655 ŽIVALI Nevin Birsa ŽIVALI ŽIVALI Živali rjovejo v mojih zenicah, blagi dež in samota padata kot pepel na rdečo jesen: drevje se golo vzpenja v neskončno nebo, duh vzhaja med veje in prapore, nekam v neznano brstijo kremplji volkov, dlaka prhuta v sledovih zemlje, skal in hrane, (ta oves, to žito!). So časi odpadanja, zadnji vzdih joče v usnju in koreninah: umira zemlja, * belina poti škrobota v sledovih srn in naplavljenega mrčesa. So časi hiranja in ognja, jeziki kun drhtijo v mesu in lovišču, na obrobju moje dežele, kjer hlipajo zvezde in lajajo psi, se oglaša fazan. Nevin Birsa 656 Z odtenki, kjer pokajo kosti kot blisk in grom, s čudežno surovostjo štejem: med prsti polzijo dnevi in meseci, in lovci cvetejo kot njihova divjad. ' Živali, živali, ki me bolijo s svojim skokom, se vzpenjajo kot kri in slina v moja pljuča, v nepotešenost bezanja: (tako se mi bližajo). In zrak, oster kot nož, reže mojo misel, me opozarja na skorajšnjo vrnitev pomladnih vetrov, s katerimi pridejo ptice in sanje. SLAVCI NEBA Blizu, in daleč, in hočem pljuskniti v visoko drevje, da bi videl v krošnjah besede odmev pričakovanja in zmedo rasti: goreči šum smrti mi govori v samotnem srcu, slavci neba sčebetajo za zgubljenimi rokami: kadar se poslovim od tišine, me obide silna želja praproti, s semenjem se sprehajam v nosu lune, in kraterji, blizu, in daleč, in stopam po produ zvezda, oklepa me noč, in v srcu drgetajo pološčeni valovi. OSA JE BRENČALA Osa je brenčala kot molitev: nasmehni se, piramida večnosti, dan, ki se obrne v svoje veke, je kot boj iz poletnega sonca. Tako je: šumeče besede se neutrudno použivajo v cvet prihajajočega žvepla: Tako je, so govorili otroci in starci, s trakom, hlepečim kot robida zla. In moka, ki se hrani s solzami: in griči, ki pijejo zeleno kri trt in azbesta, in mojstri, siti kot govno, in splašene trave zvezd, ki padajo v moje oči, v moje slušnice in v cigansko papriko činel. LEGAT Ptič barve: bele, črne, zelene, modre, rumene, in druge, okrašen z bahavim perjem: njegov prihod je zapisan in zakopan v temeljih. Ozke in dolge peruti, bliskovit let, vrešči v olju in grabi žuželke in t lovi vodne kaplje, tako poredko, tako pogosto, lovi čebele, ose, išče in pregleduje: čmrlj, hrošč ali metulji so mu hrana, ki jo pod večer izbljuva iz želodca. K IZVIRU MOKRE ZEMLJE? Skodrani netopirji, ki spijo v moji krvi, so kot splašeni val: moja usta hitijo v zobrne zelenja, Nevin Birsa 658 moj biser, sijoč kot nemirni mrtveci, išče zaklad davnine, in fazani, ki vzgorevajo in šuštijo iz trave mojih žil, se nenadoma razpršijo in zaplešejo z netopirji nesmiselni ples: kdo ve, je to poldan, je to že noč, je to že razcepljeno pozibavanje, ali samo papir čutnih črk, ki bežijo k svojemu izviru, k izviru mokre zemlje? KAČA Kača, z vozlom strupa v razklanem jeziku, z očmi, hipnotičnimi in prodirnimi, - in brez nje ne morem zaspati; zaznamovana z barvami, ki me očarajo, in otrpnem v strahu, da se nekoč prebudiš v moji zavesti, kakor biseri na pragu duše, ne vprašaš ne za čas ne za kraj, a vendar sikaš iz skodele, in vsako poletje obiščeš mojo sobo in moje srce. VOLKOVI Natanko opolnoči so pritulili volkovi, z nasršeno, gorečo dlako, pred moja vrata, in hipoma sem se zavedel, da živim, in povabil sem zveri v vežo, a nisem mogel tuliti z njimi, z zobmi sem grizel svojo kožo, in pustil sem, da so tulili, in okna so se podirala, in luči so ugašale, luči so se nanovo prižigale, 659 ŽIVALI vedel sem, da bom tudi sam nekoč tulil v odprto noč, polno snega, lakote, vonja po snegu in krvi. Vedel sem, da se bom hranil s svojim mesom, in bil sem tako šibek in nemočen, da sem zbežal ven, legel v sneg, in po mojih sobah so tekali volkovi, iskali mojo pesem, mojo domovino, moje zrnje, in čutil sem, da je Še daleč do jutra. da bežim v rjuhe smrti, v čebelje oko, v srečno drhtavico. KOT PORAJAJOČI SE ČRIČEK Odprl sem okno, izza zaves sem opazoval vzhajajoči mesec: ljubim to zemljo, ki je, zame, spokojna in tiha, tako tiha in spokojna, Tisočkrat odhaiam vzdolž pritokov, tisočkrat poljubljam pomladni sneg, ki kopni v mojih srcih: pahljačasto se razširja mesečina, zaobljeni hribi in griči krikajo pod težo lune, a jaz gorim kot zlat prstan, kot nova svetloba, kot porajajoči se čriček.