Poštnina plačana v gotovini
SLOVENSKA BESEDA
Uredništvo: Dalmatinova 8 - Uprava; Šelenburgova 7/11 - Naročnina: Letno 40 Din, polletno 20 Din, četrtletno 10 Din - Čekovni račun št. 17,152
Izhaja vsak petek.
ŠTEVILKA 9
V LJUBLJANI, 26. MARCA 1937
Posamezna i rv i k. i
številka I DIN
Velika noč
Narod ne sme kloniti pred	nikomur,
ker njegov čas prihaja počasi,	a	gotovo
Življenje se vrača v navidezno mrtvo prirodo. Že zelene travniki, že izgublja gozd svojo rjavo zimsko obleko. Studenčki) žubore in na njihovih bregovih silijo iz tal pomladne cvetke, v svoji raznoličnosti in živahnosti barv prekašajoče še tako dragocene preproge. Ptički se ženijo v opojnem vzduhu, človeku se širi srce — spet |e pomlad, spet je tu	vstajenja	dan,	dan veselja in radosti!
Toda	narod,	ki	bo	praznoval letošnji praznik Vstajenja	po	tradiciji
tako, kakor druga leta, v dnu svojega srca gotovo ne more biti vesel. Težke skrbi mu ne dovoljujejo, da bi se radoval, zaskrbljen gleda vsak v bodočnost. Vendar, kakor se vrača vsako leto pomlad in z njo vstajenje, tako upa tudi narod, ki je v svoji duši vedno optimist, da tudi njemu napočijo boljši in svetlejši časi.
Gospodarska stiska, ki danes brez izjeme pritiska vse stanove našega naroda, ne dopušča, da bi se veselili in radovali lepega praznika Velike noči tako, kakor smo se ga v onili časih, ko se je živelo mnogo lažje kakor danes« Poleg majhnega zaslužka ječi naše gospodarsko življenje še pod pezo javnih dajatev, ker napisano je v sv. pismu: «Dajte Bogu, kar je božjega fn cesarju, kar je cesarjevega.« Zadnji del tega izreka pa pobira danes v vseh evropskih državah take ogromne dajatve, da bi bilo res dobro, če bi ga uveljavili v njegovem prvotnem smislu.
Brezposelnost raste, ta rak-rana moderne družbe, in zaskrbljeni voditelji narodov skoro ne vidijo' izhoda in sredstva, ki bi to nevarno bolezen, katera ne ubija le telesa, temveč tudi duh človekov, moglo ozdraviti. Saj naletimo neredko na primere, da se onega, ki nima kruha, kratkomalo obsodi kot delomržneža, ki ga j!e treba zapreti: v prisilno taborišče, da ne bi kvaril družbe. Pa ne le brezposeln delavec, marveč tudi brezposeln inteligent, profesor, inženjer in zdravnik, vsi spadajo v eno in isto kategorijo^ če nimajo denarja, danes, ko Je Ma-mori zavzel mesto Gospodovo v svetu.
Sicer pa so nam obljubljena velika javna dela, ki naf bi vsaj deloma odpomogla veliki brezposelnosti^ kil tare zlasti naše slovensko ljudstvo, in prinesla neka! denarja v naše izsušeno gospodarsko življenje. Slišimo obljube o novi železniški zvezi s Sušakom, zlasti pa o veliki moderni avtomobilski cesti, ki naj bi vezala osrednjo Evropo z našimi pristanišči, z oknom v veliki svet. Tudi o drugem železniškem tiru zidani most—Zagreb in o daljnem popravljanju naše glavne ceste na Gorenjsko se mnogo govori, pa si želimo, da bii vsi ti načrti bili res v kratkem času Izvedeni.
Želimo si tudi, da bi bile tudi vse zahteve našega kulturnega življenja izpolnjene, da bi naše vseučilišče in naše: gledališče ne le vegetirala, marveč da bi se oba razvila v velika mogočna zavoda, ki bi lahko služila za vzor vsemu jugoslovanskemu kulturnemu življenju. Da bi se sveže sile naše doraščajoče mladine ne trosile brez koristi in brez izgledov, da bi po težki in naporni dobi stradanja več ne gledala z obupom v srcu, kje si pribori majhen košček kruha, to je iskrena želja nas vseh.
Kakor Je kruh potreben otrokovemu telesu za življenje, tako Je svoboda potrebna njegovemu duhu. Svoboda ne le za onega, ki Je na oblasti, marveč tudi za onega, ki mora glodati suhi kruh opozicije. Zato ni čuda, če sl narod želi svobode tako, kakor si narava želi svojega življenja. Slišali smo prijetne glasove ob zadnjih debatah v parlamentu in senatu iz najmerodajnejšlh krogov, da bo narodu ta svoboda v kratkem vrnjena, kar bi mu gotovo bilo zares lep piruh k veseli Veliki noči.
Žalosten čas je. Vendar Velika noč je velik praznik upanja, a brez upanja ne bi bilo življenja. Saj naš narod ni nikdar izgubil nade, Še v mnogo težjih časih ne, ko ga je davil vse strašnejšl sovražnik, kakor pa so tegobe našlega časa. Še v časih vojne vihre, ko smo stradali In so nas pritiskale poleg telesnih muk še skoro hujše duševne muke, smo upali in bili malone prepričani, da morajo za temnimi: časi priti tudi svetli, lasni dnevi. In tako se je tudi zgodilo. Kakor tedaj, tako tudi sedaj: Glave kvišku, v neomajnem zaupanju, da ['as bosta naša vera in naša volja pripeljali v novo
svetlo Veliko noč!
Dr. M, Korun:
Jedro problema
Splošna zahteva naše dobe je demokratizacija vsega javnega življenja
Smatramo, da je stalno razpravljanje o tem, da li smo Slovenci, Hrvati in Srbi en narod ali trije, brezplodno in dobri stvari škodljivo.
Dejstvo je, da smo trije narodi, vsak s svojim jezikom, s svojo kulturo, s svojo zgodovine, skratka z vsem obeležjem naroda. To dejstvo se ne da zanikati, ni ga tudi treba dokazovati.
Zgodovinsko dejstvo je dalje, da so so slovenski, srbski in hrvaški narod borili v času svetovne vojne vsak na svoj način in v okviru danih možnosti za svojo samood-
ločbo in samostojnost. Izjavili so ob koncu svetovne vojne in se zavezali, da hočejo živeti v eni državi. To so tudi dosegli in so s tem postali en političen narod, najsi bi bila država, v kateri žive, urejena tako ali drugače.
Proti državni skupnosti ni nihče
—	razen maloštevilnih plačancev Rima in Habsburžanov —; nasprotno, v teku let se je še bolj jasno utrdilo spoznanje, da izven Jugoslavije za nas ni življenja.
Ker je stvar taka, nima vprašanje, ce smo Hrvati, Slovenci in Srbi trije narodi ali ne, v državno-
Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike
želita
vsem čitateljem, naročnikom in inserentom uredništvo in uprava
pravnem in mednarodnem oziru nikake usodne pomembnosti, nego je postalo popolnoma notranje-po-liitično vprašanje.
Zakaj pa je postalo tako važno, kako naj se reši?
Ali je narodno-kulturni razvoj Slovencev, Hrvatov in Srbov kot narodov v naši državi ogrožen, ali je strah pred raznarodnenjem glavno gibalo za novo notranjo ureditev?
Mislimo, da ne, kajti nihče ne more resno trditi, da bi bil narodni obstoj Slovencev ali Hrvatov v Jugoslaviji kdaj resno ogrožen.
Razlog je povsem drug: Boj gre proti gospoda! ski hegemoniji enega dela države. Slovenski in hrvaški, pa tudi nekateri srbski deli države nimajo praktično prav nobenega vpliva na razdelitev na njihovem ozemlju pobranih dohodkov in na vodstvo gospodarske politike. Vodi se taka politika finansiranja, da žive nekateri deli države na stroške drugih, dostikrat siromasnejših, katerih naj-skromnejše potrebe ostanejo nezadovoljene. Togo centralizirana in zbirokratizirana državna uprava je nesposobna in korumpirana ter živi v prepričaniu, da so državljani zaradi nje, ne pa ona radi njih. Po enem šilu in kopitu se upravlja cela država ter rešujejo vsi problemi, najsi so zadovoljujoče rešljivi samo lokalno.
Globoko utemeljeno nezadovoljstvo s takimi razmerami je dobilo izraz v zahtevi po drugačni ureditvi države. Nezadovoljstvo ne vlada samo med Hrvati in Slovenci, nego tudi med Srbi, čeprav je dobila v prvi vrsti med Hrvati
—	vsled njihove državno-pravne ideologije —, svoj poseben, narodno povdarjeni značaj.
Vsi smo si edini, da je nova notranja ureditev države potrebna. Nismo si pa edini o tem, če je ta problem rešljiv v okviru sedanje ustave na ta način, da se izgrade samouprave, ki jih, kakor pravijo, današnja ustava omogoča. Ta lek priporočajo predvsem vsi sodelavci v dosedanjih avtoritativnih režimih.
Po našem mnenju današnja ustava ni pripraven inštrument za novo ureditev države. Predvsem ne, ker samouprave, kakor jih more dati sedanja ustava, ne bi dale dovoljne finančne samostojnosti posameznim pokrajinam, pa tudi ne formalne možnosti, da se pokrajinske zadeve rešujejo samostojno. Dvomljiva blagodat centralizirane uprave bi ostala Se naprej v skoro vseh panogah uprave.
Nadaljni tehtni formalni pomislek je ta, da bi se mogla z zakonom, na podlagi današnje ustave izgrajena samouprava vsak hip ukiniti ali počasi demontirati. Vsaka vlada in večina v parlamentu bi imela možnost, da samouprave z zakonom spreminja po mili vo-1E Vse to bi ustvarjalo stalen nemir in negotovost v našem notranjem političnem življenju, ki tako nujno potrebuje miru.
Končno mora dobiti današnje nedemokratično politično življenje v državi nove temelje. Tega mnenja je ogromna večina Slovencev, vsi Hrvati, pa brez dvoma tudi večina Srbov.
Kadar pride čas za to, se bo to javno pokazalo.
Mihelčič Ivan, Ljubljana:
Vstajenje naših obrtnikov
je mogoče le ob krepkem samozavestnem sodelovanju vsega stanu
Z obnavljanjem narave se tudi obnavlja in pripravlja delo v obrtniških delavnicah za nastopajočo sezono. Izgledi za delo niso pre^ več razveseljivi, čeprav je v obrtniških obratih nakopičenega mnogo administrativnega dela s proračuni, saj danes vsakdo za še tako majhno delo, kar svoječasno ni bil običaj, zahteva proračun.
Veliko je bilo govora o novogradnjah, od katerih pričakuje obrtnik zaposlitve in zaslužka. Toda vse fantastične govorice so se razblinile v nič, tako da stoji obrtništvo pred pomladansko sezono takorekoč brez vsakih izgledov na delo. Mnogo so k temu pripomogle tudi zvišane cene surovin in gradbenega materijala, kar je marsikoga odvrnilo od že sklenjene gradnje, adaptacije i. t. d. Lansko leto se je izjemno gradilo tako poceni, kakor že morda 10 let ne. Zato pa marsikoga presenečajo letošnje nove cene, ki so se v nekaterih strokah zvišale do 30% ali pa šie več.
Današnji zaslužek obrtnika ie zelo skromen in lahko trdimo, da povprečno ne dosega niti 10%; precej pa je takih, ki delajo zgolj za kritje režije. Da je temu res
tako, nam potrdijo številke davčnih uprav o rubežnih in prodajah pri obrtnikih. Tak je torej danes obrtniški položaj, ki obrtnika tudi sili k pasivnosti na vseh popri-ščih javnega udejstvovanja. Upoštevati je treba, da je le še prav majhno število onih obrtnikov, ki so se še v dobrih časih močno zasidrali in utrdili temelje svojih obratovalnic. Kreditna politika v zadnjih letih je obrtniškemu stanu zadala takorekoč smrtni udarec. Mnogo obrtnikov je bilo prisiljenih svoje obrti odjaviti, ker niso mogli izpolnjevati obveznosti, ki so jih prevzeli v času boljše konjunkture.
Od tako zvanih javnih del najširše obrtniške plasti nimajo posebnih koristi. Kakor so potrebne izgradnje novih cest, mostov itd., tako bi bilo treba vzporedno graditi tudi naprave, zgradbe itd., pri katerih bi se zaposlilo obrtništvo vseh strok. Dandanes more re-flektirati na delo pri javnih delih samo oni, ki je finančno dovolj močan, največkrat pa igrajo veliko vlogo tudi potrebne osebne zveze.
Napačno bi se razumelo, če bi kdo mislil, da je treba delo razde-
POLITIČNI TEDEN
Pod navideznim političnim zatišjem se da spoznati, kakor da bi preživljalo naše notranje politično življenje globoke izpremembe. Ideja mogočne srbske fronte, ustvarjene na demokratičnih in svobodoumnih načelih, ki se je rodila pred dobrim mesecem v Beogradu, izgleda, da ni bila le trenutna želja, ki kmalu zamre in izgine, marveč da so se vsi vodilni srbski opozicijski politiki te ideje z zanosom in požrtvovalnostjo oprijeli. Ideja hrvatstva, ki so jo danes na Hrvaškem pobogovili, ima očividno svojo reakcijo tudi v srbskih masah.
Mogoče si tako lahko tolmačimo odločitev g. Ljube Davidoviča, da skliče glavni odbor bivše Demokratske stranke. Znano je tudi, da se istočasno vrše razgovori med ostalimi srbskimi opozicijskimi skupinami, dar bi se dosegla ista linija in isto stališče do vseh najvažnejših državnih problemov. Zaenkrat še ni znano, kako daleč so uspeli ti razgovori demokratov s srbskimi kmetijci in radikali, vendar je dober znak, če se je bivša Demokratska stranka odločila za sklicanje svojega glavnega odbora.
Tudi drugih manjših dogodkov v našem političnem življenju, ki bi sami po sebi ostali neopaženi, priča, da se pod navidezno mirno površino dogajajo za bodočnost veliki dogodki. Tako vidimo, da dva srbska poslanca, izvoljena na listi g. dr. Mačka, zapuščata g. dr. Mačka in da izstopajo važni srbski poborniki bivše SDS, ki je sedaj A’ tesni zvezi z g. dr. Mačkom v Beogradu iz stranke, češ, da je neaktivna, oziroma da ne ščiti dovolj srbskih interesov. Prav tako je opažati po nekih prečanskih krajih, zlasti pa med Srbi v Liki, ki so doslej po večini bili organizirani v bivši Samostojni demokratski stranki, neki nemir, ki neredko dovaja do tega, da pristaši zapuščajo stranko. Posebno značilen je v tem primeru izstop dosedanjih pristašev SDS v Vrgin-mostu, ki so se vrnili nazaj v bivšo Demokratsko stranko. G. Ljuba Davidovič je radi tega pisal svojim novim pristašem v Vrgin-most pismo, ki je pa v krogih SDK koalicije povzročilo mnogo slabe krvi. Vse stranke so pač občutljive, kadar se jim love pristaši. Ne-po vol j en uti s je tudi naredil v krogih SDK koalicije članek, ki je pred kratkim izšel v «Odjeku», glasilu Demokratske stranke v Beogradu, kjer se bivši samostalci obravnavajo kot desidenti, ki jih je treba pripeljati nazaj v stranko.
Vsi ti znaki kažejo, da se polagoma poraja ob hrvaški fronti tildi srbska fronta. S tem bi se polagoma marsikaj izpremenilo v notranjepolitičnem življenju jugoslovanskega naroda. Vprašanje legitimacije za rešitev hrvaškega vprašanja ne bi bilo več težko rešiti. V Zagrebu se pa na svoji liniji tudi čutijo zelo močne, kakor je pokazal odločen nastop vodstva bivše US stranke napram frankovcem in klerikalcem po napadu na upravo lUrvatskega dnevnika». Položaj se čisti počasi, toda gotovo.
Vodstvo srbskega dela Združene opozicije bo prirejalo odslej vsako nedeljo redne velike javne shode pod geslom, naj se združijo vsi demokratični elementi v eni fronti.
Tovarišem obrtnikom
smo poslali neka! številk «Slovenske Besede, na ogled. Vabimo iih, da se na list naroče. «Slovenska Beseda, hoče biti odločen zagovornik obrtniških interesov. Že dosedaj objavljeni članki o obrtniških vprašanjih so med obrtniki našli najboljši odziv in dobili smo več dopisov, kjer pravijo obrtnik), da smo na pravi poti. Poslužlte se priložene položnice in plačajte naročnino, ki znaša za pol leta 20 Din in za četrt leta 10 Din. Ker je naš list neodvisen in je navezan le na lastne dohodke, lista zastonj pošiljati ne moremo. Kakor neradi, bomo primoran) prihodnjo številko ustaviti vsakomur, kdor ne bi plačal naročnine.
liti in oddati nekomu, ki ga po iz-gledu ne bi bil sposoben izvršiti. Potrebna je garancija, ki jo bo tudi vsak mali obrtnik lahko nudil, če se zato tudi urede dobavni pogoju Nadvse upravičena je tudi zahteva po direktni oddaji javnih in zasebnih del obrtnikom brez posrednikov, ker ti razpisana dela prevzemajo, nato pa jih oddajajo malemu obrtniku po skoro nemogočih nizkih cenah, dočim sami poberejo ves zaslužek. Končno bi bilo treba tudi preurediti oddajo javnih del tako, da ne prejme dela najnižji ponudnik, temveč naj bi se delo oddalo onemu ponudniku, čigar cene so najbližje aritmetični sredini. S tem bi se dvignila kvaliteta izdelave, zaustavilo pa bi se tudi rapidno tiranje cen navzdol, kar gre največkrat na račun delavstva, čigar plače so že itak sramotno nizke, zlasti v nekaterih strokah. Isto velja tudi za dela zasebnikom.
Nekatera samoupravna telesa, pa tudi država, vzdržujejo velika obrtniška podjetja, ki so v škodo vsemu obrtniškemu stanu in ki bi jih bilo treba v interesu obrtništva in njegove davčne zmogljivosti že davno ukiniti ter vse njihovo delo izročiti v izvršitev privatnim obrtniškim podjetjem. Naj ta apel vendar že enkrat najde
Po zagrebškem gospodarskem listu «Jugoslovenski Lloyd» posnemamo:
S posebnim amandmanom v novem finančnem zakonu za prihodnje državno proračunsko leto, ki stopi v veljavo 1. aprila t. 1., se določa pobiranje nove trošarine na vso obutev, izvzemši gumaste opanke in pa čevljarske izdelke, ki jih za svoje naročnike izdelujejo mali obrtniki po meri. Ta sklep vlade, ki ga je odobril tudi parlament (tudi slovenski poslanci iz JRZ so glasovali zanj), je naletel v krogih proizvajalcev čevljev, zlasti pa v čevljarski industriji, na silno nezadovoljstvo in ogorčenje, s prav nič večjim veseljem pa ni sprejelo zvišanje cen obutvi celotno prebivalstvo v državi.
Z omenjenim amandmanom se odreja pobiranje te nove trošarine v višini 1 do 12 din na par čevljev oziroma ostale obutve. Proizvajalci čevljev izjavljajo, da bodo vse čevljarske industrije in vse večje tovrstne obrtniške delavnice tako močno prizadete, da bo večina njih prisiljena k ustavitvi obratovanja, ker ne bodo zmogle plačila tako visoke trošarine na svoje izdelke. Tovarne čevljev in obrtniške delavnice bodo na vsak način morale dvigniti cene svojih izdelkov, kar bo nedvomno občutno zmanjšalo potrošnjo vse obutve in bo tako resno ogrožena rentabiliteta njihovih podjetij.
V	zvezi z novo trošarino na obutev je najobčutneje prizadeta predvsem čevljarska industrija v Sloveniji. Predstavniki te indu-
Delavski dom
je ena najlepših socijalnih ustanov prejšnje občinske uprave. Tako idealno zamišljena in izvedena, da je morala tudi sedanja uprava to priznati s tem, da to delo nadaljuje in v smislu prejšnjih načrtov povečava Delavski dom. To je prav in dobro.
Obenem je novi gospodar izmenjal prejšnjo upravo ter izročil Delavski dom — kot se je pobahal — samo izkušenim socijalnim delavcem. Ti so začeli z različnimi novotarijami: tako so n. pr. prepovedali delavcem hoditi v, v Delavskem domu nahajajočo se javno kuhinjo po
razumevanje na merodajnih mestih in naj se da obrtništvu, kar Je rt 'gove-sa, država In samouprave pa naj tirjaio le to, kar ie njihovega.
Za vse obrtniške stroške zelo važno vprašanje je nedvomno tudi pravilna razdelitev in prevzem del po posameznih mojstrih in postavljanje res stvarnih, pravilnih kalkulacij.
Če trezno premislimo vse to, se moramo vprašati, zakaj se dopušča upropaščenje obrtniškega stanu in ali res ni izhoda iz tega položaja? Odgovor je enostaven: Izhod je mogoč, toda le ob krepkem, samozavestnem sodelovanju vsega obrtništva, brez tujih vplivov, s pomočjo oblasti, ki naj v sporazumu s prizadetimi prožijo zaščitne mere tako vsakemu stanu posebej, kakor tudi celoti.
Vstajenje obrtniškega stanu prihaja v spoznanju, da se moramo učiti iz preteklosti in sedanjosti za bodočnost. Prava znanilka lepše bodočnosti in edino poklicana za to pa je današnja mladina, ki' bo morala izdejstvovati vstajenje obrtniškemu stanu po načelu solidarnosti, odklanjajoč pri svojem delu vse one, ki zavestno ovirajo obrtništvo pri uresničevanju njegovih pravic.
strije so pred dnevi v družbi z lastniki večjih čevljarskih delavnic obiskali bana dr. Natlačena in mu pojasnili vse težave, v katere je potisnjena vsa proizvodnja obutve v Sloveniji v zvezi z novo trošarino. Ob tej priliki so najodločneje protestirali proti uvedbi nove trošarine in zahtevali od bana, da nemudoma intervenira na pristojnih mestih v Beogradu, da se omenjeni amandman ukine oziroma vsaj temeljito spremeni.
Istočasno pa je sklenila celotna slovenska industrija, ki šteje 12 večjih podjetij, da s 1. aprilom 11. odpove službo vsem svojim uslužbencem in delavcem, ker nikakor ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi, da bi plačala za svoje zaloge 1. aprila predvideno novo trošarino, ki seveda niti najmanj ne upošteva dejstva, da so Čevljarska industrijska podjetja pri nas v resnici le nekaj večja obrtniška podjetja, katera pa so po besedilu usodnega amandmana oproščena nove banovinske trošarine.
Vsa Slovenija napeto pričakuje, ali bodo pristojni činitelji uvideli svojo zmoto in zgrešenost nove trošarine, ki pomenja v tej panogi za vso Slovenijo s prebivalstvom vred pravcato katastrofo. Pomisliti je treba nad vse resno in pravočasno na usodne posledice, ki bi jih z ozirom na zgornje rodila uvedba nove trošarine. Koliko novih brezposelnih delavcev in drugih nameščencev bomo zopet pridobili in koliko družin bo vrženih v bedo in pomanjkanje, ker bodo ostale brez koščka vsakdanjega kruha.
notranji strani, marveč so ukazali, da mora vsak iz hiše na cesto in potem šele v kuhinjo, — kar je seveda v sedanjem deževnem vremenu zelo prijetno. Ustavili so tudi v najbolj hladnem in mokrotnem vremenu kurjavo, da stanovalci, vračajoči se z dela potni, premočeni in premrznjeni, nimajo možnosti ogreti se in so izpostavljeni prehladu. Taki in enaki socijalni ukrepi so dovedli stanovalce Delavskega doma, da so napravili ponižno prošnjo na predsednika mestne občine, naj bi se te novotarije odpravile. Poslali so tudi deputacijo na mestni magi-
strat, ki pa ni bila sprejeta. Pač pa je skromna prošnja rodila drugačen nepričakovan uspeh.
Eden teh trpinov, ki je podpisal prošnjo slučajno bolj na prvem mestu, je dobil takoj nato dekret, s katerim se mu odpoveduje njegova soba v Delavskem domu, «radi reda voljo». Ko pa je hotel opoldne naobedvjavnoljudskoku-hinjo v Delavskem domu, so mu tam vstop zabranili, češ da jetonaročila uprava.
Nekaj tako sramotnega že dolgo časa nismo slišali. Zato, ker se je ubogi človek s ponižno prošnjo pridružil drugim prosilcem, mora na cesto, obenem pa se mu zabrani vstop v kuhinjo, ki je vsakemu dostopna, pa naj stanuje v Delavskem domu ali ne!
Očividno je to začetek novega napovedanega soci jalno - političnega udejstvovanja veHne v občinskem svetu!
Novo stanovanjsko akcijo
je napovedal predsednik dr. Adle-šič v občinskem svetu, češ da bodo spravili pod streho «najbednejše». Nanjo smo zelo radovedni. Zaenkrat se je ta akcija začela s tem, da so iz mestnih hiš za Bežigradom de-ložirali dve ubogi rodbini kljub vsem številnim prošnjam in intervencijam, kljub joku in kljub so-čustvovanjo vse okolice. Ko je ena deložiranih rodbin hotela spraviti nekaj stvari pri sosedu, so tudi temu sosedu zagrozili, da bo moral ven, če to stori.
„Kronika“ odžagana?
Lepa kulturna revija mestne občine ljubljanski «Kronika* Je po poročilu načelnika finačnega odbora zapisana smrti in ne bo več izšla! S tem bo uničeno težko kulturno prizadevanje ustanoviteljev te revije, nastala bo pa tudi vrzel v umetnostnem izražanju naših umetnikov in ostalih kulturnih delavcev sploh. Sedanji gospodarji so toliko pošteni, da reviji priznavajo zasluge, istočasno pa jo zatirajo, češ da je mestni občini v pretežko breme. Mnenja smo, da kultura in umetnost nista pridobitni panogi in si zato mestna občina ni smela obetati miiljonskih dobičkov od te revije! Sicer pa: če kako podjetje ne uspeva, je znamenje, da nekaj šepa! Kdor ne zna, naj se ne loti dela!
Stavbna delavnost v Ljubljani in naši banovini
Združenje pooblaščenih graditeljev je imelo svoj občni zbor, kateremu je predsedoval stavbenik g. Miroslav Zupan.
Poročila so bila zelo poučna. Ugotovilo se je, da je stavbna delavnost pri nas zelo majhna, čemur je vzrok na eni strani gospodarska stiska, na drugi strani pomanjkanje denarja, zlasti pomanjkanje cenenih kreditov za stavbe. Javnih del je bilopri nas v preteklem letu zelo malo, dasi bi bila zelo potrebna, ker je nezaposlenost še vedno zelo velika. Položaj stavbne stroke se ni niti najmanj olajšal. Davščine so silno porasti e, zlasti tudi takse. Na 20.000 obrtnikov v banovini pride 10.000 š u š-marjev, kar je že samo po sebi dokaz velike gospodarske revščine.
Z ozirom na stalno zatrjevanje magistratnih poročevalcev in *Slo-venčevih» reporterjev, kako se dviga v Ljubljani stavbna delavnost, gine brezposelnost in se cedi mleko in med, so te ugotovitve tembolj zanimive, ker je predsednik g. stavbenik M. Zupan gotovo zelo dobro informiran, ko je obenem član JRZ in glavni stavbni strokovnjak sedanje večine v občinskem svetu ljubljanskem.
Preseljevanje narodov v naši prosveti
Prosvetni minister g. Stošovič je v senatu izjavil glede učiteljskih premestitev, ki jili opozicija v narodnem predstavništvu imenuje «preganjanje», da sta bila lani «iz-ven območja dravske banovine komaj dva ali trije učitelji, po potrebi okrog 200, med temi pa veliko na lastno prošnjo. Nikakor pa ni mogoče tega opisovati tako, kakor neko preseljevanje narodov. Z ozirom no dravsko banovino je bilo premeščenih v letošnjem šolskem letu 83 učiteljev, v obeh letih, odkar je sedanja vlada na krmilu, pa 174. Govoreč o brezposelnih učiteljskih kandidatih v Sloveniji je dejal, da je dravska banovina imela svojčas šest učiteljišč, med njimi tri samostanska. In ta učiteljišča so seveda ustvarila veliko število učiteljskih kandidatov, katerih danes ni mogoče takoj po dovršitvi šole spraviti h kruhu, vendar pa je že letos nastavil sedanji minister okrog 70-*-80 učiteljskih kandidatov, prav toliko pa tudi v preteklem letu. En šolski oddelek pride v dravski banovini na 296 prebivalcev, v savski na 548, v vrbnski na 1070, v primorski na 634, v drinski na 789, v zetski na 570, v donavski na 509, v moravski na 587 in v vardarski banovini na 615 prebivalcev. V Beogradu, Zemunu in Pančevu odpade vsak šolski oddelek na 506 prebivalcev.* — «Slovenec» z dne 23. marca.
(Če bo šlo vse tako lepo po sreči naprej, utegnejo zadnji današnji slovenski brezposelni učiteljski kandidati priti do kruha že čez kakih
10 ali 15 let. Bolje tudi pozno, kakor nikoli.)
Senator Smodej pobija komunizem
«Slovenec» piše:
«Govoril je poročevalec večine g. Franc Smodej, ki je zlasti omenil komunistično in boljševiško nevarnost ravno na področjih prosvetne uprave. Dejal je, da so bila v preteklih letih na nekaterih ljudskih šolah v Sloveniji prava komunistična gnezda in da bi šolski nadzorniki, če bi pregledali šolske knjižnice, marsikje našli vse polno izrazito komunistične literature. Tudi nekatere naloge na šolah obravnavajo predmete iz komunističnega nauka in v boljševizmu prijaznem smislu.*
(Strinjamo se z gornjim mnenjem v toliko, da bi šolski nadzorniki najbrže res našli precej prepovedane literature, med njo znamenito Erjavčevo slovensko zgodovinsko veledelo in marsikaj iz dobe pred več, kakor 20 leti, kar je izšlo v založbi nekdanje Katoliške bukvarne v Ljubljani in kar je danes na indeksu prosvetnega ministrstva.
Kako je mogoče?
V istem «Slovencu» od istega senatorja Smodeja:
«Kako je mogoče peljati v borbo proti komunizmu lačnega in bosega človeka, ki je poleg tega še mate-rijalistično vzgojen. Dan na dan vidimo žalosten pojav, da inladina nevede zaide po materijalisticni vzgoji v komunizem, čeprav je iz najvišjih krogov in z materijalnimi dobrinami dobro preskrbljena.*
(Res, kako je mogoče? Kje tiči pravi vzrok? Kaj bi bilo, če bi vprašali mladino samo?)
Proti poplavi amandmanov
ki si jih je izgovorila vlada v novem finančnem zakonu — (nabralo se jih je okrog 40«) — je prav odločno nastopila opozicija v senatu in zahtevala, da se izredna pooblastila in uredbe smejo sprejemati in izdajati le za res nujne primere.
Zunanja politika
Po obisku nemškega zunanjega ministra na Dunaju, kjer so ga sprejeli nacijonalni socijalisti z velikimi ovacijami, je opažati v srednji Evropi, zlasti pa v Avstriji, zelo živahno politično delavnost. Avstrijski kancelar dr. Schuschnigg se je takoj nato podal v Budimpešto, da bi ugotovil, kakšni so tam odnošaji do Nemčije in kakšni bi bili zgledi za restavracijo Habsburžanov. Hotel je tudi malo proučiti možnost za tesnejše sodelovanje s CSR. Po svoji vrnitvi iz Budimpešte je bil dr. Schuschnigg takoj bolj korajžen in je kar čez noč izvagoniral iz svoje vlade notranjega ministra Neustadter-Stur-merja, ki je bil znan zagovornik pangermanske orijentacije in pa absolutne naslonitve Avstrije na Nemčijo. Pred kratkim je objavil članek, v katerem zahteva, naj se dovoli nacijonalno-socijalističnim elementom politično delovanje v Avstriji. V Nemčiji seveda niso posebno zadovoljni s to politično transakcijo v Avstriji, ki kaže bolj očitno, kakor vsa druga dejstva,
Ida v Avstriji še oddaleč ni zrel položaj za znamenito «Gleich-schaltung*, ki jo imajo že v Nemčiji, odkar je prišel nacijonalni so-cijalizem na oblast, pripravljeno za Avstrijo. Nasprotno, videti je, da se Avstrija zopet močneje nagiblje k italijanski koncepciji srednje Evrope, k neke vrste federaciji srednjeevropskih držav pod italijansko taktirko.
i Tej politiki služi tudi poskus približanja Italije k Jugoslaviji, za katero se zadnje čase očividno zelo trudijo v Rimu. 2e nova trgovinska pogodba med Italijo in Jugoslavijo se je smatrala v evropski diplomaciji za znak uravnoteženja ob Jadranu. Vendar se je pokazalo, da samo gospodarski sporazum ne bi mogel zadostovati, da se uravnotežijo tudi doslei močno nasprotujoči si interesi. Z ozirom na zapletenost vprašanj zato tudi v Rimu sedaj že nagla-šajo, da se ne sme računati s prenagljenimi «jadranskimi pakti*. Videli bomo, če je sedanje italijansko spoznanje o potrebi prirodne povezanosti držav ob Jadranu trajno, ali je le plod njenih trenutnih ambicij in ciljev, ki jih zasleduje v Sredozemlju. Pot Mussolinija v Libijo po aneksiji Abe-sinije je namreč jasno pokazala, da fašistične vizije o obnovljenem rimskem imperiju danes niso več ona fata morgana, kakor so bile še pred nekaj leti in Angleži to tudi dobro vedo. Iz tega je prišlo tudi marsikatero italijansko spoznanje.
Za časa Mussolinijevega bivanja v Afriki je bila angleška diplomacija zelo aktivna in je zatišje, ki je nastalo v italijanski politiki, hitro porabila za to, da pridobi točne informacije, kako močno je prav za prav stališče Italije v Španiji, poleg tega pa, da pridobi Belgijo za svojo politiko napram Nemčiji, ki bi se rada otresla svojih obljub glede garancije francoske vzhodne meje. V London sta prišla dva vodilna belgijska politika, pa tudi belgijski kralj se v kratkem pričakuje.
i V splošnem pa je položaj za vse velesile na zapadu in v Sredozemlju postal bolj zapleten, ker so španske vladne čete v zadnjih dneh dosegle velike vojne uspehe, kar dokazuje, da dobivata obe stranki še vedno orožje in da je slavna mednarodna kontrola brez vsakega vpliva. Dokler se pa položaj v Španiji ne razčisti, ni mogoče računati tudi v evropski politiki s stabilizacijo.
V	Beograd je prispel italijanski zunanji minister grof Ciano, da podpiše politični sporazum med Italijo in Jugoslavijo, s katerim se urejajo po večini vsa odprta vprašanja med obema sosedoma.
—	sj —
Kriza čevljarske industrije
Z uvedbo nove trošarine Je najbolj prizadeta Slovenija, kjer se zapro vse tovarne obutve
Domači pomenki
Protekcija in pol
Paul Reboux:
Literarni salon
Gospa Ardenova je morala uporabiti vso moč svoje zgovornosti, da prepriča svojega moža o važnosti in nujnosti prirejanja umetniških literarnih večerov v njunem domu. Če se človek preseli z dežele v Pariz, potem se mora — to je bil princip gospe Ardenove — predvsem pobrigati za sebi enako, profinjeno družbo. Le tako se da v družabnem pogledu zadostiti vsem svojim obvezam. Dosegi tega namena pa služijo predvsem družabne večerje.
Čeprav ni mogla prepričati svojega moža (ki je imel plešasto, toda precej trdo glavo), je gospa Ardenova vendar dosegla toliko, da je njen mož s težkim vzdihljajem naposled ipak dal svoj pristanek. še celo več: bil je celo sporazumen za prirejanje literarnih večerov.
Literarni večeri so bili delikatna in bolna točka v življenju gospoda Ardena. Ko se je pred nekaj leti oženil in preselil v Pariz, je bila njegova žena ljubka in prijazna provincijalka, vzorna soproga, ki ie z nedeljeno spretnostjo gojila slikanje in glasovir, obenem pa je bila neke vrste univerzalni talent, skrbno pazeč celo na to, da so bila tudi njena pisma pisana v dobrem, lahkem slogu. Gospod Arden si je lepo zamišljal skupno bodočnost:
po rojstvu prvega in edinega otroka bo njegova žena nepreklicno prekinila svoje zveze z muzami in se bo rajši docela posvetila gospodinjstvu.
Toda ni bilo tako! Gospod Arden je nekega dne predstavil svojo soprogo nekemu svojemu tovarišu iz urada, ki sta ga pozneje tudi večkrat vabila na kosilo. Gost je medtem, ko je gospod Arden po kosilu užival svoj sladki počitek, vodil dolge razgovore s hišno gospodinjo. Razgovor se je stalno gibal okrog literature in gospa Ardenova je pripovedovala, da je kot dekle pisala svoj dnevnik, zdaj pa da se je navadila, da vse dnevne dogodke popiše v obliki majhnih, zaokroženih skic.
Kakor je to že običajno, se je pustila dolgo prositi, naposled je pa vendarle pokazala nekaj teh novelic. Tedaj se je izkazalo, da je gost prav za prav pisatelj in so-trudnik nekega majhnega lista — čigar imena pa gospa Ardenova še nikdar ni slišala — in da bo v kratkem izdal lastno knjigo... Gospa Ardenova je napeto in razburjeno poslušala, kako pisatelj hvali njen talent:
«Gospa, čestitam! V teh skicah se skriva izreden genij... Zaupajte v mojo sodbo: kot pisateljica boste dosegli še svetovno
slavo... Še danes morate začeti pisati velik roman! Nikar ne odlašajte! Concourtova nagrada vam ne uide...»
S tem dnem se je pričela v življenju gospe Ardenove nova doba. Jedilnico je preuredila v svojo delovno sobo. Odslej so pogrinjali le še en ogel velike mize, ker so bile ostale tri četrtine posute z raznimi rokopisi, knjigami, beležkami in listki. Gospod Arden se je počutil nekako tako, kakor kokoš, ki je izvalila laboda... Začudeno je poslušal svojo ženo in ji je sčasoma vedno manj nasprotoval.
Tako se je porodila ideja o prireditvi literarnega večera... Gospa Ardenova in njen literarni salon! Ljubeznivi tovariš-literat je sestavil obširno listo revijskih direktorjev, umetnikov, športnih primadon, igralcev, bilo pa je med njimi tudi nekaj članov akademije.
«Morda pa ti slavni ljudje ne bodo hoteli sprejeti vabila in ne bodo prišli*, se je zbala gospa Ardenova.
«Z nekoliko odpovedmi moramo računati,* se je glasil modri odgovor, «zato sem tudi napisal trikrat več imen.»
In zares! Pri večerji je bilo prav lepo število ljudi, ki so napolnili salon gospe Ardenove. Pojedli so sendviče in sladkarije, popili fino vino in se ves čas navduševali ter brbljali. V začetku je bila gospa Ardenova zadovoljna z uspehom literarnega večera. Prva ura je potekla v izvrstnem razpoloženju..., toda nato je kar nepričakovano
V	sobi stoji pred gospodom direktorjem, ves skrušen in majhen, mlad človek, ki mu iz oči sije vroča želja po uslišanju njegove prošnje.
«Vi se torej priporočate kot knjigovodja... Vašo ponudbo bom vsekakor vzel, toda iskreno povedano, ne morem vam dati niti trohice upanja. Vi ste že sedeminpetdeseti po vrsti, ki se je doslej javil za to nameščenje.*
»Oprostite,» odgovori mladenič in potegne iz žepa neko pismo, «tukajle imam pismo od presvetlega gospoda Juriča za vas. Prosim, bodite tako ljubeznivi in pre-čitajte ga.»
Gospod direktor se naenkrat ves spremeni in postane nenavadno prijazen.
»Ah, presvetli gospod Jurič vas priporoča? To je potem nekaj čisto drugega, dragi prijatelj. Kako ie vaše cenjeno ime? Podlipnik ... da. Bodite prepričani, da bom vašo ponudbo takoj najtopleje priporočil direkciji.*
Mladenič se je poslovil od gospoda direktorja, najlepše se mu zahvaljujoč na ljubeznivosti.
Direktor je motril znani rokopis ekselence Juriča in prej, preden je utegnil pismo odpreti in prebrati, ga je poklical k sebi generalni direktor v neki zelo važni in nujni zadevi. Diitektor vrže pismo v stranski predal mize z namenom, da ga prečita takoj, ko se vrne od generalnega direktorja.
Medtem pa, ko se je vrnil v svojo sobo, se mu* je zazdelo, da pomeni čitanje Juričevega pisma zgolj izgubo časa in da je zato povsem nepotrebna stvar. Sicer je pa danes prečital že toliko takih pisem, da ne bi izvedel nič novega. Vsak drugi mladenič, ki se mu je danes predstavil kot kandidat za prosto mesto, je prišel s
pismom tega ali onega protek-torja.
«Naravno, presvetli gospod Jurič, to je ena najvplivnejših osebnosti,* je govoril sam pri sebi gospod direktor, »njemu se taka malenkost nikakor ne sme odkloniti.*
Tri dni pozneje je mladi gospod Podlipnik nastopil mesto knjigovodje. Bil je res nadvse priden, točen in vesten. Leto dni nato je postal šef nekega oddelka, čez dve leti pa direktorjev tajnik. Vsakdo je vedel, da bo Podlipnik pri naslednjem napredovanju postal direktorjev namestnik.
Nekega jutra je iskal Podlipnik neki spis v predalu svojega predstojnika, gospoda direktorja. Silno se je začudil, ko mu je ob tej priliki padlo v roke neodprto pismo presvetlega gospoda Juriča, kateremu je moral biti hvaležen za svojo sijajno karijero. Z nekim čudnim občutkom v duši je Podlipnik odprl pismo in bral:
»Nadvse spoštovani gospod direktor!
Dragi prijatelj!
Tale sitni mladenič me neprestano nadleguje, da Ti pišem v njegovem interesu. Nikakor se ga ne morem otresti, zato ga pošiljam k Tebi, da mu poveš svoje mnenje. Storil mi bo§ veliko uslugo, če ga vržeš po stopnjicah, da se nikdar več ne vrne ne k meni, ne k Tebi.
Vedno pripravljen za protiuslu-go, ostajam Tvoj zvesti prijatelj
Jurič.*
Filmski igralec in igralka se raz-govarjata:
»Draga moja, kje bova pa proslavila najino zaroko?*
«Dragi moj, za nekaj časa jo bova morala še preložiti.*
»Zakaj vendar?*
»Ah, v nedeljo imam še prej eno poroko! Upam pa, da se bom kmalu ločila!*
Aleluja 1937
Po logih, tratah in poljanah zdaj cveti z vijolico bel zvonček ob trobentici.
Pomlad objema svet in ie Velika noč odpira vrata vseh domov, palač in koč.
Gospod, ki vstal je in premagal groba mrak, namerja v čista ljudska srca svoj korak.
Najbednejšim, obupanim pač dal bi rad življenje novo, srečo, solnce in pomlad.
Pogled Njegov na bedi silni je obstal, ga Čut sramu, bolesti, tuge je navdal.
,Kako skrbiš za brata, črni Kajnov sin, mar res ne vidiš solz, krvi in bolečin,
ki tvoja roka brezobzirno jih deli, namesto da bi lajšala mu teike dni?!*
Ljubezen bratovsko pokaže oni vsaj, ki rad deli s teboj poslednji svoj grižljaj.j
Za vse imel bi dosti dela, kruha svet, če vsak bi bratovske ljubezni bil prežet.
Za rajo letos ni vesel Vstajenja dan, pravice si Želi prav sleherni zemljan
in vse navdaja ena prošnja in en duh: n Daj Bog nam vsem vsaj črni naš vsakdanji
kruh!•
ponehal šum in čebljanje. Nad literarnim salonom je razprostrla svoje peruti strašna ptica: dolgočasje.
Da reši situacijo, je gospa Ardenova naprosila gospodično Rodi-nardovo, mlado in lepo umetnico na glasovirju, da gostom nekaj zaigra. Umetnica se ni dala dolgo prositi, temveč je sedla h glasovirju, stresla glavo, snela prstan, ki ga je položila poleg not in pričela igrati. V salonu je postalo tiho. Iz glasovirja se je razlil orkan zvokov, pri tem pa se je ubogi instrument divje stresal, ječal in gugal, dokler ni na koncu izbruhnila pravcata burja občudovanja, ki je našla svoj izraz v frenetič-nem ploskanju. Gospodična Rodi-nardova je zardela in ni vedela, kako naj se zahvali.
Tedaj pa je nenadoma kriknila in iz njenih nasmejanih ust se je iztrgal prestrašeni: «Oh!» —
«Za Boga, prstan je izginil! Kje vendar je?!»
Prstana je res zmanjkalo z glasovirja. Ni tudi bilo čudno, ker je za časa produkcije glasovir skakal in plesal v nič manj grotesknih figurah, kakor gospodična Ro-dinardova sama.
Vsi so pričeli iskati prstan. Gospodje so se po kolenih plazili po tleh, brisali z rokavi prah izpod omar, privzdigovali in preobračali preproge ter vtikali svoj nos prav povsod in v vse, toda zaman. Njihov trud je bil brezuspešen, čeprav so vse premešali in postavili na glavo. O prstanu ni bilo ne glasu, ne sledu.
Umetnica se je spustila v obupen jok. Hlipajoč je komaj izdavila iz sebe, da ji je briljantni prstan najdražji spomin, ker ga je podedovala po svoji materi... Oh, kakšna nesreča. Vsi navzoči so jo sočutno tolažili... Tudi gospod Arden je bil ves obupan. Razpoloženje je bilo zares mučno in nevdržno, ko je naenkrat gospa Ardenova naprosila družbo za trenutek posluha :
«Nadvse spoštovani gostje,* je govorila z mirnim glasom, »nobenega vzroka ni, da se razburjamo. Nocoj^se je zbrala tukaj tako odlična in izbrana družba, da ne more biti niti govora o kakem sumničenju. Menim, da je nekdo v Šali vzel prstan in se zdaj seveda nahaja v precej neprijetnem položaju. Predlagam torej, da ugasnemo luč za dve minuti, v temi pa bo šaljivec vrnil prstan na tale majhni srebrni krožnik, ki ga polagam na tole mizico...»
V	naslednjem trenutku je v salonu nastala popolna tema. V mrtvaški tišini se je prav razločno slišalo, kako nekdo po prstih stopa k mizici. Nekaj je zazvenčalo, zaslišalo se je zopet pritajeno plazenje nazaj in nato je nastala ponovno grobna tišina.
Z glasnim vzdihom olajšanja je gospa Ardenova zopet prižgala luč. Literarni salon je plaval v razkošni razsvetljavi. Gospodična Rodinardova, nekoliko zaslepljena zaradi prežarke svetlobe, je z zadovoljnim nasmeškom krenila proti mizici. Toda prstana ni bilo. Še več: brez sledu je izginil tudi — srebrni krožniček.
Ivan Prutkov:
Petnajst in eden
V	vagonu jc sedelo petnajst moških — debelih in suhih, starih in mladih.
Nekaj sc jih je drenjalo ob oknih in lakomno vdihavalo zrak, ki se je sunkovito zaganjal v notranjost. Ostali pa, ki niso bili tako srečni, so se strašno potili, kakor da so obsojeni na smrt.
Šestnajsti potnik je stopil v vagon in prekinil nemi molk, ki je ležal nad vsemi prav tako težko, kakor neznosna soparica.
Šestnajsti je bil — prodajalec časnikov. Neprisiljeno, 'kakor da je doma, je zaklical: «Nova izdaja! Senzacijonalni dogodki na Kitajskem !»
Vsa petnajstorica je ostala nepremična: oni pri oknu so še vedno vdihavali zrak, ostali pa so se strahovito potili.
Nihče ni posvetil niti najmanjše pozornosti novo vstopivšemu.
Toda ta ni izgubil potrpljenja, temveč je še nadalje bučno vreščal:
«Stavka v Indiji! Zapleti jaji v Haagu! Nove žrtve na newyorški borzi!»
Pri tem pa je precej neljubeznivo pogledoval na brezbrižno pet-najstorico potnikov, za katere oči-vidno sploh ni obstojal.
«Napeti odnošaji med Združenimi državami in Mehiko! Velik govor Lloyd Georgea!«
Eden potnikov je napravil nedoločno kretnjo z roko proti žepu in prodajalec listov se je naglo
Zensko gibanje se v današnjem času cepi v različnih smereh. Kakor opazujemo v evropskem političnem valovanju tri glavne struje
—	komunistično, nacionalistično in demokratično —, ki oblikujejo
Potovanje je velika bolezen modernega časa. Mnogo jih je, ki se prekladajo po lepem božjem svetu iz dolgočasja in pa zato, da se pohvalijo svojim znancem, da so bili tod in tam. Za nje ima nov kraj isti pomen, kakor nova srajca ali nova obleka. So pa, hvala Bogu, tudi taki, ki smatrajo potovanje za del svoje izobrazbe, ki se napajajo ob vizijah lepih, tujih krajev in ki jim potovanje ostane kot velik in nepozaben dogodek ter drag spomin za dolga leta. Med to skupino spadata zlasti inteligent in pa manjši človek, ki ^i ne moreta privoščiti vsako leto luksuznega potovanja okrog polovice sveta.
Ena najlepših in najzanimivejših poti, ki si jo popotnik lahko izbere po Evropi, je gotovo pot čez severno Italijo, čez Apenine in dalje ob bajni ažurni obali v Marseille, od tam med dolgimi drevoredi topolov po romantični južni Franciji v Paru;, metropolo današnjega kulturnega sveta. In če ima tam priliko še videti nekaj tako velikanskega, kakor je letošnja svetovna razstava, nato še severna francoska bojišča in pa strašne grobnice ob verdunskih bojiščih, za temi strahotami pa mi-. lino Bodenskega jezera in nato nadvse romantično novo izdelano alpsko pot pod Visokim Zvonarjem, bo to gotovo dogodek, ki bo moral zapustiti neizbrisne vstise tudi na najizbirčnejšega svetskega potnika.
obrnil k njemu, nudeč mu časnik z najljubeznivejšo gesto.
Toda nič! Potnik je potegnil iz žepa svoj vozni listek, ga nekajkrat obrnil med mesnatimi prsti in ga zopet mirno spravil v žep.
«Nova odkritja zlata v Sibiriji!*
—	je kričal prodajalec neutrudno.
Neki debeli potnik ga je prezirljivo pogledal s svojimi trudnimi, oznojenimi očmi. Ta pogled je še bolj vznemiril ubogega prodajalca.
Kakor zamaknjen se je zagledal v kup listov pod svojo pazduho in nato zaklical kakor dijak, ki bere svojo nalogo: «Ogaben zločin! Zensko truplo v košari!*
Slika v vagonu se je naenkrat izpremenila.
Dvanajst potnikov je obenem vzkliknilo: «Ej, prijatelj! Daj sem list!*
Minuto pozneje je vsa dvanaj-storica razburjeno listala po časnikih, hoteč čimprej najti poročilo o umoru.
Samo trije potniki niso kupili lista.
Prvi med njimi je na tihem računal na to, da bo interesantno vest o zločinu prebral čez ramo svojega soseda — brezplačno.
Drugi bi najbrže tudi kupil list, da prečita vest o truplu v košari. Tako truplo je vendar vredno, da žrtvuješ dinar in pol!
Toda, na žalost, je bil ta, drugi, že od rojstva gluh na obe ušesi.
In tretji?
Tretji je bil še zelo mlad in — neoženjen.
življenje današnje Evrope, lahko
isto, ali vsaj močno podobno razliko najdemo tudi v razmerju evropskega ženskega gibanja. «Pre-bujenje žene* in njen klic po političnih pravicah, ki ga je vodila
V	ranem jutru, ko leži še po dobravah okrog Ljubljane rosa, popelje nov in eleganten avtobus svoje potnike na pot po Evropi. Pot je zamišljena tako, da bi si turisti ogledali znamenito vojno pokopališče v Redipugli pod Krasom, ki slovi kot najzanimivejše vojaško grobišče na svetu. Na nizkem griču, ki gleda čez Furlansko nižino, leže drug ob drugem mirno borci iz velikega klanja. Visoka žična ovira loči polje smrti od ostalega sveta. Pokopališče samo bi pa lahko smatral za najstrašnejši muzej modernega moril-nega orožja. Tam leži na grobu razbit top, tam zopet pohabljena strojna puška, pa sestreljeno letalo, plamenometalec in mina, čudna zbirka, ki jo je lahko zbrala edino strašna vojna. In človek hodi majhen in ponižen po tem kraljestvu smrti, kakor ga zna uprizoriti samo razdražena fantazija bujne italijanske iznajdljivost?.’
Benetke, plavajoče ;tfiesto, naredijo tudi na onega, ki jih je že neštetokrat videl, velik in nepozaben vtis. Ravno dovolj je časa, da si popotnik lahko ogleda in spet spravi v pravilni tek svoje noge na trgu sv. Marka in ob doževi palači, in pa da se nasrka črne kave v kaki prijazni kavarni, ki obrobljajo znameniti trg sv. Marka. Pot se vije odtod po bogati in plodni severni italijanski nižini, med bujnimi trtami in gozdiči južnega sadja, med kmečkimi hišami,
francoska revolucija — obenem z zahtevo širokih mas po političnem udejstvovanju se je prvič pojavila tudi zahteva žena po političnih pravicah — se je v začetku usmerjal v enotno gibanje. Zene vsega sveta so zahtevale isto: svobodo, enakost, ravnopravnost. Emancipacija je v širokih valovih preplavljal ženski svet (in kakor vsako gibanje prinašala s seboj tudi neokusne pretiranosti), žene so sc uveljavljale v javnem življenju uspešno ali neuspešno, nasilno ali zmerno, kakršno je pač bilo stališče posameznih držav in vlad do tega novega gibanja.
Demokratične države so polagoma dale ženi političnih pravic, kar je naposled bilo v skladu z njihovimi ideologijami:	enakost
državljanov je pač morala ali M vsaj morala obveljati tudi za ženo.
V	resnici se je pokazalo, da niso vse demokratične države dale ženi pravic, ki ji gredo, o čemer je bilo v našem listu že pisano.
Komunistična Rusija je v gledanju na ženo zašla — kakor marsikje drugod — v ekstrem. Dala je ženi popolno enakopravnost z možem, ne oziraje se na njeno biološko razliko od moža. V preveliki gorečnosti za enakostjo je vlada n. pr. celo zakonito zaščitila odpravo plodu. Moralno in populacijsko zle posledice tega zakona so spoznali šele pozneje in splav prepovedali. V Rusiji je žena dosegla vse, kar je bila dotlej želja pregorečih emancipirank. Zena ima tam enake pravice, toda stavijo se nanjo tudi enake zahteve, ne upoštevajoč njeno fizično manjšo zmožnost. In tako gara ruska žena v tovarnah, vihti krampe in lopate, tekmuje z — od narave — večjo moško fizično silo, izgublja moči, ki so po njenem naturnem poslanstvu določene za materinstvo in vidi v tem posnemanju moža — svojo enakopravnost.
Fašistične države gledajo na splošno v ženi le množiteljico rodu. (Zadnji Mussolinijevi zakoni o razmnoževanju!) Čeprav je že funkcija — biti nositeljica življenja, rasti, rodu — dovolj življenj-
zidanitn v čisto drugem slogu, kakor pa jih poznamo mi. Vse je novo, kar se odpira našemu očesu, kraji, kultura in ljudje. In kdo še ni slišal o Milanu, ogromnem mravljišču severne Italije, trgovskem in industrijskem centru, ki daje danes ton v italijanskem gospodarskem življenju. Kdo še ni slišal o njegovih umetninah, ki so jih na-gromadili po muzejih in cerkvah največji umetniki zapadnega sveta.
Pot čez Apenine je gotovo ena najbolj romantičnih, kar jih pozna Italija. Krasna, gladko asfaltirana cesta hiti čez bregove, med prizidki in nad prepadi, proti velikemu morju, ob katerem leži staro-slavna Genova. Ob Sredozemskem morju smo, ki more napraviti s svojo večnomlado sinjo barvo in krasnim modrim nebom, ki se boči nad njim, večen vtis na še tako prozaično dušo. Vsa obala je en sam velik vrt najlepših cvetic, ki so jih polni ne le vrtovi, temveč tudi okna in ceste. San Remo, Bor-digera in drugi kraji večnega soln-ca in večne pomladi vabijo tujca na kratek odmor v tem začaranem vrtu. Kdor je že kdaj drdral skozi te kraje pod visokimi palmami, ko mu je obenem žuborelo neskončno morje, od koder mu je prihajal na rahlih krilili tudi lahen vetrič, ta bo pozabil na vse tegobe tega sveta in na vse skrbi ter si bo samo zaželel, da bi čas zastal in se mu ura ne izpremenila. In Monte Carlo, kraj bajnega imena in strastnih noči, kjer se med smehom dobivajo milijoni in padajo življenja. Zaman so besede skrom-
ska, da postavlja ženo na isto višino z možem in ni v tem naturnem izvrševanju ženinega poslanstva nič manjvrednega, moram ugotoviti, da je pojmovanje žene in nje vrednotenje odvisno ne le od politične usmerjenosti naroda, temveč tudi od njegove kulturne višine in zrelosti. Tako je jasno, da je položaj žene v fašistični Italiji slabši ko v nacijonalno-socija-listični Nemčiji, saj je povprečni kulturni nivo v prvi znatno nižji kakor v drugi. Isto opažamo v demokratičnih državah. Visoko kultivirani sever je priznal ženi iste državljanske pravice kakor možu, na jugu, s Francijo vred, se žene še zaman potegujejo za svoje upravičene zahteve.
Nacijonalno-socijalistična Nemčija gleda v ženi predvsem nosi-teljico življenja. «Zena je večna čuvarica nezavestnega*. Cuvarica tistega praživljenja, od katerega je končno odvisna forma, vsebina in arhitektonika narodne kulture.
V	tem je njena velika življenjska naloga, in če jo izpolnjuje, koristi narodu prav tako, kakor so mu koristili njegovi veliki pesniki, umetniki, državniki in filozofi. Dejstvo je, da so bili veliki duhovni ustvarjalci, veliki sintetiki življenja — možje. Nasprotno zastopa žena svet onemu enakovreden po lepoti in svojevrstnosti, toda drugačen. Nesmiselno je, da beži žena iz svojega sveta in sili v moškega. V tem je njen beg pred samo seboj, je nezavedno priznanje, da je nekaj slabšega, da ji je njeno žen-stvo manj vredno, da hlepi za drugim — kratko: da posnema. V tem je velika zgrešenost emanci-•pacije. In novo geslo naj bo: Emancipiraimo se od te nezdrave emancipacije.
Ostanimo v svojem in ustvarjajmo v tem. Poglabljajmo svojo kulturo in ne stremimo za tekmovanjem z možem na toriščih, kjer smo naposled le — gostači. Narod potrebuje zdravih, krepkih, inteligentnih mater. Minuli so časi zasanjanih bledoličnih gospodičen. Moderna žena naj svobodno izkorišča vse smotrne pridobitve časa,
nega potopisca, ki bi znal" to opisati, to se da samo doživeti.
Pariz in njegova razstava bosta pa že sama na sebi privlekla milijone in milijone tujcev. Francija hoče pokazati, da se ne straši nobenih stroškov, da bi le nudila turistu, ki ga je privabil up, da bo videl nekaj, česar bi sicer v življenju nikdar ne videl, nekaj veličastnega, nepozabnega. Tuji in neznani kraji se vrtijo kakor v pestrem panoptiku mimo začudenega človeka, ki v vsakdanjem življenju gotovo ne živi v taki eksotični okolici. Vsi kraji in vsi narodi tega sveta hite mimo tebe. Tajinstvena mesta iz osrednje Afrike, ki jih je odkrilo šele moderno letalo, s vojimi bronastimi prebivalci, skrivnostne mošeje, daljna in že pozabljena indijska svetišča, s čuvaji v svilenih in zlato obtkanih turbanih, sloki in kot panter prožni Nubijci, Senegalci, črni kot ebenovina, Malajci zvitih oči in Bog zna še kaki mogoči in nemogoči narodi delajo, kričijo in pojejo in živijo tukaj v svojem običajnem okolišu. Že kolonijalna razstava je bila eden čudežev modernega sveta, svetovna razstava pa jo bo v vseh ozirih prekosila. Ves ogromen prostor pod Troca-derom in na Marsovem polju je preurejen v razstavo, kakršne še ni ustvarilo doslej človeštvo. Ne le Francija, temveč vsi narodi sveta so postavili sveje paviljone in razstavili v njih vse, kar imajo največjega, najzanimivejšega in najdražjega. Nič več ni treba modernemu človeku v Fgipt, niti v
naj trenira telo in bogati duha. Naj se udejstvuje v poklicnem življenju, če ima zanj veselje, — toda ostane naj svoja, samobitna. Ostane naj zvesta svojim idealom in naj se ne postavlja v službo moških. Pri vsem tem naj ostane žena in naj se ne podi za idealom
—	možače. Različnosti, polarnosti moškega in ženskega naj se ne uniči, temveč goji v organski svojevrstnosti. Mož in žena sta življenje ustvarjajočega pola.
Vidimo torej, da daje vsak političen sistem ženi drugačnih pravic. Demokracija (pa ne povsod) ji daje volilni listek in politične pravice, toda še vedno ne popolne socijalne enakopravnosti. Komunizem daje ženi vso svobodo, ne razlikuje pa več med možem in ženo in ne upošteva bioloških razlik. Ustvarja ženski proletarijat, ki ob prenaponu svojih sil tekmuje za prvenstvo z moškim so-drugom. Ženo usmerja fašizem od političnega udejstvovanja bolj k družini, k materinstvu. Ceni na ženi, kar so ljudje cenili skozi tisočletja — mater, vendar ne jemlje ženi vse svobode, temveč ji v okviru svoje ideologije daje tudi precej političnih pravic. Toda fašizem obenem kakor možu, tudi ženi odreka volilno pravico. Saj piše Rosenberg: «In ta splošna volilna pravica naj se torej ženi odvzame?* Da! — In možu tudi!
Velika razstava v Pragi 1. 1942.
V	Pragi se vrše že nekaj časa živahne priprave za veliko češkoslovaško vsedržavno razstavo, ki bo leta 1942. v Pragi. Na eni svojih zadnjih sej je praški mestni občinski svet proučil poročilo o teh pripravah in je sklenil, da naprosi vlado, da ustanovi poseben pripravljalni odbor. Po zadnjih načrtih bo razstava nameščena po vsem današnjem praškem razstavišču, ki pa bo razširjeno tako, da se bo razstavno ozemlje dotikalo celo samega brega Vltave. V zvezi s to razstavo bodo izvršene v bližnji bodočnosti v Pragi tudi velike komunikacijske regulacije.
Indijo, Japonsko ali Kitajsko, ko bo imel letos poleti tako lepo skupaj ves svet na razstavnih poljanah ob Seini.
Izlet po severni Franciji in s krvjo napojenih krajih, kjer se je pred kratko dobo ene generacije odigravala borba za usodo sveta, je nedvomno vreden zaključek tega edinstvenega potovanja. Še danes prihajajo k Verdunu vsako leto nepregledne trume ljudi, ki jih privlači ime krvavega slovesa. Vsa severna Francija je medtem že popravljena in mirno orje kmet zemljo v ravninah, od koder so ga pregnale svoj čas granate; le na trdnjavah okrog Verduna je pustila francoska vlada vse tako, kakor je našla, ko so morali Nemci zapustiti te kraje, tako da bi se pozni rodovi lahko učili ob strahoti razdejanja. Danes, kakor leta 1918., se popotnik lahko sprehaja ob strelskih jarkih in lijakih, ki so jih izvrtale granate med opustošenjem, razdejanjem in tragedijo človekovo. Nepregledna polja z belimi križi, med katerimi kraljuje monumentalna grobnica pri Duamontu, pa kličejo kot neme priče na pomoč človeški razum, da se kaj takega več ne ponovi.
Pot po južni Nemčiji in Avstriji je po vsem tem lep oddih in vreden zaključek za potovanje, ki nam je pokazalo v majhnem izčrpno sliko zapadne Evrope. Kdor se vrne s takega potovanja, se vrne obogaten z izkušnjami in neštetimi lepimi spomini, in zavedel se bo, da je bil denar, ki ga je vložil v potovanje, dobro naložen.
----
V. T., Ljubljana:
Odsev politike v ženskem gibanju
Naš izlet v Pariz
DOMA IN NA TUJEM
Odmev ljubljanske proračunske debate
Proračunska debata v ljubljanskem občinskem svetu, o kateri smo v zadnji številki obširno poročali, je imela svoj odmev še na seji dne 18. t. m.
Kakor smo poročali, je «Slovenec» z dne 16. t. m. prinesel pojasnila g. župana, ki jih je slednji dal na proračunski seji kot odgovor na izjavo opozicije.
Zanimivo je, da se- to, v časopisu objavljeno županovo pojasnilo razlikuje od tega, kar je zapisano v zapisniku o proračunski seji. V zapisniku je namreč izpuščena netočna trditev, ki jo polaga «Slovenec» 7. dne 16. t. m. v usta g. županu, da je m. sv. g. dr. Korun v f i-n a n č n enn odboru g li a s oi v a 1 z a p r o r n č u n.
Zaradi županovih pojasnil se je in. sv. g. dr. Korun prijavil na seji dne 18. t. mt povodom razprave o odobritvi zapisnika proračunske seje k besedi. Besedo je dobil in popravil netočne trditve g. župana na proračunski seji. Ta popravek je bil
bistveno identičen z odgovorom g. županu, ki ga je g. dr. Korun objavil v zadnji številki našega lista.
Točna izvajanja g. dr. Koruna so napravila g. župana in večino zelo nervozne. Večina je ponovno hrupno prekinjala izvajanja govornika, ker so ji bila preveč neprijetna. Vendar se je g. dr. Korunu posrečilo, da je svoj govor skoro končni. Šele, ko je g. dr. Korun ostro zavrnil trditve g. župana, da bi bila izjava opozicije akt politične demagogije, je g. župan g. dr. Korunu vzel besedo.
Potek te debate je pokazal, da gg. na magistratu resnice ne poslušajo radi, vidimo pa tudi, kako razumejo ljubljanski župan in večina svobodo govora in kritike.
V	korist stvarnega dela na magistratu tako postopan je ni. Korektno in lojalno postopanje proti opoziciji je odsev resničnega demokratskega pojmovanja, ki g« pa današnja večina na magistratu z županom vred očividno nima.
Socijalno skrbstvo in Ljubljana
Nekemu listu kar ne da miru velika socijalna skrb sedanjih gospodarjev na ljubljanskem magistratu. Procentualno navaja socijalne postavke drugih mest v Jugoslaviji ter prihaja do zaključka, da Ljubljana odnaša rekord: procent soci-jalnega skrbstva znaša 6.18% celotnega proračuna. Pri tem seveda previdno zamolči vsa mesta, ki imajo višje postavke, bahavo pa omenja vsa mesta z nižjo postavko! Tako poročanje ni ne pravično, ne pošteno! Na tak način se. da dokazati, da je belo črno, črno pa belo! Resnica je pa vendarle povsem drugačna!
Tujci nas preplavljajo
V	našem gospodarstvu še nikdar ni bil vpliv tujcev in tujega kapitala tako močan, kakor je danes. Namesto okrepitve in podpiranja domačih solidnih industrijskih in trgovskih podjetij se v miši državi vedno bolj utrjujejo in šopirijo tujci, ki uživajo nezaslišano zaščito na vseh mestih pred domačini. Dolžnost in naloga vsake dobre, res narodne vlade je, da podl-pira v prvi vrsti in kjerkoli se le da svoje narodno gospodarstvo in domače gospodarstvenike. Oni, ki so to državo ustvarjali in ki so tudi še danes njeni najboljši branitelji, imajo prvenstveno pravico, da to zahtevajo od svojih vlad.
Tudi senatorjem,
ki so po večini sami stari, dostojanstveni gospodje, lahko še prav mladeniško zavre kri. To se je pokazalo pred dnevi ob priliki proračunske razprave, ko je prišlo med medsebojnim žolčnim razračunava-njem senatorjev Gjorgjeviča in Ba-njanina do splošnega ostrega incidenta, tako da je morala biti seja prekinjena. To se je zgodlilo prvič, odkar obstoja naš senat.
Novi državni proračun
je zvišan napram lanskemu za 586 milijonov dinarjev. Finančni minister je v narodnem predstavništvu prepričevalno skušal dokazati, da je naše narodno gospodarstvo zmožno, da prenese to zvišanje in da ni nobene nevarnosti kakega primanjkljaja v prihodnjem proračunskem letu.
Zakaj muzej l
«Slovenec» pige> j,, je zahteval neki senator, govoreč o prosvetnih razmerah v Vojvodini, zgraditev muzeja z ozirom na «nujno potrebo, češ da je Vojvodina nn križišču nemške, madžarske in jugoslovanske kulture in da mora biti zadostno podprta ini močno zasidrana*.
(Pri «SIoveneU/> bi storili dobro delo, če bi podprli to zasidrunje in preskrbeli za ta muzej kot ustanovitveni dar nekaj najbrihtnejših možganov v špiritu iz vrst svojih borcev nn domačem slovenskem kulturnem križišču in^ jih tako rešili večnega pozabljenja. Izbire imajo dovolj.)
Obmejno državno zastavo je
razvila ljubljanska četniška organizacija ob sodelovanju vseh na-cijonalnih društev in javnosti preteklo nedeljo v Logatcu in jo nato svečano pritrdila na obmejnem drogu v Hotedršici.
Okrog 200 geometrov iz vse države bo sodelovalo letos na geometerskem kongresu, ki se bo vršil 30. in 31. t. m. v Sarajevu.
Pri slavnostnem polaganju temeljnega kamna za novi orjaški most, ki bo vezal Jugoslavijo in Rumunijo čez Donavo pri Klado-vu, se bodo sestali rumunski kralj Karol, predsednik češkoslovaške republike dr. Beneš in naš knez-namestnik Pavle.
Novo organizacijo «Junak» skuša sprovesti v življenje bivši voditelj »križarjev* in zagrebški odvetnik dr. Protulipac, in sicer pod protektoratom sarajevskega nadškofa dr. Šariča. Nova organizacija naj bi zamenjala dosedanje ponesrečene mladinske organizacije Katoliške akcije.
Posetite manufakturno trgovino Kmečki magazin Ljubljana, Krekov trg štev. 10, ki Vas postreže najbolje.
Pridelovalci raznih semen, ki
se uporabljajo za izdelovanje olja, so pričeli energično nastopati proti izkoriščanju, ki si ga dovoljujejo nekateri tovarnarji olja. Za 100 kg olja je n. pr. potrebnih 325 kg semena solnčnic, za kar dobi kmet 471 Din, dočim dobi tovarnar za 100 kg olja 1280 Din in še za 225 kg oljnih tropin 225 Din, skupaj torej 1505 Din. Na ta način izgube kmetje pri letni proizvodnji 4000 vagonov raznih olj vsako leto čistih 600 milijonov dinarjev, torej prav toliko, kolikor plačajo vsi jugoslovanski kmetje državi zemljiškega davka na leto.
Železniške vozovnice bodo v bodoče smeli prodajati tudi zasebniki povsod tam, kjer ni stalnih postajnih blagajn. Provizija bo znašala največ 5%.
Kmet!© v naši državi so z ozirom na novo uredbo o kmečkih dolgovih doslej odplačali Privilegirani agrarni banki v gotovini že nad 50 milijonov dinarjev na račun svojih dolgov.
Stalni svet Male antante se bo sestal najbrže 1. in 2. aprila v Beogradu, da bo razpravljal o novem mednarodnem položaju v srednji Evropi.
Reklamacijski odbor pri sarajevski finančni direkciji je prejel letos 3500 pritožb proti previsoki odmeri pridobnine, davka na poslovni promet in ostalih davkov. In koliko pri nas v Sloveniji?
Velika kolekcija različnih bosenskih narodnih izdelkov je bila poslana v Ameriko na prošnjo Rotary kluba v mestu Dune. Kam gredo pa slovenski izdelkf? Kdo
„Slovenska beseda“
bo priredila za svoje prijatelje izlet z avtobusom
na svetovno razstavo v Pariz
Pot bo peljala preko Italije, v Benetke, kjer se prenoči, potem preko Verone in Milana v Genovo. Od tam po slikoviti ligurski obali v Monte Carlo ter po svetovno znani Corniche v Marseille, kraj žalostnega spomina. Odtod v Pariz, 4 dni Pariza, ogled razstave in Versaillesa. Potem obisk bojnih poljan pri Verdunu, Bodensko iezero in nazaj čez Avstrijo v domovino
Izlet se bo vršil od 3. do 18. julija pod strokovnim vodstvom in bo veljal z vožnjo, vso oskrbo, vstopninami in napitninami vred
Din 3.500 po osebi
Interesenti naj se blagovolijo javiti čimprej uredništvu ,Slovenske besede‘
in koliko skrbi za njihovo prodajo in propagando?
Stavka gozdnih delavcev v največjem državnem lesnem podjetju Šipadu v Bosni, ki je trajala 41 dni, se je te dni končala in so se delavci že vrnili na delo.
Zagreb dobi krematorij, prvi v državi, že letos, če bo zagrebška mestna občina ugodno rešila prošnjo društva «Plamen» in mu v ta namen brezplačno prepustila potrebno stavbišče.
Računovodja beogr. okrožnega sodišča Nikola Stankovič je bil aretiran, ker je poneveril nad 70.000 Din uradnega denarja.
Najmlajši esperantist v Jugoslaviji je nedvomno triletni sinček peka Kitoniča iz Gjurgjevaca, ki govori dovršeno esperantsko in hrvaško.
Pri otoku Visu je našel neki naš nabiralec morskih školjk in gob na morskem dnu potopljeno nemško podmornico'.
Kolektivno zavarovanih svojih članov proti nezgodam v planinah je izvedlo planinsko društvo v Zagrebu pri zavarovalnici «Sava».
Moderen železobetonskl most čez Savo med Bosansko in Staro Gradiško bo zgradila neka beograjska tvrdka za 26 milijonov dinarjev.
Nove avtomatske telefonske centrale bo zgradilo poštno ministrstvo v Dubrovniku in okolici, v Splitu in okolici, v Pančevu, Zemunu ter dve pomožni centrali v Beogradu. Vse te centrale bo gradila tvrdka «S.iemens».
Dvig carinskih dohodkov so zabeležile jugoslovanske centralne carinske blagjne, in sicer je bilo vplačanih v času od 1. aprila 1936
do 1. aprila 1937 skupaj 764 milijonov 238.618 Din, dočim je bil v proračunu predviden le dohodek 663,722.500 Din. Presežek torej znaša 100,516.118 Din.
Zdravilo proti nespečnosti. Zagrebški listi poročajo o nekem kmetu, ki že več tednov ne more spati. Zdravniki si belijo glave in zaman iščejo zdravila. V tej zvezi poročajo nekateri beograjski listi sigurno zdravilo. V beograjskem parlamentu je namreč pri zadnji proračunski razpravi neki poslanec govoril precej glasno. Sosed ga je opozoril, naj govori tiše, češ da v bližini neki poslanec sladko spi. Zato svetujejo sedaj beograjski listi tistemu brezspečemu siromaku, naj gre v skupščino, ker bo tam prav gotovo zaspal!
Blfetski klub so ustanovili v našem parlamentu. Ker vlada zdaj doba političnega pomirjenja, tako vsaj radi trdijo nekateri listi tam z onkraj Ljubljanice, so ustanovili poslanci v beograjski skupščini že toliko klubov, da jim vsem predsednik skupščine res ne more dodeliti posebnih sob, ker jih kljub novi palači primanjkuje. V tej stiski pa si je neki novo ustanovljeni klub pomagal tako, da se je naselil z vsem arhivom kar v — skupščinskem bifetu! Najbrže imajo pri njem slovenski poslanci precej besede...
Kako marljivo delajo v našem parlamentu, kažejo naslednje številke: Finančni odbor je imel pri sestavi proračuna 24 sej s 128 delovnimi urami. Vsega je govorilo 234 govornikov, ki so govorili toliko, da so tipkarice pri prenosu iz stenograma natipkale 12.000 strani, vsi govori v parlametu pa
Somišljeniki nam pišejo Mačeha in pastorki
Gospod urednik!
Pred časom smo čitali, kako je nečloveška mačeha zašila okoli pasu svojemu pastorku poseben pas ter mu čvrsto stisnila trebuh zato, da revček ne bi preveč pojedel. Vsekakor je to znak popolne brezsrčnosti, ki kaže, da ljudje v svoji samogoltnosti ne izbirajo ne sredstev ne načina, samo da dosežejo svoj smoter. To se mi zdi tako važno, dia pribijem to dejstvo!
Toda, gospod urednik, ali se vam mordi ne zdi, da bi človek, ki ima vsega dovolj in mu ni treba skrbeti danes, kaj bo jedel jutri, nikdar ne mogel priti do tako nečloveškega sklepa? In, gospod urednik, ali se vam ne zdi, da smo takšnile pastorki mi vsi? Ali nikdar ne čutite tistega pasu okrog želodca? In še marsikje drugje? In: ali ni tale ubogi deček nekaka prispodoba naših časov? Vsa kriza sedanjega časa je po mnenju odločujočih krogov le v tem, da človeštvo preveč sne! Preveč troši in zato tudi preveč zahteva! Treba je torej zadrgniti pasove, stisniti želodce tako, da bomo imeli le milimeter premera v pasu! In tedaj ne bomo toliko pojedli in tudi ne toliko zahtevali za svoj želodec, torej bo tudi zakon o minimalnih (kako se ta izraz rad zamenja v maksimalno!) mezdah
nepotreben! Seveda: delovna sposobnost mora ostati ista, delovni čas po potrebi še zvišajmo, saj suli človek je še bolj okreten in gibčen!
Toda, gospod urednik, ali se vam tudi ne zdi več, kakor gotovo, da tole zadrgovanje pasu ne more trajati večno in da bi se nuposled tudi pas utegnil odtrgati, ker, če le preveč priteguješ, rado poči. In tedaj bi se želodci namah raztegnili in namah zahtevali več in še več hrane! Lakota, tista boleča in kruleča, pa ne izbira sredstev! Prazen želodec ne pozna ne morale, ne etikete, ne civilizacije, da, niti religija mu ni sveta! Človek stoji tedaj gol, a tudi če hočete: prost pred svojimi kapitalističnimi izkoriščevalci! Vemo pa tudi: obračunavanje praznih trebuhov je grozno in nasilno. Kadar ulica govori, mora vse drugo molčati.
Ostane pa tudi še možnost, da bomo toliko časa stiskali jermene, da se bomo čisto preščipnili in se počasi za vedno zadrgnili. Morda doseže človek svoj konec tndi tako, če si zadrgne jermen okrog pas«, namesto okrog vratu. Ostane nam torej vsem le ena parola: ((Zadrgnite jermene!* — Komu in kako, bo pa povedala Usoda...
Zahvaljujem se vam ter pozdravljam	Tip.
znašajo 105.000 tipkanih strani! Slovenski pregovor pravi: Kdor dosti govori, ali dosti ve ali pa dosti laže !
Razna eterična olja, ki se pridobivajo v Jugoslaviji, so našla letos izvrsten trg v Angliji, ki je pokupila skoro vse rožmarinovo olje v Dalmaciji po izredno visokih cenah. Zanimanje tujih tržišč za tozadevne naše rastline in olja neprestano narašča.
Pridelovanje bombaža v južnih pokrajinah predvojne Srbije se močno forsira in je bilo v preteklem letu samo v vardarski banovini pridelanih nad 1,000.000 kg bombaža. Seveda pa ta množina ne more pokriti niti majhen del vsakoletne potrebe jugoslovanske tekstilne industrije.
Znižanje cen za 15 do 25% v vseh gostilniških, hotelskih in restavracijskih podjetjih v Hrvaškem Primorju za letošnjo sezono je sklenilo združenje tamkajšnjih gostinskih podjetij, to pa z ozirom na močno konkurenco Italije in drugih držav, na padec tujih valut in pa z ozirom na svetovno razstavo v Parizu.
Nemški turisti bodo po odstranitvi glavne ovire — deviznih predpisov — letos potrošili v Jugoslaviji lahko 10 milijonov mark, kar je že odobrila nemška vlada.
Najmodernejše železniške vagone, ki smo jih doslej nabavljali v Nemčiji, izdeluje sedaj tudi znana tovarna železniških vagonov in strojev v Slavonskem Brodu. Prvih 10 vagonov, ki so odlično izdelani in res nad vse udobno opremljeni, bo tovarna v kratkem dogotovila in jih izročila železniški upravi, ki jih bo takoj stavila v promet.
Vsak peti zakon v naši državi se konča z ločitvijo.
Izvoz živine in živinskih izdelkov iz naše države se je lani povečal za 300 milijonov dinarjev.
Volčja nadlega je za nekatere kraje v naši državi prava nesreča. V zadnjih dveh letih so po-vzročiil volkovi samo kmetom v okolici Gostivarja nad 220.000 dinarjev škode.
Niad 300 kg tihotapskega tobaka
so našli finančni organi pri preiskavi v frančiškanskem samostanu v Širokem Brijegu v Hercegovini. Nič manjše množine pa niso bile zaplenjene tudi pri tamkajšnjem županu, pri nekih uradnikih in nekaterih domačinih. Sodišču je bilo zaradi dokazane korupcije v zvezi s tem razkritjem izročenih 20 oseb, med njimi župan, župnik in še neki' drugi duhovnik.
Pri bolgarskih občinskih volitvah so v velikem številu volile ženske (matere), med njimi tudi muslimanke z zakritimi obrazi.
Jugoslovansko-bolgarska gospodarska zbornica se ustanavlja v Sofiji. Pripravljalno delo je v polnem teku.
Ogromne žile premoga so odkrili italijanski inženjerji na vsem zasedenem slovenskem in istrskem ozemlju.
Bolgarske oblasti zanikajo vesti o falzificiranju rezultatov pri občinskih volitvah in o mučenju dijakov v zaporih.
Češkoslovaški izvoz lesa in drv je v preteklem mesecu nazadoval za 17.000 vagonov napram izvozu v letošnjem januasju in za 33.000 vagonov napram lanskemu februarju, ko je znašal 106.000 vagonov.
Avstrijski kancelar dr. Schusch-nigg stoji tik pred! poroko z grofico Vero Fugerjevo, ki pa ima še živega moža. Ker sta oba rimskokatoliške vere, bo definitivno določitev glede ločitve grofičinega zakona izdal Vatikan. Za privilegirance je dovoljeno vse. Izjeme pač niso za navadne smrtnike in vernike...
Angleška kraljica Elizabeta bo
prvič v zgodovini sveta nosila pri kronanju na glavi namesto težke zlate krone novo lahko krono, narejeno iz bele platine.
Anton Kovačič, Rožna dolina:
Za gospodarsko politiko
Narod hoče otipljivega gospodarskega dela in ne dnevne politike sitih
Živimo v času, ko se v našem političnem življenju ne posveča skoraj nobena pažnja gospodarskim in socijalnlm vprašanjem. Ozračje je prenapolnjeno z najrazličnejšimi strankarsko-politič-nimi gesli, razpravlja se o tem, ali smo trije ali en narod, govori se o upravni preureditvi države in namesto gospodarskih zakonov, ki naj bi prinesli materijalno zadovoljstvo našemu narodu, se pojavlja v ospredju predvsem zahteva po političnih zakonih.
Mnenja sem, da je tako politično delo škodljivo in da nas vodi z neverjetno naglico v propast. Priznavam, da so politični zakoni potrebni, vendar se mi zdi, da z njimi naš narod še približno ne bo zadovoljen, kajti oni njegovega materijalnega položaja ne bodo izboljšali. Narod bo zadovoljen šele takrat, ko se mu bo dobro godilo. Ko bo sit, se bo šele lahko navduševal za razna politična gesla in takrat jih bo tudi lahko trezno presojal. Dokler pa tega ne bo, bo še nadalje nasedal tistim, ki ga želijo pod krinko lažne demokracije pridobiti za svoje temne namene.
Nastaja vprašanje, kako naj se dela, da se bo naše narodno gospodarstvo poživelo in da bo kmet lahko prodajal svoje pridelke za tak denar, da bo zanj lahko kupil vse tiste industrijske proizvode, ki jih potrebuje ter da ne bo več pel boben pred njegovo, s krvavimi žulji vzdrževano hišo?
Ker se merodajni krogi ne zganejo, Je treba seči po samopomoči. Kmet in obrtnik naj se organizirata v gospodarske organizacije,
kjer naj s skupnim delom dosežeta boljše pogoje za svoj življenjski obstoj. Treba je, da se grupirata v močne celote na podlagi gospodarskih in ne političnih načel. Za našega malega človeka je bil problem narodnega edinstva rešen s tistim trenutkom, ko je prišel v sedanjo državno zajednico. Danes se lahko okrog tega problema pre ■ pirajo samo siti ljudje, tisti pa, ki z nafvečlilmi mukami bijejo boi za svoj obstanek, hočejo, da se jim v tej državni zajednici, ki jo ljubijo in za katero so vedno bili in so pripravljeni doprinašati največje žrtve, zagotovi človeka dostojno življenje.
Naš mali človek danes noče več, da bi se ga varalo s praznimi gesli političnih strank. On hoče otipljivega gospodarskega dela. On želi naši državi čim svetlejšo bodočnost, pri tem se pa globoko zaveda, da te bodočnosti ne more biti, če so široke narodove plasti do skrajnosti obubožane. On tudi dobro ve, da rodi siromaštvo in neprestana borba za obstanek nezadovoljstvo in obup, oboje skupaj pa sovraštvo do okolice, v kateri živi. In v tem sovraštvu postaja apatičen, apatičnost pa je lahko dfžavi v največjo škodo in nesrečo.
Zato kličem vsem tistim, ki imajo blagor naroda in države pred očmi: Združite se v močne gospodarske grupacije, ki bodo zmožne ustvariti boljše razmere, pa tudi odločno pritisnite na tiste, ki nočejo razumeti, da je pametna gospodarska politika temelj napredka in boljše narodove ter državne bodočnosti.
Beseda o davčnih izvršiteljih
Nujna potreba izboljšanja položaja ljudi, ki vrše najnehvaiežnejšo službo med narodom
Nihče najbrž ne bo mogel zanikati resnice, da so davčni ekse-kutorji med vsemi državnimi uslužbenci med narodom ne le najmanj priljubljeni, temveč nasprotno po večini celo močno osovraženi, Čeprav je njihova služba med vsemi ostalimi nedvomno med najnapornejšimi, najodgovornejšimi in seveda najnehvaležnej-šimi. Toda z ozirom na samo njeno potrebo se ne da ničesar reči. Tako je in tako bo ostalo!
Pač pa se da precej govoriti o žlvljenskih razmerah in potrebah tega stanu. Nujnost rešitve in izboljšanje tega vprašanja je našla svoj glasen odmev tudi pred dnevi v narodni skupščini, kjer so razni poslanci v svojih izvajanjih zahtevali, v tem pogledu temeljito remeduro. Iz njihovih govorov je bilo razvidno, da se v zadnjem času uvaja v delokrogu davčnega oddelka finančnega ministrstva pri vseh podrejenih mu davčnih upravah v državi nova uzakonjena praksa, da se pri davčnih upravah več ne postavljajo arhivski uradniki in zvaničnikl.
tak začasni izvršitelj za najmanjšo napako ali pregrešek takoj občutno kaznovan, pogosto pa tudi brez nadaljnjega odpuščen iz službe in vržen na cesto z ženo in otroci. V primeru bolezni nima niti za en sam dan pravice na letni dopust. Ce pa zaradi bolezni izostane več dni po vrsti, izgubi službo. Iz tega se jasno vidi, da uživa danes vsaka služkinjla večjo socijalno zaščito, kakor pa ti državni uslužbenci.
Te razmere se morajo brezpogojno spremeniti, saj vendar ne primanjkujejo sredstva za to. Tudi pri davčnih upravah se morajo uvesti stalna mesta arhivskih uradnikov in zvaničnikov, na katera naj se postavijo dosedanji začasni eksekutorji, ki naj se jim vštejejo v pokojnino tudi vsa leta, ki so jih doslej prebili na svojih odgovornih mestih, na katerih včasih celo prihajajo v smrtno nevarnost, da se o ostalih nevšečnostih niti ne razgovarjamo.
'4> 'c.V’.1" * V V. .V"1’1
Pozabiti pa ne smemo tudi še na vprašanje, kaj bo s temi reveži Čez desetletja, ko bodo onemogli in bodo ostali z družinami brez pare pokojnine na cesti? Kam bo Šla država in človeška družba s temi novimi četami bednih in brezposelnih? Kdo bo vendar poplačal njihove dolgove, ki so jih morali že doslej napraviti pri trgovcih in drugod, da so mogli preživeti in obleči sebe ter svoje otroke in žene?
Treba bo torej tudi v tem pogledu temeljitega premisleka in izboljšanja, ki ga pristojni činitelji z ozirom na resnost in važnost celotne zadeve ne bodo smeli opustiti in še nadalje zavlačevati. Vsa stvar vpije po svoji pravični rešitvi tako glasno, da jo morajo slišati celo gluha ušesa.
Težave kmečkega stanu
Kadar bo dobro kmetu, bo dobro vsemu svetu
Pač pa je tudi znano, d!a obstojajo pri davčnih upravah stalni eksekutlvnl fondi, v katere se stekajo vsi dohodki iz prodaje raznih uradnih obrazcev in iz eksekucijskih stroškov, ki se zaračunajo vsakemu davčnemu zamudniku, ki povzroči izvršbo. Na ta fond pa se sedaj nastavljajo le provizorični eksekutorji, čeprav je med njimi večina takih, ki imajo po 4 do 6 gimnazijskih razredov, ali pa celo veliko maturo in včasih tudi lakul-tetsko Izobrazbo. Vsi ti uslužbenci ne morejo postati arhivski uradniki in zvaničniki, čeprav vrše vse posle od navadnega dostavljalca do davčnega referenta. Brez ozira na šolsko izobrazbo in na ženo in otroke prejemajo mesečno po 600 do 900 Din, da ne govorimo tudi o pogostih primerih, ko zavisi služba teh bednikov zgolj od osebne naklonjenosti samega šefa. Vsak tak posameznik, čeprav ima tudi fa-kultetsko izobrazbo, je v svojem poklicu nižji od vsakega stalnega davčnega sluge, ki morda nima niti cele ljudske Šole.
Redki tudi niso primeri, da je
Nedvomno je med vsemi stanovi kmečki stan najistarejši in za vse človeško življenje najvažnejši. Vse, kar se je skozi stoletja razvilo, ustvarilo in izpopolnilo, vse to ima svoje koreninev prvotnem, kmečkem stanu. Kmetijstvo, ki je bilo v svojem začetku zelo primitivno, se je do danes silno razvilo in je ostalo najvažnejši čini-telj na svetu, kar bo pa tudi še v bodoče. Mimo tega stanu in njegovih potreb ne morejo niti najbolj zmožni državniki sveta. Zakaj najprej je vendar treba preskrbeti ljudstvu njegov vsakdanji kruh, potem šele se da delati vsa ostala politika.
Kmet, pa naj živi kjerkoli na zemeljski krogli, je torej tisti važni činitelj, ki prideluje hrano in je tudi sicer najtrdnejša ter najvažnejša finančna upora države. Prej in bolj, kakor na industrijo in sve ostalo, se je gledalo na to, da se je razvijal kmet, in če se je ta misel kjerkoli opustila in se kmetu ni nudila zadostna zaščita, se je to polagoma, toda prav gotovo maščevalo.
Po svetovni vojni je prišla, kakor je bilo pričakovati, težka svetovna kriza. Ves svet ječi in se zvija pod njeno težo. Veliki in mali državniki iščejo izhoda iz nje. V tem oziru gre marsikomu priznanje za njegove sposobnosti, pri tem pa se morajo vsi xi vedno zavedati, da z njimi vred v veliki meri rešuje vprašanje krize tudi kmet. Saj mirno nosi vsa bremena, dela vztrajno in pridno na svoji grudi naprej, čeprav za svoje delo ne dobiva pravega priznanja. Vesel je, če mu njegovo garanje prinaša toliko, da se more vzdržati na svojem posestvu in da ima zase ter za svojo družino borni vsakdanji kruh. V največjo nevarnost bi se podajala ona država, ki bi kmetu nalagala neznosljiva bremena, tako da bi več ne mogel vzdržati na svoji grudi. Med vsemi stanovi se sme od kmeta še najmanj pričakovati kak zunanji odpor ali upor. Zavedati pa se je treba, da je kmetov upor dovolj velik že tedaj,ko ne more več
plačevati svojih obveznosti in ko mora oblast s silo izterjavati iz njega davčne zaostanke in ostale javne dajatve. Danes smo, žal, res že prišli tako daleč, da so taki primeri vsesplošni in na dnevnem redu.
Kako tudi pa naj kmet krije svoje obveznosti in kje naj vzame potrebna sredstva, če pa se mu zapira povsod trg za njegove pridelke? Cene vseh kmečkih pridelkov so danes tako silno nizke, da ni plačana niti petina kmetovega truda in žrtvovanja, pa še ža te sramotne cene jih ne more spraviti v denar.
Pogosto slišimo in beremo nasvete, kako naj kmet izboljša kakovost svojih pridelkov in kako nal poveča svojo proizvodnjo. Zakaj pa? Kam naj vendar gre s temi izboljšanimi m pomnoženimi pridelki? Obenem pa si oglejmo nekoliko tudi naše kmečke domove. Ali niso že močno zanemarjeni in v razpadanju? Koliko potreb se vidi na njih in v njih, koliko popravil je potrebnih. Mnogo trgovcev in rokodelcev bi živelo, če bi imel kmet denar in bi mogel naročiti vsa popravila m nove potrebne stvari. Toda, odkod naj vzame denar?
Pri vsem tem premišljevanja in opazovanju moramo naglasni predvsem eno resnico: Šele, ko bo dobro kmetu, bo dobro vsemu svetu!
Zavedamo se, da tudi od sedanje vlade, ki ne upošteva pre več dejstva, da imajo v Jugoslaviji 82 odstotkov od celotnega prebivalstva —• kmetov, ne moremo pričakovati, da bi v času vsesplošnega zastoja delala kake čudeže. PaS pa se sme upravičeno od nje zahtevati, da svojo skrb v prvi vrsti obrne v prid kmeta, ker bo to delo predvsem v njeno korist iu v dobrobit vse jugoslovanske skupnosti.
Ce bo država s podvojeno silo podprla kmetovo borbo za eksistenco njegovega doma in grude, bo obenem preprečila in Onemogočila vsak uspeh silne podtalne komunistične in revolucijske pro
pagande, ki jo vsi občutimo okrog sebe in ki je tudi v'ada nc more zanikati, česar tudi ne poskuša. To je pokazal sam notranji nini-ster v svojem ekspoze.u v proračunski debati pred parlamentom. Z« s tv (r >t \ t ' ie ' Le z dejansko in zadostno pomočjo kmetu, — seveda ne sme zanemariti tudi drugih stanov, — bo utrdila v našem podeželskem človeku vero, da resnično stremi za redom in mirom med držav-jani ter za njihovim blagostanjem.
Papiga
Gori, gori! Gasilci trobijo, ve-ika lestva pridrdra, ponosno stoje ob njej možje v čeladah. Pred hišo nekje v Gradišču se ustavijo, za-čujejo se povelja, lestvica se začne vzpenjati. Ogromno ljudi.
«Kje pa gori, gospod?* vpraša nekdo.
«Nikjer.»
«Pa so vendar tu gasilci?* «Seveda so.»
»Potem mora vendar goreti?*
«0 zakaj pa? Prav nič ni treba, da gori. Gasilci so bili le poklicani, ker je ušel neki papagaj.*
«Papagaj?»
«Da. V prvem nadstropju stanuje policijski komisar, ki mu je ušla papiga. Zelo inteligentna žival, govori bolje, kakor kak n?-rodni poslanec!*
«No, no!»
«Častna beseda! Moja sestrična namreč služi pri komisarju in ona mi je pravila, kako govori papiga. Na primer: V imenu postave, odprite!*
«Bežite, no!»
«Resnica! No in danes zjutraj pride moja sestrična v sobo, ko se za njo zadere: V imenu postave, odprite! Ona, vsa zmedena, odpre okno, papiga pa ven!* «Čudovita žival. Škoda zanjo.* «Zakaj? Saj jo bodo gasilci ujeli.*
«Kaj Še! Stavim, kar hočete.* «Velja! Štiri dinarje.*
«Že drži. Štiri dinarje.*
Gasilec je med tem prilezel po lestvi do strehe. Tam je urno segel v žleb in nekaj zagrabil, na kar je začel plezati navzdol. V roki mu je nekaj cepetalo.
«Gospod», se oglasi eden prejšnjih dveh. «Prosim za štiri dinarje. Gasilec ni prinesel papige, ampak mačko!*
Nato se odstrani zmagoslavno.
Ni pa še napravil dvajset korakov, ko priteče drugi za njim in ga ustavi.
«Brez zamere, prosim. Stavo ste le vi izgubili in prosim, da mi daste osem dinarčkov. Gasilec je namreč papigo prinesel.*
«Kako to?*
«V mački je bila. Požrla jo je.»
«Kako pa to veste?*
«Veste, papiga je ravnokar od znotraj potrkala in rekla: V imenu postave, odprite!*
Na pošti:
»Prosim, ali je zame tu pismo pod šifro: Tisoč poljubčkov?»
Poštni uradnik: <Ne, takega pisma ni, pač pa je tu neko pismo pod1 šifro:	Tisoč	in	petdeset poljub-
čkov!»
«To bo pravo! Veste, moj zaročenec je bančni uradnik, pa takoj tudi prišteje petodstotne obresti!*
OStdm senpdraži
Kako živi japonski delavec
S knjižne police
Marsikdo se je že vpraševal, kako more japonsko blago konkurirati izdelkom evropske industrije na vseh evropskih tržiščih. Bistvo te uspešne konkurence je v silno ceneni produkciji Japonske, ki ima svojo oporo v skromnosti japonskega delavca in v povsem drugačnih delovnih razmerah, kakor pa vladajo v Evropi ali v Ameriki. Zato si nekoliko podrobneje oglejmo življenje in njegove pogoje s stališča japonskega delavca.
Japonski delavci delajo navadno sam nekaj let in le majhno število jih ostane vse svoje žive dni delavec. Redno sc sprejemajo Japonci na delo samo za nekaj let; ta sistem je bil v začetku vpeljan le v tekstilni industriji in šele pozneje so ga prevzele tudi druge industrijske panoge, ker na Japonskem prevladuje želja, da se kar najbolj izkoristijo zmožnosti delavcev, mimo tega pa tudi dovršenost strojev omejuje potrebo kvalificiranih in strokovnih delavcev zgolj nji nekatere panoge. Od 69 milijonov prebivalcev je še danes 40 milijonov navezanih na obdelovanje riževih nasadov in polj, na gojitev sviloprejk in v zadnjem času tudi na pridelovanje pšenice.
V	tovarnah so zaposlene v pretežni večini ženske, ki prejemajo običajno le polovico moške mezde. Devet desetin tega ženskega delavskega proletarijata predstavljajo dekleta med 20 in 30 leti, v nekaterih panogah industrije pa tudi deklice med 15 in 20 leti. Posamezen delavec v tekstilni tovarni streže 400 do 800 vretenom in dela običajno 8 do 9 ur na dan. Povprečna dnevna mezda znaša okrog 9 Din, od tega pa se odbija po 2 Din za hrano, dočim imajo stanovanja brezplačno. Stanujejo kakor vojaki, kar pa Japoncem ni toliko v breme, kakor bi to bilo na primer evropskim delavcem, ker so navajeni, da žive v večjih zadružnih, patrdjarhalnih celotah. Večina podeželskih žensk stremi edino za tem, da pride v tovarno, ker ima tamkaj kljub nizki mezdi vendarle še možnost, da si prihrani kako paro, s čimer pozneje poplača dolgove svoje rodbine in si vrhu tega še nabavi poročno opremo. To pa je omogočeno s tem, ker delodajalci ne izplačujejo nameščencem vse plače, temveč samo en del za vsakdanjo prehrano,
DOBER GOSPODAR.
V	našem časopisju se vse premalo govori o glavnem činitelju na kmetiji, to je o onem, od katerega v pretežni večini zavisi sreča ali propast vsakega posestva: o gospodarju. Kjer je gospodar na mestu in kjer vodi delo na kmetiji modra glava s čvrsto roko, tam to delo tudi rodi lepe sadove. Zdi se pa, da je na našem podeželju vse preveč nekakih sitnih «ko-mandantov» in vse premalo pravih gospodarjev. Dober gospodar mora imeti za vsako leto že v naprej pripravljen svoj gospodarski načrt, ki ga izdela ob sodelovanju vse družine v najugodnejšem zimskem času. Posli in družinski člani morajo vedeti za svoje delo redno vsak dan; delo jim je treba razdeliti tako, da se drže po možnosti bolj skupaj, ker pač vsakdo dela rajši v družbi, kakor pa sam. Najprej je treba izvesti eno delo, nato pa se šele lotiti drugega. Gospodar mora točno vedeti, koliko in kaj se da v določenem času naredi«. Spočetka naj bo zraven, če mu že ni mogoče biti ves čas, in pokaže naj mlajšim, kako se dela. Seveda pa mora vse to sam popolnoma obvladati že iz mladosti. Le tako gre delo naglo, uspešno in pravilno od rok. V razdelitvi in dodelitvi dela pokaže gospodar svojo vrednost, s katero si zasluži svoj naslov. Nedvomno pa je
da si morejo n. pr. v tovarniških trgovinah kupovati sadje in druge stvari, dočim izplačujejo ostanek plače šele tedaj, ko odpuste delavca iz službe.
Prehrana japonskega delavca je silno skromna: zjutraj jo tvorijo fižol, zelenjava in čaj, opoldne se delavci nasitijo z rižem, pečeno ribo, juho in čajem, večerni list pa vsebuje zopet le riž, suho ribo, zelenjavo in čaj. Ta hrana seveda ni ravno obilna in vodi za seboj neizogibno telesno oslabljenje. Lastniki tovarn se trudijo, da bi bili z delavci v dobrih odnošajih in se drže, kolikor je le mogoče, patrijarhalnih razmer, ki vladajo v japonskem rodbinskem življenju. Delavci imajo vsak mesec po štiri proste dni, ne poznajo pa socijal-nega zavarovanja v evropskem smislu. Kljub temu pa prejme večina delavcev od tovarnarja dva-do trimesečno celotno plačo, ko zapušča tovarno. Narodna socija-listična stranka je sicer res vnesla v svoj program dosego socijalnih privilegijev za japonske delavce, vendar ni preveč verjetno, da bi mogla doseči kak izdatnejši uspeh, ker vlada na Japonskem velika preobilica moči in je vsaka stavka nemogoča že iz enostavnega razloga, ker je vsak trenutek na razpolago dovolj novih živih strojev.
Prav tako so skoraj brez vsakega vidnejšega pomena razne sindikalne zveze, katere je ustanovil znani japonski socijalist Sen Katajama.
Od leta 1929. so znatno padli režijski stroški, kakor tudi število delavcev. Čeprav je istočasno 60 velikih tovarn podvojilo svojo produkcijo, se je vendar število zaposlenih delavcev znižalo za 16%. Znatne težkoče izziva tudi konkurenca malih podjetij, ki ne poznajo v svojih obratih zakonitega delovnega časa; teh malih podjetij z
manj kakor desetimi dclnvci je na
Japonskem nad 40.000, dočim je velikih tovarn z nad tisoč delavci komaj 165. Tri petine vsega delavstva delajo v podjetjih z manj kakor petimi delavci. Mnogi delavci delajo za tovarne tudi doma z vso svojo družino vred in zaslužijo običajno po 600 do 700 dinarjev na mesec, od česar porabijo za prehrano družine z dvema otrokoma komaj po 250 do 280 dinarjev.
treba imeti za tako delo precej strokovnega znanja iz mladih let ter precej naravne bistrosti. Brez smisla pa naposled za gospodarja tudi ni stari narodni pregovor, da tudi pri kmetovanju «besede mi-čejo, vzgledi pa vlečejo».
PODRAŽITEV GAL1CEL Iz raznih krajev naše domovine, predvsem pa iz vinorodnih, je kmetijsko ministrstvo prejelo celo kopo nujnih predstavk, da se letos na vsak način maksimirajo cene modre galice ali pa da ministrstvo odobri izredne kredite, s katerimi bi se znižala nabavna cena galice in omogočila njena izdatna uporaba v jugoslovanskem vinogradništvu in sadjarstvu. Te predstav-ke imajo svoj vzrok v tem, ker tovarne modre galice nočejo dati svojega izdelka na trg po cenah, kakršne so bile, čeprav je sezona za škropljenje že pred vrati; zato tudi nočejo sklepati nobenih naročil. Da letošnje cene galice na trgu še niso znane, je krivo mno-žestveno oboroževanje po vsem svetu, zaradi česar je povpraševanje po bakru silno naraslo in so se cene bakra nezaslišano dvignile. V resnici pa ta podražitev bakra ne bi smela vplivati na cene modre galice že v letošnji pomladi, ker so sedanje zaloge galice tovarne izdelale še lani po mnogo nižjih nabavnih cenah bakra, kakor pa so današnje.
POZABLJENO PROSOL
Naš narod je imel nekoč prav zelo v čislih proso, ki pa je dandanes pri nas že skoro pozabljena žitna rastlina. Neizbrisano je ostalo dejstvo, da je prav ob mlečni kaši zrasel zdrav in močan rod.
V	«modemejših» časih je kašo izpodrinil riž, za katerega moramo izdajati vsako leto težke milijone narodnega dohodka v tujino. Star pregovor pravi, da proso lepo rodi le, če je redko sejano in devetkrat opleto. Še obilneje pa nam proso obrodi, če ga vzgojimo na kitajski način. 2e mnogo malih posestnikov in bajtarjev se je oprijelo tega načina. V dobro zrahljano zemljo potegnemo po 15 cm narazen vzdolžne riže, v katere plitko posejemo po 10 cm vsaksebi po nekaj prosenih zrn. Ko požene rastlina tretji list, proso okopljemo in posujemo. Cez 14 dni to delo ponovimo in jeseni bomo pridelali na močnih šopih, ki bodo tako zrasli, težko latje, polno 'debelega prosa.
BOLEZNI ŽIVINE.
Zimski, prav nič manj pa tudi vlažni pomladanski čas, je zelo ugoden za razvoj nekaterih bolezni domače živine. Prehlajenje ni nikdar tako pogosto, kakor ravno v omenjenem času. Največkrat je prehlajenje zelo milo in nenevarno, pogosto pa more resno ovirati hranjenje in prebavljanje, včasih pa celo redno dihanje. Vlažen in mrzel zrak škoduje nosu, grlu in pljučam, če pride nenadoma s temi organi v dotiko. Posledice nenadnega vdihavanja mrzlega zraka poznamo že pri ljudeh in so iste, kakor pri živalih. Najbolj navadna bolezen je nosni katar ali navadno prehlajenje, ki je zelo pogosto, kadar se vreme hitro menjava. Spoznamo ga pri živalih po pogostem kihanju. Bolezen se večkrat razširi tudi na očesno kožo in oči se začnejo solziti. Ta bolezen pa je precej nedolžna in žival običajno brez tuje pomoči sama ozdravi v enem ali dveh tednih. Nevarnejša je angina, ki jo opazujemo pogosteje zlasti pri konjih. Spoznamo jo najlažje po tem, če žival kašlja. Kašelj je najprej suh in kratek, pozneje pa zategnjen in vlažen. Pri tej bolezni zateče koža v grlu, vsled česar je otežkočeno dihanje in požiranje krme. Žival nima teka, zelo malo se čisti in ima tudi nekoliko mrzlice. Angini podobna bolezen je bronhitis, ki jo doženemo po visoki mrzlici, hu-, dem kašlju in težkem dihanju. To bolezen ima žival, če je napaden sapnik. Če so napadena pljuča, ima žival pljučnico, ki jo spoznamo po istih znakih, le da so podvojeni. Dihanje je zelo otežkočeno in žival je močno pobita. Pljučnica je zelo resna bolezen, za katero trpi predvsem konj. Kako naj zdravimo te bolezni? Ne puščajmo k bolnim živalim ne mraza ne prepiha. Bolna žival mora biti na miru, na zmerno toplem kraju, kjer je zrak čist in miren. S tem smo že odstranili glavne vzroke vseh štirih bolezni. Pri težavnejšem primeru uporabljamo za zdravljenje terpentin ali katran. Vzamemo pol škafa vroče vode, vlijemo v njo dve navadni žlici terpentinove esence in pustimo žival, da vdihava paro. Da plini ne uhajajo, držimo nad glavo živali toplo odejo. Enako postopamo s katranom. Pri angini drgnemo živali grlo s španskim oljem, ki ga dobimo v drogeriji pod imenom «olio cantari-dato». Pri pljučnici je treba P9-klicati živinozdravnika in se strogo držati njegovih navodil. Hrana mora biti v tem času mehka; priporočajo se oljne tropine z vlažno rezanioo, krepčilne pijače itd.
Obtoženec na sodišču:
»Gospod sodnik, zakaj je prosjačenje zločinstvo, ki ga oblastva tako preganjajo, če pa je istočasno od tistega, ki daje, to velika vrlina in dobro d"elo?»
Romeo in Julija na vasi. Švicarski pisatelj Gottfried Keller je pred davnimi leti napisal to knjigo. Presadil je v lepo švicarsko hribovsko pokrajino motiv nesmrtnih ljubljencev iz Shakespearejeve tragedije, te strašne obtožbe človeštva. In čudno. Vse v tej knjigi je tako podobno našim krajem in ljudem, da se nam zdi, kakor bi brali Jurčiča, tega tvorca in mojstra našega ljudskega romana. Zaradi malenkosti na smrt sprti družini, ljubezen med otrokoma obeli družin, drugi vaščani, sejmi na vasi, vse je tako, kakor da bi se v današnjih dneh dogajalo mod nami. Zato bo ta lcnjl-a za naš knjižni trg dogodek, ka-ršnih doživimo vobče le malo. Izdala jo je založba »Evalit* med' desetimi knjigami vsakoletnega programa svoje rodbinske zbirke. ■Razen nje je izšel v isti kn jižnici epos junaških plemičev »Mali vitez*^ duhoviti Oppenheimov kriminalni roman »Igra za prostost*, zgodba priljubljenega nemškega pisatelja, našega rojaka barona Ga-gerna »Beg iz pekla* in duhovita humoreska »Dnevnik malopridnega Jurčka*, ki je vsakomur najlepši spomin na srečno mladost. Vseli deset knjig stane za vse leto samo 67 dinarjev, naročniki zbirke pa dobe razen tega še družinsko revijo »Prijatelj* za polovično ceno. Uprava »Pri jatelja* je v Ljubl jani, Dalmatinova ul. 8.
Sinclair Lewis: Mantrap. Založba »Evalit* v Ljubljani je izdala pravkar to mojstrovino poslednjega ameriškega Nobelovega nagrajenca. — »Mantrap* ni prvo Lewisovo delo, ki smo ga dobili v slovenščini, toda vsekakor eno najboljših in človeku najbližjih. Godi se v Ameriki, na Divjem zapadu, v kra jih, kjer vča-
sih po več dni ne srečaš žive duše.
V	tem okolju se odigrava romantična zgodba uživanja naveličanih ljudi, razpleta se roman, ki prirase človeku k srcu, da ga ne more odložiti, dokler ga ne prebere do konca. Krepki prevod mojstra Vladimira Levstika prav nič ne zaostaja za originalom. Knjigo je lepo opremil arh. Mitja Švigelj. Izšla je v letnem programu »Evalitove* zbirke leposlovnih del, ki obsega vsako leto deset knjig. Razen nje smo letos dobili v tej zbirki še drugega Nobelovega nagrajenca Poljaka Žeromske-ga z obsežnim romanom »Povest greha* v prevodu Franceta Vodnika, Merlinovo »Ljubezensko pesem Azije* v prevodu Vlaste Tancigove in prevod senzacionalnega dela iz povojne Rusije, Vojinove, »Pisani kamni*, ki so zadnje čase eno najbolj čitanih del v Evropi, zlasti odkar so jih v Rusiji prepovedali, češ da preveč žarko in brezobzirno razkrivajo rusko življenje. Vse knjige stanejo mehko vezane samo 100 dinarjev, v platnu pa .60 dinarjev več. Razen tega dobe vsi naročniki zbirke revijo »Prijatelj* za polovično ceno 32 dinar jev. Če si želite knjige in revijo ogledati, pišite upravi »Prijatelja*, ki Vam bo poslala brezplačno in brezobvezno na ogled eno knjigo in eno številko »Prijatelja*. Uprava »Prijatelja* je v Ljubljani, Dalmatinova ulica 8.
Zelo mlad inj precej nežen gospod je dvoril lepi dami ter jo vprašal: »Slišal sem, gospodična, da ste vegetarijanka?*
»Seveda sem. S tem pa še ni rečeno, da se zanimam za vse, kar je zeleno!*
H 0 t e 1 jiR	Mariborski dvo	r v Mariboru
i =■■■■■■ 					um	luninimi					■■■■■	— na novo otvorjen Sobe od Din 20'- do Din 30’- Centralna kurjava in tekoča voda		
PRIHAJAMO ZOPET IN PRINAŠAMO ZADNJE NOVOSTI ZA POMLAD
A. & L Ska&ecue
OGLEJTE Sl IZLOŽBE! LJUBLJANA OGLEJTE Sl IZLOŽBE!
|| Gostilna „ Š T R A J Z E L“ ||
Belo Maraskina 10'—, črno Lasina 10'—, belo 8‘
odlikovana vina
Veselo Alelujo želi vsem cenjenim gostom
BUJAS MARTIN
Za grudo in dom
LINOLEJI
VSEH VRST
NAJPOPOl NEJŠA OBLOGA TAL
MANUFAKTUR NA VELETRGOVINA
f. ks. S O U V A N
MESTNI TRG 24
Otroški vozlCkl najnovejilh modelov Dvokolesa, motorji, tricikli
Šivalni stroji pogrezljlvi
Po zelo nizki ceni
Ceniki franko!
, ,TRIBUNA“, F.Batjel
LJUBLJANA, Karlovška cesta št. 4
Podružnica t
Maribor, Aleksandrova cesta št. 26
Najboljše
dalmatinsko vino
od vagonske pošiljke nadalje:	maraškin,	smederovsko,
raozler, cviček in kraški teran, kraško šunko, domačo sa-
1 mo	Restavracija	pri	..LEVU”
LJUBLJANA
cŽ
fina in poceni
Anton Tavčar
Maribor, Jurčičeva nlica 3
Halo!	Pomlad se bliža!	Halol
Vsi, ki želite, da za denar, ki ga izdate za soboslikarska in pleskarska dela, dobite res prvovrstno izvršitev, Vam priporočamo, da se obrnete na poznano in solidno tvrdko
J e l*ii Angelo, Uubliana VII
pleskar, ličar, sobo- in črkoslikar za stavbe in pohištvo Celovika casta Itev. 65	— Telefon itev. 38 40
Priporoča se za vsa v elektrotehnično stroko spadajoča dela in dobave ELEKTROTEHNIČNO PODJETJE
Mihelčič Ivan • Ljubljana
BORŠTNIKOV TRG ŠT. i, TELEF. 17-04
Izvršujemo vse nove napeljave, preureditve, dograditve in popravila instalacij za luč, moč, signale, radio itd. Popravljamo vse električne aparate, motorje, likalnike itd. Dobavljamo za instalacije in popravila prvovrstni materijal, kakor ludi svetila in žarnice.
Pojasnila v strokovnih zadevah brezplačno. Cene zmerne. Postrežba točna in solidna* Zahtevajte reference. Nočna služba za nujna popravila. Kličite telefon 27*04.
Najboljšo velikonočno gnjat in štajersko perutnino nudi
Slami
Gosposvetska c. 6, Prešernova 5, Napoleonov trg 3. Na željo se gnjat tudi brezplačno skuha.
Veliko noč
74295-16
Novost! Elegantni troteur-čeveljčki iz tif-lina, z lepim okrasom v zeleni in rujavi barvi. Elastično podstavljen gum. podplatom. Stanejo samo Din 69.■
45350 04	.	.	,
Za lepe dneve■ najprikladnejši m najcenejši otroški platneni čevlji z usnjatim podplatom. Od štev. 19-26 Din 12. » od 26-35 Din 16.-
2962-44883
Lahke in močne otroške sandale z naj* boljšega materijah z usnjatim podpla* tom. Stanejo samo Din 29.
2325-44793
Zadnji model elegtmtnih čevljev iz semiša s špango, z lepim okrasom, usnjatim podplatom in polvisokom petom. Stanejo Din 129.-
5842-05
Otrokom 'za svečano priliko, lakaste čeveljčke s špango. Od štev. 27 30 Din 69.', od 31-34 Din 69,-
2305-64231
Elegantne čevlje za sprehode in obiske od črnega semiša t usnjatim podplatom in polvisoko peto Din 129.-
2967-44800
Udobne in lahke moške sandale z usnjatim podplatom in gumijastem petom Din 69.-
5305 09
Za elegantno Jamo! Čevlji iz semiša z visoko pelo in lepim okrasom. Din 129.-
5927-44027
Elegantni moški polčevljl iz finega tel. boksa s usnjatim podplatom in gumijastem petom. Črne ali rujave Din 1
2927-44884
Najnovejši spomladanski model za ga• spode. Iz 'finega perforiranega boksa in z močnim usnjatim podplatom Din 79.
*i	937-64
V'	Tl	Trp.lt
. Ja l h
wa *
0
937-6484?
Trpelni mošl. i čevelj iz močnega boksa e podplatom. Brez okrasa Din 79,-
Gostilna FIGOVEC
Tyrševa cesta 13
se vljudno priporoča za obisk
Plalai kruh za sladkorno bolne in sladld_l«nietki kruh dobite v prvo-i—i^_>VTstnHrvalitetijvjMkarni^^
R^kjiš^Karl
^^^blariborj^JCoroSka^c^f^^^^
Moške obleke
od Din 160*- naprej
Damske plašče
od Din 170’— naprei
in
Otroške obleke
prodajamo po neverjetno nizkih cenah!
Največja izbira posameznih hlač in pomladanskih
plaščev!
„S0K0“ OBLEKE
Ljubljana, Sv. Petra c. 23 in Celovška c. 63.
Za konzorcij »Slovenske besede*: dr Dinko Puc. Za uredništvo: dr. Stanko Ju*. Tisk Delniške tiskarne, d. d., predstavnik Josip Štrukelj — vsi v Ljubljani.