biva, in za korist in potrebe bivajočega. Enostransko se mi zdi, povdarjati samo ta-alioni moment kot končno odločilen. Eno pa stoji: Ideja je vodilna, odločujoča in največkrat zmagujoča.
Vse one, ki so izprevideli potrebnost in korist ne zgolj boja, temveč tudi možnost realizovanja svoje ideje, veže dolžnost, bojevati se. Pri tem je ideologija zmagujoča moč boja. Ta je večen. Gledajoč vedno na samega sebe, se bojuje človek z neizčrpno močjo za svojo najsvetejšo in vedno upravičeno posest — za svoje prepričanje.
Torej:	Čemu	bi tajili egoizem? Priznati se mora od-
krito. Izpopolnjevati se mora človek v tem boju. Čemu tajiti pretekli barbarizem tega boja? Nauk sledi iz tega, da je treba dati temu boju popolnejši temelj zaradi našega egoizma in da je zaradi tega dati drugo podlago potom vzgoje tudi ljudem — s tem družbi. Možnost je dana.
Socializem torej ne bo nikoli ubil individualnega egoizma. Le obliko njegovega boja ima omiliti v toliko, v kolikor to nujno potrebuje socialna celota.
VII.
Značilno za danes prevladujoče družabno in socialno nazi-ranje je razmerje, v katerem opravlja posameznik svoje delo kot individualno dolžnost napram celoti. Menda ni treba šele poudarjati, da nihče ne vpraša, daje-li sam družbi toliko živ-ljenske moči, kolikor je od nje potrebuje in jemlje. Vsakdo živi pač tako, kakor more, vzame si življenje tam, kjer mu je to mogoče, in zato lahko imenujemo to razmerje — ki ne pozna nobene družabne in socialne morale in ki temelji v gmotni raz-sulosti — družabno anarhijo. Zakaj iz tega razmerja se rodi načelo, da je dovoljena posamezniku v imenu lastnega obstanka popolna uničba vsega in vsakega v svrho gromadenja lastnega premoženja. To je vsakdanji boj denarnega in bogataškega fanatizma, ki opravičuje vsakršen način boja in ki obenem onemo-gočuje, da bi mogel človek pregledati stališče, ki ga zavzema v svetu. Vsakdo je član družbe, kot tak je upravičen solastnik družbinega imetka, ki ga je človeštvo tekom svojega postanka
pridobilo. Ta zavest je potrebna, da more vsakdo spoznati, da zgubi nasprotno kot družbin del dobra, če jih izgubi družba.
Par primerov:
Opažati je trgovca, kako uničuje življenjske potrebščine, da tako zviša povpraševanje in s tem ceno blagu; vidi samo sebe. Dobro uničuje vkljub temu, da je mnogo ljudi, ki trpe pomanjkanje ter ne morejo plačati tako visokih cen, kakršne on zahteva v svrho večjega dobička. Podjetnik in tovarnar nočeta prostovoljno skrajšati svojim mezdnikom delavnega časa, katerega velik del pomenja zanj dobiček, ampak dopušča raje stavko, vsled česar trpi družbena produkcija, delavci in tudi on sam. Zopet drugje se prodaja žurnalist za dober denar s tem, da razširja neresnico. Nasprotno vidimo lahko tudi neizobraženega delavca, napajajočega se z žganjem. Opravičuje to s tem, da se mu slabo §°di, kakor bi se mu potem ne godilo še slabše. Rokodelec na priliko pretepa svojo ženo, ki jo je vzel v zakon zaradi njenega malega premoženja, a ko spozna veliko zlo, ki ga je povzročil s tem, jo sovraži, dasi je sam zakrivil vse to.
Največje socialno zlo v tem duševnem procesu človeštva Pa je teženje in pehanje za lenobo. Ta smer je danes vidna, srečavamo jo vsak dan povsod, in je za današnje družabno razmerje med celoto in posameznikom tipična.
Vsakdo ima pred seboj svojo lastno korist in svoj lastni cilj, ne ozirajoč se niti nazaj, niti okrog. Tako gre naprej v temno in neznano bodočnost. Pomanjkljivo znanje družabnega razvitka in predsodki o njem, pomanjkljiva individualna vzgoja v socialnem duhu, — vse to ustvarja občno družabno nevarnost.
Vse to pa so samo sekundarne posledice današnje družabne^ rganizacije, ki jo je treba premagati s pozitivno mislijo.
Socialistično načelo bodi: Ničesar ne moreš opravičiti s tem, da drugi delajo ali pa so delali pravtako, kakor ne moreš opravičiti nobenega storjenega hudodelstva s tem, da žive in so živeli hudodelci.
Vedno jasneje mi je tedaj, da s fizično silo socializem ne ' zmaga; ne more zmagati. Treba je marveč nekaj drugega: Socialne zavesti ljudstva in njegove nepremagljive solidarnosti. Ta Pa se more vzgojiti s počasnim, resnim delom. Potrebujemo tedaj vzgoje k socializmu, v kateri se ima utrditi socialna vest posameznika.
Ta vzgoja, ki je že v polnem teku in je nujno utemeljena' v današnjem socialnem gibanju, pa zahteva v prvi vrsti možnost
duševnega razvitka in konkurence. Danes te možnosti še ni. Doseči pa	se	mora	kot socialna	in družabna nujnost, zakaj iz nje
šele izide	zmagujoča socialna	solidarnost in socialna zavest, ki
naj sledi današnji družabni in socialni nepopolnosti. Konec.
2CSS3CSS33333333333332333333333333333DS3C33CSSC2S DR. JOSIP FERFOLJA:
Masarykova praktična filozofija.
Dalje.
IX.
Ideja in ideal humanitete.
ako je nastal in kako se je razvil pojem humanitete? Razvil,	to pomenja, da ni bil vedno in
povsod enak.	Porodila se je ta ideja istočasno z
novo dobo, ko se je po renesanci in reformaciji postavil novi nazor na svet nasproti staremu srednjeveško-katoliškemu svetovnemu naziranju. Ta ideja je torej polemična, zato ker stavlja poleg pojma in proti pojmu kristjana pojem — človeka.
Pojem humanitetnega ideala je zelo obsežen; treba ga je torej analizirati. Obsega pa naslednji prvini:
1. versko-etično, ki pomenja reformacijo. Tu opažamo:
a) zahtevo po uveljavljenju razuma proti cerkveni avtoriteti kot temelju človeškega mišljenja in delovanja. (Kvečjemu se priznava avtoriteta sv. pisma.) Zahteva se svoboda mišljenja.
b) zahtevo neasketične, protimeniške nravnosti;
c) na mesto boga se postavlja pojem človeka, človeštva. Kristus kot človek — je geslo dobe. Človek je predmet vseh človeških skrbi, teoretičnih in praktičnih;
2. renesanco. Ta se kaže
a) v literaturi in umetnosti, kjer se namesto srednjeveške kulture sprejema starogrška in starorimska kultura. Razum in ideje prihajajo do veljave. V umetnosti opažamo oblike in ideje antike. (Renesančne madone in svetniki pač niso nič druzega nego starogrško-rimski bogovi in boginje);
b) v pravu se uveljavlja zopet staro rimsko pravo. Njegova načela pridejo v navskrižje s srednjeveško katoliškimi nazori. Tu ubogljivost in pokora — tam moč in pogum;
c)	v politiki vidimo, kako se izpreminja stara teokratična,
cerkvena država v novo posvetno, od cerkve neodvisno
državo. Ta neodvisnost se stopnjuje do premoči države nad
cerkvijo (v posvetnih rečeh).
Z razširjenjem tiska in sv. pisma je nastala neka sprememba v celem krščanskem svetu. Nehote se je sprejel tudi stari zakon. S tem se je olajšala zmaga modernim idejam. Bog stare zaveze se namreč zelo razlikuje od krščanskega boga: je zelo močan in hraber bog.
In kakor hitro se je pozneje ta nova posvetna, a vendarle absolutistična država začela spreminjati v bolj demokratično državo, so se porajale zopet nove prvine humanitete.
V Parizu se 1. 1789. formulirajo in proglasijo človeške in državljanske pravice (Rousseau, francoska revolucija).
V 19. stoletju dobijo jezikovne in narodne pravice prvič svoj Posebni značaj in veljavo. (Od 1. 1848. se vodi v Avstriji boj za kodifikacijo teh pravic.)
Pojavljajo se tudi pravice, ki so bile prej popolnoma neznane, namreč gospodarske in socialne.
Vse te že kodificirane, oziroma h kodifikaciji stremeče pravice So v ozki zvezi s pojmom splošnega humanitetnega ideala.
Kaj humanitetni ideal kot opozicija, oziroma spopolnitev krščanskega ideala pomenja, vidimo v tem, da se poraja v vseh Panogah neko stremljenje po prirodnosti, zametujoče vsako nadnaravno razodetje. Prirodno verstvo, prirodna država in prirodna prava se zahtevajo z vso silo; prirodni zdravi razum se stavi proti skepsi in teologiji. V umetnosti prevladuje zmisel za prirodnost.
V tem, da se tako povdarjajo prirodni temelji kulture, lahko °Pažamo jedro humanitetnega ideala, ki ima za novo dobo isto Vrednost kot krščanski ideal v srednjem veku. In humanitetni 'deal preveva celega modernega človeka.
Gotovo je, da bodo razni narodi in razne dobe imele različne nazore o humaniteti, a vendar vidimo v nji ideal bodočnosti, h kojemu stremimo.
Humanitetna ideja je izzvala prosvetljeno dobo 18. stoletja, jvazum in izobrazba sta prevladala nad čustvom in sentimenta-'zrnom. Deloma istodobno, deloma nekoliko pozneje se je pojavila estetično - umetniška tvorba, ki si je mahoma pridobila veli-nski vpliv na širše narodne plasti. In res; leposlovje — in ne znanstvena literatura — je bilo, ki je vzbudilo v ljudstvu narodno
zavest.
m
Popolnoma pogrešen je torej nazor, da bi narodnostna ideja bila nekaj drugega ali da bi celo nasprotovala humanitetni ideji. Historično st je narodnostna ideja vzbudila šele proti koncu 18. stoletja. Do tedaj ljudje niso poznali naroda kot socialne enote, niso poznali narodnostnega ideala. Da se je ta sploh pojavil, se imamo zahvaliti humanitetnemu idealu, ki je oče narodnostni ideji.
Herder je bil prvi, ki je formuliral narodnostni ideal: posamezni narodi, t. j. ljudje, ki govore isti jezik, so naravni člani vesoljnega človeštva. Ako se za človeka zahteva humaniteta, človekoljubje, pravičnost, znanstvena, estetična in umetniška vzgoja, mora se to zahtevati predvsem za vsak narod posebej. Kajti brez narodov ni — človeštva. Vsak narod naj torej tvori gotovo individualno, socialno celoto v krogu drugih narodov človeštva, vsak narod naj iz sebe ustvari poseben kulturni tip.
Delati za človeštvo se pravi, delati v prvi vrsti za svoj narod. Vprašanje, ali nam je bližji, ljubši — narod od človeštva, nima zmisla, je popolnoma odveč. Tu ni mogoče noben prius ali post: dobro narodno je eo ipso dobro človeštvu in narobe.
Ako se vprašamo, kje je opravičenost, sankcija narodnostni ideji, tedaj jo najdemo edinole v humanitetnem idealu, v protestu proti nasilju, v protestu, ki zahteva svobodo, enakost, bratstvo!
X.
Naloge humanitete in concreto.
Ako sprejemamo kot temelj humanitetnega ideala pravilo: ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, tedaj bo naša prva dolžnost, da bomo skrbeli za tega bližnjega, v prvi vrsti za tistega, ki najbolj potrebuje naše pomoči.
Skrb za uboge.
Iz zgodovine vemo, da n. pr. Grki in Rimljani niso poznali te skrbi v našem smislu. Predvsem se javnost ni brigala za uboge, in drugič sploh ni bilo še tega čuta dolžnosti skrbeti za uboge. Takrat so bile druge razmere. Za množico sužnjev j e skrbel njihov gospodar, in uboge državljane je podpirala država. Ali ta podpora še ni bila skrb za uboge sploh, marveč se je delila iz vojaško-političnih vzrokov. Rim je bil n. pr. središče celega civiliziranega sveta, iz kojega se je stekal plen v nenasitno rimsko žrelo — ona podpora je bila torej nekak delež na tem plenu.
Kot nravna, a obenem tudi verska dolžnost človeka se je skrb za uboge pojavila šele s prihodom krščanstva. Saj je bilo
to v prvih začetkih komunistično, a slejkoprej mu je bila vodnica ljubezen do bližnjega.
V	srednjem veku je skrbela za uboge skoro izključno cerkev; lavna organizacija tega vprašanja je stopila v življenje šele tedaj, ko je nastopila novodobna država (počenši od reformacije). V 15. stoletju so začela skrbeti za reveže mesta. Ta naloga je potem prišla na državo, a ne izključno, ker jo je i cerkev nadalje opravljala. V 19. stoletju se je konečno zistematično začelo reševati vprašanje revežev. Cerkev in zasebniki igrajo še vedno pri tem veliko vlogo, ali glavno breme je prevzela država, ki je to skrb decentralizirala po deželah, okrajih in občinah. Tudi se je to vprašanje poglobilo in njegova vsebina je postala zelo obsežna. (Ustanavljajo se najrazličnejši humanitetni zavodi: bolnišnice, sirotišnice, hiralnice, gluhonemnice, poboljševalnice i. t. d.)
Da se ne zgodi nobenemu krivica, treba z umno statistiko določiti, koliko in koga se naj podpira. Minimum podpore določiti ni težko, težje je določiti maksimum, ker bi se lahko zgodilo, da ^ se ljudje navajali k lenobi in bi se prikrajšalo delavno ljudstvo.
S tem, da je skrb za ubožce bila odvzeta iz izključne oblasti cerkve in poverjena državi, je postalo to vprašanje socialno. ^reJ se je dobrotljivost ravnala po krščanski ljubezni in pravič-n°sti, sedaj se izvršuje in zahteva v imenu — javne dolžnosti, ^a, moderno naziranje in posebno socializem gre še dalje in ne zahteva več podpore, marveč pravico in delo. Pod vplivom teh zahtev se namesto starega miloščinarskega zistema uvajajo polagoma socialne reforme.	Konec.
ŠC5ž^CacsCS^C>5C8CSC3^3B3S2BCS33C8CSCS23^CSS3:
OTON ŽUPANČIČ:
čpigram.
Ugovor in odgovor.
Čuj, saj si vedno oporekaš. — Res je: to ni nasprotje, to je ravnovesje.
Dr. FR. KIDRIČ:
Pomote in potvare za razne potrebe.0
II. Adraontska „vindiška“ abeceda.
a štev. 10. je bil oznanil Muchar v svojem se-znamku admontskih rokopisov:	„Alphabetum
Sclavorum seu „Vindicurnu (Archiv d. Ges. f. altere deutsche Geschichtskunde VI, Hft 1—4 [1831] 171). Toda: Ali obsega rokopis samo alfabet? Kdo.kedaj, kje ga je napisal? Greli za latinsko-nemško pismo, prikrojeno po potrebi katerega izmed slovanskih jezikov, ali za kak specijalno slovanski alfabet? Imenuje-li se alfabet „vindiška“ abeceda tudi v rokopisu, ali mu je nadel to ime Muchar?
Šafarik je očividno sklepal, da mora imeti Muchar za ta naziv tehtne razloge: reklamiral je alfabet za Slovence (die Win-den, Windischen) in opozoril nanj tudi Čopa. Toda kritični Čop ni maral delati na podlagi gole notice novih sklepov, ampak je v odgovoru dne 6. januarja 1834 le povdaril, da bi admontski „ Alphabetum Sclavorum" rad— videl. (Kunšič - Levec, Zbornik Mat. Slov. I [1899] 128—9). Šafarik pa stvari ni dalje zasledoval, in v rokopisu njegove zgodovine slovenske književnosti je ostala pod zaglavjem: „Orthoepie; A-B-C oder Namenbiichlein“ na prvem prostoru — Mucharjeva notica (Gesch. d. ssl. Lit. I [1864] 47). Torej nekak slovenski rokopisni abecednik v knjižnici samostana na nekdaj slovenskem ozemlju! Kdo mu napravi komentar ?
P. pl. Radics seveda, ki ni imel dvoma, da se je XIV. stol. „po samostanih na Kranjskem ... v slovenščini pouk razširjal!"
V	opravičbo svoje gotovosti je navel v svoji po lastni sodbi „vestni študiji" (Letopis Mat. Slov. 1879, 2) to, kar bi bil moral šele dokazati, češ: „kje druge (nego v samostanskih šolah) bi se bili sicer slovenskega jezika naučili učeniki, kateri so poznejše ga predavali po javnih šolah ?“ Mucharjevo notico je poznal pl. Radics le iz tistega vira kakor admontske ulomke „v domačem jeziku", namreč samo iz Šafarikove knjige, a radovedneže je dirigiral na zagonetni naslov: „Mucharjev zapisnik v družbenem arhivu (!) VI. 171.“ In ker je čital, da spada štev. 11.
J) Gl. lanski letnik .Naših Zapiskov" str. 121—6.
s tistimi ulomki „v domačem jeziku" v XIV. stol., je sklepal, da mora spadati v isto dobo tudi štev. 10. z „Alphabetom Sclavorum" ter učil : »Biblioteka . . . samostana admontskega . . . hrani nek kodeks iz XIV. veka, v katerem se nahaja „vindiški“ [slovenski] alfabet.* In ker je govoril ravno o »slovenščini v šoli", je razglasil v komentarju kot nedvomno resnico, „da je služil ta alfabet poučevanju (slovenščine) v kakem samostanu, četudi ne ravno v Admontu“ (o. c. 19);
Julij pl. Kleinmayr je Radicsevemu komentarju drage volje Prikimal: par besed je izpustil, tu je eno izpremenil, tam je dve Pritaknil in trdil, da »knjižnica benediktinskega samostana v Admontu hrani iz štirinajstega stoletja kodeks, v katerem je ob enem »slovenski abecednik“, ki je uže takrat služil poučavanju" (Zgodovina slovenskega slovstva, Celovec 1881, 210).
* Po Šafariku sta zabeležila admontski alfabet kot slovensko narodno drobtinico tudi Levstik (Ljub. Zvon I [1881] 776) in Marn (Jezičnik XXVI [1888] 67), pa brez Radicsevega komentarja. Radics -Kleinmayrjev datum (XIV. stol.!) je Levstik korigiral ter opozoril, da admontski alfabet ne nosi letnice in „da je Radics Zgornjemu čislu (= Pater noster itd. v domačem jeziku!) od-s č i p n i 1 besedi: c o d. saec. XIV. ter jih v svojo potrebo samovoljno pomaknil semkaj dolu“. Levstik, ki Mucharjevega seznamka sam tudi ni videl, se je zmotil z obsodbo te Ra-dicseve samovoljnosti le v toliko, da je postavil mesto: »dolnjemu": »zgornjemu čislu" mesto: »semkaj gor“ pa: »semkaj dolu" (štev. 10. = Alphabetum .. .: štev. ll. = Codex misc. saec XIV.!)..
Benkovič pa na svoji antitrubarjanski ekspediciji ni le ponovil Radicsevega samovoljnega datiranja, ampak je Radicsevo samovoljnost še prekosil. To je namreč, veste, tisti rokopis, ki ga je zverižil Benkovič z admontskim »Očenašom", »Češčenama-ni°“ in „Vero“ »v domačem jeziku" v en celoten kodeks XIV. stol. Benkovič je rabil ravno odgovora na »važno vprašanje . . .: Se je-li slovenski jezik (pred Trubarjem !) zadostno upošteval v ... (samostanskih) šolah na slovenski zemlji". In zatrdil je, da obsega »admontski kodeks iz XIV. stol." poleg Očenaša, Češčena-1:1 arij e in Vere še „cel slovenski alfabet, kakor je rabil tedaj v samostanskih šolah"; na podlagi tega komentarja je dal na važno vprašanje samozavestni odgovor „da je slovenščina zavzemala (v samostanskih šolah na slovenski zemlji pred Tru-ariem!) prav odlično mesto, kolikor je bilo v tedanjih razmerah mogoče* (Voditelj IV [1901] 186—7). Po Benkoviču’ se je sezna-
nil z admontskim alfabetom Logar: z lahkovernostjo diletanta je prepisal Benkovičev komentar z vsemi pogreški vred, s predrznostjo agitatorja je zvaril na tej podlagi nov zaključek in vzkliknil: „Teciaj že takrat (t. j. v XIV. stol., torej kakih 100 let pred Trubarjem!) enotna pisava slovenščine po samostanih“ (Mentor I [1908/9] 87—8).
Tudi dr. Fr. Ilešič, ki sicer takrat ni posebno verjel »opti-mističnim in rožnatim .. . šolskim razmeram naših dežel v zadnjih stoletjih srednjega veka," kakor jih je opisal pl. Radics, je vzel admontsko „vindiško“ abecedo brez posebne kontrole od resne strani, označil jo kot „najstarejšo slovensko (abecedo)11 (O pouku slovenskega jezika, V Ljubljani 1902, p. III. s. v. „abeceda“) ter jo opremil z novim komentarjem, namreč: „slovenska abeceda, ki jo hrani admontski samostan, je služila najbrž kakemu duhovniku v tak namen. kakor freisinski spomeniki, celovški in fjub-Ijanski rokopis, to je v svoj pouk“ (o. c. 2).
Toda že Marn se je s svojo »slovensko narodno drobtinico" izdal, da ni ali opazil ali dovolj upošteval notice »Alpha-betum Sclavorum", ki jo je bil že 1. 1882. priobčil M(iroslav) M(alovrh) (Ljublj. Zvon II. 509). Na to sicer le 12 vrstic obsegajočo notico je opozoril medtem v ponatisu Levstikove »Zgodovine slovenskega slovstva" tudi Frančišek Levec (Levstikovi zbr. sp. V. [Ljubljana 1895] 363). Gre za to-le: Kustos dunajske dvome biblioteke Ferdinand Menčik si je bil narisal v Admontu kopijo Mucharjevega „Alphabeta Sclavorum" ter jo poslal zagrebškemu profesorju Leopoldu Geitlerju, ki je pripravljal ravno za tisk svoje „Die albanesischen und slavischen Schriften“ (Wien 1883). Tu je videl kopijo Malovrh ter priobčil kot odgovor na Levstikovo notico Geitlerjevo sodbo o tem alfabetu. Ta sodba obstoji sicer samo iz kratkega stavka, vendar bi bila mogla tudi Benkoviča in Logarja opozoriti, da bi bilo dobro, si zagonetni alfabet vsaj prej ogledati, nego delati z njegovo pomočjo dalekosežne zaključke z antitrubarjansko ostjo.
Logar pa je imel smolo in se je tudi še na lastni račun blamiral. Prezrl je namreč, da je obelodanil 1. 1904. Ilinskij v fotografskem posnetku predzadnje popisane strani (fol. 118 b) pergamentnega latinskega kodeksa z nadpisom »Ruperti Tuitiensis Commentarius in Johannem — Ruperta iz Deutza komentar k Janezu", nahajočega se pod štev. 110 v biblioteki admontskega samostana, tudi nekak admontski »slovanski alfabet" BiisanTificKiS BpeMeHHiiicb XI, ad p. 46).
Ilinskij misli, da je ta admontski kodeks št. 110. od prve do zadnje strani benediktinca Ruperta lastnoročno delo, ter da Je napisal Rupert v letih 1113—1120, ko je pisal v siegburškem samostanu ob Reni res svoj komentar (Rocholl R., Rupert von Deutz, Glitersloh 1886, 70, 93, 168), kot ilustracijo k »historično-gramatičnim" delom tudi tablico s pismenkami Slovanov (46). Toda Ilinskij je pozabil upoštevati sledeča dejstva: prvič dejstvo, da obsega admontski kodeks le polovico Rupertovega spisa, namreč prvih 7 knjig; drugič dejstvo, da je dostavek s »pismenkami Slovanov" na koncu (ne „v načale" kakor piše I.!) sedme knjige, t. j. celega admontskega kodeksa, delo druge roke nego komentar; tretjič dejstvo, da drugi rokopisi vseh 14 knjig Rupertovega komentara nimajo nikjer nobenega alfabeta (prim. Ruperti . . . Tuitiensis. . . Commentariorum in Evangelium Jo-annis Libri XIV, Lovanii 1564; Apud foelicem Coloniam 1526. etc. Ta dejstva pa pričajo: prvič, da je admontski Rupertov komentar Poznejši prepis, drugič da ni napisal tablice s »pismenkami Slovanov" niti Rupert sam niti pisec admontskega prepisa, ampak da je uporabila v ta namen tretja oseba slučajno prazen prostor. Latinsko pismo te tretje roke kaže karakteristične znake latinskega pisma v XII. stol. — Dalje Ilinskij naglasa, da je „naletel cisto slučajno" na ta alfabet, da je torej prvi javnost nanj opozoril (45). Ravno tako »slučajna" stvar ni bila, ker ima Wich-nerjev katalog admontskih rokopisov slovanske rokopise posebej registrirane, med njimi pa kot edino delo te vrste tudi: Alpha-betum Slavicum! Z naglašanjem svojega prvenstva Ilinskij le posuje, da izmed virov, katere citira k admontskemu »slovenskemu rokopisu XIV. stol.", 171. strani Mucharjevega seznamka *n Radicseve slovenščine v besedi in pismu res ni videl, Šafa-nkovo zgodovino slov. literature pa res le deloma in površno prečital (Sl- Pomoto L), ker bi si sicer ne prisvajal slučajnega »odkritja" spomenika, ki ima že 72 let staro literaturo: rokopis, ki ga 0rnenja admontski katalog pod značnico 110, jenam-r e č identičen z rokopisom, ki ga navaja Muchar kot + 10.; zato vsebuje odgovor na vprašanje ima-li ta alfabet res ako »nedvomen pomen za zgodovino" slovanske azbuke, kakrš-nega mu pripisuje Ilinskij, ki ga je videl, obenem tudi odgovor na vprašanje, spada-li ta alfabet v slovensko literarno zgodovino 111 dokazuje-li pomen ali celo enotno pisavo slovenščine po samostanih slovenskega ozemlja pred Trubarjem, kakor trdijo oni, ki 0 njem pišejo, ne da bi ga bili videli ali imeli o njem jasna poročila.
Pismenke se nahajajo v družbi deveterice drugih alfabetov; gre za zbirko znamenj, ki nosijo imena: litterae Indorum — pismenke Indov; litterae persarum — p. Perzov; litterae Araborum — p. Arabcev; litterae Latinorum — p. La-tincev; litterae') zclauorum — p. Slovanov; litterae gre-corum — p. Grkov z imeni črk; litterae chaldeorum — p. Kal-dejcev z imeni črk (fol. 128b)2); litterae hebreorum — p. Hebrejcev z imeni nekaterih črk; alie litterae hebreorum — druge p. Hebrejcev3); (eg)iptiace litterae — egiptovske p.4) (fol. 129a). Tej zbirki sledi razpravica o postanku pismenk, kakor si ga je predstavljal v duhu svoje dobe avtor: „Ko bi nastalo torej vprašanje, kdo je iznašel prvi črke, ne more biti dvoma, da jih je iznašel Bog sam. Bog je namreč govoril, in to potom črk (= glasov). In pred Bogom ni nihče govoril. Za Bogom pa govorijo ter hvalo pojejo angelji, in to potom črk (= glasov). Prvi za angelji pa je govoril človek in to potom črk (= glasov). Ta je iznašel tudi posamezna znamenja črk (= glasov). Pravijo, da je iznašel pred vesoljnim potopom Enoh, sin Jaredov, devetero imen. Črke je iznašel Noetov sin Ham pred in po vesoljnem potopu, ker je vdolbel črke, ki jih je (bil) iznašel pred potopom, v svinčene plošče in kamne, da bi se po potopu ne vničile, po potopu jih jc pa iskal in našel, kakor jih je bil napisal. Pozneje pa je iznašel brezdvomno Abraham črke Sircev in Kaldejcev. Pozneje pa je izumil, kakor je znano, Mojzes hebrejske črke. Grške črke pa je prinesel prvi Kadmus, sin Age-norjev, iz grške Fenicije . . . Latinske črke pa je iznašla kraljica Izis, hčerka Mahova. Pravijo tudi, da je iznašla latinske črke s pomočjo godbenega zvenenja vila Karmentis (ali) Nikostrata, sestra Furonijeva (in) mati Euandrova"5).
‘) Ilinskij je čital napačno: indeks.
2) To stran obsega llinskega fotografski posnetek.
3) Tega .drugega hebr. alfabeta" Ilinskij ni opazil.
*) »Egiptskega alfabeta' Ilinskij ni opazil.
5) „Si (er)g(o) querit(ur), q(ui)s pr(i)mus l(i)tteras inveniret, dubiu(m) non [esse potest, quin] d(eu)s ipse eas invenit. Locutus est d(eu)s: et hoc p(er) litteras. Et ante d(eu)m n[emo locu]tus est. Post d(eu)m u( ero) angeli locunt(ur) et lau-dant et hoc p(er) litteras. Post [angelojs vero p(ri)m(us) homo locutus est et hoc p(er) litteras. Formulas tamen id(em) s[ingulas litter]arum. enoch fili(us) iarech novem nomina inuenisse ante diluviu(m) legitur. (Litteras criptas)cham noe fili(us) ante diluviu(m) et post diluviu(m) inuenit, quia idem litteras quas ante diluviu(m) repperit ne delerentur p(os)t diluviu(m) in laminib(us) plurabeis et in lapidibus sculpsit et easde(m) p(os)t diluviu(m) quesiuit scriptas et inuenit. Deinde u(ero) abracha(m) syro(rum) et chaldeo(rum) litt(er)as inuenisse certu(m) est. Postea
Slovanske pismenke pa so se našle doslej še tudi v peterici drugih latinskih srednjeveških rokopisnih zbirkah alfabetov1). —A) Lat. kodeks št. 2340 v p a r i ž k i narodni biblioteki (la bibliotheque national), ki ga že 1. 1858. ni bilo več mogoče najti (Martinof P., Les manuscrits slaves de la bibliotheque imperiale de Pariš, Pariš 1858, 18), je imel na fol 6 „razne alfabete11 (Catalogus codicum manuscriptorum bibliothecae regiae, Pars III. tomus III. [Parisiis 1744] 266\ in pač med njimi tudi židovsko abecedo ([Toustain-Tassin] Nouveau traite de diploma-tique I. [Pariš 1750] 671 [planche VIII. colone IV 2] in „abece-narium bulgaricum — bolgarski abecedar", obsegajoč okrogle borgarske glagolske črke z njih slovanskimi imeni, izimši znamenja za u, št, o, in je, (Martinof, o. c. 17—8, 76 [literatura]; tablica s posnetkom). — B) Lat. kodeks, ki ga hrani kraljeva knjižnica v Stockholmu pod imenom „Gigas librorum — orjak med knjigami" ali „Djefvulsbibeln — Teufelsbibel“ (Kongl. Bibliotekets Handlingar VII. [Stockholm 1885] 11) nosi na drugi strani prvega lista poleg hebrejske, grške in latinske abecede pod imeni „Alpha-betum Sclavorum" (nadpis!) — „azbukuidarium“ (lat. podpis!) ■— „azbukivnak“ (češki podpis!) pismenke onodobne hrvaške oglate glagolice s številno vrednostjo in imeni (Dobrovsky Josef Gesch. der Bohm. Sprache u. alteren Literatur, Prag 1818, 57 -8), pod imenom „Alphabetum Rutenorum — abeceda Rutencev" pa cirilsko abecedo; slovanski abecedi je dal vsako na poseben pergamentni trak napisati in k ostalim trem že prej napisanim abecedam prilepiti Dioniz ali Diviš, med 1. 1360—1366 opat brevnovskega benediktinskega samostana na Češkem (Dudik B.,
aute(m) moyses heb(ra)icas repperisse litt(er)as notu(m) est. Grecas q(ui)dem litt(er)as cadmus agenoris fili(us) de fenice grede XVI. p(ri)mus attulit... Latinas (l(uo)q(ue) litt(er)as Isis regina machi filia invenit. Latinas (quo)q(ue) litt(er)as karmentis nimpha nicostrata soror furonii mat(er) euandri mušica modulatione repperisse legit(ur).“ Tudi te razpravice Ilinskij ne omenja.
*) Da so se zanimali Grki za pismo istovercev in sosedov, je umljivo; o tem pričajo v parižki narodni biblioteki: 1) slovanska imena pismenk v Kodeksu štev. 3025, prej 4432, saec. XVI. (Banduri Anselmus, Imperium orientale II. [Parisiis 1711] 115; Šnfafik, Pamatky lilaholskeho pisemnictvi, V Praze 1853, p. 9
le prestavil ta rokopis pomotoma v dunajsko dvorno biblioteko). 2) .Alphabetum
Slavonicutn" v kodeksu štev. 2749 saec. XVI. (Omont Henri, Inventaire sommaire des manuscrits grecs de la bibliothfeque national III [Pariš 1888] 34) in pa 3) .Alpha-betum iliricum', ki se nahaja v rokopisu štev. 192 iz 1. 1439, fol 128b v družbi z armenskim alfabetom (Omont Henri, Inventaire sommaire des manuscrits du Supplement grec de la bibliotheque national, Pariš 1883, p. 24.)
Forschungen in Schvveden flir Mahrens Geschichte, Briinn 1852, 216—220). — C) Lat. kodeks iz leta 1417—1436 zznačnico XI. A. 14 v p raž ki vseučiliški biblioteki nosi na fol. 241b—242b poleg hebrejskih in grških črk pod imenom „Alphabetum Sclavonicum" vse onodobne oglate hrvaške glagolske pismenke (Truchldr Jos., Catalogus codicum manu scriptorum latinorum, qui in c. r. bibl. publ. atque univ. prag. asservantur II. [Pragae 1906] No. 2011, p. 125) z imeni; prerisal jih je sem 1. 1434. na gradu Rost Andrej Figulus de Rokiczano, župnik v Zermčicah na Češkem (Dobrovsky, Gesch. d. bohm. Spr. u. Lit. 218-9). — D) Rokopisna zbirka razprav, ki jo je napisal koncem XIV. ali začetkom XV. stoletja štajerski Slovenec iz Brežic, znan pod imenom Georgius de Sclavonia ali de Rayn (f 1416; glej Leger Louis, Georges d’ Esclavonie, Chanoine penitencier de la cathedrale de Tours au XIV.—XV.me siecles v: Zbornik u slavu Vatroslava Jagiča, Berlin 1908, str, 112—9 in v: Revue des biblioteques, Pariš 1909, Nes
5	— 6, p. 145—63) in ki se hrani sedaj kot štev. 95. v biblioteki v Toursu na Francoskem, ima na str. 75 poleg hebrejske še cirilsko in pod imenom „alphabetum chravaticum" glagolsko abecedo, in na str. 77. še enkrat glagolsko azbuko (o. c. 113—4 v Zborniku. — E) Lat. kodeks št. 269 v du naj s ki dvorni knjižnici (pr. Endlicher Stephanus, Catalogus codicum philologicorum latinorum bibl. palat. vindob. I. [Vindobonae 1836] No. CCCXXV.; Momm-sen Theodor, M. Valerius Probus de notis antiquis, bes. abg. a. d. Berichten der K. S. Ges. der Wissenschaften phil.-hist. Cl. 1853, Leipzig, p. 107—8; Tabulae codicum manu scriptorum ... in bibl. pal. vindob. I. [Vindobonae 1864] No. 269), obsegajoč a) fol la — 25a: „Valerija Proba, rimskega gramatika, delce o starih kraticah po redakciji karmelitanca Mihaela Fabricija Ferrarini, sestavljeni okoli 1. 1477 (Mommsen, M. Valerius Probus de notis antiquis, 109), a že znovič pomnoženi (prim. Valerii probi gramatici de interpretandis romanorum literis, Venetiis 1498: Mommsen, M. Valerius de notis antiquis, 102—3; Migne J. P., Patrologiae cursus completus, Series latina prior CXXX. [Parisiis 1880] 1179—95, b) fol 25a—26a: spisek „o znamenjih utež“, c) fol 26: spisek „o znamenjih naglasa“, d) fol 27a: spisek „iz Demetrija Albalda o ulomkih", e) fol 27: spisek „Martianus Capella o izgovoru glasov", f) fol 28a — 29b: spisek „o denarjih, g) fol 31a—43b: rimski koledar, ki ga je sestavil imenovani Michael Fabricius Ferrarinus (31a), i) fol 45® — 46b: grška števila po Erodianovi knjigi „o številih", j) fol 46b: rimska števila, k) fol
47a: spominske verze o številčnem alfabetu (prim. Mommsen, o. c. 94—5), ima h) na koncu fol 43b hebrejsko abecedo, na sledečem fol 44 pa na prvi strani troje, na drugi četvero alfabetov z imeni Pismenk, nazvanili: Alphabetum grecum — grški alfabet; Alpha-betum Egyptiorum — a. Egipčanov; Alphabetum Saracenorum — a. Saracencev; Alphabetum Caldeorum — a. Kaldejcev; A1 p h a -betu m Sclauorum — a. Slovanov; Alphabetum arabicum — arabski a. Fol. 1—28 in 31—44 so jednako načrtani, dočim so na-črtani fol 29, tvoreč z naslednjim neposredno pred koledarjem stoječim praznim fol 30 nov pregib, in fol 45—7, sledeč zbirki alfabetov in predstavljajoč posamezne liste, v večjih razdaljah. Razven hebrejske abecede je pisala kodeks ista roka. Fol 1—27 in 31—43 so pisani z istimi barvili in v oficijelnem, z umetnimi začetnicami okrašenem pismu, fol 28 - 9 in 47 v oficijelnem pismu brez umetnih začetnic in z novimi barvili, fol 45—6 razven enega rdečila zopet 2 novimi barvili ; tablica z alfabeti kaže razven rdečila, kakor se srečuje v prejšnjih listih, troje barvil, ki jih drugod v kodeksu ni, in pa navadno beležno pismo.	Konec.
:^CS2eC808CS332BC3CS^^CS^C8^3C8^C3CSC8^CS^S:
Pregled.
Kulturni.
Tri jubileje smo praznovali po novem !e*u. Spominjamo se jih kakor se jih Je spominjal širni svet, — z veseljem, s spoštovanjem in priznavanjem. Praznovali smo jih, tem raje, ker niso bili jubileji že davno umrlih ljudi, marveč živih kulturnih delavcev.
Bolgar Dmitri Blagojev je v Sofiji obhajal 6. februarja petindvajsetletnico svojega delovanja kot socialni demokrat. Pred 25. leti je ustanovil v ruskem Peterburgu prvo socialno-demo-kratično politično skupino, priznavajočo marksistična načela. Osnoval je tudi Prvi socialno - demokratični časopis na '\uskem. Za svoje delo je bil kaznovan preživel je nato 6 mesecev ječe v etropavlovski trdnjavi. Ko je bil izgnan, se je preselil v Bolgarijo, kjer •?,.za vlade nasilnega Stambulova na-aijeval socialno - demokratično propagando. Tudi na Bolgarskem je bil pre-in ',n Z3prt ter oproščen šele, ko J nastopilo ministrst vo Stojlova. Odtlej
pa neprestano deluje kot agitator in organizator socialne demokracije ter že 16. leto urejuje najstarejšo slovansko socialno - demokratično revijo .Novo Vreme.*
Kmalu nato je bil jubilej Avgusta Bebla, obhajajočega svojo 70letnico.
V	sedanjosti najznačilnejši reprezentant socialne demokracije na Nemškem. Iz-prva je bil strugar, sedaj je priznan pisatelj. Najbolj znana je njegova knjiga „Žena in socializem". Slovenski prevod tega dela je izhajal v bivšem kamniškem „Našem Listu“. Skoda, da ni izšel v ponatisku v posebni knjigi. Skoro vsi kulturni narodi imajo to knjigo v svojih jezikih, samo na Slovenskem je še bilo prezgodaj. In to je knjiga, ki je v nemščini baš letos doživela jubilejno izdajo -- petdeseto! Kako so še skromne naše razmere! ... A. Bebel je bil poleg Liebknechta morda najodločilnejši činitelj, da se je nemška socialna demokracija razvila v tako silo, kakršno predstavlja danes. Kako se je
ta razvoj vršil iz malih, skromnih po-četkov — in kakšno je bilo delo A. Bebla pri tem, nam opisuje sam v svojem zadnjem spisu Aus meinetn Leben, kojega prvi zvezek je doslej izšel. Tu se točno piikazuje, da je Bebel kot premišljajoč delavec-strugar moral iti po poti, ki je vedla v socializem, v socialno demokracijo, — če je hotel biti dosleden in pameten človek. V ti knjigi se tudi lahko jasno spozna, kako prisiljena in nepremišljena je tista fraza, češ, socializem je tuja, od drugod k nam presajena cvetka; zato se našim razmeram ne prilega; zato je protina-rodno, razširjati socialistične ideje med našim narodom. Na Nemškem je bilo v časih, ko se je Bebel še moral sam seboj boriti za pravo spoznanje, po kateri poti krene njegovo življenje, ravnotako, kakor je pri nas na Sloven skem — tudi že bilo v nedavnih letih. Gospodarske, socialne in kulturne razmere so izsilile tu kakor tam socializem in socialno demokracijo. Ta struja bi bila udarila na dan, tudi če bi ne bilo teh oseb, ki so danes v njenih prvih vrstah na Slovenskem. Razlika bi bila morda le, da bi se bilo to gibanje pričelo malo kasneje, ker bi bilo spoznanje prišlo pozneje; taktika pa bi bržkone bila enaka. Enake razmere porajajo enake posledice... Naši socialistični voditelji so se vsi brez izjeme učili tudi pri Beblu in iz njegovih del. Beblovega vpliva na socialistični pokret na Slovenskem ni mogoče tajiti, niti podcenjevali; zato je opravičeno, da se pa tudi mi spominjamo ob jubileju.
Tretji jubilant je Čeh prof. dr. T. G. Masaryk. Kakor Bebla, tako pozna i njega celi svet. Če Bebla priznava kot agitatorja in parlamentarca, pa spoštuje Masaryka kot znanstvenika, kot enega najodličnejših sociologov in mislecev sedanjega časa. Njegovi spisi Selbst-mord ali Massenersclieinung. Konkretni logika(tudiv nemščini) in Socialni otazka (socialno vprašanje; tudi v nemščini) so mu pridobili velik sloves med svetovnimi učenjaki. Prav poseben povod pa imajo Čehi, da so hvaležni Masaryku za njegove spise Češka otazka (češko vprašanje), Naše nynčjši krise (naša sedanja kriza) in Jan Hus. V teh delih je Masaryk raziskaval, v čem tiči bistvo t. zv. češkega vprašanja; kje tiče vzroki, da se češki narod nahaja v splošni krizi; kje je pot, ki vodi iz te krize. Odgo-
varjal je, da je češko vprašanje po bistvu vprašanja demokracije in socializma. Češki narod se nahaja zato v krizi, ker so on in njegovi voditelji zapustili pot, ki jim jo je pokazala češka reformacija (Hus, Chelčicky, Komensky). Da se krize reši, mora se vrniti na to pot in nadaljevati v smislu in duhu češke reformacije. Iz te temeljne analize sledi potem vse Masarykovo dejanje in nehanje, vse njegovo delo, ves njegov trud. Veliko je potoval in videl po svetu. Spoznal je, da češki narod, kot mali narod, more obstati častno v svetovni konkurenci narodov le tedaj, če bo duševno stal višje, nego njegovi tekmeci. Že Palacky, oče češkega naroda, je proglasil, da so bili za Čehe slavni časi takrat, kadar so bili po izobrazbi duha in srca na čelu drugih narodov, cele Evrope, in da so Čehi propadali takrat, kadar so pozabili na to resnico in se zanašali na nasilje. Na to resnico Ma-saryk neprestano opozarja... Ni mogoče v kratkih potezah očrtati povsem tega moža; iz njegovih spisov ga spoznaš najložje in najbolje. Omenjati pa moramo njegovo naziranje o delavskem vprašanju, o socializmu in socialni demokraciji. Izmed meščanskih inteli-gentov je bil Masaryk menda prvi, ki je priznaval važnost delavskega vprašanja in socialne demokracije za češki narod. To je bilo v časih, ko je bil val narodnostnega šovinizma na Češkem na višku. Kaj to pomenja, more pre-sojoti le, kdor je opazoval to od blizu ali pa sam kaj sličnega doživel! Bil je seveda narodni izdajalec, izobčenec, nemogoč v t. zv. družbi in njenem javnem življenju. No, da ima socialna demokracija na Češkem vendar že veljavo kot češka stranka in da človek ni obsojen že radi tega, če je socialni demokrat, zasluga za to se mora v mnogem oziru zlasti Masaryku pripisovati. Masaryk sicer ne priznava opravičenosti historičnega materializma in razrednega boja; toda brezpogojno pravi, da je edina legitimna zastopnica delavskega stanu — socialna demokracija. Zato tudi razlikuje med zahtevami in posameznimi programnimi točkami programa socialne demokracije pa med njenimi filozofičnimi načeli. ,,Razlikujem — pravi — med pravičnimi zahtevami našega zatiranega delavstva in njegovo tujo filozofijo, katero mu usiljuje ta družabna nepravičnost in naša malomarnost. Kar se tiče posameznih političnih in socialnih zahtev, jih sma-
tram večinoma za opravičene in zato sem vedno čutil svojo moralno dolžnost, da te zahteve podpiram kakor le mogoče ..(Českš otazka, 227.) „Socia!no vprašanje ni le delavsko vprašanje . . . Socialno vprašanje ni vprašanje zgolj enega razreda ali ene kaste, ampak vprašanje vseh . . . vprašanje se mora rešiti celo in pozitivno, in to se pravi, razsvetliti in ogreti glave in srca vseh, to se pravi, dati duhu moč nad materijo, se pravi, zatreti samoljubnost." (»bid. 223.) — ln pomen Masarykov za nas Slovence? Če bi druzega ne bilo, nego da se uveljavlja ta vpliv pri slovenskih visokošoicih, ki zahajajo v Prago, bi že to bilo mnogo. In ta vpliv se na Slovenskem že čuti. I s pozitivne, i z negativne strani. S te strani se čuti >2 sovraštva, ki ga goji slovenski klerikalizem napram vsemu, kar je v zvezi z Masarykovim imenom in delom. Z °ne strani pa v tem oziru, da dobivamo vendarle že tudi posamezne inteligente na Slovenskem, ki začenjajo čutiti in misliti demokratično. Doslej tega nismo še bili vajeni ... In naposled pa lahko še priznamo: tudi „Naši Zapiski'* ne bi bili vztrajali brez sodelovanja Ma-sarykovih učencev; niti prvega letnika ne bi bili dovršili . . .	Dr.	D.
□	□ □
Literarni.
Hlapci. Drama v petih aktih. Napisal Ivan Cankar. Cena broš. K 2'— To najnovejše Cankarjevo dramsko delo vsebuje prav aktualne reči. To je nekaka učiteljska drama. Boj za preljubi kruhek vstvarja ljudi iz testa, iz širokoustnih naprednjakov in ,prosvetljencev“ — hlapce, duševne hlapce!
Drama se začenja nekako z volitvami, Pri katerih gre zato, ali zmagajo naprednjaki ali „črni\ Vse učiteljstvo je navdušeno za naprednjaško zmago, le oženjeni učitelj Hvastja je rezerviran, j^n je značaj. Najširokoustnejši učitelj i\omar ga radi tega žali, zakaj prepričan je, da zmaga njegova stranka. j glej! Ljudstvo je odločilo drugače, ^fflagali so ,črni“ in takoj se cela sce-nenja izpremeni. Tisti najbolj navdušeni,
a.sirokoustnejši naprednjaki postanejo
naisijajnejši petolizci in brez-usniki. Naravnost veličasten je prizor drami, ko učitelj Komar na kolenih sti°S1 ^pnš^nja svojega tovariša Hva-J°- Ali se nam ne zdi, da smo vse
to že nekje videli, slišali o tem? Ali se niso izvršili podobni .akti" na Kranjskem, menda nele med učiteljstvom?
Junak v drami je učitelj Jerman. On je edini, ki ostane pri svojem, ki posluša sam sebe. Kljub lepim nagovorom župnika ne mara posili izpremeniti svoje misli, noče kloniti, priznati oblasti, ki je ne potrebuje. Tako se prične boj med njim in maso, boj, v katerem mora podleči. Saj drugače bili ne moie. Tako pade ob težki uri, ko mu umira edino bitje, ki ga je resnično ljubilo, mati.
Drama se na deželnem odru menda ne uprizori. Preveč trdosrčno odkriva rane slovenske nature vobče in učiteljstva, katerega žalostni položaj je pa posledica njegove politične in družabne tendence. Ta tendenca je bila napačna. Umstvene izobrazbe ni dala, modernega, socialnega duha tudi ne. Ali se naj potem čudimo, da so možni pri nas v trumah ljudje a la Komar? Ali so to ljudje z lastnim srcem, z lastno dušo, z lastnim razumom? Ali so to ljudje, ali so avtomati?
Zadnjič je neko učiteljsko društvo protestiralo proti tej drami in je izkušalo vplivati nato, da se uprizoritev prepove. Smešno je bilo to početje. Ne gre zato, kdo je prizadet, ali pa se čuti prizadetega, temveč gre za fakt. In ta fakt je žalostna figura našega kulturnega življenja za vse, brez razlike stranke in prepričanja. Kaže nam ta Cankarjeva drama pomanjkljivost vzgoje našega ljudsko-šolskega učiteljstva. Pomanjkljivost trdne, enotne in resne vzgoje Ali ima naše učiteljstvo v 70 odstotkih kakšen smisel za kulturno, socialno, gmotno življenje ljudstva? Ali pozna napore, ki se svetle iz življenja pri-prostega, neukega ljudstva? Ali ni ta stan v celoti in po svoji umstveni izobrazbi in po nazorih o resnem življenju nemogoč, ker po sili gravitira v — buržoazijo in postaja tako prostovoljen predstavnik nevednosti?
Pozdravljeni zatorej, .Hlapci*; zakaj „namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi takorekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe."
„Hlapci“ so naša najlepša socialna drama.	P.
Bajke in povesti, VI. knjiga od Janeza Trdine je izšla. O Trdini in njegovih spisih smo že govorili obširneje, ko so izšli prejšni snopiči. Tudi pričujoči zvezek doslej še nenatisnjenih
njegovih povesti se enakovredno pridružuje prejšnjim. Ima pa to prednost, da so v njem zbrane krajše stvari, ki se prav prijetno čitajo. Pripovedovanje Trdine je tako kratkočasno, jezik tako čvrst, da je vsako hvalisanje odveč. Opozarjamo v tem snopiču posebno na „Berače“, ki so v slovenski literaturi nekaj prav originalnega. Cena broš. knjigi K 2 50, eleg. vez K 3 70 po pošti 20 v več.	P.
Upton Sinclair: Džungel (močvirje). Povest iz čikaških klavnic. — Avtor, slovenska izdaja, ki sta jo o-skrbela Jože Zavertnik in Ivan Kaker. Založila slovenska delavska tiskovna družba v Čikagi, 111. 1909. Str. 291.
Roman za socialistično propagando. Roman, v katerem so popisane groze in strahote kapitalističnega podjetništva. Pisatelj je pograbil iz nepregledne množice podjetij — čikaške klavnice. Ko je roman izšel v angleškem izvirniku, je našel odmev po vsem svetu. Mahoma je bil preveden na celo vrsto drugih jezikov: lani na 17. Ves svet je strmel od osuplosti, kako da je kaj takega mogoče v današnji civilizaciji. Roman je pisan tako, da ne izpusti či-tatelja — čeprav bi ga čitatelj rad odložil, ker ga pretresajo neverjetne grozote. Ali je namenoma pisatelj slikal tako črno — to je postranska stvar; glavno je, da se je našel človek, ki je vse to razkril širnemu svetu. Roman ima za nas Slovence, osobito za socialiste, naravnost kulturno vrednost: nikjer še nismo čitali tako živega in odkritosrčnega opisa življenja naših ameriških izseljencev. Kdor pa hoče spoznati nekulturno stran kapitalističnega gospodarskega in socialnega sistema, naj poseže po tem delu!
*
Naznanjamo še naslednje knjige, ki so nam došle; izpregovorimo pa o njih kasneje
Dr. Mihajlo Rastohar:	Uvod v
znanstveno mišljenje. (Znanstvena knjižnica „Omladine“ v Ljubljani.) V Pragi 1909. Založila Znanstvena knjižnica v Ljubljani Tiskala Zadružna tiskarna v Krškem.
Ivan Cankar: Križ nad horami. Milostna prihoda. PFeložila Joža Mett-lerova. V Praze. Nakladatel .Jos. R. Villmek.
Dr. Ivan Pregelj: Romantika. V Gorici. „Narodna Tiskarna" 1910. Cena K 150.
Dr. Dragotin Lončar: Dr. Janez Bleiweis in njegova doba. Postanek in razvoj narodno-političnega programa Slovencev do razcepljenja v konservativno in liberalno stranko. Spisal — —. Ponatisek iz „Bleiweisovega Zbornika". (Knjižnica leposlovnih, političnih in socialnih spisov. Izdajajo „Naši Zapiski'1.) Cena 1 K. V Ljubljani 1910. Založnik: Konsorcij ,,Naših Zapiskov". Tiskal Dragotin Hribar.
Dr. Franc Žižek: Die Kinderarbeit in Osterreich. Auf Grund amtlichen Quellenmaterials. Von Privatdozent
 . Wien 1910. Separatabdruck uns
Nr. 1 /2 und 3, II. Jahrg. der Zeitschrift fiir Kinderschutz und Jugendfiirsorge. Selbstverlag der Zeitschrift.
Knjige Matice Slovenske:
Bleimeisov Zbornik. Uredil dr. Jos. Tominšek. V Ljubljani 1909. Natisnil Dragotin Hribar. (Zbornik, XI. zvezek).
Prof. dr. Matko Potočnik; Vojvodina Koroška. I. zvezek. Prirodo-znanski, političen in kulturen opis. V Ljubljani 1909. Natisnila Drag. Hribarjeva tiskarna.
Slovenske narodne pesmi. 13. snopič. Uredil dr. K. Št rekel j. V Ljubljani 1909. Natisnil Dragotin Hribar.
A. S. Puškin: Jevgenij Onjegin. Roman v verzih. Preložil dr. Ivan Prijatelj (Prevodi iz svetovne književnosti. VI. zvezek) V Ljubljani 1909. Natisnila „Katoliška Tiskarna v Ljubljani.
Knezova knjižnica. Zbirka zabavnih in poučnih spisov. XVI. zvezek. Uredil dr. Fran Ilešič V Ljubljani 1909. Tisk „Narodne Tiskarne".
Etbin Kristan: Kato Vrankovič.
Drama v treh dejanjih. Spisal .
(Zabavna knjižnica. XXI. zvezek.) V Ljubljani 1909. Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju.
Dr. Branko Drechsler: Stanko Vraz. Študija. Hrvatska knjižnica. Knjiga četrta. Izdala Matica Hrvatska i Slovenska. U Zagrebu 1909. Tisak Dioničke Tiskare u Zagrebu.
Literarna drobtinica. Z ozirom na Bleivveisov Zbornik, ki ga je izdala za leto 1909 .Slovenska Matica*, mi piše Jo s. Stritar z dne 2. januarja 1910 naslednje: .Pasji pogovori* so moji, ne Levstikovi fglej razpravo dr. Lokarjevo, str. 76). Moj sovražnik je bil res Globočnik, kakor popravlja Grafenauer, ali moj rešitelj ni bil pohlevni možiček Petruzzi, ampak dr. K. Reichel (z Nemškega), kakor mi je sam pravil na Dunaju (glej članek Grafenauerjev, str. 262). Po .Juntezu' je moral Levstik odriniti h grofu Pačetu, ne k Vilharju, kakor sem sam enkrat pisal po pomoti (glej članek Grafenauerjev, str. 264).	Dr.	L.
□	D o
Politični.
Odluka socialdemokratske Balkanske Konferencije, držane 25.. 26. i 27. decembra 1909. godine u Beogradu.
L Pod nametnutim tutorstvom i pretežnim uticajem evropske diplomatije, kao instrumenta ekspanzivne politike evropskog kapitalizma, stvoreni su u istor ijskoj prošlosti na jugoistoku Evrope, a naročito na Balkanskom Polu-ostrvu, teritorijalni i nacionalni odnosi, koji sprečavaju moderni privredni i kulturni razvitak naroda i stoje u najoštrijoj suprotnosti sa njegovim interesima i potrebama. Iz te suprotnosti potiču sve krize, potresi i dogadjaji koje evropska diplomatija i njeni monarhističko-reak-cionarni agenti na Balkanu upotreb-1 ja vaju kao pretekst za održanje te politike mešanja, tutorisanja, osvajanja 1
reakcije.
Na suprot torne prva socialdemokratska balkanska konferencija ističe da su pokreti i borbe naroda na jugoistoku Evrope i Balkanu, koji imaju kulturnih Pogodaba za samostalno razvijanje, izraz neodoljive težnje za privrednim i Političkim oslobodjenjem.
S jedne strane: U koliko su se brže proredjivale oblasti za kolonijalno osvajanje koje nisu ni od koga pritisnute, u toliko je evropski kapitalizam, da bi Plasirao suviške eksploatacije proletariata u zemlji, surevnjivije juiišao na agrarne, industriski nerazvijene i po-litički bezotporne zemlje. Putem izplate interesa, na date zajmove i ekstraproflta na uložene kapitale u preduzeča ne-ogranično koncesionirana, putem trgovinskih ugovora i mreže saobračajnih
taksa evropski kapitalizam je uvukao Balkan i zemlje i narode na jugoistoku Evrope u opseg svoje bezdušne eksploatacije, iscrpljujuči njihove privredne snage, sprečavajuči njihov razvitak i njihovo napredovanje i ugrožavajuči im i sam opstanak.
S druge strane: Premenama koje je pobedni hod kapitalizma izazvao u uslovima privrednog života u ovim zemljama postaje nesnosna teritorijalna i nacionalna razdrobljenost, koja danas postoji. Sve napredne sile naroda mo-raju težiti, da se oslobode partiku-larizmai z atvorenosti, koji od-govaraju jedino patrijarhalnosti i ogra-ničenosti života na župu i selo, če st ih granica koje razjedinjuju bilo narode istog jezika, iste narodnosti i kulture, bilo oblasti koje su jedna na drugu privredno i politički upučene i posrednih i neposrednih tudjih režima koji otržu narodu iz ruku njegovu sudbinu.
Ali, dokle radniška klasa, svojom klasnom borbom, faktički pomaže ostva-renje ovih težnja, dotle kapitalistička buržoazija, pri postoječim ekonomskim, političkim i nacijonalnim uslovima na jugoistoku Evrope, pomognuta monar-hizmom, stvara nov nacionalni anto-gonizam, koji sprečava rešenje Balkan-skog pitanja putem ujedinjenja naroda.
II.	Priznavajuči nužnost i oprav-d a no st ovih težnja naroda na jugoistoku Evrope prva socijaldemokratska balkanska konferencija stoji na gledištu, da se njihovo ustvarenje može postiči jedino zbiranjem privrednih snaga n celine, uklanjanjem veštački postavljenih granica, omogučavajem pune uzajam-nosti i z a j e d n i c e u životu i odbrani odzajedničke opasnosti. Zbog toga konferencija stavlja u du-žnost socijalnoj demokratiji, da naj-energičneje suzbija svaki antagonizem medju narodima na jugoistoku Evrope i radi na njihovom zbliženju, a da sve-srdno potpomaže sve težnje za p u n o m demokratskom samoupravom i nezavisnošču naroda, koje su prvi uslov, da se pitanje života ovih naroda otme iz ruku njihovih stranih i domačih reakcionarnih gos; o da ra i uravni put za grupisanje, koje moderni privredni razvitak iziskuje kao jedinu garantiju privredne i političke samo-stalnosti. U prvom redu, to mora želeti socijalna demokracija ne samo zbog toga šlo bi tako rešenje pitanja najbolje odgovaralo interesima opšteg društvenog
napretka, več i zbog toga što je njen rad stalno uslovljen razvitkom naroda u kome rade i što se zdrave klasne borbe najpunije razvijajo u nezavisnim zemljama i narodima.
III.	Prva socijaldemokratska balkanska konferencija naročito ističe, da se ta ne-odložna promena ne može izvesti u smislu narodnih interesa ni militari-stičkom politikom balkanskih monarhija i reakcionarnih buržoaznih režima koja, naprotiv, seje medjusobni antagonizam, mržnju i nepoverenje i satire privredne i političke moči naroda, ni oslanjanjem i apelovanjem na kapitalističke evropske države čije se vladajuče klase, bile one apsolutističke ili republikanske, nacionalne ili nacionalitetne, ne mogu i neče svojevoljno odreči svoga povla-ščenog položaja i osvajačke politike. Kao politički predstavnik radničke klase, koju ne deli nacionalni antagonizam vladajočih klasa, socialna demokratija ima tu važnu zadaču da bude naj-svesniji, najodlučniji i najposledniji no-silac ideje solidarnosti naroda na jugo-istoku Evrope i da klasnom borbom proletarijata snaži otpornu moč naroda pema zavojevačkoj politici evropskog kapitalizma. U prvom redu to treba da važi prema imperijalističkim težnjama Austro-Ugarske iuticaju ruskog carizma, koji se predaje svojoj lihvarnoj i krvavoj politici na Balkanu u toliko nestrpljivije u koliko je jače potisnut sa dalekog Istoka i u večem neprija-teljstvu sa narodom u zemljii.
IV. Stavlja se u dužnost sekretarima socijaldemokratskih partija na Balkanu
—	i jugoistoku Evrope da, posredstvom sekretara Srpske Socijaldemokratske Partije u Beogradu, stalnim održavanjem intimnih veza omoguče jednoobraznu i s planom izvedenu paralelnu akciju v smislu ove odluke. A za iduču kon-ferenciju, koja če se održati 1911 u Sofiji, da izrade formuliran program naših politički h i nacionalnih zahteva kao i projekat o organizacionoj zajednici socijaldemokratskih partija na Balkanu i jugoistoku Evrope.
Ta rezolucija je bila soglasno in z odobravanjem sprejeta. Dr. D.
□	□ □
Polemika.
V	.Omladini* se je že dvakrat oglasil g. I. A. Glonar iz Gradca, zahtevajoč, naj N. Z. dokažejo opravičenost očitanja,
da se v slovenskem prevodu Drtino-vega Vyvoje nahajajo napačno prevedena mesta in slovniški pogreški. Kon-statiram najprej, da je bilo poročilo N. Z. strogo stvarno in da je poziv g. I. A. Glonarja v .Omladini* oseben in robat; zato bi ga uredništvo samo ignoriralo.
Da se pa ne bo zdelo, da smo pavšalno obdolževali, zahrbtno krepeljili in literarno rokovnjačih — te nar. rad. prijaznosti nam servira „Omladina‘‘ — podajmo par primerov, iz katerih se razvidi, kakšen je prevod Drtinovega lepega dela.
Na strani 6. originala čitamo: „ČIovek byv vržen nahy a bez-branny na planetu sotva vychladlou, kračeje nejiste po pude, již citil ještž, jak tfese se pod kročeji jeho, poznal stav bidy a skličenosti, jež naplnily srdce strachem nekonečn^m."
Na strani 6. prevoda čitamo: ..Človek, vržen nag in brezbramben na komaj ohlajeni planet, ki je še negotovo stopal po njegovi skorji in čutil, kako se strese pod njegovimi koraki, je uvidel bedo in potrtost svojega stanja, kar je napolnilo njegovo srce z neskončnim strahom."
Stran 8. originala:
„1 považuje jej za hlas bytosti vyššich, jimiž byl dfive již si naplnil vnejši svet jako puvodci prirodntch ukazu a jevu.'1 Stran 8. prevoda:
.,In smatra ga za glas višjih bitij, s katerimi je bil že prej napolnil zunanji svet, ko je iskal vzrokov prirodnih pri-kaznij in pojavov."
Ista stran originala:
,.Bohove jsou človeku idealnimi vzory mravni dokonalosti, jež ma na-sledovati, v naboženstvi splnuje se touha človčkova po mravne dokonalem." Ista stran prevoda:
„Bogovi so človeku idealni vzori nravne popolnosti, za katero mora stre-miti, v verstvu se izpolnjuje človekovo hrepenenje po nravno dovršenem." Original ima na strani 10.: „Naboženstvi vyrozujic se z citove a volni činnosti lidskeho ducha nepfileha nikterak k nazorftm vedeck^m."
Prevod pa pravi na strani 10: ..Verstvo, ki izvira iz delovanja človeškega čustva in volje, se nikakor ne prilega znanstvenim nazorom.'
Podrobnosti: pfiklad = prilika? (Str. 3.) zahada vestnima = svetovna uganka ? (5/6.) nezbytna podminka = brezpogojen vir? (7.) znenahla tento pomžr prvotni se ušlechtuje citem vyššim =
počasi se to prvotno stanje popleme-njuje z višjim čutom? (7.) pfedstavo-vani = naziranje? (8/9.) veda odborna = stroga znanost? (10.) vedy odborne == eksaktne vede? (10/11.) včdy odborne = posamezne vede? (11) orga-njck6 spojeni dobra a krasna = orga-nična zveza dobrote in krasote? (12.)
Prosim, to je na prvih 12. straneh brezmadežnega prevoda! —-----------
Nam zadošča; morda tudi gosp. I. A. Glonarju, zato ne navajamo še drugih
Pogreškov, tudi ne slovniških či-
tateljem bi bilo predolgočasno; kajti
gotovo jim je znano, da je treba v slovenščini za nikalnico postaviti rodilnik mesto tožilnika i. t. d. Saj to že tretješolci vedo.
G. Glonar lahko izprevidi, da je bilo očitanje N. Z. utemeljeno, kakor je vselej, i kadar je pavšalno. Bolje bi torej bilo, da je v Omladini malo manj kričal in si svojo literarno vest natančneje izpraševal. Tako pa se človek nehote spominja one prilike o tatu, ki je kazat na poštenjaka in vpil: „Tat! primite ga!“	Dr.	D.
^^SS3333333333333333333333333333333333333S3333S3i
OTON ŽUPANČIČ:
epigrami.
Se nekaj.
In to je tudi: nisem doktrinar — kaj mi za včerajšnjo resnico mar.
Sistematikom.
Da, da, življenje, sistematiki. . . tak išče kmet vremena — v pratiki.
}fekorqu, ki mi je odrekel dorriovir]o.
Jaz sem globokih korenin, vem, da sem svoje zemlje sin, zato se ne bojim daljin.
Težava.
Podležev zalezovanje — bodro se poženeš vanje; a prijateljev slavljenje — težko, brate, je življenje.
Safanas politicus.
Razkazal mi je Satanas sveta okoliš:
„Vse to ti dam, če predme padeš in me voliš."
J{m.
Glej, glej — spet nova igračka: odreševati svet; o hiperarciestet, prespi, prespi prej mačka!
Tam in tu.
Velik je v svojih delih Gospod: Mesino zatrl je, hiše in rod; s prstom je segel celo do Ljubljane, tu je zmehčal le nektere možgane.
pritožba iti tolažba.
„Jaz nisem zaslužil udarca.“ — „„Bodi vesel brez tvojih zaslug sem te večne pozabe otel.““
RAZPRAVE [
VII. rednega zbora jugosl. soc. dem. stranke v Avstriji. Ste-nografični zapisnik. Cena 60 vin. — Prvikrat je izdala jugoslovanska soc. dem. stranka v Avstriji stenografični zapisnik svojega strankarskega zbora. Zanimiv je in vreden, da se ga pazno čita. Dobi se pri: „Delavski tiskovni družbi v Ljubljani",
»KATOLIŠKO SVETOVNO NRZIRRNJE IN .	SVOBODNA	ZNANOST."	*..•
Napisal dr. L. Wahrmund. Cena 70 v. Te znamenite brošure < ki je toliko prahu vzbudila v avstrijski javnosti, ima „Del. tiskovn3 družba v Ljubljani" še nekaj v zalogi, zato opozarja iznova, naj si jo omislijo tisti, ki se zanimajo za ta eminentno važni predmet.
Drama Prešernovega duševnega življenja.
  Spisal dr. Ivan Prijatelj. — Cena 40 vin...............
:
Prešernov spomenik
Uredil dr. Ivan Prijatelj. Cena 80 vin. — Ti dve knjižici, ki so jih izdali v Prešernovo proslavo .Naši Zapiski" I. 1905. se nahajata še v zalogi ..Delavske tiskovne družbe v Ljubljani",
;	.....	Opozarjamo vse one, ki bi si jih radi nabavili. .....
'E '	■
            ....................................................
::::::::::::::::::::::::: EVlagdalena :::::::::::::::::::::::::
Spisal I. S. Machar. Preložil dr. Anton Dermota. Cena 2 K. •■■■■■■■	    ut..••■■•■■•••■••••■•••••■••••••••■•■•■•■■••••S
\	NARODNO	VPRAŠANJE	IN SLOVEnCI.
jj	Napisal	Etbin	Kristan.	—	Cena	24	vinarjev. —	Dobi	se	pri	j
.
..Delaoshi fishooni družbi ti Ljubljani", tn*
■	■
■	■
        .........................................................
SOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
:
..RDEČI PRAPOR”
Osrednje glasilo jugosl. socialne demokracije, izhaja v Ljubljani vsak torek, četrtek in soboto. Cena mu je 14 K za celo leto, 7 K za pol leta, 3 K 50 v za četrt leta in mesečno 1 K 20 v. Prinaša zelo zanimivo vsebino in je najboljše □ pisani slovenski politični list. . □
Knjigarna L. Schuientner, Ljubljana
Prešernova ulica St. 3
-....-■ — ■ priporoča nastopne novosti svoje založbe:	■	—
Cankar /.: Kurent. Starodavna povest. Broš. K 1*50, vez. K 2‘80, po pošti 10 v več. Ta povest je slika stoletnega trpina-veseljaka slovenskega naroda. Odlikuje se po posebnem jeziku del čudovitega domačega kolorita, tudi slog je nekaj izrednega, ne sicer cankarjevsko briljanten, a vendar tako lep, da enako lepega ne piše noben naših pisateljev. Trije sonetje na koncu povesti so tako-rekoč njen magistrale.
Cankar /.: Hlapci. Drama v 4 aktih. Broš. K 2-—, po pošti 10 v več. V drami je pisatelj v jarko luč postavil aktuelno, socialno in kulturno vprašanje, ki mora zanimati vsakogar, kdor smatra šolo in učiteljstvo za faktor, ki bo pred vsemi odločeval o usodi našega naroda. Ni to navadna politična senzacijska drama, pre-računjena za efemerni efekt, ampak stvar, ki pretrese učitelja, da se nad njo zamisli in premišljuje.
Milčinski Fr.: IgraCke. Broš. K 2*—, vez. K 3'—, po pošti 20 v več. Zbirka ljubeznivih humoresk in satiričnih črtic zlasti uradniškega, posebno sodniškega življenja. Semtertja zazveni trpka ironija in marsikateri občutni udarec pade na justico in njene služabnike. Posebno prijetno de čitatelju čut za socialno pravičnost, ki se v obili meri razodeva v teh navidezno „nedolžnih“ črticah.
Trdina /.: Zbrani spisi. VI. in VII. knjiga. Broš. h K 2-50, vez
&	K 370, po pošti 20 v več. Tudi te dve knjigi prinašata celo vrsto doslej še ne priobčenih pripovednih spisov. Njih vrednost vnovič povdarjati, bi bilo pač odveč, saj o tem je že vsakdo prepričan, da ga ni med našimi inteligenti, ki bi bil tako spoznal in obenem tako prav razumel življenje našega naroda na Dolenjskem kakor Trdina. S tema knjigama pa zakladnica njegove literarne zapuščine še nikakor ni izčrpana. Še marsikak biser se bo dal iz nje izkopati.
Kersnik Janko: Zbrani spisi. V. zvezek. Broš. K 5-—, v platno vezan K 6'—, v polfrancoski vezbi K 1'—, po pošti 30 v več.
V	tem zvezku, obsegajočem dva snopiča, so priobčene pisateljeve poezije ter literarni in politično - polemični spisi. Urednik dr. Prijatelj jim je pridejal potrebni obširni komentar, ki sedanji generaciji prinaša mnogo novega in pojasnjuje marsikatero temno zadevo iz našega polpreteklega političnega in kulturnega življenja.
Založništvo L. Schwentner vabi nadalje na naročbo:
Nov Hi Akordov, ki so se s svojim devetim letnikom pre-ustrojili v glasbeno revijo na ta način, da prinašajo razen skladb v dosedanjem številu tudi prilogo glasbeno - literarne vsebine. Nihče ne more tajiti, da se s tem zadošča le živi potrebi, ki jo čutijo vsi muzikalni krogi. Cena za vse leto K 10, za pol leta 5 K, posamezni zvezki po 2 K.