668                                               Slovenski glasnik.
der Landeshauptstadt Laibach." Prvemu zvezku je pridejan 56 stranij obsezajoč, posebno vestno, točno in pregledno sestavljen register osob in krajev, o katerih govori knjiga G. Sumi si je s to knjigo pridobil o naši domovini stalno zaslugo in želimo iz vsega srca, da bi vrli g. izdajatelj v Slovencih našel več duševne in materijalne podpore.
Ivan Sergejevie Targenev, preslavni pisatelj ruski (rojen 1818.), umrl je 4. septembra v Bougivalu na Francoskem. Obširen životopis njegov priobčimo v novoletni številki.    Spisal nam ga je g. Kari Štrekelj.
Češka književnost. — „Salonne biblioteke", katero ureja prof. Ferdinand Schulz, zalaga pa vseučiliški knjigar J. Otto v Pragi, izšli so v zadnjem času trije novi zvezki. XXVIII. zvezek prinaša pod naslovom: „Povidky Ferdinanda Schulze. Dil. I." dve povesti iz redaktorjevega peresa. Pisatelj je na dobrem glasu kot slovstveni zgodovinar, osobito ga poznajo Čehi že davno kot cenitelja lepe književnosti. Nekaj let sem je prestopil od teoretičnih naukov k praktičnemu delovanju na polji povestij in romanov. Ker pa je svoja dela izdajal le po časopisih, katerim se v Cehih obrača še menj pozornosti nego pri nas, ostalo je to njegovo delovanje več ali menj nepoznano. Ta omenjeni zvezek je razširil že zdaj in razširjal bo še bolj v bodoče njegovo ime, ker zasluži v resnici najlepše hvale. Vsebina mu je kratek roman „Dle pfirody" in povest „Jizda na ples". Prvo delo („Po prirodi") bilo je najprej priobčeno v ,,Osveti", drugo („Vožnja na ples") pa v „Kvetih". Osnova obeh pripovedek je zanimiva, dejanje dobro, posebno čvrsta pa je Schulzova karakteristika; njegove osobe so polne življenja, iz katerega so tako rekoč zajete. Vse diha zdrav realizem. Posebno se posrečujejo Schulzu samostanske osobe. To nam spri-čuje ne le roman „Dle pfirodv", nego tudi „Satinska babička", daljša povest, katero ravnokar prinaša „Osveta". O dragi povesti (,Jizda na ples") reči se mora vrhu tega, daje prepolna zdravega humora — XXIX. „Salonne biblioteke" je napolnil z novimi deli svojega pesniškega genija neumorni Jaroslav Vrch-licky, ali kakor se prav za prav kliče, Emil Frida, urednik „Svetozoru". Rekli smo „neumorni Vrchlicky" in ta prilog zaslužuje po vsej pravici. Samo letos je izdal naslednja večja dela: „Co život dal" („Kar je življenje dalo"), zbirko pesnij; „Stare zvesti", zbirko manjših pripovednih pesnij, katerim je zajel snov iz zgodovine in bajeslovja, potem tragedijo ,,'Drahomira", ki je izšla v 14. zvezku „Slovanskega divadla"; preložil jo je že na poljski jezik Miriam. Dalje je izdal žaloigro „Smrt Odysseova", ki je izšla v „Lumiru" in komedijo „Vsude Diogenove" („V sodu Dijogenovem") natisneno v „Kvetih". Pri tem pa nam ni pozabiti, daje Vrchlicky tudi jako priden prelagatelj. Po polnem opravičeno piše torej Jan Neruda v predgovoru k ^Starim zvestim" ki so izšle v 4. št. „Poetickih besed" in so trideseto pesnikovo delo: „Trideset pesniških del v desetih letih! Ta pravljična plodovitost, v kateri se je odlikoval Lopez de Vega ali tudi Calderon, prestane nam biti pravljična, ako vidimo, kako se razvija ravnokar pred našimi očmi; občudovanja vredna pa ostane tu in tam". Se ve, da bi brez dvojbe bolje bilo pesnikovim delom, ako jih ne bi tako rekoč iz rokava sipal. Dasi je namreč Vrchlicky, učeč se francoskim in italijanskim vzorom, povzdignil pojetični jezik in verz češki do dovršenosti, kakeršne še ni bilo videti, vender se tu in tam nahajajo stvari, katerim bi se bil gotovo ognil, ako bi ne bil tako naglo pisal. — Najnovejša pesnikova zbirka