Ringelšpil namesto drsališča
Vse kaže. da se Ijudje vse bolj in bolj prilagajamo obdobju suhih krav. Se pravi, da se sprijazmmo s pomanjkljivostmi, s siromašenlem našega življenja kakorda namje tako usoje-no pa smo se vdali. Vzemimc droben primer iz našega Tivolija, na katerega smo bili nekdaj ponosni. Pri tem mislim na Halo Tivoli, ki je danes že dodobra obrabljena, iztrošena, obledela in je te na zunaj videti zanemarjena.
še slabše je pred samo Halo. Nekdaj je bilo tam pozimi zelo živahno, saj je bilo drsališče, ki je posebej prav prišlo v času zimskih počitnic, naj je bil sneg ali ga ni bilo. Samo drsališče je že sicer primer naše balkanske -šlamparije*, saj so ga morali dvakrat graditi. ker so prvič polotili zanič, pcrozne cevi, drugič pa so te cevi že delovale. Nekajkrat so potem odgovorni tudi prlpravili led v veliko veselje Ljubljan-
čanov, nakar se je tam nenadoma pojavil mali cirkus cenene sorte. Hali Tivoli se nenadoma ni nič več splačalo. da bi polila betoiisko ploščad in razveselila otroke. Našli so vsakovrstne izgovore, češ, da med Ijudmi ni interesa (prav ste prebrali), da ne morejo z rolbo na ploščad, da je predrago. skratka privlekli so na dan izgovore. zaradi katerih ze dolgo let nimamo drsališča, ki bi nam tako prav prišlo za poceni in lepo rekreacijo.
Če bi bilo pri odgovornih dovolj volje, ne bomo zapisali denarja, ker toliko bi se ga dalo prav gotovo kje izbrskati, bi med šolskimi počitnicami imeli kam poslati svoje otroke in tudi sami bi se, vsaj naenkrat veselo zadrsali, če bi bil led.
A. A.