16. LETNIK	FEBRUAR	1929
MENTOR izhaja vsakega 15. v mesecu desetkrat med šolskim letom. List urejuje Blaž Poznič, izdaja Prosvetna zveza, oblastem odgovarja dr. Jakob Mohorič. Tiska tiskarna »Slovenija«, za tiskarno odgovoren Albert Kolman, Ljubljana, Celovška 61.
UREDNIŠTVO in UPRAVA je v Ljubljani, Gradišče 4. Vsi rokopisi in dopisi, ki se nanašajo na vsebino lista, naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije na upravo. Rokopisi se ne vračajo.
CELOLETNA NAROČNINA za dijake 30 Din, za nedijake in zavode 40 Din. Plačuje se naprej. Posamezna številka 4 Din. — Številka čekovnega računa pri poštni hraninici v Ljubljani 14.676.
Za Italijo znaša naročnina 10 Lit za dijake, 15 Lit za druge in se plačuje po italijanskih čekovnih položnicah »Katol. misijonov« v Ljubljani, za Avstrijo 4 S za dijake, 6 S za druge in se plačuje po avstrijskih čekovnih položnicah »Katol. misijonov«, za Ameriko 1 dolar, za druge kraje 4 švic. franke. — Iz inozemstva se more pošiljati naročnina tudi v priporočenem pismu. — Številka ček. računa za Italijo: 11 1670 (položnice »Katol. misijonov« v Ljubljani), za Avstrijo: B-156.644 (položnice »Katol. misijonov« v Ljubljani).
POVERJENIKI, ki so naročili list za več dijakov skupaj, morajo javiti naslove vseh odjemalcev upravi. Plačevati pa smejo list — ako jim ni mogoče poslati vse naročnine naprej — v trikratnih obrokih, in sicer pred izidom tretje številke prvo tretjino, pred izidom šeste številke drugo in pred izidom devete številke zadnjo tretjino. Poverjeniki dobijo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj.
PORAVNAJTE NAROČNINO!
Vsebina štev. 6.
Leposlovje in poučni članki:
J. K. Rcjcc, Med Scilo in Karibdo. Povest v zgodbah. (Dalje.)
Vinko Utnk, V parku jaše noč. Pesem.
Sempronij Tlro, Iz dnevnika starega profesorja. (Dalje.)
MHutin Milič, Istri. (Pesem.)
M. Prezelj, Kažipot skozi prirodopisno zbirko v ljubljanskem muzeju. S sliko. (Dalje.)
Knjige in pisatelji: 1. Sv. Ivana. Sp. U. Sliaw. S sliko.
M. Prezelj, Kemijske vaje. S sliko.
Naši pomenki:
Nagrade. Literarni pomenki. — Razno. Knjige in revije:
Karta zgodovinskega razvoja kraljevine SMS.
Šah:
Šale in uganke:
Prof. dr. V. H. (Karikatura.) Nove uganke. Rešitev ugank.
MEN
9«. LETNIK
J. K. REJEC:
FEBBUAK l»8tt
1'
HTEV O
cJjuM U/ Vj.. mu-z yi
/V
Med Scilo in Karibdo.
Povest v zgodbah.
VII. Zgodba o neopravičeni uri.
»V peti šoli smo imeli za razrednika neznansko strogega profesorja, ki ni bil nič manj zagrizen nemški šovinist. Bil je eden izmed onih, ki so gradili znani germanski most do Adrije. V razredu smo bili združeni Slovenci, Italijani in par Nemcev in nič ni prikrival svojih simpatij: Nemci so mu bili Benjaminčki, Italijane je gladil, nas je pa lovil, smešil in zbadal in pri tem užival. Še danes se ga z jezo spominjam. Vse bi pozabil in mu odpustil — enega mu ne moreni odpustiti, pa naj bi se skliceval na disciplinarni red ali na karkoli
—	tako ne bi smel nastopiti...
To pa je zgodba o neopravičeni uri.
Izza petka 16. novembra 1906, ko smo zvedeli, da je Simona Gregorčiča zadela kap, smo bili vsi vznemirjeni in v upu in strahu smo čakali, kako bo s pesnikom. Čez dober teden, v soboto 24. novembra, smo izvedeli, da je umrl in zadnjo uro s<> nam po okrožnici sporočili, da
se v ponedeljek 26. novembra ob S. udeleži zavod pogreba, nakar se vrši ko navadno pouk.
Gorica se je odela v črno in na Gorišček — Katarinijev trg — so se začele zgrinjati množice iz mesta, iz okolice, z dežele, od vsepovsod.
Ob sobotah popoldne smo hodili semeniščani na izprehod. Ta dan nismo šli. Dovolili so nam, da smemo iti kropit pesnika.
Prišli smo pred hišo žalosti. Dolga, na zunaj dolgočasna enonadstropna hiša je bila — odkar je stekel v Gorici tramvaj, je ni več — in pred njo se je gnetlo ljudstva, ki je prihajalo in odhajalo skozi velika vrata. Vsi so bili potrti, žalostni...
Vstopil sem skozi vrata in videl onkraj dvorišča vrt, v katerem je rastla stara cipresa in se dvigala preko strehe. Zavil sem na levo v nadstropje po lesenem stopnišču, ki je bilo ta dan preozko, kakor je bil preozek. tudi hodnik, s katerega se je prišlo v pesnikovo stanovanje. Na hodniku sem srečal kneza in nadškofa
dr. Fr. Sedeja, ki je bil pesnikov prijatelj in mu je ponudil še isto leto, ko je postal škof, stanovanje v svojem dvorcu, a je pesnik ostal le rajši v hiši, v kateri se je nastanil, ko je -po bolezni 1903 prodal svoj »Hrib« na Gradišču in se preselil v Gorico.
S hodnika nisem mogel takoj v vežo. Prenapolnjena je bila, ker iz nje na desno so bila odprta vrata v pesnikovo hišno kapelico, ob kateri so se ljudje ustavljali, soba, kjer je ležal pesnik na mrtvaškem odru, pa je bila tudi pretesna, da bi se mogli vsi zvrstiti vanjo.
Pod pritiskom navala, ki je bil iz stopnišča vedno večji, smo se, kar nas je bilo v ospredju, le zrinili v vežo in preden smo prišli v sobo, smo si ogledali kapelico. Na oltarju je bilo še vse prav tako kot oni dan, ko je pesnik začutil slabost in odstopil. Mašna knjiga je bila na epistolski strani, mašni plašč pa tudi zgrnjen na oltarju ...
Tam pa je bila ona »nizka soba, a v sobi, bleda sveč svitloba ...« Spraznila se je nekoliko in vstopili smo. Orosile so se mi oči, ko sem prijel za oljkovo vejico in poškropil pesnika. Vse je bilo tako, kot je pel in se videl:
Mej svečanu pa spava mož, bled mož, ogrnen s plaščem črnim, ki s trakom je našit srebrnim; on trdno spl, nevzdramno spl, strudila Ra ]e težka hoja.
Moža pa množica ljudi, z mladiko oljkovo kropi, želeč mu večnega pokoja ...«
V	črno zastrta soba je bila polna južnega zelenja in vencev in cvetja in Sokoli so stražili velikega mrtveca. Molil sem in obenem ugibal, kaj vse je nesel še pesnik s seboj, in mislil na njegovo VI. posmrtnico in na vse, kar sem slišal zadnje dni, ko so pravili, da je pripravljal nov zvezek svojih Poezij... Še enkrat sem ga pokropil in ga pogledal s solzami v očeh...
V nedeljo smo slišali, da so prišli k pogrebu iz vseh strani Slovenije, med drugimi tudi Aškerc, Medved in Meško. Ah, kaj bi dal, če bi smel ta dan v mesto! Od jutra do večera bi oprezoval, da bi te naše pesnike vsaj oddaleč videl!
V ponedeljek ob pogrebu sem jih
le.
Ob osmih je bil ves Katarinijev trg prepoln pogrebcev, ki so se zgrnili v žalni sprevod, kakršnega še ni videla Gorica. Šole so ga otvorile. Davno smo že bili na Travniku pred cerkvijo Sv. Ignacija in se postavili v vrsto, a sprevoda še ni bilo konec. Ko smo tako stali, smo opazovali udeležence in tedaj so mi pokazali Aškerca, Medveda in Meška, o katerem so mi povedali, da je zelo prijazen in ljubezniv. Izvedel sem, da so ga preparandke kar na cesti oblegale s svojimi albumi in bile do neba srečne in vesele, ko so dobile, če že ne kakega verza, vsaj njegov podpis.
Ko se je zgrnil sprevod v cerkev in so opravili cerkveni obred, smo krenili spet po istih ulicah na Katarinijev trg, kjer sta se poslovila od pesnika profesorja Iv. • Berbuč in v imenu mladine dr. K. Ozvald. Po Ber-bučevem govoru je zapelo »Glasbeno in pevsko društvo« pesnikovo najljubšo pesem »Nazaj v planinski raj...« Nepregledna množica jo je poslušala in ihtela in ihtenje je prešlo v glasen jok, ko so krsto preložili na drug voz, ki se je zganil in peljal pesnika v planinski raj tja gori k Sv. Lovrencu »na griček zeleni ob Soči, mrtvim živo šumljajočl...«
Pogrebci so se vračali v mesto — tudi študentje. Meni ni dalo srce. Pozabil sem na šolo in vse in šel za vozom, ki je peljal pesnika domov, do Solkana, kjer so ga sprejeli solkanski občinski svet in čitnlničarji z zastavo in žnlno pesmijo. Oni pogrebci, ki so prišli še do sem, so si v spomin utrgali kak list ali cvet iz vencev in tudi jaz sem ga ...
Dolgo sem še gledal za mrtvaškim vozom in ko je izginil za ovinkom, sem se vračal v mesto. Ko sem tako šel, sem dotekel — Meška. Pozdravil sem ga in ker mi je ljubeznivo odzdravil, sem se mu približal in se mu predstavil. O Gregorčiču sva govorila in potem o Gorici in o študentih. Pohvalil nas je in povedal, da je spoznal, kako se zanimajo za književnost. Tedaj sem se mu tudi jaz izdal in je bil še bolj ljubezniv in me je bodril in vzpodbujal. Ne vem, koliko časa sva hodila po Gosposki ulici, po Travniku in Šolski ulici. Nič nisem pomislil, da ga mogoče zadržujem, on pa ni hotel kaliti mojega veselja, saj je gotovo videl, da mi kljub žalostnemu dnevu le žarijo oči, ko sem ob njem. Končno me je pa le rahlo opozoril, da ima še druga pota.
»Kaj pa šola?« je vprašal.
Iz zvonika Sv. Ignacija je udarilo tri četrt.
»Tretja ura gre zdaj h koncu. Zamudil sem, pa nič ne de, se že opravičim.«
»Pa bo le prav, če greste k pouku,« je rekel mehko in mi dal roko.
»Ali bi Vam smel včasih kaj pisati pa Vas nrositi za kak svet, gospod nisatelj?« sem prosil.
»Prosim, prosim, veselilo me bo, saj imam vas Goričane rad! Zbogom!«
In odšel ie po Šolski ulici in zavil okoli Travnika k »Jelenu«, jaz pa v gimnazijo.
Kakor hitro sem prestopil prag in se nameril v prvo nadstropje, me je zazeblo in čim bliže sem bil razredu,
tem počasnejši je bil korak. Ob vratih sem obstal in ugibal, ali bi vstopil ali bi se vrnil in se potem drugi dan kako opravičil. Zoprni, naduti razrednikov glas, ki je rezko odmeval izza zaprtih vrat na hodnik, ni obetal nič dobrega.
»Opravičim se, povem mu, kako in kaj — pa naj napravi kar hoče!« sem se odločil in odločno vstopil.
Součenci so se ozrli in iz slovenskih oči sem bral, da nisem prišel pravi trenutek. Razrednik, ob katedru je stal in se opiral s komolcem nanj, me je strupeno pogledal. Preden sem prišel do njega, da bi se opravičil, je siknil kakor gad^da ni treba nikakega opravičevanja, da je šola več kot pogreb kakega malopo-membnega pesnika, za katerega je bilo pač dovolj, če mu je zavod žrtvo-vaLdve-uri...
»Neopravičeno uro in posledice pripišite sebi in svojemu navdušenju za vašega pesnika!« je zaključil v svoj trdi nemščini.
Sedel sem. Po razredu mir, kakršnega ni bilo ne prej ne slej. Onemu sošolcu, ki ga je nato dalje izpraševal, je drhtel glas...
Spomin pesnikov je žalil in z njim nas vse in našo narodnost. Tega mu nismo odpustili in mu tudi danes ne, čeprav neopravičena ura ni imela hujših posledic. Imela bi jih, a v profesorskem zboru je bil profesor Josip Ivančič, najožji Gregorčičev prijatelj, in so bili še drugi, ki ne bi prenesli zagrizene žalitve, katera bi prišla v mojem disciplinarnem slučaju na dan...«
(Dalje prih.)
VINKO UMK:
I/ PARKU JAŠE nOČ.
V	parku jaše noč ko da bi bila se opila.
Grozna ie ta noč,
tajno strastno hoče ml izpiti kri.
Čudna ie ta noč,
vse čez park do koč ljudje trepetajo.
SEMPRONIJ TIRO:
Iz dnevnika starega profesorja.
(Tretji del.)
V	Ljubljani. Pred svetovno vihro in med njo.
VI.
(Govorništvo.)
... februarja 1914.
Zelo ugleden politik je nedavno dejal našemu ravnatelju:	»Vsega
spaka dandanes učite v gimnaziji našo mladino, samo tega ne, kar je v praktičnem življenju najbolj potrebna Človek mora znati prodati tisto, česar se je bil učil. Zakaj jih ne učite govorništva? V teh časih demokracije potrebujemo govornikov. Dajte nam jih!« V konferenčni sobi smo potem govorili o tej pritožbi. Rekli smo: Tožba je upravičena: Saj nekdaj so avstrijske gimnazije to umetnost (ali spretnost?) v veliki meri gojile. Šesti gimnazijski razred se je posebej bavil s tem predmetom in se je zato zval retorika*. Ali prišlo je revolucijsko leto osemnajststo oseminštirideseto! Bilo je takrat menda preveč ljudskih govornikov, ka-li: absolutizem, ki je v letu po revoluciji urejal avstrijske gimnazije, je retoriko črtal. V nekaterih državah je pa še vedno odličen učni predmet: tako v Franciji, na Angleškem in v Zedinjenih državah. Vprašanje je: ali more naša šola kaj storiti v tem oziru?
Sklenili smo: Za poskus napravimo ob koncu prvega polletja v telovadnici govorniško akademijo, ki naj učence kar naravnost, brez posebne teorije, uvede v skrivnost govorništva.
Danes smo ta sklep res izvršili. Ker je danes zadnji dan polletja (jutri razdelimo spričevala), je g. ravnatelj dal ob 10. dopoldne prosto s tem
*	T. j- govorništvo. Op. uredil.
namenom, da se od 10. do 12. vsa mladina udeleži naše prve govorniške akademije.
Vršila se je pa tako: Profesor Stentor, silen govorec, je zbrani mladini v lapidarnih besedah pojasnil bistvo govornika. Dejal je: Kdor hoče postati dober govornik, se mora vaditi v deklamaciji; zato boste najprej culi vzorno deklamacijo. Najboljša stilistična prva vaja za sestavljanje govorov je lirija; zato boste nato čuli vzorno hrijo*. Začetnik modro stori, če se na pamet uči tujih klasičnih govorov; zato boste čuli tak govor. O istem predmetu se da napraviti lepo razpravo (predavanje), pa tudi sijajen govor; zato boste čuli na koncu predavanje in govor o i s t-e m predmetu.
Nato se je pričelo. Osmošolec Žarko je deklamiral Župančičevo »Dumo«. Po tej deklamaciji sem šele začutil vso lepoto te pesmi. — Sed-mošolec Zorič je na podlagi h rije res dobro razložil pregovor: Cas je zlato. — Osmošolec Lavrič je krasno govoril Antonijev govor iz Julija Cezarja. — Končno sta nastopila osmošolca (lalanč in Močan. Prvi je lepo, mirno predaval, kako nas mesto s svojo civilizacijo in tehniko izobražuje: Ko gremo zjutraj v šolo, vidimo, koliko ljudi sodeluje za preskrbo mesta z živili, v izložbah vidimo nove knjige, nove stroje, na mimoidočih opazujemo razne temperamente. Itd. Drugi (in zadnji) pa je skočil na govorniški oder Močan ter udaril s pestjo ob mizo: »Fantje, ko gremo zjutraj v šolo, oči odprimo! Kaj beremo na obrazih? Mar ne na vseh
*	Kaj ie hrl)a, čltaš lahko v Mentorju, I. VII., št. 6. p. Op. uredn.
skrb za obstanek, za družino? Na kaj misli kmetiška žena, ki je navsezgodaj vstala in prinesla v mesto svoj pridelek? Mar ne samo na svojo družinico, na svoje otroke, da jih pošteno preživi? In razni uradniki, ki hit6 v pisarne, na kaj mislijo? Mar ne vsak na svojo družino, ki ji gre spet kruha služit? Zatorej, fantje, oči odprimo:	življenje je skrb, resnoba; s
skrbjo, resnobo vršimo tudi mi že zdaj svoje dolžnosti!«
Ob koncu vzporeda se je še enkrat oglasil kolega Stentor: »Dijaki! Namen govora je: vzbuditi v poslušalcu odločen, pameten sklep. Če ste zdaj naredili sklep, da hočete svoje šolske dolžnosti vršiti bolj skrbno, bolj resno, je bilo to govorjenje — govor.
VII.
(Klic od Gospe Svete.)
Dne 18. sušca 1914.
Pomladna sapa piha doli od Kamniških planin. Burna je letošnja pomlad za nas Slovence. Čuden nemir v vseh srcih! Želja, da bodi Slovenec na svoji zemlji svoj gospod, je priki-pela do vrha; do vrha pa tudi zatiranje naše. Zlasti na Koroškem. Na Koroškem ne dobiš železniškega voznega listka, če ga zahtevaš v slovenskem jeziku. Naš jezik so na Koroškem uradno že - pokopali. Oj, nekdaj. res da pred petsto leti, pa so koroške vojvode pod Krnskim gradom ustoličevali v slovenskem jeziku!
Danes mineva petsto let, odkar je bil po starem slovenskem obredu zadnjikrat ustoličen na Gosposvetskem polju koroški vojvoda. Pred petsto leti je torej koroški vojvoda moral še znati slovenski, a danes? Najnižji uslužbenec pri železnici sme Pljuniti na naš jezik...
Korotan, nekdaj osrčje vsega slovenskega naroda, kako si danes naša žalost!
Pomladni veter piha od Kamniških planin in v vetru čujemo obupni klic naših bratov iz Korotana. S čim naj-jim pomagamo? Kaj naj stori zanje naša mladina? Pričakovali smo te dni, da bo današnji dan, za Slovence toli pomemben, pouka prost in da ga bomo slavili s šolskimi slavnostmi. Zaman naše pričakovanje! Baš nasprotno se je zgodilo: ker je policiji prišlo na uho, da bodo dijaki stavkali, če šolska oblast ne bo upoštevala tega zgodovinskega dneva, je prišel strog ukaz, naj bo ta dan šola kakor po navadi in slovenski profesorji bomo odgovorni za najmanjšo narodno demonstracijo. Kaj storiti? Ali naj profesorji držimo s sovražno nam vlado, ali naj pustimo vajeti dijakom, da drvč v svojo pogubo? Sklenili smo soglasno: dijaki naj prav gotovo vsi pridejo v šolo, tu pa jim hočemo, četudi proti volji višje šolske oblasti, tolmačiti klic od Gospe Svete.
Ob osmih je pozvonilo. Vstopil sem v svoj razred IV. a. Nagel pogled — vsi so prišli. Hvala Bogu! Odmolili smo. Po molitvi so obstali? Kaj bo? Stopi predme depu-tacija treh: »Gospod razrednik! Realka, II. državna gimnazija, učiteljišče, licej, vse danes stavka. Tudi mi gremo!« »Tudi vi hočete stavkati?« sem dejal s prisiljenim mirom. »Mar se vam ne smilijo vaši starši, ki bodo morali šolnino plačevati? Kakšen zmisel naj ima vaša stavka? Mar moremo z glavo skozi nemški zid?! Mar naj si svoje glave do krvi razbijemo? Kdo bo imel korist? Zato, fantje, ostanite rajši v razredu. Govorimo to uro prav temeljito o pomenu današnjega dneva za Korotan in za ves naš narod. Ste li zadovoljni z mojim predlogom?« Sedli so. Velel sem jim, naj knjige zapro. Nastala je slovesna tišina. Nato sem pričel z zgodovino Karantanije: govoril sem o prihodu naših dedov v te kraje, o njih bojih
s Franki, o kralju Samu, prišel sem vprav do Hotimira in Volkuna (Valj-huna) ter Prešernovega »Krsta pri Savici«, ko se nakrat začuje gromovito petje: »Hej Slovani!« Po-sluhnemo. Proti naši gimnaziji gredo. Moj razred je v pritličju. Tedaj zagledamo dolg sprevod dija-štva. Obkolijo našo gimnazijo. Za-čujejo se zunaj klici: »Fantje, ven! Z nami!« Moji učenci začno vstajati in gledati skozi okna. V veži se začuje krik profesorja Stentorja. Fo stopnicah že drve iz prvega in dragega nadstropja. Kaj bo? V veži je silen hrup. Je li naše dijašt/o, ali so vdrli štrajkovci, da s silo p,;efciiejo še naše s seboj? Kaj bo? Pod okni mojega razreda traja vpitje dalje: »Fantje, ven! Z nami!« Kar s strašnim hrupom zaloputnejo velika vrata. Ključ je nekdo ooriiil enkrat, dvakrat. Vedel sem: Ravnatelj je dal vrata zakleniti: S silo moramo varovati naše učence! Vpitje in razgrajanje pod okni pa je šlo naprej. Razburjen sem govoril: »Fantje! ZJaj smo zaklenjeni. Tako se mi zdi, kakor da smo v Ajdovskem gradcu. Volkun je s svojimi oblegal Crtomira in njegovo četico. Volkun je prihrumel doli s Koroškega. Oboji so bili Slovenci. Oboji ste Slovenci tudi vi, ti-le zunaj, ki nas zdajle oblegajo, kakor tudi vi. Mar vi manj ljubite koroške Slovence kakor ti-le zunaj? Mar vi manj želite, da naš narod si prosto voli vero in postave?!«
Zunaj je hrup naraščal. 2e se je prikazala v oknu glava enega izmed naskakovalcev (brez dvoma se je bil predrznež vzpel na rame kakega tovariša spodaj). Srdito sem zavpil:
»Prelesti mislil je ozidje grada ...«,
tisti hip pa še je začul zunaj pisk: ko bi trenil, so se oblegovalci razpršili. Kaj je bilo? Pojavila se je policija na konjih...
Po uri ob devetih, sem zvedel, kaj se je godilo v veži: Ko so naši dijaki drli, začuvši sirenske glasove stav-karjev, po stopnjicah doli, jim je v v veži zastavil pot kolega dr. Jakob Z. z besedami: »Samo preko mojega trupla!« Za hip so vse noge obstale.
V	tem je na povelje g. ravnatelja šolski sluga vrata zaklenil.
Z nadčloveškim naporom smo mladino zadržali v šoli. — V takem položaju si bil ti, stari Odisej, ko si plul mimo omamnopojočih Siren; a ti si si vedel pomagati: zamašil si tovarišem ušesa, da niso slišali pogubnih glasov.
Nekaj dobrega smo s svojim odporom storili: sovražni nam vsemogočni vladi smo prekrižali očitek, da je stavkala vsa srednješolska mladina v Ljubljani.
Tako velika reč se je pripravljala med našim dijaštvom, a mi, profesorji? Vsaj jaz do zadnjih trenutkov nisem nič vedel. Ali je to pravo razmerje med dijaštvom in učiteljstvom?
(Dalje prih.)
Milutin Milič:
ISTRI.
Otožno gledam nate, Istra, zamišljeno zrem v prošlost ti, srce se moje v boli stiska, ko v dneve zrem sedanjosti.
Oj, tužna Istra, breme tvoje čutim in jočem s tabo se; usode težke bič te tepe in seka brazde ti v ramč.
Med Učko, Nanosom, Snežnikom in sinjo adrijsko vodd pravica joče se s trpinom in solz potoki žgo zemljo.
M. PREZELJ:
Kažipot skozi prirodopisno zbirko v ljubljanskem muzeju.
Četrti obisk.
Pred četrto omaro ob desni steni.
V	veliko čast si šteje dijak, ako ga profesor pohvali s tem, da ga imenuje belo vrano. Dijaki bele vrane si v tej omari lahko natančneje ogledajo pravi vzor svojega izjemnega stališča v razredu. Prepričali se bodo, da bela vrana v prirodi nikakor ni tako redka prikazen kot v razredu in da ni prav nič lepša od siv e, oziroma poljske vrane, ampak mogoče celo grša.
Kaj postaven gospod je krokar, zlasti ta. ki je samotaril v prijaznem Tivoliju in se končno prostovoljno žrtvoval v znanstvene namene. Kako kruto ga žalimo, ako po njem imenujemo one, ki jim je gostilna drugi dom. Zala ptica je planinska vrana, ki ima rdeč kljun in prav take prste in krake. Planinski vrani podobna je kram-P a r č i c a, le kljun ji je rumen. Za planinsko vrano in kramparčico se šopirijo kavka, sraka in šoja. Vse tri so rojene klepetulje in kot take uživajo primerno spoštovanje ne le med ljudmi, ampak tudi nad živalmi. Približno tako velik kot vrana je 1 e š n i-k a r, ki se najbolje počuti v svežem gorskem zraku.
Dasi nam srakoper še dokaj ugaja po svoji možati postavi in tudi Prav radi poslušamo njegovo petje, ga vendar povsod po pravici preganjajo. Ne dajo se popisati grozodejstva, ki jih ima na vesti vsak srakoper brez izjeme:	rjavi, sivi, veliki ali
mali srakoper. Bog ve, katere so bile zadnje besede, ki jih je izrekel
ŠKOREC.
(Slika iz knjige Verbič - Vales: živalstva, str. 94.)
Prirodopis
škorec, preden mu je nehalo biti vedno veselo srce in ki zdaj v četrti omari premišljuje o minljivosti vsega, kar je na svetu. Da rožasti škorec ni pristojen v naše kraje, ti razodeva njegov obraz in krasno barvana oblekca. Domovina so mu vzhodnoevropske in azijske ravnine, često poleti v naše kraje kot valeč kobilic selivk. 'Fant dečko od nog do glave je Škoda, da ni ta ptič naš stalen gost oziroma da nas tako redko obišče. Kobilarja že poznamo in tu bi ga spo-
od koder spremlje-od fare, pegam.
znali, četudi ne bi nosil pod seboj svojega cenjenega imena.
Drugo polovico četrte omare zavzema cel kurnik raznih gozdnih in poljskih kur. Divji petelin, srednji petelin, ruševec in t e-t r e v so na zgornjih dveh policah, spodnji dve polici pa zavzemajo splošno znane poljske kure: prepelica, jerebica, gozdni in snežni jereb, gozdna jerebica ter kotoma. I n a m b u j a, ki dela druščino tem prijaznim kokoškam, že po čudnem imenu spoznaš za ptico tujko. Živel je v Južni Ameriki, od koder je — kdo bi mogel povedati kako in po kakem potu? — prišel v naš muzej. Ptica tujka je tudi s a d ž a. Sadža prebiva v stepah, razprostirajočih se vzhodno od Kaspiškega morja tja do Mongolije. L. 1863. kakor tudi 1. 1888. in 1. 1908. se je iz neznanih vzrokov selila v velikih jatah v Evropo, kjer je dospela celo prav v Španijo. Kakor svedočijo napisi na etiketah, se je bila v teh letih prikazala tudi pri nas kot dobrodošla tarča lovcem iz Mengša, Mirne peči ter Prestranka.
Golobje bivajo navadno v podstrešju, v četrti omari pa jim je za stanovanje odkazano pritličje. Družina golobov je tu zastopana po domače m, s k a 1-ii e m in 1 e s n e m golobu ter po g r. i v a r j u in divji grlici.
Pred peto oinaro ob desni steni.
Med četrto in peto omaro stoji o-kostje konj a. Dijake jako zanima, čigav je bil ta konj, kaj mu je bilo, da je njegove ostanke zaneslo v muzej, in kakšen je bil. Ker jim ne vem pravega odgovora ne na to in ne na ono vprašanje, utešim njih radovednost s pripovedovanjem o uradnem šimlčku, ki je žrl akte v vladni palači na Bleivveisovi cesti ter istotam za večno zatisnil svoje ljubke oči na predvečer onega dne, ko se je iz razvalin Avstrije dvignila Jugoslavija, zdaj pa stoji tu v muzeju kot koščena priča o nespameti vseh onih, ki so ga krmili namesto s senom in ovsom s kopicami papirja.
Vsakega, prav posebno pa dijaka sili na smeh, ko zagleda čudne ptice, ki v peti omari razkazujejo svoje pincetam podobne kljune in kot berglje dolge krake. Ni nad vse smešen p o 1 o j-n i k, ki je tak kot kak gizdalin, izpre-hajajoč se ves božji dan po Šelenbur-govi in Aleksandrovi cesti? Sabljar-k a ima menda ime po dolgem, na koncu nekoliko navzgor zavihanem kljunu. Zelo smešna prikazen je škurh, in sicer mali š k u r h prav tako kot t a n k o k 1 j u n i škurh. Če rdeči in črno repi kljunač še ne bi bila krščena, bi ju mi prav nič drugače ne imenovali; popolnoma zaslužita to ime. Prib a je oni znani ptič, ki mu splošno pravijo kibic. Ker je neki silno radoveden in zvedav, ui čuda, da po njem imenujemo onega, ki bi sicer rad igral karte, a ne mara plačati takse in raje zastonj dela. zgago plačuio-čim kvartopircem. Zakaj se dular tako imenuje, ve menda samo oni, ki mu je nadel to ime. Prvi je k r i v o k 1 j u-n i, drugi spremenljivi, tretji pa s e v e r n i d u I a r. Vsi trije se drže jako resno, a so pri vsej svoji resnosti jako nedolžni. Martinčev rod je zares zelo mnogoštevilen. Oni, ki je znosil vse različne martince v muzej in ugotovil njih prava slovenska imena, prav gotovo ni drugega delal ko samo proučeval ptice močvirnike. Pikčasti, črni, j c z e r s k i, m o č-v i r s k i, z e 1 e n o n o g i, rdečenn-g i, povrhu pa še m ali martinec! Da je t e k a 1 c c res dober tekalec, o tem pač ne more dvomiti nihče, kdor se količkaj razume o pomenu dolgih krakov na hitrost in urnost v hoji. Prijazna živalca je deževnik, še prijaznejša pa njegova bratca, mali d e-ž e v n i k in g r i v a s t i deževnik. Morska sraka je zanimiva pač radi tega, ker je morska; navadna sraka je pa vsekakor lepša od nje.
Na tretji polici slede za črnim martincem trije po svoji zunanjosti sicer manj pomembni močvirniki, ki pa
jih moramo radi popolnosti omeniti, namreč peščene k, islandski prodnik in mali prodnik. Pod sabljarko se na četrti polici repenči togo t n i k. Hude jeze so gospod togot-nik, njegova milostljiva pa so prav vzorna ptičica. Kdo ne bi poznal pod imenom šnepfa daleč naokrog sloveče s 1 o-k e in pa njene najožje sorodnice k o z i-c e? Skoraj v vsakem letniku velezanimi-vega »Lovca« najdeš daljši spis o življenju teh dveh čudno čudnih ptic. Obema jako podobna je č o k e t a.
P u k 1 e ž ! Zares čudno ime za ptičko, stoječo ob strani kozice. Je res tako grbasta, da se je je prijelo to ne preveč častno ime? Videti ji ni. Kose c je naš dobri znanec že iz prve dvorane. Tu mu delajo kratek čas njegovi ožji rojaki: č a p o v o z n i k , ki jc podoben majhni putki, mala graha-s t a in zelenonoga t u k a 1 i c a ter črna liska.
Najmočnejši povodnik je gotovo v e-1 i k a d r o p 1 j a, ki jo vidimo na prvi polici pete omare, za dobro polovico manjša od nje pa je mala dr o p-1 j a. Zadnji povodnik, ki si ga nam jc še ogledati v peti omari, je p r 1 i v. Napisi na etiketah pričajo, da prliv pogosto obišče naše kraje in da se včasih oglasi celo v neposredni bližini Ljubljane.
Od omare z močvirniki pojdimo k omari, ki stoji desno od velike omare s sesalci!
Kar pomeni za dijaka v učenju tega ali onega jezika slovnica, to je zanj v prirodopisu nauk o okostju. Z zanimanjem čita dijak vsak spis o živalih in Erjavčeve povesti o njih kar požira, ni mu pa zlepa bolj zoprnega kot poslušati dolgovezne razprave o okostju glave, trupa in okončin. Ker dobro vem, kako dijaka zaskeli, ako ga sredi zanimivega sestavka prekineš z vprašanjem: »Kaj je v tem stavku samostalnik in kje je povedek?«, sem toliko previden, da mu nikdar ne kvarim zanimanja do živalic z vprašanji: »Kakšne zobe
ima indijski tiger?«, »Kako se glasi formula za zobovje južnoameriškega mravljinčarja?«, »Koliko vretenc šteje krtov repek?« Prav nič se ne hudujem in tudi nobenemu ne zamerim, ako kar odskoči od omare, v kateri zagleda same kosti. Bog me varuj, da bi zdaj še začel naštevati vse, kar je videti v njej! Prepričan sem, da bom prav storil, ako samo na kratko ugotovim, da je omara polna kosti najrazličnejših sesalcev, ptic, plazilcev, rib in krkonov.
Zadnja omara, čije prebivalce si nam je še ogledati v drugi dvorani, stoji levo ob vhodu v dvorano.
Ej, to je zopet nekaj za prvošolčka! Ena ptica je zanj bolj smešna od druge in za vsako ima takoj pripravljen izraz iz obširnega leksikona svoje bujne in živahne domišljije. Srbohrvatsko ime za štorkljo je roda, kar je po mnenju prvošolca seveda krajši izraz za nerodo, žerjav je zanj zloženka za že rjav, žli-čarka bi po njegovem bolj zaslužila ime lopatarica in čaplja bi se morala imenovati brblja. Zares zanimiva je priroda in velezabavna prikazen v njej je prvošolec! Kaj vse sc bom od prvošolcev naučil šele v Zoo, če sem se že tu v muzeju naučil od njih opazovati prirodo s povsem drugega stališča kot sem jo do sedaj proučeval.
Zgornja polica omare, pred katero se gnetemo, je zasedena po ž 1 i č a r k i, dveh žerjavih, dveh črnih in treh belih štorkljah. Na drugi polici se za m a 1 o belo čapljo vrste štiri velike bele čaplje in š t i -r i sive čaplje, pod temi pa stoji na tretji polici cela jata nočnih čapelj. bobnaric in rjavih čapelj. Močno pomanjšana oblika bobnarice je m a 1 a bobnaric a, čije šest eksemplarjev jc nameščenih na dnu omare. Poleg male bobnarice razkazuje svojo lepoto rumena čaplja, za to pa se ponaša z narahlo navzdol upognjenim in kot svinčnik dolgim in tankim kljunom p 1 e v i c a.
(Dalje prih.)
134	Letnik	16	/	MENTOR / štev. 6
Knjige in pisatelji.*
1. Sv. Ivana.
Spisal Bernhard Shaw.
(Deloma po »Weltstimmcn«, I. Jliru., 1927.)
Bernhard Sliaw (izgov. Š6) je bil rojen dne 26. julija IH5C) v Dublinu; je torej Irec. Leta 1«76. je prišel v London, kjer je postal soustanovitelj »Fabian Society«, socialistične združbe za proučavanje in razširjanje Marxovega socializma. Obenem se je bavil z glasbeno kritiko. Tedne in tedne je presedel v knjižnici britanskega muzeja in študiral dan za dnevom samo dve deli:
*	Pod tem naslovom ho-čc »Mentor« svoje čitatelie opozarjati na dobre kn.iKe, v prvi vrsti take, ki imajo svetoven sloves, potem pa take, ki so za Slovence prav posebno važne; vobče bo navajal samo vsebino knjige ter včasih dodal kak miK-IjaJ, kako naj se čita; o plsatellili bo podajal samo najpotrebnejša obvestila. Pričenjamo z dramo B. Shawa, ker |o je izdala Slovenska Matica v Zupančičevem prevodu. Op. uredn.
Marxov »Kapital« ter partituro Rich. Wagnerjeve opere »Tristan in Izolda«. Pisal je sprva romane, ki jih niso či-tali. Leta 1892. je prvič stopil na deske, ki pomenijo svet, z dramo »Widowers Houses« (Hiše g. Widowerja). Pozneje je spisal še drame: »Obrt gospe War-ren«, »Junaki«, »Igre za puritance«, »Cezar in Kleopatra«, »Pygmalion«, »Major Barbara« i. dr., najbolj pa je zaslovela njegova »Sveta Ivana«. Igrali so jo neštetokrat v vseh glediščih; tudi čita se ta drama mnogo. Samo v Nemčiji je prevod (iz angleščine) do 1. 1926. doživel 80 izdaj!
B. Shaw v svojih dramah ostro kritizira (prav kakor Norvežan Ibsen) sodobno družbo; čisto po svoje pojmuje Shaw n. pr. oderuhe, junake ali svetnike. Ko je dne 16. maja 1. 1920. papež Benedikt Ivano Orleansko proglasil za svetnico, je Shawu prišla misel, da spiše
—	on, puritanec, protestant — o tej svetnici katoliške cerkve dramo. Čita-joč to dramo imej to-le pred očmi: S tem, da je katoliška cerkev Ivano proglasila za svetnico, ni (cerkev) nič rekla
o	»glasovih«, ki jih je po svojem zatrjevanju Ivana tolikrat slišala, in o prikaznih sv. Mihaela, sv. Marjete ter sv. Katarine, ki jih je — spet po svojem trdnem prepričanju — večkrat videla; cerkev je s proglasitvijo izrekla samo to, da je bilo življenje te deklice iz vasice I)omrcmy na meji Francije in Lotarin-gije, rojene v kmečki hiši 1. 1412., popolnoma v skladu z naukom katoliške vere, da se je popolnoma pravilno ravnala po svoji vesti, ki mora biti vselej in povsod naš najvišji sodnik. (»Boga je treba bolj slušati nego ljudi.« Ap. 5, 29), to je bil vedno zmisel njenega zagovora pred sodiščem, čigar člani so bili i duhovniki i lajiki, in ki jo je končno kot krivoverko po krivem — zlasti iz političnih nagibov, Iz uslužnostl napram Angležem — ob-
sodilo v smrt ter jo dalo 1. 1431., dne 30. maja, t. j. v sredo pred Sv. R. Telesom, na grmadi sežgati), dalje, da je vedno, tudi o najtežjih dnevih, ko je bila od vseh zapuščena, ostala pokorna hči cerkve, končno, da je Bog s čudeži, ki so spremljali njeno pot, potrdil njeno svetost. Tako katoliška cerkev. A Shaw? Dasi se v vseh 6 slikah (prizorih) vestno drži besedila zgodovinskih virov, vendar pa vse razlaga po svoje. Shaw je skeptik, t. j. ne veruje v čudeže, ampak si vse njeno delo razlaga naravno; ne veruje, da je bila Ivana od Boga poslana rešit Francijo; v opreki s cerkveno proglasitvijo trdi, da Ivana ni bila cerkvi pokorna, ampak upoma, sploh, da je bila prva protestantka! Bistveno idejo te drame (tragedije) bi v z m i s 1 u Shawovem izrazili morda tako-le: Kakor so ljudje še vselej vsakogar, kdor se je boril zoper njih ukoreninjene predsodke (verske, stanovske, narodnostne...) iz zavisti ali sebičnosti preganjali in celo v smrt obsodili, tako tudi tu: duhovniki (zastopnik škof Cauchon!) so mislili, da je, sklicujoč sc vedno naravnost le na Boga, ne pa na cerkev, krivoverka in s tem ruši cerkveno avtoriteto, plemiči (zastopnik Warwich!) Pa so mislili, da Ivana s tem, da proglaša kraljevo oblast za neposredno od Boga dano, ruši njih avtoriteto (plemstvo je smatralo kralja le za prvega med enakimi — prinius inter pares) — zato na grmado ž njo! In ako bi Ivana danes nastopila zoper predsodke naše dobe, bi jo mi P r a v t a k o obsodili. (Tako misli Shaw; to je zmisel epiloga!)
Iz vsega tega sledi, da je »Sveta Ivana« satira.
I.	slika.
Spomladi 1. 1429. Grad Vancouleur na meji Lotaringije in Šampanje. Vitez Robert zmerja oskrbnika, zakaj mu ne da kakor navadno jajec k zajtrku. Oskrbnik nato: Kure ne neso; ves grad ie začaran. Kriva je najbrž deklica, pri-šedša pred dvema dnevoma iz sela
Domremy. Na vsak način hoče od graščaka konja, vojno opravo in vojakov, da jih popelje pred Orleans, kjer je kraljevič Karel oblegan in tam Angleže prepodi, kraljeviča pa odvede v Reims h kronanju. Vitez Robert veli, naj deklica pride. Ivana vstopi:
ROBERT. Kaj si menila, ko si rekla, da govorita sveta Katarina in sveta Marjeta vsak dan s teboj?
IVANA. Saj govorita.
ROBERT. Kakšni pa sta?
IVANA. O tem vam nočem nič povedati; nista mi dovolili.
ROBERT. Fa ju res vidiš? In govorita s teboj prav tako, kakor govorim jaz s teboj?
IVANA. Ne, to je čisto drugače. Ne morem povedati, ne smete mi govoriti o mojih glasovih.
ROBERT. Kako praviš? Glasovi?
IVANA. Glasove slišim, ki mi govore, kaj storiti. In prihajajo od Boga.
ROBERT. Prihajajo iz tvoje domišljije.
IVANA. Seveda. Samo tako nam razodeva Bog svojo voljo.
ROBERT. Torej Bog ti pravi, prebiti orleansko oblego?
IVANA. In kronati dofena v rcimski katedrali.
ROBER T. Kronati do —?
IVANA. In Angleže pregnati iz Francije.
ROBERT. Nič drugega?
IVANA. Zazdaj ne, hvala na vprašanju, gospod.
ROBERT. Ali si kdaj videla angleške vojake v boju?
IVANA. Tudi oni so samo ljudje. Bog jih je ustvaril prav take kakor nas; ali dal jim je njih lastno zemljo in lastni jezik; in njegova volja ni, da bi hodili v našo deželo in poskušali govoriti naš jezik... Ce bi šla jaz zoper božjo voljo na Angleško in bi hotela Anglijo osvojiti, tam živeti in govoriti angleški jezik, bi planil hudič vame; in na stara leta bi trepetala, kadar bi se spomnila hudobij, ki sem jih počenjala.
Robert, izprva maloveren, se končno le vda, da da Ivani vojakov, ki naj jo spremijo k dofenu.
2.	slika.
Dvor dofena Karla. Dne 8. marca 1429. Ivana čudežno spozna izmed vseh navzočih kraljeviča, dasi v množici skritega. Končno potegne Ivana z vzklikom: »Kdo je za Boga in njegovo Dekle? Kdo je z menoj za Orleans?« vse
za seboj. (Nadškof, ki ne prizna čudežev, je pač — pisatelj sam, po njegovem je vsa vera le — poezija.)
III. slika.
Pred Orleansom na reki Loiri. Karlov poveljnik že dolgo zaman čaka, da bo pričel pihati zapadni veter. Ko nastopi Ivana, zapiha tudi zapadnik. To navduši Francoze, da planejo nad Angleže v mestu in jih zapode v beg. (Dejstvo hipnega zapihanja zapadnika je zgodovinsko'dokazano Vendar iz vsega prizora vidimo, da pisatelj čudežu ne verjame.)
IV. slika.
Cauchon in Warwich prideta v razgovoru do zaključka, češ da 'Ivana ruši avtoriteto cerkve in plemstva in da zato zasluži smrt. Cauchon trdi še več: Ivana je prvoboriteljica nacionalizma (»Francija Francozom, Anglija Angležem!«), s tem pa ruši internacionalizem, ki da je življenski pogoj Kristove cerkve. (Ta trditev je samo napol resnična: samo pretirani, samo tisti nacionalizem je protikrščanski, ki uči, naj sovražimo tuji narod.) Angleški vojni kaplan (pridigar) pa vidi v Ivani ne krivoverko, ampak čarovnico; zato zahteva grmado zanjo. (Ta angleški pridigar je zelo smešna in podla oseba; Shaw — kot Irec — sovraži in prezira Angleže ter jih 'ob vsaki priliki smeši.)
V. slika.
V	reiinski katedrali. Ivana je pravkar dovršila zadnji del svojega poslanstva s tem, da je dofena zmagovito pripeljala v Reims, kjer je pravkar minila slavnost kronanja. Množica se razhaja; Ivana ostane sama v foru za velikim oltarjem, kjer moli, od vseh zapuščena, da, že sovražena, ker vse nadkriljuje.
VI. slika.
Mesto Kouen, ki je v oblasti Angležev. Orad. 30. dan maja 1431. Sodišče... Člani: duhovski in svetni, vsi pod vplivom Angležev. Pripeljejo Ivano, vklenjeno v verige. (Kmalu po kronanju so jo bili namreč Burgundci, torej
lastni rojaki, ujeli in jo Angležem prodali za 10.000 Livres. Angleži so brezpogojno zahtevali njeno smrt.) Po dolgem zasliševanju ji končno stavijo vprašanje, ali hoče poveriti svojo pravdo cerkvi.
IVANA. Jaz sem cerkvi vdano dete. Poslušati hočem cerkev. S pogojem, da mi ne zapove nič nemogočega. Ce mi zapoveste izjaviti, da vse, kar sem delala in govorila, in da moje prikazni in razodetja niso od Boga, je to nemogoče: tega ne izjavim za nič na svetu. Kar mi je Bog dal storiti, v tem se nikdar ne umaknem, in kar mi je ukazal in mi še ukaže, tega ne opustim vkljub vsakemu živemu človeku. In če bi mi cerkev velela storiti kaj, kar nasprotuje zapovedi, ki jo imam od Boga, ne pristanem na to, pa naj bo karkoli.
Končno jo izobčijo in izroče svetni oblasti, ki jo nato takoj odvede na grmado.
Čez nekaj časa se pridigar vrne ter škofu Cauchonu in inkvizitorju popisuje njeno smrt; zvemo kako je prosila za križ in s klicem »Jezus« umrla; zgorelo je vse telo, le srce ni hotelo goreti. Pepel je krvnik stresel v Scino.
Epilog.
Leta 1456. (Tega leta je na ukaz papeža Kaliksta III. novo cerkveno sodišče Ivanino pravdo še enkrat preiskalo in sodbo iz 1. 1431. zavrglo.) Godi se ponoči v spalnici Karla Vil. Zbrali so se duhovi vseh, ki so bili pri sodbi 1. 1431. navzoči. Nastopi tudi brezimen »gospod« v klerikalni (!) obleki (naj li predstavlja papeža Benedikta XV?), ki naznani, da je Ivana zdaj proglašena za svetnico. Shavvovi Ivani se ta proglasitev zdi smešna. (Shaw smeši kanonizacijo kat. cerkve.) Na njena usta nam končno Sliaw — kakor smo že gori omenili kot poglavitno tendenco in idejo drame — pove, da bi sedanji ljudje z Ivano, če bi drugič prišla, isto storili.
Zanimivo bi bilo v kakem šolskem predavanju primerjati Schillerjevo »Dle Jungfrau von Orleans« in to Shavvovo; našli bi, da sc je Schiller kot romantik klanjal pred čudežnimi dogodki, Shaw pa je hladen skeptik, ki ne pripoznava nič čudežnega.	Dbv.
A\. PREZELJ:
Kemijske vaje.
Kemija! Lep in poučen ter za življenje koristen šolski predmet, a kaj vse to pomaga in koristi dijaku, ki ga iz stvarnih vzrokov dosledno uvršča med najtežje in najbolj zoprne predmete. Devetdeset je elementov, moj Bog, in to je mnogo, mnogo preveč za ub,;gega dijaka, ki naj pozna vse ne le po imenu, ampak tudi po njili neštetih, po večini vsaj zanj kaj neprijetnih svoj-stvih. In potem za vsak element toliko
simbol je zanka za dijaka, vsaka formula težka ali sploh nerazumljiva uganka, vsaka enačba gordijski vozel, ki ga najlažje razvozljaš, če ga še bolj zadrgneš. Paziti moraš seveda, da si ga ne zadrgneš na lastnem vratu. Ure in ure presediš v svetem premišljevanju o skrivnostnem poteku tega ali onega kemijskega procesa, vsak dan žrtvuješ nekaj ur, ki bi jih sicer lahko preživel pri nogometu ali nogobrcu, da si poglo-
9
V
im«
in toliko načinov njega dobave in pridobivanja! Da si zapomniš eno dobavo, moraš deset drugih pozabiti, kar je pač dovolj huda in velika žrtev za procvit in napredek v znanosti. Na vsaki strani, 'Ja, v vsakem odstavku kemijske knjigo in zvezka se človeku kar blede od samih simbolov, formul in enačb, toliko ic teh nerazumljivih čačk. Razumi, če nioreš in beri v njih to, kar baje predelujejo in radi česar so napisane. Vsak
biš znanje v alkemiji, sveti vedi naši, pa pride usodni trenutek, ko moraš l>red sodnim stolom izpričati, da si priden dijak, in ves trud se razblini v nič, torej v ono, kar se v šoli označuje s »cvekom«. Pravijo, da samo to verjemi, kar vidiš. Pa veruj potem v eksistenco plinov vodika, kisika, dušika ali kakor se že imenujejo! Brez barve so, brez okusa, brez vonja, so torej pravi duhovi. Kdor pa v te veruje, je babjeverec,
špiritist in špekulant. Zahtevati od dijaka, ubogega siromaka, naj veruje v nekaj, kar ni, je naravnost zločin, izvršen nad njegovo poštenostjo. Prosim! Dijak je skozinskoz pošten. Po nobeni božji in ne človeški postavi ni prepovedano »plonkanje«, s čimer hočeš samemu sebi dobro in še manj prišcpe-tavanje, ki je naravnost v zvezi in v skladu z zakonom: Ljubi svojega bližnjega ko samega sebe. Dijaka pač ne razume svet in nočejo ga razumeti šolske oblasti od razrednika do prosvetnega ministra. Pavze med učnimi urami so pismeno zajamčena pravica dijaka, se pa dogajajo obžalovanja vredni slučaji, da se jim skrajšujejo tudi pavze, ki so vendar čas oddiha in vsega, kar dijak razumeva pod tem izrazom. Toliko mimogrede v pojasnilo, da je tudi dijak človek in kot tak z neumrjočo dušo obdarovano bitje.
Kdo med nami ne pozna Skrema, ki se zanima za vsakega in kateremu je blagor bližnjega več nego lastna korist. Da ima včasili smolo, to ni njegova krivda, kar bi pač moral upoštevati tudi profesor, ki kar ne more doumeti duševnega razloga, da mu Skrem zamenjava kisik z dušikom, klor s fluorom, klorov vodik z žveplovim vodikom, atomsko težo z molekularno težo, Avo-gadrovo hipotezo z atomsko teorijo. To so malenkosti v primeri s posledicami, ki jih mora na duši in telesu pretrpeli nadobudni Joško.
Ali nima profesor prav nič srca, da zahteva od Reje rešitev naloge: »Koliko srebra dobiš iz 50 gramov srebrovega klorida?« Kakor da bi bil Reja res tako pohlepen po srebru! Revež je ves zadovoljen in srečen, če ve, da ima v žepu ubog dinarček, s katerim si more v pavzi kupiti dve žemlji. Srebra še videl ni, kako neki naj ga pridobiva! Nesmiselna je tudi naloga, ki jo je dobil črni Oblak in radi katere je zletel v klop najprej on, za njim pa še Otruba, Vok in končno še Vouk. »Koliko litrov vode nastane med eksplozijo enega he-
ktolitra vodika?« Bog varuj, da bi se res kaj takega pripetilo v svetem šolskem poslopju!
Toliko se mi je zdelo potrebno, da napišem kot žalosten uvod v veselejši del tega sestavka. Dijaku se hoče gibanja, ročnega dela in lastnega opazovanja. To zahtevajo njegove spočite mišice, to zahtevajo njegovi zdravi živci. Ko je razred najbolj stokal pod trdoto in specifično težo mineralov, ko se je že začel dušiti v strupenih plinih in sc taliti od samih eksotermijskih reakcij, je prišlo veselo in nepričakovano izne-nadenje. Otvorila so se vrata v kemijski laboratorij. Kdo sc prijavi h kemijskim vajam? Kdo se ne bi prijavil, komur je mar za napredek?
Nekaj prizorov s kemijskih vaj.
Prvi.
Zgovorni Kalaš, debeli Jezovšck In Kokolj, mali vsevedež, so imeli nalogo, izvršiti redukcijo bakrovega oksida z vodikom.
Vse priprave so šle po sreči in Kalaš je bil ves blažen v pričakovanju, da se bo zdaj ta črna snov spremenila v rdečkasto kovino. Kaj je Kokolja premotilo, da je začel segrevati cev z bakrovim oksidom prej, preden je iz nje odstranil zrak, mi je še danes nerazumljivo. Zažvenketala so stekla v oknih, drobci gazometra, epruvet in drugih posod so leteli in frčali po zraku. Groza in strah! Eksplodiralo je deset litrov vodika. Se danes hvalim Boga, da ni nobenega ubilo, dasi je vsem prav močno pretreslo centralno in periferno živčevje. Vodikova svojstva jim bodo ostala nepozabno v spominu, nikdar več pa jim ne pojde srbohrvaščina, francoščina, zgodovina in drugi predmeti, v katerih so pred nesrečno eksplozijo prav dobro napredovali. Kokolj je postal celo stoodstoten invalid v čitanju cirilice, za kar se mu izplačuje primerna trimesečna renta.
Drugi.
»Reja, kaj vendar delaš?« Bilo je žal
že prepozno. Kratkoviden in malce neroden je naš Reja, zato nas ni prav nič presenetila njegova najnovejša nezgoda. Med delom se je zagledal v muho na steni in najbrže premišljeval o neumrljivosti njene duše, pri tem pa popolnoma prezrl, da izliva koncentrirano žvepleno kislino ne v epruveto, ampak na — telovnik.
Tretji.
Nič in zopet nič. Substanca ne reagira ne na ta in ne na oni reagent. Dve uri je preizkušal Ferenc substanco z vsemi mogočimi sredstvi, končno pa mi je ves obupan javil rezultat svojega znanstvenega raziskovanja. »Substanca, ki sem jo raziskoval sploh ni nič.«
»Kj, Ferenc, zapomni si: Destilirana voda je tudi substanca, in to še celo jako važna substanca.«
Četrti.
Na prostoru št. 6 modruje Jaka: »če ni natrij, je kalcij, kalcij ne more biti, torej je litij ali stroncij. Nekaj je.«
»Aha! Že imam! Janez, povohaj in povej, če to ni amonijak!« In Janeza na štev. 7 bi kmalu vrglo, tako močno je potegnil vase nadvse blagodejni parfum.
Peti.
»Kalijeva spojina je prav gotovo. Glavo stavim, da sc ne motim,« se huduje Gašper, ki ne more in ne more Priti iz kationa na pravi anion. »Joža, kaj praviš, kaj je to: belo je, v vodi se ne topi, plamen obarva vijoličasto?«
»Ne nadleguj me in ne stavi mi ugank, saj vidiš, da tudi jaz iščem! Kako si že rekel? Belo je, v vodi sc ne topi, Plamen je vijoličast? Glej, tudi moje ni prav nič drugačno, oba imava eno in isto snov. Kaj neki naj bi bilo? Kalijeva spojina je brez dvoma, to si tudi ti ugotovil. Zdaj je le še veliko vprašanje, ali je klorid ali sulfat ali karbonat ali kaj drugega. Pri najboljši volji ne morem ugotoviti ne to in ne ono. Zares, čudna snov. Klorid ni in ne sulfat, karbonat tudi ni, fosfat pa že celo ne. če bi je ne videl, bi dejal, da ta substanca sploh ne obstaja. In vendar ob-
staja — meni v spotiko. Ne odneham pa ne, zdaj še nalašč ne! Poskusiva še enkrat od začetka. Torej, snov je bela. Jo tudi ti vidiš belo?«
»Da, bela je ko sneg.«
»V vodi se ne topi. Imaš ti morda vtis, da se je raztopila?«
»Saj vidiš, da je ostala neraztopljena. Nalij nanjo solne kisline! Mogoče jo bo zdaj vrag vzel.«
»Zopet nič. Kajne, da ni nič?«
»Pa še kakšen nič!«
»Ako ji tudi žveplena kislina ne bo prišla do živega, jo bom smatral za peklenski kamen, dasiravno vem, da to ni.«
In glej čuda, ki sta se ga ustrašila Gašper in Joža in vsa njuna okolica! Komaj je kanila kapljica koncentrirane žveplene kisline na snežnobelo snov, je začelo v epruveti prasketati in pokati ko da regljajo mitraljeze.
Katero substanco sta raziskovala naša dva junaka?
Šesti.
Pa še besedo o tem, kakšno mi je zagodel Marko, ta hajduk!
»Marko, kaj raziskuješ?« ga vprašam dostojno kot se spodobi dostojnemu človeku.
»To-le, kar vidite v kozarcu,« dobim za odgovor.
»Si že kaj dognal?«
»Nič.«
In bil sem še tako nepreviden, da sem mu začel pomagati. Preizkusil sem vse reagente, a tekočina je ostala ne-izpremenjena, prozorna in temnorumene barve. Marko je triumfiral, komaj, komaj se je še vzdrževal, da se mu niso usta razširila in odprla v — zaničevalen smeh. Misel, da sem se blamiral pred Markom, ki trepeta in se trese pred vsako kemijsko enačbo, me je spravila v obup in v obupu sem izpil požirek nesrečne tekočine. Joj! Skoraj bi mi bilo postalo slabo. To pa ne morda radi pijače, ampak zato, ker si Marko v laboratoriju kuha na državne stroške — čaj.
(Konec prih.)
Nagrade.
Tekma za nagrado. V zadnji številki Mentorja je na str. 110 priobčil prof. Iv. I>olenec 12 nemških heksametrov in razpisal nagrado 50 dinarjev za najboljši prevod teh verzov v slovenščino. Uredništvo je na razpis prejelo 12 odgovorov; tekmovali so: J. Gregorin, sedinošolec na 1. drž. gimn. v Ljubljani, Viktor Smolej, l. drž. girnn., Št. Vid n. Lj., Kornelij Lužnik, še stošolec na drž. gimn. v Mariboru, Umk Vinko, jurist, Zg. Šiška pri Lj., Stanislav Rojec, sedmošolec na II. drž. gimn. v Lj., Kr. Bradač, šestošolec na 1. drž. gimn. v Lj., Jož. Žabkar, dij., I. drž. gimn. v Lj., Mica Medvešček, Radeče pri Zid. mostu, Iv. Zupanc, uradnik v Lj., Mira Mastnak,
IV.	razr., inešč. šole v Celju. St. Mazi, Ze nutn in Sergej Kraigher, peto Soleč na II. drž. gimn. v Lj.
Od teli prevodov nobeden ne odgovarja vsem zahtevam lepe slovenščine in dobrega heksametra. Nekateri prevajalci niso prav razumeli besedila v originalu in so zato tudi marsikatero besedo napačno po slovenili. Največ napak je pa v tem, da si prevajalci niso bili na jasnem, kakšen naj bo dober heksameter po obliki.
Od vseh sta poslala najboljša — četudi ne brezhibna — prevoda St. Rojec In Vlkt. Smolej. Zato smo tudi nagrado razde delili in prisodili vsakemu po 25 dinarjev. (Nagrado dobita v uredništvu.) — Za vzgled navedimo tu prvih pet verzov v Rolčevem prevodu:
Nauk o vzgoji umetnost je, vendar vsa sredstva poučna in vsi postopki odrečejo, dokler ni prave
osebe...
Torej pa sam izobrazi pred vsem se v
možaka veSfiaka!
Prvo poglavje to v knjigi učiteljevih je
dolžnosti.
Pomni, v osebnosti sami vsa tajnost je
učinkovanja.
Ostalih sedem verzov pa tako, kakor jih je poslal Smolej:
Redkokdaj bo stvar od osebe ločil učenec; če kaj težav mu dela učenje, jezi se na tebe. Ce ta pa v časti ima, uči sc tebi na ljubo: Ti si učencem modrost, si vidna, utelešena
vednost,
živ si zakonik jim ti, po njem uravnavajo
dela,
svoje besede krojijo po njem. Zasluži njih
vero!
Mladini, vzorov potrebni, vzor bodi moža
poštenjaka! Sedaj pa še nekaj za smeh in kratek čas. Poleg prevodov, o katerih smo govo rili doslej, je prejelo uredništvo še tale dopis:
»Preložba za 5 0 Din.
18. prosenca 1929.
Vzrejba je res umetalnost, a vse podučive
pomoge,
ter vse ravnave ti nič ne Izdajo brez prave
osobe.
Najprej obdelaj se sam, da bistro glavic«
dobodeš!
Tole je prva razstava v knjigi: »Kaj mora
podučnlk«.
V	tvojem osobstvu leži vsa tajna celotne
dosežbe.
Redkokdaj im>re dečdk oddeliti stvar od
. osobe; dela li uk mu težave, na šolnika skrivšl se
gadi.
Rad če ima ga in marcu je nanj, le zanj se
trapil.
Vidiš, ti si za mladca vidljivo storjena
modrija,
ti si vzgledišče zakona morale v besedi in
delu.
Vreden se skaži otroške verjadi, osoba naj
bo tl
vredno zrkalo vsikdar za mladež
u/.orotrebdvno. Hostnik Jurij (psevdonim: Kumski)
I.	drž. gimn. V. v Ljubljani.
Za teh 50 Din sem tako gvlšen kakor zlodej za mojo dušo. Zato prosim za milostno sodbo.«
Ali je tale Hostnik Jurij — ne bo nam zameril, ako mu vkljub pripisanemu psevdo nlmu ne verjamemo, da W bilo to njegovo pravo line — ni Imenitno pogodil? Ta ša Ijivi prevod v Koseskljevl maniri nam Je napravil več voselja, ko vsi ostali skupaj. Tudi nagrado bi bil dobil, prisoditi mu Je nismo tnogll ali lwt»li samo zato, du bi se
zlodej ne mogel na to sklicevati in zahtevati njegove duše. Tako ga bomo zanjo le ukanili.
Kdo je dobil nagrado? Dne 16. jan. 1.1. dopoldne se je vršilo v uredništvu Mentorja žrebanje književnih nagrad za dijaške naročnike in naročnice, ki so bili pravočasno plačali list za tekoče leto. Tu objavljamo imena nagrajencev po vrsti izžrebanih nagrad, kakor so bile naznanjene v 4. štev. letošnjega Mentorja na str. 95 in 96. (V oklepaju je ime poverjenika, pri katerem je list naročen.)
1. Mastnak Mira, Celje (Lukman).
2.	Banfi Stefan, M. Sobota (Sever). — 3. Dermastja Marijan, Ljubljana (Glavač). —-4. Petrovič N., Lj. (Glavač). — 5. Zelko Ivan, M. Sobota (Sever). — 6. Logar Alojzij, Lj. (Lenče). - 7. Novak Angela. Celje. (Lukman). — 8. Rondič Alf., Gorica (Jurca). --9. Cerkvenik Albin, Lj. (Milčinski). —
10.	Kessler Joško, Borovnica. — 11. Vesenjak N., Maribor (Kotnik). — 12. Stojan N., Lj. (Glavač). — 13. Luskar Joško. Veržej. — 14. Drofenik Draga, Celje, (Lukman). 16. Jurger Ferdo, Celje (Lukman). — 17. Cerjak Vinko, Maribor.	18.	Sivec	Aloj-
zij, Trbovlje (Mešč. šola). 19. \Vetz Lud-mila, Celje (Lukman). - - 2d. Rode Vida, Celje (Lukman).	21. Hribar Franc, Ljublja-
na. 22. Herman Mariian, Celje (Lukman). — 23. Matič G„ Celje (Lukman). --24. Bregar Avg., Celje (Lukman). 25. Novak Henrik. Novo mesto.	26.	Zupan	Jože,
Trbovlje (Mešč. šola). 27. Kremžar Mari jan, Moste pri l.i.	28. Uršič Andr., Novo
mesto (Prešeren).	29. Štefko Janez. Celic (Lukman).	30. Papler Vilko. Lj. (Len
če). — 31. Nemec Ludv., M. Sobota (Sever). — 32. Benko Josip. M. Sobota (Sever). • ■ 33. Flajnlš P., Celje (Lukman).
34. Wurnlk N., Lj. (Logar). 35. Herfort Jože, Lj. (Glavač). 36. Brus Lojzka, L1,
•	37. Janež N., Martbor (Kotnik). 38. Val vi Fin., M. Sobota (Sever). 39. Bele N., Maribor (Kotnik).	40.	Pezdirc St.,
Novo mesto (Novak). —	11.	Germ	Jože,
Novo mesto (Turk). 42. Umk Vinko. Zg. Stška.
Nagrade smo že razposlali. Upamo, da ni kakšnih ponvot. Vsem srečnim dobitnikom ^ nagradam Iskreno čestitamo. Obenem se ua ponovno nallepše zahvaljujemo vsem cenjenim darovalcem, ki so edini omogočili, Ja je moglo uredništvo razdeliti med dlja-*tvo toliko In tako lepih nagrad. Hvala jim! In jih še prosimo, nal bi ostali Mentorju •udi v bodoče tako naklonjeni.
Literarni pomenki.
OnjuKin: Praviš: 'Čutim velikansko ve ■*elje do leposlovja In zdi se mi tudi, da kdaj kaj lepega napišem.« Ne bom oporekal. Ne kaj kaže. Verz tl silno gladko teče. Je pa —
morda še sam ne veš — posnetek po prebrani in že slišani pesmi. Pravim, morda še sam ne veš? Moraš pa se kot vihar utrgati v izvirno samoniklost. Glej:
V polja padle so meglice in zakrile mi stezice,
ki do Tebe mi drže.
In kot senca v dan večerna, padla tuga neizmerna v hrepeneče je srce.
Kje ste, kje ste, ceste bele?
Moje misli otopele blodijo v brezdanji mrak.
Kje ste, kje ste, nade smele? kot sopar ste izpuhtele ne doseže vas koTak?
Ali nam ne zveni nekaj podobnega že od prej v ušesu? »Je na Drave’ meglica, še nocoj dež pojde...« In prekrasna Župančičeva: »Ah, mladost ti moja, kam si se zgubila? Kakor da bi kamen v vodo potopila.«
V	»Noči«, ki bo objavljena, je najboljša ki tiča:
Pred mano je noč in za mano je noč in v srcu so misli moreče; kedaj, oh, kedaj nepoznana mi moč te strašne temine preseče?
A poglej, kako si postal plehek v tejle kitici: »Ah to zvonjenje — božično zvonje nje, / to je kot godbe nebeške brnenje, / to je kot rajskega petja zvenenje.« — To padanje v moči izraza in ponavljanje v drugi in tretji vrstici! Saj vidiš, da kar skeli in da se vzbujeno visoko estetsko občutje kar plazi, namesto da bi šlo do vzpona. Nobenega ponavljanja, nobena beseda ne sme biti odveč, vsaka mora biti »novo razodetje in presenečenje v estetskem ugodju.« Obetaš pa. Pa naslov si pozabil!
Taras Kazak;
Otrok joče...
Otrok joče, materi ni mogoče. (Krasno!) Na deskah sloni, žganje k ustnam drži, bol v prsih tišči, tišči,
V kotu ji lisa krvi s pljuči. (!)
Polnoč bije ura proč (ni!)
Iioni, bom. bom, bom.
Dvanajsti Ihti,
a očeta še ni.
Kje je, kje je, da ga ni?
Temna postava, cesto objema, blato grabi, vode išče, v grlu mu žge kot ognjišče.
»Zaklal boni, zaklal bom, otroka, ženo,
ona žganje lina, pa ga ne dl«
•	Odpri ml vrata, odpTil«
Z nožem na vrata prizvanja.
•Žganje sem ...«
Kaj v okno je palo, da je cvenknllo?
Ali je smrt s koso obenj zadela?
Zena v belem krilu
pride k možu na prag.
kri teče ji iz srca —
Rana široka za prsta dva.
Prva in »Nocoj« pa nista. »Mi Kremo« bo tiskana. Nočem je pa pridrževati le do takrat. Naj sledi: »Zima, zima, zima / po poti val dima, / vmes troje temnih postav. Oče — duh iz mrliških kosti. I Sin — potepuh, nič ga ni. / Mati — živa bol, / drži otroka na prsih.
Votle oči v palače uprte, / z dimom zastrte, / trpč, trpč, trpč...
Kam hočete, ubogi ljudje? / Kam, tak dan? — Mi gremo, gremo / v sodni dan. Z nami pojdi dim.
Mi gremo. — Mi smo bili lačni, / mi smo bili žejni, / mi smo bili nagi, / smo bili brez strehe / in brez utehe, / da bi podivjali.
Vi pa ste nas zaničevali. / Vi, vi, ki ste ljudje?
Ml gremo. I Vi pa ne vstanete oni dan, vi, ki	ste	ljudje. /	Na vas	gorč, / na vas
gorjč.	—	Jezik je	močan. Še se dvigaj	in
rasti!	V	pesmih,	ki sem	jih izpustil,	so
spet bolno cvcteče rožce.	Gotovo je,	da
je le bolečina, ki naredi človeka. A bolečina, ki jo obvladaš — v solncu. »Bolna žalost ni pesniško plodna. Pesem mora žalost uklenltl in obvladati. Bolne umetniške sposobnosti uničijo umetnika samega kot umetnika in kot človeka. Dalje je moje prepričanje, da je bolna literatura zločin nad človeško družbo.« (Mladi pesnik Joža Pogačnik.) Vso bolečino ožari s Soln-cem in vsako bol boš stisnil v biser.
Kalin: »Večerna pesem« je proza:
I	človek počiva ponoči, da dneva pozablja skrbi, pozablja življenja boj vroči, da zjutraj spočit se zbudi!
Marjanca: »Violinistu« je zelo občutena, tudi jezik obvladate, ni pa Izvirna:
Voda v Jački* je šumela, mesec je sijal na nebu Jaz ob oknu sem slonela, ko si tl pod njim Igral.
I>o tu je: »Soča voda je šumela, mesec je na nebu s’jal...« Naprej ste izvirni in verz gladko teče. Pa ni res: »mladostna sreča vsa sl preč-« Se kaj pošljite!
Ivan Hojko. Slabo. Ritem!
Alojz, prvošolec. Živahen sl. Praviš: »Ta pesem je moja prva, ki sem jo naredil,
*	Jačka je voda, ki pri Logatcu Izgine v zeml}o ln se pridruži Pivki.
delam že drugo«, kot oni deček, ki je rekel: »Enega karpa sem že ujel...«
Zima snežnobela, žena, ki brez dela se k nam odpravi, ptičke vse podavi.
Crni vran pa krakajoč gleda mrko v temno noč.
Kos zleti na suhe veje,
vrabcem se z veseljem smeje... (Ti naga-
jivec!)
Še tisto	pošlji,	ki jo že	delaš,	potem	pa
pošlji kaj.v	prozi.	Ali	pa	še	malo	počakaj.
Sedaj še ni,	morda	pa	bo.
t Vinko	Umk.
V	dalji zvenijo odmevi...
V	dalji zvenijo odmevi, zvonijo vranci v saneh,
v	vijolno bleščečih plasteh so zasanjani dnevi.
Ljudje zaspanci, vstanite na pot Matjažu naprot!
Njegovi so vranci v saneh.
Obetajoči je odšel študirat v Zagreb. Te dni pa je unirl v Zgornji Šiški. Njegova prejšnja ocena je pod V. U. Trpel je v tujini in ena sc mu je želja spolnila, da je prišel domov umret. Sedaj je na cilju. Vstal je in šel Matjažu naproti.
Vsem, ki »pišejo«, želi Mentor, da brez strahu pošljejo v oceno, da bodo vedeli na čem so, da se razloči, kaj jc zrno in kaj pleva. Za nekatere pride spoznanje, ki Je sicer hudo, zato pa tembolj' koristno.
Razno.
Današnja številka obsega samo 20 strani, ker je štela tretja 28 strani. Tako smo tisti povišek Izravnali. Odslej bodo številke obsegale spet po 24 strani.
J. 2., Ljubljana. Tvojega psevdonima nisem mogel prebrati, zato sem zapisal začetnico Tvojega pravega imena. — Odgo-voril bom na Tvoj dopis prihodnjič, ker radi pretesnega prostora v listu tega ne morem storiti danes.
Upravnikova žalost In njegovo veselje. Njegovo veselje so vsi naročniki, ki list o pravem času, redno in brez vseh opominov plačujejo, Hvala jim, to so dobri, pravi Mentorjani. Upravnikova žalost so pa naročniki, ki čakajo na nadležne opomine, pa se celo zanje nič ne zmenijo. Dragi ljudje, velecenjeni zamudniki, kako naj se list na tak način vzdrži? Saj bi vam iz srca radi pošiljali list zastonj, ako bi nas nič ne stal. Toda ml ga moramo plačati, sproti vsako številko, l^esodlte to in ne odlašajte z naročnino ne posamezniki In ne poverjeniki!
Karta zgodovinskega razvoja kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1804— 1918. Priredil A. Zavrl. Merilo 1:1,250.000.
V	dveh izdajali- Priročna izd. v cm 43X50, stenska izd. v cm 95X110. Zal. Oblastna zaloga šol. knjig in učil v Ljubljani, tisk. Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Odobrilo min. prosvete z odi. S- N. br. 19324 od 21. jun. 1928. Cena priroč. izd. Din 8.—, stenske izdaje na platnu Din 280.—. Priročna karta je že izšla, stenska pa izide koncem februarja.
Kaj nam karta nudi? 2e iz naslova je razvidno, da obsega zgodovinski razvoj samo od 1. 1804. dalje, ko je bila po srbskem vstanku dana prva osnova za svobodno narodno državo. Tu torej prireditelj začenja in prinaša za Srbijo v posebni 'barvi takratni beograjski pašaluk, nato v drugi bar-
vi	pridobitve iz 1. 1833., pridobitve iz 1878, iz 1913 In pridobitve po 1. 1918. Na sličen način Ima za Črno goro najprej njen obseg
I.	1804., nato pa pridobitve iz 1. 1859., 1878. In 1913. Na ozemlju bivše Avstro-Ogrske Ima zaznamovane Ilirske province, Vojno Krajino, Srbsko Vojvodino, avstrijsko-ogr-ske kronovinc, pridobitev iz 1878. in leta 1918. osvobojeno ozemlje. Na karti so dalje označena vsa važnejša bojišča v tej dobi (n. pr. Sarajevo 1878 itd.), sedanja državna meja, meje bivše kraljevine Srbije in Črne gore ter meje avstr.-ogrskih kronovin.
Vse to nam kaže, da je karta vsebinsko zelo bogata, pri tem pa nikakor ni prenatrpana s kakimi nepotrebnimi podrobnostmi. Je zelo pregledna, tako da moreš spoznati že na prvi pogled, za kaj gre- Posamezne pridobitve in ozemlja so podana v Srbiji v polnili barvali, drugod so označena zelo vidno po takratnih mejah. Reči moramo, da se je prireditelju naloga Izvrstno posrečila, da pa gre posebna hvala tudi
Jugoslovanski tiskarni, ki je izvršila tisk, kar zadeva tehniko, v popolno zadovoljnost založnice.
Komu je karta namenjena? V prvi vrsti pač šolam:	srednjim, meščanskim,
osnovnim, strokovnim kot pomoč pri zgodovinskem pouku. Saj doslej nismo imeli nobenega takega pregleda, tako da je izpolnila karta občutno vrzel. Historični atlanti, ki so sedaj pri nas v rabi, so prav z ozirom na našo državo p-olni nedostatkov in večinoma razvoja preteklega stoletja, za nas najvažnejšega, sploh ne upoštevajo. Tudi cena jim je tako visoka, da se ne morejo splošno uvajati. Vsemu temu odpomore naša karta. Ozira se samo na to, kar je za nas najvažnejše in cena priročne izdaje, ki prihaja za učence v poštev, je tako nizka, da jo foo zmogel sleherni učenec kakršnekoli šole". Prav tako nizko je odmerjena cena stenske karte za šolske sobe in urade. Pa ne le šolam in učencem, karta bo hodila prav tudi ^sem drugim izobražencem, ki se količkaj zanimajo za domačo zgodovino. Kar vzemi v roke Kranjčevo Zgodovino Srbov ali Malovo Zgodovino slov. naroda in jo prebiraj z našo karto pred seboj, pa boš takoj spoznal, kako vse drugače ti bodo stopili pred oči zgodovinski dogodki!
Karta je tako z ozirom na zgodovino splošno uporabna in je želeti, da bi si io nabavile čim prej vse šole in vsi prijatelji domače zgodovine.
ŠAH.
Problem št. 4.
Ta študija, ki se je pokazala v resnično odigrani pairtiji je zelo zanimiva. Medtem ko se je črni že veselil zmage, mu je pripravil beli peklenski načrt. S katero potezo? Bell:	Črni:
Kb2	Kb4
Dal	Df8
Sel	Sb3
a4, e4
Beli vleče in dobi.
Rešitev problema št. 3.
I.
1. Db8—b5	f5—f4
2. f2—f3	Ke4—f5
3. Db5—d7 mat.
II.
2 .----- Ke4—d4
3. La5—c3 mat.
Tudi na dve ostali možnosti je mat. Pravilno	sta rešila Leop. Govekar,
Križe in Repič Anton, Kočevje.
Demant.
(L. I., Celje.)
a
a	a
b b č d	e	h	i	i
i i	k	k	k	k
n	n	n	n	o
r s t u u v
b
d d
i
k
o r t u v
1. soglasnik, 2. pripadnik divjega naroda, 3. lovec, 4. pleme v Alpah v rimski do bi, 5. ?, 6. zapisnik, 7. denarni zavod, 8. morska žival, 9. soglasnik.
V	srednji vrsti navzdol in vodoravno dobiš jugoslovansko luko.
Rešitve do 28. februarja t. I. na uredništvo. — Nagrada:	»Samouki	knji-
go v e z«.
Rešitev ugank v štev. S.
Mreža. 1. Polotok, 2. kolovoz, 3. vodo vod, 4. nosorog, 5. zobobol, 6. monolog.
Računska naloga.
392	366	364	386
378	372	374	384
370	380	382.	376
368	390	388	362
Prof. dr. V. B.
Narisal !;r. Uršič.
Zlogovniea.
(Jan, Maribor.)
Am. Ik, burg, ca, dam, de, din drid, e, fi, gen, ha. je, ka, ko. kov, kra, ma, me, nik, no, o, pen, ra, re, ren, sc, sa, ster, slo, ši, vo, vo.
Sestavi iz (eh zlogov imena devetih mest v Kvopf. Ce jih postaviš pravilno dni go pod dingo, tl dajo prve črke ime slov. pisatelja.
Rojstno leto Primoža Trubarja 1508.
Prav so rešili: Celje: Prah Leopold, Baftno (mreža), Berger Fr., Treinerje (mre ža), Zofija Požuti (mreža): Grosuplje: Fr. Adamič; Kočevje:	Pet. Kump in
Ant. Repič:	Laško:	Mira Mastnak:
Ljubljana: Vinko Paplcr (mreža), Žakelj Filip, .larc Vojteh, Gabrovšek Julij, Terseglav France, Kraigher Vito, Moste, Hočevar Anton in Rad. Radešček: Mar ibor: Rostohar Franjo, F.dm. Mom (mreža), Fr. Modrinjak in Društvo »Slomšek«: Mur s k a Sobota: Skrabar Janez In Ska far Ferdinand; Ponikva ob juž žel.: Lesk j var Valter (mreža): Rimske p 1 i c e : Bogdan Majer; Studenci Mariboru: Jug Franjo; Tržič: lita Toporiš in Fanica Pirc (obe računska naloga): Ve ržej: Lovro Jan; Zidani most: Birsa Anton.
Nagrado Je dobil Rostohar Franjo v Mariboru.
I o
pri
Me
Knjigarna
Nova Založba
Trgovina s pisarniškimi potrebščinami
r. z. z o. z.
v Ljubljani, na kongresnem trgu
priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro vsakršnih šolskih in pisarniških potrebščin, vse knjige za šole, zvezke, pisalno in risalno orodje, barve, papir za risanje in za načrte itd.
Kdor kupi za 100 Din, dobi na izbiro: Podobe iz sanj (Cankar), ali dramo Kasijo (Majcen), ali pesmi Tristia ex Slberla (Mole) kot dar. — Pri Novi Založbi je izšla Literarna veda (dr. Keleminova).
Trgovske knjige in šolski zvezki.
Vedno v zalogi: glavne knjige, amerikanski jour-nali, štrace, spominske knjige, bloki, mape i.t. d.
Na debelo! Na drobno!
ANT. JANEŽIČ
LJUBLJANA
Florijanska ulica št. 14
Knjigoveznica, industrija šolskih zvezkov in trgovskih knjig.
Ljudska posojilnica
reg. zadruga z neomej. zavezo v LJUBLJANI
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter “brez vsakega odbitka.
Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog.
Hranilne vloge znašajo nad UO milijonov Din.
TISKARNA SLOVENIJA
DRUŽBA Z OMEJ. ZAVEZO
V LJUBLJANI
WOL FOVA ULICA ŠT. 1
IZVRŠUJE VSA V TISKAR. STROKO SPADAJOČA DELA
PO ZMERNIH CENAH
W4T
ČASOPISI, KNJIGE, BROŠURE, VABILA, PLAKATE ITD. ITD.
::	USTANOVLJENA	LETA	1889.
Telefon Slov. 10.	PoStni	ček.	10.533.
Staje vložeuegau dearjau nad 300 milij. dinarjev (1 milijarda iu 200 milijonov kron.)
Mestna hranilnica ljubljanska
(Gradska štedionica)
LJUBLJANA, Prešernova ulica
sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti.
Jamstvo za vse vloge in obresti,
tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar iiedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar.
Naši rojaki v Ameriki
nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen.