102
Preko vseh meja
Aleksandru Balabanovu
Igo   Gruden
V  brzem vlaku Sofija—Ljubljana
in v viseli vlakih po vsem širnem svetu
blodni se ljudje srečujemo;
v dan, v večer, brez sina v nemirnem letu,
v srcih znamenja še neprižgana,
preko vseh meja potujemo.
Ko da ismo se srečali v pralesih tujih misli, težkih sanj in »hitenj, smo potuhnili se v sence zbičanih občutenj, da bi ne prisluhnili si v krčih in pretresih, ne oznanjali človeka, ki mu svet je — rana, v mraku se ne sklanjali nad blodnjami sveta v brzem vlaku Sofija—Ljubljana in v vseh vlakih preko vseh meja.
Mimo nas gre vas in mesto, v dalji grič,
konj čez cesto, človek z njim, nad njima ptič —
z zemljo, z nebom zliti v harmonijo eno:
mi pa zremo skozi okno orošeno,
mimo vsega plavamo kot dim čez šipe,
z njim razplapolavamo se v bežne hipe
brez zavetja, brez pristana,
brez srca
v brzem vlaku Sofija—Ljubljana
in v vseh vlakih preko vseh meja.              ,
Stojte, vlaki, po vsem. širnem svetu! čas, za hip pošto j v nemirnem letu, da prelije v glas se utrip srca: Kje med narodi prepadi so in meje, Če usoda tkot semena nas razveje? Človek, brez iimena človek je povsod! En objem, en pogled nem iz roda v rod naj bo plod in cvet in sad vseh src sveta, da nam bodo kakor znamenja prižgana v brzem vlaku Sofija—Ljubljana in v vseh vlakih preko vseh meja.
108