LETO XIV. ST. 36 (664) / TRST, GORICA ČETRTEK, 8. OKTOBRA 2009 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Andrej Bratuž Nov korak za Evropo Čeprav je z ustanovitvijo Evropske unije ideja združene Evrope že "meso postala", je danes pot do njene polne uresničitve še dolga in negotova. Nelahka uresničitev evropskega združevanja pa je prav te dni doživela pozitiven korak naprej. Naj spomnimo, da je lani na referendumu Irska zavrnila odobritev Lizbonske pogodbe, ki je ena temeljnih listin za stabilizacijo in razvoj Evropske unije. Nekaj podobnega se je še pred leti zgodilo tudi v Franciji in na Nizozemskem, kar pa se je danes že uredilo. Zdaj pa so irski volivci o tem spet glasovali na referendumu. Glasovanje je bistveno spremenilo prejšnji položaj, saj je nad 67% volivcev pogodbo odobrilo. Sedaj sta samo še dve državi, ki pogodbe nista odobrili. To sta državi nekdanje vzhodne Evrope, in sicer Poljska in Češka. Zlasti slednja velja za evroskeptično. Medtem ko je poljski predsednik Lech Kaczynski izjavil, da bo odobril Lizbonsko pogodbo, pa se njegov češki kolega Vaclav Klaus še vedno obotavlja, čeprav je parlament pogodbo že odobril. Toda poglejmo, kaj pravzaprav ta pogodba predvideva. Ne bomo se tu spuščali v vse sicer važne podrobnosti, ogledali si bomo le najvažnejše. Lizbonska pogodba predvideva predvsem funkcijo predsednika Evropske unije, ki je danes še ni (Evropska komisija je nekaj drugega). Ta naj bi dve leti in pol izvrševal to novo funkcijo. V mednarodni javnosti se že veliko govori o osebi novega predsednika. To naj bi postal nekdanji britanski laburistični premier Tony Blair. Zanj so med drugim že francoski predsednik Nicholas Sarkozy, pa tudi nemška kanclerka Angela Merkel in še kdo. Vsekakor bi ta izbira verjetno res bila možna. Nadalje se tudi predvideva figura evropskega zunanjega ministra, ki bi skrbel za poenotenje zunanje politike EU. Med drugim pogodba predvideva možnost za izstop države iz Evropske unije. Tudi odnos z Evropskim parlamentom ima tu svojo težo. Kaj je bistveno novega v procesu evropskega združevanja? Zgodovinski očetje evropskega združevanja, kot so bili K. Adenauer, A. De Gasperi, J. Monnet, R. Schu-man in drugi, verjetno niso računali na možne korake in razkorake v odnosih med članicami. Unija je namreč v začetku obsegala v bistvu šest držav (Italija, Zahodna Nemčija, Francija in države Beneluksa, namreč Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg, kasneje pa še Velika Britanija). Poglejmo nekaj zgodovinskih predhodnikov Evropske unije, ko ta gotovo še ni obstajala. Že rimsko cesarstvo je v zamejstvu nekak zgodovinski predhodnik evropske ideje, čeprav je ta še plod osvajalne politike Rima. V srednjem veku je to gotovo bila država Karla Velikega, ki je doživela v 9. stoletju tudi papeški blagoslov. V dobi razsvetljenstva, v 18. stoletju, pa so se francoski politični filozofi, zlasti Rousseau in Voltaire, zavzemali za neko evropsko nadnarodno družbo. Časi pa gotovo za to še niso bili zreli. V 19. in 20. stoletju pa se spet pojavljajo novi evropski načrti, ko Mazzinijeva "Gio-vine Europa" (Mlada Evropa) in še kasnejša Paneuropa, ki si jo je v začetku 20. stoletja omislil grof Coudenhove Kalergi. Vsi ti so v glavnem številni zgodovinski predhodniki Evrope, ki se je začela oblikovati po drugi svetovni vojni vse do našega časa. Opereta Grofica Marica ob 50-letnici Zveze slovenske katoliške prosvete Foto A. Lasorte Giampaolo Crepaldi je nov škof "Ne bomo se vdali vsesplošnemu poplitvenju moralnih vrlin!" TRŽAŠKA CERKEV Slavistični kongres V Monoštru je bil letošnji Slavistični kongres, ki ga je zgledno pripravila prof. Irena Novak Popov Sprevod, ki je spremljal nadškofa Crepaldija, je prispel točno ob 16.30. Pred stolno cerkvijo je nadško- Poaovor v Prof. Tomaž Simčič, i Jj vodja Urada za slovenske šole, je spregovoril o sedanjih problemih in prihodnosti '.V šolskega sistema fa pričakal njegov predhodnik, msgr. Ravignani, ki ga je pospremil v notranjost svetišča, kjer ga je že čakala velika množica vernikov, predstavnikov javnih in vojaških oblasti, sorodnikov in vernikov iz kraja Villadose, kjer je bil nadškof Crepaldi 17. julija 1971 posvečen v duhovnika. Vhod cerkvenih dostojanstvenikov v cerkev sv. Justa je spremljalo petje stolnega zbora pod vodstvom prof. Marca So-fianopula, ki je za novega vodjo tržaške škofije napisal himno Ecce Sacerdos magnus. Slovesno bogoslužje je potekalo ob prisotnosti kardinala Angela Scole, beneškega patriarha in predsednika škofijske konference za FJk, Veneto in Tridentinsko Gornje Poadižje, kardinala Renata Raffaela Martina, predsednika Papeškega sveta za pravico in mir, koprskega škofa Metoda Piriha, koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka, goriškega nadškofa Dina De Antonija, Paula Kiriukija, škofa iz Embuja v Keniji, in nekaterih drugih italijanskih škofov; poleg vodij pravoslavnih cerkva v Trstu sta bila prisotna še srbsko pravoslavni metropolit em. Jovan Pavlovič in luteranski pastor Dieter Kampen. Bližino so novemu tržaškemu nadškofu izkazali še člani tajništva Papeškega sveta za pravico in mir, ki jih je msgr. Crepaldi - do pred nedavnim tajnik sveta -zapustil po imenovanju na čelu tržaške škofije. /stran 4 Igor Gregori Potem ko je v nedeljo, 4. oktobra, sodni škofijski kancler prebral latinski izvirnik - nato še italijanski prevod -apostolskega pisma, s katerim je sveti oče imenoval msgr. Giampaola Crepaldija za novega tržaškega škofa, je apostolski administrator škof Evgen Ravignani ob 16.50 izročil nadškofu Crepaldiju škofijsko palico, simbol, s katerim dušni pastir vodi vernike svoje škofije. Apostolski administrator škof Ravignani je tako predal novemu škofu tržaško Cerkev, njene lepote in radosti, težave in upanja. Ali bo znal novi škof prepričano upoštevati smernice etičnega in nazorskega prepričanja, ki ga je jasno izpostavil v svoji homiliji, in to v našem mestu, o katerem je nekdanji škof Ravignani menil, da, čeprav nikakor ne presega meje laiciz-ma, ohranja še vedno svojo zdravo laično dušo? Kakšen bo odnos in kakšne bodo poteze, s katerimi bo msgr. Crepaldi jemal v pretres slovensko narodno in versko skupnost? Kaj lahko pričakujejo Slovenci od njega? Gotovo je bil prejšnji škof Ravignani dober poznavalec tega okolja in je znal etično in diplomatsko vzpostavljati ravnovesje med spomini, ki so nekoč, danes sicer v manjši meri, oddaljevali tu živeči etnični skupnosti, ki pa - včasih se to premalo poudarja - sta si isti v veri. To je izpostavljal msgr. Lovrenc Bellomi, msgr. Evgen Ravignani je ta načrt nadgrajeval; oba sta to podlago, prevetreno v burji spomina na nekdanjo naravno odprtost pristaniškega mesta, skušala čim bolj širiti in tako sta razbremenila tržaško stvarnost teže njene zgodovine. Msgr. Crepaldiju gre voščiti, naj nadaljuje v tej smeri. Verjetno mu to želijo verniki slovenske narodnosti in dobri ljudje, ki jih v Trstu ni malo... Svet okrog nas NOVI GLAS Mladi skupine Prihodnost so pred dvema tednoma priredili debatni večer, na katerem se je porodila ideja o novem skupnem zastopstvu naše narodne manjšine v Italiji, ki je imelo svojo prvo sejo v ponedeljek, 5. t. m. Prisotni so bili senatorka Tamara Blažina in Štefan Čok za slovensko koordinacijo Demokratske stranke, Igor Gabrovec in Damijan Terpin za stranko Slovenska skupnost, Bruna Zorzmi Spetič ter Stojan Spetič za Stranko italijanskih komunistov, Iztok Furlanič in Igor Kocijančič za Stranko komunistične prenove, Ace Mermolja in Rudi Pavšič za SKGZ ter gostitelja Drago Štoka in Walter Bandelj za SSO. V prostorih SSO-ja za Goriško so se prisotni pogovarjali predvsem o težavah s Slovenskim stalnim gledališčem in se domenili za prve skupne korake reševanja izjemno slabega finančnega stanja našega gledališča, predvsem pa so bili vsi prisotni mnenja, da kaže s skupnim zastopstvom nadaljevati, dogovarjali so se tudi o prihodnjih skupnih delegacijah, ki naj bi italijanski politični vrh opozorile na nevzdržno stanje v manjšini zaradi napovedanih finančnih rezov, ki grozijo, da bosta življenje in obstoj nekaterih naših ustanov postavljena pod vprašaj! SLOVENSKA SKUPNOST | Zasedanje deželnega tajništva Govor je bil o ključnih težavah naše skupnosti Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je zasedalo v četrtek, 1. oktobra, na strankinem sedežu v Nabrežini ter obravnavalo ključna vprašanja, ki v tem trenutku zadevajo slovensko narodno skupnost v deželi Furlaniji Julijski krajini. Še prej pa sta se srečali ožji predstavništvi SSk in SSO, kjer so si predstavniki izmenjali poglede in stališča nad današnjim splošnim stanjem ter odnosov tako z državnimi in lokalnimi italijanskimi institucijami kot z Republiko Slovenijo. Podobni so bili pogledi na način iskanja izhoda iz krize, ki ga doživlja Slovensko stalno gledališče, ki sodi med temeljne kulturne ustanove Slovencev v Fjk. Prav zaradi tega je pomembno, da se v dani situaciji izpelje gledališka sezona na podlagi razpoložljivih sredstev, pri tem pa se v letu dni opravijo vsi statutarni in administrativni posegi, zato da bo ustanova razpolagala z učinkovito upravo ter umetniškim programom, s katerim si bo zopet pridobila naklonjenost gledalcev. Na začetku zasedanja deželnega tajništa je tajnik Damijan Terpin poročal o obiskih predstavnikov Slovenske skupnosti v Rimu in Ljubljani. Pri državnem tajniku Demokratske stranke Franceschi-niju je delegacija SSk poudarila pomen federativnega dogovora med strankama in uresničevanja tudi na lokalni ravni. Sledila je tudi izmenjava mnenj o poteku priprav na vsedržavni kongres Demokratske stranke, ker je SSk idejno blizu liniji, ki ju zastopata Franceschini na državni ravni in Serracchianijeva v naši deželi. Poleg striktno političnih vprašanj so predstavniki slovenske zbirne stranke izpostavili problem krčenja finančnih sredstev za Slovence, krivični tržaški regulacijski načrt in nesprejemljivo odločitev glede izgradnje uplinjevaljnika pri Žavljah. Slednje teme so bile tudi tema pogovora s parlamentarnimi predstavniki narodnih skupnosti. Parlamentarci SVP so delegaciji SSk ponudili razpoložljivost za vse morebitne posege znotraj obeh vej italijanskega parlamenta za obrambo legitimnih pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji. Terpin se je tudi pozitivno izrekel o obisku delegacije SSk pri ministru za Slovence po svetu in v zamejstvu akademiku Boštjanu Na dnu... Žekšu. Pomembno je bilo, da so si udeleženci srečanja izmenjali mnenja in stališča o odnosih med Slovenijo in Italijo. Več časa in razprave so člani deželnega tajništva posvetili tematikama tržaškega regulacijskega načrta in upli-njevalnika. Zelo dobro se SSk, s svojimi lokalnimi predstavniki, zavzema za upoštevanje in uveljavljanje pravic tako Slovencev kot tudi ostalih občanov ter za pomoč pri ugovarjanju krivicam, ki nastajajo v obeh načrtih. Deželno tajništvo je tudi izrazilo vso solidarnost in pripravljenost za pomoč dolinski županji Premoli-novi in miljskemu županu Na-sladku, ki nasprotujeta gradnji uplinjevalnika, saj bi ta struktura popolnoma pogojevala ne samo gospodarski razvoj celotnega območja, temveč tudi vsakdanje življenje občanov. Žal se pri tem prizadevanju vedno bolj krči krog političnih partnerjev, saj postopoma vse večje stranke, tako večine kot opozicije, popuščajo višjim interesom in puščajo osamljene majhne občine in njih občane. V ta namen SSk podpira pobudo v dolinski občini glede pobiranja podpisov, meni pa, da bi bilo pomembno organizirati večjo pobudo v samem mestu Trst. Pokrajinsko tajništvo SSk si bo prizadevalo, da sproži pobudo med političnimi in naravovarstvenimi silami v tržaški občini. Obsežen je bil tudi govor glede stanja slovenske narodne skupnosti v Benečiji, o čemer je poročal Miha Koren. Izpostavil je dejstvo, da prihaja do tedenskih napadov na stranko, ki je na zadnjih deželnih volitvah požela prav v Benečiji izreden uspeh. Sedaj se ti podatki skušajo izkriviti in jih obračati Slovencem v škodo. Koren pa je pri tem dodal, da so beneški rojaki še vedno toliko prisebni, da takim natolcevanjem ne nasedajo. Velik problem pa nastaja zaradi uvedbe komisarske uprave Gorske skupnosti. Komisar za zdaj sicer upošteva dano situacijo in doslej opravljeno delo, se pa vedno bolj postavljajo vprašanja, kako bo Tondova uprava odredila glede pristojnosti, ki jih ima Gorska skupnost. Pri SSk je prevladalo mnenje, da bi bilo škodljivo, če bi se te pristojnosti prenesle iz območja Gorske skupnosti, recimo, na videmsko pokrajino. Veliko bolj pozitivno bi bilo, če bi to prevzele beneške občine v sklopu kakšne občinske naveze. 10. septembra 1919 Ob 90-letnici senžermenske pogodbe S; koncem prve svetovne vojne sta povezana dva do-1 godka, ki sta usodno zaznamovala severno in zahodno slovensko narodnostno mejo. To sta Koroški plebiscit in Rapalska pogodba. Oba dogodka se namreč nanašata na določitev dokončne meje med novonastalo Republiko Avstrijo in pa na mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov). Mirovna pogajanja v Parizu leta 1919 niso dokončno določila vseh meja med Kraljevino SHS (nastalo po združitvi Države SHS, Črne gore in Srbije 1. decembra 1918). Senžermenska mirovna pogodba (tako se imenuje po gradu Saint Germaine en Laye v okolici Pariza, kjer je bila podpisana 10. septembra 1919, ni določila celotnega poteka meje med Avstrijo in Kraljevino SHS. Nikjer ni bilo določeno, katera ozemeljska območja iz nekdanje kronovine Štajerske in Koroške bodo pripadla Kraljevini SHS oz. naj bi ostala pod novonastalo Avstrijsko nemško republiko, čeprav je po tem območju tekla slovenska severna narodnostna meja. Omenjena mirovna pogodba je potrdila le priključitev Maribora in Prekmurja Kraljevini SHS, pustila pa ja odprto vprašanje pripadnosti s Slovenci naseljenega ozemlja v celovški kotlini. Po zgledu generala Maistra v Mariboru je poročnik Franc Malagaj z vojaško enoto iz Celja že prve dni novembra 1918 zasedel Borovlje v Rožu, a avstrijske enote so njegove vojake kmalu nato pregnale skoraj iz vse zahodne in srednje Koroške. Konec maja 1919 je srbska vojska zasedla Celovec. Toda takrat je bila usoda Koroške na mirovni konferenci že zapečatena. Mednarodni diplomati so namreč mejo takrat postavili na črti, ki je potem ostala in še danes predstavlja mejo med Avstrijo in Slovenijo, za celovško kotlino pa so, kot omenjeno, določili ljudsko glasovanje. V ta namen so to kotlino razdelili na dve coni. V coni A (južno od Drave) naj prevzame upravo Kraljevina SHS, v coni B (severno od Drave) pa republika Avstrija. Hkrati so določili, da bo ljudsko glasovanje najprej v coni A; če bo poteklo za Avstrijo ugodno, ljudskega glasovanja v coni B ne bo in se bosta obe coni priključili Avstriji. Koroški plebiscit se je, kot znano, v coni A nesrečno izšel za Slovence. Za priključitev k Avstriji se je izreklo 22.055 glasovalcev, za priključitev h Kraljevini SHS pa je bilo 15.279 glasovalcev. S tem je odpadlo glasovanje v coni B in meja je bila tako potrjena na Karavankah. Negativen izid plebiscita so poznavalci razmer pripisali predvsem že močno uveljavljeni narodni asimilaciji v prid nemštva, ostri volilni kampanji nasprotnih sil in nekaterim političnim napakam narodne vlade v Ljubljani med po- določanju zahodne meje med Italijo in državo SHS. Rešitev vprašanja so končno prepustili prizadetima državama. To je bilo v očitno korist Italije, ki se je sklicevala na znani tajni Londonski sporazum iz leta 1915, v katerem sta Anglija in Francija Italiji kot nagrado za vstop v vojno proti Avstro-Ogrski obljubili Slovensko Primorje, Istro in Dalmacijo. Ob tej priložnosti se nam zdi primerno spomniti na to, da je Avstrija v senžermenski pogodbi sprejela tudi nekaj obveznosti glede zaščite nacionalnih, kulturnih, političnih in gospodarskih pravic Slovencev na Koroškem. Med temi naj omenimo prepoved vsakršnega omejevanja pravice do uporabe slovenskega jezika tako v zasebnih kot na ravni drugih odnosov (v trgovini, cerkvi, tisku knjig v krajevnih izdajah in javnih zborovanjih). V šolah naj bi smeli svobodno uporabljati svoj jezik, tako da se zagotovi otrokom izobraževanje v CELOVEC • MARIBOR • UUBUANA Slovenija Cona A KOPER Cona 8 tekom pariške mirovne konference. Slovenski krogi so namreč preveč zaupali nekaterim diplomatom, ki so izjavljali, da se bodo ustrezno upoštevala načela ameriškega predsednika Wilsona o samoodločbi narodov, toda sile zmagovalke so se v tem pogledu ravnale predvsem po svojih političnih interesih. Pod pritiskom evropskih antantnih sil je tudi Amerika popustila zlasti pri Povejmo na glas materinščini. Te obveznosti je avstrijska država sprva izvajala le delno, pozneje pa vse manj ali sploh ne. Ista zgodba se dogaja po drugi svetovni vojni, ko Avstrija zelo restriktivno izvaja obveznosti iz državne pogodbe o obnovitvi njene državne avtonomnosti iz leta 1955, zlasti na področju nameščanja dvojezičnih cestnih napisov. Alojz Tul "Davčni ščit" za bogate Nekateri zelo ugledni izvedenci ugotavljajo, da živimo v času, ki vse izraziteje poraja na eni strani bogate in na drugi strani revne. Napačno bi bilo domnevati, da to velja le za vse večjo razliko med razvitimi in revnimi državami, isto se dogaja pri nas znotraj industrijsko najbolj razvitih območij. Tudi med nami se finančno in premoženjsko vse bolj krepi ozek sloj bogatih, medtem ko v nižji in celo srednji razred vstopa obubožanost. Seveda navedeni pojav ni ugoden, srednjeročno vodi v družbeno nepravičnost ter posledično v socialne napetosti, lahko pa sta nepravičnost in naraščajoča nezadovoljnost že v tem trenutku toliko izraziti, da rušita nujna medčloveška ravnotežja. Temu pravimo premalo družbene in politične etike, kar pomeni, da odločilni uradni dejavniki v glavnem ne želijo poteka dogodkov preusmeriti, ampak vprašljivo smer vz-držujejo in stopnjujejo. Iz tega uvoda verjetno ni težko razbrati, da imamo v mislih sprejetje odloka o "davčnem ščitu", ki naj bi v okviru protikriznih ukrepov dal državi nekaj več kisika. "Davčni ščit" naj bi omogočil, da bi se v Italijo vrnilo za skoraj tristo milijard evrov kapitalov, ki so jih posamezniki in tvrdke naložili v tiste države, ki jim pravimo "davčniparadiži". Ni samo Italija, ki bi želela na ta način pridobiti nekaj izgubljenega, tovrstno vrašanje kapitalov so med drugimi sprožile Združene države Amerike, Velika Britanija in Trancija. Toda z eno zelo pomenljivo razliko: v omenjenih državah bodo denarni povratniki plačali poln davek ter dopustili, da bo njihovo ime objavljeno, pri nas bo znašal davek le 5%, poleg tega bo nosilcem odtujenih kapitalov zagotovljena popolna anonimnost. V tej luči je zatrjevanje vladajoče večine, da je v Italiji vse v redu in prav, ker da najbolje prenaša sedanjo finančno in ekonomsko krizo, predvsem pa jo najbolj učinkovito rešuje, več kot neverodostojno. Prav protikrizni ukrepi skupaj z ukrepi za varnost s posebnim poudarkom na pribežnikih podobo družbe drastično spreminjajo in prav gotovo kvarijo. Naša družba se torej hitro spreminja, razmere se slabšajo, saj se bodo finančni prelivi iztekali v ozek krog bogatih, medtem ko bo za vse ostale vse manj denarja. V takšnih razmerah bodo prizadete predvsem neprofitne dejavnosti, sociala, kultura, šolstvo in podobno, kar bo vsak dan bolj stopalo čez prag našega doma in nam zniževalo življenjsko raven, v družbenem smislu pa bodo vse bolj trpeli medčloveški odnosi, za katere v svetu dobička ni nikakršnega posluha. Postavlja se potemtakem vprašanje, kaj storiti: se vdati v usodo ali si prizadevati, da bo glas vsesplošne pravičnosti in zdrave družbe bolj izrazit in vpliven? Jasno je, da bi bila predaja poraz, pač pa boj za pravo stvar vseh, in ne le nekaterih, nikoli ne more biti poražen, ker obuja temeljno človekovo dostojanstvo. In slednje je edino jamstvo za ustvarjanje resnično smiselnega življenja v prihodnosti. Janez Povše DRAGI GLEDALCI, OPRAVIČUJEMO SE, A BREZ PRISPEVKOV NI DENARJA NITI ZA KOSTUME! POGOVOR Tomaž Simčič Prihodnost je tudi v čezmejnem šolskem sodelovanju Razmišljanje Finančna kriza izziv za manjšino Ob začetku novega šo-lakega leta smo se s načelnikom Urada za slovenske šole, prof. Tomažem Simčičem, pogovorili o težavah, prednostih in perpektivah zamejskega šolskega sistema. Prof. Simčič, dijaki in učenci so pred nedavnim ponovno stopili v razrede. Kaj bi našim mladim želeli, da bi odnesli od svoje šolske izkušnje? Želel bi jim, da bi pridobili predvsem dve vrlini, ki ju svet danes še posebej potrebuje: sposobnost odločanja in pripravljenost na prevzemanje odgovornosti. Obe sta namreč vezani tudi na izkušnje, ki si jih mlad človek nabira v šoli. Italijanski šolski sistem prestaja obdobje velikih strukturalnih sprememb: katere novosti uvajajo? Ne vem, v kolikšni meri gre res za strukturalne spremembe, saj marsikatera novost izhaja iz potrebe po varčevanju. Kar se osnovne šole tiče, se je v Italiji po več letih zaključila izkušnja modularnega pouka in povrnili smo se k nekdanjemu vzorcu edinega oz. prevladujočega učitelja. Na nižjih srednjih šolah bistvenih premikov ne bo, razen tega, da se bo v predmetniku število ur literarnih predmetov znižalo, uveden pa je bil obvezni študij drugega tujega jezika (v prehodni fa- r zi je bil na slovenskih šolah študij drugega tujega jezika izbiren). Večje pretrese je pričakovati na višjih srednjih šolah: trenutno je v Italiji število najrazličnejših študijskih smeri (rezultat t. i. eksperimentiranj) tako visoko, da ga je dejansko nemogoče obvladati. Odslej se bo torej število smeri bistveno zmanjšalo. Kako pa bodo te spremembe učinkovale na dejavnost slovenske šole? Slovenska šola je državna šola in kot taka seveda podvržena vsedržavni zakonodaji. Država pa mora ne glede na omenjene spremembe slovenski manjšini jamčiti ohranitev kakovostne in teritorialno ter vsebinsko razčlenjene vzgojno-izobraževalne ponudbe. Urad za slovenske šole si bo - kolikor je v njegovi moči in pristojnosti - še naprej prizadeval, da bi družinam osnovnošolskih otrok zagotovil možnost čim daljšega in kakovostnega šolskega bivanja, v Špetru za ohranitev neokrnjenega modela dvojezičnega pouka, za višje srednje šole pa, da bi spremembe, do katerih bo neobhodno prišlo, ne prizadele pestrosti ponudbe, predvsem pa da bi bila nova podoba višje srednje šole v skladu z dejanskimi potrebami naše mladine in slovenske narodne skupnosti. V tem oziru vlada nekoliko večja negotovost glede poklicnih smeri. Zakaj? V Trstu imamo na primer tri poklicne smeri: mehansko, elektronsko in biokemijsko. Kaže pa, da bodo po novem te tri smeri združene v en sam ali dva učna sklopa. Tudi v Gorici je o prihodnosti edine obstoječe (turistične) poklicne smeri potreben razmislek. Vprašanje je tudi, kako se lahko preoblikuje sedanji pedagoški licej, ki ga po reformi nebo več. Skratka, vprašanje višje srednje šole bo v prihodnjih mesecih nedvomno na dnevnem redu mnogih sestankov in srečanj. Veliko skrbi vzbuja krčenje osebja. Koliko delovnih mest naj bi bilo pod udarom? To je težko oceniti. V obveznem seznamu učnega osebja smo letos izgubili skupno 10 mest (od 467 na 457). Čeprav smo v primerjavi z vsedržavnim in deželnim povprečjem izgubili sorazmerno manj, gre vseeno za nezanemarljivo številko. Ocenjujem, da bi vsako nadaljnje krčenje pomenilo hud udarec za slovensko šolo. Še hujše je nemara krčenje neučnega osebja, zlasti ker smo pri tem vezani na vsedržavne parametre, ki so za naše šole z relativno majhnim številom dijakov neugodni. Čeprav je slovenska šola vključena v italijanski šolski sistem, ima vendar neko svojo specifiko, ki je vezana na na-rodno-jezikovno izhodišče naše skupnosti: kako menite, da je naša šola od povojnega obdobja do danes znala ob svoji vsesplošni didaktični funkciji izpolniti in biti kos tej svoji specifiki? Če vzamemo v poštev razvoj slovenske šole od povojne obnove do danes, lahko ponosno trdimo, da je svojo nalogo v veliki meri izpolnila. Naša šola se lahko ponaša s specifičnim in kakovostnim profilom, ki ga nihče ne more zanikati. Ne nazadnje to potrjujejo tudi vsedržavna in evropska preverjanja znanja. Ni retorika, če poudarjamo nenadomestljivo vlogo, ki jo ima slovenska šola pri ohranitvi naše skupnosti: in to ne le zaradi tega, ker je na njej učni jezik slovenski, temveč tudi zato, ker ustvarja okolje, iz katerega raste skupnost. Posameznik se lahko danes izobražuje tudi drugače (npr. preko interneta), šolapa jenekaj več, je skupnost učiteljev in učencev in kot taka oblikuje popolnejšo osebnost vseh, ki so pri tem procesu soudeleženi. Pomislimo le na prijateljstva, na kulturne in duhovne vezi, ki se stkejo v šolskem okolju. Ali menite, da so učitelji in profesorji nekoč to specifiko drugače čutili kot danes? Težko je primerjati različna časovna obdobja, ker se okoliščine nenehno spreminjajo. Kakršna koli primerjava utegne zato biti krivična. Verjetno je bilo nekoč občutiti neko večjo zagnanost, navdušenje in željo, da bi na novo postavili temelje temu, čemur je fašistično obdobje odreklo kakršno koli dostojanstvo. Vendar so bili tudi časi, v katerih se je to dogajalo, drugačni. Ali mislite torej, da se v naši šoli zrcali podoba naše zamejske skupnosti? Prepričan sem, da je šola odslika-va naše skupnosti, in ne nasprotno. Šola je vsekakor steber našega manjšinskega okolja, v njej se marsikaj gradi in izoblikuje: ne bi pa trdil, da je šola prostor, iz katerega izhajajo vse vrline in pomanjkljivosti naše manjšine. Ponavljam: šola je odraz družbe in ne narobe. Na verskem področju že dalj časa slišimo pritožbe, češ da ni novih dušnih pastirjev; na šolskem pa da ni novih ravnateljev, ker da je ta položaj dokaj nehvaležen zaradi prevelikih obremenitev, nekateri pa trdijo tudi, da zaradi plače, ki ni v skladu z velikimi odgo- vornostmi... V tem trenutku pomanjkanje ravnateljev ni odvisno samo od nezanimanja za to službo. Če danes nimamo zadostnega števila ravnateljev, gre razlog iskati tudi v spletu neugodnih (normativnih in drugih) okoliščin, povezanih z našo specifiko (mi na primer nimamo dotoka ravnateljev z juga države). Ravnateljska plača (kljub temu da so ravnatelji leta 2001 bili izenačeni z državnimi funkcionarji II. stopnje) nemara še vedno ni v skladu z odgovornostmi poklica, vendar pa bi težko trdil, da gre tu iskati razlog manjšega zanimanja za to službo. Upam, da se bo na naslednji ravnateljski razpis prijavilo veliko šolnikov. Tako bomo v prihodnjih letih mirneje krmarili. Kakšne lastnosti mora imeti ravnatelj danes? Menda so menedžerske spretnosti enako ali celo bolj zaželene od same didaktične sposobnosti? Prav gotovo je bil ravnatelj nekoč predvsem pedagoški vodja šole. To sicer ostaja še danes, vendar se tej funkciji pridružuje še vrsta drugih obveznosti: v ospredje namreč vedno bolj prihajajo upravni in drugi vidiki, kot so koordiniranje skupnega dela, sposobnost pridobivanja finančnih sredstev, pogajalska sposobnost, sposobnost tolmačenja zakonov itd. Imeti mora predvsem tisti dve značilnosti, ki sem ju omenil na začetku povogora: znati mora odločati in prevzemati odgovornosti. Ali je naš profesorski kader sploh sposoben te naloge? Ali obstajajo tečaji, na katerih se današnji profesorji in učitelji lahko pripravijo na ravnateljski izpit? Potrebna je predvsem dobra volja. Posebnih pripravljalnih tečajev v slovenskem jeziku za zdaj sicer ni, vendar sem prepričan, da bi se tudi v tem pogledu lahko naslonili na Republiko Slovenijo, ki našim ravnateljem vsekakor že ponuja kakovostne izpopolnjevalne tečaje. Kljub različni šolski zakonodaji postaja namreč v skupni Evropi tudi večina problemov skupna. Šolska populacija se je z etničnega vidika v zadnjih desetletjih spremenila: otroci mešanih zakonov so bili nekoč izjema, danes so stalnica. Še več. Predvsem v vrtce in osnovne šole vpisujejo svoje malčke starši italijanske narodnosti. Nekateri menijo, da je ta odprtost pozitivna, drugi pa se pritožujejo, češ da taki razredi težko napredujejo. Kakšno je vaše stališče? V veliki večini gre še vedno za otroke slovenskih ali narodnostno mešanih družin. Mladih, ki bi izhajali iz povsem italijanskih družin, je sicer v slovenski šoli čedalje več, a ne toliko, da bi šola ne bila več slovenska. Res pa je, da je ne glede na etnično sestavo družin izhodiščno znanje slovenskega jezika otrok, ki obiskujejo našo šolo, čedalje šibkejše, kar postavlja učitelje -zlasti v vrtcih in osnovnih šolah - pred zahtevne izzive. Toda to je spet odraz dejstva, da jezikovna kultura peša v celotni naši skupnosti. To se navsezadnje odraža tudi na šolski populaciji. Po drugi strani pa je vpisovanje otrok iz mešanih oz. italijanskih družin v slovenske šole lahko za našo manjšino tudi priložnost: pomeni namreč, da se v širšem okolju zanimanje za slovenščino veča; nekatere družine, ki so bile nekoč slovenske in so se nato vključile v večinsko družbo, prestajajo danes proces t. i. deasimi-lacije. Celo na italijanskih šolah narašča povpraševanje po slovenščini. Temu vprašanju se ne moremo izmikati: upati smemo namreč, da bo ta pojav v prihodnje obrodil pozitivne sadove. Ob letošnjem seminarju za slovenske šolnike ste za naš tednik izjavili, da se število dijakov na Goriškem močno veča, na Tržaškem tudi, sicer v nekoliko manjši meri: ali bi se lahko globlje ozrli v slovenski šolski sestav osnovnih ter nižjih in višjih srednjih šol v FJk? Proti koncu devetdesetih let je slovenska šolska populacija dosegla najnižjo točko: posledica tega je bila, da je marsikatera osnovna šola izumrla, na nižji in višji pa smo izgubili kar nekaj razredov (vzporednic). Od leta 2000 dalje pa se je to obrnilo. Na Goriškem se je v desetih letih število otrok v slovenskih šolah skoraj podvojilo, pa tudi na Tržaškem je izleta v leto zaznati rahel porast, zlasti lani je bil vpis v vrtce izredno spodbuden. V tem pogledu smemo biti zadovoljni tudi s položajem leta 2001 podržavljene dvojezične šole v Špetru, ki bo prav v tem šolskem letu s tretjim razredom nižje srednje šole prvič razpolagala s celotno osemletko. V celoti letos v vseh treh pokrajinah slovenske (ali dvojezične) šole obiskuje preko 4000 otrok in mladih. /stran 16 Igor Gregori 11 T~1 n milijon evrov manj IH za manjšino..."! "Kle--L-istenje finančnih sredstev za manjšino... "! Taki in podobni naslovi v tisku so za človeka, ki živi na našem ozemlju, lahko vzrok potrtosti in pesimizma. Sprašujem pa se, ali je res tako? Oz. klestenje velikih (in vedno večjih) vsot denarja, ki naj bi šle za podporo manjšine, res predstavlja veliko ogrožanje za obstoj te iste skupnosti? Vsi vemo, da v kapitalistični družbi, v kateri živimo, ima denar glavno besedo. To se pravi, da se pri vsaki problematiki ali dejavnosti - naj bo še tako kulturna ali idealistična - zastavlja vprašanje, ali je ali ni denarja. Iz tega izhaja prepričanje, da brez denarja ni nobene možnosti. To se pravi, da brez finančnih podpor neka kulturna in jezikovna skupnost nima perspektive. Tega mnenja so seveda v dobršni meri zlasti tisti, ki imajo tako rekoč bolj "glasno besedo" v manjšini: predstavniki, aktivisti in javna sredstva obveščanja. To se pravi tisti, ki nekako tudi oblikujejo javno mnenje skupnosti. Treba pa je pripomniti, da je med temi veliko tistih, ki se preživljajo s finančnimi podporami, ki jih manjšina dobiva od države. In v takih primerih - ko gre za osebne dohodke - je zelo težko za vsakogar biti popolnoma objektiven. Iz zgodovine pa vemo, da ni bila manjšina nikoli tako močna kot takrat, ko je bila hudo preizkušena. To se pravi, ko je bila tlačena in zatirana z nasiljem in o kakšnih "finančnih podporah" sploh ni bilo govora. Tu seveda ne mislimo o ekonomski ali še manj politični moči, temveč o neki kulturni ali mogoče duhovni moči. Na splošno velja pravilo, da duh zbližuje in druži, medtem ko denar, korist in oblast razdvajajo in ločujejo. Zdi se mi, da priča v to smer dejstvo, da po toliko letih po razpadu ideologij skupnost (nočem se s tem izrazom nikakor sklicevati na politično stranko "Slovenska skupnost") še ni dobila enotnega predstavnika. Med drugim je treba omeniti, da del odgovornosti za ekonomski razpad manjšine nosi manjšina sama. In vzrok za to tiči v požrešnosti, ki je posledica prav zgoraj navedene logike kapitala. Logika, iz katere se napaja naša družba, logika, v katero smo vsi bolj ali manj vpleteni in v katero dostikrat slepo verujemo. Tako se velikokrat dogaja, da prav tisto, kar mislimo, da nas rešuje -1. j. denar -, je tisto, kar nas uničuje. Anton Trstenjak (na sliki) je nekoč napisal, da narodnostna 1» r/r;/.rcXrr