Človek, v pogledu na njegovo telo in dušo s kratkim navodom, kakč si ohraniti in utrditi zdravje. (Za šolo in dom sestavil Janko Leban.) (Dalje.) §• 6. Spomin, obcutki, domišljija, fantazija (vobraznost). S p o tn i n je ona zmožnost človeške duše, vsled katere more ona predstave, koje zadobi, hraniti ter jih poljubno zopet obnovljati. Ta dušna zmožnost človekova je velike važnosti; kajti brez nje bi bil pouk v naših šolah breziuspešen, ker bi otrokom pri pouku zadobljene predstave nič ne pomagale. Istina je, da mi le toliko znamo, kolikor lehko branimo v spominu. Spomin je torej zakladnica, v kojo shranjamo koristne vede, resnice in pravila; on je potreben vsetn stanom. Zaradi tega so po pravici starodavni Grci in Rimljauje visoko čislali dober spomin. Spomin je različen. Imamo n. pr. rečen in beseden spomin i. t. d. Ako se namreč človek česa le po reči, le po sedržaji spominja, ne da bi si zapomnil istih besedij, s katerimi se je kaj povedalo, tedaj je to rečni spomin. Mi morcmo pa nekoje besede v pamefi obdržati, ne da bi mislili na to, knj prav za prav pomenjsjo; to je besedni spomin. Preizvrsten besedni spomin je imel kardinal Josip Mezzofanti, ki je govoril 58 jezikov! (Porojen je bil 19. sept. 1771. 1. v Bologni na Laškem ter urarl v Rimu 14. marcija 1849.1.) Imatno tudi krajeven, številen, muzikalen spomin i. t. d., kakor si kdo lože zapomni kak kraj, kaka števila ali kak napev. Spomin postaja tem krepkejši, čem več ga vadimo, slabi pa bolj in bolj, ako ga zanemarjamo. Dober sporain nikakor nij prirojen, nego pridobiti si ga moramo, vadeč ga v tej ali oni nameri. Živali imajo tudi spomin, pa mnogo raanjši od človeka. Toliko o spominu; a zdaj hočemo govoriti o nečem drugem! Različni dogodki, pa tudi predstave same, morejo nam ganoti dušo ter jej dati prijetne ali neprijetne položaje. Take dušne položaje imenujemo občutke. Občutki so razliCni: prijetni (n. pr.: nadeja, veselje), neprijetni (n. pr. strah), mešani (n. pr. hrepenenje). Kdo je bil uže bolan, pa se časih ne domisli bolečin, ki jih je moral pretrpeti ter ga ta domislek ne stresa? Da se more človek takih stvari domišljati to provzročuje ona zmožnost človeške duše, kojo zovemo Bdomišljija". Pomniti pa je, da sti domišljija in spomin dve različni zmožnosti. Razloček mej njima je ta: Domišljija nam predočuje le očutne vtise, ki smojihimeli; spomin pa tudi neočutne. N. pr. ugledavši ljubo nam osebo, spomuimo se pogovorov, ki smo jih imeli ž djo uže pred leti. Obiskavši iz nova kako mesto, spomniiuo se mislij in občutkov, ki smo jih imeli, ko smo to mesto prvikvat videli. Ogledujoč kako sliko, spominjamo se mnogih minolih dogodkov. Domišljija je dvojaa: ponovljalna in proizrajajoča. Ako nastajejo v naši duši slike, katere smo v istini kedaj videli, godi se to vsled ponovljalne doraišljije. Vsled proizvajajoče — tudi stvarjajoče domišljije zvane — rodijo se nam pa v duši nove slike, katerih v istini nij. Proizvajajočo domišljijo zovemo tudi fantazijo ali vobraznost. Fantazija je mati vsem umetnostim (pesništvu, slikarstvu, glasbi, kiparstvu, stavbarstvu, mimičnem plesu). Pesniki, glasbeniki in drugi umetniki nam morejo le s pomočjo fantazije kaj lepega stvariti. Mi si lehko mislimo rudeč robec, da je bel, majhen vrt, da je velik i. t. d.; to se godi vse vsled — fantazije. §¦ 7. Poželenje, prazna želja, hotenje, nagnenje. Ako smo povabili na kosilo revnega otroka, ki še nikdar nij okusil dobrih in dragih jedij, ter smo mu prav izborno postregli, gotovo se mu je to dopalo. Pozneje kedaj bi ta revni otrok rad, da bi mu bilo dano, ponoviti slast onega dobrega kosila. 0 takem dečku pravirao, da si zopet želi onega dobrega kosila, ali da ima poželenje po njem. Človek ima poželenje le po tem, kar je enkrat okusil ali skusil in mu je tedaj ugajalo; po tem, česar človek nikdar okusil in poskusil nij, torej po nepoznanej reči, niti želel ne bode! človek si večkrat kaj tacega želf, česar doseči ne more; v tem slučaji pravimo, da ima ,,prazno željo". če pa želeno lehko dobimo, potem se imenuje to poželenje — hotenje. N. pr. Mož, ki je po nesreči oslepel, tožen vzdihne: Le enkrat bi videl, Kje solnce gor gre, Bi videl, kje luna, Kje zvczde bliače! Toda kaj mu pomagajo ti vzdihi? Ostanejo žalibog le — »prazna želja". Druga pa je z učencem, kojerau je ueitelj obljubil darilo, ako n. pr.: reši računsko nalogo. Učenca mika obljubljeno darilo, pa mogoče mu je tudi nalogo rešiti; on torej naloge ne želi le rešiti, nego rešiti jo tudi hoče! Ako se komu poželenje po eni in istej reči večkrat ponovlja, pravimo, da klone na to reč, ali da ima nagnenje do nje. N. pr. marsikateremu učencu vzbuja se želja, da bi postal učitelj, duhovnik, zdravnik ali kaj druzega. 0 takem učenci pravimo, da ima nagnenje do učiteljstva, duhovništva, zdravništva i. t. d. §• 8. 0 strasteh. (Dušni pretres ali afekt, veselje, žalost, upanje, strah, trepet, omamica. Strast je neizmerno veliko poželenje po čera. Dokler ura gospoduje strasti, nij škodljiva, Kadar pa strast premaga um, tedaj raste ona z nepopisno hitrostjo ter se navadno ne da več ozdraviti; koj v začetku se je treba strasti krepko ustavljati, ako se je hočemo iznebiti! Strasti so dušne bolezni, katere škodljivo vplivajo tudi na telo. Razločevati nam je strast od dušnega pretvesa ali afekta. Strast traje dolgo; afekt pa je močan občutek kratke trpežnosti. V naslednjih vrstah in v naslednjih dveh odstavkih hočemo govoriti o najvažnejših strasteh. Ako se česa neizmeino veselimo, navdaje nas veselje; velika pobitost pa nam provzročuje žalost. Pričakujemo li kaj prijctnega, to nam rodf v srci upanje; ako pričakujemo pa kaj neprijetnega, navdaje nas strah. Veči strah, ki nas naenkrat napade, zove se trepet. Trepet se lehko tako poviša, da dušne moči za nekaj časa prenehajo; to je omamica. Omamica nastane lehko tudi vsled nenadnega prevelikega veselja. Vsled omamice sili vsa kri naenkrat k srcu, iu na to zadene človeka večkrat kaplja. (Dalje prih.)