SVETA GORA

pri

(* o r i c i.

Mij zgodovinskih črtic o tej kiji poti

s podukom o romanji in razkazonp svetogorskih
odpustkov.

Sestavil

A. Č.

/  dovolitvijo preč. kn.-nadškofijskega
Ordinariata goriškega.

V GORICI 1883

Natisnila tiskarna Ililarijanska; založilo vodstvo
svetogorsko.

Štirni začetek in zgodbe

božje poti na, St-  Sori,

Pred več ko tristo leti so Luter in
drugi krivoverci po Nemškem in sosed¬
njih deželah krive nauke učili in premno¬
go ljudi ob pravo vero pripravili. Ker
so bili ljudje resnice sv. ..vere zavrgli,
prepustil jih je pravični Bog njih stra-
stim. Grozovite hudobije so so tedaj
po Evropi počenjale. Ropanja, ubija¬
nja, požiganja ni bilo ne konca, ne kra¬
ja. Hudo vojske so po deželah razsa¬
jale, kuga jo ljudi morila in lakota pri¬
tiskala. Divji Turek je bil postal ljuta
šiba božja vsemu krščanstvu. Tudi med
nas Slovence so bili že krivi učeniki
pridrli; tudi mi smo bili v nevarnosti,
pravo vero izgubiti; nokteri so se bili
že dali zapeljati. V teh hudih silah smo

— 4 —

se Materi Božji v srce zasmilili; saj je
Slovenec vedno goreče častil nebeško
Gospo. Pisalo se je 1. 1539., ko je ne¬
ko saboto priprosta, pa nedolžna paste-
ričica iz Grgarja, Urša  F e r 1 i g o j k a
(ali Ferligojkica)  imenovana, vrh
hriba, ki so mu takrat S k a 1 n i c a
pravili, svojo čedo pasla. Ta hrib se
vzdiguje nad vasmi Solkanom in Gr¬
garjem ne daleč od Gorice. Goreče
se je deklica Materi Božji priporočevala,
tembolj, ker je bil ravno sabotni dan,
že od nekedaj Devici Mariji posvečen.
Kar naenkrat se zablišči nebeška svitlo-
ba pred pasterico in Mati Božja se jej
z Jezusom v naročji v rajski lepoti pri¬
kaže. Prcprijazno spregovori nebeška
Mati in pokaže na hrib rekoč: „Reci
ljudstvu, da naj mi tukaj hišo
zida in me milosti prosi!"  Po¬
korna Uršiča hiti izpolnit nebeško po¬
velje in je ozuanja po vsi okolici. Svetna
oblast se je hotela prepričati, je - li
prikazen bila resnična, ali pa le zmota

ali sleparija. Zategadelj Uršico v Go¬
rici zaprejo, da bi jo natanko presliše-
vali. Ko pa pridejo v ječo po-njo, naj¬
dejo duri zaprte, sobo pa prazno. Išče¬
jo deklice povsod, dokler je ne najdejo
vrh Skalnico, kjer je goreče molila.
Vtaknejo jo v drugo in v tretje v ječo,
duri skrbno zapahnejo in stražo pred-nje
postavijo; toda v drugo in tretje je Ma¬
ti Božja svojo varovanko čudežno iz
ječe rešila in jo vrh Skalnice postavila.
Vsi so bili sedaj prepričani,
da seje bila Uršiči z a r e s D e-
v i e a Marija prikazala.  Duhov¬
ni, svetni oblastniki in ljudske množice
hitijo na goro, častit mesto prikazanja,
kjer v naglici malo kapelico postavijo.
Od vseh strani je ljudstvo skupaj vrelo,
obilni darovi in miloščine so prihajali
tako, da so zamogli v petih letih velik
tempelj iz rezanega kamnja Materi Božji
v čast vrh Skalnice dozidati. Leta 1544.
je novo cerkev namestnik oglejskega
patrijarha slovesno posvetil. Nekaj čud-

— 6  —

nega se je bilo prigodilo, ko so za cer¬
kve temeljno podstavo kamnje lomili.
Delavec je bil namreč zadel na rumen¬
kasto, lepo gladko marmorno ploščo,
na kteri so bile skrivnostne podobe
vrezane, okoli krajca pa „angeljsko če-
ščenje“. Odkod jo ta kamen tj e gori
prišel, nikdo ne ve; nikdo se ne spo¬
minja, da bi bilo kedaj na pusti Skal-
nici stalo kako svetišče. Se sedaj je
kos tega kamna na evangeljski strani
sv. Jožefa alta rja videti. Ko je bila
cerkev zvršena, opravljali so v njej
nad dvajset lot duhovni solkanske fare
božjo službo. Leta 1565. pa pokliče
nadvojvoda Karol 00. Frančiškane s
Hrvaškega in jim izroči slavno svetišče,
ki so je brž s početka, zavoljo nešte-
vilnih čudežev, ki so se tam godili, „8 v.
Goro'  imenovali. Y kratkem času so
menihi z nabrano miloščino sezidali
zraven cerkve samostan in prenočišče
za romarje. Imeli so tudi v Solkanu
manjši samostan za onemogle ali bole-

— 7 —

liave brate. Slava svetogorske božje po¬
ti je rasla vedno bolj; zato so sv. oče¬
tje papeži to imenitno svetišče z obil¬
nimi odpustki obdarovali. Tako velik
je bil sloves tega Marijinega tempeljna,
da so 1. 1717. v Rimu privolili, da se
sme podoba Matere Božje na Sv. Gori
slovesno kronati.  Z veličastnimi slo¬
vesnostmi jo je kronal 6. junija 1. 1717.,
tretjo nedeljo po Binkoštih, na Travni¬
ku v Gorici, pičanski *) škof vpričo
mnogoštevilne duhovščine..in nad tride¬
set tisoč pobožnega ljudstva. Se dan
danes se vsako leto tretjo nedeljo po
Binkoštih obhaja „spomin prikazanja in
kronanja Matere Božje na Sv. Gori“ po
vseh cerkvah goriške in videmske nad¬
škofije. Leta 1786. je po nerazumljivih
sklepih božje Previdnosti to staroslavno
božjo pot hud udarec zadel. Ysled vi-
šega ukaza sta bila božja pot in samo-

*) P i č a n (Pcdena) je bil star škofov¬
ski sedež v Istri.

— 8  —

stan 00. Frančiškanov zatrta. Podobo
Matere Božje so prenesli v farno cer¬
kev solkansko; iz svetogorske cerkve
so pa vse poprodali in celo cerkev raz¬
krili ; tudi samostanska poslopja in pre¬
nočišče za romarje skoraj vse posuli.
Nad sedem let in pol so žalovale na
starodavni Sv. Gori podrtine in okoli
njih so poklekovali romarji in jih z
brhkimi solzami močili. Leta 1793. je
dovolil cesar Franc II., da se sme cer¬
kev na Sv. Gori popraviti in božja pot
zopet odpreti. /  denarjem, blagom in
delom so prijatelji in častilci Marijini
od vseh strani pripomagovali obnoviti
starodavno svetišče. V god sv. Mihaela
višega angela, 29. septembra 1793. so
z velikanskimi slovesnostmi podobo Ma¬
tere Božje iz Solkana na staro, izvolje¬
no mesto prenesli in jo vpričo štiride¬
set tisoč romarjev na milostni altar po¬
stavili. Obnovljeno svetišče je bilo zdaj
izročeno svetnim duhovnom pod nad¬
zorstvom voditelja, ki ga mil. nadškof

— 9 —

gorički postavljajo za duhovno in svetno
oskrbovanje božje poti. Sv. Gora je
kmalu zopet zaslovela in začeli so iz
raznih dežel mnogoštevilni romarji pri¬
hajati in prihajajo še do današnjega
dne, čeravno denarja vedno bolj po-
manjkuje in vera čedalje bolj peša. Vsi
se še spominjajo velikanskega shoda
2. septembra 1. 1872, ko je prišlo oko¬
li petdeset tisoč romarjev k Materi Bož¬
ji svetogorski pomoči prosit za slavnega
jetnika sv. Očeta l J ija IX... Srčno lju¬
bezen do Matere Božje na Sv. Gori po¬
kazali so Marijini otroci tudi 1. 1874,
ko so z obilnimi darovi veličastno zvo-
nenje naši najimenitniši božji poti pri¬
pravili, kakoršnega nema nobena cer¬
kev cele nadškofije; veliki zvon tehta
63 centov. Da jo Sv. Gora zares mi¬
losten kraj, spričujejo tisoči romarjev,
ki vsako leto priromajo z Goriškega,
Kranjskega, iz Trsta, Istre, Dalmacije,
Italije, deloma celo s Koroškega, Sta-
jarskega i.t.d. Nad petdeset tisoč po-

— 10  —

božnih poklekuje vsako leto pred mi¬
lostljivo Materjo Božjo na Sv. Gori!

Čudežne milosti. *)

2) Ko so 1. 1717 čudežno podobo
M. B. v slovesnem sprevodu h krona¬
nju v Gorico  spremljali, stal je med
gledalci tudi j ud Mojzes Montefio-
r i;  tisti hip, ko zagleda mili obraz Ma¬
tere milosti, prešine ga čudežna moč,
ljubezen do nebeške Matere se v njem
užge, milost božja se ga tako trdno
oklene, da se jej ne more več vstavlja¬
ti; pri tej priči sklene pokristja¬
niti  se, da se podučevati in 21. okto-

*) Posnete so te čudežne dogodbe iz sta¬
rih zapisnikov svetogorskili. Dokler sveta Cer¬
kev takih dogodkov ne preišče in za pravo
čudeže ne spozna, opira se njih verjetnost le
na človeško  veljavo, to je, na to, da so
priče tacih zgodcb izvedene, poštene, resnico¬
ljubne in tedaj zanesljive.

— li¬
bra 17x8 v glavni cerkvi v Gorici kr¬
stiti.

7) Matija Vertovec iz Vipa¬
ve je že dolgo let bolehal. L. 1733
se zaobljubi na božjo pot na Sv. Goro.
Z veliko, neznansko težavo leze gori po
hribu, ko prispe do kapelice Oznanje¬
nja M. B., začne mu tako slabo priha¬
jati, da ne more ne naprej, ne nazaj.
Zaupljivo obrne oči k Materi Božji in
pri tej priči začuti novo moč v sebi in
dospe srečno na vrh; zdravje.se mu
je potem povrnilo.  Resnico tega
je omenjeni Matija s prisego potrdil.

10) L. 1737 med binkoštno osmino
je prišel Janez Puech iz Bavar¬
skega  na Sv. Goro ter je pripoveda-
val naslednje: « Služil sem kot vojak
vjMjd generalom Klomenerjem; dobil sem
bil; povelje stražiti vozove, ki so živež
za vojake vozili. Pri Guastali padeta

— 12  —

princ Ludovik VVurtemberški in moj ge¬
neral; Francozi nas napadejo z vso si¬
lo in se zaženejo posebno na oddelek,
ki je živež stražil. Ker se braniti nisem
mogel in uteči tudi ni bilo več časa,
zlezem pod velik voz in strahoma pri¬
čakujem smrti, ker Francozi neso no¬
benemu prizanašali. V strahu izvlečem
iz žepa molitvene bukvice in v njih naj¬
dem podobico M. B. na Sv. Gori, ki
mi jo je bil neki prijatelj podaril, ko
smo skozi Gorico marširali. Prosil sem
Devico Marijo, da bi vsaj mojej duši
milost izprosila, ker smrti nesem upal
več uteči. Francoska četa prihruje, vo¬
zove preobrača in pleni, mene pa no¬
beden ne stakue, čeravno sem se več
ur v smrtnih silah pod vozom tiščal.
Ko s plenom odidejo, izlezem spod vo¬
za, pobegnem in srečno dotečem naša
krdela. Danes sem prišel sem-le stor¬
jeno obljubo izpolnit; prosim, da bi se
ta dogodba v zapisnik tega svetišča
vvrstila«.

— 13

tl lnijili pni it romanji.

Romarji smo na zemlji vsi; „vemo,
da dokler smo v telesu, popotujemo (lo¬
čeni) od Gospoda.“ (IL. Kor. 5. 6.) Naše
življenje je težavno popotovanje skozi
deželo pregnanstva v nebeško domovino.
Božje poti in romanje so lepa podoba
tega popotovanja. „Božje poti moramo
zelo ljubiti, ker nas spominjajo, da smo
vsi romarji na zemlji" rekli so pri neki
priložnosti pokojni sv. Oče Pij IX. Lju¬
bezen do romanja je krščanskemu srcu
globoko vcepljena; zato je obiskovanje
božjih poti tako staro, kakor cerkev sa¬
ma. Prvi so bili priromali sv. Trije Kralji
iz daljne jutrove dežele k betlehemskim
jasliccin. Prvi kristjani so obiskovali
grobove mučenikov, posebno pa ss. a-
posteljnov Petra in Pavla. Z vsega ker-
ščanskega sveta so hodili na božjo pot
v sveto deželo, častit kraje, posvečene

— 14  —

po skrivnostih rojstva, življenja in smrti
našega Zveličarja in njegove presvete
Matere. Posebno so pa že od starodav¬
nih časov kristjani kaj radi romali k
milostnim podobam in cerkvam Matere
Božje. Njene podobe so misijonarji v
Galiji v votla hrastova debla postavljali
in verni so jih hodili častit. V vseh
stoletjih, po vsem krščanstvu je Marija
Devica na posebnih krajih, pri izvolje¬
nih podobah čudežne milosti delila; ne-
številno božjih poti je postalo, nešteviluo
romarjev jih je obiskovalo. Dan danes
je skoraj ni deželice, ki ne bi se po¬
našala s svojim izbranim Marijinim sve¬
tiščem.

Božja Previdnost obrača in vreduje
vse k najmodrejšemu cilju; tudi božjih
poti ni zastonj človeštvu odprla. Bog je
sicer povsodi pričujoč, Mati božja pov-
sodi sliši naše vzdihe, toda On je neo¬
mejeni Gospodar, odbrati si zamore po¬
sebne kraje, kjer hoče po svoji Materi
posebne milosti deliti. Za navadne po-

— 15  —

trebe nam je stvaril navadno vodo, za
razne bolezni nam je pripravil zdravilne
studence. Obiskovalci takih izbranih sve¬
tih krajev opravljajo izredna pobožna
dela ter si tako srca pripravljajo, da
zamorejo izredne milosti sprejeti. Ro¬
mar se poda na daljno, težavno pot;
pretrpi v spokornem duhu veliko žeje
in lakote, vročine in mraza. l'o poti ro¬
marji skupno molijo, sveto pesmi pojejo,
si med seboj in ljudem ob poti spodbud-
Ijive zglede dajajo ; očitno ..prod vsem
svetom svojo vero spričujejo in vsa za¬
sramovanja od strani nevernikov poniž¬
no prenašajo. Na svetem kraji prav živo
čutijo, da so udje velike občine svetni¬
kov; v družbi toliko pobožnih so jim
vera vname, upanje obudi, ljubezen raz¬
greje. Prišli so ven iz navadnega do¬
mačega tira, vse jim jo novo: sveti
tempelj, milostna podoba, svetinje, ob-
Ijubne tablice po stenah, spovednik, pri¬
digar i. t. d.; vse to na-nje blago upljiva,
čvrst duh jih ovčja, čutijo se bliže ne-

— 16  —

bes, bliže milostnemu studencu. Srce j e
zrahljano, skrušeno, pripravno sprejeti
obilniših milosti. Grešnik že leta in leta
gnjije v smrtnem grehu, sram ga je bilo
smrdljivo rano pred domačim dušnim
pastirjem odvezati; v svetišči ga močna
milost zgrabi, pred nepoznanega spo-
vednika žene, Kristusov namestnik dol¬
goletno skrumbo zaceli, pribežališče vseh
grešnikov je pomagalo, Bolnik — deni¬
mo— je že vse zdravnike obletel, vse
lekarnice obral, vseh zdravil že pokušal :
vse nič mu ni pomagalo. Po stenah svo-
tišča vidi viseti berglje, ki so jih o-
zdravljeni kruljevci tam pustili, šteje
množino srebernih src, rok, nog; prebira
po obljubuih tablicah srčne zahvale nad-
ložnih ki so tu v najrazličnejših revah
pomoč zadobili; upanja žarek mu zasije
v srce: tem je bilo pomagano — si mi¬
sli — tudi meni bo, če je sveta božja
volja! Od posvetnih zdravnikov se za¬
upno zateče k Zdravju vseh bolnikov,
in, če je božja volja, v svetišči je od-

— 17 —

slej ena tablica več. — Večkrat se ver¬
ni v nenadnih nevarnostih iz daljave
v duhu zateče jo k milostnemu kraju;
nevarnosti srečno uidejo; napravijo se
na božjo pot, da se pomočnici vseh kri¬
stjanov za rešenje zahvalijo.—

Božje poti so tedaj velike važnosti
v gospodarstvu božje Previdnosti; one
so javna izpoved sv. vere, hladilo duš¬
nim in telesnim ranam; one vero oživ¬
ljajo, upanje krepijo, ljubezen vnemajo,
nad ljudstva in dežele nebeški blago¬
slov lijejo. Zato je pa tudi sv. cerkev
božje poti vedno skrbno gojila, pobožno
romanje priporočevala in hvalila. (Prim.
Trid. zbor s. 25). Z obilnimi odpustki
je svetišča obdarovala, romarjem modra
vodila podaja, s posebnim blagoslovom
krepča odhajajoče in sprejemlje vrača¬
joče se z božje poti; večkrat je že ro¬
manje tudi za pokoro nakladala, po¬
sebno v nekdanjih časih. Svetniki so
bili goreči romarji; naj omenim samo
sv. Brigito, sv. Janeza Kancija, sv. An-

2

— 18  —

gelo Merici, sv. Aleksija, sv. Benedikta
Labre-a i. dr. Sveti očetje papeži so
se pogostoma na božje poti podajali n.
pr. v Loret; so dali posebno sloveče
podobe Matere božjo slovesno kronati,
so vernim romanje gorečo priporočali.
Posebno v današnjih stiskah sv. cerkve
pričakujejo namestniki Kristusovi zdat-
ne pomoči od združene molitve bogo-
Ijubnih romarjev. „Romanje je preime-
nitno katoliško delo, moramo je ne le
nadaljevati, temveč podvojiti,“ odgovo¬
rili so sv. Oče Pij IX. nagovoru fran¬
coskih romarjev 5. maja 1. 1874. Ko so
sedanji sv. Oče Leon XIII. zadnje sv.
leto 1881. oklicali, ukazali so duhovnim
olastnikom, da naj vernemu ljudstvu ro¬
manje k domačim svetiščem prav živo
priporočajo. Klic višili pastirjev je na¬
šel odmev v krščanskih srcih. Svet je
strmel nad velikanskimi procesijami, ki
so zadnja leta v Rim romale; omenim
naj le slovansko, francosko, španjsko,
italijansko, angleško procesijo, ki so

— 19  —

štele po mnogo tisoč romarjev. Kdo bi
preštel neštevilne procesije, ki so jili
sprejeli: Loret, Lurdi, Montserat, Ma¬
rija Einsiedeln, Marija Celj iti druga
svetišča! Zdi se, da bodo še le tedaj
boljši časi nastopali, ko se bodo ljud¬
stva s ponovljeno gorečnostjo k svojim
starodavnim svetiščem zatekala. V naj-
hujših silah človeštva so božje poti po
večem postale, v rešenje iz največih
stisk jih je Previdnost božja posebno
namenila. Sovražnik peklertski ve dobro
ceniti vrednost češčenja Matere Božje
in pobožnega romanja k njenim sveti¬
ščem; zato se današnji neverski svet
tako zaletuje v nebeško Mater, zato ta¬
ko ljuto preganja, sramoti in overa ro¬
manje in romarje. Ne dajte se ostrašiti
in motiti, predragi kristjani! Pogumno
segnite po tem pripomočku v splošnih
revah; romajte v številnih procesijah k
našim svetiščem. Pobožni duh naših go¬
rečih preddedov naj se v naših prsih
obnovi; oni so dobro poznali pot k To-

— 20  —

lažnici vseh revnih, so radi romali. Sta¬
rodavno svetišče svetogorsko imate sredi
vas; vaši dedje in preddedje so se v
vseh silah k Materi Božji na Sv. Gori
obračali, tudi vas vabi Marija k sebi po
pobožni Uršiči: „Reci ljudstvu, da naj me
tukaj milosti prosi 14 ! — „Nemam časa“!
Vzemi si ga! Toliko nepotrebnih poti
si že v mesto storil, ki ti neso nič pri¬
nesle, a mnogo odnesle; pobožna božja
pot ti pa vsakrat za dušo in telo kaj
prinese. „Nimam denarja 11 . Spokoren ro¬
mar malo potrebuje. Devaj med letom
le od nepotrebnih stroškov po en kraj¬
car na stran, jeseni pojdeš lahko romat.
„Pot je daljna, težavna 44 . V nebesa je še
daljša, še težavniša. Z vsako dobro božjo
potjo pa prehodiš lep kos ozke in tr¬
njeve steze, ki drži v nebesa, nebeške¬
mu raju se toliko približaš, kolikor sto¬
pinj preroinaš. „Romanje ni več v nava¬
di, se mi bodo smejali 14 . „Kdor mene
zataji pred ljudmi, zatajil ga bom tudi
jaz pred svojim Očetom 41 , je rekel naš

— 21  —

Zveličar. Česa te je bolj strah: posme¬
ha nevernikovega, ali nevolje Kristuso¬
ve? -Ysi ti izgovori so tedaj piš¬

kavi; kdor ima dobro voljo romati, najde
prej ali poslej tudi ugodno priložnost.

Bogoljubno delo je romanje, pa le
tedaj, če se v krščanskem duhu oprav¬
lja. Napačna raba najčastitljivše usta¬
novitve le dušne rane soka. Ce te je
volja enkrat pred nebeški prag priro¬
mati, romar krščanski, drži so vestno
naslednjih vodil:

1. ) Na božjo pot napravi se iz či¬
stega namena: k časti božji in njegove
svete Matere, v svoj dušni prid in tudi
v telesni, če je duši v zveličanje. Kdor
po božjih poteh le kratkočasnic in greš¬
nih priložnosti išče, roma naravnost v
peklenski brezen.

2. ) Na poti ne pozabi nikoli, da je
romanje pot pokore; potrpežljivo pre¬
našaj vse obtežnosti, varuj se nezmer¬
nosti, praznega ali celo grešnega kvan-
tanja; ogibaj se lahkomiseljne in ne-

— 22  —

varne tovaršije. Starejši naj pazijo na
mladino. Premišljevanje, molitev in sve¬
te pesmi naj se vrstijo. Na prenočiščih
naj vlada najnatančniši red, pošteno ob¬
našanje naj sc vestno čuva. Pobožen,
skušen voditelj naj romarje vodi; slu-
šati ga morajo zvesto vsi.

3.  ) Ko vprvo svetišče zagledaš, po¬
klekni in pozdravi milostni kraj. Vsto¬
pi vši v posvečeni tempelj začni, kolikor
moreš, goreče svojo pobožnost opravljati.
Pred vsem pa pripravljaj sc skrbno, da
po vrednem sakramente sv. pokore in
sv. obhajila prejmeš. Izprašuj vest že
doma ali pa po poti, posebno če previ-
diš, da bo gnječa velika. Ne potiskaj
se okoli spovednic, potrpežljivo čakaj
pri eni, dokler na-te vrsta pride; spo¬
kornemu romarju tudi dolgo čakanje ni
pretežko, obrne je v pokoro za grehe.

4.  ) Poslušaj pazljivo božjo besedo,
znabiti na tem svetem mestu tvoje srce
seme božje sprejme, ki se dosedaj ni
hotelo prijeti. Vdeležuj se goreče dari-

— 23 —

tov sv. maš, ž njimi podpiraj svoje proš¬
njo. Ne pozabi opraviti zapovedanih
molitev, da zadobiš sv. odpustke.

5.) Izročuj goreče, zaupljive proš¬
nje milostnemu Srcu Marijinemu. Prosi
posebno dušnih darov: resničnega ob¬
žalovanja storjenih grehov, stanovitnosti
do konca, srečne zadnje ure. Prosi pa
tudi telesnih dobrot, gotovo jih izprošiš,
če so le duši tvoji v zveličanje; to pa
Devica modra bolje ve, ko ti. Priporo-
čuj jej tudi svojo družino,, žlahto, svoje
dobrotnike, prijatelje i. t. d. Nikar no
pozabi splošnih potreb sv. cerkve: mo¬
li za sv. Očeta papeža in vse duhov¬
ne oblastnike, za spreobrnenjo grešni¬
kov, nevernih in krivovercev, za krščan¬
ske vladarje i. t. d. Spomni sc slednjič
tudi vernih duš v vicah, posebno tistih,
za ktere imaš dolžnost moliti.

(.) Podeli cerkvi kaj miloščine, ko¬
likor utrpiš, saj veš, da se božje poti
po večem le z milimi darovi vzdržujejo.
Ne boj se, pri Materi Božji ničesa ne

— 24 —

zgubiš. Stoterno ti tvoj dar na tem in
na unem svetu povrne.

7.) Vračajo se domu obnašaj se
spodobno; hvali Boga in Marijo za ve¬
like milosti, ki si jih na božji poti za-
dobil. Doma obesi blagoslovljene spo¬
minke, ki si jih z božje poti prinesel
na očitnem mestu, da te bodo spomi¬
njali Marijine ljubezni in trdnih sklepov,
ki si jih na božji poti napravil. Polju-
buj jih pogostoma in poklekaj v duhu
pred milostnim altarjem svetišča, po¬
sebno, kedar v kaki zadevi dovetdnev-
nico k Materi Božji opravljaš.

Ce boš po teli vodilili po solzni
dolini romal, gotovo v nebeško domovi¬
no priromaš.

— 25 —

Odpustki

slavni božji poti na Sv. Sori podeljeni-

Brž od začetka so bili sv. 00. pa¬
peži to svetišče z obilnimi odpustki in
prednostmi obdarili. Tudi obnovljene
božje poti najviši cerkveni glavarji neso
pozabili. Ua bi se verni k Materi Božji
na Sv. Goro čedalje obilniše zatekali,
podelila sta papeža Pij VI-. in Pij VII.
razne odpustke, med njima prvi s pis¬
mom (breve) od 13. septembra 1796
naslednje:

L). Popolnoma odpustek  enkrat v le¬
tu vsem vernim, kcdarkoli  to božjo pot
obiščejo, sakramente sv. pokore in
sv. obhajila vredno prejmejo in zapo¬
vedane molitve opravijo.

Kake molitve in koliko se jih mo¬
ra moliti, da se zadobi popol. odpustek,
ni določeno. Navadno se moli pet «Oče-
našev» in pet «Češčena si Marij« in

— 26  —

«Vera» v namen sv. Očeta papeža, to
je, za povišanje sv. katoliške cerkve,
za spreobrnjenje nevernikov, krivover¬
cev, in za mir in edinost med krščan¬
skimi vladarji in ljudstvi; ali pa ob
kratkem: v namen sv. Očeta papeža in
za sv. katoliško cerkev. Zapovedana
molitev je v zadobitev odpustka neob-
hodno potrebna, ko bi tudi iz nevedno¬
sti ali pozabljivosti molitve kdo ne opra¬
vil, ne bi se nikakor vdeležil odpustka,
ker glavni pogoji zadobljenju odpustkov
postavljeni morajo se natanko izpolniti.

II.  ) Odpustek 200 dni,  ki se da tu¬
di dušam v vicah v prid obrniti, kedar-
koli kdo le cerkev M. B. na Sv. Gori
obišče, tudi če sv. sakramentov ne
prejme.

III.  ) Odpustek sedmih let  ob vseh
malih godovih Matere Božje. Mali go¬
dovi M. B. so pa ti-le:

1.  ) 23. januvarja: Zaroka M. B.;

2.  ) petek pred cvetno ned.: Sedem
žalosti M. B.;

— 27  —

3. ) 24. maja: M. D. Pomoč kristja¬
nov ;

4. ) III. ned. po Vinkoštih: Prikaz
in kronanje M. B. na Sv. Gori;

5. ) 2. julija: Obiskovanje M. B.;

6. ) 16. julija: Spomin D. M. s kar-
melske gore;

7. ) III. ned. septembra: Sedem ža¬
losti M. B.;

8. ) 24. septembra : M. B. rešenja
sužnjih;

9. ) prvo ned. oktob:: M. B. sv.
rožnega venca;

10. ) III. ned. novembra: Varstvo
M. B.;

11. ) 18. decembra: Pričakovanje
poroda M. B.

Ravno tak odpustek  je podeljen tu¬
di za naslednje dneve: Drugo nedeljo
po Sv. Treh Kraljih, velikonočni pone¬
deljek, binkoštni ponedeljek; v prazni¬
ke : sv. Jožefa, sv. Ane, sv. Joahima,
sv. Petra in Pavla, rojstva sv. Janeza
K. ;  sv. Jerneja in sv. Mihaela.

— 28  —

Sv. O. PP. Pij VII. so dodali še
te-le odpustke:

IV.) Popolnoma odpustek:  v nede¬
ljo med osmino Rojstva M. D. (ime Ma¬
rije), tretjo nedeljo novembra, Belo ne¬
deljo, v praznik Obiskovanja M. D. in
na obletnico cerkvenega posvečenja.

Zraven teh odpustkov je tudi glav¬
ni altar privilegiran,  to je, vse sv.
maše, ki se na njem za ranjke oprav-
ljajo, so združene s popolnim odpust¬
kom za dotične umrle. Zadobi se lah¬
ko tudi imenitni odpustek «Porcijun-
kule»  od prvih do drugih večernic (ve-
sper) 2. avgusta.