bi jo čital ves narod ter iz nje spoznaval svoje najboljše može, ki so se skozi tristo let trudili, da bi nam ustvarili lep pismeni jezik in mu dali globoko vsebino.
Tiskovne napake je avtor domala že vse sam popravil; eno smo še zapazili: str. 1. naj se glasi: pod Albuinom, ne pod Albinom. V življenju sv. Cirila naj bi se dostavilo, da je — kakor sedaj vemo — umrl kot posvečen škof. 0 Zupanu in Korvtku piše G., da sta bila internirana; takrat so najbrže tako rekli, mi pa smo zdaj za en pojem bogatejši ter bi rekli — konfinirana. K str. 125. nsl., kjer govori o janzenistih, ki so se pohujševali nad Prešernovo poezijo, bi to-le pripomnili : Ali ne bi kazalo Pavška in somišljenike imenovati rigoriste? Janzenizem je bolj bogoslovski, cerkvenozgodovinski pojem ; ne proti njih verskim zmotam se je boril Prešeren, ampak proti njih rigorizmu, prenapeti strogosti in odurnosti. Tako bi potem odpadla tista nejasnost glede nekaterih Čbeličarjev, ki so bili tudi janzenisti, n. pr. Jakob Zupan, a ne — rigoristi. Str. 147. je še ostalo : po-snemavci, dočim knjiga dosledno piše : zapisovalec, nabiralec itd. Ali ne bi bilo bolje, Kajkavce, iMetel-kovce pisati z malo začetnico ? Naj končno pcsebe poudarimo, da je jezik avtorjev — kar se sicer samo po sebi umeje — lep, vseskozi pravilen (n. pr. se skrbno ogiblje tistega »od« pri pasivu, prim. Avstrija je bila ... po Napoleonu premagana str. 108. prav-kakor zahteva Breznikova slovnica). O mislih pa, katere nam vzbuja prebiranje naše slovstvene Zgodovine,   bomo   govorili  —   če   Bog   da — v ugodnejših
Ob 50 letnici dr. Janeza Ev. Kreka. — Ljubljana 1917. Izdali in založili pisatelji doneskov. Tiskal A. Slatnar v Kamniku. Str. 95.  Cena K 2-—.
To prigodno knjigo so opisali J. Puntar, Fr. Jež, J, Gostinčar, A. Vadnal, I. Dolenec, A. Komlanec, P. Rogulja, J. Kalan in A, Kralj. Skušali so orisati Krekovo literarno, izobraževalno, socialno, vzgojno, versko, protialkoholno, časnikarsko, zadružno, politično delo. Slika ni popolna, kakor poudarjajo tudi pisatelji sami, marveč je bolj voščilo ob jubileju, izraz hvaležnosti in ljubezni njegovih učencev. Vendar je ta knjiga dovolj znamenita, da je ni mogoče prezreti v Dom in Svetu. Krek je bil več let sotrudnik Dom in Sveta ; pomagal mu je tedaj, _ko je bil najbolj podpore potreben ; naravno je torej, da se spomni vsaj sedaj njegove petdesetletnice, če jo je, o pravem času, z drugimi listi vred zamolčal. Tudi zasluži Krekovo literarno delo, da ga slovstven list registrira. Poročevalec (J. Puntar) o tej panogi Krekovega delovanja je povzel bolj umsko, tendenčno vsebino Krekovih spisov in morda se je Kreku samemu, ko je pisal, zdela ta stran najvažnejša ; vendar ne smemo pozabiti, da tiči v Kreku dobršen kos resničnega pesnika. Njegove »Tri sestre« na primer so in ostanejo dolgo časa eno najboljših del naše poljudne dramatike. — Dovolj važna je pa ta prigodna knjiga tudi zato, ker je izraz skupne volje pisateljev in njihovih somišljenikov, da uravnajo svoje kulturno delo v Krekovem duhu ; vsled te okoliščine pomeni brošura več, nego običajna spominska knjiga.
Še veliko več vrednosti za prihodnost bi pa imela Krekova brošura, če bi se kdo v njej bil lotil, opisati — rekel bi — duševno strukturo Krekovo in njegov miselni razvoj za časa javnega delovanja. Pri tej notranji analizi Krekove osebnosti bi se nam morda marsikaj pojasnilo, kar nam je sedaj težje razumljivo, kar od Kreka tudi marsikoga odbija. Očitajo mu nedoslednost, notranja nasprotja. In vendar — če človek premotri tega večno snujočega, tako obsežnega, v daljno bodočnost mislečega duha, razume, da je v tej široki, slovanski duši dovolj prostora, da tudi nasprotja spravljivo med seboj žive ; omejenost je najlaže dosledna. Očitajo mu, da je bil mnoga leta teoretik stranke, kateri pripada, in da je z njo soodgovoren, sokriv. Resnica je — in vendar bi analiza njegove teorije pokazala, da je Krek rastel s svojim časom in da je svoje teorije popravljal, da jih je popravil, ko je življenje dokazalo njih nevrednost ; motiti se moramo, hujše je, braniti teorijo še tedaj, ko se je dejansko pokazalo,  da ne  velja.  —
Za Dom in Svet je Krekova brošura zaradi tega razveseljiv pojav, ker je izraz simpatij do politika, ki je, morda edini, razumel pravo važnost umetnostnega in drugega kulturnega dela, ki ni bil docela mnenja, da naj tudi »pesniki in taki ljudje« služijo praktičnim, trenotnim, strankarsko-političnim namenom. Uvidel je, da vsako politično delo nosi »korup-tivne snovi« v sebi in da je tvarna kultura prazna in pogubna, če se z njo vred ne razvija duševna kultura, katere integralni del je umetnost. Krek je optimist ; vse njegovo delo to kaže. Optimist je tudi sedaj, v tem razdobju našega narodnega življenja ; z njim   smejo   biti   optimisti   tudi   oni,    ki   jim   je   naša
umetnostna kultura na srcu.                , . ,      ^     ,
Izidor Cankar.
Louis Coloma: Boy, Roman. Iz španskega prevel A. Kalan. V Ljubljani, 1917. Založila Kat. Bukvama. Natisnila Kat. tiskarna.  Cena K  3'—.
Španija je bila nekdaj domovina vitezov. Kdo ne pozna Cidovih viteških romanov? V zadnjih letih — pred vojno — je bila sicer Španija postala za naše kraje nekakšen brlog, iz katerega so prihajala sleparska pisma, ki so menda precej denarja izvabila ; vendar bi bilo krivično, ako bi imeli zoper vso Španijo predsodek, da je brlog sleparjev in goljufov. Prav naš roman, čigar dejanje se godi v 1. 1873., ko so se karlisti znova začeli gibati zoper liberalno - republikansko vlado, nam sijajno dokazuje, da je v Španiji še doma pravo viteštvo v najlepšem pomenu: mlad španski plemič, sicer plemenit značaj, se lehkomiselno igra z ognjem čutnih strasti; vsled tega se zaplete v sumnjo nekega strašnega umora; lehko bi dokazal svoj »alibi«, toda dotekniti bi se moral časti visoko-rodne gospe ; to storiti pa mu brani njegovo viteško prepričanje; rajši žrtvuje svoje mlado življenje. Tragičen je konec tega krasnega mladega življenja, polnega dušnega zdravja: mimo svoje sreče gre in jo potepta z nogami. Mojstrsko nam pisatelj slika, kako razne nesrečne okolnosti — junakova lehkomiselnost, zloba skritih sovražnikov in politična strast madridske drhali — čimdalje bolj obkoljujejo svojo nedolžno žrtev, kakor lovci izsledeno zver, dokler je končno ne  ustrele.   V  enem   oziru   me   roman   živo spominja
239
Spillmannove povesti »Žrtev spovednc molčečnosti« : tu brani spovedna molčečnost, izdati skrivnost umora, tam viteška čast. — Prevod je popoln. Nekoliko moti 1. napačna raba enklitik in 2. nedol. oblika pridevnika v zvezi s svojilnim ali kazalnim zaimkom (ta skrivnosten m. skrivnostni odgovor, str. 15., njegov lepodoneč glas m. lepodoneči, str. 31., i. dr. na več mestih. Naslov Boy (izg. boj iz angl.) je razložen šele na str. 136.; v slov. naj bi bil prej ; tudi »alibi« naj bi se pretolma-čilo (zaradi latinščine neveščih čitateljev). — Srečna je bila misel, prevesti ta roman, ki je po mnenju mnogih kritikov celo globokejši od »Malenkosti« istega pisatelja, jezuita L. Coloma. Knjiga zasluži, da bi jo pazno  čital zlasti izobraženi mladi svet.
J. Debevec.
Koncerti.
Koncert Vuškovič.
Bilo je meseca oktobra 1913, ko je operni pevec Marko Vuškovič, sedaj prvi baritonist hrvatske opere, v Ljubljani prvič nastopil. Že takrat si je s svojim orjaškim organom in zares umetniškim predavanjem namah pridobil naše simpatije,
Dne 15. maja letos smo imeli priliko umetnika zopet slišati in uživati. Tekom zadnjih let je Vuškovič očividno napredoval in se izdatno izpopolnil. Glede glasu se mi zdi, da se je pri njem zgodila približno enaka izprememba kot smo jo svojčas opazili pri našem pevcu-mojstru Bettetu. Saj je znano, kako je dunajska šola Bettetov prvotni nenavadno široki, hrupni in skoro robati glas imenitno izlikala in ublažila. In tudi Vuško-vičev bariton je — odkar smo ga pred leti slišali — izgubil vso pretiranost glede širine in moči; izredno se je ublažil in izbrusil v plemenito nastavljen, polno a vendar voljno doneč glas. Vuškovičev bariton je zelo obsežen, prožen, v legah primerno izravnan, v nižavi sicer včasih nekoliko šibek, pa vendar ne brez vsebine, v srednji in visoki legi in tudi v falzetu posebno krasen. Njegovo predavanje pesmi je njih pravo doživetje. V trenutku izvajanja je Vuškovič s celo dušo in z vsako mišico svojega telesa pri predmetu, ki ga opeva. Tudi je njegov nastop čudovito miren. Efektov ne išče, ker previsoko ceni resnično umetnost.
Njegov spored je nudil pesmi in arije. Zastopani so bili p 1. Z a j c s pesmijo »Tiha no č« in z arijo iz opere »Z r i n s k i« ; R u ž i č s pesmijo »J a te 1 j u -b i m« in z značilno, šaljivoljubko slovaško narodno pesmijo. Izmed skladb nemških skladateljev sta bila na sporedu L 6 w e j e v »Sat« (Ur a) in R u b i n s t e i n o v a »A s r a«. Štiri daljše izbrane arije so bile: Čajkovskega: Arija kneza Gremina iz opere »Onjegin«, Dalibesova iz opere »Lakme«, Verdijeva iz opere »Ples m a s k« in T h o m a -sova napitnica iz opere »Hamlet«. Posebno v zadnji se je odlični pevec razodel v vsej svoji vrlini in moči. Bil je to veličasten, vse prejšnje presegajoč konec.
G. prof. K r a u t h je kot izboren spremljevalec na klavirju našemu občinstvu že dobro znan. Samostojno ni nastopil, dasi je bilo tudi njegovo solistično igranje naznanjeno na sporedu.
Koncert Vuškovič treba zabeležiti med najboljše tukajšnje prireditve minule koncertne sezone.
Koncert Kocian-Rypl.
Violinskega virtuoza Jaroslava Kociana imamo v Ljubljani že iz prejšnjih let v najboljšem spominu. Toda zadnji njegov nastop pri nas 23. maja 1917 nam ga je še bolj priljubil. Ko je pred nekaj leti igral v »Mestnem domu«, se nam je vsiljeval vtis, kot da hoče umetnik svojo — brez dvoma virtuozno — igro napraviti še umetnejšo z raznimi zunanjimi gestami in z neko visoko pozo, A topot nismo te nepotrebne primesi kar nič več opazili. Kajti Kocian je nastopil s svojo veliko umetnostjo pred polnoštevilnim občinstvom tako, kot bi igral v ožjem prijateljskem krogu: preprosto, ljubeznivo, naravno. In to se vsakemu resničnemu umetniku tudi najbolje poda,
Spored je bil kar moč lep. Mozartov naivno ljubeznivi, na videz sicer preprosti, a vsebinsko vendarle tolikanj bogati koncert v D-duru, G o 1 d -markov barveno pestri koncert v A-molu, kakor tudi štiri manjši moderni komadi: Kocianov »Intermezzo pittoresque«, Dvor ak-Kreisler je v Slovanski ples v E-molu, Chopin-Wil-helmijev Notturno inWieniawskegaPo-loneza v A-duru so bile same prvovrstne skladbe, ki so tudi v razvrstitvi tvorile zelo primerno gradacijo.
Kocianova igra je vzorno čista, sočna, skoro bi rekel sladka in prepojena globokega občuta; v tehničnem oziru pa ga izlepa ni bilo mesta, je ni bilo pasaže ali kakršnekoli težkoče, ki bi je umetnik ne bil obvladal z največjo lahkoto,
Na klavirju je Kociana izredno fino spremljal mlad koncertni pianist A. C. R y p 1 iz Prage, Skoro neverjetno je, kako se je ta izborni pianist znal prilagoditi — toda kaj pravim prilagoditi — kako se je znal vživeti v Kocianovo igro, v njegovo umevanje in občutenje izvajanih težkih skladb. Niti za en hip ni nobeden izmed njiju prehiteval, niti za hip ne zaostajal. In Ryplov pianissimo! Komaj slišen je bil, a vendar natančno razločen, Pravi pajčolan najfinejše vrste. Ravno tako pa je Rypl po potrebi tudi podčrtal, kar je bilo treba podčrtati, zlasti v Mozartovem in Goldmarkovem koncertu, ko se razne teme — kakor v te vrste skladbah sploh — pojavijo zdaj v glavnem, koncertujočem, zdaj v spremljajočem instrumentu.
Kot samostojne skladbe je Rypl na klavirju izvajal tri znamenite skladbe čeških skladateljev: Lukovo »V roztonženi«, Novakov »A m o r o s o « in Smetanov »Furiant«. Oba umetnika sta po-samne skladbe še dodala.
Ta koncert je tako prelepo uspel, da si boljšega zaključka letošnje koncertne sezone nismo mogli želeti,
Stanko Premrl.
To in ono.
Franc Leveč. Nekrolog. (Dr. Janko Bezjak.) — V ponedeljek dne 4. decembra 1916. 1. se je pomikal kmalu po tretji uri popoldne slovesen in veličasten izprevod, kakršnega le redkokrat vidiš, po ljubljanskih ulicah. Pred štirivprežnim mrtvaškim vozom je korakala dolga vrsta učencev in učenk raznih ljubljanskih šol, za vozom in žalujočimi je stopala izredno velika množica ljubljanske gospode, med njo mnogo visokih   dostojanstvenikov   in   uradnikov,   srednje-   in
240