srce Otroško Vzgoja, marec 2023, letnik XXV/1, številka 97 11 V sodobni pedagogiki, ki se zaveda, da je ljubezen v odnosu do otroka za starše moč, pogosto naletimo na hrbtno stran nesporazuma, namreč na svarilo, da v vzgoji starši svojih pričakovanj do otroka ne bi smeli 'pogojevati z ljubeznijo', ker je oziroma mora biti ljubezen starša do otroka brezpogojna. O vzgoji z ljubeznijo Vzgoja kot discipliniranje Za starše avtoritarne kulture, ki je spreje- mala ter uporabljala nasilje, je vzgoja dru- go ime za discipliniranje in kaznovanje otroka. Nasvet, da otroka lahko vzgajajo 'zgolj' z ljubeznijo, bi pri njih verjetno iz- zval presenečenje, nemara pospremljeno z nejevero, odporom in odkritim nasproto- vanjem. Toda v sodobni pedagogiki, ki se zaveda, da je ljubezen v odnosu do otroka za starše moč, pogosto naletimo na hrb- tno stran nesporazuma, namreč na svari- lo, da v vzgoji starši svojih pričakovanj do otroka ne bi smeli 'pogojevati z ljubeznijo', ker je oziroma mora biti ljubezen starša do otroka brezpogojna. Če bi upoštevali to pedagoško svarilo, bi starši 'brezpogoj- no ljubezen' lahko razumeli kot ljubezen, ki jo je otroku treba zagotoviti ne glede na to, kako otrok ravna in kaj počne. Brezpo- gojna ljubezen se sprevrže v popolno po- pustljivost do otroka. Paradoksno se vzgo- jitelj 'zaradi ljubezni' odpove ravno 'sili ljubezni', ki je v vzgoji bistvena. Napačno razumljeno pedagoško svarilo tako starše napoti v drugo skrajnost – nočejo delovati avtoritarno, delujejo permisivno. Starši imajo pravno obveznost do otrok Izraz 'brezpogojna ljubezen' staršev je to- rej po eni strani treba razumeti kot pravno dejstvo, da so starši ('brezpogojno') odgo- vorni za otroka oziroma mladostnika do njegove polnoletnosti, ko pravnoformalno z vidika države postane samostojno in za svoja dejanja odgovorno bitje. Po drugi strani pa kot skrb za zagotavljanje ustre- znih pogojev otrokovega življenja in kot starševski odnos, ki preko ukvarjanja z otrokom lastna ravnanja prilagaja ustre- zno okoliščinam, ki pa je vselej – tu je na mestu izraz brezpogojno – usmerjen v cilj, da otroka postopno usposablja za njegovo dejansko samostojnost. Avtoritarnost in permisivnost V sodobni družbi, ki prepoveduje nasilje v vzgoji, je tako postalo ključno, da starši oz. vzgojitelji razumejo različne vidike ljube- zni v razmerjih do otroka in da znajo rav- nati iz ljubezni in z ljubeznijo. Bodisi av- toritarni (nasilni) bodisi permisivni starši so zaverovani v dve različni zmoti, ki v najboljših primerih izhajata iz dejstva, da je v vsakem od teh dveh nasprotnih vzgoj- nih vzorcev vendarle delna resnica, ki se ji v vzgoji ni mogoče odpovedati – vendar le del, ne vsa resnica. Avtoritarnost (nasi- lje v vzgoji) se opira na del resnice, da je v vzgoji otroka treba podrediti nečemu, kar je zunaj njega, to je normam kulture, ki so osnovna oblika človekovega duha. Zmota je v sredstvu podreditve – v razumevanju, da je za vzgojo staršem nujna moč, katere končni vzvod je nasilje nad otrokom, temu pa se lahko pridruži še narcistična zabloda podrejanja zgolj 'sebi' (ne normam druž- be, občemu človeške kulture). Permisiv- nost se opira na del resnice, da mora otrok občutiti ljubezen staršev; ljubezen je tudi njen cilj. Permisivni starši se nemara zave- dajo, da je otroku 'treba postavljati meje', a njihova zmota je prav tako v razumevanju sredstev vzgoje – v prepričanju, da je (ali bi morala biti) ljubezen staršev 'samou- mevna' ('brezpogojna') in da ljubezen zato ni oz. ne bi smela biti njihovo sredstvo v Janez Krek,je redni profesor za filozofijo edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Znanstvenoraziskovalno deluje na področju filozofije edukacije in edukacijskih politik. Posebej se posveča vprašanjem inkluzije, vzgojne zasnove javne šole, zagotavljanja kakovosti v šolskem sistemu, antropologije edukacije, etike in državljanske vzgoje. vzgoji. Kot da se ne bi zavedali, da otrok ni odraslo bitje. Da je neodvisno od volje staršev otrokovo dojemanje ljubezni zanj že tu in je tudi njegovo lastno sredstvo v odnosu do staršev. Ta otrokova primar- na oblika ljubezni, ki se hitro zateče v jok (v otrokovo sredstvo prisile), je otrokova moč, ki jo nujno uporabi v razmerju do staršev. Zato na strani staršev ni možno- sti izbire. Preostane jim le vprašanje, ali in kako znajo in zmorejo ravnati z ljubeznijo kot sredstvom. Avtoritativnost in ljubezen Avtoritativnost v vzgoji (v nasprotju z av- toritarnostjo in permisivnostjo) poveže ti dve delni resnici in se odpove obema zmo- tama o sredstvu vzgoje: otroka podredi normam človeške kulture, pri uveljavlja- nju norm kulture pa ne uporabi nasilja, marveč je sredstvo podrejanja nenehno vztrajanje vzgojitelja pri upravičenih pri- čakovanjih kulture, čeprav bo majhen otrok, ujet v primarno obliko ljubezni, to doživel kot frustracijo. Vztrajanje pri tem, da otrok sam (in s ciljem samostojnosti) naredi tisto, kar drugi od njega pričakuje, bo majhen otrok najprej nujno dojel kot odvzem ljubezni. Avtoritativni vzgojitelj se zaveda, da je ta 'odvzem ljubezni' de- jansko vselej le trenutno, začasno umanj- kanje, začasni in omejeni odvzem, ker se dogaja v okvirih pričakovanega otrokove- ga vedenja, v skladu s konkretno izraženo kulturno normo. Predstavljajmo si denimo dve do tri leta starega otroka, ki vrže igračo na tla. Starš ve, da jo otrok že lahko sam pobere, ven- dar se ta začne jokati in z vedenjem izraža zahtevo, da mu starš pobere igračo in mu jo da. Razlog otrokovega dejanja je otro- kova zahteva po ljubezni in pričakovanje njenega dokaza s strani drugega. Starš se tej zahtevi ljubezni lahko podredi ali ne. srce Otroško 12 Vzgoja, marec 2023, letnik XXV/1, številka 97 Če vztraja, da otrok sam pobere igračo, če se torej ne podredi zahtevi ljubezni otroka, bo otrok slej ko prej nehal jokati, pobral igračo in prišel v objem. S takimi dejanji, v katerih se mora v prvem kora- ku najprej ločiti od starša kot absolutnega objekta ljubezni, da bi si v drugem koraku pridobil njegovo ljubezen, se razvija v sa- mostojno, od drugega neodvisno bitje. Vstopanje v kulturo Kulturno-normativni okvir in poznavanje stanja, v katerem je otrok, objektivno za- mejuje ravnanja staršev, seveda pa poleg otrokovega dejanja o začasni 'odsotnosti ljubezni' odloča tudi sam vzgojitelj. Na tej točki se odloča, ali bo vzgojitelj ravnal avtoritativno ali permisivno (se podredil zahtevi ljubezni otroka). Frustracija otro- ka je omejena tudi tako, da avtoritativni vzgojitelj poveže vztrajanje na pričako- vanjih z učenjem otroka. Otrok, ki mora korak za korakom usvojiti določeno spre- tnost, se ob podpori starša uči in napredu- je, ob tem pa ta konkretna dejanja podpo- re posredno sporočajo otroku, da je objekt ljubezni. Vendar frustracije in obrambe otroka, ujetega v primarno ljubezen ter primarni odnos do objekta, od avtorita- tivnih staršev na začetku zahtevajo več na- pora kot avtoritarnost ali permisivnost (ali odkrito zanemarjanje otroka). T a 'dodatni' napor je etično gledano nujen, a se star- šem tudi praktično obrestuje, ker otrok postaja v življenjskih nalogah samostoj- no in moralno vse bolj avtonomno bitje. Vidik ljubezni, ki mu pogovorno rečemo 'topel odnos' staršev, bo otroku omogočil, da bo tudi sam ta vidik lahko prenesel v la- sten odnos do drugih ljudi, vendar je vsaj enako pomemben ta drugi vsebinski vidik ljubezni, ki mu lahko rečemo podpora staršev otroku na poti k samostojnosti. Moč ljubezni Lahko bi rekli, da je primarna otrokova ljubezen do objekta oziroma starša na začetku absolutna, vendar tudi absolutno usmerjena vase kot objekt, zato otrokova ljubezen ne more biti drugačna kot 'brez- pogojna' in 'egoistična'. Sodobni starši, ki se nočejo posluževati niti nasilja niti za- nemarjati otroka, morajo uporabiti moč ljubezni. Ta moč otrokovo ljubezen iz usmerjenosti zgolj vase preusmeri v lju- bezen do drugega in do življenjskih ciljev. Permisivnost staršev otrokove moči ljube- zni ne pretvori v starševsko moč. Naspro- tno: otrokova absolutna ljubezen zaradi starševske nemoči otroka pusti tam, kjer je njegov neizoblikovani začetek. Dojen- ček pride v svet kot telo, ki še ni vpeto v kulturo. Nima spretnosti, ki bi mu omo- gočale samostojnost, niti ponotranjenih norm in znanja, ki bi mu zagotovili merila mišljenja v odnosu do drugega. Vendar je osebnostno še neoblikovan dojenček in malček vendarle 'osebnost', ki je absolutno podrejena lastni zahtevi po ljubezni, ki jo naslavlja na starše ter na vse in vsakogar, ki je njegov 'objekt ljubezni'. Na začetni stopnji se ne more ločiti od objekta, a že dojenček ravna, kot da bi vedel, da je 'za ljubezen' treba podati dokaz. Dokazi lju- bezni staršev so za dojenčka sprva nepo- sredni – nenehen občutek stika z drugim, fizičnega stika, pogleda, glasu – in materi- alni, denimo hrana, ki odpravi občutek la- kote. Da bi lahko živel, je treba zadovoljiti njegove osnovne potrebe. V materialnih dejanjih, ki dokazujejo prisotnost objekta, pa ta najde obenem dokaz, da se je drugi podredil njegovi 'zahtevi ljubezni'. Ljubezen, svoboda in samostojnost Ko otrok shodi in spregovori, postane bolj zahteven in pride ključno obdobje 'vzgo- je z ljubeznijo', ko morajo starši otrokovi absolutni zahtevi po ljubezni zoperstaviti svoje zahteve, ki so konkretno usmerje- ne v pridobivanje otrokovih spretnosti in znanja ter s tem v njegovo samostojnost. Moč teh pričakovanj staršev pa je v otro- kovi lastni, vase usmerjeni 'zahtevi ljube- zni'. Tu nastopi vprašanje 'pogojevanja z ljubeznijo', ki smo ga omenili v uvodu. Ima namreč dve obliki in zgolj druga je etično primerna, ker otroka proti njegovi neposredno izraženi volji vzpostavlja v samostojno bitje. Pedagoško svarilo pred 'pogojevanjem z ljubeznijo' je upravičeno, če ga razumemo dobesedno: da odrasli otroku reče, denimo v pozitivni obliki, »če me imaš rad (»me ljubiš«), boš naredil …« (ali isto izreče v negativni obliki: »če ne boš naredil … te nimam rad«). Namesto ljubezni do otroka starš tako 'ljubezen' ukaže, jo sprevrže v ukaz. Bistveno dru- gače pa je, če odrasli otroku konkretno sporoči, kaj od njega pričakuje, vsebina izrečenega je kulturna norma (lahko mu tudi pokaže in delno pomaga nekaj storiti, če sam še ne zmore). Če otrok pričakova- nega dejanja ne naredi, če se ne podredi pričakovanemu, vzgojitelj od njega odvr- ne pozornost, to vedenje ignorira. Vzgo- jitelj kot objekt ljubezni otroka je tu, pri otroku, vendar ne zahteva ljubezni otro- ka; zahteva, da stori nekaj konkretnega. Ljubezen tu ni zaukazana od nikogar, a tako za starša kot za otroka je neobho- dno ozadje njunega odnosa. Trenutek, v katerem se starš ne podredi volji otroka, otroka postavi v polje svobode. Vsebino otrokovega pričakovanega ravnanja res določa drugi oziroma kultura (v otroku teh vsebin še ni), obenem pa otroku omo- goči svobodno voljo, možnost odločitve, da se iz lastne volje podredi konkretno artikuliranemu pričakovanju (v zadnji instanci kulturi). Namesto da bi bil starš neposredni objekt otrokove ljubezni, se otrok s staršem prične identificirati preko tako uveljavljenih kulturnih norm. Odslej ve, da se bo za starše prikazal kot ljubezni vrednega, če bo ravnal v skladu s pričako- vanji oziroma ponotranjenimi normami. Ve, kako se lahko sam vzpostavi v tistega, ki ima ljubezen staršev. Le kot zastopniki konkretnih vsebin kul- ture, kot zgled, ki otrokovi 'vsemogočni' volji zoperstavi začasni odvzem ljubezni, starši majhnega otroka lahko vzgajajo z ljubeznijo. Foto: BS