Cdbvanašii Vaša dolžnost /e, da se udeležu/eie Vidovdanskih so~ Izolskih svečanosti Letna naročnina znaša 40-— Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09. V Ljubljani, dne 24. junija 1933. Štev. 25 — Leto II. IZHAJA VSAKO SOBOTO Kongres Narodne odbrane v Banjaluki • „ Banjaluka se zbirajo danes zastopniki najvažnejše organizacije Jugoslavije. Narodna odbrana, ki s svojo veliko tradicijo, svojim zgodovinskim delom, svojim junaštvom prednjači vsaki organizaciji v naši državi, polaga danes svoje račune in kuje nove načrte za bodočnost. Zasnovana v viharnem letu 1908. kot ža-nsce nacionalnega idealizma, kot pobornica osvobojenja, središče nacionalne delavnosti in l<>t nositeljica vsedržavne ideje praznuje letos četrt stoletja svojega dela. Legendarni so Postali podvigi Narodne odbrane, saj je ona ? Predvojni mali Srbiji predstavljala rešpekt *n moralno silo nacije, saj je bila ponos in svetinja vsakega nacionalnega Jugoslovana, '■era v njena snovanja, avtoriteta njenih či-nov, strah pred njeno silo, vse to ji je dajalo oni misticizem, da je pronicala od srca o Srca, od duše do duše, od skrajnega juga Pa do severa, od vzhoda pa do zapada, povsod tja, kjer je bival jugoslovanski rod. Delavnost Narodne odbrane je bila predvsem usmerjena po ohranitvi vere in tradi-C1ie, v krepitvi narodne zavesti in v dviganju najplemenitejših lastnosti naroda. Posebno živa je bila ta aktivnost tam, kjer so se upogibali hrbti jugoslovanske raje pod udarci surovega, krvniškega sovraga. V srca in duše je^ vlivala Narodna odbrana zaupanje v neizčrpne sile jugoslovanskega naroda, krepila je vero v zmago pravice nad zločinom in korakala trdno in neizprosno k svojemu končnemu cilju — osvobojenju. In baš to osvobo-jenje krvnih bratov, to je bila prva in zadnja misel Narodne odbrane. Za oživotvorjenje ^ga cilja se ni Narodna odbrana strašila Pray nobene žrtve. Podpore in utehe, knjige in življenja je velikodušno in nesebično nosila na žrtvenik domovine. Narodna odbrana ni objokavala neštetih svojih mučenikov, apostolov in propovednikov, bojevnikov in vitezov, kajti solze so ji bile neznane. Nasprotno je vsaka žrtev vzvalovila nova navdušenja in vsaka kaplja krvi ustvarjala novih junakov. To je bila Narodna odbrana do balkanske y°jne. S tem datumom pa se je njeno delo se bolj poglobilo, njena aktivnost se je prenesla na krvave poljane. Na starih slavnih Praporih nekdanje srbske vojske je zapisana veličastna zgodovina njenega dela. Na jugoslovanski njivi je Narodna odbrana orala globoke brazde. Njeno seme je bilo plemenito in plodovito. Kar so nosili naši predniki v svojih srcih kot sen je postalo stvarnost. Iz plemenitega semena je vzklila narodova svoboda in brat se je z bratom objel v večnem zedinjenju. S tem pa, da je Narodna odbrana izvršila svoje naloge in dolžnosti, še davno ni bilo zaključeno njeno misijonsko delo. Delo. v Preteklosti je šele prva etapa za delo v sedanjosti in bodočnosti. Še ječijo naši bratje tam preko Snežnika in Karavank, še nam je Na Vidov dan 1380, torej pred 544 leti se je zrušilo na Kosovem polju slavno srbsko carstvo, propadla je tam divna srbska kultura in po vseh naravnih zakonih ter zgodovinskih primerih je izgledalo, da sita srbsko carstvo im srbski narod1 za večine čase zbrisana s površja zemlje. Turški val je zagrnil poraženo Srbijo, ki je ležala m tleh pred polu-inesecean, bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bo utopil tudi srbski narod v turškem morju, kdaj bo prenehala zveneti lepa srbska govorica in kdaj bo prenehala peti divna srbska narodna pesem. Turek o carstvo je bilo takrat v največjem razmahu svojih sil. Preko podjarmljene Srbije je prodiralo s pomočjo vedno novili iz Azije dotekajočih sil preko Donave na Ogrsko in sanjalo o podjarmljenju Evrope. Če pa izvzamemo par sunkov Preko Ogrske, pa vidimo, da, se je pohod turških vojsk ustavil na Ogrskem, pa tudi tani !e ^začasno in, da se je zasidral Osman le v deželah južno od Save in Donave. Ni mogel naprej, kajti podjarmljena Srbija je ostala živa kljub strašnemu porazu na Kosovem polju. Iz mesit, trgov in vasi pregnana srbska govorica fin srbska narodna pesem sta našli natočišče visoko v gorah, kjer je srbski seljak in srbsiki pastir to govorico in to pesem gojil kot največjo po svojih dedih prevzeto svetinjo. Iz ust do ust, od roda do roda je prehajalo potom pesmi poročilo o carstvu Lazarje-vem, o (livnih junaštvih kraljeviča' Marka, o Porazu na Kosovem polju, pa tudi o majki •Jugovičev. In tako je črpal srbski narod iz svojega največjega poraza sile in moči za svojo °dpomosit in prebojnost, tako je duša srbske- naš krvni brat na jugovzhodu — deseti brat. Še ni država urejena po socialnih načelih, še vedno je jugoslovanstvo in jugoslovanska država eksploatacija sebičnih samogoltnežev. Zato čakajo Narodno odbrano z novim časom nove dolžnosti, ki so ravnotako neodložljive. Cilji so isti, metode drugačne, sodobnejše. Kajti cilj Narodne odbrane ne sme biti samo v tem, da se svoboda izvojuje za vsako ceno, pač pa, da se ta svoboda tudi ohranja in zavaruje za vsa bodoča pokolenja. Narodno odbrano od včeraj čakajo danes velike naloge za jutri. Za izvršitev teh nalog pa je potrebna dobra volja, ljubezen in nesebičnost, iskrenost, poštenje in požrtvovanje — pa tudi kri in nova življenja. In ta življenja bo Narodna odbrana postavila, kakor jih je dajala v preteklosti. Žrtvovala jih bo vedno in povsod, kadarkoli bo vprašanje njenih zasužnjenih bratov na programu in vselej takrat, če bi se kdo dotaknil njene svobode. Posebno je potrebna sodelavnost Narodne odbrane danes, ko so pri nas in v ostalem svetu postali pojmi vzajemnosti in medsebojnega spoštovanja problematični, ko so strmoglavljene etične vrednote človeka, ko se podirajo stebri morale in poštenja, ko se ogra-žajo socialne pravice, ko popuščajo vzajemne vezi družabnega tkiva in odnošajev, ko je stotine in tisoče zajel val grobega materializma, ko padajo in izumirajo ideali vere in poezije, ko je v zastoju splošni napredek kulture, književnosti, znanosti in klici po novih vojnah in novih grozotah. Ravno v ta težki in kaotični čas, ko se na našem zapadu pripravlja atentat na suverenost soseda, ko se na severu pobijajo stotine in stotine življenj, ko kulturna Evropa v svojih središčih dopušča uajogabnejše zločine, ko se kujejo topovi, gradijo avijoni, izumljajo novi strupeni plini, ko se kopica sebičnih kapitalistov z naslado pripravlja na krvavi ples, ko se poleg največjega luksusa zbirajo milijoni nezaposlenih in stradajočih, v tem času stoji Narodna odbrana na straži domovine. Njena današnja prisega se obnavlja. Tudi danes in v bodoče bo z vsemi svojimi: silami zdrava in neokrnjena, z glavo pokonci pomagala pregaziti te težke čase. Mi Slovenci, ki smo na skrajni periferiji zapada in severa, ki smo najbolj izpostavljeni vsemu temu evropskemu okuženju, mi vsi obračamo danes poglede proti Banjaluki z živo in iskreno željo, da nas Narodna odbrana vzgoji v prave viteze, da definitivno prežene iz nas vse ostanke suženjstva, da ustvari iz nas značaje in junake, ki vedo, zakaj prelivajo svojo kri. Mi, ki smo na prednji straži, želimo Narodni odbrani pri vsem njenem nesebičnem delu kar največ uspeha. Želimo pa predvsem, da Narodna odbrana pomaga ozdraviti ves naš rod vseh notranjih in zunanjih sovražnikov. Narodna odbrana — zdravo! ga naroda našla največ hrane za svoj podvig baš v najtežjem porazu srbskega naroda. Svetovna 'Zgodovina ne pozna primera, da bi se 'bil majhen narod kljub stoletnemu suženjstvu odbržal v vsej svoji čistoči, da bi se tak narod skozi več kot 400 let stalno boril iproti svojemu nad mečnemu gospodarju, da bi tak -majhen narod prenesel vse one strašne krvne, gospodarske in kulturne žrtve, kot jih je moral prenesti srbski narod pod go-spodstvom polnmeseca, pa je pri tem ne le ostal zvest svoji veri in govorici, marveč tudi obdržal vso svojo svojstvenost. Skozi stoletja je izčrpaval mali srbski kmet in pastir turške sile s svojo neprestano upornostjo, s svojim hajdukovanjem, ustvarjal vedno nove heroje, ki so imeli pred seboj samo en cilj: osvoboditi svoj narod in ustvarita samostojno, nacionalno državo. Vsled tega nečuvenega in edinstvenega odpora je bila -moč turške velesile oslabljena in se ni mogla razliti za stalno preko Save in Donave, neprestani napadi s strani zasužnjene srbske raje so absorbirali tako velik del turške sile, da ta sila ni bila v stanu za res velike, neustavljive .pohode do Dunaja in še dalje. In tako je zasužnjeni srbski živelj stvori! in tvori skozi stoletja oni zid, ki je očuval Evropo pred turškim navalom in rešil križ pred polumesecem. Le za tem zidom se je mogla Evropa razvijati, le za tem zidom je mogla Evropa napredovati kulturno in gospodarsko, pri tem pa prezirati in zasmehovati ušivo balkansko rajo. Ko je leta 1804 izbruhnil prvi večji upor pod vodstvom Karadjordje, je postala Evropa pozorna na ta svoj kot in se je morda prvič zavedla, da živi tam doli narod, ki si je kljub stoletnemu suženjstvu ohranil vse svoje svoj-stvenosii in^ kljub strašnim žrtvam obdržal voljo in moč, da si pribori svobodo in lastno državo. Udarec za udarcem je zadajala roka srbskega junaka -turškemu carstvu, korak za korakom je osvajal srbski junak svojo rodno zemljo, polagoma je nastajala nova srbska država, ki je vidoma rasla v potokih krvi. In tudi v teh bojih je Srb prepeval svoje pesmi o Carju Lazarju in o bitki na Kosovem polju, tudi za te svoje zmagovite pohode je črpal vedno sveže sile le iz svoje -prošlosti, predvsem pa iz svojega- največjega poraza. Je to edinstven primer v svetovni zgodovini, primer, katerega se ne zavedamo dovolj, na katerega smo premalo ponosni in iz katerega se vse premalo učimo. Ko -so si naši srbski bratje ustvarili svojo malo predvojno Srbijo, je svet šele opazil, da je bil srbski narod sicer zasužnjen skozi stoletja, da pa je ostal prav za prav na vsem onem teritoriju, na katerem ga je zagrnil turški val. Odpor srbskega naroda ni bil samo pasiven, bil je aktiven in tako so se celo priseljeni Turki utopili v morju južnega Slovanstva. Naši bratje so menjala deloma svojo vero, vsled večnih borb so zaostali v takozva-nem kulturnem razvoju, ohranili pa so čisto svojo kri z vso ono prebojnostjo, ki je ohranila ta divni rod skozi stoletja- kljub vsem žrtvam in kljub vsem strašnim mukam. Cim večje je bilo trpljenje, tem penosnejše je bila dvignjena glava srbskega sužnja, tem jačji je bil njegov odpor, tem trdnejši je bil korak srbskega naroda do končne zmage. Ne samo fizično, tudi kulturno se je ohranil srbski del našega naroda skozi vsa stoletja suženjstva in trpljenja. Obdržal je svojo posebno miselnost, obdržal je svojo divno narodno pesem in ohranil svojo tipično jugoslovansko domačnost. §e vedno nam je neprijetno, če čujemo, da nas naziva jo naši zapadnokulturni sosedje ~ psovko »balkanci; in dvigajo svoj svarilen glas proti balkaniziran ju Evrope. Čemu to? Državljan rimskega imperija je zrl z. zaničevanjem na vse, kar ni -bilo rimskega in grškega. Nizkotni barbari so mu bili dobri za sužnje, največ še za navadne vojake, da so s svojimi zdravimi telesi branili meje degeneriranega Rima. Toda ta zaničevani barbar je zrušil svetovno rimsko carstvo, osvežil s svojo svežo krvjo degenerirano raso in ustvaril nove, jačje narode. Kje je danes Ce- Da smo veljali pred svetovno vojno slovanski narodi v Evropi za nekake inferiorne narode, ali narode druge vrste, je bilo precej naravno. Od 150 milijonov Slovanov, ki so po številu prekašali vse druge narode v Evropi, je bila skoraj tretjina v tujih državah, ne kot enakopravni sestavni del te države, ampak pod tujo nadoblastjo, ki ni prav nič prikrivala, da smatra te svoje podanike in podložnike za državljane druge vrste, ki jim le milostno dovoli životarenje, dokler ne izginejo s zemeljske površine. To so bili: Čehi in Slovenci v Avstriji, Poljaki in Lu-žiški Srbi v Prusiji, Slovaki, Rusini, Prekmurci, Hrvati in Srbi na Ogrskem, pa tudi Hrvatska, Slavonija, Dalmacija, Bosna, Hercegovina so se smatrale za podrejene dežele druge vrste, kjer nima lasten narod nikake besede in se mora pokoriti samovolji raznih komisarjev, deželnih glavarjev itd., skratka: naši gospodarji so nas obravnavali tako, da smo morali tudi v očeh drugih narodov veljati kot nezmožna, nekulturna, robstva navaljena masa, ki ni vredna nikakega svobodnega življenja! Edina večja svobodna slovanska država je bila Rusija. Ne le večja, ampak res velika in mogočna!... A tudi to državo z vsem njenim stomilijonskim slovanskim narodom, so smatrali v Evropi za — inferiorno. Kaj so Slovani sploh zmožni, da imajo svojo državo in da vladajo celo drugim čeprav azijatskim narodom?... Ne! Kje bi bilo to mogoče!... Recimo, da je carska Rusija res imela svoje napake, ki so bile razumljive z ozirom na njeno prostranstvo, zemljepisne razmere, zgodovinski razvoj in razne upravne nedostatke, ki so klicali po reformah. A Rusija je bila baš v razvoju k boljši iii popolnejši organizaciji in povsod se je poznalo, s kakšno vnemo sprejemata inteligenca in narod vse, kar je evropejskega — anarhistični ruski duh, ki ga je vzgajala Evropa — pa je onemogočal naraven razvoj in uničil marsikatere zdrave reforme in načrte, po katerih bi bil ruski narod prišel do lepše bodočnosti, nego jo ima sedaj. Zato pa je dala ta za pravico in resnico boreča se Rusija Evropi in človeštvu umetniška dela, ki so postala Evropi vzor in zgled novega življenja ... A za vse to, kako smo gledali na Rusijo pod vplivom židovskega in nemškega zarski Bizanc, ki je moral kloniti pred našimi predniki? Tudi naši predniki so s svojo nepokvarjeno naravo zmagali nad Bizantinci, ni jih več, mi smo pa ostali! To naj bo nauk za nas. Le kot zvesti potomci svojih prednikov, kot nosilci in izvrševalci temeljne ideje nacionalne in krvne skupnosti se bomo lahko uveljavili v borbi za svoj obstoj in razvoj. Dovolj dolgo smo branili zapadno Evropo pred navalom Azijatov, dovolj dolgo smo izčrpavali svoje sile kot branik one zapadne Evrope1, ki se je ta čas lahko nemoteno razvijala. Balkanci smo, sveži in zdravi, polni ustvarjajoče sile in bodimo ponosni, da nismo tako kulturni, pri tem pa tako degenerirani, kot ona zapadna Evropa, ki nas gleda še danes od zgoraj navado!. Balkanci smo in sicer slovanski bal-kanei, kot taki pa predstraža onega Slovanstva, ki je tu, pa se še ne zaveda svoje ogromne sile. Ker pa vemo, da slovanstvo vstaja in mora zmagati slej ali prej, ker vemo, da je šel tok infiltracije vedno od vzhoda proti zahodu, ne obračajmo sami tega toka v obratno smer! Učimo se od svojih zapadnih sosedov, toda ne posnemajmo jih slepo. Ustvarjajmo resno in premišljeno, da pride e im p rej čas, ko bomo lahko rekli mi Jugoslovani: Naša je zemlja od Tilmenta do črnega morja, na tej zemlji biva eden jugoslovanski narod, preko te zemlje se razprostira naša enotna, nedeljena in nedeljiva Jugoslavija.« Preko te jugoslovanske skupnosti pa nas mora voditi pot do slovanske skupnosti. Zaupajmo sami sebi, bodimo močni in odločni, predvsem pa vpoštevajmo nauk Vidovega dneva in usmerimo svoj pohod preko vseh porazov in žrtev preko jugoslovanske do slovanske skupnosti. Ne bodimo omahljivci in slabiči, zavedajmo se, da smo tudi mi Jugoslovani, da se pretaka tudi po naših žilah kri onih prednikov, katerim je poraz na Kosovem polju dal sile in moči za stoletno borbo in za končno zmago. Predvsem pa, proč s ponižnostjo in piroč z oboževanjem zapadne kulture im njenih nosilcev, zapadnih velikih narodov. Ostanimo zvesti sebi, svojim prednikom in svetlim vzorom svoje zgodovine, vse to v zavesti, da -rabi zajpadna Evropa mnogo bolj nas kot pa mi njo in da bosta mogli degenerirana romanska in germanska rasa črpati svežih sil le iz nas. Zaprimo jima dotok it eh svežih sil, ohranimo jih zase in mislimo na veliko jugoslovansko in s tem tudi slovansko skupnost. šmoka? Samo spomnimo se na vse nemške satirične in humoristične liste, ki so bili tudi nam »manj vrednim« slastna hrana!... Na vse laži o mužiku, o vodki, o knuti, o Sibiriji, o ječah!... Da naša manjvrednost je bila baš v tem, da smo vse to sprejemali brez vsakega kriticizma in nismo videli, da je tudi drugod »marsikaj gnilega v deželi danski« — Vzgojeni v nemški kulturi smo bili tako zaslepljeni, da smo sprejemali take nemške darove, ki so nas zasmehovali in poniževali, brez protestov in nismo bili zmožni videti tudi dobre strani, ki jih je imela Rusija prav toliko ali še več kot vsaka druga država. 0 tem so mogli govoriti le oni, ki so bili pred vojno tam. A slovanskim glasovom skoraj nismo verjeli — ustvarjali smo si svoje mnenje po nemških listih in onih revolucionarnih agitatorjih, ki so po vojni izvrševali svojje kvarno delo... še bolj inferiorni so bili za Evropo —■ Balkanci! Balkanizacija Evrope je bila najstrašnejša misel za vse evropske diplomate. Le malo jih je bilo, ki so vpoštevali, da je tudi tu zgodovina ustvarila svoje delo.,. Kdo bi se brigal za zgodovino! Kdo naj se spozna v vseh teh neštetih imenih, ki predstavljajo narode na Balkanu!... Kdo naj pozna vse tiste od Boga pozabljene kraje, kamor še ni segla evropska kultura!... Saj tam ni niti osebne varnosti!... To so dežele roparskih VSEM CEN|. NAROČNIKOM! Današnji številki smo priložili poštne položnice in prosimo vse one cenj. naročnike, ki imajo naročnino plačano samo za pol ali četrt leta, da se jih poslu-žijo in nakažejo Din 20 — za polletno, ali Din 10'— za četrtletno naročnino. Položnice pa prejmejo brez izjeme prav vsi naročniki, tudi oni, ki so svojo naročnino že poravnali za vse tekoče leto. Take naročnike pa uprava našega lista najvljudneje naproša, da položnice shranijo ali izročijo novim naročnikom. Uprava »POHODA« v Ljubljani. Vidov dan 1933 O naši inferiornosti Sokoli - vitezi - junaki pozdravljeni! Zopet je leto naokoli, zopet se bliža Vidov dan, zopet polagate obračun Vašega trudapolnega dela v preteklem letu. Vemo že v naprej, da bo uspeh Vašega truda odličen. Kajti mi trdno zaupamo v Vaše krepke mišice, v Vaš pametni razum in v Vaše dobro srce. Ne boji se Vaših rdečih srajc — oni tam preko zastonj, kajti dobro sluti, da se skriva pod njimi trdna volja, da boste Vi, neustrašeni borci, stali do zadnjega na braniku domovine. Morda ni bila sokolska armada še nikdar Jugoslaviji tako potrebna kot danes. Nahajamo se med dvema mlinoma, ki nam grozita, da nas bosta zdaj pa zdaj strla v prah. Toda odporna sila Sokolov je bila, je in bo vedno tako jaka, da je ropotanje obeh mlinskih kamnov, zapadnega kakor severnega samo opo-minjevalna pesem, ki nas kliče k slogi, skupnosti in edinosti, in ki ne bo dopuščala, da priteče v oba mlina niti kapljica vode in da bosta obe ropotarnici za večno utihnili. In Ti slovanski brat Čehoslovak, pozdravljen. Počuti se med nami kakor doma. Opazuj, gledaj in zapomni si naših hotenj in stremljenj, kajti tudi mi budno pazimo, kaj se godi ob Tvojih mejah. Z roko v roki, z ramenom ob ramenu bomo korakali v naš skupni sveti boj. Sokoli - vitezi - junaki — Zdravo! pastirskih narodov, ki jih celo Turčija komaj kroti... Bog obvari, da bi dobili svobodo, ali kake pravice! Razbili bi Evropo!... Kaj čuda, da je Evropa toliko časa smatrala Turčijo za »potrebno zlo«, ki naj: preprečuje osvobojenje Balkana!... In sedaj pomislite na vse, kar se je pisalo o Makedoniji, o Bolgarih, o Srbih, o Črnogorcih!... Kako je Evropa gledala na tiste tri male slovanske dižavice na Balkanu: na Bolgarijo, Srbijo, Cruo Goro ... Kakšne inferiorne državice! ... Igračke velesil!... Saj se je zdelo, da se je nemški knez ponižal, če je postal vladar v taki balkanski državici!... Vse te državice druge vrste so samo — nevarnost za evropski mir ... Tu je leglo zarot in prevratov!... Zalega upornikov in ubijalcev!... 0 kulturi ni govora!... Sami narodi druge vrste, ki poznajo še otmico in krvno osveto, nimajo šol, so nepismeni in žive nekulturno življenje — skratka: polljudje, nevredni prave svobode ... Romantika je še spoštovala njih narodne pesmi, noše, običaje — zdaj je moderna doba in se mora vse to umakniti — kulturi... In zopet smo bili mi sami, ki smo nazore o teh narodih sprejemali od »kultur-nih Evropejcev« in smo se smatrali — ubogi kulturni sužnji! — za srečne, da smo kulturni, in smo pomilovali — njih nekulturo! Kakšen dokaz manjvrednosti!... Naše, ne njihove!... Kajti oni so imeli svojo vrednost, ki se je kazala ravno v tem — česar se je Fvropa najbolj bala — v njihovi ljubezni do svobode in državljanske zavesti... Bile so v Evropi tudi druge male države: Belgija, Nizozemska, Danska, Švica, a te niso bile slovanske, imele so svoje kolonije in so uživale čast med velikimi. A balkanske državice so bile slovanske, inferiorne, manj vredne — igrače velesil. Njih državno življenje se je smelo in moglo razvijati samo z dovoljenjem in pod nadzorstvom evropskih držav, ki so pri tem druga drugo izigravale in pazile, da pri kakih izpremembah ne bi trpele njihove — koristi... Balkanci so dobro čutili to ponižanje in dokaz njih enakovrednosti je, da so se vkljub državno razvijali in izpopolnjevali... Tako je izglodala predvojna Evropa, tako smo izgledali mi inferiorni Slovani, narodi druge vrste, ki niso niti zmožni, niti vredni samostojnega državnega življenja! Kaj čuda, da so miliijoni tega naroda polnili najbolj temne rudnike v Evropi in v Ameriki, da so opravljali najnižja dela in da so bili smatrani za ono moderno rajo, ki je najbolj porabita za najtežja dela, ki jih je opravljala rada za najbornejši kruh . .. To so bili Poljaki, Slovaki, Rusini, Slovenci, Hrvati, Makedonci... Največje čudo božje pa je bilo, da se ti narodi vkljub vsemu množe, da ne izumirajo, da jih je skoraj vedno več... In vkljub uničevanju in potujčevanju raste nekaka kultura, ki postaja nevarna... To je slika naše predvojne dobe. In po vojni? ... Ti inferiorni narodi so si ustvarili svoje države. Med temi je edino Poljska — po mnenju evropskih diplomatov — imela svojo zgodovinsko upravičenost, čehoslovakija in Jugoslavija — Bože moj, kakšno tuje barbarsko in težko izgovorljivo ime! — sta prisiljeni in nenaravni državni tvorbi, ker je nekaj teli inferiornih in nekulturnih Slovanov prišlo izpod varnega kulturnega področja nemškega in madžarskega in se pridružilo svojim istotako inferiornim in nekulturnim sobratom ... Ali naj iz tega nastanejo kulturne države?... Ali so Slovani zmožni samostojnega državnega žvljenja? ... Pravijo, da sploh drug drugega ne marajo, da se med seboj prepirajo in mrzijo in si žele nazaj... Nazaj v kulturni svet... Čemu torej ta poskus z malimi slovanskimi državicami, ki se je storil na pariški konferenci... Ali ni to balkanizacija Evrope?... Oni inferiorni narodi sami niso želeli svobode... Vse to je delo par panslavističnih agitatorjev... Nemogoče, da bi se to držalo ... Tako je, gledala na nas povojna Evropa. In gleda še! To se je pokazalo pri sklepanju pakta štirih. Štirje mogočniki — pod vodstvom gospoda Musolinija — so si predstav- ljali te inferiorne nove slovanske državice kot začasne poskuse, ki se dajo izpremeniti. Zato so mislili, da je revizija njih dolžnost in pravica. Če smo se 1. 1919. v Parizu zmotili, zakaj ne bi tega popravili?... Ali ne vidimo, da ne pride nova Evropa do ravnotežja baš zaradi teh inferiornih državic? One so v napotje vsem! In baje same sebe ne-čejo!... Vsi ti nazori so prišli zadnje čase jasno na dan. In ni dvoma, da bi bili odločilni pri sklepih evropskih mogočnikov. Pa so te države druge vrste nepričakovano pokazale čisto drugačno lice. Protest »male zveze« (ki šteje kljub temu 50 milijonov ljudi!) in impozantna zborovanja proti reviziji so povedala Evropi novo resnico v obraz ... Za nas je bilo vse to nad vse poučno. Treba je samo, da se iz tega tudi kaj naučimo. Glede evropskega mnenja o nas — mislimo — smo si popolnoma na jasnem. Mogočniki le preradi odkrito govore!... Vprašanje pa je, kaj smo storili, ozir. kaj bomo storili mi, da dokažemo, da se motijo glede naše inferiornosti... Morali bi si malo izprašati vest! Ali nismo morebiti mi sami zakrivili marsikaj, da si visoki gospodje mislijo, da se dajo naše meje premikati, kakor se to ljubi drugim? »Navada je železna srajca«, pravijo, zato ni čuda, če Evropa doslej še ni mnogo izpre-menila svojega mnenja o nas. Take izpre-membe se vrše zelo počasi... Kakor izpre-membe sploh!... Vprašanje pa je, ali smo mi sami dovolj storili, da prisilimo Evropo, da izpremeni svoje mnenje glede naše inferiornosti ... Biti ali ne biti, to je vprašanje, pravi HamleJ; in tudi za nas nastaja odločilno vprašanje: ali smo ali nismo?... Vse, kar smo delali do zdaj, nf bilo tako, da bi bilo moglo pokazati in dokazati Evropi našo zrelost, vrednost, zmožnost... Na pr. prvih deset let našega parlamentarnega življenja! Poskusi in načrti raznih avtonomistov! Naša zagranična propaganda! Ali izpolnjuje n. pr. naši uradi v inozemstvu svojo dolžnost, da dvigajo vrednost našega imena, naše kulture? Ali naš narod v tujini že predstavlja zavesten del naše državne celote? Ali ni morda ravno tam protidržavna agitacija dokazala našo državljansko nezavest? ... Ali nismo morda doma v notranjosti z raznimi akcijami diskreditirali naše državne misli? Ali nismo morda s svojim večnim vzdihovanjem po neki svobodi klicali — drugih na pomoč. Mali narodi niso le majhni — kakor mali ljudje — ampak tudi malenkostni. Ali so n. pr. razne separatistične akcije Slovakov pridobile ugled češkoslovaški republiki v Evropi? Isto velja za nas? ... In zdi sc, da zlohotno mislimo, da bi ugled države, ki ga moramo s svojo državljansko zavestjo pridobiti v inozemstvu prišel1 v korist samo enemu delu naroda... To je znak inferiornosti, če še sedaj ne razumemo, da je korist države naša korist... Prav zaradi takih malenkostnih sporov, ki so z ozirom na vrednost samostojne narodne države brezpomembni in nepotrebni, izgubljamo ugled na zunaj. Oni plačani izdajalski agitatorji v inozemstvu bodo nenevarni — (sami sebi zadnji dokaz naše inferiornosti!), dokler bo znotraj v državi odmevala močna državljanska zavest! Sokolski zleti so bili nekdaj manifestacije naše narodne zavesti. Povzdignili so naše ime v Evropi. Danes so to manifestacije naše državne zavesti. Lanski sokolski zlet v Pragi je mogočno odmeval po Evropi. Bil je dokaz velike organizacije v mladi republiki. Impo-niral je. Marsikomu je odprl oči, da je iz-premenii nazore... Naš ljubljanski zlet ne bo tako mogočen, vendar pa tudi dokaz pred svetom. Sokolstvo je bilo prvi dokaz naše narodne sile — naj bo poslej dokaz naše državnosti. Letos se bo na njem še posebno manifestirala volja dveh bivših inferiornih slovanskih držav, ki nečeta biti več inferiorni. Na nas je, da to svetu dokažemo — v tem se program N. O. krije s sokolsko idejo, ki je le druga oblika naše narodne in državne samozavesti. letom zgodilo, da je denar — izginil. Šel je neznano kam in ni ga več nazaj. Kdo ve, kje bi ga iskali in zakaj ga ni? Prijazno vabljenje, vse lepe prošnje, prikrite grožnje, vse to ni pomagalo. Denarja ni na svetlo, pa ga ni. In to je pri nas tisto veliko zlo, od katerega trpimo vsi, prav vsi. V deželi Tirolski, odkoder doslej niso prihajale prezdrave ideje, se je zasvetila v glavi skromnega župana trga Worgla iskrica, ki se je lepo razžarela. Zavoljo splošne gospodarske krize, ki je je seveda tudi hva-lisana Avstrija deležna, je morala tamošnja tvornica za celulozo ustaviti delo, kar je povzročilo, da je ostalo vse delastvo brez posla in z njim 1500 ljudi (med 4000 občani) brez jela. Kajti tudi žage niso več delale in ne drvarji. Za župana Mihaela Unterguggenber-gerja so napočili hudi časi. Podpore so bile hitro porabljene, dobrih nasvetov ni bilo, prazne besede niso zalegle, ljudje so bili brez tolažbe. Začeli so zabavljati, groziti, demonstrirati in misliti na slavni komunizem. »Komunizem« je vedno in povsod nerodna posledica slabega gospodarstva v deželi. Tu pa se spomni gospod župan, da je nekoč tam na ruski fronti prebiral brošuro nekega Silvija Gesella, fantasta iz Argentine, ki je bil pred vojno doživel zmedo valute in krizo v gospodarstvu. Gesell je napisal svoje misli, kako se da taka reč dobro rešiti in voz potegniti iz blata. »Ha, kaj pa če bi mi Tirolci poskusili kako tako?« In res — Tirolci so poskusili. Občina Worgl je v strašnih stiskah in na robu prepada Jani julija založila svoj zadnji denar pri blagajni občinske hranilnice, ki je bila že čisto prazna, in je za (tisto vsoto izdala neke listke. Listki so krožili med občani; bili so polnovredni kakor denar Narodne banke, ki ga že davno ni bilo več. Te listke so vsi radi jemali, ali nikdo jih ni maral obdržati. Kajti kdor je tak listek imel zadnjega dne v mesecu, je izgubil 1% (eden odstotek) vrednosti. Moral je namreč na listek prilepiti znamko za zmanjšani odstotek iu še le potem ga je (vrednega vseh 100%) mogel oddati v promet ali v blagajno občinske hranilnice. Posledice tega sistema so bile neverjetne. Za tirolski Worgl je nastopila zlata doba. Kako tudi ne bi? Listki so bili vsi fundirani; za nje je ležal pravi denar v blagajni občinske hranilnice, za katero jamči občina z vsem svojim premoženjem. Kriti so torej bili ne samo z močjo Narodne banke, ampak s premoženjem občine, ki se da stalno kontrolirati. Zadolžena občina, ki je založila vsega največ dvanajsttisoč šilingov (nekako 100.000 dinarjev), je začela delati, da bi dala zaslužka ljudem brez posla, ki so tonili v ne-volji in dolgovih. Worglani so se spravili na kanaliziranje in asfaltiranje cest, popravljali so trge, lepšali park in napravili so za zimski šport ogromno skakalnico. Oni zidajo, belijo in ravnajo. Niso še nehali, a Worgl je danes kakor bi ga vzeli iz škatlice. Pa kako? Samo z dvanajsttisoč šilingi? Da! V soboto izplačajo v Worglu delavcu dober zaslužek s tistimi listki. Delavec, ki nima ničesar odveč, da denar ženi. Ona takoj teče k peku, k speceristu, k čevljarju in še kam, pa plača svoj dolg. Mož je vesel in gre v krčmo, ter plača tudi tam svojo merico z listkom. Nato pa hitijo pek in specerist, čevljar in krčmar k svojim dobaviteljem. Plačujejo moko, kvas, sol, sladkor, usnje, vino in sploh vse s tistimi listki. Z listkom se plača tudi stanovanje lastniku hiše, zdravilo lekarnarju in voznina šoferju. Ti pa zopet kupujejo in plačujejo pri mesarju, manufak-turistu, mehaniku 'in drugod; vsepovsod. Vse drvi, beži in se žuri, da bi mu prvega ostala čim najmanjša vsota; kajti joj, zato je treba plačati odstotek. In tako se dogaja, da ljudje pri davčnem uradu plačujejo celo davek naprej, dočim so imeli dosedaj same zaostanke. Urad listke seveda rad jemlje, saj jih občina zamenjava in plačuje z njimi svoje nameščence, ki jih spravljajo zopet v promet, kakor smo gori videli. Pri nas ni denarja niti za zdravje. Iu zdi se, da ga še dolgo ne bo; kajti tako kaže tistim, ki pri nas odločajo. Res je, da je neki gospodarski odbor sedaj petinštirideset sej v Beogradu prezlatožilil in tuhtal ukrepe, ali naše zaupanje vanj je kaj malo, dasi je na-brenkal za vlado petdeset strani predlogov. Naše razmere so tako zavožene, da narod ne bi .verjel, da je boljše, ko bi tudi res bilo dobro. Ne bi rekli dvakrat, da nam tudi kaka nova emisija Narodne banke ne bi pomagala. Čim bi se namreč pri denarnih zavodih pojavil denar, bi ga takoj pograbili tisti, ki že poldrugo leto zaman čakajo nanj; a tisti, ki so ga poskrili, bi ga pa še naprej stiskali doma. Morda bi bilo dobro, da bi se občine s svojo zadnjo gotovino šle v Worgl učit. Chicaga je že tam. — Gaberški. Za zaščito vlagateljev »Prvo društvo za zaščito vlagateljev« v Ljubljani (Resljeva cesta 5) naznanja svojim članom in vsem vlagateljem, da se je tudi za Savsko banovino v Zagrebu ustanovilo slično »Društvo ulagača kod novčanih zavoda« z istimi cilji: da zbere in organizira v močni organizaciji vse, tudi najmanjše vlagatelje, ki bodo skupno predstavljali več milijard vllog pri različnih denarnih zavodih in bodo tako organizirani mogli z uspehom nastopiti v odbrano svojih ogroženih interesov in čuvati svoje premoženje pred eventualnim propadom. Odbor ljubljanskega društva za zaščito vlagateljev je stopil takoj s tem zagrebškim društvom v najožje sodelovanje. Sporazumno z našim društvom je zagrebško predložilo vsem pristojnim ministrstvom predstavko, v kateri posebno zahteva, da državna kot nadzorna oblast vsem denarnim zavodom, ki so se zatekli pod zaščito, naloži dolžnost strogo, da sprejemajo svoje vložne knjižioe od vlagateljev samih — ne od prekupčevalcev — za odplačilo terjatev, oziroma, da lastniki dobroiimetij na stanih tekočih računih smejo razpolagati s svojo terjatvijo v korist vsakega bančnega dolžnika. Vlagatelji zahtevajo v spomenici sledeče: 1. Da se dovolijo kompenzacije terjatev in dolgov denarnih zavodov v vsaki obliki, zlasti terjatev denarnih zavodov z vložnimi knjižicami in z vlogami na tekočih računih, tako med klijenti zavoda, kaikor tudi med zavodi v obliki neke vrste kliringa; 2. da se č.imprej z zakonom določi, da bodo v zavodih pod zaščito vlagatelji kot odločujoči faktor sodelovali BUitter aus |der islovenischen Lyrik«, — »Stfovenische Erteahfler«, >La Sloveniec, — »Kroatische Dichtung«, — »Antologie des conteurs Croates Modernes«) — dofiian je »Narodiua prosveta« v Beogradu izdala skupno publikacijo pod jugoslovanskim imenom (»Slovenec« je protestiral, da v tej zbirki ni Slovencev. Kako, če nočejo biti Jugoslovani!) Razume se, da so sedaj v Beogradu malo užaljeni. Sedaj i zgleda, kakor da srbske literature ni. Tudi pri postopanju glede Nemcev je slovenski center pokazal, da mirna nič skupnega s Srbi, ki so kot gostitelji hoteli ostati neutralni. Kar je pri teh publikacijah še važno, — piše »Politika« — je to, da so uaši in hrvatski pisatelji Pen-klubovai pokazali precej enostransko usmerjenost proti nemški kulturi in niso poskrbeli n. pr- za angleške publikacije, ki bi bile gotovo važne. Mi pa pravimo, da je prav, da se ljudje — tudi kadar je gost v hiši — pokažejo taksne, kakršni so. Z obhodov LISTNICA UREDNIŠTVA Opozarjamo vse naše cenjene dopisnike, da priobčujemo njih dopise samo pod pogojem, že v slučaju tožbe lahko nastopijo pred sodiščem z neovrgljivim dokaznim materialom. Jesenice SAMOSLOVENSKA ZADEVA Večkrat smo že slišali. Pa — saj že vsak otrok samoslovensko vzgojenih lin ta Im še vzgajanih staršev to trdi. Posebno ona naša mladina, ki mora edino zveličavno plat zvona poslušati in se po tej ravnati. Namreč — slovenščina je v nevarnosti! Seveda, to Pa le takrat, kadar se slučajno: kak srbski izraz utihotapi k nam. Pa še treba ni, da je baš srbski; glavno je, da ga tudi Srbi rabijo — in hitro je treba poiskati drugega, našega, da silovenska kultura ne bi trpela sramote. Kaj pa mislite? To vendar ne gre, to vodi v duhovno asimilacijo Jugoslovanov! Kaj bodo pa užaljeni slovenski knezi počeli brez Slovencev! Bog ne prizadeni, da bii po novem »čitali«, »brati« moraš, če si Slovenec, če nočeš biti »izdajalec« slovenskega rodu. Pa v »Belgrad« moraš, ta je bil že enkrat »naš«, Beograd je pa le jugoslovanska pre-stolica! Ampak — vse drugače pa je, če pijemo »kofe«, jemo na »žuipi mjž in nudelne«^ ali Pa v »izmalanem cimru« spimo im v _ »stali Sajfo« kadimo. Kajpak, to so spomini na °n® blažene »cajte«, ko smo se_ še »svobodno« razvijali in materina govorica 'še ni bila v nevarnosti. la maši vseslovenski kulturni borci te v »svobodi izkristalizirane« 'slovenske spa-kedranščine ne slišiijo. Tudi je nikoli slisa.i 'dso! Cernu pa? Saj so Nemci vendar kulturni in prav nič ne škoduje, če smo svojo milo materinščino nekoliko »požlahtnili«- _ Takrat, ko je narod tonil v nemški gnojnici, bi morali čutiti vi, užaljeni farizeji, dolz-nost reševati slovensko bitncst! Saj takrat »te bili zakupniki vsega slovenskega ljudstva in njegovega napredka. Da nas ni v svoje naročje vzela Jugoslavija, bi danes slovenščine več ne poznali — po vaši zaslug*! Tedaj bi vzdignili glas o nevarnosti, danc> ga ni treba, ker nas čuva že davno pogrešana in v jezeru krvi zopet najdena rodna mati Jugoslavija. Vaš in vaših idejnih prednikov gTeh, ki bi lahko imel katastrofalne po-slediire zai Slovence, ipreje popravite, potem šele vpijte na svoja široka farizejska .usta 'in zavijajte oči k strahu, ki ga danes nikjer ni! Moral sem to povedati, zakaj ljudje po naših cestah, domovih, tovarnah, gostilnah — eno besedo: povsod govore grozno slovenščino, a se nepravilnosti niti ne zavedajo. Pa ni nikogar, ki bi jih resino opozoril na narodnemu ugledu škodljivo početje. Najmanj Pa se za to zanimajo oni, kii največ gobez-dajo o nevarnosti. Iz teme bi morali potegniti narod, pa ga — že vedo zakaj — v temi Puščajo in še (bojij tlačijo ivanjo s svojim podlim samoslovenskim evangelijem. Velikega narodnega dela — čistiti slovenščino na pravem mestu in pokazati ljudstvu madež, ki ga sramoti pred tujci naj se že vendar enkrat letijo naša nacionalna društva! Doslednost pri sebi in drugih, posebno pri zaupani mladini, pa tudi na jeseniškem sokolskem odru, bo gotovo rodila uspeh. Slovenski starši, kii kaj dajo na svojo narodno čast, imajo najlepšo priliko, da ze v detinski dobi nudijo otroku najlepše in najslajše, kar Slovenci imamo, a preziramo: le-po slovensko besedo. Vsekakor ne M bilo napačno, da bi tudi društva, ki jim načelujejo razni slovenoborci, začela s takim delom. Mladina se zbira v njih. fantje in dekleta, možje in žene — sami Slovenci — pa še nikoli noben ni cul niti besede o takem pokretu. Zakaj vendar ne pričnejo? Ce bo zato pouk o »nesvobodnih « Slovencih |v Jugoslaviji in njih lepši bodočnosti v svobodni kneževini pod italijanskim protektoratom skrajšan, nič ne de. Mogoče bo tudi ta malenkost, na katero^ danes radi prezaposlenosti z drugimi »važnejšimi« slovenskimi zadevami niso mislili, njihovim zvestim trabantom kdaj koristila. Ce že ne njim, pa vsaj potomcem. Novo mesto SVOJI K SVOJIM V 22. številki »Pohoda« smo priobčili na strani 7. v 4. stolpcu pod naslovom »Svoji k svojim« iz Novega mesita sledečo notico: Imamo novo slaščičarno, v kateri ne bo odmevalo nemško »žvrgolenje«, ampak bo na razpolago narodno zavedni časopis. — Novo-tneščanom na znanje! S to notico se je čutil užaljenega g. Jan Sopr, slaščičar v Novem mestu, in nam poslal daljše pismo z zahtevo po zadostnem zadoščenju, če se hočemo »izogniti pravnemu postopanju zaradi kršenja obrti«. U ver jeni, da prejme g. Jan Sopr naj-fepše »zadoščenje, če tudi njemu dovolimo svobodno besedo v našem listu, citiramo iz njegovega pisma dobesedno za nas naj važne j-Sa stavka: »Kadar bo nemški jezik oblastveno prepovedan, takrat tudi jaz čisto gotovo nebom delal nobene izjeme. Dokler pa tega ni, se jaz kot star mornar nebom nobenega spraševal v čigavem jeziku da siher govorim, posebno Pa če pridejo k meni v trgovino kupovat kakšni Kočeveri. Saj se vendar nahajamo v svobodni državi? —« S toplini priporočilom Novomeščanom ‘Svojj k svojim« upamo, da smo dali na ta način g. Sopru zahtevano zadoščenje. Uredništvo »Pohoda«. POSNEMAJTE JIH. Nedaleč od Novega mesta proti Gorjancem leži prijazna Got na vas. Ena od naj-lepšili izprehodnih točk, zato sem se tudi na praznik 15. t. m. odločil, obiskati jo. Ni mi bilo žal, ker dogodek tega dneva mi bo ostal vedno v prijetnem spominu, kakor tudi vsem, ki so bili prisotni pri kmetski manifestaciji tega dneva — ne samo kmetski, nego skupni! Še mlado društvo »Kmetskih fantov in deklet« Gotne in Regrče vasi je priredilo tekmo koscev z veselico. Okoli 15. ure se je začela zbirati povorka koscev in deklet v krasnih narodnih nošah in ostalih vaščanov, kakor tudi gostov iz sosednjih vasi in Novo-nieščanov, ter krenila na tekmovališče. Kdor je videl ponosnega in zagorelega barjaktarja v narodni noši na konju z visoko se vihrajočo jugoslovansko zastavo, vesela in vedra lica koscev in brhkih deklet, ki so bile edinstvene v lepih narodnih nošah, ter slišal krasne narodne domače pesmi ob zvokih harmonike, temu ni treba besed in daljnih dokazov, ker vsakemu mora biti jasno, da to društvo ima pred seboj začrtan vzvišen cilj kmetstva, ki je pa obvit z globokim narodnim čutom. Gotna vas in pa Regerča vas naj bosta pa. ponosni, a mnogi, mnogi naj se odkrijejo in dajo priznanje, da jih je mlado kmetsko društvo nadkrililo v narodnem čutu! Društvo kmetskih fantov in deklet v Gotni vasi! Lep je Vaš začetek, lepi so Vaši cilji, ki naj bodo primer mnogim. Nadaljujte to Vaše delo, a vedno naj bo Vaš simbol, vedno na prvem mestu, kakor je bila na praznik, naša združena Jugoslovanska zastava. - Pozdravljeni fantje in dekleta — vztrajajte in nas kmalu razveselite s kako prireditvijo. Žito zori! Prijatelj. Zagorle Star predvojni običaj našega naroda je, da izobesi ob procesiji Sv. Rešnjega telesa zastave. Tudi letos so plapolale na večini hiš. Spoiminjamo se, da so ob davnih časih izobešali ob priliki cerkvenih slovesnosti tudi na cerkvi in župnišču zastave raznih barv — tudi črno-žoltih. Danes pa seveda državne zastave — simbol edinstva jugosloven-skega naroda — na cerkvi pa tudi na župnišču ni videtii. Gospod župnik naj bo tako ljubezniv in naj nam blagovoli pojasniti v eni prihodnjih številk »Pohoda«, zakaj je jugoslovanska zastava na cerkvi 15. junija izostala, ali mogoče rdeče še ni prešito k beli ali pa je cerkev sploh nima. Da ne bi delali komu krivice ali — pardon — »nepotrebnih stroškov« priporočamo javno nabiralno akcijo po Zagorju za 2 državni zastavi: eno za cerkev eno pa za župnišče. * Doznali smo, da je v letošnjem šolskem letu neka gospa učiteljica na topLiški šoli držala tečaj ali posebne ure za nemščino. Vprašamo g. upravitelja, ali mu je bilo to znano — odloki so mu gotovo znani. Gospa Mm. pa naj nauči najprej svojce slovenščine. Na pošti se je zadnje čase mesto uradnega jezika večkrat slišalo šviba Švaba. * Sokolski javni nastop, ki se je vršil 11. t. m., je imel prilično za današnje razmere zadovoljiv obisk. Nastop vseh oddelkov je bil številčno precej močan in dober. Odbor je letos vsled gospodarskega položaja v Zagorju sklenil, da se običajna veselica s plesom ne vrši, kar je našlo splošno odobravanje. Želeti je, da se mladina čimbolj pritegne k nacionalnemu sokolskemu delu. Ma- lo več dobre volje bi lahko pokazali vzgojitelji mladine, kii — razen par izjem — stoje ob strani. Trbovlje Binkoštnega proštenja na Sv. Planini, ki je kot lepa izletna točka poznana širom naše ožje domovine, so se — zvesti tradiciji — udeležili tudi letos tukajšnji rudarji v precejšnjem številu s svojo priznano godbo. Zeleno-bela zastava z nemškimi napisi je ostala letos tem, kamor je že zdavnaj spadala. K temu je najbrže pripomogel tudi članek, ki je izšel nedavno v »Pohodu«. Po zaključku proslave se je zbrala v idiličnem Kleku nad Trbovljami družba, vkljub krizi dobro razpoloženih izletnikov, med katere se je zaletel tudi človek, čegar politično obzorje se očividno začenja in neha pri Koroščevih ^ punktacijah. Ako bi prizadeti malo manj očitno povdarjal svoj© »specialno« jugoslovanstvo, bi sd skoraj gotovo ne zadajali vprašanja, ali je zgolj slučaj 'in koristno, da zavzema mesto pri TPD. vezano na neposredni stik z delavstvom, katero je pri današnjih razmerah več ali1 manj dovzetno za prevratne ideje te alli one politične skupine. V času, ko se pojavljajo po delavskih kolonijah razni letaki protidržavne vsebine, s katero se pošten Jugoslovan pri najboljšem razpoloženju ne more sprijazniti, bo vsekakor treba posvetiti sličnim vprašanjem nekoliko več pažnje. # V 24. številki Vašega cenjenega časopisa »Pohod«1 z dne 17. junija 1933, je natisnjena v 3. stolpcu pod rubriko »Trbovlje«, notica z naslovom »Spametujte se«, ki se glasi:: »Glasen apel na oblast, še bolj pa na lokalne faktorje, se je izvršil te dni pri nas, ko je neki brezposelni — odhajajoč iz občine, kjer je bil pri županu — razbil stekla izložbenih oken trgovcem v trgu — kot protest svoje brezposelnosti in javen in glasen dokaz, da hoče dela in kruha, ker se .mu je vse na županstvu odbilo. — Gospodje na občini ini pri rudniku: S pravim razumevanjem in srcem za delavnega človeka, popravite, kar se da popraviti. — Vedite tudi, da ni vsak brezposelni komunist — tudi če Slučajno iz notranjega odpora razbije kako šipo — niti ni vsak uradnik, obrtnik in bogataš nacionalist — čeprav si v današnjih časih domišlja in ga imenujejo za voditelja in »zanesljivega« prvaka prebivalstva. — Po vaših delih vas bedo spoznavali!« Ker notica v celotii ne odgovarja resnici, vljudno prosimo p. n. naslov, da objavi v prvi prihodnji številki, da ni res, da se mu je na županstvu odbila zahteva po delu in kruhu. Res pa je, da je dobil prizadeti brezposelni delavec v mesecu maju t. 1. nakaznico za živila v znesku Din 50'—, v gotovini Din 25’—, pri občinskih javnih delih je zaslužil Din 327-—, s pričetkom meseca junija t. 1. pa je bil sprejet v javno kuhinjo za brezposelne, kjer je prejemal brezplačno vsak dan kosilo, večerjo in hlebec kruha. Stanovanje in zaju-trek je imel pri svojem očetu, kar je uradno ugotovljeno. Prizadeti je prejel na priporočilo tukajšnjega županstva tudi denarne podpore iz druge strani. To so naša dejanska dela, to je delo trboveljske občine! Z odličnim spoštovanjem! Predsednik občine: Just. Vodušek. Celie POGLAVJE 0 ZOBOZDRAVNIKIH. Zadnjič ste nas Slovence nekoliko okrcali, češ, da dajemo svoje »neumne« čeljusti okovati pri nemških zobozdravnikih. Res je, da smo to delali. Jaz sam sem bil tak, da sem obiskoval i zobozdravnika i dentista, ter se na tihem strašno jezil, da ti 'ljudje, ki so že desetletja med nami, ne govorijo slovenski. Danes pa imamo že svoje ljudi te stroke; povem vam, da nisem bil nikoli več pri človeku, ki mi že z besedo da vedeti, da ni naš. Opazujem tudi svoje prijatelje in znance, ter trdim, da hodijo pravi slovenski ljudje vedno le k svojim. Da so pa med nami še zverce, ki ne vejo, kaj je njihova dolžnost, je pa tudi res. TO JE PTIC! Nedavno je umrla Celjanka, dobra, blaga žena. Ona je bila doma iz 'slovenskega trga, njen mož pa je iz slovenske vasi. Ljudje so dobro, hudo dobro situirani, in so se zadnjič zavoljo boljših poslov zapisali za Slovence, dasi je znano, da vztrajno vlečejo na nemško stran. Sedaj pa so ob tej žalostni priložnosti izdali samo nemške osmrtnice. Vzrok baje ni nemško mišljenje, ampak — draginja. Morali borno začeti strogo ločevati: Ali si buča ali pa tikva. Slepomišenja mora biti konec. Za vsakega skopuha je boljše, da je javen nemškutar, kakor pa, da se včasi dela Slovenca. KINEMATOGRAF. Vse kaže, (da začne kino v Celjskem domu skoro zopet poslovati. Naj ga dobi Peter ali Pavel, vse eno je. Ampak dolžnost lastnikov je, da si najemnika tako zavežejo, da nam ne bo ponujal samo plehkih nemških reči, ki kvarijo že itak podivjani okus, ter delajo propagando za tretji rajh. S tem so zadovoljni samo tisti, ki so se pri naši skledi preobjedli, dočim so redki pravi in resni Nemci v tem popolnoma našega mnenja. TUJA GOVORICA. V zadnji številki ste se lotili italijansko govorečih žensk. Prav je tako! Kaj pa porečemo slovenskim možem, ki so si dobili nemške žene, in često še iz inozemstva, pa se še niso potrudile, da bi se začele učiti slovenski? Zanimivo je, da take ženske samo nem-škujejo, dočim na primer opažamo, da se nemške žene znanih nemških Celjanov vneto uče državnega jezika. Okus in takt pač ni vsakomur dan. NEMŠKI PEVCI V CELOVCU. K 50 letnici zveze koroških nemških pevcev so šli tudi odposlanci nemških pevskih zborov iz Maribora, Ptuja in Celja. Od nas jih je šlo devetnajst. Ker ini nismo taki, kakor Avstrijci, so jim naše oblasti olajšale pot in so jim izdale skupen potni list, dočim so imeli koroški pevci, ko so prišli k nam, velike težave in stroške. Tudi drugače, mislimo, Nemci po povratku ne bodo imeli težav, dasi so takrat Slovence na Koroškem oblasti pestile in pevovodjo spravile celo ob kruh. — Zanimivo je, da so šli naši Nemci — kakor pišejo avstrijski listi — »obiskat jugoslovanskega konzula, da bi tam izjavili zvestobo kralju«. In še bolj zanimivo je, da je bil1 gospod konzul ginjen, ker morda ni pričakoval takih reči, in da je diplomatsko spretno omenil, da »je dolžnost koroških Slovencev, da so zvesti svoji domovini«. Tako, sedaj pa imamo! — Nazadnje je še posebno zanimivo, da je začelo tudi »Jutro« s potrebnim pridržkom in opravičilom pisati o naši nemški manjšini. V torek je izpustil neki »parlamentarni rutinSr« to-le: »Gotovo ni v interesu države in tudi ne v interesu nemške manjšine v Jugoslavi|ji, da bi prerasle velenemškc težnje zdravi razum in preudarek. Zato se nam zdi potrebno, da se vodstvu nemške manjšine razločno razjasni stališče in se mu dopove, da samo napravi red.« — Kajpada, samo... Savinjska dolina CVETKE IZ SAVINJSKE INDUSTRIJE Večkrat smo že čitali v »Pohodu« o tujcih, ki odjedajo po tovarnah kruh našim ljudem, in zasedajo po nepotrebnem najboljša mesta. Zato naj navedem tudi iz naše doline nekaj podobnih primerov, morda se bo pa le zganila oblast in napravila red. Tako imamo v neki tovarni, ki je last inozemskega kapitala, prijavljenega za nenadomestljivo strokovno moč Nemca-inozemca, ki pa ne vrši te svoje službe, temveč je knjigovodja podjetja. Brez vzroka in brez odpovedi je odpustilo podjetje uradnika domačina, da je našel prostor inozemec. V neki drugi tovarni sedi že od prevrata nadmojster rajhovski Nemec, ki še ni našel časa, da se nauči našega jezika, tako da je »uradni« jezik v podjetju — še vedno nemški. Kljub lepo zvenečemu jugoslovanskemu imenu je podjetje v nemških rokah in odločuje o vsem ravnatelj semitskega pokolenja. Na stvari ne izpremeni prav nič okolnost, da sta v podjetju med uradništvom tudi dva Sokola. Pa smo se vprašali, kje je nadzorno ob-lastvo, da ne vidi vsega tega, pa se je nasmejal tujec. Ko smo pa čuli o nekih brezplačnih pošiljkah, smo videli, da je treba v teh zadevah velikih in krepkih vil. Konjice Krajevni odbor Rdečega križa v Konjicah po svojih predstavnikih, kakor splošno znano, ni podpisal letos spomladi udanostno adreso Slovencev na njegovo Veličanstvo našega kralja. Kakor znano, stoji RK pod Najvišjim pokroviteljstvom in se čudimo, da merodajni krogi še niso ničesar ukrenili glede tega dogodka. Predsednik krajevnega odbora je tukajšnji arhidijakon Tovornik Franc. Ostali odborniki so, izvzemši enega, njegovi najboljši prijatelji. Obsodba tukajšnjega arhidijakona Tovornika Franceta radi zasmehovanja državnega uslužbenca. Pred tukajšnjim sreskim sodiščem je bil 19. t. m. obsojen arhidijakon Tovornik Franc, in z njim trgovski pomočnik Uršič Alojzij, prvii na Din 500-— denarne kazni ali 9 dni zapora, drugi na Din 200'— ali 4 dni zapora, seveda nepogojno. Dokazno postopanje je dognalo, da je Tovornik Franc naročil Uršiču Alojziju, da pride s fotografskim aparatom v župnišče slikat, ko bode prišel izvršilni organ tukajšnje davčne uprave g. Herci tja, da opravi javno dražbo pri Tovorniku zarubljene živine radi dolžnega davka. Pri tej priliki ije bil korektni in stari državni uslužbenec, ki opravlja zlasti sedaj izredno težko službo, predmet grdega zasmehovanja imenovanih dveh obtožencev in še nekaterih drugih, tokrat prisotnih oseb. Ta dogodek kaže med drugimi, kake razmere vladajo v srezu. Mesto da duhovnik prednjači vsein državljanom pri izvrševanju državljanskih dolžnosti, pa daje s takim postopanjem slab vzgled in potuho drugim in ne verjamemo, da je tako postopanje v skladu s krščanskimi načeli. $oStani K »SUHIM DEJSTVOM« Sobota popoldan. Tek sem in tja. Kdo ima »Pohod«? Vse govori o tem, vse o »suhih dejstvih«. Zdi se mi, da bo nekaj zaleglo. Na pravo struno je potegnil »Bič«. Oni, ki se čutijo prizadete, se razburjajo. Večno zasluže-nje bo imel »Pohod«, če si poišče tu kar stal-niega dopisnika, ki bo sproti opominjal Šoštanjčane, da so časi »Schonsteina« minuli. Ce se pa hoče kdo naučiti nemščine, kar sem! Vsa čast izjemam, a prizadetim naj bi bil zadnji »rahel opomin« tudi v resno svarilo, da se posebno tukaj naj ne smatra vsak samo za kruhoborca. Ali mar zato leži Šoštanj v kotlini, da se vse pogrezne vanj, kar pride sem? Mnogo je bilo poklicanih, a malo izvoljenih. Prav čudno tudi, da še ni zahteve po manjšinski šoli. A vendar naj povem, še smo mi tu in vedno tu ostanemo. Dovolj nas je, prav močna garda. Zato vsem, kojih se tičejo suha dejstva: Tu, posebno tu nam je treba zdrav, duševno jak jugoslovanski narod, pot k poboljšanju je vsakemu dana, kdor pa noče z nami — saj ni daleč tja preko. Mat. Poliiane SMISEL ZA PROMET. Izletniki, ki so v nedeljo šli iz Maribora in Celja na Boč, so doživeli na povratku na kolodvor prijetno presenečenje. Dež, ki je pri nas že vsakdanja prikazen, jih je tako napral, da so prišli v čakalnico popolnoma mokri. Bali so se prehlada in zmrzovanja, ali glej čudo! Peč je bila zakurjena... Ko so poizvedovali, kako je v juniju kaj takega mogoče, so dognali, da so ljudje, ki imajo smisel za organizacijo in promet s tujci, dali na razpolago svoje kurivo, da bi odškodovali tujce za slabo vreme, ter jih pritegnili v Peklo, Poljčane in na Boč ... ERBAUT 1913. Prelepi napis vidimo na lični, na videz nekoliko nemški hiši v Peklu pri Poljčanah. Kako lepo sveti na cesto, da ga vsakdo lažje vidi! To hišo ima gospod »Mallitsch«, ki se tudi lepo predstavlja z vidnim napisom. Včasi je on prodajal pivo ljubljanske pivovarne »Union«; sedaj pa opravlja te posle gospod Hans Ogoreutz, bivši dirigent Jadranske, in potem Slavenske banke v Celju. Morda se mu posreči napraviti red v hiši? Dolnja Lendava Naši politični »arendaši« se nikakor ne morejo umiriti. Grozijo, da vržejo puško v koruzo, ker ne morejo spraviti agr. zemlje v madjarske roke. Tarnajo, da jih ne čuje Beograd, dočim je Ljubljana že zdavnaj na njih pozabila. Na zadnji naslov je ob priliki nekega sestanka padlo precej neprimernih in neokusnih opazk: »fini gospod, vse obljubi«. Korteši so enoglasno pritrdili: »naj gre, mi takih ne rabimo« itd. Na tak način politike smo bili nekdaj navajeni, danes pa se moramo temu čuditi, posebno še, če se to godi pod patronanco naobraženih oseb. Dobro bi bilo, da bi takim sestankom prisostvoval politični uradnik v uradnem svojstvu, da bi jih poučil, kaj gre ih kaj ne gre. Pravijo, da bo dobil agr. zemljo samo njih pristaš. Kdo je to, je pojasnila neka oseba ljudskega zaupanja. »Madjari, ki pošiljajo otroke v slovenske šole!« Ta gospod menda že dolgo ni bil do- / ma ali pa se za Prekmurje zelo malo zanima, ker bi sicer mogel vedeti, !da drugih šol pri nas ni. Kako lojalna je ta generalova armada, bomo na kratko pojasnili. Pri zadnjem ljudskem štetju je bilo razdeljenih ne-broj letakov s pozivi, naj se priznajo »lojalci« za madjarsko narodnost. Od kod so ti letaki prišli, iz Madjarske. Vemo, da je naša žan-darmerija zelo budna, pa vseeno ni mogla dobiti prav nobenega letaka, tudi od zaupnih oseb ne. »Lojalci« iz Pinc so dolgo tihotapili svoje otroke preko meje v madjarske šole, od koder so prenašali šolske in druge knjige, ki poveličujejo neosvobojeno Veliko Madjarsko. Tudi te ni hotel nikdo izdati in se je zahvaliti le par zavednim osebam, da so razkrile to tajno. Na revizijonistično birmo so šli pred nekaj tedni v Gabrovec tik ob naši meji tudi samo naše zemlje lačni »lojalci«! In oni so ravno tako skrivoma zbirali podpise za madjarske šole, ki jih je nekdo potreboval za intervencije! Ze nad leto dni delajo neki naši politiki na tem, da se te »lo-jalce« preskrbi z agrarno zemljo. Izgledalo bi kot, da so bili res popolnoma prezrti, da se jih je agrarna reforma ognila. In vendar ni taka. V našem srezu je bilo do sedaj razdeljeno 8000 oralov agr. zemlje in je ostane za razdeliti še samo 500 oralov. 6500 oralov so dobili Prekmurci in 1500 oralov kolonisti Primorci. 4000 oralov je prišlo v roke slov. prekmurskim agr. interesentom, dočim so dobili 2500 oralov »lojalni domačini«, ki govorijo izključno in povsod samo madjarsko, nekateri slovensko tudi ne znajo. To nerazumljivo in nezakonito favoriziranje se je zgodilo v klerikalni eri na priporočilo nekega našega klerikalnega veljaka. Po § 58. zak. o likv. veleposestev bomo zahtevali revizijo agr. subjektov, ne pa da bomo še naprej favorizirali te nekaterim tako priljubljene »lo-jalce«. Ob že navedenem sestanku je bilo posebno poglavje posvečeno našim primorskim kolonistom. Ob vsaki priliki se meče na njih blato, oni so sami špekulanti in dobičkaželj-neži in razen tega še nezanesljivi. Tak način borbe je v Prekmurju sicer udomačen, ne bi pa mogli verjeti, da se v tako sodrgo zmešajo ljudje, od katerih bi morali pričakovati več resnosti in poštenja. Ne mislite, da ste sami, mnogo nas je in vsi kot eden bomo zahtevali obračun in oprali našo nacionalno čast. Kdor čita pozorno poročila iz našega sreza in se globoko zamisli v naše razmere in sramotno početje gotovih ljudi, se mora vprašati, ali je to res samo nezavednost in ma-djarofilstvo? PA ZARES »BLAZNOST«! Da, »Pohod 23«! Če so te vsi tako razumeli kot jaz, bodo pritrdili tudi tem vrsticam. Zato dovolite spoštov. g. urednik, da pridam v potrditev zadnjih vrstic Pohoda« tudi naslednje: Poučeval sem 5 let na manjšinski šoli v Prekmurju. Prišedši ob nastopu službe v docela »madjarsko« vas, nisem razumel niti besedice. Naučiti se madjarskega jezika, mi je bila malenkost. Kmalu sem jo obvladal. Imel sem pa priliko delati na isti šoli z dvema tovarišema iz Prekmurja, ki jima je bila mad-jarščina v duši bolj materinska, kot na zunaj slovenščina. In jaz, ki sem se naučil toliko, kolikor sem potreboval, sem dosegel, da so madjarski otroci govorili koncem leta povsem dobro slovenski; ona dva nista »mogla« naličiti otrok niti najenostavnejše vezane besede. To ni samo na eni šoli, to je povsod, kjer je potrebna za nastavitev znanje madjarskega jezika. Potrebno pa to ni nikjer, ali bi vsaj biti več ne smelo. Povsod sem videl, da so želi innogo večje uspehe oni, ki so prišli tja brez znanja niadjarščine in zato sem trdno prepričan, da je nastavljanje takšnih učnih moči le v našo narodno škodo. Kaj mar ni bilo dovolj, da je trpel prekmurski kmet tisočletja pod madjarskim jarmom? Je li res treba, da trpe v naši nar. državi njih sinovi prikrito zaničevanje še danes? Ne bijfho sami sebi v obraz, če nam že naša jugoslovanska potrpežljivost ne da >zob za zob«T, delajmo vsaj pravilno. Posnemajmo naše sosede ter ne pošiljajmo v naše slovensko Prekmurje madjarskih učiteljev, nadutežev, ki morejo samo podpirati propagando sv. Šte-fanske dežele, nego — tja naše najboljše kulturne delavce. Ne samo v Dolnjo Lendavo, Dolgo vas, nego tudi v druge madjarske, ozir. madžaronske vasi, posebno tam okrog glavne »matice« — Dobrovnika. Če pa komu ni kaj prav, naj tudi našega kruha ne išče. Za natančnejše podatke imen in oseb sem pa vedno na razpolago. Comp. ČETNIKI, ZBOR!- U,prava četniške organizacije v Ljubljani, sklicuje zbor članstva za po n del jek dne 26. t. m. ob 8. uri zvečer v salonu restavracije pri »Levu«, Gosposvetska cesta. Na sestanek naj pridejo tudi oni, ki so izpolnili prijavnice za vstop v organizacijo, pa še niso bilj obveščeni o sprejemu. Obveznost in točnost za vse! Predsednik. Sokolsko durštvn Velenje priredi to nedeljo, 26. t- m. ob pol 3. uri popoldne na «di-. ličnem letnem telovadišču javni telovadni nastop. Sodeluje iz prijaznosti Rudairska godba. Bratska sosednja društva iskreno vabljena! Zdravo!«. živi samo od 5555555 naročnine! Film naše zemlje CVETJE Z VRTOV »DOMOLJUBA« Zadnja številka tega lista je nekako borbeno navdahnjena. 'Povsod malo podrega, povsod nekoliko pobrska, zato pa iznese seveda vse polno stvari, ki so si medsebojno močno v laseh. Pazljivi in misleči čitatelj je zlasti vžival nad naivnim poročanjem, ki hoče sv. stolico povzdigniti nad vse sile sveta in ji dati nekak nimbus vladarja, ki odloča na tem božjem svetu. Da citiramo: Papež je sprejel te dni v avdijenci 42 slovenskih romarjev in jih je nagovoril takole: »Sprejemamo vas z veseljem kot dobre sinove in hčere, kot zveste otroke, ki so prišli v jubilejnem letu obiskat svojega očeta. 'Sprejemamo vas z veseljem zlasti zato, ker ste zastopniki Slovencev, — to ime veliko pcimenii, — ker ste zastopniki onega naroda, ki je bil vedno zvesto udan rimski cerkvi in od katerega upamo, da bodo sinovi hodili po istih stopinjah, kakor so jih hodili njihovi očetje, da bodo zmagali sedanje in prihodnje težave. V dokaz naše posebne naklonjenosti vam podajamo čudodelne svetinjice ...« Na videz prav lepe besede, ki bo površen človek nad njimi gotovo navdušen. Ako pa pomislimo, kaj je sv. oče prav za prav povedal svojim zvestim Slovencem, vidimo, da je njegova prijaznost prazna, naj jo obrnemo kakorkoli. »Ime Slovenec veliko pomeni,« je dejal sveti oče. Kje, v kakem oziru in pri kom, pa ni povedali. Ako to ime res kaj pomeni, recimo pri rimski kuriji, ali bi ne bilo bolje, da bi se naslednik sv. Petra nekoliko zavzel za naše sonarodnjake na Primorskem? Čudodelne svetinjice so gotovo lepa reč, toda kako naj jih porabimo, da zmagamo »sedanje in bodoče težave«, si je prav težko predstavljati. Kakšne so te težave — sedanje in bodoče — nas pouči »Domoljub« prav v isti svoji številki: »V Šmarjah pri Kopru je župnik-Italijan prepovedal petje ganljivih slovenskih Marijinih pesmi. Skliceval se je na tržaškega škofa, češ da dela v sporazumu z njim. Občinski načelnik iz Marezig je za križev teden prepovedal v Truškah prošnje procesije, ker se pri teh procesijah pojejo litanije vseh svetni kov po slovensko...« Na mestu da v Rimu govore tajinstvene besede, kako veliko da pomeni ime Slovenec, naj bi vsaj z besedico vzeli v zaščito slovenske pobožne vernike. Toda odkar je sklenjena lateranska pogodba, zaunan pričakujejo Slovenci zaščite od sv. stolice. Nekoliko lepih besed, s katerimi pri najboljši volji ne veš kaj začeti in nekoliko čudodelnih svetinjic za slovenske romarje iz Jugoslavije, onim našim rojakom, ki so res v težavah, pa niti najmanjše tolažbe. Prav umestno je tedaj, da se je »Domoljub« — zopet v isti številki spomnil uglednega papeža Gregorja VII in debelo natisnil njegov zelo poučni vzklik: »Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v pregnanstvu«. Krasen izrek v pregnanstvu umrlega papeža. Pa smo pogledali v zgodovino in z začudenjem ugotovili, da od papeža Gregorja VII. dalje noben papež več ni umirali v pregnanstvu. »Domoljub« prinaša papežev izrek mastno tiskan, kakor bi hotel dejati, da so današnji časi tako hudi, da pravičniki umirajo v pregnanstvu. Bolj na dlani pa bi bil drugačen sklep. Ali od Gregorja VII. dalje ni noben papež več umiral v pregnanstvu, ker ni nobeden ljubil pravice in sovražil krivice? Tako pobožni »'Domoljub« pri vsaki priliki tolče sam sebe po zobeh. Prevelika gorečnost in bojevitost ga zavaja na taka opolzka tla. Gospodje pri tem listu naj se zavedajo, da mi vsak citat dober za vsako priliko, pa naj ga je tudi izrekel sani sv. oče. Izgnanci so sploh zelo delikatna zadeva. Za koga pa se tako boji Domoljub«? Za ona dva gospoda, ki sta v zvezi z grobeljsko afero zbežala iz domovine, nista izgnanca, marveč čisto navadna begunca dn najbrž ne umiriti v tujini, čeprav sta s svojim begom pokazala, da sta bolj ljubila krivico, kakor pravico. Kdo še umira po mnenju »Domoljubo-vega« urednika? Informirali smo se na pristojnem mestu in dognali, da so vsi še pri dobrem zdravju, saj sta dva izmed njih v »Slovencu« pisala, da pridno hodita v šolo v daljni Sremski Mitro vtiči, kjer prebirata zanimivo Andrejkovo knjigo »Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini«. Kotičkov striček v Slovencu« jima je dal tudi zelo. .poučna navodila za zadržanje v oni strogi šoli. Naj ga poslušata, pa bosta dobro orala in bosta prišla domov dobro vzgojena. Doma namreč nista pokazala preveč dobre vzgoje in jima bo mi trm'iški tečaj o dolžnostih državljana prav prišel za vse kasnejše težave. Ime Sremska Mitroviča namreč veliko pomeni... RIMSKIM ROMARJEM V ALBUM Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil. (Besede Kristusove.) Kamenje bo vpilo. (Sv. pHsmo.) Svojo akcijo so nazvali »Katoliško akcijo«. Sramovali so se torej svojega slovenskega imena in je niso imenovali »Slovensko katoliško akcijo«. Nekoč, pred. svetovno vojno, so njih predniki prirejali »Slovenske katoliške shode«, enako kakor katoliki vseh narodov nazivajo s svojim narodnim imenom še danes svoje prireditve (Deutsclier Katho-likentag itd.), sanio slovenski katoličani so zamolčali svoje slovensko ime. Preden so se še podali na pot, so svojo slovensko mater prvič zatajili. Kakšni občutki so jih morali obhajati, ko so prešli mejo svobodne domovine in se začeli voziti preko naše slovenske, od Rima zasužnjene zemlje, tam, kjer molči slovenskih fantov grob? Vozili so se nato mimo naših slovenskih cerkvic, ki so jih zgradili žulji našega vernega slovenskega ljudstva na kra-ških brdih. V teh božjih hramih je morala obmolkniti naša slovenska beseda in petje na povelje onega, ki je v to svrho poslal Mon-signora Sirottija, onega, ki so se mu hiteli sedaj poklonit. Molčali so o tem, ko so se mu peljali nasproti, toda kamenje naših belih slovenskih kraških in tržaških cerkvic je vpilo nemo do neba svojo strašno obtožbo ... Skozi vse veke se učenjaki trudijo, da bi prišli do spoznanja v kraljestvu prirodnih zakonov, v božjem carstvu, ki je neizmerno. Nič ni čudnega, če niso prišli do tega spoznanja. Čudno pa je to, da niso ljudje* še prišli do spoznanja o pojmu in nalogi novca in zlata. Danes ima skoraj že vsaka hiša radio, ki je sam po sebi tehnično čudo. Na polju kemije in medicine se porodi vsak trenutek kako novo čudo. Samo ekonomisti se drže še srednjeveškega mišljenja, da ni gospodarstva brez zlata. V kolikor poedini narodi nimajo medsebojnega zaupanja ali ne morejo zamenjati blago za blago, se poslužujejo zlata. Toda v državi, kjer je narod edinstven, kjer vlada nacionalna ljubezen ii\ popoln red in delo, zakaj je potrebno zlato? Morda zato, da se uganja politiko inflacije in deflacije, od čegar nima koristi ne narod ne država, temveč sSmi špekulanti. Zlato in srebro kot drobiž imajo svojo praktično vrednost. Za večje obračune, bi bilo smešno, če bi ljudje nosili težke vreče zlata, da plačajo svoje dolgove. Zato so nastale banke, v katerih se čuva zlato, in izdajajo boni odnosno novčanice. Banka je dolžna, da na zahtevo prinašalca bonov zamenja novčanico v zlatu. Todia v vseh državah se izdaje več bonov, kot ima dotična država zlata. Neki modrijani so ugotovili, če je le 30% bonov kritih z zlatom, da je za razvoj trgovskega in gospodarskega prometa za vse ljudi in države dovolj. Če smatramo, da je samo zlato novec, potem je jasno, da je 30% kritje inflacija, kajti 70% posestnikov nov-čanic ne more priti do zlata. Samo zlato kritje ne zadostuje, da se zadovolji potrebam gospodarskega prometa. Zato se izdajajo še novčanice, ki imajo svoje kritje v tistih nepremičnih dobrinah, na katere se izdaja kredit. Pogreška pa leži v tem. da se količina teh kreditov ne odmerja po potrebi gospodarstva in prometa, temveč po količini zlata, zaradi česar trpi gospodarstvo, trpi likvidnost državnega budžeta. Tako se pride do inflacije. Zato je nujna ločitev pojma zlata od pojma domačega nacionalnega novca. Za potrebe mednarodnega prometa je itak dovolj zlata, ki pride v uporabo šele takrat, kadar kaže obračun v devizah razliko, ki se izenačuje z zlatom. To so jasna in nepobitna dejstva. Toda ravno zato, ker je to enostavna stvar, je ne morejo visoki finančniki razumeti, ali pa nočejo je razumeti. Zaradi tega ni izhoda iz svetovne gospodarske krize. Tako so ameri-kanski finančniki mislili, da se bodo izvlekli iz gospodarske krize, če dvignejo cene z inflacijo, toda doživeli so razočaranje. Nezaposlenost postaja vse večja, kajti s povečanjem obtoka novčanic, ki imajo svojo podlago v zlatu, se njih vrednost zmanjšuje. Tako nastajajo neskladnosti v imetku. Kupna moč posestnikov novčanic se zmanjšuje in vsi oni, ki pravočasno ne povišajo cene svojemu blagu, ki se prodaja, bodo ogoljufani. Toda če ima novec svojo podlago v produktivnem delu ter v nepremičnem in premičnem imetku, tedaj ima v teh vrednostih svoje kritje, ki je mnogo večje kot 100%. Svojega kritja nima v povečanju zlata, temveč v blagu, ki je vrednejše kot zlato. Novčanice postanejo eno, kar morajo biti, to je sredstvo za izmenjavo blaga. En kilogram zlata postane enota vrednosti, kakor je en meter enota dolžine. Stabilnost nacionalne valute je zagotovljena, ker ne zavisi od količine zlata in ker se količina novčanic odmerja po skupnem nacionalnem imetku in po potrebah gospodarstva, odnosno po načrtnem programu nacionalne delavnosti. Prvi korak za izhod iz gospodarske krize leži v ustvaritvi Nacionalne kreditne banke. Sedanja Naroidina banka postaja Zlata banka in služi samo za mednarodni promet. Sličen predlog je postavil že Savez denarnih zavodov, namreč naj država odkupi od Narodne banke svoj dolg s tem, da pretvori v višini svojega dolga v obtok prihajajoče stalne novčanice v državni novec, ki ima svojo podlogo v državnih domenah in dirugih dohodkih. V tolikšnem iznosu bi lahko potem Narodna banka mogla izdajati nove novčanice na zlati podlagi brez inflacije. Kajti razmerje novčanic izdanih od Narodne banke bi bilo tudi po tej transakciji isto. To je računski pravilno in bi bilo gospodarstvu pomagano, kajti v prometu bi bilo več denarja. Ta predlog bi se mogel brez vsakega odlaganja oživotvo-riti. Toda s tern še ni napravljeno vse, kar je potrebno. Produktivna delavnost zanteva velikih kapitalov, ki se jih lahko stvori samo s smiselnim delom Nacionalne kretiatnebanke. Nastane vprašanje, koliko bi Nacionalna kreditna banka smela izdajati novčanic, da bi ne nastala inflacija? Dovolj je, da omenimo samo sledeče. Če se novčanice izdajajo na hiše in zemljo, je jasno, da ne more biti In tu so drugič zatajili svojo slovensko mater. V Rimu je cerkev, kjer je grob enega slovanskih apostolov, sv. Cirila. Ni ga slovanskega božjepotnika, ki ne bi poromal nanj. Toda poročilo o zadnjem rimskem romanju v »Slovencu : nam sicer pripoveduje, da so naši slovenski romarji prav različne stvari videli v glavnem mestu Italije, da bi pa_šli molit na grob onega, ki je nam Slovanom prinesel luč Izveličarjeve vere, o tem pa ne ve ničesar povedati. Ni dvoma, da tega niso storili, ker so se tudi tu sramovali, da so sinovi slovenske matere. Tu so jo tretjič zatajili ... Slovenski katoličan. v prometu več novčanic, kot iznaša prometna vrednost teh nepremičnin. Navadno se vzame samo njihova 60% vrednost. Jugoslavija ima 248.000 km2, to je 248 miljard m2. Naj je od tega plodnega tla in prometne vrednosti samo polovica in če računamo m2 po pol dinarja, dobimo 60 miljard dinarjev. K temu pridejo še hiše, ki jih je okrog 200.000 v vrednosti po 100.000 Din, kar nam da 20 miljard ali skupaj 80 miljard. Če računamo samo s 60%, dobimo 48 miljard. Ta vrednost se jemlje kot osnova za dolgoročne kredite. K temu p« pride še vrednost produciranega različnega trgovskega blaga za kratkoročne kredite. Če bi Nacionalna banka stavila v obtok na podlagi osnovnih kreditov novih pet miljarki, bi promet oživil in bi se ne moglo govoriti o kaki inflaciji. Vse te novčanice bi vršile samo tehniko izmenjave vrednot in moglo bi se jih vzeti iz prometa, če bi se občutilo, da jih je preveč. Količina v obtoku se nahajajočih novčanic ne bi vplivala na njih vrednost, razen če bi banka dajala kredite komurkoli brez cilja in brez podloge v materialnih dobrinah, kar pa je krivično delo. Z ustvaritvijo Nacionalne kreditne banke bi bilo vprašanje denarja in kapitala rešeno. To pomeni, da bi bilo vprašanje orodja rešeno, toda sedaj je treba preiti na delo samo. Naš narod pravi: »Brez orodja ni obrti«, toda mi moramo dodati, da brez mojstra ni nič vredno niti najboljše orodje. Pri nas se nihče ne bavi s kakim tehnično izgrajenim in načrtnim sistemom nacionalne ekonomije, temveč se na široko razvijajo teorije brez praktične vrednosti. Nemški nacionalni ekonom Otmar Span sicer govori o stanovski državi, govori o profesionalnih stanovih, ki bi naj bili temelji prave države, toda tudi on ne govori še o tehničnem mehanizmu vsega ustroja, da bi se vsaj v splošnem' načrtu mogli razgledati, kako bi ta prirodni nacionalno gospodarski organizem posloval. Pod stanovom moramo razumeti profesijo, obrt, poklic, s katerim se izvršuje neka 'društvena funkcija, to je se zadovoljuje neka ljudska ali družbina potreba. Vsak početek izvršuje nek posel v življenju, vsak korak, ki ga človek naredi, ima neko svrho, z vsakim gibom svoje roke človek nekaj dela. To delo samo po sebi kaže, ali ustvarja človek z njim nekaj dobrega in koristnega, ali nekaj ruši in dela škodo. Človek, ki izgublja svoj čas neumno, ne samo da ne koristi narodu, temveč škodi državi in narodu. Kajti živeti mora in to na račun tistih, ki svoj čas pravilno vporabljajo. Količina v obtoku se nahajajočih novčanic se regulira sama po sebi. Glavno je, da se kreditni novec sme izdajati samo na podlagi materialnih vrednot in v svrho, s katerim se zadovoljuje stalna narodna potreba, ki nam jamči, da se s kreditom ustvarjene dobrine morejo na trgu tudi prodati in s tem zagotoviti povratek novčanic zopet na svoje izhodišče. Ako vlagamo denar v poljedelstvo, to je v proizvodnjo hrane v toliki meri. kolikor državljani morejo pojesti, tedaj leži v tem jamstvo, da se bo vsa hrana prodala. Če vlagamo denar v zidanje hiš, bi to ne bilo ekonomsko, če jih zidamo, da stoje prazne, kajti v te hiše vloženi kapital bi ne bil plodo-nosen in bi bile zato novčanice toliko manj vredne. Zato so potrebni v vsakem oziru čim točnejši statistični podatki, na čigar temeljih se izdeluje potem program dela in se odmerja količina kredita. Toda če bi bilo hrane, hiš in drugih dobrin v izobilju, bi to bilo samo zagotovilo za slučaj potomstva, bolezni itd., ne pa da bi to bila kazen za one, ki imajo previšek. Tako so dianes naši poljedelci brez dohodkov, ker imajo preveč žita. Če oslabi kupna moč kmeta, trpi s tem obrtnik in industrijalec, ker nimajo nikogar, ki bi mu prodali blago. S tem trpi tudi država, ker se s tem slabi davčna moč vsega naroda. Kupna nemoč ene 'države pa vpliva na druge države in narode. Tako se izgubi ravnotežje v vsem svetu, v panekonomiji. Iz tega se vidi, kako so ljudje, stanovi in narodi med seboj gospodarsko povezani in da samo nerazumna ekonomija povzroča težko stanje med ljudmi in narodi. Nerazumnost je sploh izvor vsega zla. Nerazumnost je vzrok vse sebičnosti in vseh krivic. Po tem moremo presojati vse pretekle in sedanje svetovne politične dohodke. Tam, kjer ne vlada razum, prevladuje tlačanstvo, izkoriščanje, krivična sila in oblast. Naš narod je moral stoletja prenašati barbarizem in tlačanstvo tujcev, končno pa se je osvobodil in osamosvojil v kulturno državo — Jugoslavijo. Naša kulturna zavest bo tisto močno orožje, s katerim se hočemo osvoboditi vseh znanstvenih predsodkov in ubraniti se vseh navalov sodobnega tlačanstva. s ————•r-aOBSaS^B^=SSSSS=. I iNltfinien sirstilii nitijctc JIIO"! Boljšim časom naproti Odgovorni urednik Miroslav MateiiJS. — Iadaja za Narodno obrambno tiskovno ladrugo, r. 1.1 o. Ernest Vargazon. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mthalck). Vsi v Ljubljani.