M. Nagajka: Kramljanje o nalivnem peresu Nalivno pero je moderna stvar. Jaz ga sicer nimam, nisem še prišel do njega, no, zaradi tega modernost lahko kar ostane. Pa je tako pero tudi potrebno. Zlasti, če greš delat kak izpit Pri izpitih so pa izrazito sodobni in že računajo s tem, da imaš nalivno pero in ne napolnijo navadnih črnilnikov. Če torej nisi pravočasno sodoben, moreš pri izpitu pasti. Hvala bogu, da sem že vse izpite opravil, zmeraj sem jih imel za nekako loterijo: zamižiš, povlečeš in je od tega vlečenja odvisna tvoja sposobnost. Vsaj na paipirju in izpričevalih. Ampak, kar se tiče peresa: moderna stvar vsekakor. Že moj najmlajši, ki pravi: »Piša!« namesto: »Pisal!« ga dobro pozna in če ga ugleda pri ženi na mizi, se lepo obriše z rokavom* pod nosom — z robcem se še ne zna dobro — pridrsa k mizi stol in hop! ga pograbi. Vsekakor ga zanima mehanizem. Zdaj so otroci vsi neumni na stroje in vrti, vrti, dokler ne pricurlja od nekod črnilo, in kadar je že ves črn po obrazu in rokah, se oglasi: »Mama, lej!« Zato mislim, da je nalivno pero vsekakor zanimiva stvar — za navadno pero moj mali nima smisla in za njim nikoli ne steguje rok. In tudi žena pravi, da z navadnim peresom ne more pisati, ne vem, kdaj se je odvadila, tiidi ona mora imeti nalivno pero. In mislim, da ima moj najmlajši to nagnenje od nje in da je to nekaka dedna obremenitev. Kar se mene tiče, pišem najrajši s svinčnikom, s tistim navadnim, ki ga moraš vsake pol ure obrezati, in se moji svinčniki že od daleč poznajo, ker so na topem koncu obgrizeni. Pa ima svinčnik še to dobro lastnost, da je čisto prepTosta stvar in kadar napišeš kaj napak, mirne duše zbrišeš in se ti ni treba jeziti. Pa vse bi bilo v redu, da ni teh nesrečnih sanj. Sanje pa človeka popolnoma zmešajo. Sanjam*, bog ne daj, da bi bilo res, mežikam v neko pomladansko sonce pa gledam čez polje. Tam prihaja pismonoša, velik je in čudno brkat, kar nekam znan se mi zdi, pa pride bliže in mi da pismo. Pretrgam, pogledam in vidim: dekret. Nič se ne začudim, v sanjah se človek malokdaj čudi, vse je preprosto in razumljivo, še poslovim se ne od nikogar, zmašim papir v malho in jo uberem čez polje proti hribom. In srečavam ljudi, prikimavajo mi in hvalijo boga, da je dal lep dan, pa me sprašujejo, kam grem v takem soncu, in malomarno odgovarjam: »Na Kamniti vrh grem, premeščen sem!« »Pa dobro srečo!« mi pokimajo in se nič ne vznemirjajo. Jaz pa, kakor da bi šel na sprehod, lovim stopinjo za stopinjo in se zibljem skozi hosto. Hodim, hodim, pot se vleče zmeraj bolj navkreber, da s koleni bijem v brado, ropotam po kamenju, nazadnje prilezem na planoto. Nič ne iščem med redkimi hišami, napotim se naravnost k srednji. »To bo šola,« mislim, »saj ne more biti drugače, vsa počečkana je, vrtna ograja polomljena in nekaj oken je razbitih. In smrdi iz nje prav po šolsko.« In se ne zmotim. Stopim v šolo, glej, razred je poln otrok, vstanejo in z zateglim glasom pozdravijo. Lepo mirni so in je sploh vse skupaj kar spodobna šola. Ko pa začnemo pisati, zajoka eden, da nima peresa. Pobrskam v žepu, najdem svoj peresnik, dobro se še spominjam, da sem dal tri dinarje zanj, poiščem še pero in mu dam oboje. Otrok me gleda, obrača peresnik kot čudo božje na vse strani in nazadnje vpraša, kako se napolni, takega peresnika da še ni videl. Spočetka ga ne razumem in kar za malo se mi zdi, da moj peresnik ne uživa tiste veljave, kakcr je treba, potem vidim, da imajo vsi nalivna peresa. In to me ujezi. da udarim z nogo ob tla in se zbudim. Ne vem, kaj bi bilo, če se ne bil zbudil. Mene v sanjah zmeraj najbolj zanima nadaljevanje. In zaradi teh peres me je še bolj zanimalo. Zdaj gledam na ta peresa pač bolj spoštljivo. In na cene tudi. Saj pravim, na sorte se ne spoznam dosti, kar je dobro, je pač drago, to je moje načelo, čeprav mi večkrat škoduje. No, za načela sem zmeraj pripravljen trpeti. Toda ta peresa. Dvesto petdeset dinarjev! To je toliko kot tisoč navadnih peres. Zdi se mi, da sin že pohlepno ogleduje cene in peresa in reklame in kar je s tem v zvezi. Zdaj se kar bojim. kdaj jih bodo obvezno vpeljali v šolah. Zase največ. Polomil jih sicer ne bom, bog varuj, take stvari znam prijeti in tako neroden nisem več. Toda izgubil jih bom. Kjer bom pisal, jih bom odložil in jaz imam navado, da zmeraj pišem, tudi, kadar ni treba. Navadno pero in svinčnik, to še nekako gre. Toda dvestopetdesetdinarsko pero ni šala! In zdaj imam čisto majčkeno misel. Svet se razvija, spreminja se in pravijo, da gre vse po nekem pravičnem postopku: kjer je prej delalo tisoč delavcev, jih danes zadostuje le malo, včasih samo eden, za starih tisoč peres dobiš danes eno samo nalivno pero in kjer je bilo včasih tisoč dinarjev, zadostuje danes en sam. Zdaj marsikaj razumem in se mi zdi to zelo preprosta teorija. O priliki jo bom razložil tudi v šoli, upam, da jo bodo otroci zlahka zapopadli. Marsikdo je pa še ne razume. To pride od tega, ker jih ni še nihče poučil. Na primer naš ti-govec. Ta je očitno drugačnega mnenja. Gotovo še ni spoznal važne vloge nalivnega peresa. Precej bom stopil k njemu in ga opomnil na to in svojo opombo pokrepil s številkami. Na številke se namreč dobro razume, zato tako vihra s cenami. Včasih grem mimo in se mi zdi, da ima cene zmetane v velikem kotlu, v takem za žganjekuho, spodaj peklensko naklada na ogenj, cene pa vro, se pečejo in lezejo na vrh, druga drugo bi rade presegle. Kafcor sem rekel, to pride najbrž od tega, ker nima nalivnega peresa. Takoj ga bcm vprašal. In zaradi tega sem za to, da bi obvezno vpeljali nalivna peresa. Ponekod so jih že. Vsakega prvega, kadar preštevam plačo. sem o tem prepričan. Treba, da bi še drugi sledili, to vam toplo pdporočam. Zase, kakopa, imam potem še skromno željo. Nihče ni brez nje. Recite, kar hočete, vsaj nekaj zaslug bi imel pri tem. Kake posebne nagrade ne želim, to je navadno zvezano s slovesnostjo in ta:ke reči so drage. Tega pač ne. Skromen sem in mislim, da ne zahtevam preveč in poleg tega bi takoj pustil učiteljsko službo. Postal bi namreč agent za prodajo nalirnih peres. Mislim namTeč, da bi potem laže žirel.