Za poduk iu kratek čas. lzlct na Kranjsko o binkoštih. Potopisna črtica; piše T. M. Savinjski. (Dalje.) Zato scin liitel dalje, da si ogledam še drugc jame. Prav opisati se ne dado, kajti v vsaki nahajaš sila dosti novega in različnega. Tu vise od slropa snažnobeli kapniki, ki so videti, kakor bi obešeno bilo perilo. Zaradi tega iiuemijejo ta kraj perišče. Tain zopet raslpjo iz tal nešteti stebri in stebrički. hiein ter tje se več takih slebrov združi v inogočen hlod, ki ga jedva more obseči mož. Nekateri so beli kakor sneg, drugi sivi, rjavi in črni; spet drugi se vidijo kakor bi bili sestavljeni iz majlinili ledenib zrnc ter se čudovito blišče in iskre v električni svetlobi. Spet so nekateri nežno rdeei kakor korali, ali pa živorumeni kakor vosek. Večinoma so tudi stene prevlečene s takimi krasnimi kapniki, da se ti skoraj zmoti v glavi. Mnogo kapnikov ima svoje ime zaradi jednakosti z dotičnimi stvarmi. Tako n. pr. >podoba Matere božje", »vodomet«, »kopa sena«, »sv. Petra stol«, »orlova perut«, »levova glava«, »papiga«, «speče deklice», »rakev», >slap«, »turška sablja«, »Damoklejevmeč«, »potrtisteber« in še mnogo, mnogo druzih. Kdo bi si vse to zapomnil! Silno se mi je dopadel nBožji grob«; to je podolgovata čveterokotna votlina v dolgosti groba. Pokrita je s snežnobelo odejo, katere rob je čudovito lepo in nežno izrezljan; in vse to je iz prozornega kainna. Kako velikanska so pač tu dela božje vsegamogočnosti! Najrajši bi bil ostal v vsaki jami po pol ure ali še delj, da si vse nataneneje ogledam; pa misliš, da sem utegnil? Vo tisoee ljudij hitelo je vteh podzemeljskih prostorih sera ter tje, in paziti sem moral, da se ne zgubim. Bavno pri »Božjern grobu" zamudil sem se nekoliko, in mahoma bil sem sam. Po tri ali štirje poti vodijo včasih iz jame in če bi mi ne velelo uho, kam se naj obrnem, zašel bi. Poslušal sem, o čemer se pogovarjajo moji^ spremljevalci, ker sem bil radoveden, kakšna čuda se nara še bodo prikazala. Nisem dolgo čakal in zvedel sem, da hodimo naravnost proti najveličastnejšemu čudežu Postojnske jame, namreč proti ^Kalvariji«. Pot nas je vodila zdaj navzgor, zdaj navzdol, tu in tam lik črnih prepadov, od koder nara je donelo na uho pluskanje v globoeini tekočih voda. Človek, ki bi se tukaj zvrnil v temno žrelo, bi pač nikdar več ne videl belega dne. Pot je zato tudi z železnimi ograjami zavarovana. Skoro pol ure smo hodili od Božjega groba in zdajci smo dospcli tja, kamor smo želeli. Pred nami stoji gora Kalvarija v mesečno bledi elektrieni razsvetljavi. Stnneč sem obslal, ter kakor začaran občudoval ta čudež božji. 50/« visoko vspenja se hrib nakvišku ter se naslanja vzadi na skalnato steno. Tukaj ti je na stotine stebrov in raznih kamnatili podob vseh barv, od belo- lesketajoče in rožnate do temno rjave in črne. Nekateri stebri stoj6 po koncu, drugi leže kar križem in počez, kakor podrto drevje po silovitera viharju. Ni trebalo dosti domišljije. da so imeli ljudje te kamne za množico, bitečo na goro Kalvarijo, gledat križanja Zveličarjevega. Ker je lirib dokaj strm, pelje pot po ovinkih na vrh. Postal sem veekrat ter se oziral navzgor in tudi navzilol, od koder mi zijajo grozna brezna nasproti. Strop se vspenja daleč v višavi nad nami ter je prevlečen z bliščečimi kapniki. Pa kaj je to ?! — Zaslišim tanko zveneče glasove, prihajajoče z višave. Ali nas hočejo pogorski duhovi začarati v svojem kraljestvu ? Precej spoznam napev »Lepa naša domovina«, kojega so svirali na tamburice vrli kmetski fantje. Hrumeči »živio«-klici odinevali so od skalne stene in tudi jaz sem z navzdušenim vsklikom kraalu stal zraven mladih godcev. Kako spretno so ti znali izvabljati najslajše glasove majhnim tamburicam! Vsa gospoda, ludi gospoda lujih narodov, poslnšala jih je z očividnim zanimanjem. Zvedel sem od igralcev, da so iz Bibnice in da se doma vadijo skupno ob večerih ter pripravljajo mnogo veselih ur sebi in svojim. Ali bi se ne dalo kaj tacoga tudi pri nas vpeljali? V slovč zagodli so še »Hej Slovani« in >Naprej zastava Slave«, in v kratkem smo po drugi strani prišli zopet do vznožja. Še onkrat sem se.ozrl s srečnim očesom po nebeški kras>oti, kojo so mi skalnate stene v kratkem zopet zakrile. (Dalje prih.) Smešnica. V nekem časniku se neki bolnik zahvaljiye ?a obilno podporo vsem blagim dušain; ali tiskano je vsled tiskovnega pogreška: »zahvaljuje se za obilno podporo vsem blagim aušam«.