obeh spisih tako razrušeno, da vidimo v njih le oseben dokument in čujemo le oddaljene odmeve iz drugega sveta... Založnik S. B. Cvijanovič zasluži pohvalo, da je obe knjigi izdal v opremi, ki naj bi bila vzor pri avtorjih, kateri bodo pogosteje v rokah čitateljev nego Vučo in Ristič. B. B. KRONIKA f Pesnik Antonin Sova. Mislim, da je bilo v osemdesetih letih preteklega stoletja, ko se je v češki literaturi pojavil nov pesnik. Podpisoval se je prvotno «Ilja Georgov». Naš češki jug je domovina fantastov in sanjačev. Bil vam je to zasanjan poet, ki ljubi svoj mili rodni kraj in v melodičnih verzih pripoveduje o svojih sanjah in hrepenenju, o svojih bolestih. Res je, da spominja — kakor ni drugače mogoče pri mladih pesnikih — malo na Coppea, ki je bil tedaj v modi. Ni trajalo dolgo, da je našel svojo noto in svojo besedo. «Senzitivist in vizionar», pravi o njem dr. Salda, ocenjujoč njegovo delo. «Strasten vztrajnež», doda prof. Vodak. O tem priča naglo napredovanje, s katerim piše svoje knjige. Leta 1890. izda «Realisticke sloky», čez leto dni «Kvety intimnich nalad», leta 1893. knjigo «Z meho krajo in čez leto dni spet «Soucit a vzdor». Iz njegovih knjig spoznate češko življenje in življenje češkega pesnika. Prepolne so bolečine in žalosti, ki pa ne ihti potihem, temveč buri proti družabnim krivicam. V njih je malo veselja in smeha, kakor ni bilo v tem času veselja v češkem življenju. V njih je toliko sočutja s ponižanimi in razžaljenimi kakor pri Dostojevskem. Pa vendar najdete v njih nepresežno nežnost in pravo pristno poezijo! V tej dobi se je oddaljil od realizma, od svojega tovariša Macharja, in se približal Bfezinovi poeziji. To se vidi že v knjigi: «Zpevi dnešku a zitrku» (1905). Naslednja knjiga «Lirika života a lasky» (1907), je bolestna izpoved našega pesnika. Življenje mu je dalo zgolj dar poezije. Drugega nič. Njegov zakon je bil nesrečen, dolga bolezen ga je napravila mučenika ter ga za dolga leta priklenila na posteljo v samotarski izbi. Tam sanja, čita in neumorno zasleduje češko življenje. Prečitajte si, kako odgovarja ta telesno bolni pesnik z mogočno, razgnevano besedo Theodoru Mommsenu, ki je z germansko pohlepnostjo in nečlovečnostjo sramotil njegov ljubljeni narod! Nobeden naših pesnikov ne bi bil mogel najti tako pravičnih in strastno protestirajočih besed zoper to nemško oholost. (Ta pesem je bila preložena v poljščino, italijanščino in celo v nemščino.) V poznejših letih se ublaži in polagoma umiri njegovo nemirno bolestno srce. A to ni morda enostavno pozaba in nazadovanje: to je doba žetve in trgatve dobrega gospodarja. To se vidi v «Zapasech a osudech» (1910), a imenoma v knjigi «žne». Po vojni je izdal «Zpevy domova». V njih je zapel, kaj je trpela češka duša v teh časih, kako je sanjala in upala. Njegova poezija zre zdaj mirno na življenje, ki gre s svojim korakom in ki se ne da odvrniti s svoje poti z nobeno človeško silo. Z mirnostjo filozofa, včasi tudi z ironičnim nasmehom: «vse je zaman». Njegova proza «Povidky o menši cesty», «Kolobech starosti», «Pankrac Bude-cius kantor», «0 milkovani a zrode» (pendant k Liriki ljubezni in življenja), «lvuv roman», «Toma bojar» po svoji lepoti ne morejo vzdržati ravnovesja z lepoto njegovih verzov. Te verze Arne Novak duhovito primerja z godbo pravkar umrlega mojstra Janačka. Sova je bil lirik v pravem pomenu besede. Neutruden, svež vse do svoje smrti. Češki človek s svojimi nagnenji, borbenostjo, resignacijo, s svojimi tugami in 701 žalostjo! Morda porečete, da ni pustil za sabo pesniške šole. A ni je pustil niti Petr Bezruč, ne zapusti je Machar, niti Bfezina. Kajti bili so vsi: edinstveni in neposnemljivi. Sova se je rodil 26. februarja 1865. v Pacovem iz godbeniške rodbine. Po univerzitetnih študijah je postal uradnik praške občine ter vstopil v službo kot knjižničar mestne biblioteke. Cesto sem ga obiskal. Duševno do poslednjih svojih trenutkov krepak in svež, zasleduje z neobičajnim zanimanjem vse, kar se je tikalo našega narodnega življenja. Le pogled na to telo, izhirano in ovienioglo, je bil nekaj žalostnega. Ni mogel brez pomoči vstati s stola. Kos Prometeja! Umrl je na škodo svojega naroda v svojem dragem rodnem mestu, kamor je prihajal vsako leto, dne 16. avgusta 1.1. Pokopan je bil na stroške mesta Prage s častmi in solzami vsega naroda. In Sova je bil vreden teh solza. Mi pa se vprašujemo s Shakespeareom: Kdaj pride mu enak...? Stanislav Zima, Praga. Razstava bratov Vidmarjev in Tineta Kosa. (XIX. umetnostna razstava «Sloven-skega umetniškega društva» v Ljubljani. Jakopičev paviljon. 3.—17. junija 1928.) — Ob istem času, ko je na velesejmu «Umetniška Matica» s svojo retrospektivno smotro pokazala pregled delovanja umetniške generacije, ki je v letih 1918.—1928. položila temelje naši moderni umetnosti, so v Jakopičevem paviljonu priredili razstavo trije člani «Slovenskega umetniškega društva>, slikarja JNande in Drago Vidmar in kipar Tine Kos. Vse tri smo zadnjič videli v Ljubljani na velesejmski razstavi jeseni leta 1926. JNapredek bratov Vidmarjev od zadnjega nastopa je viden, dasi ni enak pri obeh. Razmerje med njima se je v bistvu ohranilo neizpremenjeno. Starejši, JNande, se je po koncepciji še bolj očitno dvignil nad brata. Njegova slikarska osebnost se je tudi oblikovno razvila visoko preko nekdanje stopnje, dočim Drago ne kaže posebnega napredka v obvladanju tehnike. Dočim sta prej gojila nekakšno ploskovno primitivnost v liniji in barvi, polagata zdaj važnost na plastiko predmetov, ki naj da njihovim likom videz resničnosti, objektivnosti in logičnosti. Ta «novi realizem» naj bi značil zmago nad oblikovnim simbolizmom in subjektivnim idealizmom tako zvane ekspresionistične smeri, ki ju je rodila. Gotovo je, da N a n d e v zadnjem času doživlja vse bolj čutno, to je: umetniško, in da je v njegovem odnosu do sveta več radosti. Čisto razumljiva posledica tega izpremenjenega duhovnega stanja je, da mu je paleta postala bogatejša na sočnosti in toplini barv. Namesto zamolklih (modrih, zelenih, sivih) enotnih tonov se pojavljajo žive barvne vrednote. Najboljše so v tem pogledu pokrajine. Motivno so slične nekdanjim, vendar je v njih opaziti celo že dokaj čuvstvene gorkote, ki si jo prej zaman iskal, in mnogo okusa v določitvi nastrojenja. Gradnja je mestoma še ohlapna, da razruši potrebno enotnost slike. Premalo kompozicijske zgnetenosti kažejo akti, ki očitujejo tudi precejšno nejasnost v poznavanju anatomskih vrednot. Teh trdot in nedo-statkov v oblikovanju modela gledalec ne bi tako moteče občutil, da ni hotenje, podati predmet čim bolj realistično, tako očividno. Izmed del večjega obsega je gotovo najjačji «Portret brata», to po izgradnji prizora, po diskretnem barvnem sožitju in po zadržaju. Tudi portretna slič-nost je dobro pogojena. Morda še boljša v tonu je slika «Zlatka», kjer je slikarska tehnika prav posebno izdelana, čeprav otroški značaj ni povsem zadovoljivo podan. Slabotnejši je «Portret pesnika Seliškarja». Koncepcija ni enovita, v nekih podrobnostih gre naturalistična vestnost do malenkostnih skrajnosti, drugod (n. pr. roke, hiše v ozadju) jo nadomešča lahkotna primi- 702 tivnost, ki ni brez spomina na slovite vzore, Picasso i. dr., le da ni utemeljena v celotnem zarodku. Čemu naj pa služijo ceneni efekti, kakor n. pr. napis na knjigi, ki jo portretiranec drži v roki, ne vem. Nekaj podobnega kaže «Tiho-žitje z vazo» njegovega brata. Take modne muhe ne pričajo o posebni resnobi. Drago Vidmar je trši in okornejši v obliki, v barvi izbira kontraste. Intelekt pri njem še bolj očividno vlada nad duhovnostjo. Vendar je v njegovih delih več stilizacije, nego naturalističnega podajanja. Poedina, kakor n. pr. tihožitja, deloma tudi akti («Poluakt»), kažejo, da se še ni izvil iz oblikovnega ekspresionizma. Pokrajine so delane vse po nekem, danes na Francoskem zelo razširjenem načinu, ki pri primernem čuvstvenem sodelovanju dopušča izredno delikatne barvne učinke. V portretu je Drago Vidmar namenoma brutalen, skoro groteskno točno označuje modelove posebnosti, a le bolj vnanje. Zdi se mi, da gre njegov razvoj skokoma, sunkovito, dočim poteka pri Nandetu, ki z večjo lahkotnostjo obvladuje obliko, razvojna črta dosledneje in v pravilno smer. Občutek izmučenosti in hladne razumske konstrukcije Časih navda gledalca s težo moreče neurejenosti, skoro kaosa. Preveč vidno je stremljenje biti moderen, nekonvencionalen v oblikovanju, premalo pa je osebne prepričanosti in nujnosti. Prevladovanje intelektualnega delovanja je najznačilnejša poteza obeh Vidmarjev. Njihove slike izražajo premalo prvinskega doživljanja, premalo neposredne, čutno prikazane življenskosti. Tudi najbolj zanimiva oblika sama trajno ne more privlačevati, ne more ogrevati. To so slike predstav o predmetih, ne slike predmetov samih, podobe pojmov in naziranj o življenju, ne življenja samega. Zato na srce ne delujejo, ne govore gledalčevi duševni notranjosti. Preko dekorativnosti se povzpno le posamezna dela. Vidmarjema sličen po značaju, dasi umetniško neprimerno zrelejši, je kipar Tine Kos. Razstavil je dvajset del srednjega in malega formata, skoro vsa izvršena v ne premočno žgani glini. Osnovna poteza njegovih soh je pasivna statičnost in negibnost modelov. Nič notranje napetosti ne izražajo ti kipi, ki se zde otrpli, kakor brez možnosti prebujenja. In vendar je baš v ujetju gibanja, v fiksiranju zagona, v bogato nakopičenih možnostih razvoja in stopnjevanja izraza višek plastične stvari-teljnosti. Kos gleda in gradi telesa v grobih masah brez detajlne izvedbe. Ta hotena slogovna preprostost ga nujno vodi v dekorativno kiparstvo, to v taki meri, da se zde njegovi liki nekako reducirani na zgolj arhitektonske elemente. Troprostorninsko zadržano, a do skrajnosti napeto aktivnost sreča varno le poredkoma. Po večini Kosova dela, v prostoru osamljena, ne nudijo od vseh strani zadovoljivih pogledov. Potrebujejo ozadja, da dosežejo svoj bolj arhi-tektonsko-slikoviti učinek. Kjer Tine Kos upodablja model v akciji, je najboljši. Pokojnost se mu pre-rada izprevrže v utrujeno in slabokrvno pozo. V prvo vrsto spadajo naj-krepkejša dela: «Majda», «Mira» in «Težak». Kažejo slogovno enotnost pojmovanja in osebno prepričevalnost, so življenska, a ne banalna. V razporeditvi mas je vidna neka monumentalnost, ki jim daje preko neznatnega formata višjo pomembnost. Posebno prvo, kip dekleta, ki nese z levico tovor, je delo nemajhnih kvalitet. Zanimiv je starejši kipec sedečega «Dekleta», ki je sicer močno dekorativno stiliziran, pa vendar trpke gracije, ki jo sicer redko srečamo. Manj zanimivosti je v veliki «Kmetici» in «Portretu mladenko, ki delujeta le kot težka, neorganizirana masa. Tudi veliki dekorativni relief 703