ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 4 • 547-562 547 P e t r a Svoljšak PRVA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI II. 1945-1992 Sarajevski atentat Temeljno delo o sarajevskem atentatu, ki je izšlo v slovenskem jeziku po letu 1945, je obsežna študija Vladimirja Dedijerja2*7Sarajevo 1914ш (Ljubljana 1966), medtem ko izvirnih slovenskih del o problematiki atentata in razlogih, ki so vodili do njega ni. Knjiga, ki temelji na obsežnem arhivskem gradivu, je imela namen, osvetliti motive in razloge, ki so pripeljali pripadnike »Mlade Bosne« do odločitve o uboju prestolonaslednika nadvojvode Franca Fer­ dinanda, predvsem pa razgrinja vsakovrstne probleme, ki so na prehodu iz 19. v 20. stoletje bremenili Evropo in tako »morali« pripeljati do oboroženega spopada. Obsežno delo, napi­ sano tudi zato, da tujim bralcem predstavi gibanje južnoslovanske mladine in njegovo »vple­ tenost« v svetovni prevrat, ki je med drugim pripeljal do nastanka jugoslovanske države (knjiga je izšla najprej v angeškem jeziku leta 1964), je naletelo na odmev tudi v slovenski javnosti. To velja predvsem za Didijerjeva razmišljanja o slovenskih preporodovcih, zato so se oglasili predvsem takrat še živeči preporodovci s pripombami in »popravki« nekaterih, po njihovem mnenju enostranskih Dedijerjevih informacij o načelnem vprašanju v »Preporodu« o tem, ali naj bo zedinjenje južnoslovanskih narodov politično ali kulturno.239 Podobno kot je bilo zapisano za slovensko »vojno« publicistiko v letih 1918-1941, da se je povoda za sve­ tovni vihar, pa ultimatov in vojnih napovedi spomnila le ob okroglih obletnicah, velja tudi za obdobje po letu 1945,24" da poleg omenjene študije ni nastala nobena zgodovinska analiza obravnavanih vprašanj. Soška fronta Med slovenskimi pisci, ki so raziskovali in pisali o prvi svetovni vojni, izstopajo, v pri­ merjavi s prejšnjim obravnavanim obdobjem, tisti, ki so svojo pozornost usmerili na doga­ janja na »slovenski«, to je soški fronti. Ob tem naj pripomnim, da je raziskovanje vojaških dogajanj skoraj izključno v domeni nezgodovinarjev, »krivdo« pa gre iskati predvsem v »uradnem« zgodovinopisju, ki se ni zmoglo otresti občutka, da je bil slovenski narod kot pri- 237 Dedijer je tudi avtor dveh člankov v slovenskem jeziku o sarajevskem atentatu: Odgovornost in pobude za sarajevski atentat. Borec XVII/1966, 8-9/679-688; - 28. junij 1914. Rodna gruda XIV/1967, 6/170-171. 238 Knjigo je ocenil Franc Rozman v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja X/1970, 1-2/362-364. 239 Jaka Avšič, Sarajevo 1914. Nekaj pripomb glede slovenskega mladinskega preporodovskega gibanja ob knjigi Vladimirja Dedijerja. Naši razgledi 17/9. 10. 1967; - Ivan Kolar v knjigi o slovenskih preporodovcih »Preporodovci proti Avstriji« (Ljubljana 1970), v prispevku »Vladimir Dedijer. Sarajevo 1914. (Pripombe k poglavju o preporodov­ cih)« 394-403; - Vera Albrecht, Se o preporodovskem gibanju. Naši razgledi 18/23. 9. 1967. 240 O sarajevskem atentatu so pisali: - Janko Pleterski, Ob petdesetletnici dogodka v Sarajevu. Delo 175/28. 6. 1964; - Matjaž Polenčič, Usodni streli ob Miljacki. Pred petdesetimi leti. TV-15 27/30. 6. 1964; - Dušan Protić, Streli ob Miljacki. Ob petdesetletnici sarajevskega atentata. Večer 135-182/10. 6.-6. 8. 1964; - Branko Marušič, Še ob 50- letnici sarajevskega atentata. Primorski dnevnik 156/3. 7. 1964; - Lojze Ude, Časniki avstrijske ljudske stranke o sara­ jevskem atentatu. Slovenski poročevalec 163-164/13. 7.-14. 7. 1954. O vojnih ultimatih in vojnih napovedih pa so pisali: - Jurij Mušič, Od atentata do ultimata. (Ob petdesetletnici). Kronika ХИ/1964, 2/134-138; - Ivan Matičič, Napoved vojne. Pred petdesetimi leti se je pričela prva svetovna vojna. Tedenska tribuna 29/21. 7. 1964; - Metod Mikuž, Strahota se je srečala z Abrahamom. Ob petdesetletnici začetkov prve svetovne vojne. Naši razgledi 14/25. 7. 1964; - Andrej Novak, Leto 14 v očeh beograjskega Slovenca. Fran Radešček je bil priča začetku prve svetovne vojne. Delo 174/27. 6. 1964.; - Jože Rozman, Ob 50-letnici prve svetovne vojne. Žele- zar 27/3. 7. 1964; - Josef Steidel, Vse prehitro smo zvedeli kaj je vojna. Bilo je pred petdesetimi leti, 13. avgusta 1914 v Pulju. (Priredil Viktor Pirnat). TV-15 36-37/1. 9.-8. 9. 1964. Naj ob tem omenim še nekaj splošnih zapisov o prvi svetovni vojni: - Debela Bena. Borec XI/1959, 7/360; - Stanko Majnik, Kronika vojnih dni. Idrijski razgledi 1/2/1972, 39-45; - Letalska vojna nad Balkanom leta 1914-1916. Naša obramba 1972, 1/15-17. 548 P. S V O U S A K : P R V A SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI padnik avstro-ogrske monarhije izzivalec 1. svetovne vojne, pa tudi njen poraženec - pora­ žencem pa čas tako po »veliki vojni« kot po 2. svetovni vojni ni bil naklonjen. Prvo izvirno slovensko delo o soški fronti je izšlo sorazmerno pozno in je prvo v vrsti del, ki so storila korak naprej od osebnih spominov, čeprav ostaja v okvirih reportažnega zapisa. Leta 1968 je namreč izšla knjiga Ivana Hmelaka (Janeza Mesesnela) Soška fronta (Ljubljana, leta 1987 je izšla v ponatisu).241 Njeno ogrodje predstavljajo spomini in zapiski udeležencev, ki jih je avtor spretno povezal s splošnim vojaškim in političnim ozadjem, kar je pripomoglo k temu, da knjiga ni zgolj suhoparno nizanje vojaških dogodkov.242 Čeravno je pisana s per­ spektive malega človeka,243 pa ni mogoče trditi, da so ga pri pisanju vodila povsem nepotvor- jena čustva, kajti ni se mogoče izogniti dejstvu, da je večina povojnih del (začenši z Meses- nelovim) pisana predvsem iz avstrijskega zornega kota,244 torej je le redko govora o italijan­ skih uspehih (pa naj si bodo še tako neznatni), zato pa pogosteje o italijanski neodločnosti, ne glede na to, kakšna vojaška taktika (šola) jo je narekovala. Objektivno vrednotenje vojaških dogajanj na slovenskih tleh bi nenazadnje morala zagotoviti že časovna distanca. Skoraj desetletje kasneje je izšla zgodovina vojne na Soči - Vladimirja Gradnika Krvavo Posočje (Koper 1977),245 ki je s pesniškim navdihom obogatena ocena vojaškega strokovnjaka o vojaškem dogajanju na fronti. Sistematičen pregled je podkrepljen s podatki o žrtvah in materialnih izgubah, k nepristranskosti pa veliko pripomore Gradnikova težnja po tem, da bi bil v sodbah pravičen razsodnik. V 90-tih letih se je zanimanje za soško bojišče ponovno obudilo, kar napoveduje doslej najbogatejša knjižna produkcija o soški fronti. Davorin Vuga, ki je s poljudnimi zapisi o fronti nanjo opozoril že v 80-ih.246 je avtor prvega (dvojezičnega) slovenskega vodnika (če sodimo po zbirki, v kateri je knjiga izšla) po soški fronti Soška fronta 1915-1917. Isonzofront (Maribor 1990),247 ki pa po svoji obliki in vsebini ni vodnik, temveč ponovno premlevanje vojaških dogodkov. Pomembna in edina novost je vpletanje neposrednega vojnega zaledja v frontno dogajanje, predstavitev organizacijskega sistema za prevoz vojakov in materiala itd.; D. Vuga se sicer ni spustil v analizo zaledja, vendar je nazorno nakazal na vpletenost le-tega v bojevanje. Pogrešane spomeniško-varstvene in vodniške pripombe k delu je dodala Dami­ jana Fortunat.248 »Zbirko« ustnih in pisanih pričevanj udeležencev dogodkov na soški fronti, vtisov s piš­ čevih poti po njej ter povzetkov iz uradnih virov predstavlja knjiga Vasje Klavore Plavi križ. Soška fronta: Bovec 1915-1917 (Koper 1991).249 Prostorsko je pripoved sicer skrčena na severni sektor soškega bojišča (Rombon-Krn), vendar pa je »razširjena« s civilnimi vidki bojev na Soči, predvsem s problematiko begunstva in neposrednega bojnega zaledja (pro- 2 4 1 V tedniku Tedenska tribuna (od 16/25. 4.-52/31. 12. 1966 do 1/11. 1.-8/1. 3. 1967) je pod naslovom »Pred petdesetimi leti so divjale hude bitke na soški fronti« izhajal podlistek istega avtorja. 2 4 2 Izdajo iz leta 1968 je kritično ocenil in na nekatere netočnosti, ki pa niso bile upoštevane v kasnejši izdaji, opozoril Jožko Žigon, Ob knjigi o soški fronti. Goriška srečanja 1968/13-14, 80-81. Ponatis je ocenil Janez Cvirn v reviji Borec XL/I988. 495-496. : 4 Î Na to opozarja predvsem Janez Cvirn v svoji oceni. 2 4 4 Že preprosto prebiranje navedene literature opozarja, da se avtorji večinoma opirajo na avstrijsko literaturo ter zanemarjajo italijanski pogled na dogajanja na soški fronti. 2 4 5 Odlomki so izhajali v Primorskem dnevniku 112-205/8. 5.-4. 9. 1977; pogovor z avtorjem pa so objavila Pri­ morska srečanja (PS) 4/1977. 50-52. Izčrpno spremno besedo h knjigi, s pregledom slovenske publicistike o 1. svetovni vojni je prispeval Branko Marušič. Knjigo je ocenil Andrej Vovko v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja XVII/ 1979. 1-2/190-192. 2 * Npr. Soška fronta 1915-1917 v Pionirju 9/1982/1983, 32-36; - Soška fronta 1915-1917 v Slovenskem kole­ darju '89. 47-52. 2 4 7 Delo so ocenili: Marko Frelih. Soška fronta - uvertura v apokalipso 20. stoletja. Življenje in tehnika, april 1991. 17-20; - Draško Josipovič. V spomin (in opomin) na bojno kalvarijo pred tričetrt stoletja. Delo (Književni listi) 31. 1. 1991: - Darko Knez. Davorin Vuga, Soška fronta 1915-1917. Isonzofront. Kronika 39/1991, 3/100-101. 2 4 8 Vodnik po soški fronti. Primorska srečanja 119-120/1991, 448-449; - Dediščina soške fronte. Primorska sre­ čanja 121-122/1991. 584-585. 2 4 ' O knjigi so poročali: Drago Sedmak, O soški fronti v opomin in spomin. Primorska srečanja 127/1991, 1007-1008; - Anton Prijatelj. Plavi križ - Vasja Klavora. Delo in zdravje XVI/5-6 (30. 12. 1991), 16-17; - isti, V. Klavora: Plavi križ. Soška fronta. Bovec 1915-1917. Zdravstveni vestnik 61/1992, 4/225-226; - Slavko Gaberc, Plavi križi smrti - kalvarija soške fronte. Slovenec 16. 11. 1991; - Damijana Fortunat, Dokumenti o soški fronti. Primorska srečanja 128-129/1992. 71-72; - Petra Svoljšak, Vasja Klavora, Plavi križ. Soška fronta: Bovec 1915-1917. Zgodo­ vinski časopis 46/1992. 1/142-143. Pogovor z avtorjem je pripravila Neda Perko, Razgovor z avtorjem knjige Plavi križ dr. Vasja Klavora (Primorska srečanja 136/1992, 519-520, Kronika 40/1992, 2/120-122). Knjiga je izšla v nemškem pre­ vodu »Blaukreuz. Die Isonzofront, Flitsch/Bovec 1815-1917« (Celovec 1993). ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 4 549 metna in oskrbovalna mreža), medtem ko naj bi bila osrednja pozornost namenjena delova­ nju bojnih plinov (naslov!). Knjiga je sicer izrazito delo nezgodovinarja, brez potrebnega kri­ tičnega aparata, čeravno prinaša vrsto koristnih podatkov; zato pa predstavlja oseben in nepristranski pogled avtorja, v čigar središču pozornosti je bil vojak na soški fronti. Eden najboljših opisov in prvi strokovni pregled o dogodkih na soški fronti v slovenskem jeziku je razprava Jurija Mušiča Obramba na Soči v letih 1915 do 1917. (Ob petdesetlet­ nici).2*' To je doslej (poleg že omenjenega Gradnikovega dela) najbolj strnjen in strokovno podkovan popis soških bojev. J. Mušič je poleg tega s podobno natančnostjo opisal tudi boje za Gorico v prvih dveh letih avstrijsko-italijanske vojne (Boji za Gorico (1915—1916)).-1' Bojevanje na goriškem mostišču in padec Gorice v avgustu 1816 sta bila predmet še nekaterih krajših zapisov (Janko Bavčar,252 Petra Svoljšak253). Sistematičnega opisa vojaških dogodkov na soški fronti se je lotil tudi Drago Sedmak (Pregled vojaških dogodkov na soški fronti 1915-1917).254 Omeniti je potrebno svojevrstna drobca o soški fronti, in sicer arhiv Svetozarja Boroe- viča. ki ga je predstavil Jos/p Žontar v razpravi Arhiv poveljstva armadne skupine Svetozarja Boroeviča.2:" ki se nanaša na del nekdanje registrature pri poveljstvu armadne skupine Sve­ tozarja Boroeviča za časa vojne, ter zanimiva zapisa Sergeja Vrišerja o uniformah in njih pri­ laganju frontnemu življenju.256 Poseben sklop prispevkov z vojaško vsebino predstavlja tako kot v prejšnjem obravna­ vanem obdobju tematika 12. soške ofenzive, t.i. čudeža pri Kobaridu, za Italijane »disfatta di Caporetto«, za nemško — avstrijsko vojno literaturo pa »zgolj« »die Schlacht« ali »der Durch­ bruch bei Tolmein und Flitsch«. Avstrijsko-nemška ofenziva je bila tako predmet krajših spo­ minskih zapisov217 kot tudi daljših predstavitev znamenitega preboja avstro-nemške vojske v kobariško-bovški kotlini. Podrobno se je z njim ukvarjal Ivo Juvančič v članku Tudi v gorah se je prelamljala zgodovina . . .,2 5 8 osvetliti pa je skušal poseben vidik zloma, t. j . posledice v italijanski zunanji politiki (v primerjavi z njenimi smermi pred oktobrom 1917), ki je stala pred težavno nalogo - kako uresničiti Londonski pakt po zlomu na Soči.259 Osrednja oseb­ nost slovenske publicistike o kobariškem preboju je (nekoliko neupravičeno kar se tiče 12. ofenzive, ne pa tudi kasnejših zgodovinskih dogodkov) Erwin Rommel, katerega vlogo (v času preboja je bil nadporočnik) je I. Juvančič objektivno ocenil v podlistku Primorskega dnevnika Erwin Rommel ob oktobrskem prodoru 1917. leta na Tolminskem in v Beneški Slo- veniji.2H> Mladi nemški nadporočnik je bil tudi v središču pozornosti brošure Andreja Pagona Ogareva Pri Kobaridu leta 1917. Potovanje po zgodovinskih tleh, kjer domačini še pripove­ dujejo (Trst 1972),261 ki jo je koristno dopolnil Ivo Juvančič, kar je pomenilo predvsem kri­ tično osvetlitev Pagonovega dela. To je namreč na mnogih mestih preraslo nepristransko zgo- 2511 Kronika XIV/1966, 1/36-52, 2/110-123, 3/173-184. 2 5 1 Kronika VIII/1960, 3/200-204. 2,2 Na poti v Gorico so izkrvavele štiri italijanske brigade. Obzornik 11/1965, 812-820. " " Italijanska zasedba Gorice 9. avgusta 1916 v očeh slovenskega tiska. (Spregledani 75-letnici ob rob). Jadranski koledar 1992. 99-102. ~ 4 Zgodovinski časopis 41/1987, 1/63-71. 2 5 5 Kronika IV/1956, 1/39-47. -'* Nekaj o uniformah vojakov na soški fronti. Jadranski koledar 1989, 215-218; — Avstro-Ogrske vojaške uni­ forme v svetovni vojni 1914-1918. Kronika XXXV/1987, 1-2/56-59. 2 5 7 Karel Levičnik, Kobariška bitka. Vojaški informator za rezervne oficirje in podoficirje 1967/68, 3/39-45; - Albert Rejec, Kobariški preboj. Jadranski koledar 1977, 231-236; - Enzo Peru, Kobarid: avstrijsko-nemški prodor pri Soči (prevedel Andrej Vovko). Obzornik 1978, 4/268-275. 2 :* Planinski vestnik 1972, 11/502-508. Ob Petdesetletnici vojne Italije proti Avstro-Ogrski je Juvančič v Primors­ kem dnevniku 168—172/17. 7.-22. 7. 1965 priobčil članek »Tudi v gorah se je zgodovina prelamljala« v kateri je sre­ diščno pozornost posvetil gorskim bojem in tudi »kobariškemu čudežu«. Petdesetletnica preboja pa je bila pravšnja pri­ ložnost, da je I. Juvančič opisal potek bitke v podlistku 12. soška ofenziva (Kobarid 24. novembra 1917). Primorski dnev­ nik 265-273 (v presledkih)/9. 11. - 18. 11. 1967 in TV-15 45-51/1967. 2 5 9 Italijanska zunanja politika pred zlomom fronte pri Kobaridu in po njej. Kronika XXV/1977, 3/189. Zapis je nastal na podlagi dnevnika odločilne osebnosti v italijanski zunanji politiki Sidneya Sonnina »Diario 1916-1922« in »Carteggio 1916-1922« (obe Laterza 1975). 2611 Primorski dnevnik 167-171 (v presledkih)/16. 7 .-21. 7. 1965. 2 6 1 Gre za dopolnjen in popravljen ponatis Pagonove reportaže »Pri Kobaridu 1917 sem bil vodnik jaz« . . . Pri­ povedujejo vodniki Ignac Podreka in drugi domačini, ki je bila objavljena v Primorskem dnevniku 103-119 (izhajala neredno)/30. 4.-29. 5. 1972. Na podlistek se je takoj odzval s »popravki« I. Juvančič, Kaj piše Rommel sam . . . (spo­ mini Ervvina Rommla »Infanterie greift an«. Potsdam 1942 - op. PS). Primorski dnevnik 126/28. 6. 1972. 550 P.SVOUSAK: PRVA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI dovinsko pričevanje o vojni in »ponudilo« nekoliko samosvoj razplet zgodovinskih dogodkov. Želja po »uveljavitvi« prelomnih trenutkov svetovne zgodovine (ki jim je v zgodovinski lite­ raturi že priznano mesto, ki jim pritiče) s pomočjo pretiranega poudarjanja vloge (kasnejših) zgodovinskih osebnosti ni zavedla le A. Pagona (in njegovega pripovedovalca Ignaca Podreko), temveč je mnogo kasneje povzročila kratko časopisno polemiko, nastalo po zapisu Draga Medveda v dnevniku Delo,262 ki je poleg nekaterih zgodovinskih netočnosti v zvezi z Ljudevitom Pivkom tudi zapisal/pripisal avtorstvo preboja kar Erwinu Rommlu. V okviru opisov vojnega dogajanja na italijansko-avstrijski fronti je potrebno omeniti ponatis spominov Ljudevita Pivka Proti Avstriji: 1914-1918 in pripovedi njegove žene Ljud­ mile Pivkove Avstrijske ječe (Maribor 1991) z izčrpno spremno besedo Janeza J. Švajncerja, ki predstavlja Pivkovo delo in predvsem osebnost, kar je pomembno pomagalo za razumeva­ nje Pivkovih motivov za načrtovanje t.i. carzanske zarote,263 ki ji je ob petdeseti obletnici Ivo Juvančič posvetil podlistek pod naslovom Bosanci pod vodstvom Slovenca z Italijani proti Avstriji.26* O Pivkovih pogovorih na fronti je pisal tudi Branko Marušič,265 pogumnega čast­ nika iz Prlekije pa je širši slovenski javnosti ob odločitvi Slovencev za samostojno državo in morda v želji po prebujanju slovenskega »bojevniškega« duha predstavil Drago Medved v že omenjenem časopisnem zapisu.266 Z vojno ob Soči je tesno povezano tudi vprašanje izgradnje komunikacijskega omrežja, torej vsakovrstnih oskrbovalnih in prevoznih poti v ožjem in širšem frontnem zaledju, na kar sta opozorila tako D. Vuga kot V. Klavora, ki pa sta se omejila, kot je bilo že omenjeno, le na kratko predstavitev prometne mreže v Posočju. Največ pozornosti je bila deležna gradnja ceste čez Vršič,267 predvsem spričo tragične usode njenih graditeljev - ruskih vojnih ujetni­ kov, pa tudi zaradi težavnosti in neverjetne drznosti naročnikov ceste, to je avstrijskih voja­ ških oblasti. Kot cesta čez gorski prelaz v Julijskih Alpah je bila zanimiva predvsem za pisce v Planinskem vestniku.268 Druga prometna mreža, o kateri je v slovenski publicistiki moč dobiti nekaj podatkov, so vojaške železnice, katerih splošen oris je podal Stane Kumar v zapisu Vojaške železnice na Slovenskem,269 medtem ko lahko nekaj malega preberemo o po­ skusu gradnje vojaške železnice Logatec—Črni Vrh v črticah iz življenja Logatca in župnij obeh Logatcev.270 Civilno prebivalstvo, begunstvo Popisi vojaških dogajanj so povsem zasenčili, če ne kar zanemarili, »civilna« vprašanja vojne (ne pa tudi političnih),271 čeravno bi bilo potrebno postopoma prerasti stanje poraženca in »posvojiti« 1. svetovno vojno ter se lotiti globalne raziskave predvsem nebojnih tematik vojne, ki se je globoko zasidrala tudi v življenje Slovencev.272 Stereotipi zgodovinskega spo­ mina (»krvava« Soča, »sveta« Gorica), ki gotovo nosijo vsak svojo resnico, namreč niso za 262 Časopisni članek D. Medveda »Pogumni častnik iz Prlekije« (Delo 16. 5. 1991) je bil sicer posvečen Ljudevitu Pivku, vendar pa je bil njegov zapis v delu, ki govori o soški fronti, deležen popravkov in očitkov pretirane »pesniške svobode« - glej Sobotna priloga. (PP29) 25. 5. 1991, pismi Jake Ciglarja in Hilde Slekovec. 2 6 3 Pivkove spomine je po izdaji, ki jo je v letih 1924/1928 založil Klub dobrovoljcev v Mariboru, priredil Vladimir Pivko. 264 Primorski dnevnik 222-228/20. 9.-27. 9. 1967 (neredno). 265 Pogovori na fronti. Carzano 1917: ob 75-letnici. Jadranski koledar 1992, 93-98. 266 Glej opombo 243. 267 Ivan Arih, Gradnja ceste prek Vršiča v času prve svetovne vojne. Železar 4 in 5/30.1. in 6. 2. 1975: — Davorin Vuga, Vršiška cesta in ruska kapelica. Pionior 1984/85, 9/8-10. 2 6 8 Blažej Anton, Kako so gradili cesto na Vršič. Planinski vestnik VIII/1952, 125-128; - Franc Uran, Kako se je delala cesta na Vršič. Planinski vestnik XIII/1957, 151-163. 269 Kronika ХХХХПШ985, 1/58-61. 2 7 0 Knjižica Logatec (Črtice iz življenja kraja in obeh župnij) je izšla ob 80-letnici župnije Sv Nikolaja v Dolenjem Logatcu leta 1991, v poglavju »Soška fronta in poskus gradnje železnice Logatec - Črni vrh« (str. 327-335) obravnava omenjeno problematiko. 271 Poglavitno delo o politični zgodovini Slovencev med prvo svetovno vojno je knjiga Janka Pleterskega, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914-1918. Ljubljana 1971. J. Pleterski je tudi mejo na Soči predstavil s posebnega, političnega zornega kota v razpravi Meja na Soü v notranjih odnosih jugoslovan­ skega gibanja med 1. svetovno vojno. Zgodovinski časopis 41/1987, 1/55—62. 272 Kako sta slovenska ilustrirana časnika Ilustrirani glasnik in Tedenske slike videla in razumela, predvsem pa Slovencem prikazovala prvi svetovni spopad, je pisala Maja Žvanut v Prva svetovna vojna v očeh dveh slovenskih ilu- ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 4 551 svojo pripoved izkoristili celotne pahljače bogatih izkušenj civilnega prebivalstva.273 Na nepo­ sredno bojno dogajanje so namreč vezani številni problemi, bodisi napet prehod iz mirnega v nemirno obdobje, ki je bil tema razmišljanja Alberta Rejca,274 čigar osrednja pozornost je bila usmerjena predvsem na ljudi in njihov stik z vojno.275 Ljudje ob Soči, ki doslej niso bili deležni širših raziskav, so bili z nastankom neposredne fronte na svojih tleh podvrženi raz­ novrstnim udarcem, najsibodi življenju pod okupacijo ali odhodu od doma. Doslej edina predstavitev zasedbenega režima italijanske vojske v Posočju je razprava Branka Marušiča Italijanska okupacija Posočja (1915-1917)215* v kateri je opozoril na razvejano dejavnost ita­ lijanskih zasedbenih oblasti za vzpostavitev javnega življenja na zasedenih (slovenskih) ozem­ ljih in s tem nakazal na popolnoma neobdelano polje zgodovine tega dela slovenskega ozemlja med vojno; ne nepomembno je namreč tudi dejstvo, da je bila prva italijanska okupacija slo­ venskega ozemlja predhodnica kasneje sicer tršega mirnodobnega režima, ki pa se je vendarle naslonil na medvojne ustanove, službe, itd. in bi zato bila potrebna natančnejša raziskava te problematike. Poseben vidik italijanske zasedbe Posočja in skozi celotno obdobje neprestano grozeča nevarnost so bile internacije prebivalstva, zlasti tistega dela, ki je predstavljal poli­ tično, kulturno in duhovno »oblast« v slovenskih vaseh. Po monografski obdelavi te proble­ matike Camilla Medeota v »Storie di preti isóntini internati nel 1915« (Gorizia 1969) je po­ vzemal snov za svoj zapis o interniranih slovenskih duhovnikih Albert Rejec.216 Tu je najti marsikateri dragocen podatek o začetnih italijanskih ukrepih na zasedenih ozemljih. Kot je bilo že omenjeno, je obstajalo poleg težkega sožitja posoškega prebivalstva z ita­ lijansko okupacijo še drugo soočenje ljudi z vojno, t.j. odhod v begunstvo, s katerim se je moralo »sprijazniti« skoraj celotno prebivalstvo Bovškega. O tem je pisal Peter Stres (Usoda prebivalstva na Bovškem v času soške fronte),211 novinarka Dorica Makuc je begunsko izkušnjo Primorcev večkrat predstavila slovenskim bralcem,278 redka pa so osebna pričevanja beguncev iz prve svetovne vojne.279 Čeravno ne moremo trditi, da je bilo v primerjavi s prejšnjim obravnavanim obdobjem bistveno več napisanega o slovenskih beguncih in zato bolje predstavljeno, pa gotovo velja, da je bila med dvema smerema begunstva, t.j. v Italijo oziroma v Avstro-Ogrsko, bolj znana slednja, predvsem s predstavitvami dveh begunskih taborišč Wagne in Brucka na Litvi,280 pa tudi zaradi vpletenosti slovenskega zaledja v begunsko dogajanje. Redke razprave so- vendarle posegle po nekaterih posebnih vidikih begunske problematike. Vilma Brodnik je v razpravi Preskrba beguncev in vojnih ujetnikov v Ljubljani med prvo svetovno vojnom podala osnovne črte srečanja Ljubljane s številnimi striranih časopisov (Kronika XXVH/1979, 2/112-116). Pisanje slovenskih časnikov o Beneških Slovencih med vojno pa je predstavila Metka Gombač, Slovensko časopisje o Beneških Slovencih med 1. svetovno vojno (Zgodovinski časopis 36/1982, 4/339-346). 273 Kot primer izčrpne predstavitve izkušenj civilnega prebivalstva s soške fronte naj omenim projekt skupine zgo­ dovinarjev iz Furlanije - Julijske krajine z naslovom La gente. La guerra (Ljudje, Vojna) (publikaciji je ocenila Marta Verginella, Različni obrazi prve svetovne vojne in njenih razdirajočih grozot v Primorskem dnevniku 29/3. 2. 1991 in v Zgodovinskem časopisu 45/1991, 2/348-350), ki si je zadala nalogo vsestranske osvetlitve tovrstne problematike. Pro­ jekt, v katerem so sodelovali tudi slovenski pisci Marta Verginella (tržaška zgodovinarka, ki jo upravičeno lahko pri­ števamo med slovenske zgodovinarje ne le zaradi njenega slovenskega porekla temveč tudi zaradi »slovenskih« tematik njenega raziskovanja), zgodovinar Drago Sedmak in novinarka Dorica Makuc, je zaključila publikacija v dveh delih La gente. La guerra. Saggi in Documenti. (Udine 1990). 274 Leti 1914 in 1915 na Goriškem. (Na prelomu iz mirnega v nemirno obdobje), Jadranski koledar 1962, 127-133. 275 Števerjan in njegova soseščina v 1. svetovni vojni. Jadranski koledar 1959, 158-163; - Karnijski Nemci in Beneški Slovenci v preizkušnji dveh svetovnih vojn. Primorski dnevnik 78/2. 4. 1966. 275a Zgodovinski časopis 43/1989, 3/231-240. 276 Zgodbe slovenskih posoških duhovnikov med prvo svetovno vojno. Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1971, 96—119. A. Rejec je tudi ocenil Medeotovi knjigi v poročilu »O stiski med furlanskimi in slovenskimi duhov­ niki«. Primorski dnevnik 246/18. 10. 1972. O internirancih je pisal tudi Andrej Pagon-Ogarev, Sardinija — otok pregna­ nih Primorcev in Istranov od 1915-1945. TV-15 42/22. 10. 1969. 277 Pokrajina in ljudje na Bovškem. Alpski mladinski raziskovalni tabori. Bovec 1985-1987. Ljubljana 1988, 9-21. 278 »Razkropljeni smo v širni svet . . .«. Ob 70-letnici velike vojne, ki je pognala v svet tisoče prebivalcev Pri­ morske in jim razdejala domačo zemljo. Slovenski koledar 1989, 41—46; — Begunsko taborišče Wagna. Primorski dnev­ nik 11/13. 1. 1991 (ocena razstave »Fuggiaschi. Imagini e memorie di Wagna 1915-1918«, Ronchi dei Legionari, de­ cember 1990). 279 Petrina Žigon-Trojer, Begunka med prvo svetovno vojno. Rodna gruda 28/1981, 5/32—33. 280 Anton Lazar, Begunsko taborišče v Bruck an der Leitha. Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1993, Gorica 1992, 103-106; - Petra Svoljšak, Utrinek iz slovenske begunske zgodovine. Primorska srečanja 139/1992, 724-726. 281 Kronika XXXVII/1989, 3/226-230. 552 P.SVOUSAK: P R V A SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI begunci, sprva z vzhodnega bojišča in od maja 1915 s »slovenske« fronte; avtorica obravnava predvsem probleme preskrbe ter skozi številke predstavlja stroške vzdrževanja novega, začas­ nega mestnega prebivalstva. Poseben vidik pregnanstva predstavlja šolstvo, ki je bilo do nedavna v slovenskem zgodovinopisju najboljše obdelana tematika slovenske begunske zgo­ dovine, predvsem po zaslugi Andreja Šavlija. katerega razprava Naše goriško in istrsko šolstvo v prvi svetovni vojni282 daje podroben opis razvejane šolske dejavnosti med sloven­ skimi in istrskimi begunci v avstrijskih begunskih taboriščih, ki so bila odraz pravno urejene države, predvsem pa skrbi, čeravno največkrat izhajajoče iz želje po političnem nadzoru nad državljani, za preživetje nedolžnega civilnega prebivalstva. Begunskih šol se je dotaknil tudi G vido S t r e s . ж Pot slovenskega prebivalstva v begunstvo v Italijo predstavlja podpisana v publikaciji Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno (Ljubljana 1991).284 Zaradi nedostopnosti virov je razprava predvsem izhodišče za podrobnejše raziskave, kajti šele globji vpogled v delovanje italijanskega zasedbenega režima in za begunce odgovornih komisij bo pokazal, v kakšnem obsegu in na kakšen način je potekalo begunjenje v Italiji. Poleg splošnih in načelnih poti v pregnanstvo je avtorica opozorila na nekatere posebnosti odhoda bovško- kobariških beguncev v Italijo v zapisu Bovško-kobariški begunci v Italiji med prvo svetovno vojno;1*5 v poljudnem članku je pripovedi o slovenskih izgnancih dodala še begunsko izkušnjo Ludvika Zorzuta.28ft Vojni spomini, dnevniki in pisma Pri pregledu slovenske literature o vojni ne smemo mimo sicer skromnih spominskih zapi­ sov, dnevnikov ali pisem slovenskih vojakov. Spričo pomanjkanja osnovnih raziskav pridobi­ vajo ravno avtobiografska pričevanja neprecenljivo vrednost, saj ostajajo pomenljiv in malo- dane edini kazalec vojakovega doživljanja vojne. Čeravno gre pri tovrstnih (objavljenih) virih za prikaz svojevrstne »individualne« vojne posameznega vojaka,287 pa ne smemo zanemariti dejstva, da je skoraj izključno želja po preživetju vojaka prisilila, da je svojo prisotnost v sve­ tovni vojni zapisal. Objavljeni osebni zapisi ne morejo služiti kot predstavljajoč obrazec, ker pa izpričujejo posameznikovo doživetje vojne, so vendarle del kolektivne izkušnje. Kot ugo­ tavlja Marta Verginella, ki je avtorica ene temeljnih raziskav o slovenskem vojaku in vojni (Esperienze di guerra nelle scritture autobiografiche. I soldati sloveni e la »grande guerra«)™ je slovensko zgodovinopisje doslej premalo pozornosti posvetilo odnosu slovenskega vojaka do vojne, njegovemu bojnemu duhu in odnosom do vojakov drugih narodnosti. V razpravi se je naslonila predvsem na dotlej objavljena pisma in dnevniške zapiske slovenskih vojakov: Karel Jagodic, Med življenjem in smrtjo. (Iz dnevnikov in pisem iz 1. svetovne vojne) ;2m Franc Reberšek, Pisma slovenskega vojaka iz 1. svetovne vojne-290 Marija Stanonik, Etno­ loški oris žirovske družine (1914-1916, po pismih vojaka);29' Eva Holz, Dnevnik Cirila Pre- storja iz 1. svetovne vojne;142 Leopold Vadnjal, Zapiski vojaka 1914-1921.29i Poleg tega je 2 8 2 Zbornik za historiju školstva i prosvjete. Zagreb 1972-1973, 87-135. O slovenskih begunskih šolah je Savli pisal tudi v članku Naše begunske šole v 1. svetovni vojni. Jadranski koledar 1975, 226-231. 2 8 3 Razprava z naslovom Goriško in istrsko begunsko šolstvo v prvi svetovni vojni je izšla v Katalogu k razstavi »Ob 250-letnici rojstva Stefana Kuzmiča (1723-1779)« v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani leta 1973. 2 8 4 Izšlo tudi v Zgodovinskem časopisu 45/1991, 3/429-444 in 4/607-637. O delu je poročal D. Ž., Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno. Svobodna misel, 25. 9. 1992. 2 8 5 Primorska srečanja 121-122/1991, 429-444. 2 8 6 Begunski odjek s soške fronte. Jadranski koledar 1991, 89-91. 2 8 7 Kot je npr. »vojna« znamenitega slovenskega oficirja v avstro-ogrski armadi Albina Mlakarja, ki se je posebno odrezal na tirolski fronti in v 12. soški ofenzivi - glej Janez J. Švajncer. Albin Mlakar - pozabljeni vojak. Kronika 38/ 1990, 1-2/50-56. 2 8 8 Qualestoria XIX/1991, 1/31-71. 2 8 9 Borec XL/1988, 8-9/695-766. Dnevnik in pisma je za tisk pripravil Janko Moder, ki je k tekstu prispeval tudi opombe. 2 9 0 Borec XL/1988, 819/767-814. Za tisk pripravil in opremil z opombami Janez Cvirn. 2 9 1 Traditiones 14/1985, 33-54. Odlomke iz istih pisem je avtorica objavila tudi v Loških razgledih 32/1985, 189-195. 2 9 2 Kronika XXXIV/1986, 1-2/72-88. 2 9 3 Borec XLI/1989, 12/1236-1921. Vadnjalove dnevniške zapiske je za objavo pripravil Stanko Janež, ki je podal tudi osnovne življenjske podatke L. Vadnjala ter izčrpen oris motivov prve svetovne vojne v slovenski književnosti. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 1993 • 4 553 Vadnjalove »Zapi­ ske vojaka 1914- 1921« v uredništvu S. Janeža je leta 1989 izdala revija Borec uporabila tudi še neobjavljeno, čeprav vsestransko uporabljeno korespondenco družine Ger- bec (M. Verginella za svoje raziskave, P. Svoljšak kot vir za raziskovanje življenja beguncev v Italiji) ter dnevnik Josipa Vrbovska (oboje je v varstvu Goriškega muzeja iz Nove Gorice). Čustvovanje preprostega slovenskega vojaka odsevajo tudi objavljena pisma z naslovom Alojz in Tomaž Košar v pismih iz svetovne vojne294 in pisma ter pripovedovanja belokranjskih vojakov v 1. svetovni vojni, ki so ostala ohranjena v župnih kronikah Adlešičev in Dragatuša in jih je za objavo pripravila Marinka Dražumerič v dveh zapisih Belokranjci — vojaki v 1. svetovni vojni.295 Pisma in dnevniki (slovenskih) vojakov so viri osebne narave, pa tudi naj- neposrednejša priča dogajanja na fronti; poleg tega so štirikratni dokument - osebni, zgodo­ vinski, etnološki in dialektološki. Vsebinska nit je vojakov boj s sovražnikom in s strahom, izraz nemožnega in negotovega, zunanji dogodki so avtocenzurirani — avtor je izbrisal, česar ni maral, čeravno bi morda ravno »manjkajoči« delci pripomogli k razumevanju njegove oseb­ nosti. V grobih obrisih so pisma slovenskih vojakov enaka vsem drugim vojaškim pismom, vendar pa po ugotovitvah M. Verginelle v omenjeni razpravi odsevajo posebnosti z ozirom na družinsko okolje, socialni status in sestavo slovenske družbe; poudariti je potrebno, da v pis­ mih nacionalna zavest ne prevlada nad čustvi do take mere, da bi se zaradi nje bili vojaki pri­ pravljeni brezglavo žrtvovati. Tako kot večina Slovencev, so se slovenski vojaki znašli v vojni — kruti in egoistični obrti (kot jo je označil Karel Jagodic), ki je prinesla konec tradicional- 294 Borec XLIV/1992, 1-2/47-79. Uredil, povezal in za tisk pripravil Janko Moder. 295 Kronika XXXIV/1986, 3/183-203 in Kronika XXXXVII/1989, 3/304-308. 554 P. SVOLJŠAK: PRVA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI OD &NESTRA DO ЋкЧ. ; ^ , Arnejčevi spomini »Od Dnestra do Piave« so leta 1970 izšli pri celovški Družbi sv. Mohorja nega sveta, razlogov za njo pa tudi niso razumeli, kot niso dojeli vojne tehnologije, čeravno jih je ta potegnila v svoje žrelo. Pomembnost pisem in dokumentov je v njihovem bogatstvu, ki navkljub svoji delnosti gradijo mozaik vojne izkušnje bojujočih in nebojujočih se Slo­ vencev. Drugo skupino bolj ali manj neposredne vojne pripovedi predstavljajo spomini.296 Tako so leta 1968 ponovno izšli spomini Ivana Matičiča, ki pa ni spremenil le naslova svojega dela v Skozi plamene prve svetovne vojne (Ljubljana 1968), temveč lahko govorimo o nekoliko »popravljenem« spominu ali celo novem delu o prvi svetovni vojni in zlasti o soški fronti. Glavni nagib avtorja je bil izpopolniti prvo izdajo z novimi dokumenti ali dotlej neznanimi mu pričevanji297 (torej le težko govorimo še o spominih), ob preboju v kobariško-bovški kotlini navaja za podkrepitev svojih trditev ocene strokovnjakov,298 delo pa zaključuje z dodatkom 296 Krajše spominske zapise so prispevali: Marija Pikon, Nekaj spominov na prvo svetovno vojno in na koroške borce. Železar 24/20. 6. 1969; - Mladost v vojnih tegobah. Odlomek iz spominov Mihe Marinka. Rodna gruda XVIII/ 1971, 5/5; - Dorica Makuc, Utrinek s poti po soški fronti. Rodna grada XXXV/1988, 7/29; - Tadej Munih, Utrujeni spomin. Krvavo leto 1915 ob Soči. Mladina XXII/1963, 42/13; - Fran Roš, Proti cesarski Avstriji. Večer 277/26. 11. 1968; - Vinko Gaberc, Spomini na prvo svetovno vojno. Primorska srečanja 126/1991, 875-877 (za objavo je spomine pripravil po izdaji iz leta 1935 Slavko Gaberc). m Tako je npr. na mnogih mestih svojo »pripoved« dopolnil s pričevanji dunajske vojne dopisnice Alice Schalek, Am Isonzo (Wien 1917) in s svojimi osebnimi pomenki s podpolkovnikom Turudijem. 298 Npr. oceno polk. Aleksandra Daskaloviča, Bitka kod Kaporeta (Beograd 1925; knjiga je bila ocenjena v Jutru 91/18. 4. 1925) in Giuseppeja Prezzolinija, Dopo Caporetto (Roma 1919). ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 -1993-4 555 - odlomki iz Mussolinijevega dnevnika (Il mio diario di guerra 1915—1917, Roma 1923) in iz knjige Emilia Lussua (Un anno sull'Altipiano, Roma 1945). Bolj neposredno spominska je pripoved Antona Zlobca Za blagor očetnjave. Spomini 1914-1945. (Ljubljana 1981) in Franca Arnejca Od Dnestra do Piave. Spomini iz prve svetovne vojne (Celovec 1970).2" Tudi za slovenske spomine po letu 1945 velja, da gre za preproste zapiske, v katerih so dogodki nizani tako kot so se odvijali v avtorjevem vojaškem življenju, predvsem pa niso dopuščali razmišljanj o razlogih zanje. Toda skozi nepopustljive opise se kaže vsa strahotnost vojne. V primerjavi z nekaterimi, zlasti dobrovoljskimi spomini iz obdobja 1918—1941 so to povsem nepolitični in verni opisi o vojni. Nekakšno posebnost med spominsko literaturo pa predstavljajo spomini na vojno ujetništvo,300 ki se od tistih v prejšnjem obravnavanem obdobju ne razlikujejo. Tako govorijo že omenjeni spomini Leopolda Vadnjala in Janeza Jurce V daljavi so želje (Celje 1974), ki ju je skozi ujetniške dogodivščine vodil predvsem pri­ rojeni gon po preživetju in neizmerna ljubezen do domačih, o neizmernem preizkušanju člo­ veških razmerij in vrlin od dostojanstva do junaštva, poguma, vztrajnosti, vzdržljivosti in strpnosti ter poniževanja. Ujetniški spomini verno ohranjajo podobo časa, prostora, ljudi in dogodkov. Vojna v Posočju ni ostala zapisana le v spominih, dnevnikih, pismih, kronikah ali zgo­ dovinski literaturi, temveč se je za večno vtisnila v pokrajino ob nekdanji fronti, najsibodi z neposrednimi ostanki (kaverne, strelski jarki, kote, zbiralniki vode, tovorne žičnice, poti . . .) ali s spomeniki in pokopališči, katerih ohranjanje in odkrivanje bo sčasoma ponovno obu­ dilo zavest, da se je tudi na slovenskih tleh dogajala »velika vojna«. Temu so namenjene tudi predstavitve posameznih spominskih obeležij, največkrat delo »varstvenikov« naravne in kul­ turne dediščine Davorina Vuge,301 Damjane Fortunat3 0 2 in Spelee Čopič.3 0 3 Spomine na boje in življenje obujajo tudi razstave in muzejske postavitve.304 Poseben »spominski zapis« in vojno izročilo so slovenske vojne razglednice, ki jih je predstavil Janez J. Švajncerr . 305 Vojaški upori Med tematikami svetovne vojne, ki so v slovenskem zgodovinopisju najtemeljiteje obde­ lane, je gotovo vprašanje uporov slovenskih vojakov v avstro-ogrski vojski. Slovenskega vojaka3"6 v številkah, polkih, na bojiščih in v znakih, je najpodrobneje opisal Janez J. Švajn- 299 Ocena Janez Stergar v Kroniki XXI/1973, 1/36-37. 300 Poleg spominov objavljenih v knjižni obliki ne smemo prezreti krajših spominskih zapisov slovenskih ujetni­ kov v ruskem ujetništvu: - Kaznovna nepoštenost. Spomini goriškega Slovenca na rusko ujetništvo. Soča 53/7. 1. 1956 (53)—7. 1. 1956; — J. R., Spomini iz prve svetovne vojne v ruskem ujetništvu. Novi list 627, 3/22. 12. 1966, 30. podlistek. Glej M. Verginella, Storie di prigionia nel labirinto russo. Sloveni in Russia durante la prima guerra mondiale. Quale- storia XX/1992, 3/33-87. 301 Javorca. Pionir 1983/84 8/43-45; - Zgodovinski spomeniki bovške doline. Pionir 1984/85, 3/20-22; - Avstrijsko vojaško pokopališče v Štanjelu. Pionir 1984/85, 8/28-30; - D. V. in Tadej Brate, Spomeniki soške fronte v Bohinju. Pionir 1984/85, 10/16-18; - Črniče. Rodna gruda XXXVI/1989, 12/28; - Spominska cerkev na Javorci. Rodna gruda XXXVH/1990, 7/48; - Vojaški britof v Štanjelu. Rodna gruda XXXIII/1991, 5/48. 302 Vodnik po soški fronti. Primorska srečanja 119-120/1991, 448-449; - Dediščina soške fronte. Primorska sre­ čanja 121-122/1991, 588-585. 303 Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni. Kronika 35/1987, 3/168-177. 304 Jaka Ciglar, Zasebna zbirka o soški fronti. Kronika XXXV/1987, 1-2/104-108; - Tomaž Pavšič, Razstave slik o soški fronti. Primorske novice 30/20. 7. 1979 (ob razstavi v takratnem domu JLA v Tolminu); - Zorko Harej, Podobe soške fronte: 1915-1917. Primorska srečanja 82-83/1988, 316-318 (ob razstavi v vili Bartolomei v Solkanu); - Lilijana Vidrih-Lavrenčič, Podobe soške fronte 1915-1917. - Razstava Goriškega muzeja. Kronika XXXXVI/1988, 1-2/118-119 (ob isti razstavi); - Drago Sedmak, Soška fronta 1915-1917. Nova Gorica 1989 (katalog k razstavi - muzejski zbirki soške fronte na Sveti Gori); - Vojna v Posočju 1915-1917. Ob otvoritvi Kobariškega muzeja. Nova Gorica 1990. 305 Slovenske vojne razglednice v prvi svetovni vojni. Kronika 33/1985, 1/41-49. Prispevek je bil zasnovan kot dopolnilo k oceni knjige o nemških in avstrijskih vojnih razglednicah »Jeder Schuss ein Russ, jeder Stoss ein Franzos, Literarische und graphische Kriegspropaganda in Deutschland und Österreich 1914-1918« (Wien 1983) (Knjigo je predstavil Franc Rozman, Vsak »Sus« en Rus, vsak »Štos« en Francoz. Naši razgledi 3/10. 2. 1984). Dorica Makuc je tematiko vojne propagande, katere pomemben del so bile tudi vojne razglednice, predstavila v članku Propaganda v službi vojne najmočnejše prepričanja (Primorski dnevnik 4. 10. 1991) predstavila razstavo »L'Arma del Persuasione« (Gorica, 29. 6.— 4. i l . Ì99Ì); ob razstavi je izšel tudi obsežen katalog z istim naslovom (Gorizia 1991). 306 Ob petdesetletnici začetka 1. svetovne vojne se je slovenskih vojakov spomnil Jurij Mušič, Ognjeni krst slo­ venskih fantov 1914. Kronika XIII/1965, 2/84-93. 556 P. SVOUŠAK: PRVA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI cer,M)1 zlasti v katalogu k razstavi »Spomini na svetovno vojno 1914—1918« (Maribor 1988) z naslovom Svetovna vojna 1914-1918. Slovenci v avstro-ogrski armadi, ki je odličen priročnik za poznavanje prisotnosti slovenskih vojakov v avstrijski vojski in svetovni vojni, pa tudi v poskusu celovitega prikaza vojne in vojaške zgodovine Slovencev v knjigi (sprva priročniku za gojence TO) Vojna in vojaška zgodovina Slovencev (poglavje »Prva svetovna vojna«, Ljub­ ljana 1992, 53—76). Kot rečeno, so upori slovenskega vojaštva v avstrijski vojski oddvojena tematika slovenske vojne zgodovine, ki je bila v obdobju 1918—1941 predvsem priložnost za obujanje žalostnih, a ponosnih spominov, izvzemši Lojzeta Udeta, ki je s svojimi razpravami dajal pečat tudi slovenskemu povojnemu zgodovinopisju o omenjeni problematiki. Članki in razprave L. Udeta kot tudi drugih piscev so sicer prav tako nastali ob obletnicah uporniških dogodkov (ob 40 ali 50-letnici), vendar pa je za vse značilen kritičen, predvsem pa analitičen pristop k obravnavanju raznovrstnih motivov, ki so pripeljali do februarskih, majskih in oktobrskih vojaških uporov leta 1918. Verjetno nenepomembno je tudi dejstvo, da je leta 1964 v češčini in leta 1968 v slovenskem prevodu izšla odlična študija češkega vojaškega zgo­ dovinarja Karla Pichlika Iz ruskega ujetništva v boj proti vojni (Ljubljana),308 ki že v naslovu izraža temeljno vodilo slovanskih upornikov v letu 1918, t. j . boj proti vojni. Lojze Ude je v številnih razpravah309 podrobno razčlenil vojaške upore in razloge zanje ter jih vmestil v širše dogajanje v monarhiji, oziroma opozoril na prepletenost raznolikih dejavnikov v majskih upo­ rih: povrnjenci iz ruskega ujetništva, ki pa so z oktobrsko revolucijo povezali predvsem upe na konec vojne in mir ter povratek na svoje domove, saj je bil potek ruske revolucije preza­ pleten, da bi ga večina ujetnikov razumela, nacionalno nezadovoljstvo, pomanjkanje, razmah narodnega (jugoslovanskega) gibanja, obeti ponovnega odhoda na fronto (maja so se uprli nadomestni bataljoni). Podobno je, upoštevajoč širši vidik uporov oziroma razlogov zanje raz­ mišljal Vlado Vodopivec,m ki je, naslanjajoč se na K. Pichlika, prepričljivo odklanjal eno­ stranske in poenostavljene razlage o povratnikih (in pobudnikih uporov) iz ruskega ujetništva kot nosilcih idej boljševizma in zato njegovimi agenti. Po Vodopivcu (in Pichliku) je bil osnovni vzrok uporniške dejavnosti povratnikov v socialnih in nacionalnih protislovjih (uprli so se namreč predvsem vojaki tistih narodnosti, pri katerih so se razvila nacionalna in socialna gibanja), medtem ko je pomenila socialistična revolucija uresničevanje njihovih upov o miru. V. Vodopivec poudarja, da je prišlo v ujetniškem gibanju, ki se je razvilo med ruskimi ujet­ niki (kasnejšimi povratniki) v februarju 1918 in ga je vodil močan protivojni duh, po miru v Brest Litovsku in po nemškem napadu, ko so prejšnja mirovna gesla zamenjala nova, t. j . o potrebi boja za obrambo socialistične revolucije, do diferenciacije in so se le redki ujetniki pridružili Rdeči armadi. V obeleževanje petdesetletnice uporov slovenskega vojaštva je posegel tudi Dušan Ker- mavner,311 ki je v polemičnem zapisu 3 1 2 (odzval se je na pisanje Lojzeta Udeta) 3 1 3 in ob oči­ tanju slovenskemu zgodovinopisju, da zaostaja v raziskavah o »težnjah in tveganjih [. . .] borcev in mislecev v preteklosti«, natrosil nekaj novih in zanimivih podatkov o razpoloženju avstrijskih oblasti ob majskih vojaških uporih. Polemika se je razvnela predvsem ob dveh vprašanjih, in sicer o odnosu piscev političnih spominov, predvsem Albina Prepeluha, do vojaških uporov 307 Slovenski polki in njihovi znaki v prvi svetovni vojni. Časopis za zgodovino in narodopisje 1/1981, 117-134; - Albin Mlakar - pozabljeni vojak. Kronika XXXVIII/1990, 1-2/50-56. 308 Tipkopis prevoda je bil na voljo v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino že od leta 1965. 309 Upori slovenskega vojaštva avstro-ogrske vojske 1918. Borec 12/1967, 965—967; — Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski armadi. Zgodovinski časopis XXII/1968, 3-4/185-205; - Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski vojski maja 1918. O Judenburgu in drugih vojaških uporih. Delo 128/11. 5. 1968; — Upor slovenskih vojakov. Vzroki uporov slovenskega vojaštva v avstro-ogrski vojski po uradnih poročilih in po interpelaciji jugoslovanskega kluba. Naši razgledi 290/25. 5. 1968; — Monografija o Judenburgu (Dr. Johann Andritisch: Die Mauterei in Judenburg im Mai 1918). Delo 142/25. 5. 1968; - V Radgoni so se uprli. V pomladnih mesecih 1918. leta. Delo 142/25. 5. 1968; - Še o uporih slovenskega vojaštva. K zapisu Presoja avstrijskih oblasti. Delo 170/22. 6. 1968 (zapis je odgovor na članek Dušana Kermavnerja, Presoja avstrijskih oblasti. Še o slovenskih vojaških uporih maja 1918. Delo 156/8. 6. 1968); Upori slo­ venskega vojaštva v avstro-ogrski armadi. V: »Slovenci in jugoslovanska skupnost«, Maribor 1972. 310 Odmevi oktobra med slovenskimi vojaki v avstro-ogrski armadi. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja VII/1967, 1-2/121-127; - Odmevi oktobrske revolucije med slovenskimi vojaki avstro-ogrske armade. Sodobnost 15/ 1967, 1115-1121; - Naš odnos do preteklosti. Ob petdesetletnici upora slovenskih vojakov. Naši razgledi 9/11. 5. 1968. 311 Judenburg in Loeben pod vplivom upora slovenskih vojakov. Naši razgledi 10/25. 5. 1968. 312 Presoje avstrijskih oblasti. Med judenburškim in radgonskim uporom je bil murauski. Delo 156/8. 6. 1968. 313 Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski vojski maja 1918. O Judenburgu in drugih vojaških uporih. Delo 128/11. 5. 1968. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 4 557 (Ude je bil razočaran, saj v spominih ni zasledil nikakršnega odmeva, Prepeluh je namreč pisal le o posamičnih izgredih, kar se je Udetu zdelo popolnoma nedopustljivo) ter o narod­ nostnem nezadovoljstvu kot odločilnem gibalu uporov slovenskega vojaštva. Povsem dru­ gače, torej le v smislu povzemanja dogodkov in njih svečanega spominjanja, a v nekaterih pri­ merih povsem nekritično v zvezi z vplivanjem oktobrske revolucije na upornike, so izveneli krajši zapisi v slovenskem časopisju."4 Edina slovenska monografija o uporih v avstrijski vojski v letu 1918 obravnava prvi upor vojaštva, to je upor mornarjev v Boki Kotorski, gre pa za delo Rafaela Perhauca Upor mor­ narjev v Boki Kotorski (Ljubljana 1976).315 Natančna predstavitev bokljanskega upora, pod­ krepljena z dnevniškimi zapisi udeležencev, v marsičem izžareva duh časa, v katerem je delo nastalo. Tako Perhauc dosledno ocenjuje upor kot izraz socialistične in internacionalne revo­ lucionarne akcije, morda premalo upoštevajoč širše/splošne razmere v monarhiji, na katere je opozarjal predvsem Lojze Ude,316 ki je upor mornarjev povezal predvsem s štrajkovnim gibanjem v januarju 1918 in menil, da je bil razdorni element nacionalnega nezadovoljstva še slaboten. R. Perhauc se je v mnogih člankih ustavljal predvsem pri vprašanju deleža sloven­ skih vojakov v uporu,317 o katerem je pisalo še nekaj slovenskih piscev.318 Poleg upora mor­ narjev v Boki Kotorski sta se Fabijan Trgo in Mirko Pleiweiss ustavila tudi pri uporniškem razpoloženju bivših avstro-ogrskih mornarjev v Pulju (31. oktober 1918). V vrsti uporov, ki so zajeli nenemško vojaštvo avstro-ogrske armade, se upori v Furlaniji v oktobru 1918 razlikujejo od majskih po tem, da so se (sicer neuspešno) uprli vojaki na fronti in s tem razrahljali disciplino v vojaških vrstah ob še zadnjih krčevitih poskusih vojske raz­ padajoče monarhije, da bi premagala antantne zaveznike. Opisovalca »furlanskih« uporov321 Samo Pahor322 in Branko Marušič323 sta si enotna, da je revolucionarno razpoloženje uporni­ kov potrebno razumeti izključno kot upor proti bojevanju, pri čemer je bil boljševizem le metoda in ne cilj. Na upore vojaštva je potrebno navezati tudi tematiko razpada avstro-ogrske armade (in tudi monarhije).324 Posledica so bili tudi novi pogoji življenja na tistem delu slovenskega 3 1 4 France Šušteršič, Upor v Judenburgu. Iz dogodkov po oktobrski revoluciji pri nas (s slikami). Ljubljanski dnevnik 101/30. 4. 1957; - Pismo iz Judenburga. Borec IX/1957, 10/392; - Boris Lipužič, Vpliv oktobra na juden- burški upor, Slovenski poročevalec 262/6. 11. 1957; - Lenart Balog, Viharna noč v Judenburgu. Kako so se kranjski Janezi uprli. Ljubljanski dnevnik 260/7. 11. 1957; - Franc Kurinčič, Šli so s pesmijo na morišče. Spomini na upor v Rad­ goni pred 40 leti. Slovenski poročevalec 120/24. 5. 1958; - Tomo Brejc, Spominska svečanost ob 41. obletnici radgonskih žrtev 24. maja v Gornji Radgoni. Rodna gruda VI/1959, 6/158; - Lea Mencinger, Oktober med slovenskimi vojaki v Avstro-Ogrski. Glas 83/4. 11. 1967; - Ivan Nemanič, Upori slovenskih fantov v maju 1918. TV-15 17-18/30. 4 .-7 . 5. 1968; - isti, Upori slovenskih vojakov v maju 1918. TV-15 25-30/25. 6.-30. 7. 1969; - t.m., Upori slovenskih vojakov znak revolucijonarnega vrenja. Ob petdesetletnici uporov v Radgoni. Primorski dnevnik 123/24. 5. 1968; - Upor pred 50 leti. Rodna gruda XV/1968, 7-8/246; - Lojze Stradiot, Judenburški upor. Borec IXX/1968, 8-9/688-690; - Vla­ dimir Gradnik, Prvi slovenski polk »Nanos«. S 97. polkom v Ukrajini leta 1918. Jadranski koledar 1972, 182-187; - Ivan Kreft, Dogodki v Radgoni pred 50 leti. Večer 112/14. 5. 1968. 1 1 5 Ocena Janko Poljavec, Borec 28/1976, 6-7/414. 3 1 6 Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski armadi. Zgodovinski časopis XXII/1968, 3-4/185-205. 3 , 7 Opis upora je bil v skrajšani obliki objavljen v Primorskem dnevniku 128-155/9. 6.-16. 7. 1970 pod naslovom »Delež Slovencev pri uporu mornarjev v Boki Kotorski leta 1918«. Drugi članki so: - Iz pisem upornih mornarjev. TV- 15, 9-10 (neredno)/7. 3.-14. 3. 1974; - Prav na današnji dan pred 60 leti se je na ladjah vila rdeča zastava. Primorski dnevnik 26/1. 2. 1978; - Zgodovinski upor v Boki. Delo 25/1. 2. 1978. 3 1 8 Jože Vidic, Ob 50-letnici upora mornarjev v Boki Kotorski. Železar 5/2. 2. 1968 (objavil tudi Glas 9/3. 2. 1968); - Mirko Radmanovič, Oktobrski odmevi na avstro-ogrskih oklepnicah. Ob 60-letmci upora mornarjev v Boki Kotorski. Naša obramba 1978, 2/56-58. 3 1 9 Upor mornarjev v Boki Kotorski leta 1918. Borec IX/1957, 19/389-390; - V Pulju 1918 leta. Borec IX/1957 10/391; - Svet mornarjev je odločil. 7D 42/19. 10. 1978; - Mirko Pleiweiss, Mornar in zgodovina. Dan 9/1979, 85/22-23. 3 2 1 Upor slovenskega polka v Codroipu 24. oktobra 1918. Primorski dnevnik 296/22. 12. 1968 (članek je delo dveh avtorjev. Ernesta Adamiča, Tako se spominjajo upora še živi udeleženci, in Lojze Ude, Kaj pravijo uradna poročila v dunajskem vojnem arhivu.). 3 : 2 Slovenci in propad avstro-ogrske armade. Primorski dnevnik 260/10. 11. 1068. 3 2 3 Odmevi oktobrske revolucije na Piavi: v »Primorski čas pretekli«, Koper 1985, 188-197 (prva objava v Gori­ ških srečanjih 2/1967, 6/42-44). 3 2 4 Jurij Mušič, Ob štiridesetletnici razpada bivše avstrijske vojske. Kronika VI/1958, 3/146-148; - Andrej Tišler, Spomini na leto 1918. Tržaški vestnik 16/1. 9. 1958; - Fran Zwitter, Prezrta obletnica. Prostor in čas 1969, 1-2/73-76; - Branko Marušič, Na Primorskem ob razpadu Avstro-Ogrske. Jadranski koledar 1967, 153-159; - Ivo Juvančič, Razpad avstro-ogrske monarhije. (Zapozneli nekrolog ob 50-letnici). Prešernov koledar 1969, 45-54; - Florjan Laimiš, Petdeset let. Borec 1969. 11/894-910; - Dragovan Šepič, Tržaški Slovenci v dneh razpada Avstro-Ogrske. Pri­ morski dnevnik 296/22. 12. 1968. 558 P. SVOUSAK: PRVA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI ozemlja, ki ga je po premirju zasedla italijanska vojska,325 kar pa že presega časovni in tematski okvir razprave. Dobrovoljci Tud; slovenska povojna »vojna« publicistika ni obšla tematike jugoslovanskega dobro- voljskega gibanja326 ter slovenskih in italijanskih327 vojnih dobrovoljcev, čeravno v nepri­ merno manjšem številu kot v obdobju 1918—1941. Največjii delež dela je ponovno opravil Ernest Turk, ki je s knjigo Dobrovoljci proti Avstro-Ogrski (Ljubljana 1978) dopolnil monu­ mentalno zbirko spominov slovenskih dobrovoljcev »Dobrovoljci - kladivarji Jugoslavije« z zadnjem obdobjem vojevanja slovenskih dobrovoljcev, t.j. 2. svetovno vojno. V Turkovem povojnem pisanju, tudi v predstavitvi posameznih drobcev iz slovenske dobrovoljske zgodo­ vine,328 je mogoče opaziti vsebinsko/ideološko novost, saj pridaja nacionalnemu značaju dobrovoljske vojne progresivne in revolucionarne pritikline, kot je npr. revolucionarna zavest. Obenem ugotavlja, da je v primeru dobrovoljskega gibanja potrebno pridati, da je nacionalna revolucija prehitela proletarsko, saj je gibanje postavilo kot vodilo nacionalno osvoboditev. Dobrovoljsko gibanje ocenjuje kot dosleden boj proti nacionalnim zatiralcem, v »obrambo« udeležbe dobrovoljcev na strani antantnih zaveznikov pa pridaja, da se niso borili za interese kapitalistov in nacionalistov, temveč za razpad Avstro-Ogrske, kar je pomenilo tudi njihovo politično afirmacijo. Knjiga Ernesta Turka je tudi svojevrsten obračun z zapoz­ nelo kritiko zbornika »Dobrovoljci — kladivarji Jugoslavije«, katere avtor je bil France Klop- čič,329 ki je uredniku spominske knjige očital, da je izšla izključno v znamenju slave ter zato molči o disidentski dejavnosti in tako izraža apriorni antisovjetizem. Med preživelimi sloven­ skimi dobrovoljci se je vnel tudi spor glede poimenovanja vojakov, ki so se borili za zrušitev črnožolte monarhije, t.j. ali gre za prostovoljce ali dobrovoljce, »sprte strani« pa sta predstavljala Jaka Avšič330 in Društvo slovenskih vojnih dobrovoljcev iz vojn 1912—1918, ki je že v imenu nosilo zakonsko in ustavno »ime« vojnih dobrovoljcev, kar je služilo tudi v zavr­ nitev očitkov, da je šlo za neke vrste posrbljenje slovenske besede. Med mlajšimi slovenskimi teksti je potrebno omeniti tudi kratek oris dobrovoljskega gibanja in deleža Slovencev v njem Janeza J. Švajncerja,331 ki je kritično razčlenil predvsem nezadovoljstvo slovenskih in hrvaških vojakov ali nižjih oficirjev v dobrovoljskih odredih ob spoznanju, ker so služili očitno le za popolnjevanje srbske vojske, zunanji znak tega pa je bil gotovo razpust Dobrovoljskega odreda januarja 1917 po zmagi na Kajmakčalanu. V sklopu vojaške udeležbe Slovencev v prvi svetovni vojni je potrebno omeniti tudi slovenske »preporodovce« in njihov boj proti Avstriji, ki ga naj neposredne j e obravnava zbornik pričevanj še živečih »preporodovcev« Preporodovci proti Avstriji (uredil Adolf Ponikvar, Ljubljana 1970),332 kratko oceno pomena in mesta v slo­ venski zgodovini pa je prispeval Fran Zwitter.333 ,2- Branko Marušič, Na Goriškem v drugi polovici leta 1918. Primorski dnevnik 38-45/14. 2.-22. 2. 1964 (neredno); - isti, Deset številk »Goriške straže« leta 1918 važen vir za tedanje dogodke na Goriškem. Drobec iz naše bližnje zgodovine. Primorski dnevnik 34-35/9. 2.-11. 2. 1964. 326 Milorad Janković, Naši prostovoljci v prvi svetovni vojni. TV-15 39/22. 9. 1964; - Dušan Željeznov, Dobro­ voljci proti Avstro-Ogrski 1914-1918. Primorski dnevnik 185/6. 8. 1978 ob izidu knjige Ernesta Turka). 327 Alojzij Res, Slovenski in italijanski prostovoljci 1. svetovne vojne. Soča 180-181/20. 1.-27. 1. 1951. 328 Vojni dobrovoljci in narodnoosvobodilna borba. Slovenski poročevalec 228/27. 9. 1953; ^-Dobrovoljci ali pro­ stovoljci. Delo 205/28. 7. 1962; - Borki iz svetovne vojne. TV-15, 33/11. 8. 1963; - Kdo je bil Milan Gorup?. Lik voj­ nega prostovoljca - Slovenca v Oktobrski socialistični revoluciji. TV-15, 17/27, 4. 1965; - Ob 50. letnici preboja solunske fronte. Naši razgledi 19/5. 10. 1968; - Dobrovoljci - Slovenci in borci za severno mejo. Delo 271/3. 10. 1969. 329 Prostovoljci - disidenti. Naši razgledi 9/13. 5. 1967. 33° Bili smo prostovoljci. TV-15 11/21. 3. 1974. Pisal je tudi o borbeni dejavnosti slovenskih dobrovoljcev v »Boji v Dobnidži pred 50 leti« v Delu 325-327/1. 12.-3. 12. 1966. 331 1. svetovna vojna, v: »Vojna in vojaška zgodovina Slovencev«, 53-76. 332 Zbornik prinaša tudi seznam »preporodovcev« 1912-1914, ki vsebuje tudi podatke o udeležencih v dobro­ voljskih vrstah. Seznam jugoslovanskih dobrovoljcev, udeležencev prve svetovne vojne (39 imen) je priložen tudi h »Gradivu o slovenski partizanski saniteti. Priloga II.« (zbrali in uredili prim. dr. Pavla Jerina-Lah in prim. dr. Božena Grosman, Ljubljana 1979). 333 Spremna beseda v Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, 5-9. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47-1993-4 559 .. цвдаам&ииавц" Gasparijeva vojaška razglednica iz leta 1916 (po knjigi »Oblaki so rudeči«, Trst 1988, ur. J. Povše) Življenje na fronti in v zaledju K razumevanju problematike preživljanja vojne veliko prispevajo pričevanja o vojnem življenju vasi, skupnosti ali posameznika, ki, vmeščena v kronistične zapise, zaokrožujejo osnovni vojni okvir. Tovrstni viri, kot je na primer kanalska kronika, ki jo je v razpravi Dogodki v občini Kanal od 28. junija 1914 do 7. avgusta 1915. (Kanalska kronika) objavil Drago Sedmak334 in tako obelodanil zanimiv izsek iz življenja kraja v prvih dneh svetovne vojne (mobilizacija, vojno stanje, nastanek neposredne fronte in prvi boji, ki so prekinili pisanje kronike) ali pa razmišljanja o ormoškem vojnem življenjskem utripu, zapisana v spo­ minih Rude Jurčeca Luči in sence (1914-1958) (prvi del 1914-1929; Buenos Aires 1964), sku­ paj s »tradicionalnimi« zgodovinskimi viri, znotraj kompleksne pripovedi, omogočajo preraš­ čanje pogostokrat mehanskih shem, ki so bile značilne za opisovanje vojne. Vojna se je nam­ reč dodobra vsesala v vse pore življenja, oblikovala svoje zakonitosti in nove odnose.3343 Korenito je posegla v gospodarski razvoj bojujočih se držav, ukrepi pa so seveda prizadeli tudi slo­ venske dežele. V luči svetovnih gospodarskih razmer in z upoštevanjem še posebno težkega gospodarskega položaja centralnih držav (blokada!) je o slovenskem gospodarstvu med vojno pisal Jože Šom v razpravi Slovenciin gospodarski položaj v prvi svetovni vojni,335 ki je tudi edina slovenska študija o tej problematiki,336 čeravno je tudi ta omejena na delovanje Gospo­ darskega odseka Narodnega sveta in na njegovo odzivanje na (gospodarsko) propadanje Avstro-Ogrske ter na snovanje temeljev za prehodno dobo in novo državo. Ljubljana je bila 334 Kronika XXXVI/1988, 1-2/81-83. 334a veliko informacij je mogoče dobiti v krajevnih zbornikih in zgodovinah, npr.: Ivan Vrhovnik, Trnovska žup­ nija v Ljubljani (Ljubljana 1951), Janez Kramar, Marezige. Trdnjava slovenstva v Istri 1986 - 1930 (Koper 1982), Nataša Nemec, Bilje. Kronika. (Nova Gorica 1989), Jurij Beltram, Vogrsko v ogledalu časa. (Koper 1990), Tomaž Bud- kovič, Bohinj med prvo svetovno vojno. Bohinjski zbornik. (Radovljica 1987). 335 Zgodovinski časopis 35/1981, 1-2/57-81. 336 Med vojno se je razmahnila tudi posebna gospodarska panoga, t.j. tihotapstvo, o čemer je pisal Anton Šeško, Tihotapstvo. Sladkogorčan 1972, 1/10, ki je podal kratek pregled te dejavnosti med obema svetovnima vojnama na šen- tiljskem področju. 560 P- S V O U S A K : PRVA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI kot slovenska prestolnica tudi središče raznovrstnih dejavnosti in pobud, ki so bile v nepo­ sredni povezavi z vojno, ki je bila tudi prostorsko zelo blizu, žal pa so doslej raziskani le drobci, kot je neuresničen poskus priprave vojne zbirke v Ljubljani, ki naj bi vsebovala pred­ vsem material s »slovenske« fronte (o tem je pisala Maja Žvanut v razpravi Delovanje deželne centrale za domovinsko varstvo za Kranjsko med 1. svetovno vojno - priprave za vojni muzeja1 ali pa dobrodelne akcije ustanov in posameznikov, namenjene za podporo obubo­ žanega civilnega prebivalstva, za dnevna zavetišča za vojne sirote in vdove ter vojne invalide, o čemer je pisala Vilma Brodnik (Dobrodelnost v Ljubljani med prvo svetovno vojno).m Vojni režim, ki je zavladal v avstrijskih deželah ob začetku 1. svetovne vojne, je vplival tudi na življenje na Slovenskem, kjer je z italijanskim vstopom v vojno začel veljati režim t.i. območja armade na bojišču in so nagla sodišča sodila tudi za kazniva dejanja civilnih oseb, je v slovenskem zgodovinopisju predstavljen z nekaj tehtnimi razpravami, ki so tolikanj bolj povedne tudi spričo nekoliko ostrine med razpravljala. Največ povedo viri sami, ki so najbolj nazorna »poročila« o času, »ko so odpadle običajne navade zadržanega, pretehtanega in korektnega vedenja mirnih dni in se je nenadoma pokazalo, kakšni so odnosi v resnici«.339 Poročila vojaške in vladne komisije, ki jih je za objavo pripravil Janko Pleterski (Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917. Ljubljana 1980-1982), predstavljajo »absoluti­ stični« vojni režim v Avstriji in še posebej preganjanja Slovencev, kar omenjajo tudi vsa slo­ venska dela, ki govore o razmerah med 1. svetovno vojno na Slovenskem, vendar po ugoto­ vitvah J. Pleterskega34" nobeno med njimi omenjeno problematiko ni obdelalo sistematično in dovolj izčrpno.341 Tako lahko najpopolnejšo podobo o vojnem absolutizmu na Slovenskem dobimo, poleg odlomka o preganjanju Ivana Cankarja, ki ga je za objavo pripravil France Klopčič (Preganjanje Ivana Cankarja leta 1914)342 v polemičnih zapisih Dušana Kermavnerja O s"revi7u slovenskih justificirancev v prvi svetovni vojni347, in O aretacijah Slovencev med prvo svetovno vojno.344 Kermavnerjeve razprave, pa naj si bo razčlemba različnih številk o sloven­ skih justificirancih v slovenskem časopisju ali pa o drugih ukrepih vojnega absolutizma na Slo­ venskem, so vedno ali predvsem obračun s slovenskim zgodovinopisjem, ki mu očita zanemar­ janje metodoloških prijemov in nezgodovinsko prikazovanje slovenskih aretacij ter polovične resnice. Največkrat »opomnjeni« Janko Pleterski se je seveda odzval z zapisom Nekaj nepri­ čakovanega odgovora Dušanu Kermavnerju,345 vendar pa se moremo navkljub številnim popisanim listom pridružiti začetni ugotovitvi J. Pleterskega, da sistematičnega pregleda o političnem preganjanju Slovencev med vojno še nimamo. Dragan Matic je dosedanje razis­ kave dopolnil s primeri preganjanja v Prispevek k vprašanju političnega preganjanja Sloven­ cev med prvo svetovno vojno346 ter pozornost svojega raziskovalnega dela usmeril tudi tja, kjer se je preganjanje dejansko »dogajalo«, na Ljubljanski grad in njegove funkcije v različ­ nih obdobjih svetovne vojne, ki jih je nazorno predstavil v dveh razpravah: Vojaški zapor na Ljubljanskem gradu od 15. 8. 1914 do vstopa Italije vi. sv. vojno341 in Karantenska postaja za vojne ujetnike na Ljubljanskem gradu.3 4 8 Vpetost zgodovinopisja v vsakokratna dogajanja in spremembe v družbi se nedvomno dokazuje tudi skozi obravnavanje obdobja 1. svetovne vojne. Če ugotovimo, da je bil povojni čas bogat s vsakovrstnimi prispevki o 1. svetovni vojni, pa moremo istočasno tudi dodati, da 3 3 7 Kronika 33/1985, 1/64-67. 3 3 8 Kronika 38/1990. 1-2/56-65. 3 3 9 Vasilij Melik, Spremna beseda v Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917. Poročili vojaške in vladne komisije (pripravil J. Pleterski). Viri 1, 2. Ljubljana 1980, 1982, 3. 3 4 0 N.o.m., 6. 3 4 1 Za seznam avtorjev, ki so se v svojih delih dotaknili vprašanj vojnega absolutizma glej J. Pleterski, n.o.m., 6. 34:1 Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1/1960, 2/295—299. 3 4 3 Zgodovinski časopis XXIV/1970, 1-2/93-97. 3 4 4 Zgodovinski časopis XXVII/1973, 3-4/343-375. 3 4 5 Zgodovinski časopis XXV1II/1974, 3-4/367-380. 34'' Prispevki za novejšo zgodovino XXXI1/1992, 1-3/201-219. 3 4 7 Kronika 38/1990. 2/127-134. 3 4 8 Zgodovinski časopis 46/1992, 1/71-85. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 4 561 se vsebinski okvir vendarle tudi v naslednjem obdobju ni bistveno spremenil. Tako lahko sicer pritrdimo mnenju Petra Vodopivca, da je bil poglobljen in k raznolikim vidikom življenja v preteklosti usmerjen pristop uspešnejši pri raziskovanju zgodovine do leta 1918,349 pa bi bilo vendarle na tem mestu morda potrebno letnico prestaviti tudi v obdobje 1. svetovne vojne, saj ne moremo prezreti dejstva, da so tudi o tem obdobju slovenske zgodovine »po moči« bist­ veno krepkeje zastopane teme, ki so bile pisane predvsem z vidika kasnejšega razvoja in je zato njih obravnavanje pistalo ali ostalo na politični in dogodkovni ravni. Izbiro »jugoslo­ vanskih« tem, ki so dajale pečat pisanju v obdobju 1918—1941, pa tudi po letu 1945 (izvzemši zadnja leta, ki so prinesla nekaj svežine v raziskovanje tega obdobja), na drugi strani pa zapostavljanje drugih vidikov 1. svetovne vojne (npr. soška fronta, ki je nenazadnje presegla zgolj ozke slovenske okvire) so tako narekovale potrebe dnevne politike najpogosteje za potr­ jevanje svojih razvojnih usmeritev. Ob tem je potrebno poudariti, da prevladuje v slovenski bibliografiji o prvi svetovni vojni skoraj izključno publicistična literatura in to ne glede na obdobje, v katerem je nastajala. Strokovni pristop se pojavlja le v redkih delih, pa še ta pove­ čini niso prišla izpod peresa šolanih zgodovinarjev. Če primerjamo obdobji 1918-1941 in 1945-1992 glede na število objavljenih enot, predvsem časopisnih člankov, lahko ugotovimo veliko razliko »v prid« prvemu obdobju. V letih med obema svetovnima vojnama so prišli tudi jasneje do izraza različni pogledi na posa­ mezna vprašanja kot po letu 1945, kar moramo pripisati splošnemu političnemu ozračju. Pestrosti člankov med obema vojnama je tako botrovala nazorska različnost slovenskih časo­ pisov, razdeljenih na katoliško in liberalno smer. Zatorej je tudi izbor problemov odgovarjal nacionalni in idejni usmeritvi obeh meščanskih taborov. »Jugoslovanske« teme so bile tako predvsem v domeni liberalno usmerjenih časnikov, ki so seveda »poskrbeli« za ustrezne inter­ pretacije preteklih dogodkov. Primerjava publicistične in zgodovinske literature v obravnavanih obdobjih in mesta 1. svetovne vojne v njih pa pokaže tudi na morda nekoliko presenetljivo dejstvo, da se glavne poteze pri izbiri tematike navkljub radikalni spremembi družbenega sistema niso spremenile. Socialna revolucija je sicer postavila nove zahteve pred slovensko zgodovinopisje in tudi publicistiko, to je »potrebo« po obravnavi socialno-političnega in to s poudarjenim ideološkim vidikom,35" vendar so se tudi te »uspešno« vključile v »jugoslovanske« teme iz obdobja 1918-1941 in bile deležne novih (ali popravljenih) interpretacij. Temeljne ideje o Srbiji — združiteljici in osvoboditelj ici so bile sicer potisnjene v ozadje, saj se je povojna oblast napa­ jala predvsem iz dogodkov 2. svetovne vojne. Prva svetovna vojna je prešla na rob zgodovin­ skega obravnavanja in spomina. 3 4 9 Poizkus opredelitve razvoja slovenskega zgodovinopisja z vidika odnosa zgodovina — ideologija (Teze za raz­ pravo). Problemi 12/1984, 6-9. ,5( l Odnos med zgodovinopisjem in politiko kritično obravnava Peter Vodopivec v omenjenem članku (glej opombo 349). R i a s s u n t o LA PRIMA GUERRA MONDIALE E GLI SLOVENI Rassegna della storiografia, della pubblicistica e della letteratura commemorativa slovena sulla prima guerra mondiale (Parte 2a) Petra Svoljšak La dipendenza della storiografia dai singolari avvenimenti e dai cambiamenti nella società si dimostra indubbiamente anche nel modo in cui essa tratta il periodo della la guerra mondiale. Così il periodo successivo alla »grande rivoluzione mondiale« fu ricco di scritti sul tema della la guerra mondiale; va tuttavia aggiunto che l'argomento non cambiò fondalmentamente nemmeno nel periodo successivo alla 2a mondiale. Secondo »il potere« prevalgono in gran parte temi, scritti prin- cipalmente dal punto di vista degli avvenimenti che seguirono la la se guerra mondiale. Il tratta- mento di questi temi raggiunge o rimane sul livello politico e fattuale. 562 P . S V O U S A K : P R V A SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI La comparazione dei periodi 1918—1941 e 1945—1992 basata sul numero delle unità publicate, per la maggior parte articoli di giornale, mostra una grande differenza »a favore« del primo periodo. Tuttavia, la comparazione della letteratura publicistica e storiografica dei due periodi e della parte che ebbe la la guerra mondiale in essa, ci porta alla conclusione che i lineamenti prin- cipali nella scielta dei temi non sono cambiati nonostante i cambiamenti radicali del sistema sociale. Il fronte »sloveno« attira un po' più d'attenzione, rimanendo però il campo d'attività della publi- cistica. La rivoluzione sociale pose nuove richieste alla pubblicistica come anche alla storiografia slovena, le quali si manifestarono per lo più nel »bisogno« di trattare temi socio-politici, il che si inseriva »efficacemente« nei temi »jugoslavi« del periodo 1918-1941; nacquero nuove o aggiustate interpretazioni (per esempio nel modo del trattare il movimento volontario e ribellioni dei soldati sloveni). Vengono lasciate dietro le idee fondamentali della Serbia-liberatrice e unificatrice degli oppressi, per il motivo che il regime del dopoguerra »si ispirava« prevalentemente negli avveni- menti e nei processi della 2a guerra mondiale. La laguerra mondiale passò gradualmente ai margini della richerca storica e della memoria colletiva slovena. In quest'ultimo decennio è risorto l'inter- esse per il periodo della la guerra mondiale e per le questioni »civili« in stretto legame con gli avve- nimenti della guerra. Così l'attenzione dei ricercatori di questo periodo-conformemente a nuove vie di ricerca storica della scienza storica slovena- è rivolta alla ricerca della vita quotidiana e nelle vicende della gente comune. NARODNI MUZEJ, Ljubljana, Prešernova 20, tel.: (061) 218-876, fax: (061) 221-882 Jaroslav Šašel: OPERA SELECTA Ljubljana : Narodni muzej, 1992 (Situla 30), 872 strani. Izbrana dela Jaroslava Šašla (1924-1988), eminentnega slovenskega epigrafika in antičnega zgodovinarja, obsegajo 92 člankov, ki so bili objavljeni v letih 1953—1990. Večina je bila doslej publicirana le v tujih revijah, ki pa jih ni vedno lahko dobiti. Nekaj pa je takih, ki so bili objavljeni v slovenščini in urednika (Stane Gabrovec in Rajko Bratož) sta se odločila, da jih prevedemo v angleščino, da bodo tako dostopni širši mednarodni strokovni javnosti. Vsi prispevki v delu Opera selecta so tako zdaj v tujih jezikih — angleščini, nemščini in italijanščini. Razvrščeni pa so po tematskih skupinah, ki odražajo Šašlovo široko znanje in zanimanje: I Študije o onomastiki in prosopografiji II Epigrafika in zgodovina III Vojaška zgodovina IV Študije o ekonomski zgodovini V Mesta, naselja in topografija področja ob Severnem Jadranu, v Vzhodnih Alpah in za Zahodnem Balkanu VI Pozna antika in srednji vek Geografsko torej obravnavajo področje od Severnega Jadrana in Vzhodnih Alp do osrednjega Podonavja in Zahodnega Balkana. Kronološko pa od začetka Rimskega cesarstva do zgodnjega srednjega veka. V publikaciji je objavljena tudi celotna bibliografija Jaroslava Šašla, dodani pa so obsežni indeksi razdeljeni po tematiki: I. imena oseb, ljudstev in božanstev; II. geografski pojmi; III. predmetni indeks. Strokovne ustanove in člani strokovnih društev imajo 25%, študentje pa 50% popusta za nakup po enega izvoda knjige.