Ilustrirani Slovenec
Leto IV        Tedenska priloga »Slovenca« (ši. 170) z đne 29. VII. 1928
Štev. 31
Iz Triglavskega pogorja: pogled z Velega polfa na Triglav
z Vodnikovo kočo na Velem polju v ospredju. (Foto J. Skeilep.)
2^2
Spomenik bivšemu pređs. Združenih držav,
W. Wilsonu
JO odkrili pred kratkim v Pragi. S teni je hotel češki narod izraziti svojo hvaležnost \elikenii! zagovorniku nialih narodov nied svetovno vojno, zlasti bi se gu morali s hvaležnostjo spominjati tudi Jugoslovani.
Giovanni Giolitti
eden   najznamenitejših   italijanskih   politikov in velik nasprotnik fašizma, ki je dne 17. t. m. umrl, star 85 let.
K predsedniškim volitvam
v Združenih državah. Amerika je že vsa sredi volivnega vrvenja in boj med demokrati in republikanci za predsednika Združenih držav je že v polnem teku. Nedavno se je vršil veliki kongres demokratske stranke, ki je končno veljavno določil predsedniškega kandidatu stranke. Delegati so se soglasno izrekli za guvernerja .Smitha in jako verjetno je, da bo to pot potolkel republikanca. Naša slika nam kaže pogled na zbrane demokratske delegate \ ogromni strankini dvorani v Houstonu (Texas) ob priliki nominiranja kandidata. Zanimivo je — kar je razvidno tudi že s slike — da je večina delegatov oblečena športno, do-čim pride Evropec k takim prilikam navadno v svečani obleki.
Novi nemški Zeppelin
Parkrat smo že poročali, da grade Nemci nov, ogromen zrakoplov, ki prekaša po svoji velikosti, tehniški dovršenosti in opremi vse, kar se je doseglo doslej na tem polju. Dne 9. t. m. je bil novi zračni velikan gotov in krščen«. .Svečanost le izvršila Zeppelinova hčerka, grofica Brandenstein-Zeppelin, ki ga je krstila na ime »Grof Zeppelin*, govoril je ob tej priliki tudi vodja tovarne za zrakoplove \ Friedrichs-hafnu. dr. H. Eckener, pravi ustva-ritelj zrakoplovov in dolgoletni .sodelavec grofa Zeppelina.
Leva slika: Grof Ferdinand Z e p p e 1 i r) , oče modernega nemškega zrakoplovstva. Krst novega zrakoplova je bil združen s proslavo 90 letnice njegovega rojstva (t 1917).
243
Z velikega slovenskega
tabora v Žalcu 15. tm.
v nedeljo, dne 15. t. m. je prazno-\ila Savinjska dolina v Žalcu "00-Icinico lavantinske škofije. 60 letni-( o prvega žalskega tabora in 10 letnico drugega žalskega tabora. Zbralo se je do 10.000 glav slovenskega ljudstva s svojimi voditelji na čelu. d;t proslavi čim slovesnej.še te obletnice. Ker je pa liberalno časopisje ravno v istem času najgrše napadalo voditelja slov. naroda, dr. Korošca, se je i/premcnil veličastni tabor v glasen in ogorčen protest proti podli pisavi časopisja SDS in SKS. ki skuša očividno tudi v Sloveniji uvesti politične metode P. Račića. Tisoč-glava množica je ob tej priliki navdušeno prisegla zvestobo navzočemu dr. Korošcu, >Slov. ljudski stranki« in naši državi.
Slika v krogu kaže dr. Korošca na govorniškem odru. zgornja .slika pogled na del taborjanov med Korošče-vim govorom, slika na levi pa pogled s predsedni.ške tribune na de! taborjanov. — Vse slike je posnel fotograf Y \. Kunšek iz Celia.
Slike k Slovenskemu biografskemu leksikonu
Jakil Andrej
(1858—1926), industrijalec.
Jclačin Ivan ml.
(* 1886), trgovec in industrijalec.
Jobst .Anton 1894). glasbenik in skladatelj.
244
245
Zadeva Trebušnika
(Odprto pismo uredniku.)
7.;i letošnje poletje smo hoteli objaviti serijo slik. ki bi |)okazala kraje, ki jili je videl in prehodil Trebtišnik — kateri Slovenec ga ne pozna — na svoji poti na Triglav, /ato priliko smo se obrnili na njegovega avtorja, g. prof. Mlakarja, naj nam napiše par vrst o svojem znamenitem junaku. Prejeli smo naslednji ljubeznivi odgovor:
Bodite veseli, gospod urednik, da ste uu> glede . Trebušnika« vprašali pismeno. Ako bi bili storili to ustno, bi morda prišla oba pred — sodnika.
Zakaj?
Zato!
C. urednik, ali ne veste, da je prišel stari :\li pred kadija, ker ga je njegov najboljši prijatelj Juzuf vprašal, koliko je dal za kozo, ki jo je gnal s semnja? Za ito samo na sebi popolnoma nedolžno vprašanje je namreč .\li Juzufa tako pretepel, da ga je šel njegov najboljši prijateljic tožit. Modri kadi je pa .Alija oprostil: kajti juzuf je bil že devetindevetdescti. ki ga je prašal po kupni ceni rogate živalice. ki jo je v potu svojega obraza vlekel za seboj na motvozu.
Tn Vi. g. urednik, ste najmanj devetsto-devetiiulevetde.seti. ki me je vprašal, kaj je s   Trebušnikom« ...
Koliko sem imel samo na šolskih izletih prestati zaradi >Trebušnika4:. Ko sem med vožnjo zopet in zopet iznova pojasnil vso zadevo, se je prav vselej pokazala kaka kodrolasa glavica med durmi in zopet sem moral slišati : »Ali je bil Trebušnik z a • resen?« Torej, g. urednik, sedaj izjavljam slovesno in zadnjič, da »Trebušnik« n i bil »zaresen«. Pokojni Anton Kržišnik, po domače »Mulej«. posestnik, gostilničar, trgovec s konji, kobilami in žrebeti, in bivši večletni župan, stanujoč v Žirovnici po<i Stolom, ni imel z mojim »Trebušnikom« drugega skupno, kakor domovino, težo in postavo. .Moj »Trebuš-nik« je otrok, ali, če hočete, izrodek moje domišljije.
Iz Olovca so mi poslali nekaj slik iz Triglavskega pogorja s prošnjo, naj opišem v koledarju pot na Triglav. Da bi popis ne bil dolgočasen in pust, sem popisal pot v obliki izmišljene ture. Za spremljevalce sem si izbral velikega debelega ^loža. ki sem mu dal ime »Trebušnik«. priprostega, malo neumnega, ki sem ga krstil za Grogo. in jezično Ivanko. Značaj tega nagajivega dekletca sem si pa res izposodil od ene izmed svojih učenk, vsaj kar se tiče nagajivosti in jezičnosti.
Gospodom v Celovcu je spis ugajal, in naročili so profesorju Koželju, naj poda >Trebušnika« v »podobi«, kakor sem ga jaz v >besedi«. Jaz sicer nisem na.šel ni-kuke podobnosti med -Trebušnikovo« sliko iu žirovniškim Mulejem. Drugi so pa drugače sodili, oziroma gledali in to celo njegovi najožji znanci.
V Žirovnici pri »Gašperci« so pili likof, Mulej. ker je dobro kupil, drugi pa, ker so dobro jirodali. Pa ti vzame Zgubež. tisti ki me je lu'koč tam pod Valvazorjevo kočo najprej tikal, potem vikal, nazadnje pa onikal, koledar v roko in vzklikne: »Glej Mulej, ta Irebušnik si pa ti.«
In od tistega dne je dobil Mulej novi priimek »Trebušnikov stric«, na katerega je bil jako ponosen, in ki bi mu bil skoraj pomagal do častnega mesta v skupščini. Kamorkoli je prišel po svojih kupčijah, povsod so ga izpraševali, če je on tisti »Trebušnik«, ki se je tako zredil v Aljaževem stolpu, da so ga komaj ven dobili. Mulej je odločno odklanjal to čast. pa mu ni nič pomagalo. Celo v Istri so otroci za njim letali in ga veselo pozdravljali s »Trebušnikom«. .Slednjič se je udal v svojo usodo in — trebušnati priimek. »Mundiis vult decipi. ergo decipiatur« — svet hoče biti goljufan, torej naj ga goljufam: nekako tako si je mislil pokojni Mulej, seveda v slovenskem prevodu, in začel nastopati kot koledarjev Trebušnik. Da mti pa ni bilo treba lagati glede Triglava, je šel nekaj let pozneje res gor. Tisti, ki so potem prišli za njim na Kredarico, so morali živeti ob svojem, ker je Mulej s svojo obilno, vedno lačno in žejno dijaško družbo vso zalogo jedil in pijače pospravil — prav tako, kakor >Trebnšnik« v koledarju.
Na podoben način kakor Triglav sem popisal tudi >novo železnico« iz Celovca v Tr.st in del slovanskega juga, potem je pa »Trebušnik« ostal doma za pečjo. Marsikdo me je že spodbujal naj pošljem Trebušnika še kam na potovanje, toda zdi se mi, da Mohorjanom po vojski taka hrana več ne prija. Okusi se pač izpre-minjajo, Rafael je včasih slovel kot velik umetnik: v očeh naše moderne je pa le fotograf,..
Tako je torej z zadevo »Trebušnik« Prosim Vas pa g. urednik, da mi je več ne omenite, saj poznate poučno zgodbo o Juzufu in Aliju, o kozi in kadiju...
Z odkrito željo, da si ne postaneva sovražnika
Vas pozdravlja vdani
Janko .Mlakar,
Pogled na zadnji konec  Vrat
s triglavsko severno steno. Pod to steno se vije pot „Čez prag" na Triglav.
Na levi;
"Pogled z Malega Triglava
na Staničevo kočo, Rjavino in Trir glavski dom na Kredarici.
Spodaj v krogu:
Na poti s Kredarice
na Mali Triglav.
IHfgled na VeliRi in Malt Triglav ixpod Vernerfa
pod sedlom med obema triglavskima vrhovoma je videti .Meksandrov dom.
Na levi: na vrQu Triglava pri Mfaievcm stolpu. — Na desni: planina Vslcovnica pred
prihodom v bohinjsko Srednjo vas. — (Vse te slike je posnel g. Janko Skerlep.)
Pogled 3 Vel. Triglava
na Mali Triglav in Draške Vrhove. Na desni:
Pogled J Malega Triglava
na Veliki Triglav. Spodaj v krogu:
S pota od VodniRove Roče
proti Uskovnici pod Tošcem.
246
Brezmotorno ali raketno letalo
l'o/ornost It'talskili li'liiiikov vsc-gu sveta je olirnjena zadnje tedne na Nemčijo, kjer je (iresenetil inp. Fritz V. {)pel strmećn javnost z no-viro, da je izumil brezmotorni ali raketni avtomobil, ki dosega ncza.-slišano hitrost. Prvi tozadevni poizkusi so se izvrstno obnesli. Ni tu mesto za to, da bi podrobno opisovali ta iznni, temveč omenimo le to, da pri noveni brezmotornem avtu, kar pove že ime samo, ni treba motorja, ampak ga ženejo naprej po-stbne rakete, ki se užigajo druga za drugo ter mu dajejo vprav peklensko brzino.
2e nekaj dni nato so se pojavile nadaljnje kombinacije, ki so prerokovale brezmotorni ali raketni aeroplan in bujna fantazija je že prerokovala polete na luno in še dlje. Mcdten). ko je delovala drugod še fantazija, je pa na Dunaiu prišel mlad kandidat ing. Zlatko Bisail že
s tozadevnimi poizkusi ter demonstriral pred izbranimi strokovnjaki poizkus raketnega letala. Vsi dunajski listi so obširno poročali o uspelih poizkusih »dunajskega kon-strukterja Aurelija Bi.saila«, toda nobeden ni omenil, da je mladi nadarjeni tehnik >naše gore list«. Doma je namreč z Goriškega in vnet član dunajskega »Slovenskega krožka«, kjer deluje tudi pri pevskem zboru. Bisail je duša zrakoplovnega oddelka na dunajski tehniki in vsi profesorji stavijo v našes'a nadarjenega rojaka še velike nade. dočim gledajo Francozi še jako skeptično na njegov »fantastični izum«.
Vsekakor brezmotorno letalo ni več nobena nemška posebnost, temveč imamo zaznamovati že celo Slovenci na tem polju velezanimive poizkuse, ki vzbujajo velike upe. Prijatelj našega lista se je potrudil, da je dobil tozadevne slike, ki jih danes objavljamo in za katere se mu najlepše zahvaljujemo.
Model Bisailovega brezmotornega letala R.F.M. J.
(Hitrost 150 km na uro.) , ,
Model Bisailovega brezmotomega letala R. F. M. II.
pred startom.
Candid, ing. Zlatko Bisail
iz Gorice, konstrukter brezmotornega letala.
Model Bisailovega brezmotornega letala R. F. M. II.
tik no startu
247
Anton Kržišnik
1. 1925. umrli posestnik, gostilničar in dolgoletni župan v Žirovnici na Gorenjskem, ki ga je popisal Mlakar v svojem znanem »Trebušniku«. Tehtal je 148 kg. njegova trodnevna tura na Triglav 1. 1908. mu je pa vzela 5 kg.
H gradnji đlfašlcega UonviUta „Mariinlšče" v Murski Soboti:
delavci in dijaki gasijo apno. »Martinišče« bo ogromnega pomena za našo Slovensko krajino, ker bo omogočalo mnogim sinovom tamošnjega revnega ljudstva studiranje.
Zvezda
Ako začneš na pravem mestu in po redu nadaljuješ, dobiš znan pregovor in tekmuješ lahko za nagradi, ki sta: 1. About. Kralj gora; 2. Šuklje, Iz mojih spominov.
Rešitev uganke d št. 29: ¦    '
1. Kolo ima narobe verigo. ..ijij*, , .
-•.    2. Kulo je brez krmilja. I,^-h'
5. Motor drči nazaj. , , . : "
4. Policaj nima kape.
5. Policaj ima sabljo na desni.
6. Solnce sije, moški ima pa dežnik odprt.
7. Brivski salon ima naslov: Veleinesarija.    , . V
8. Mesarija ima naslov: Brivski .salon.
9. Tramvaj inm drsalec narobe. ;   : 10. Pasji kontumac in — prosti psi!
vseh 271.
Pravilnih rešitev je prispelo 271, izžrebani pa ste bili za I, nagrado Cilka Lavre iz Slovenjgradca in za 11. nagrado Anka Holz, poštna uradnica v Belgradu.
Serge] Minclov:
Car Berendej.
(PoAest iz sibirskega pragozda.)
IV. POGLAVJE.
Po izdatnem zajtrku so odkorakali k sa nem. Konji so že stali napreženi in bili s kopiti po snegu. Čim so prišli potniki ven, so začuli besno lajanje! Domača pasja zalega je podivjala, besno je naska-kovala tujca, se drla na vse grlo, kar pogoltnili bi bili pritepenca, če bi bili mogli. Kučum in Polkan sta se stisnila k sanem, naježila dlako, preteče kazala zobe. Strah ju je bilo gledati. Od kraja bi človek lahko mislil, da sta se odnekod priklatili neznani, divji zverini!
Dedovi hlapci so odpodili domače pse. Potniki so se poslovili in sedli. Grigorij je vzel oba psa v svoje sani: vtaknil ju je na dno, da sta pocenila med njegove in poslovodjeve noge.
— Koliko verst moramo prevoziti danes do prihodnje postaje? — je vprašal Vedenej Savič starega gospodarja.
— Kakih šestdeset se jih računa pri nas ... — mu je ta odgovoril: — a natančno vam ne morem
povedati! Saj ni nihče štel verst tukaj. Poznate menda, kako pravijo ljudje: »Tihon s Tarasom cesto zmeriti hoče, pči se jima veriga razpoči. Tihon reče: Ali ne bova zvezala? — Taras pa: Tudi tako bo držalo!«... Ko boste nazaj potovali, ne pozabite na nas!
— Saj se bomo ustavili! .. .
Zažvenketali so kraguljčki z zvončki in sani so smuknile po ulicah. Zopet so se razprostrli od kraja in do konca sveta beli snegovi, se zalesketali kakor debeli biseri. Grigorij je pogledal v nebo. Ni bilo več videti ne konj ne snega, samo zelenkastosinja nebesna globina se je stegovala, kamor je segalo oko. Letel je skozi njo na krilih. Srce se mu je ustavljalo od te višave, od sreče, da je postal prost kakor ptič, ker so se izgubile vse zapreke in meje! . . .
V. poglavje.
Na tretji dan potovanja se je Grigorij naveličal voziti se poleg Vedeneja Savica, pa ga je pre->rosil. naj mu dovoli sesti v druge sani. Nilka je lil pač bolj zanimiv sopotnik. Če si je kdo požele! pravljico ali bi bil rad pel, vselej so poklicali Nilko.
Grigorij je k njemu prestopil in vzel s seboj tudi oba psa. jPrenočišče so zapustili ob pr\vm svitu.
248
Naš modni kotiček
Na ladji.
če se odpravimo na dolga potovanja z ladjo, je zelo važno, kako se opremimo z obleko, da se bomo dobro počutili. Seveda si ne bomo napruvljali obleke, ki bi bila porabna samo za ladjo, marveč obleke, ki jili moremo tudi drugače nositi.
Glavni komad naše ladijske opreme je kostim za krov v svoji »klasični« obliki: Temnomodra jopica z dvema vrstama zlatih gumbov in moškim ovratnikom; krilo belo ali še bolje žolto-belo, plisirano. Na glavi čepica PuUmann temuo-modre barve.
Bluza ni potrebna, ker je krilo narejeno na životek iu ima spredaj plastron, v kolikor se vidi izpod vrhnje jopice. (Zadnji vzorec na naši sliki.)
Seveda se pa more kostim kombinirati tudi z bluzo brez rokavov, ki naj bo enostavna, a vendar izbrana v izvršitvi;
tak kostim moreš kasneje porabiti za sport in druge prilike. (Drugi vzorec).
Za hladnejše vreme je pa , seveda treba na ladji toplejše ' volnene obleke. Zelo porabne so v ta namen pletenine. Poleg tega je treba nepremočljivega raglana ali širokega plašča in , ša a. (Predzadnja slika.)
Dalje je potreben pvjama < ali pa spalna halja, v kateri moremo priti zjutraj na krov.
Za večerne svrhe mora služiti obleka iz blaga, ki se ne mečka — saj na ladji ne moremo obleke tako paziti in negovati kakor doma. Priporočljive so lahne, krepaste svile s stiliziranimi vzorci : (mousseline, chiffon). Ako hočemo, da nam bo obleka služila tudi za popoldne, mora imeti dolge rokave. (Prvi model.)
Slednjič je treba imeti na ladji primerno kopalno opremo, bodisi da je na ladji sami kopališče, bodisi da porabimo ¦ za kopanje priliko ko ladja iristane. Naš tretji vzorec nam ^ caže lahko opremo, sestoječo iz črnih hlačic in svitlega zgor-
njega dela v kozaški obleki ter z ozkim pasom. Živopisani frotiercupe služi obenem kot kopalna rjuha. Ciumijasta če-)ica je enake barve kakor iopalna obleka. (Tretji vzorec.) Za prenašanje mokre kopalne obleke je treba velike torbe, ki ne sme propuščati \ ode.
Torbice iz ličja.
Poletna moda je prinesla kot novost ročne torbice iz ličja, ki so zelo cenene, pri tem pa kar se da izvirne. Oblika je podobna listnicam, torej elegantna. Navadno se izbere torbica enake barve kakor obleka, kar je tem laže, ker so torbice dvobarvne.
Obalni sulnčniki
so se zelo priljubili. Ker se jemljejo celo v vodo, je pač treba izbrati ceneno blago, da ni posebne škode, če se pokvari ali raztrga. Najboljši so japonski solnčniki iz oljnega papirja s fantastičnimi sli-carijami.
Ko so vstajali, so si morali prižgati luč. Čez uoč je postalo mnogo topleje, .Nebo je bilo sivkasto, medlo, in po njem so narazen lezli beli oblaki kakor razlito mleko po mizi: prina.šali so sneg.
Trojki .še nista bili niti deset verst daleč od prenočišča — pa se je že sesulo iz vseh oblakov, ko da je kdo zvrnil v nebesih vozove s snegom! Sneg je kar vid jemal: valile so se mehke košate cunje. Konji so začeli samo korakati. Postali so popolnoma beli s potniki in sanmi vred.
Voznik se je ozrl na potnika in vprašal Grigo-rija z .Milko: Kaj pa. gospoda trgovca, saj sta menda nabila puške!* — Gledal pa ju je kakor skozi zamet: samo oči mu Se ni bil zalepil sneg.
— Sva že, — sta mu odgovorila: — čemu pa naj ti bodo':*
— No, saj se že prične kmalu predgozdje. potem ia bomo vozili kakih dvajset verst skozi tajgo. \ol-cove tam lahko srečamo vidva sta pa še kužke s seboj vzela!
— Kaj zato, da smo vzeli kužke s seboj? — je dejal Gligorij. — Zaradi tega nismo menda bolj v nevarnosti?
— Kaj pa! .seveda smo na slabšem. Kuže vedno hudo smrdi, volk ga oddaleč zavoha: ne prenese pasjega vonja.
Grigorij in Nilka sta tipala za puškami. — Pri nas je vse naréd; naj le pridejo.
Peljali so se še kako polovico verste, pa se je zjasnilo: sneg je za spoznanje odnehal. \ nebesih so se tu in tam odprla okenca. Potniki so se očedili. si otresli sneg. ki jim je pokrival obleko in odeje. Voznika sta pritisnila konje.
Kmalu se je prikazalo pred njimi predgozdje: redko pa nizko brezje in jelov je, A za njim v daljavi je prepasovala tajga vso zemljo od vzhoda do zapada. Človek bi mislil, da je poprej spala, zdaj pa je zaslišala ljudsko govorico, se dvignila vsa po snegu zasuta, in uprla v potnike temne oči.
Čim so prišli v jjredgozdje. je že pokazal voznik z ročajem biča |)roti bližnjemu panju.
— Volk ... — je dejal.
Grigorij in .Nilka sta se urno ozrla — res je bil volk. ne pa štor. .Sedel je mrhar. ne da bi se ganil, samo gobec je obrnil. Malo naprej sta sedela še dva. drug poleg drugega.
Sprednji konj je zahropel. za njim so se razburili še ostali, [pričeli so striči z ušesi. Psa pa sta bila kar ob pamet: kazala sta zobe. renčala, se silila iz sani. Nilka ju je pograbil za vrat. Grigorij pa je piivlekel puško napel petelina, a vendar ni streljal, čeprav so bili volkovi blizu. Na poti velja pravilo: samo takrat sprožiti puško, če že volk v sani leze: naboj se štedi za zadnji trenutek.
(Dalje prih.)
Bakrotisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani