KLIC TRIGLAVA
IZ VSEBINE:
•	NAS JE CHURCHILL IZDAL?
•	SLOVENCI BREZ ZAŠČITE
•	CROATIA PRESS
•	J. D. Z.
•	PROTISLOVJA TITOVEGA REŽIMA
309
FEBRUAR 1965
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD M I D D X Tel.: ENField 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.C.I.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA. združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urednik: Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada Skandinavija: Jože Rozman, Ristolantie 3 a 8, Helsinki, Finska
Anglija:	1.4.0
Argentina: 300,- (700.-) Avstralija:	1.10.0 ( £A 3 )
Avstrija:	40.-
Finska:	10,-	Nemčija:	13.-
Francija:	12.-	Švedska:	15.-
Italija:	2000.-	Urugvaj	50.-(110.-)
Kanada:	3.50	($7.00)	U.S.A.:	3.50	($7.00)
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Printed by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road. Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.
POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 20. FEBRUARJA 1965.
LETO XVIII. $TEV. 309.
WINSTON CHURCHILL
Umrl je velik mož - državnik, politik, poslanec in bojevnik. Dobojeval je zadnjo bitko svojega pestrega življenja in svet, ne le Anglija, se mu je poklonil na veličastnem pogrebu. Kot bojevnik, podjeten in neugnan, se je v mladih letih udeležil konjeniškega naskoka v Sudanu, na stara leta pa je oborožil svojo deželo z vodikovimi bombami. Kot politik je prekoračil dobo od imperijev do Združenih narodov. V svojem dolgem in polnem življenju se je človeško motil in trmasto zaletaval. S politično nestanovitnostjo mlajših let je nazorno pokazal, ka ko v angleškem strankarskem življenju ni svetovnonazorske zagrizenosti. Odrezal se je kot mornariški minister in urezal kot finančni. Njegova najsijajnejša ura je napočila, ko je bil že v poznih šestdesetih letih, nekajkratni "bivši" minister in znan publicist. Ob njegovem vodstvu v drugi svetovni vojni zblede 'vsi očitki iz prejšnjih časov. Za zmago ima od vseh posameznikov največjo zaslugo. In upravičeno se postavlja vprašanje, ki seveda nikdar ne more biti odgovorjeno: Ali bi Britanija zmagala v zadnji svetovni vojni, če ne bi imela Churchilla ? Vsa slava Winstona Churchilla dejansko počiva na lavorikah zadnje velike vojne.
Kot poslanec je globoko cenil demokratične ustanove. Celo v najtežjih urah, ko je sovražnik stal pred vrati in je Angliji grozila nevarnost kot že stoletja ne, je spoštoval parlamentarne navade in si pritrgal čas za debate. Parlamentu je poročal o porazih in o zmagah. V bleščečih govorih je prepričeval poslance. V svobodnih glasovanjih, ko zaradi koalicijske vlade ni bilo strankarske parlamen tarne discipline, kot je sicer običajno v veljavi, so mu poslanci izrekali zaupanje v najtemnejših in najslavnejših dneh angleške zgodovine. Ko so ga poklicali na oblast, jim je obljubljal kri, delo, solze in pot. Ko je Evropa klonila in se je Sovjetska zveza bratila s hitlerjevsko Nemčijo, Amerika pa je stala ob strani, je poosebljal trdovratno Anglijo in izjavljal: 'Borili se bomo na obalah... nikdar se ne bomo udali.' Niso se udali, ampak so se borili do zmage. In po zmagi v Evropi mu je sicer hvaležni narod na volitvah odvzel oblast in ga odrinil v opozicijo.
Zadnji od velike trojice je odšel po večno plačilo. Roosevelt zmage ni doživel. Stalin je preživel vojno in nadaljeval s strahovlado. Nacizem je bil premagan, a komunizem je zajel polovico Evrope. Churchill kot državnik je zgodaj spoznal nevarnost in prvi je dognal, da se je od Baltika do Jadrana spustila železna zavesa. Ni mu mogoče očitati kratkovidnosti, ki je med vojno odlikovala ameriške državnike z Rooseveltom na čelu. Če bi šlo po Churchillovi zamisli in bi se zavezniki izkrcali v Istri namesto v južni Franciji, bi se utegnilo drugače zasukati, kot se je.
Prekmalu je, da bi izrekali zgodovinsko sodbo o Churchillu kot državniku, za katerega vsekakor lahko rečemo, da je od tujcev najbolj pomagal Titu na o-blast. Za to politiko je bilo odločilno, da se mu Jugoslavija ni zdela tako važna v Sredozemlju kot Grčija in ga zato ni brigalo, kako bodo v Jugoslaviji uredili notranje zadeve; saj ne bo sam živel tam, je nekoliko cinično izjavil brigadirju Macleanu. Zanimalo ga je edino, kdo pobije več Nemcev. Mi tega tedaj seveda nismo razumeli, ker si niti v sanjah nismo predstavljali, v kako obupnem vo -jaškem položaju se je Anglija nahajala v prvih letih vojne. Nič pretiran ni zaključek, da bi ob poznavanju stvarnega stanja morkla podjarmljenih narodov v Evropi verjetno tako padla, da bi bil praktično nemogoč kakršenkoli odpor zmagovitemu Hitlerju. Zdaj pač razumemo, da bi se v tem boju Churchill povezal s samim hudičem, kot je rekel.
Dražile so ga malenkostne spletke izbeglih politikov; da, malenkostne v pri meri s tem, kar je bilo tedaj na tehtnici. Edino obvezo je nekam romantično čutil do takrat še mladega kralja kot poglavarja države, ki je v težkem času našla svojo dušo in se postavila na zavezniško stran. Ne smemo pozabiti, da je jugo -slovanski 27. marec v tistih dneh porazov v moralnem oziru dokaj pomenil za moralo Britancev, pa čeprav se pozneje nismo na bojnem polju izkazali.
Tako nas je "izdal", kot nekateri radi otročje napišejo. Vsa njegova podpora partizanom morda ni bila odločilna v tem smislu, da brez nje komunisti ne bi dosegli oblasti, vendar jim je gotovo zelo pomagala. A tudi če bi se bil Chur chill odločil drugače, bi nas težko rešil pred komunizmom, potem ko smo ga mi in naši očetje tako daleč zavozili. Za zgodovinsko sodbo je prekmalu. Vendar kot sodobniki zapišemo s premislekom in spoštovanjem, da nas je zapustil velik mož, ki je prispeval več kot kdorkoli k zmagi nad Hitlerjem. Tako nas je rešil nacističnega novega reda, ki bi bil tudi za nas, Slovence in Jugoslovane, doma in po svetu, mnogo, mnogo hujši, kot pa je sedanje stanje.
BESEDE IN DEJANJA
Pri komunističnih kongresih je navadno tako, da zaradi kupov suhega listja besed ne vidiš gozda, Decemberski kongres Zveze komunistov Jugoslavije ni iz jema. Odlikoval se je po dolžini in besedičenju, a pomemben bo po tem, kako bodo besede spremenili v dejanja, kot je celo Tito pametno pripomnil. Dva meseca po kongresu teh dejanj še ni videti, pač pa se komunisti po stari grdi formalistični navadi na sestankih komitejev in aktivov in grup širokoustijo in "proučujejo" materiale s kongresa ter jih razlagajo navadnim smrtnikom. To se seveda pravi, da obilnemu besedišču dodajajo še več besed in na suho listje kopičijo prazno slamo.
Pa vendar ne smemo biti preveč zajedljivi. Na kongresu je bilo za komuniste nenavadno mnogo različnih pogledov na različna dogajanja in v centralni komite so izvolili lepo število novih in mlajših članov. S tem so pokazali, da se zavedajo nevarnosti staranja in odmiranja. Koliko pa so staro partijo uspeli pomladiti z vbrizganjem tega seruma, bo pokazala bodočnost. Centralni komite je pri teh prizadevanjih narastel na tako veliko število članov, da bo preokoren za uspešne seje in razprave. Že preje je izvršni komite prevzel mnogo dela, ki bi po pravici pripadal centralnemu. Tako bo najbrže še bolj v bodočnosti.
UREDNIŠTVO
SLOVENCI POD ITALIJO
ALI SE SLOVENSKA LEVICA ZAVEDA ODGOVORNOSTI PRED ZGODOVINO?
Tudi leto 1964. je minilo, ne da bi Slovenci v Italiji dosegli zaščitni zakon v smislu šestega člena ustave, ki pravi, da republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi zakonskimi normami. Človek v svetu morda misli, da je italijanska demokracija nekaj popolnega in vzvišenega tako s človečanskega kakor s krščan skega vidika. Pa ni tako! Od nekdaj imajo italijanski odgovorni krogi in ljudje navado pisati in hvaliti pravičnost in človekoljubnost državnih zakonov in ravnanja z jezikovnimi manjšinami. Tudi obljub imajo polna usta in polne pole papirja. Pri stvari pa gre samo za hvalisanje in opravičevanje pred svetom, kajti v resnici so italijanski odgovorni činitelji silno skopi in prav malo demokratični, ko gre za pravice in zaščito-Slovencev v Italiji. Vsaj trideset tisoč Slovencev v videmski pokrajini je še vedno brez pouka materinščine, pa se že 99 let nahaja pod Italijo. Nimajo niti svojih otroških vrtcev niti osnovni šol. V tem, kar pa imajo, pa se morajo slovenski otroci učiti samo v italijanščini.
Goriški in tržaški Slovenci imamo sicer svoje šole, ki so že vse uzakonjene razen nižjih enotnih srednjih, ki pa v republiki obstojajo šele drugo leto. Toda priborili smo si jih z veliko vztrajnostjo in s trdim naporom. Vse osnovne in srednje šole smo imeli pod Avstrijo slovenske, toda fašizem nam jih je uničil. Po njegovem padcu in po premirju 8. septembra 1943. smo si jih jeli sami obnavljati ali jih odločno zahtevati, pod nemško okupacijo in pod zavezniško vojaško upravo. Od takrat smo čakali 18 let, dokler ni leta 1962. izšel prvi šolski zakon. Zdaj vztrajamo še na zahtevi, da nam uzakonijo posamezne obvezne e-notne srednje šole in uvedejo stalež za učitelje in profesorje.
Pred nekaj leti smo dosegli obnovitev otroškega vrtca v ulici Randaccio v Gorici, ki je letos dobro obiskovan. V tekočem šolskem letu smo pa dosegli obnovitev vrtca v Podgori, ki smo ga zaradi sovražne propagande pred leti izgubili. Tako imamo zdaj v goriški občini pet vrtcev (dva v mestu in po enega v Pev mi, v Podgori in v Štandrežu) in šest osnovnih šol (dve v mestu in po eno v Pev mi, v Podgori, v Šentmavru in v Štandrežu). V Gorici imamo še obvezno nižjo enotno srednjo šolo, gimnazijo in klasični licej ter učiteljišče. Na deželi imamo tri osnovne šole v Števerjanu, tri v Doberdobu, štiri v Sovodnjah, po eno v Krminu (na Plešivem) in Dolenjah (v Škriljevem). Vrtci so tudi v Doberdobu, v Sovodnjah in v Števerjanu, pa ne po vseh vaseh.
Na Tržaškem smo dosegli Slovenci svoj vrtec sredi mesta v Trstu in v Se -sljanu (obč. Nabrežina). Posebno trda je bila borba za tega zadnjega, saj ga je bil s posebnim ukrepom prepovedal sam guverner Mazza, še prej pa ga je ospo ravala pokrajinska uprava. Drugače pa delujejo slovenske šole vseh vrst povsod na Tržaškem, enako tudi otroški vrtci. Tam imamo še devet obveznih srednjih enotnih šol, klasični in realni licej, učiteljišče in trgovsko akademijo.
Računamo, da je na tržaški univerzi vpisanih kakih 150 slovenskih visoko-šolcev, čeprav trdijo optimisti, da jih je 220. Slovenska akademska lista Adria, ki nastopa vsako leto za izvolitev visokošolskega predstavništva, je v njem vsako leto zastopana s svojim svetovavcem. Navadno doseže na volitvah nekaj nad 60 demokratičnih glasov, dočim se slovenski levičarji pridružijo Italijanom.
Celokupno šolsko stanje je v številkah naslednje: Na Tržaškem je 27 otroških vrtcev s 594 otroki in 3 1 učiteljicami, na Goriškem pa 9 vrtcev s približno 160 otroki in 9 učiteljicami.
Osnovnih šol je na Tržaškem 38 s 1039 učenci in 123 učitelji, na Goriškem pa 18 šol s 388 učenci in 52 učitelji.
Na Tržaškem je dalje 15 srednjih šol s 1050 dijaki in 152 profesorji, na Go riškem pa so 4 srednje šole s 247 dijaki in 38 profesorji.
Kot je bilo že poročano, smo demokratični Slovenci lani na deželnih volitvah oddali 10. 000 glasov in si pridobili enega deželnega poslanca, ki dobro nastopa in upamo, da bo žel tudi dobre uspehe.
Znan je tudi izid upravnih volitev na Tržaškem, ki so bile v novembru. Sedaj se tam slovenski demokrati pogajajo s predstavniki italijanskih strank za se stavo občinskih odborov v Dolini in Nabrežini ter pokrajinskega odbora v Trstu.
POSTOPNO RAZ.LAŠČEVANJE SLOVENSKEGA KMETA
Raznarodovalna in razlaščevalna politika ozkosrčnih italijanskih krogov je v nekaj letih spremenila etniški značaj nabrežinske občine na škodo Slovencev. Slovenski levičarji silijo slovenske demokrate, naj gredo v Nabrežini skupaj s komunisti ter z njimi in italijanskimi socialisti sestavijo občinski odbor. Nasvet je seveda protisloven, če upoštevamo, da so levičarji v Nabrežini s svojimi gla sovi izvolili dva socialista italijanske narodnosti. Tragika tega stanja izvira iz dejstva, da so titovci tudi v Trstu kot že prej na Goriškem razpustili svojo samostojno politično organizacijo in se brezpogojno vpisali v italijansko socialistično in komunistično partijo. Zdaj vsi Slovenci nosimo porazne posledice tega koraka. Ko so pred letom italijanski socialisti skupaj z demokrščani, socialnimi demokrati in republikanci sestavili tržaški občinski odbor, so objavili nekaj generičnih izjav glede spoštovanja pravic slovenskega prebivavstva.Vendar pa izjav ni nihče stvarno izpeljal. Mar bi titovci obnovili samostojno organizacijo! In naj bi složno ali pa vsaj narodno lojalno nastopali s slovenskimi demokrati.
Kljub vsem slovenskim šolam pa naša manjšina ne more pravilno rasti, saj smo tržaški in goriški Slovenci predmet gospodarskega uničevanja. Sistematično namreč razlaščajo slovenskega kmeta in gospodarja zdaj z izgovorom, da rabijo zemljo za zgradbe novih naselij za istrske izseljence, zdaj za industrijske name ne, zdaj za zgradbo ljudskih stanovanj in četrti, zdaj za mestni regulacijski na črt. Že dobro leto se goriški slovenski demokrati upiramo načrtu industrializa -cije slovenskih Sovodenj in zgradbam delavskih stanovanj v Štandrežu (Gorica) , ker bi izvedba velikopoteznega načrta dejansko uničila obe ti dve naselji. Pristojnim italijanskim činiteljem pri tem namenu pomaga občinska uprava v So-vodnjah, ki je v rokah slovenskih levičarjev, ker ravnodušno med drugim izjavlja, da bodo Sovodnje itak v roku 50 let izginile, ker da jih bo Gorica preplavi -la. A vendar zaupamo v slovensko zavest te občinske uprave, da ne bo nased -la italijanskim šovinistom.
Trenutno je goriška občinska uprava (demokristjani s pomočjo misinovcev ali neofašistov) vinkulirala 390. 000 kv. metrov zemlje v Štandrežu. Pridni in u-bogi slovenski vrtnarji se zdaj boje za svojo bodočnost, kajti demokrščanska po litika ne pozna obzira in usmiljenja do njih.
Občinska uprava pa je tudi že pripravila regulacijski načrt, ki predstavlja
pravi smrtni udarec Štandrešcem, saj jim popolnoma uniči gospodarstvo in vas. Enako kot prej omenjena vinkulacija zemlje za zgradbo ljudskih stanovanj in če trti, je tudi ta regulacijski načrt umeten. Desetletni naravni prirastek v goriški občini bi bil kakih 6000 duš. Vinkulirali pa so vsega skupaj 900. 000 kv. metrov zemlje za približno 14. 000 ljudi. Goriška občina ima danes 42. 000 ljudi, a regulacijski načrt je delan za kakih 87. 000 prebivavcev, kolikor naj bi jih dosegla goriška občina v 20 do 25 letih! Kdo ne vidi v tem jasnega namena uničevanja slovenskega gospodarstva in dušitve slovenske manjšine!?
Zadnje čase se še govori, da bodo postavili protosinhrotron za izkoriščanje jedrske energije na področju slovenskega Krasa, in sicer na območju dober dobske občine. Daši zaenkrat to le kaže željo določenih krogov, je vendar treba vedeti, da bi ostvaritev te ideje pomenila hud udarec za Slovence, ker bi se tu naselilo iz drugih delov države kakih 15. 000 ljudi, ki bi udušili slovenski živelj.
Vsi ti ukrepi so kajpak delani proti jasnim predpisom ustave, ki pravi, da so vsi državljani ne glede na jezik, ki ga govorijo, enakopravni, in da republi -ka ščiti jezikovne manjšine. Ob vsem tem pa ni slišati iz Jugoslavije niti najmanjšega glasu v obrambo Slovencev v Italiji. Se vedno se borimo za slovanska imena, saj je še vedno v veljavi fašistični zakon, ki jih prepoveduje. Na matičnem uradu v Gorici se slovenski starši vedno prepirajo s pristojnim uradnikom, ki se trmasto protivi vpisati novorojenčkom slovanska imena. Hvala Bogu, da je končno zdaj senatna komisija predložila zakonski osnutek za preklic tega zloglasnega zakona. Ta osnutek tudi priznava pravico pisanja teh imen z našo abe -cedo.
VPRAŠANJE SLOVENSKE ŽUPNIJE V GORICI
Trenutno razpravljamo o vprašanju ustanovitve samostojne (personalne) žup nije za Slovence v mestu. Vprašanje je sprožil sam škof v zvezi z novimi liturgičnimi predpisi in obredi v slovenščini. Prevladuje mnenje, da bi morali dobiti Slovenci dve župniji v mestu in ne le eno, ter ohraniti pravico do slovenske maše in pridige tudi v drugih cerkvah v mestu. Le pod temi pogoji bi sprejeli personalni župniji; ali pa naj ostane vse pri starem, ker se slovenski verniki bojimo, da bi nas radi merodajni italijanski činitelji potisnili iz cerkve na Trav niku, iz stolnice in iz cerkve na Placuti. - Ker so v Podgori, Pevmi, Šentmav -ru in Štandrežu slovenske teritorialne župnije, tam personalne niso potrebne.
Vse gornje kaže, kako trda je naša borba v Italiji in kako naporno terpogo sto brezuspešno je prizadevanje nas vseh, da bi zajezili politiko sistematične -ga razlaščevanja slovenskega kmeta in raznarodovanja našega naroda. Kaže pa tudi našo trdno voljo do življenja in razvoja. Kljub temu smo prepričani, da bo parlament končno le izglasoval zaščitni zakon, da bomo tako zares postali ena -kopravni državljani italijanske demokratične republike.
Dr. AVGUST SFILIGOJ
V marcu bomo objavili poročilo o izidu pogajanj za sestavo upravnih odborov na Tržaškem. Tedaj bomo tudi na uvodnem mestu komentirali Dr. Sfiligojev članek ter razpravljali o nedavnem sklepu Narodnega sveta koroških Slovencev, da bodo koroški Slovenci prvič nastopili pri volitvah v koroški deželni zbor s samo -stojno slovensko listo. - Upamo, da bomo prihodnjič tudi objavili poročilo o taj nem jugoslovanskem dokumentu in poročilo o 3. zasedanju vatik. koncila. Ur.
‘DEJSTVA SO NEDOTAKLJIVA’
Od političnega sodelavca
V	roke mi je prišla 235/236. številka časopisa CROATIA PRESS, ki jo izda ja v New Yorku g. Karlo Mirt. List je sicer datiran 1964, a ker se je šele zdaj pojavil, ne izključujem, da gre ali za tiskovno napako ali nerazumljivo zamudo.
V	tej številki je g. Mirt objavil dolg članek o stanstedskem sestanku, o katerem sem nazadnje pisal na tem mestu v juliju. Tedaj sem prišel do zaključka, da se je ves načrt zataknil pri Srbih predvsem zaradi netaktnosti na dr. IFešelje vi strani, kakor je namreč - nasprotno dogovoru - ves "Načrt demokratične alternative" tedaj prišel v javnost. Zato me je tem bolj zanimalo mnenje predstav nika umerjene hrvatske desnice, kamor prištevam g. Mirta. Nikakor nisem pričakoval pozitivne ocene samega sestanka. Končno je Stansted dvignil toliko pra hu v emigraciji, da je zdaj treba skoro z lučjo iskati njegovih zagovornikov.
Toda kup netočnih podatkov, ki jih vsebuje omenjeni članek v Croatia Preš si, ne jemlje le vrednosti političnemu razglabljanju tega brez dvoma interesantnega sestanka, ampak postavlja celotno poročanje omenjene tiskovne agencije v tako slabo luč, da bo odslej moral vsak resen in odgovoren časnikar dvakrat premisliti, preden bo sprejel navedbe Croatia Presse kot dejstva.
Evo nekaj najbolj očitnih netočnosti:
-	Vekoslav Farkaš je postal urednik 'Klica Triglava', Savez Oslobodjenje i-ma Slovence za člane in tudi inž Predavec je član Oslobodjenja. Niti eno ne drži!
-	G. Vane Ivanovič ni bil rojen leta 1914. niti ni študiral v Oxfordu. Tudi ne more g. Ivanovič napredovati v Konservativni stranki, ker najprej ni konservativec in drugič, ni britanski državljan. Kot tak nikdar ni igral očitane vloge v britanski obveščevalni službi, ampak je bil - podobno kot stotine drugih tujcev - med vojno zaposlen v vojaški službi, ki je izdajala propagandni list 'Pobedu', ki so ga zavezniška letala trosila po okupirani Evropi. Iz trte je zvito, da je žena g. Ivanoviča premožna.
-	Ni res, da 'Review' pretežno kritizira ameriško pomoč Jugoslaviji. Kot časnikar bi vendar g. Mirt z lahkoto ugotovil, da so dosedanje številke 'Review' objavile 3 članke o literaturi, 2 članka o delavskih svetih, samo 2 članka o zu -nanji politiki in 3 članke o ekonomskih vprašanjih. Od skoro 15 člankov je samo eden kritiziral ameriško pomoč Titu.
-	Celo komunistično sodišče je tiho sprejelo na znanje, da Draža Mihailovič ni nikdar pisal Paveliču. Urednik 'Croatia Presse' bi pač moral vedeti, da je vsa taka pisma pisaril na vnaprej (od prezaupljivega Draže Mihailoviča) podpisanih praznih papirjih obveščevalni oficir g. dr. Ranko Brašič. Itd, itd, itd.
Urednik 'Croatia Presse' ima vso pravico do lastnega mnenja o Stanstedu; Vsak demokrat bo to njegovo pravico spoštoval. Ni pa prav, da je spreminjal dejstva in še manj je prav, da je preobrnjena potem uporabil za podporo svojemu komentarju. Vsi nehote in nevede naredimo napake, toda v to kategorijo gotovo ne gre prištevati kopico prevrnjenih dejstev, ki jih je objavil g. Mirt.
ZA KRŠČANSKO EDINOST: Slovesne ure molitve za edinost se je 28. janu-ar ja v ljubljanski kapucinski cerkvi udeležil tudi ljubljanski pravoslavni paroh g Aleksandar Šimič, ki ga je spremljal generalni vikar msgr. Stanko Lenič.
Šlo je za obstoj slovenskega naroda!
Ne vidim prav veliko smisla, da bi na široko polemiziral z g. dr. Kociprom (gl. članek 'Vera v nemško zmago', KT 306.), ker se bojim, da v osnovah nikdar ne bova prišla do soglasja: tako diametralno nasprotno gledava na zadnjo vojno.
Rad pa bi odgovoril na nekaj njegovih izjav v omenjenem članku, ki me zadevajo osebno:
Predvsem ne morem razumeti, zakaj hoče g. dr. Kociper že na samem začet ku umazati moj značaj in mi s "pravljico" podtakniti neresnico. Moj članek 'Ar -hiv je rešen! ' je bil pisan na osnovi originalnega poročila, ki sem ga izročil svo jim predpostavljenim. Priča osrednjemu dogodku, omenjena v članku, živi v Argentini in mora biti dobro poznana g. dr. Kocipru.
Za svojim medvojnim ilegalnim imenom se nisem skrival zaradi kakega sra mu ali strahu, kot to namiguje g. dr. Kociper; to ime je v slovenski javnosti vsaj toliko poznano kot moje polno ime. Uporabil pa sem ilegalnega, ker smatram,da sodi sam dogodek v medvojni čas in pa ker ob njem nisem hotel vezati svojega i-mena s položajem pri 'Klicu Triglava', ker eno kot drugo nima nobene zveze.
S "pripovedko" o Karadjordjevi zvezdi sem hotel poudariti važnost, ki so jo tedaj predpostavljeni polagali na rešitev arhiva; - v ljubljanskem zaporu je tedaj sedelo na desetine ilegalcev, ki bi jih arhiv lahko še bolj inkriminiral, okupatorju pa dal v roke novo orožje za dodatne aretacije. Zato smo se tedaj lotili reševalne akcije in pri tem dobesedno nosili glave v torbah. Misliti na zvezde ni mogel nihče, ker za to ni bilo časa!
G. dr. Kociper ni poklican soditi, kaj so mislili moji starši ob "otroški igrici", ko so se znašli 28. junija 1944 v zaporu, niti ne, kaj so mislili starši ostalih sodelavcev. O tem naj se sami izjavijo! Ko so Nemci zahtevali od mojega zaprte ga očeta g. Franceta Pleničarja, naj me gre iskat in pripelje na Gestapo, da bi s tem rešil sebe in svojo ženo-mojo mamo pred internacijo v Nemčijo, me je moj oče ob tajnem snidenju objel in s solzami ponosno izjavil, da se bo sam vrnil na Gestapo in v sodne zapore, kjer je moja mati jamčila s svojim življenjem za oče tov povratek.
Kar zadeva "morilce" in "umor", je zadeva tako kočljive narave, da si niti teologi često ne upajo izreči o tem svoje sodbe. Povedano v skrajnostih: "Weiblo-vo usmrtitev lahko prav tako nazovete umor kot Kantetovo obešenje; zavisi samo od tega, s katerega zornega kota gledate. Tako si tudi mednarodni pravniki niso na jasnem. In ker spada ta zadeva v področje človekove vesti, jo naj tudi g.dr.Ko ciper tam pusti.
Nikjer nisem značaja generala Rupnika napadel in v dobro štejem njegovemu zetu g. dr. Kocipru, da se zavzema zanj. Generalov težak položaj sem razumel in je to razvidno iz mojega članka. Toda politično se z generalom nisem strinjal;ne kaj njegovih izjav politično ni bilo modrih in bi bilo bolje, če jih ne bi bilo.
Slovenski narod je namreč tako trdno verjel v zavezniško zmago in nanjo tako vezal svoj obstoj, da zanj praktično ni moglo biti druge politike, ne glede kateri tabor bo v domači revoluciji zmagal. Vera v zmago Zaveznikov in vera v po raz Nemcev je bila v narodu tako silna, da je bila ta vera nazadnje edina točka ki je "družila" i domobrance i četnike i partizane. Ce g. dr. Kociper misli o domobrancih drugače, potem jih pač ni dovolj poznal.	BRATKO
+	3 .Ktrh/tfTVR
Britanski študentje in ‘Perspektive’
Od našega dopisnika
Lani septembra je 'Klic Triglava' pisal o "Information Bulletinu", ki ga je julija pričela izdajati Južnoslovanska demokratska zveza v VeL Britaniji za angleško govorečo javnost. V tisti številki je bilo govora o Ameriki in podružab-Ijenju zemlje v Jugoslaviji, objavljeni pa so bili tudi izvlečki zanimivega interv juja, ki ga je imel dopisnik beograjskega 'Nina' z dr. Bakaričem. Priobčena je bila tudi kratka vest o 'Perspektivah' in podatek iz 'Nina', da je po letu 1959. o-koli 40. 000 Jugoslovanov pobegnilo na zapad.
Decembra je izšla 2. številka tega 'Information Bulletina', ki zelo obširno razpravlja o aferi s 'Perspektivami' in navaja primer Zdravka Tomaža, urednika kranjskega 'Glasu', ki je jugoslovanske vojake prikazal kot brezglave ljudi, ki stanujejo v vojašnicah - umobolnicah za zdrave ljudi. Za tak zločin je 'Narod na armija' zahtevala strogo kazen... Potem piše 'Bulletin' o novem, petem ekonomskem poskusu v Jugoslaviji ter obširno citira znani Bakaričev septemberski govor v Zagrebu. Za zaključek citira izjavo šefa Udbe Vojina Lukiča, kakšna je razlika med jugoslovansko in zapadno policijo. Človek bi počil od smeha nad tako preprostostjo, če ne bi bilo v njej toliko tragike.
Dalje je britanski odbor JDZ zainteresiral za primer 'Perspektiv' britansko sekcijo "Amnesty International", ki je nestrankarska mednarodna organizacija, ki se bori za svobodo mišljenja v politiki in za svobodo verovanja. Kot sem zvedel, je bila skupina te Amnesty International na birminghamski univerzi poverjena, da zasleduje ljubljansko afero in predvsem odkrije stvarno naravo Pučnikove obtožnice ter za zadevo zainteresira merodajne činitelje v svetu.
Kot so vodniki JDZ že naglašali, njihova organizacija posveča skrb novim beguncem, ki še prihajajo iz Jugoslavije. Tako je v nekaterih njihovih pokrajinskih organizacijah po 70 do 90% samih novih beguncev. Daši je ta problem poln tveganja, je po drugi strani politično realen. Pri tem tudi ne gre pozabiti vpliva, ki ga novi begunci mnogo lažje izvajajo na jugoslovanske sezonske delavce. Ker se tisoči teh sezoncev vračajo v domovino, takega dela ne gre podcenjevati.
Na to je mislilo vodstvo JDZ, ki je prav za te sezonce pričelo izdajati šapi rografiran 'Bilten'. Prva novemberska številka je bila polna zanimivih informa-CÜ> * v glavnem izvirnih in spretno urejenih iz jugoslovanskega časopisja, ki oči-vidno sezoncem ni dostopno. Že večkrat je bilo ugotovljeno, da obiskovavci iz do movine nimajo dobrega pregleda nad dogajanji doma, dasi so jim dobro poznani nekateri posamezni dogodki. Predvsem pa ne znajo primerjati dogodkov doma s stanjem v svetu. Sezonci so v tem oziru na boljšem, ker dnevno spoznavajo položaj v svetu in ga ob dobrih informacijah o domovini potem lahko bolje primerjajo. Na to je predvidoma računala Južnoslovanska demokratska zveza, saj tre-tira obstoj sezonskih delavcev kot poseben in važen element v borbi proti komu nističnemu režimu v Jugoslaviji.
ŽEBELJ NA GLAVO: "Gospod, odpusti vsem, ki hočejo v verski gorečnosti in
v narodni vnemi, a z vso slabostjo človeškega razuma, obleči celo Tvojega sina Jezusa Kristusa v slovensko narodno nošo in Ga takega, v vzhičenosti sladostras tja, častiti..." (Pesnik Igor v 'Molitvi na grobu'; "Tabor", december 1964.)
FRANTIŠEK HLAVAČEK (Praga) :	24, nadaljevanje
Portret ene generacije
PREGANJANJE ČLANOV H. S. K.
11. novembra 1915 je poslalo Vojno poveljstvo v Zagrebu Vrhovnemu poveljstvu avstro-ogrske vojske pismo, ki vsebuje veliko obtožbo bana, češ da ne podpira delovanje policijskih uradnikov Maravića in Klobučarica, temveč dopušča, da se jima stavljajo vse mogoče zapreke. Ban,naj bi raztrgal Maravičev osnutek obtožbe proti Vilderju in Bertiču, "katerima je bilo skupno z Lorkovičem in Svetozarjem Pribičevičem po pričah dokazano aktivno sodelovanje pri atentatih, ki so bili pripravljam v Beogradu," toda do preiskave ni prišlo, "ker bi ta dokazala, da so te osebe vedele za priprave za sarajevski atentat." "V času, ko milijoni cesarju zvestih podanikov žrtvujejo svoja življenja, se stotine poznanih veleizdajalcev gibljejo na svobodi in nadaljujejo s svojimi posli, se udeležujejo zasedanj zakono davnih zbornic in zavzemajo druga važna mesta."
Medtem je Klobučarič obnovil akcijo proti Vilderju in Bertiču v zadevi Hercigonje. Doživel pa je velik polom, ko je Hercigonjina mati, ki jo je sodišče spet pozvalo na pričevanje, izjavila, da je njena izjava iz oktobra 1914 neresnična, da ji jo je narekoval Klobučarič ter jo nato prisilil, da jo je podpisala. Toda Klobučarič je s svojim zločinskim delom nadaljeval tudi po tem razkrinkanju. Ko je zvedel, da se v Zagrebu kot vojak nahaja Jakšič, glavna priča pri prvem procesu proti Vilderju in Bertiču, je dosegel pri vojaških oblasteh, da je Jakšič ponovno pričal in priznal, da so "Vilder, Bertič in Lorkovič vedeli za priprave za atentat na Skerlecza ter da sta Vilder in Bertič Hercigo nji in ostalim sokrivcem za to dala denar".
Prva žrtev te denuncijacije je bil dr. Živko Bertič, ki takrat še ni užival poslanske imunitete (v Sabor je bil izvo Ijen šele kasneje). Ko je bil Bertič januarja 1915 izpuščen iz zapora in degradiran, je bil kmalu nato tudi odpuščen iz vojaške službe zaradi kratkovidnosti. Ni pa se smel vrniti v Zemun, kjer je imel odvetniško pisarno, temveč mu je bilo dovoljeno, da odide na Dunaj. Tam je bil - na zahtevo zagrebških policijskih in vojaških oblasti - konfiniran v gotovi mestni četrti in na cesti ga je vselej spremljal detektiv. Maja meseca mu je bil dovoljen povratek v Zagreb, kjer je bil spet konfiniran. Oktobra 1915 je bil spet aretiran in zaprt na deželnem sodišču v Zagrebu, kjer je bila proti njemu uvedena nova preiskava zaradi veleizdaje. Ker niso našli nikakih dokazov, je bil po štirih mesecih spet izpuščen na svobodo, toda policija ga je tudi topot konfinirala v njegovem stanovanju. Po treh mesecih je dobil dovoljenje, da se vrne v Zemun, kjer je bil spet konfiniran na svojem stanovanju. Maja 1917 je bil nenadoma, brez ozira na prejšnjo oprostitev, kot navaden vojak pozvan na vojaško službo v Osijek. Tako so znali razni Klobučariči in vojaške oblasti preganjati in kratiti pravico do življenja "veleizdajalcem", posebno tistim iz generacije 1895, tudi če jim niso mogli dokazati nikake krivde'. Zlomili pa niso niti enega in na to je lahko ponosna vsa ta generacija.
AKCIJA "SLAVOSRBOV" V BEOGRADU
Decembra 1915 je vojno poveljstvo v Zagrebu poslalo hrvatski vladi novo pismo, v katerem pravi, da "ni mogoče, da bi tako kompromitirane osebe, kot so narodni poslanci Vilder, Lorkovič in Surmin, še naprej ostale na svobodi" in kategorično zahteva, da se proti njim uvede sodni postopek. V ta namen naj bi služilo novo pričevanje Jakšifa in pa pričevanje študenta Stipca, ki je tudi bil takrat v Zagrebu kot vojak. Stipec pa je izjavil, da ga je Klobučarič prisilil k obtožbi Vilderja, češ da bo takoj poslan na fronto, če tega ne stori - in je svoje prvotno pričevanje preklical. Državni tožilec dr.Aleksander je na temelju tega in po ugotovitvi, da je Jakšičevo pričevanje polno protislovij, odločil, da je dokazni material proti obtožencem nezadosten ter je preiskavo ustavil. Dt.Pavlova v svoji knjigi sodi, da je bil tu pripravljan nov "veleizdajniški proces”, na katerem naj bi bil kompromitiran hrvatski del HSK, hrvatski poslanci in predvsem Vilder. Politične razmere z ozirom na vojaške dogodke pa niso dopuščale, da bi prišlo do tega procesa.
Vse to pa v ničemer ni preprečilo vojaške kroge in razne Klobučariče in Sachse, da nadaljujejo s svojimi prizadevanji, uporabljajoč topot "beograjski material".
Po porazu Srbije in zavzetju Beograda so avstrijske vojne oblasti ustanovile vrsto komisij, katerih naloga je bila, da poiščejo dokazni material, da je Srbija sodelovala pri sarajevskem atentatu in dalje material, s katerim bi bilo dokazano veleizdajalsko delovanje nekaterih avstrijskih podanikov, predvsem Hrvatov, Srbov in Cehov. Po številnih preiskavah raznih uradov in zasebnih stanovanj so vojne oblasti objavile, da so na podlagi odkritega materiala številni politiki HSK krivi veleizdaje in zahtevale, da se proti njim uvede sodni postopek. Na pobudo bana Skerlecza je
bila ustanovljena posebna "meäana komisija" iz predstavnikov vojaških oblasti in delegatov hrvatske vlade, da skupno prouCi in presodi odkrite dokumente. Delegatom hrvatske vlade je načeloval namestnik državnega tožilca Urbani iz Zagreba. Ko so ti delegati prispeli v Beograd in se javili stotniku Stipetiču iz VojaSke obveščevalne službe, so tam našli - Klobučariča in dr.Sachsa. Ta dva sta bila glavna Stipetičeva "svetovalca". Ob njihovem prihodu je Sachs dejal prisotnim častnikom: "Evo, prišli so Slavosrbi, da nam ukradejo dokumente'." S tem so se pričela na-sprotstva med vladnimi delegati in vojaškimi oblastmi. Ob neki priliki je Klobučarič s silo vdrl v prostore, kjer so bili hranjeni dokumenti, čeravno je bilo dogovorjeno, da sme tja vstopiti le celotna komisija istočasno in je imel zato en ključ Urbani, drugega pa eden od vojaških članov komisije.
Nasprotstva so se zaostrila, ko je nekaj dokumentov izginilo in so bili vladni delegati obdolženj, da so jih oni uničili. Slednjič je ban Skerlecz vladne delegate odpoklical in vrnili so se v Zagreb. (Dejansko so ti delegati opravili domoljubno delo s tem, da so uničili pisma dr.Dušana Popoviča profesorju Stanojeviču, ki so se nanašala na prihod Masaryka v Beograd leta 1908, da bi tam poiskal material za Friedjungov proces, in tri pisma Svetozarja Pri-bičeviča v zadevi njegovega brata Milana, ko je ta vstopil v srbsko vojsko, kar naj bi bil dokaz, da je Milan odšel v Srbijo s Svetozarjevo vednostjo in odobritvijo, torej dokaz za Svetozarjevo "veleizdajo".)
Po odhodu vladnih delegatov iz Beograda, je Urbanija obiskal eden od častnikov Obveščevalne službe ter mu priznal, da je po višjem ukazu sodeloval s skupino ljudi, ki je ponarejala dokumente in jih podtikala v hiše, kjer naj bi se nato vršila preiskava. Kot ponarejevalce je označil dr.Dražiča, odvetnika iz Brčka in - dr.Sachsa in Klobučariča. Zaprosil je Urbanija, naj njegovega imena ne izda, ker bi to lahko imelo zanj usodne posledice in bi lahko izgubil celo življenje. Urbani je o tem, ne da bi izdal častnikovo ime, poročal banu Skerleczu, ta pa grofu Tiszi. Vse to je imelo velik vpliv tudi na zgodovino in pomen drugih dokumentov, ker je obstojal sum, da so tudi ti ponarejeni, o čemer se je vodila ostra polemika med Tiszom in vojaškimi oblastmi.
PASIĆEVA "LISTA ZAUPNIKOV" IN SEZNAM NARODNE ODBRANE
Podali bomo kratek pregled te nove in zapletene borbe med civilnimi in vojaškimi oblastmi, tekom katere je leto in pol grozila velika nevarnost številnim pripadnikom generacije 1895, vse dokler ni dr. Aleksander neoporečno dokazal, da so ti dokumenti - ponarejeni. Pomudili se bomo samo pri dveh glavnih dokumentih, od katerih prvega, Pašičevo "Listo zaupnikov", naj bi komisija Obveščevalne službe našla v vrtni lopi Pašičeve hiše v Beogradu.
Jeseni 1915 je Avstro-ogrska Obveščevalna služba v Beogradu, v zvezi z vojaškimi krogi v Zagrebu in na Dunaju, pričela veliko kampanjo proti "veleizdajalcem" v jugoslovanskih pokrajinah monarhije in predvsem proti HSK. Kot "zaupniki" srbske vlade in generalnega stana so bili na Pašičevi "Listi zaupnikov" med drugimi zapisani Bertič, Vil-der, Budisavljevič, Šurmin, Lorkovič, Marjanovič, (vsi iz generacije 1895), dalje neki "Dušan", za katerega je veljalo, da je to dr.Dušan Popovič: dalje poslanci HSK baron Rajačič, profesor Sišič, Svetislav Popovič in druge osebnosti iz Hrvatske, Bosne in Vojvodine, skupno 70 oseb. Vsi ti naj bi srbski vladi in generalnemu stanu dostavljali zaupna poročila političnega in vojaškega značaja.
Poleg te liste zaupnikov pa je bil predložen še en dokument: seznam članov Narodne Odbrane iz Hrvatske in Vojvodine, z nekaterimi zapisniki sej izvršnega odbora tega društva. Ta "dokument" naj bi prejelo poveljstvo 7. Voj nega korpusa v Temišvaru že poleti 1914 od uradnika srbskega finančnega ministrstva Tausanoviča, ki je bil avstrijski vohun. Temu poveljstvu se je zdel ta dokument od vsega početka sumljiv, kljub temu ga je (s pripombo, da ne more jamčiti za njegovo pristnost) poslala Generalnemu stanu in zunanjemu ministrstvu ter vojaškim poveljstvom v Zagrebu, Sarajevu, Budimpešti, Novem Sadu in še nekih drugih krajev.
"Seznam članov Narodne Odbrane" je vseboval 375 imen iz Hrvatske, nekaj desetin iz Vojvodine in nekaj iz Bos ne. V prilogi pa so obdolžene tudi neke češke osebnosti, katerih pisma, ki naj bi bila tudi vohunske narave, so bila najdena v arhivu profesorja Mileta Pavloviča v Beogradu. Eden od priloženih zapisnikov naj bi govoril o tem, da je bilo izbranih nekaj komitašev, ki naj bi ubili atentatorja na nadvojvodo Ferdinanda, da ne bi bila kdaj na sodišču odkrita zveza med njim (atentatorjem) in srbskimi vojaškimi osebnostmi ter s tem seveda odgovornost srbske vojske in vlade za atentat.
Ker je torej skoraj dve leti v raznih avstrijskih uradih in poveljstvih obstojal dvom v pristnost teh dokumentov in ker proces proti nekaterim "članom Narodne Odbrane” v Novem Sadu ni dokazal niti njihove krivde niti njihovega članstva v organizaciji, in ker je zunanje ministrstvo samo posvarilo ogrske oblasti naj ne pričenjajo sodnih postopkov na podlagi dokumentov, v katerih pristnost je mogoče dvomiti, - je tedaj General Gouvernment predložil te "dokumente" v decembru 1916 v zvezi s Pašičevo "listo" in zahteval, da se proti prizadetim uvede preiskava. Za to pa je bilo potrebno pristojnim sodiščem predložiti overovljene kopije dokumentov. Tega pa General Gouvernment ni hotel storiti, češ, da se stvar tiče vojaških oblasti, dočim je bil Tisza mnenja, da spada pod civilno pravosodje.
Spor o tem je trajal dalj časa in šele poleti 1917 je General Gouvernment poslal državnemu tožilcu v Zagreb o-verovljen prepis "Seznama članov Narodne Odbrane” s pripombp, da bo Pašičevo "Listo zaupnikov" dostavil kasneje, ker je za njen prepis potrebno več časa. General Gouvernment je trdil, da so ti dokumenti pristni, čemur pa nista verjela niti ban Skerlecz niti grof Tisza, ker sta vedela za priznanje, ki ga je Urbaniju dal omenjeni častnik Obveščevalne službe, da gre namreč za potvorbe.
SENZACIJA V OGRSKEM PARLAMENTU
čeprav se je vse to vršilo za kulisami, so o tem vseeno zvedeli politični krogi v Zagrebu in HSK. Dokončno pa je stvar prinesel v javnost marca 1917 baron Smrecsanyi, poslanec opozicije v ogrskem parlamentu. Ta je 17.marca na skupni seji ogrsko-hrvatskega sabora napadel vlado, da ne vrši svoje dolžnosti in da ne skuša zadušiti "velesrbsko" propagando, temveč se naslanja na hrvatske politike, kot baron Rajačič, ki branijo Narodno Odbrano, čeprav je "dokazano", da je ona dala pobudo za sarajevski atentat. Baron Rajačič je na isti seji ostro protestiral proti temu. Tisza pa je (misleč, da govori Smrecsanyi na podlagi frankovskih denuncijacij) izjavil, da na Hrvatskem obstoja neka fanatična skupina, ki ovaja vsakogar, kdor se ne pridruži njenemu stališču. Istočasno je Tisza pozval vse, ki imajo kake dejanske dokaze za veleizdajalsko delovanje gotovih oseb, naj mu predlože te dokaze, nakar bosta on in hrvat-ski ban izvršila svojo dolžnost; poudaril pa je tudi, da ne bo proti nikomur pričel s sodnim postopkom na podlagi izmišljenih ovadb.
Tedaj je Smrecsanyi predložil prepis Pašičeve "Liste zaupnikov" ter ha njeni podlagi, obdolžil šest poslancev hrvatskega sabora, da so srbski konfidenti: Vilderja, Surmina, Lorkoviča, Budisavljeviča, Rajačiča in Svetislava Popoviča.
Tisza je priznal, da taka "lista" dejansko obstoja, da pa je material, ki ga ima vlada o tem nepopolen ter da si vlada zato prizadeva, da o tem zbere vse podatke in dopise, ki so bili poslani raznim uradom. Vse to je seveda izzvalo ogromno senzacijo ne le v peštanskem parlamentu temveč tudi po vsem svetu. V teku burne debate, ki je sledila, je poslanec Hreljanovič prebral resolucijo hrvatske delegacije, ki je zavrnila vse napade in sumničenja svojih članov, proglasila dokumente, ki jih je predložil Smrecsanyi; za potvorjene ter zahtevala osnovanje posebne parlamentarne komisije, ki bi vso afero preiskala.
S tem je nasprotstvo med vojaškimi in civilnimi oblastmi prišlo v javnost in Smrecsanyi ga je še zaostril s svojo zahtevo, naj se preiskava izroči vojaškim sodiščem, ker v civilno nima zaupanja. Kljub temu so morali vojaški krogi pristati na posebno preiskovalno komisijo civilnih oblasti, o čemer je Tisza podal posebno poročilo na enem slede čih zasedanj parlamenta. Predsednik komisije je postal komisar Hidegethy, delegat ogrske vlade je bil dr.Konyovits, hrvatski delegat pa Urbani. Komisija, ki se je formirala aprila 1917, je najpreje odšla v Beograd, da tam pregleda material, ki se je še nahajal pri General Gouvernmentu, nato pa na Dunaj, da preuči dokumente, ki so že bili poslani tja, med drugim tudi Pašičevo "listo".
Medtem pa so nastale v monarhiji važne izpremembe: padel je ministrski predsednik Tisza (ki ga je po neki prehodni vladi zamenjal Wekerle) in z njim tudi ban Skerlecz, ki ga je junija 1917 zamenjal Antun pl.Mihalovlč,, član HSK. S tem je koalicija slednjič dobila vlado na Hrvatskem popolnoma v svoje roke, toda to še ni pomenilo, da je prenehalo tudi prizadevanje vojaških krogov in njihov vpliv na hrvatsko policijo.
USPEH DR, ALEKSANDRA
Overovljene kopije Pašičeve "Liste” in seznama Narodne Odbrane, skupno z nekaterimi drugimi manj važnimi "dokumenti", je nato prejel v svoje roke državni tožilec dr, Aleksander, ki je na podlagi strokovne analize in znanstvenih metod dokazal, da so ti dokumenti ponarejeni ter izjavil, da na njihovi podlagi državno tožilstvo ne more uvesti nikake preiskave ali sodnega postopka proti komurkoli. O vsej zadevi je sestavil podrobno poročilo, katero je ban Mihalovič predložil cesarju Karlu, ko je bil pri njem v avdijenci. Cesar je poročilo pridržal zase in posledica tega je bila, da se je že nekaj dni kasneje pri banu Mihaloviču v Zagrebu prijavil polkovnik Ronge, šef Avstro-ogrske vojaške obveščevalne službe, ki je izjavil, da prihaja na cesarjev ukaz z namenom, da na licu mesta preišče trditve, vsebovane v poročilu dr.Aleksandra, da so vojaške oblasti s ponarejenimi dokumenti skušale doseči kazensko postopa nje proti hrvatskim državljanom. Ban je na konferenco z Rongejem poklical dr.Aleksandra in Urbanija, ki je sodeloval pri omenjenem poročilu. Oba sta izjavila, da v vseh točkah vztrajata pri navedbah poročila, ban Mihalovič pa je s svoje strani izjavil, da je poročilo povsem upravičeno in da je zanj prevzel vso odgovornost. Ronge je nato pregledal material, ki se je nahajal v dr. Aleksandrovi pisarni, ker pa je bilo delo preobširno, je pozval df „Aleksandra na Dunaj, da tam opraviči svoje poročilo.
Do tega je prišlo novembra 1917. Spisi so bili na večih sejah preučevani skupno s predstavniki Generalnega stana v prostorih Vojnega ministrstva. Tja so bili poklicani tudi predstavniki General Gouvernmenta iz Beograda, ki jih je
vodil Stipetićev naslednik, major Safranek. ■ Ni pa jim uspelo braniti pristnost predloženih dokumentov in sam Ronge je slednjič priznal, da ima dr.Aleksander prav in da so dokumenti dejansko ponarejeni. V pretres pa je prišel tudi spor med Urbanijem in Klobučaričem. Tu je Safranek priznal, da je bilo postopanje hrvatskih civilnih oblasti zakonito in sprejeta je bila odločba, da mora biti Klobučarić takoj odpuščen iz državne službe.
Z odločnostjo in neustrašenostjo dr. Aleksandra (vsa zadeva je bila tudi zanj nadvse nevarna) je bilo slednjič doka zano in priznano, da so dokumenti, ki jih je predložil Smrecsanyi, dejansko ponarejeni. Dr.Aleksander je zaprosil v imenu bana Mihaloviča, da bi bila dovoljena objava teh ugotovitev v hrvatskem Saboru. Ronge je odgovoril, da more dati tako dovoljenje samo cesar sam ter da mu bo on, Ronge, predložil to prošnjo. Istočasno pa je Ronge poudaril, da bi morala vsaka taka objava biti sestavljena na način, ki ne bi v ničemer kratil ugleda vojaških oblasti. Cesar je objavo odobril in ban je rezultat preiskave, brez kakih podrobnosti, ki bi kompromitirale vojaške oblasti, sporočil Sa boru s kratko deklaracijo in skupaj s poročilom o odkritih frankovskih denuncijacijah 'in akcije za uvedbo vojaškega komisarijata na Hrvatskem. To se je zgodilo julija 1918.
Tako je bila odstranjena velika nevarnost, ki je več kot leto in pol visela nad glavami številnih pripadnikov generacije 1895, politikov HSK in več sto oseb iz jugoslovanskih pokrajin, kakor tudi manjšega števila Cehov. Preprečeni so bili veleprocesi, ki so jih pripravljale vojaške oblasti, s katerimi so hotele spraviti na vešala stotine ljudi v jugoslovanskih in čeških pokrajinah. Hrvatsko-srbska koalicija je kljub vsem nevarnostim ostala nezlomljena in pripravljena, da izvede zedinjenje Jugoslovanov, ko bi za to napočila ura. Upala je, da bo s porazom Centralnih sil odvrgla "figov list" svoje, nekaterim nerazumljive, "oportunistične" politike, ki jo je bilo v tedanjih nevarnih razmerah možno voditi samo z resnično državniško sposobnostjo.
Generacija 1895 je bila vselej v prvih vrstah v tej veliki borbi. Proti njej so bila v glavnem naperjena vsa preganjanja, intrige in nevarnosti. Toda niti eden od njenih pripadnikov ni omahnil, niti enega niso zlomili; borili so se do zadnjega trenutka, hrabro in neustrašeno, četudi so pri tem žrtvovali svoj osebni položaj. Vse to pa velja še posebej za Večeslava Vilderja, ki je bil vselej prvi med prvimi - kot so pokazali opisani dogodki.	(Dalje sledi.)
Protislovja v režimu
Nenad Petrovič: LICE I NALIČJE KOMUNIZMA U JUGOSLAVIJI
(Izdala Srpska zadruga Oslobodjenje v Avstraliji, Perth, 1963.)
Predvsem je treba ugotoviti, da je referat g.Petroviča redkost v praksi naših emigrantskih organizacij, ki v večini slučajev posvečajo zelo veliko pozornosti svojim notranjim organizacijskim in celo osebnim problemom, a zelo malo dogodkom doma in okrog njih. Zato se tudi toliko občnih zborov vrši docela odmaknjeno od dogajanja in razvo ja v svetu ter brez vsakih praktičnih političnih rezultatov - na veliko veselje režima v domovini. Res je sicer, da sem pa tja izide v emigraciji tudi kaka knjiga, ki obravnava stanje doma, toda to je predvsem rezultat prizadevanja tega ali onega posameznika brez ozira na eno ali drugo organizacijo. Organizacije so zato pogosto same sebi cilj, brez globlje vsebine, ki politično mislečemu človeku ne nudijo prav ničesar. In na tem temeljnem kamnu, ki jim ga manjka, te organizacije končno tudi shirajo.
Referat g. Petroviča predstavlja v širšem smislu analizo položaja v domovini, a v ožjem smislu konfrontacijo stališč Titovega režima s stališči organizacije OSLOBODJENJE. Čeprav ta analiza zajema samo položaj v Jugoslaviji do vključno 1961 leta (referat je bil podan na 5.rednem občnem zboru OSLOBODJENJA v Londonu v aprilu 1962), predstavlja za čitatelja tudi tri leta kasneje dobro osnovo za obračun z režimom, kajti če je bilo mogoče gotove stvari opravičiti v prvem desetletju po vojni, bodisi zaradi razdejanja ali drugih "objektivnih" okoliščin, tako opravičilo ne more več veljati po 16 letih v 1.1961, a še manj po sedanjih 20 letih, da o bodočem razdobju sploh ne govorimo. No, nove generacije doma so že zdavnaj zavrgle jalove izgovore o "objektivnih" okoliščinah in zahtevajo konec eksperimentiranja in gospodarskega šušmarstva, ki se vrši na račun življenskega standarda. Nesreča je le v tem, kar g. Petrovič dobro pove že v samem uvodu, da oni, ki so se rodili v zadnjih dnevih predvojne Jugoslavije, ali pa ki imajo o medvojni dobi samo motno predstavo, ker so bili še otroci, in ki niso imeli prilike, da svobodno prečitajo katerokoli knjigo o naših problemih, ki so jo napisali avtorji, ki se ne strinjajo s Titovim režimom, ni verjetno, da bi lahko imeli verno predstavo o bistvu jugoslovanskih problemov, pa čeprav žive in se razvijajo v tamošnji družbi. G.Petrovič enako dobro poudari, da to, kar je danes v Jugoslaviji, ni v prakso sprovedena teorija Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina, pa je zato argument ali reason d'etre komunistične revolucije v dobi okupacije, ko je bilo že dovolj trpljenja prizadejanega od okupatorja, enostavno "odmrl" - kot "odmira" še cela vrsta drugih "pridobitev" tkzv. narodno-osvobodilnega boja. Zato ne gre za komunizem, ampak za prosto enopartijski režim, za režim "novega raz
reda". Z ozirom na gospodarske poraze - kljub zahodni pomoči svojih 2.000 milijonov dolarjev'. - se je upravičeno vprašati ž g. Petrovičem: "Ako je bila borba proletarijata v .tem,^4 se šefu .države grade dvori,, zoološki vrti na Brionih in dajejo jahte za potovanja, da bi tako novi gospodar živel kot nekak feudalni lord, boljše od predsednika Združenih držav, zakaj so se pa potem borili proti staremu redu in monarhiji?"
SOĆIALNA REVOLUCIJA IN INTERN ACIONALIZEM
Ob tej priliki bi bilo morda vredno opozoriti one v emigraciji, - ki še vedno ob vsaki priložnosti uporabljajo argument, da pri nas ni šlo med vojno za narodno-osvobodilno borbo ampak za komunistično revolucijo, kot mekako odkritje, ki naj "odpre tujcem oči", - da komunisti tega tudi ne zanikajo. V najnovejši knjigi "Tujina in Jugoslavija", ki jo je napisal Slobodan Neškovič, a izdala beograjska PROSVETA in Državna založba Slovenije, je to še enkrat potrjeno. V njej so namreč zbrani dokumenti in citati iz zavezniškega časopisja in drugih virov, ki ilustrirajo tujo reakcijo na komunistično delovanje v Jugoslaviji med vojno. Aleš Bebler, ki je v DELU napisal recenzijo te knji ge, pravi med drugim: "O našem gibanju, od vstaje leta 1941 pa vse nekje do jeseni 1943, so v tujini, v zavezniški tujini, neverjetno popačeno pisali, in to iz razumljivega in poglavitnega razloga, kajti naše gibanje ni bilo samo o-svobodilno gibanje, temveč hkrati tudi revolucija, samostojna, avtohtona jugoslovanska socialistična revolucija. Sle herna revolucija pa neogibno razdeli zunanji svet, kar zadeva njegov odnos do sebe, in sicer na tiste, ki simpatizira jo z njo in so jo pripravljeni podpreti, na tiste, ki so do nje hladni in indiferentni, in na tiste, ki jo sovražijo, ki so pripravljeni podpreti njene nasprotnike." - Do leta 1948, do preloma z Moskvo, bi seveda Bebler nikdar ne zapisal, da je šlo za "samostojno, avtohtono jugoslovansko socialistično revolucijo". To je bilo potrebno šele takrat, ko je na rod v eni ali drugi obliki začel obtoževati kompniste, da izdajajo narodne interese v prid internacionalizma. Tö se je posebno pokazalo v gospodarskem in kulturnem oziru, v.pogledu Trsta in tako dalje. Ako se danes komunisti žele ohraniti na oblasti, oni se morajo identificirati z željami naroda, sicer jih bo razvoj odnesel.
FEDERACIJA IN " F ED E R AC IJ A "
Ta revolucija, ki naj bi rešila vse probleme mlade, komaj 40 let stare države, pa ni rešila takorekoč nobenega, kar g.Petrovič argumentirano ilustrira v svojem referatu.. In to je ono, kar potem napravlja vse medvojne žrtve še bolj brezsmiselne. Nacionalno vprašanje, za katerega je zlasti tujina smatrala, da je bilo rešeno - odn. je verjela Titu, da ga je rešil - danes znova kipi na dan. Titovo razlikovanje med "nasprotji" in "protislovji" je navadna besed na igra, kajti v komunistični terminologiji "protislovje" pomeni "kontradikcijo", a "kontradikcije" v recimo kapitalistični družbi vodijo - tako zatrjujejo komunisti - k razpadu te družbe, ne pa k njenemu razvoju, medtem ko je Tito v svojem intervjuju s tujimi novinarji (KT jan., št.308.) zatrjeval, da protislovja svet fsamo razvijajq, da torej ne vodijo k konfliktu.
Referat g. Petroviča citira med drugimi tudi Kira Hadži Vasileva, ki je v razpravi o novi ustavi v beograjski BORBI zapisal: "Ena stvar je očividna: nihče ne bi imel potrebe, da govori o problemih nacionalnih odnosov, ako teh problemov ne bi bilo. Zato, ako želimo biti precizni in znanstveni, ne moremo reči, da je bilo pri nas nacionalno vprašanje rešeno." (BORBA 15-18.nov.1961.). V konfrontaciji s stališčem OSLOBODJENJA, pa g.Petrovič citira "Pro gramatske poglede" svoje organizacije,, v katerih je medtdrugim rečeno: "Jugoslavija lahko obstoja samo kot večna-rodna zajednica kot rezultat svobodne odločitve srbskega, hrvatskega in slovenskega inaroda,, 'kakor tudi na podlagi sporazuma njihovih predstavnikov - po načelu nacionalnega nepreglasovanja. Ta odločitev se tiče tudi soglasnosti dveh individualnosti: bosansko-hercegovskih muslimanov in Makedoncev. " ÖSLOBODJENJE tudi sprejema sedanjo federalno razdelitev "kot nujno začasnp osnovo" in smatra, da sedanji, centralizem komunističnega režima kompromitira idejo federalizma in idejo Jugoslavije kot večnarodne države.
Referat zaključuje z ugotovitvijo, da vse ustanove v naši domovini in vše veje narodne dejavnosti polagoma izgubljajo karakter dogmatičnega komunizma in zahtevajo osvoboditev od komunistične obsedenosti nasploh, osvobo-jenje od tiranije mišljenja in tiranije vesti. Nova alternativa je lahko,zasnovana zato samo na obujanju javnega mišljenja in na novi evoluciji, ki stoji pred nami. K temu bi dodal, kar je Desimir Tošič, eden od voditeljev OSLOBO DJENJA zapisal v GLASU KANADSKIH SRBA. preteklega decembra, da danes v'Jugoslaviji ne gre za' fizično nasilje ampak za moralno korupcijo. Opraviti imamo s socialistično "buržuazijo", katero režim drži politično :na vajetih s partijsko disciplino, duhovno pa jo hrani s finančnimi privilegiji. Tako smo dobili danes namesto "lumpenproletarija ta" - 'Tumpenintelektualce!'," ki zavira jo vsako dejansko svobodno iniciativo in svobodno javno mnenje. Tb ne koristi niti režimu samemu, ker s tem iniciativa stagnira, a napram "administrativnemu upravljanju" obstoja močan odpor. Komunisti si sicer prizadevajo razgibati javno mnenje v iskanju novih idej in rešitev, toda to mnenje ostaja v mejah malenkostnih in nebistvenih vprašanj, ki ne rešuje ničesar. Kakor hitro pa pride do tretiranja zares bistvenih zadev, prihaja do afer kot smo jih imeli prilike videti v preteklem letu v zvezi s PERSPEKTIVAMI, PROBLEMI, SODOBNOST JO, "Toplimi gredami" in tako dalje.	't	_.
Phmti uredniku
ZAJEDNICA LIBERALA IZ HRVATSKE:
G.urednik'. V "Klicu Triglava" št. 307, dec. 1964, je bila objavljena vest v zvezi z^ mojo'prisotnostjo na sestanku Liberalne Internacionale v Stresi. Vtem pogledu želim podati sledeče pojasnilo:
Ker se nahajam letos v Evropi sem želel prisostvovati raznim med-evropskim sestankom samo zato, ker me za nima razvoj med-evropskih odnosov - kot je to točno za beležil v svoji publikaciji moj stari prijatelj dr.A.Zanet ti. Kot starega Evropca me izredno veseli napredovanje med-evropskega sodelovanja, o čemer mi v ZDA tako malo slišimo, To sem poudaril tudi v enem izmed svojih člankov v HRVATSKEM GLASU, kot tudi v seriji člankov ki jih moj sindikat tiska v stotinah ameriških časopisov od ene obale ZDA do druge.
Včlanjen sem v Liberalno Internacionalo že od 1958,-moja članska legitimacija nosi številko 1994. a izdana je bila leta 1958. Drugače pa, ko se je ustvarjala Liberalna demokratska unija v ZDA., sem bil ne le prvi, kate rega je njen iniciator Poljak dr.Olshewski obiskal v New Yorku, ampak so se v moji hiši vršili tudi prvi sestanki. Čim se je omenjeni Poljak obrnil name, sem mu povedal, da v predvojni Jugoslaviji nismo imeli - razen v Slo veniji - liberalne stranke, pa sem zato povabil dr.Bojana Ribnikarja, da prevzame vodstvo, kar je tudi storil; ko je ta zapustil New York, je vodstvo prevzel dr. Bogdan Drnovšek. Toda ta Internacionala v ZDA ni uspevala. Tudi ni bila posebno aktivna v primeri z drugimi, iz razumljivih razlogov. Odkar živim v New Yorku, sem re den član Ameriškega Liberalnega Društva (American Liberal Association) in tudi član njegovega glavnega odbora. To društvo je liberalna stranka mesta New Yorka in edina Liberalna Zajednica v ZDA ter ni politična stranka. Že skoro petindvajset let sodelujem v vodilnih ameriških liberalnih časopisih in newyorška inteligenca me pozna kot liberala, pa je zato zares čudno, ko sedaj či-tam, da bi bila skupina Hrvatov, ki se imenuje "Zajednica Liberalaca iz Hrvatske", katere predsednik sem, ne kakšna "španska stena za bivše ustaše". Odkar se je ustaštvo pojavilo pri nas v Hrvatski in v emigraciji, sem ga neprestano napadal in obsojal v vseh svojih člankih v tujih jezikih kot tudi v hrvaščini, kar priča na stotine mojih člankov objavljenih za časa vojne in po njej . Rad bi samo opozoril na moje članke v THE NATION, THE NEW REPUBLIC, THE COMMONWEAL in THE NEW LEADER od 1943 leta do danes. Kako mi je mogoče pripisovati in očitati take stvari brez poznanja mojega dela v celoti’.
Že sama moja prisotnost, pa tudi prisotnost mojih prijateljev dr. Ante Smith-Paveliča, Mate Vučetiča in Vje-koslava Primuža, bi vam morala biti najboljša garancija, da v taki Zajednici ne more biti ne javnih in ne prikritih ustašev, vkolikor vi ne smatrate vsakega Hrvata, ki se smatra v prvi vrsti za Hrvata in ki Zagovarja nače-
KRONIKA
-	Zagrebški nadškof dr.Seper je postal kardinal.
-	Mgr.Agostino Casaroli, ki je lani pripravil sporazum med Vatikanom in Madžarsko, se sedaj pogaja v Beogradu za podoben sporazum.
-	V Jugoslaviji pripravljajo nov zakon o verskih skupnostih. po katerem bi Cerkvam bila dovoljena privatna svo jina, izdajanje verskih publikacij in ustanavljanje semenišč. Zakon tudi predvideva, da morata oba starša pisme no pristati na krst in verouk svojih otrok.
-	Na Dunaju so slovenski akademiki izdali tretjo številko glasila "Information" namenjenega nemški javnosti v Avstriji, v kateri so zavzeli načelno stališče do vprašanj, ki zadevajo slovensko manjšino.
-	Mariborska opera je gostovala v Grazu s Svarovo "Ve-
roniko Deseniško"._______________'_____________
lo, da naj hrvatski narod ob prvi priliki dobi objektivno možnost, da izrazi, kako državo hoče - za ustaša. Dve desetletji sta nas poučili, da ni na tej spolzki poti uspel nihče, pa tudi ne današnji centralisti - komunisti. Sedaj ko že Bakariči in Titi priznavajo, da jugoslovanske inte gracije ni, kako pridete vi do tega, da še naprej stojite na stališču, ki ga ravno pri vas v Sloveniji strašno negira tako vsakdanja kot komunistična stvarnost . Danes ni Slovencev, ki bi zagovarjali jugoslovansko integracijo, a mar jih smemo mi zaradi tega imenovati separatisti ali slovenski "ustaši"?
Samoodločba vsakega naroda, gospodje, v svobodi -pa tudi hrvatskega. V Liberalni Internacionali ni Hrvata, ki bi bil v stanju, da to načelo legitimno zagovarja. Edi na svobodna liberalna organizacija na svetu je "Zajednica liberalaca iz Hrvatske", kateri predsedujem jaz. Vsi oni, ki še naprej obtožujejo Hrvate kot ustaše, niso vred ni. da se imenujejo bodisi liberali bodisi demokrati. S takim svojim delovanjem samo rušijo potreben dialog v emigraciji med Hrvati in Srbi. Slovenci, zlasti liberali iz Slovenije, ne bi smeli zavirati tak dialog, ampak bi morali dajati zanj inciativo. - BOGDAN RADIČA
IZMIŠLJENE BRZOJAVKE:
G.urednik’. Neki anonimni Dr, V. piše v KT 308 ("Zakaj Jugoslavija?"), da sem pred leti poslal muslimanom v Sandžak Novem Pazarju za bajram pozdravno brzojavko v kateri sem jim želel, da bi tudi oni postali kmalu srečni podložniki nove hrvatske države. Pisec je zaključil: "Ker sedaj že dolgo vrsto let takšnih brzojavk več ni, izgleda, da je Dr.Krnjevič uvidel, da je z brzojavka mi smešno določati meje neki imaginarni državi v oblakih."
Gornja trditev je gola izmišljotina, ker nisem nikoli poslal kake brzojavke, muslimanom Novega Pazarja San-džaka za bajram; gotovo ne brzojavke gornje vsebine; za to tudi nisem mogel prenehati s takimi brzojavkami. Ali se ni morda Dr , V. zato skril za anonimen podpis, ker se morda zaveda, da njegove trditve niso resnične?
DRJURAJ KRNJEVIČ
Od meseca do meseca:
Na praškem zasedanju SEVA (komunističnega skupnega trga) je bilo odobreno sodelovanje Jugoslavije v raznih organih te organizacije.
Tito bo letos obiskal Norveško, a Rankovič Združeno arabsko republiko.
Grški predsednik vlade Papandreu in zunanji minister Kostopulos sta bila na uradnih razgovorih v-Bedgradp. Ce prav vlada uradno prijateljstvo, grška vlada ne priznava Makedoncev v severni Grčiji za jugoslovansko manjšino. Časopisi se zaradi tega pogostoma dajejo ha obeh straneh .
Zboljšanje odnosov med Bolgarijo in Jugoslavijo je bilo znova poudarjeno' z obiskom Koce Popoviča Sofiji.
Svetozar Vukmanovič-Tempo je obiskal Združene Narode v New Yorku in razgovarjal s sindikalnimi 'voditelji v Detroitu.
Ob priliki smrti Sir Winstona Churchilla je BBC prenašal tudi Titovo izjavo, v kateri je opisal svoja srečanja s Churchillom v Neaplju leta 1944 in v Londonu 1953, Ob priliki londonskega obiska, mu je Churchill rekel: "Hudoval sem se na Vas zaradi Trsta in zaradi Vaših o-strih besed." Tito se je nasmehnil in vprašal: "In se-, daj?" "Sedaj Vas imam rad," je odvrnil Churchill. - Na pogrebu je Tita zastopal Edvard Kardelj.
NOVOLETNA POGOSTITEV: Komisija za verska vprašanja je priredila v klubu poslancev v Ljubljani novo letni sprejem za slovenske katoliške in evangeljske duhovnike, ki so se ga udeležili ljubljanski nadškof dr.Josip Pogačnik, mariborski škof dr.Maksimilijan Držečnik, škof-apostolški administrator Slovenskega Primorja dr.Ja nez Jenko, senior Evangeljskega :sen'iorata v Sloveniji Leopold Hari, prior kartuzije Pleterje dr.Edgar Leopold, provincial slovenske frančiškanske province Marijan Va-lenčak, dekan teološke fakultete v Ljubljani dr.Stanko Cajnkar z več profesorji te fakultete in okrog 80 katoliških in evangeljskih duhovnikov.
Na sveti večer pa je skupina razgrajačev motila polnočnico v frančiškanski cerkvi v Ljubljani - a ni bilo naj ti nobenega "varuha reda in miru", ki bi interveniral...
POJAVI HULIGANSTVA: Poslednje čase je veliko pritožb nad divjim obnašanjem mladih fantov, ki brez povoda napadajo mimoidoče ljudi v večjih mestih Jugoslavije. Tako je bilo lani v Beogradu 14.500 takih primerov kršenja javnega reda in miru, v Zagrebu 13.300, a v Ljubljani celo 17.000. Napadalci, med katerimi so vajenci, nezaposleni delavci, falirani študentje in v Zagrebu celo univerzitetni študentje, napadajo v gručah, ko se čutijo dovolj močne. Organi notranjih zadev ne narede mnogo, da bi preprečili te napade. Sodišča jim odmerjajo le simbolične kazni - povprečno 10 dni zapora - čeprav se mora precej napadenih ljudi zdraviti dalj časa v bolnici.
Ne le da prihaja do napadov na ženske, ki se vračajo
domov ob večernih urah, prišlo je tudi do obračunavanja z učitelji in profesorji. Najmanj dva sta podlegla lani ra nam prizadejanih bodiši s strelnim : bodisi s hladnim orož jem. Na koncu prvega semestra, pretekli mesec, je učiteljski zbor banjaluške gimnazije izključil iz šole nič manj kot 132 učencev zaradi nezadostnega učnega uspeha in slabega vedenja. Poleg številnih negativnih ocen vključuje lista prekrškov še sledeče: izostajanje od pouka1, nedisciplina, razne grožnje, razbijanje šip, uničevanje šolskega inventarja in izzivanje.pretepov. Tako je "učenec Z.D. potegnil sredi šolske ure nož in grozil z njim profesorju biologije Ivu Bujiču. Ko ga je' direktor poklical na odgovor in zahteval, naj mu izroči nož, je učenec odločno odklonil, češ da mu je v spomin na najboljšega tovariša. .." Ko so profesorji hoteli stopiti glede teh stvari v stik s starši, jih niso mogli najti, "kajti gre za ugledne in preveč zaposlene ljudi, ki nimajo časa za svoje otroke, za honorarje pa ga vendarle najdejo... ”
PLANI IN PRORAČUNI:	Družbeni plan Slovenije
za 1.1965 predvideva, da se bo družbeni produkt dvignil za	Investicije bodo zmanjšane. Stvarna osebna
potrošnja se bo dvignila za 11%. Po podatkih republiškega instituta za statistiko Slovenije so se življenski stroški štiričlanske družine dvignili lani povprečno za 10%.
Po podatkih istega zavoda se je osebni zaslužek zaposlenih dvignil lani za 31% v primeri z 1.1963. Povprečni osebni dohodki so znašali v Sloveniji preteklega decembra 52.868 din na mesec, v gospodarstvu republike pa 51.716 din. Najnižji dohodki so bili v gospodarstvu v tobačni industriji (41.277), tekstilni (41.622), komunali (46.291) in gostinstvu (47.046). Najvišji pa v turizmu (124.640), zračnem prometu (122.420), projektiranju (111.711) in zunanji trgovini (77.851). V neproizvodnih dejavnostih je bilo decembrsko povprečje 59.958 din -v kulturni in socialni dejavnosti 60.680, v šolstvu 62.112 v zdravstvu 64.137, v znanosti 62.579, v državnih organih in pravosodju pa 59.195. V prvih enajstih mesecih minulega leta so bili najvišji osebni dohodki v projektivni dejavnosti (97.153) in v zračnem prometu (90.59p); najnižji pa v tekstilni (35.435) in v tobačni industriji (37. 734). (1$ = 750 din; £1 =2.100 din)
Zvezni proračun za 1.1965 znaša 817 milijard in 17 milijonov din. Predvideva manjše intervencije v gospodarstvu, zmanjšano rast investicij in nove metode financiranja upravnih organov, kateri uvajajo samoupravljanje in delitev dohodka z ozirom na opravljeno delo. Izdatki proračuna za ekonomske intervencije so zmanjšani na 81.5% lanskih izdatkov. Zoran Polič, zvezni sekretar za proračun in organizacijo administracije, je izjavil, da se v sedanji stopnji jugoslovanskega gospodarskega sistema proračunske intervencije v gospodarstvu ne morejo ukiniti ih da bo to narejeno postopoma..Proračun ne pred videva niti ene zvezne gradbe v tem letu. Ustavljena je tudi gradnja železniške proge Beograd-Bar..Ker je pro račun letos uravnovešen, bo treba skrbno štediti, da pro-
računski izdatki ne bodo prekoračeni.
Proračun sekretariata za narodno obrambo znaSa 381 milijard in 750 milijonov din, kar predstavlja 6.45% celotnega narodnega dohodka in 0.15% več kot lani. Plače se bodo dvignile za 15%, da bi se uravnale s plačami v javnih službah. Vojaäko osebje je plačano povsod enako, ne glede na republiko, tako da so na slabšem oni vo jaki. ki služijo v razvitih krajih, kjer so cene višje. Zato je število prijavljenih v vojaške šole iz Slovenije tako rekoč simbolično, a iz Hrvatske zelo malo. Sekretar za narodno obrambo, Ivan Gošnjak, je izjavil, da bodo osta le plače enake za celo državo, a da se bodo ravnale na-pram plačam v javnih službah v razvitih delih države.
Odobren je tudi proračun sekretariata za notranje zade ve, vključno kajpak UDBO ("Ozno"), Izdatki bodo znaša li 17 milijard in 354 milijonov din. kar je 14.7% več kot lani. Plače bodo povišane za 6.8%,
KMETIJSTVO: Poljedeljska proizvodnja v 1.1964 je bila za 4% večja kot 1.1963. Koruze so pridelali 7 milijonov ton, pšenice 10% manj kot predhodno leto, a dobra letina tobaka in sončnic je pripomogla, da je bil celoten pridelek letine za 6,6% večji kot 1963. Živinorejska proizvodnja je bila večja za 2.1%, toda število živine se je v zadnjih dveh letih zmanjšalo od 5,884.000 na 5,106.000 glav. Tako stane kilogram govedine v Ljubija ni 1.000 din. Toliko stane tudi svinjina, čeprav se je Ste vilo pujsov dvigalo letno za 20% v zadnjih dveh letih. Močno se je dvignilo tudi število perutnine, Glavni razlog za visoke cene je izvoz in konkurenca med odkupnimi podjetji.
Osnutek temeljnega zakona o blagovnem prometu pred videva liberalizacijo prometa s kmetijskimi pridelki. Iz debate je razvidno, da je večina za to, da se promet s temi pridelki izenači s prometom drugih vrst blaga ter odpravi sedanji monopol kmetijskih zadrug pri njihovem odkupu. Na ta način bodo kmetijske pridelke lahko v bo doče odkupovali tudi "drugi udeleženci blagovnega prometa", kot so gostišča, zdravstvene in socialne ustanove itd., medtem ko prosta prodaja na lokalnih trgih tako a-li tako že obstoja.
Letošnji plan predvideva 4% povečanje kmetijske proizvodnje, v glavnem na družbenih posestvih.
NEHVALEŽNOST DO REŽIMA: Cenijo, da je v zadnjih treh letih zapustilo Jugoslavijo okoli 150.000 lju di, ki so s posebnimi delovnimi dovoljenji odšli na delo v tujino. Med njimi je seveda ogromno število nekvalifi ciranih delavcev (samo iz dveh okrajev Bosne je šlo lani delat v Avstrijo in Nemčijo preko 14.000 takih delavcev), nekaj pa tudi zdravnikov, inženirjev in drugih z univerzitetno izobrazbo. Odhod teh slednjih bi sedaj radi omejili ali celo ustavili in za zdaj apelirajo le na njihovo vest, češ, "vse, kar ste. se naučili, vam je omogočila družba, katero sedaj zapuščate." Za ostale pa je drugače in nič več kot dolga leta po vojni, ko niso nobenega pustili iz države češ, da je zdaj za vse dovolj kruha
in da ni treba več iti garat na tuje.
TUJSKI PROMET: Po predhodnih podatkih Narodne banke je lani prinesel tujski promet 90.5 milijonov dolar jev, 32% več kot 1.1963. Kljub temu pa, da je dohodek od turizma v minulih treh letih rastel trikrat hitreje od evropskega povprečja, je še zmeraj nezadovoljiv glede na povečano število tujih turistov. Medtem ko je pred pe timi leti porabil posamezni tuji turist v Jugoslaviji 5.3 dolarjev na dan, a lani 8.7, je bila dnevna poraba tujih turistov v Evropi povprečno 16 dolarjev na dan. Vzrok je predvsem v tem., da turisti - poleg stroškov za hotel, hra no in prevoz - nimajo denarja na kaj zapraviti. V Slove niji je stanje nekoliko boljše, ker je industrijsko in ostalo blago, ki ga trgovine prodajajo za tujo valuto s 2o% popustom, boljše kvalitete kot po drugih predelih države in se ga tujcem izplača kupiti. Tako so slovenske trgovi ne prodale lani blaga za 600.000 dolarjev tujih valut.
Toda pritožb tujih turistov je mnogo in nekateri so cer lo vložili tožbe na sodišču, ker so bili tretirani v nasprot ju s svojimi prijavami preko turističnih agencij.
Pred zaključkom redakcije:
SNUBLJENJE AFRIKE: Jugoslovanska parlamentar-na delegacija je obiskala Kenijo in Ugando. Zunanji mi nister Koca Popovič je na obisku Maroku, Tuniziji in Al žiriji. Trgovina med Jugoslavijo in Afriko je znova v za stoju.	IVAN STANIČ
+
5. februarja se je vršil letni občni zbor Društva slovenskih književnikov, katerega se je udeležilo 90 književni kov. Za predsednico je bila znova izvoljena Mira Mihelič, a za tajnika znova Jože Šmit. Predstavnik združenja srbskih književnikov je ob tej priliki izjavil, da se njego vo združenje strinja s slovenskim predlogom, da se zveza književnikov Jugoslavije spremeni v zvezo nacionalnih društev književnikov.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti je izvolila za redna člana SAZU pesnika Vladimirja Pavšiča, pozna nega pod imenom Matej Bor, in slikarja Franceta Miheli ča ter za zunanjega dopisnega člana paleontologa dr .Otmarja Kühna z Dunaja.
KNJIŽNI TRG: Izšla je prva številka revije SINTEZA, ki je nastala po združitvi "Arhitekta" in "Likovne Revije". V uredniškem odboru sta arhitekta Janez Lajovic in Marijan Gnamuš, umetnostna zgodovinarka Jelisa-va Čopič in slikar Marijan Tršar.
V Mariboru je izšla poslednja številka NOVIH OZBO-RIJ. Letos bo to leposlovno publikacijo nadomestila revija DIALOGI, ki jo bo izdajal mariborski pododbor Društva slovenskih književnikov.
Izšla je prva knjiga druge, predelane in dopolnjene iz daje Zgodovine slovenskega naroda Boga Grafenauerja. Izdaja bo obsegla 12 knjig; v njih bosta zaobsežena tudi Zgodovinski Atlas Slovenije ter pregled in povzetek v e-nem ali dveh tujih jezikih.	SPECTATOR