Jernej Popotnik Pastirica Milenka Na griču, kjer je pasla sirota Milenka dan za dnem bogatinca Mracana ovce, je stalo sredi pašnika troje samotnih, v vetru šepetajočih smrek, zaritih z vitkimi vrhovi v vedrino neba. & Kakor troje tajinstvenih kraljic. Zjutraj, kadar je pripeljala Milenka ovce na pašnik, so se smreke že lesketale v solncu, vsaka s svojo zlato krono na glavi. In odlagale so svoje zlate krone šele tedaj, kadar je odhajala mlada pastirica s pašnika in se je rdeča večerna zarja pogrezala za zapadnimi gorami. Tako prijetno je bilo na tem griču, tako solnčno! Od jutra do večera so se pasle ovce, sredi med ovcami pa je skakljala z mladim jagnjetom Milenka in je prepevala in vriskala. * * * Prišla je Milenka neko jutro kakor po navadi na grič, pa je s široko odprtirai očmi obstala pred smre-kami. • >Veveričkak 75 Pastiričica je plosknila z dlanmi, potem pa po-čenila z jagnjetom v naročju na trato in strmela ne-prestano na najvišjo izmed smrek, kjer so se skriv-nostno gibale veje. »Veverička, pojdi z drevesa k menik Koraaj je to izpregovorila, so se veje na smreki razmaknile, na koncu veje pa se je zaujčkala veve-rička in veselo začebljala: »Gnezdo imamo tukaj, Milenka. Danes ponoči smo se preselili semkaj, ker nam je v dolini hudobni Gašpar stregel po življenju. Majko nam je že ubil — in ubil bi bil tudi nas mladiče, ako bi ne bili pravo-časno zbežali... Jaz sem najstarejša, a imam še tri bratce.« In veverička je skočila z veje na tla k Milenki. »Ubožicak jo je pobožala Milenka po mehkem životku. »Ampak tukaj na griču se ti ni treba ničesar bati in tvojim bratcem tudi ne! Prijateljčki bodimo, in kadar vam bo dolgčas, pa pridite vsi skupaj s smreke dol na trato, da se bomo igrali...« J Veselo je poskočila veverička pred Milenko. »Oj, kako bo to lepo!« se je posmejala. »Da, da, prijateljcki bodimo! Kako si dobra, Milenka!« In lepo se je poklonila veverička pred Milenko, potem pa urno švignila nazaj na smreko, da pove svojim bratcem v gnezdu, kako jih vabi vse skupaj Milenka dol na trato, da bi se igrali... Oj, kaj takega še ni videl grič, takega veselja še nikoli ni bilo na njem, kakor tisti dan! j Prišumele so s smreke vevericke in vse so za-plesale okrog Milenke. In zaplesala je še Milenka sama — a komaj je zaplesala, se ji je zableščala na glavi demantna kronica. In zvonček pod vratom jag- 76 njeta se je posvetil biserno in zazvončkljal tako čarobno... < Plesale so veveričke in prepevale: \ Milenka, Milenčica, j naša je kraljičica, j vsi skupaj smo prijateljčki, 1 veseli kakor škrateljčki... ' A tam za grmom je čepel zajec in brenkal na harfo; solncu, temu radovednežu, pa je od smeha padla njegova zlata kuema na zemljo... ¦ * * * I Milenka se je zbudila iz spanja in videla, da leži na griču pod smrekami; ob njenih nogah je dremalo njeno jagnje. Nasmehnila se je svojim aanjam in vstala, .posko-č-ila, zavriskala. V plamenožaru zahajajočega solnca se je svetila kakor zlata kraljičica, ovce okrog nje kakor srebrni valovi, a veverička, ki je tedaj hušknila s trate na smreko, kakor poreden, rdeč — škrateljček.