Lutrski kres.
•0
Legenda.
, kakšen lep kres so zažgali  nocoj
na trgu velikem v Ljubljani!
Ne, takšen ni gorel še tukaj   nikdar  . .  .
O, pridite gledat, kristjani!
Tri dni so vozili ljudje jih na kup te lutrske bukve slovenske. Imeli so skrite več let jih doma možje krivoverski in ženske.
In osem parizarjev — čujte, ljudje! — na trg so jih vkup navozili! Kopico visoko iz biblij,  postil pred rotovžem tam so zložili!«  . . .
In švigala vest ta od ust je do ust ko blisk na večer po Ljubljani; In vreli kres gledat iz ulic so vseh na trg radovedni meščani.
In kres je že gorel . . . Prekrasno je v zrak
vzdigaval se plamen krvavi
in trg razsvetljaval prostrani je ves,
kjer stala je glava pri glavi.
In prav pred grmadoj stal sam je škof Hren in stal je kapitelj  častiti;
»Ljubljanski Zvon« 5. XIX. 1899.
18
262
Peter Pavlovič: Lutrski kres.
a njemu nasproti postavili tam očetje so se jezuiti.
Na trgu pa slišal se stok je in jok, in glasno si cul godrnjanje . . . Preklinjali so in grozili s pestmi razjarjeni tam luteranje . . .
In ogenj  objemal in lizal naprej ta bukev je kup velikanski; in zdelo se je, kakor pekel bi sam požiral ta greh luteranski . . .
Oh, stokal je Mozes in ječal na glas, ker v svinjsko je usnje bil vezan; in v strašnih se mukah tam zvijal je Job, ves nov še in z zlatom obrezan . . .
Oh, kaj siromaki trpite nocoj, preroki veliki in mali! še v sužnjosti tam babilonski   nekdaj vi toliko niste prestali . . .
V plamenih popenja zdaj pesem se v zrak, O Salomon, tvoja visoka! In iskre žareče tod meče okrog modrost sedaj tvoja globoka . . .
Kralj David pobožni,   častitelj žen, skladatelj in pesnik sloveči, — ah, psalmi nas tvoji ogrevajo zdaj, nocoj  so v resnici — goreči!
O, sveti učenci Spasiteljevi, ubogi vi evangelisti! Ah, ni li dovolj, da trpinčili vas so svoje dni zli antikristi?
Na smrt črez petnajst stoletij  ste spet obsojeni radi, neradi . . . in z vami vred novi je ves testament obsojen na smrt na grmadi . . .
Peter Pavlovič: Lutrski kres.                                   263
In vedela pač inkvizicija je, da rade ne bodo gorele te bukve upornikov trmastih, kovane v železo, debele.
Zato pa so z oljem polivali jo kopico, da prej se je vnela. Se branjevka Urška iz Kurje vasi je s piskrčkom v roki prispela!
Prispela je s piskrčkom olja in ga po bukvah izlila vesela; no, potlej pa tista grmada je res prav rada, prav rada gorela!
In ko je že pozno, pozno v noč
vse bilo do tal pogorelo,
»Te Deum laudamus!«  — zapel je škof Hren
»zvršili veliko smo delo!
Zgoreti bi moral bil pravzaprav naš Trubar tako na grmadi! Le škoda: sežigati žive ljudi ni bilo več takrat v navadi!
Pa tudi tako je vse dobro sedaj!
Spat gremo lahko zdaj, kristjani!
Heretične misli poslej — to stoji! —
ne bodo vznemirjale sladkih noči,
ne spanja nam v beli Ljubljani!«
Peter Pavlovič. Pojasnilo. Protireformatorji so, kakor priča zgodovina, sežigali protc-stantovske knjige. Tudi ti legendi je podlaga zgodovinski dogodek. Škof Hren piše v svojem »koledarju« pod datumom 9. januarja 1. 1601.: . . . »publice com-busti jam altera vici libri haeretici in foro magna cum haereticorum confusione.« Ta dan jih je bil dal sežgati tri vozove. Dne 17. marcija pa piše: »Buecher ver-brennet am freven Platz nahent beim Pranger zu< Crainburg.« (Citat škofa Hrena mi je povedal gosp. P. pl. Radič.)
Sedanji graški knezoškof dr. Schuster pa trdi v svoji knjigi: »F.-Bischo f Martin Brenner«, 1898, na str. 496., da je bilo 1. 1604. sežganih v Ljubljani osem voz protestantovskih (slov.) knjig . . .
18*