Primorski Gospodar
.List za povspeševarcje kmetijstva v slovenskem Primorju.
Ureduje Dominko Viljem, ravnatelj slovenske kmetijske šole v Gorici v p. Izdaja „Goriško kmetijsko društvo".
9. f gorici, dne 15. maja 1910. feeaj fj.
Obseg: 1. Spomini na mojo preteklo čebelarsko letino; 2. Cikanje vina;
3. Zveplavnik za žveplanje trt »Ventilator« ; -i. Gospodarske drobtinice; 5. Poročila; 6, Društvene vesti; 7. Razglas; 8. Razpis štipendija.
Spomini rta mojo preteklo čebelarsko letino.
Sicer nekoliko pozno se oglasim in molčal bi rad še nadalje, a ne morem se zdržati, ker imam tudi jaz, kakor vsi drugi ljudje, to slabost, da na dobre čase prej pozabim nego na slabe. Slabo se je godilo namreč mojim čebelam oziroma meni in gotovo tudi mnogim drugim tovarišem-čebelarjem. Ravno lanska letina je bila namreč za nas čebelarje tako „slaba", da enake, kakor pravi tudi naš stari stric Matija, ni bilo že 25 let.
Strogo konservativno pričenjam čebelarsko leto na „Sveč-nico", ker se hočem pač tudi jaz strogo držati starih čebelarskih pregovorov — zakaj — je pač dobro znano vsakemu pravemu čebelarju. Res! tudi lani je „ratalo". Na Svečnico je bilo jasno in čebele so že prinašale v panje vodo — a zato so potem iu sicer do polovice aprila večinoma počivale. Kljub temu pa so se pozneje hitro opomogle in mi rojile še celo črez navadno mero, kajti število panjev se mi je pomnožilo od 40 na 99.
Akacija je sicer mnogo pripomogla, da so se panji precej napolnili, a ko je paša na akaciji končala, se je pričelo, kakor se godi vsako leto, posebno pa o suhih letinah, takozvano „rebkanje", katero pa le malo izda.
Sredi junija se začne pri nas z običajnim prevažanjem čebel in sicer jih prevažamo navadno na bližnje hribe ob Trnovskem gozdu. Prevažanje čebel v te kraje, posebno o suhih letinah, se pogostoma prav dobro izplača.
Ker je pa lani mnogo deževalo in ni bilo pričakovati vsled tega izdatne čebelne paše — katere tudi v resnici ni bilo —
zato sem svojo kramo s čebelami vred dvignil z mesta in jo prepeljal na Ljubljansko barje in kasneje od tam v Šentvid nad Ljubljano, ker se seje tam mnogo ajde. Kljub temu pa, da je bilo tam ajde mnogo, a tudi vreme ne baš slabo, so čebele jako malo, rekel bi lahko, skoraj nič nabrale. Ker sem videl, da ne bo tudi v Šentvidu nič kaj prida, zato sem kramo zopet z mesta dvignil in hajd z njo na kršen Kras, da se tam s kraškim nektarjem napolni. A glej 1 tudi tam je o ajdovi paši preveč deževalo in moj zadnji up, da se panji vsaj nekoliko napolnijo, je splaval po vodi. Dvignil sem panje zopet in hajd z njimi domov, kamor sem po 300 km dolgi vožnji srečno prifural.
Ali kakšen uspeh ? Moj preudarek, ki sem ga že jeseni napravil, je bil v strašnem nesoglasju, kar se dohodkov tiče. Vzamem svoje bilježke in napravim natančen računski zaključek, a glej, ko hočem napraviti saldo, manjka mi na strani prejetki pri postavki „zguba" precejšenj znesek. Kaj mi je početi ? Kaj poreče k temu moja nad vse skrbna boljša polovica, katera mi je vedno trdila, da bo s čebelami očitna zguba ? Vtaknil sem v žep marsikatero grenko in pohlevno* molčal in si mislil: „Le počakaj, boš že videla, da nimaš prav." Zdaj pa, kakšno razočaranje, ona ima prav ! Kako naj se rešim, da bom imel mir pred njo, potem ko me vest že po zavrženih kroncah peče, kajti „Baba je baba, najboljša je slaba \" Sklenil sem, da bom o zgubi molčal in da bo ona molčala, ofral sem jej ves izkupiček za vosek — medu itak ni bilo — da si je kupila zanj ženske tolažbe. No nekoliko časa je uzdržala in molčala, zdaj pa je zopet začela pomalem. Zdi se ji namreč, da preveč posedam pri čebelnjaku in da lansko čebelarjenje ni bilo brez večje zgube — tak je pač ta ženski svet. —
Molčim k vsem njenim opazkam, ker vem, da ima ona prav. Hudo je sicer poslušati resnico, ali tolaži me le še to, da sam pri sebi mislim : Res si imel nekaj zgube, a vendar si se za ta denar tudi mnogo naučil — pač vsaka šola košta. — Po tej bridki izkušnji sem sklenil, da ne bom odslej nikdar več tako nepremišljeno posnemal pretiranih novotarij, pa naj se to že tiče umetnega satovja, zimske odeje krog panjev, posebno pa, da ne bom čebel spekulativno pital.
Smola! Na najzanimivejši del lanskega prevažanja čebel bi bil kmalu pozabil t. j. na vožnjo od Šentvida na Nabrežino.
Nočem se sicer spuščati preveč v podrobnosti, ampak opozoriti hočem tovariše-sočebelarje na nekaj važnega in sicer na to, da ne naložijo polnih panjev na oni zloglasni „Lastenzug", ker drugače se jim zgodi tako, kakor se je godilo meni in mojemu tovarišu-sopotniku. Namesto 7 ur sva rabila iz Ljubljane do Na-brežine preko Rakeka, Šempetra i. t. d. nič manj kakor dva dni, a poleg tega sva imela kvartir v vagonu. Ali ni to velika ugodnost za čebelarja?
Sicer pa sem dobil ravnokar v roko 4. št. »Slovenskega Čebelarja", ki izhaja v Ljubljani in čitam, da je osrednje čebelarsko društvo za Kranjsko, Koroško in Primorsko vložilo svoje-časno na c. k. železniško ministerstvo prošnjo za nekatere olajšave in ugodnosti v svrho prevažanja čebel.
Kakor čitam, je c. k. železniško ministerstvo odgovorilo na to prošnjo z dopisom od 18. januarja 1910 pod št. 67.153/16 nekako tako-le:
Nakladajo se čebele za prevažanje na pašo po železnici lakko tudi izven uradnih ur, naročiti pa se morajo vagoni, ki se hočejo rabiti v to svrho, vsaj 48 ur prej. Če žele nakladati čebelarji čebele ponoči, poskrbeti morajo za nakladanje teh sami, naznaniti pa morajo v takem slučaju pravočasno na postaji, da se vse potrebno pripravi.
Izjemoma se lahko priklopijo s čebelami naloženi vagoni tudi k osebnim vlakom, ako se oni, ki namerava čebele odpo-slati pravočasno za to prijavi in ako da na razpolago toliko ljudi, da potisnejo vagon, ki se ima priklopiti, k vlaku. Seveda se priklopi vagon k osebnemu vlaku le če je za vožnjo z osebnim vlakom sposoben. Število vagonov, naloženih s čebelami in ki se imajo priklopiti k osebnemu vlaku, pa je le omejeno in ozirati se je pri tem na moč strojev. Še najboljše je, če se stranke, ki hočejo čebele prevažati po železnici, zedinijo za določen čas, oziroma da določijo dan za skupno prevažanje, kajti če je v takem slučaju število panjev zadostno, bodo vozili, kakor doslej, posebni ponočni čebelni vlaki.
Ako nanese potreba, dovoli se v posameznih slučajih, da se bo smelo dvigniti čebele takoj na nekaterih v to določenih postajah, kakor hitro dospe vlak na mesto, sicer pa le tedaj, če čaka prejemnik pošiljatev sam na kolodvoru.
V vsakem takem slučaju se mora pa voznina frankirati. Razen tega mora stranka na zahtevo postaje, preden čebele dvigne, položiti primeren deposit, ki se pozneje poravna.
Za danes bodi dovolj, ker odslej se morda ne bomo več vozili s čebelami dva dni namesto 7 ur, kar iz dna srca vsem sodrugom želim, zajedno pa kličem „Bog in sv. Ambrož daj vsem čebelarjem boljšo medeno in voščeno letino od lanske!"
„Mirko".
(Sikanje vina.
Poleg kana je ta vinska bolezen pri nas najnavadnejša. Pojavlja se navadno pri šibkih vinih v toplih kleteh. To bolezen provzročajo ocetne glivice, ki razkroje s pomočjo ziač-nega kisika stanjšani vinski alkohol v ocetno kislino in vodo. Ocetni kis se razodeva, kakor je vino, v enem bolj, v drugem manj očitno, tudi tedaj, kadar je v enem ali drugem enaka množina ocetne kisline. Tako se zdi, da je katero vino nevžitno že, kadar ima samo 1 °/00 ocetne kisline v sebi, dočim je ima drugo lahko 1.6°/00, pa je le še prijetnega okusa in ni znatno občutiti cika v njem.
Belih vin, ki imajo več kakor l-2n|00 in črnih, ki imajo več kakor 1'6°|00 ocetne kisline v sebi, ni smatrati več normalnim in oblastvo zabranjuje njihovo prodajo. Ni dolgo od tega, da je bil na Zgornjem Avstrijskem naseljen Bric obsojen na 8 dni zapora, ker je prodajal tako cikasto vino. V severnih krajih so bolj občutljivi za cik; ker se tam le redko kdaj pojavlja, dočim je to pri nas zlasti v poletnem času skoro vsakdanja vinska nadloga.
Vzrok temu, da se naša vina pogostoma skisavajo, tiči v nemarnosti pri napravi vina in nadaljnem ravnanju z njim in pa v nemarnem hranenju in uporabi posode. Ta nemarnost je namreč kriva, da se ocetne glivice, ki so provzročiteijice cika, polotijo vina. Kako to?
1. Po skisanih sodih in drugi posodi, ki se jo rabi pri napravi in pretakanju vina ;
2.	po nagnitem ali gnilem grozdju, ako ga ne iztrebimo o trgatvi ;
3.	če pri vrenju mošta (zlasti črnega) na tropinah ne potlačimo klobuka pod tekočino ;
4.	ko vreje mošt v polnem sodu prekipi; goste pene v katerih je razna nesnaga se izcejajo po sodu in če ga ne obrišemo, je ta pravo gnezdo ocetnim glivam;
5.	kadar pušča sod pri čepu, pri špinci ali drugod, tako da se vino vidno izceja, nasele se na dotični mokroti takoj glivice, pomnože se in zarijejo v les in naprej do vina ;
6.	čep, posebno pa veha je ovita s kako cunjo ali pre-divom, ki se napije z vinom tako, da zmoči tudi površni rob, ki strči iz soda; tam se zarede takoj glivice in se prerijejo naprej do vina;
7.	pri zalivanju in pretakanju vina zmoči se več ali manj posoda in kaj malega se polije po tleh — in povsod, kodar je vinska mokrota, izcimijo se glivice, ki se kot nevidne majhne stvarice vzdignejo v zrak in najdejo pot do svojega elementa — do vina v sodu.
Tako skrbi nemaren kletar sicer proti svoji volji, a po svoji nebrižnosti, da se zaplojajo in razvijajo škodljive glivice v kleti in na vinski posodi, od kodar prihajajo posredno ali neposredno do vina in ga polagoma pokvarijo.
Nekateri sodov niti ne zavehajo, ampak pokrijejo, ko je mošt povrel, vehino luknjo s trtnim listom ali papirjem ter ga obtežijo s kamenom; tudi ne zalivajo redno svojih sodov, tako da prihaja vino v dotiko z zrakom in da je sploh pristopno škodljivim vplivom.
Na takem vinu se rad napravi kan, ki vino šibi in ocetne glivice se močno množe in kmalu vino pokvarijo. Zato je v prvi vrsti zatirati kan, ki se vedno naseluje na površini vina. Zalivajmo sode, poslužuje se lija, ki sega pod površje vina, da se glivice pri zalivanju ne pomešajo med zdravo vino. Ko je sod poln, potolčimo ga še ob straneh in odpihajmo na vrhu zbirajoči se kan ter zavehajmo sod; kar se v prvih naslednjih dneh usuši vina v njem, nadomestiti je s čistim vinskim alkoholom (špiritom 95J/0) in sicer ga zadostuje en kozarec, da za mori ostale glivice.
Ce hočemo, da se cik ne poloti vina, moramo skrbeti za največjo snago pri napravi vina in pri poznejem ravnanju ž njim, potem pa tudi za to, da bode snažna vsa v kleti uporabljena posoda in oprava in da zabranimo zraku prost pristop do vina s tem, da pazno polnimo in zavehamo sode.
Kadar se je pa kvas ocetne kisline že zaredil in razvil v vinu, ne ustavimo več skisanja vina, če še tako skrbno zalivamo in zatikamo sode, ker zadostuje že to malo zraku, kar ga skozi les prodira v sod, da pospeši razvoj bolezni.
Če zapazimo toraj na kakem vinu le prvi začetek cikanja, ne smemo se prav nič muditi, ampak moramo takoj uporabiti potrebna sredstva, da zatremo bolezen v kalu. Začetek cikanja spoznamo lahko, še preden pokušamo vino, če ga poduhamo pri vehi; kajti ocetno kislino je spoznati takoj na posebnem kisavem duhu.
. Ker se cik vedno najprej poloti površnih plasti vina v sodu in od tam, če so mu ugodni pogoji, precej naglo napreduje navzdoli, treba skrbeti najprej zato, kakor hitro se pojavi cik — da se spodnje še ne prizadeto vino loči od zgornjih plasti, v katerih se začenja razodevati cik.
V ta namen je popolnoma zdravi del vina s pomočjo pipe pretočiti v dobro zažveplan sod, kjer se nam ohrani zdravo. Med pretakanjem moramo seveda, večkrat pokušavati vino in takoj zapreti pipo, kakor hitro zapazimo, da je začelo teči ci-kasto vino. Iz tega ostanka je najbolje, da napravimo kis, ki se prav dobro izkoristi doma ali pa tudi proda.
Kdor bi hotel odkisati svoje cikasto vino samo zato, da izloči iz njega cik, ne doseže pravega namena, marveč se mu lahko zgodi, da se vino popolnoma pokvari in postane nepo-rabno, kajti čisto ogljikovokislo apno, čegar uporaba ža razki-sanje prekislih vin je po novem vinskem zakonu edino dovoljena, nevtralizira ali izloči iz vina najprej vinsko kislino in vinski kamen, vsled česar bi se še bolj občutilo ocetno kislino in na drugi strani zgubilo tako vino značaj naravnega vina.
Sicer pa je možno ocetne glivice zadušiti s pasteriziranjem t. j. segrevanjem cikastega vina na 60° C v posebnih posodah in s tem zaprečiti nadaljni razvoj bolezni. Toda naši kmetje nimajo potrebne oprave za to in jim tudi ne kaže, da bi si jo
nakupili; marveč naj zastavijo vso svojo skrb v to, da svoja vina z umetnim kletarstvom obvarujejo cika.
E. Klavžar, kmet. pot. učitelj.
Žveplavnik za žveplanje trt „Ventilator".
Za žveplanje trt se rabijo še dandanes večinoma prav pri-prosti žveplavniki ali takozvani „Mehi za žveplanje". Ti mehi so sicer poceni, imajo pa razne napake. Navadno gre v tak žveplavnik le malo žvepla, vsled česar se ga mora preveč po-
gostoma znova polniti, s čimer se pa potrati mnogo zlatega časa. Med žveplanjem se tak žveplavnik kaj rad zabaše, posebno pa če se žvepla, preden se vanj napolni, ne razdrobi ali pa preseje. Čestokrat puhne iz njega med žveplanjem preveč žvepla
naenkrat, na kar pade na trto preveč moke in je nevarno, da žveplo trto osmodi. S takim mehom gre žveplanje tudi zelo počasi izpod rok.
Razen teh priprostih žveplavnikov nahajamo v kupčiji druge sicer dražje žveplavnike, ki pa delajo hitro in pravilno, ter se prihrani z njimi mnogo dela in žvepla. Nek tak žvep-plavnik, zvan „Valerio", je izdelovala še pred leti neka tvrdka v Trstu. Ker pa ni dobila dovolj odjemalcev, je to opustila. Neko tako vrsto žveplavnikov, ki so sicer prejšnjim slični, le nekoliko izboljšani, prodaja dandanes pod imenom „ Ventilator" tvrdka Gustav Stifter na Dunaju, I. okraj, Eschenbachgasse 10.
Žveplavnik „Ventilator" je napravljen nekako tako, kakor čistilnik ali vevnik za žito in je ves iz močnega kositra. Žveplavnik ima skrinjico, v katero se vsuje žveplo. V tej skrinjici je na posebnem vretenu polžasto zavita žica. To vrteno je v zvezi z gonilnim zobčastim kolesom in ko se kolo vrti, vrti se tudi to vreteno in žveplo drobi. Na dnu skrinjice je gosta mrežica, skozi katero pada zdrobljeno žveplo v poseben predor in nato vsled vetra^ki nastane vsled vrteče se veternice, v pra-šilnik, odkoder prihaja žveplo na prosto v obliki prašne megle Ker je žvepleni prah prav droban in ker prihaja iz cevi s precejšnjo silo, zato se vrine med vse trtne dele in tam vleže.
Ko se hočejo trte požveplati, se napolni skrinjica z žveplom, pokrije s pokrovcem, ki je zgoraj na njo pritrjen. Nato se pripogne delavec nekoliko naprej, vrže pas, ki je pritrjen na skrinjico, čez desno rame ga pretakne pod levo pazduho ter zapne na drngi strani žveplavnika. Ko se hoče žveplati, se prime v levico cev ali prašilnik, z desnico pa se prime za ročico na zobčastem kolesu, vrti kolo od sebe in stopa počasi vzdolž trtnih vrst. Kolikor hitrejše se kolo goni, toliko hitrejše se mora tudi stopati.
To vrsto žveplavnikov priskrbuje članom društva tudi „Goriško kmetijsko društvo".
GOSPODARSKE DROBTINICE.
Grenko mleko prihaja navadno od krav, katerim se poklada kakšno grenko klajo. Grenčica, ki je v krmi, preide namreč v kri in od tod v mleko, posebno pa je tolšča sestavina mleka, katera rada vsrkava razna barvila in razne dišečine, vsled česar dobi v tem slučaju tudi maslo iz takega mleka različno barvo in okus. Grenak okus dobi mleko na pr. če se poklada molznim kravam repo, slab krompir, repno listje, ko repa poganja, skisane tropine itd. Če se že hoče pobladati repo, ne sme se toraj pokladati preveč, ravno tako tudi pese ne. Repe naj se da kravi vsak dan kvečem 10 kg, pese pa tudi ne nad 20 kg. Tudi če se poklada molznim kravam preveč oljnih tropin, ovsene in grahove slame, dobi mleko lahko grenak okus. Zato naj se daje molzni kravi le polovico ali kvečem po 1 kg oljnih tropin vsak dan, te naj se sicer zdrobi, a ne sme se jih namočiti v vodi. Tudi bob in grašica dela mleko grenko. Da toraj mleko ne dobi grenkega okusa, ravnaj se po tem navodilu, a dajaj obenem živini tudi sol in klajno apno. Da mleko greni,, kriva je temu včasih tudi slaba shramba in umazana posoda, zato osnaži shrambo in posodo večkrat prav dobro in obenem dobro prezrači. Če imaš mnogo pese, daj jo kravi po 12—15 kg, poleg te pa 5 kg sena, 4 kg detelje, 6 kg slamnate reza-nice in 1 kg pogač.
Kdor hoče shraniti vino čez poletje, a nima dovolj časa za to, da bi z vinom praviln ) ravnal, ta naj spravi vino vsaj v hladno in zračno klet in poleže naj sod na podkladje tako, da bo veha nekoliko obrnjena na stran. Če sod tako leži, bo veha, ker sega v vino, vedno z vinom napojena in taka veha zapira sod tako, kakor doga, zato se preveč vina ne posuši, a obenem se tudi prepreči, da se ne poloti vina kan in cik. Da pa ne bo čep ali veha vlekla ali puščala, mora biti iz trdega lesa in oba tako izdelana, da luknjo brez ovoja dobro zapirata. Ne čepa in ne vehe pa se ne sme oviti s predivom,, cunjo ali koruznim lubjem, kajti to je čestokrat vzrok da vino v sodu cikne. Če sega namreč cunja ati kakšna druga .tej podobna tvarina v vino, vleče ta vino iz soda ravno tako, kakor vleče stenj pri svetilki olje ali petrolej v se. Ko pa pride vino-po cunji na zrak, se skisa in ker je v neposredni dotiki z vi-
nom v sodu. cikne tudi to. Če veha ali čep dobro ne zapirata, naj se ju gladko obreže, če pa kljub temu še dobro ne zapirata, naj se krog njih dobro zamaže z lojem ali pa s parafinom. Kdor se na oskrbovanje vina razume in ima čas za to, naj hrani vedno nekoliko vina za žalijo v steklenicah ali pa v manjših sodčkih, in naj vino vsakih 8 ali 14 dni zalije. Ko se hoče vino, ki je v polnem sodu, pokušati, pazi naj se dobro, da bo natega znažna. Najboljša natega je steklena. Ko se je pokušnjo vzelo, naj se sod čim prej napolni in zopet neprodušuo zamaši.
Popravek. V 7. štev. letošnjega „Prim. Gospodarja"' se je v odgovoru, tičočem se odpravljanja bradavic, izpustilo pomotoma nekoliko besed in sicer bi se moral glasiti 3. stavek pod odgovorom: „Sicer se dado odpraviti bradavice tudi s kakšno razjedljivo tekočino, kojo dobite v lekarni — seveda smete tako ravnati z bradavicami le tedaj če Vam je živino-zdravnik to naročil in recept napisal".
POROČILA.
Ustanovitev konjerejskeg-a društva za Tolminsko.
„Goriško kmetijsko društvo je zaprosilo svoječasno na pristojnem mestu, naj se mu dovoli ustanoviti za naše hribe „Ko-njerejsko društvo" s sedežem istotam. Ker se je izjavilo na to c. kr. namestništvo v Trstu, da ni nasprotno ustanovitvi tega društva, zato je sklicalo »Goriško kmetijsko društvo" posvetovalni shod. Ta shod, ki se je imel vršiti, kakor je bilo prvotno določeno v Tolminu, se je vršil po želji c. kr. glavne postaje v Gradcu, dne 27. aprila ob 11. uri dop. v občinskem domu v Kobaridu.
Shoda se je udeležilo mnogo konjerejcev iz Kobarida in tamošnje okolice.
Shod je otvoril s primernim nagovorom predsednik „Gor. kmet. društva g. A. Jakončič in predstavil obenem vdeležencem navzočega c. kr. podpolkovnika iz Gradca g. Josipa Ableitin-gerja. Nato je predsednik povedal, zakaj je ta shod sklical in rekel, da gre namreč poglavitno za to, da se razgovarja in
razpravlja o stanju konjereje v naših hribih in da se storijo potrebni koraki za ustanovitev konjerejskega društva za Tolminsko.
K prvi točki dnevnega reda je govoril g. J. Ableitinger Govoril je o glavnih konjskih pasmah. Hvalil je pri tem sicer tudi belgijske konje in rekel, da bi bili prav primerni tudi za naše hribovske razmere, a da imajo to napako, da prehitro degenerirajo ali se zvržejo ter dobe potem predrobne noge. Izjavil je, da zamore z ozirotn na poznane mu razmere priporočati za Tolminsko edino le noriškega ali pincgavskega konja. Govoril je nadalje o pašnikih za konje in o izreji žrebet. Poudarjal je pri tem, da se mora žrebe že takoj po rojstvu razumno oskrbovati in privaditi se na hišo in gospodarja. Priporočal je, da naj se žrebet ne privezuje, ampak pusti, da se lahko prosto gibajo, zato naj se napravi v hlevu primerno ograjo in vanjo zapirajo, ter spuščajo večkrat na prosto, da se sprehodijo.
Dež. poslanec g. Monfreda je menil, naj bi se poskusilo na Kobariškem morda z lipicanskimi ali arabskimi konji. Gosp. podpolkovnik je na to pripomnil, da je Tolminsko izključno le za izrejo hladnokrvnih konj primerno, čemur so pritrdili tudi drugi navzoči in se izjavili za pincgavsko pasmo.
Izrazila se je nadalje želja, da naj bi ostali državni žrebci na postajah še 14 dni nad navadni čas. G. polkovnik je rekel na to, da tega resnično ni treba, kajti dognano je da žrebci zadnjih 14 dni preden odidejo, že tako več ne skačejo, ker ni več kobil za to.
Glede premiranja kobil in žrebet se je nasvetovalo, da naj bi se delile večje premije od dosedanjih ter naj bi se potem obdarovanec zavezal, da ne proda premiraue živali dotlej dokler ne poteče doba, do katere se je zavezal rediti jo.
Predlagalo se je, da naj bi bili v bodoče v komisiji za premiranje konj tudi člani društva.
K drugi točki dnevnega reda je govoril g. A. Jakončič. Poročal je, da c. kr. namestništvo ni nasprotno ustanovitvi »Konjerejskega društva v Tolminu" in da je vzelo predložena pravila na znanje. Pripomni, da se je imelo ustanoviti to društvo že danes t. j. 27. aprila, a da ne kaže ustanoviti ga, ker ni navzoč na shodu noben tolminski konjerejec. Nato razloži poljudno pravila društva, ki se ima ustanoviti.
Navzoči so bili zoper to, da bi imelo bodoče „Konjerejsko društvo" svoj sedež v Tolminu, kakor češ, saj je konjereja na Kobariškem mnogo bolj razvita, kakor pa na Tolminskem. Kje naj bi imelo bodoče društvo svoj sedež, se seveda ni moglo določiti, ker ni še izvoljen ustanovni odbor, zato se je odstopila rešitev tega vprašanja prihodnjemu odboru oziroma občnemu zboru. Nato se je izvolil odbor, ki bo imel nalogo, nabirati člane in sklicati v teku enega meseca ustanovni občni zbor. V ta odbor so bili izvoljeni naslednji gg.: Ivan Pervanje, pos. iz Sentviškegore, Anton Monfreda, dež. posl. iz Iderskega, Franc Mattelanc, c. kr. živinozdravnik iz Tolmina, Franc Mi-klavič, pos. iz Kobarida in Janko Gruntar, pos. in župan iz Kobarida. Poslednji je bil izvoljen obenem načelnikom odbora.
Predsednik Jakončič je, zahvalivši se udeležencem shoda za obilno udeležbo, posebno pa podpolkovniku g. Ableitingerju za prijazne nasvete in zelo poučno predavanje, shod zaključil.
Kako kaže žito v Rusiji? Ozimno žito je dobro prezi-milo po vsej državi in je izredno lepo, zato se nadejajo v Rusiji bogate žitne letine. Tudi pomladanske sestve so se izvršile o lepem vremenu in kažejo zelo lepo. Cena žitu je na ruskih žitnih trgih zadnje dni vsled prejnavedenega rapidno padla; po rži skoraj nihče ne poprašuje. Za pšenico in ječmen dobe se sicer še odjemalci, plačujeta se pa po zeto nizki ceni. Najdražja je turš ca, ker jo je le malo v zalogah.
Sprememba poročil o stanju setev. C. kr. poljedelsko ministerstvo je izdalo pred kratkim poročilo o stanju setev za prvo polovico aprila t. 1. To poročilo je pa drugačno od onih prejšnjih let in sicer se razločuje od slednjih v tem, da se izraža stanje poljščin, deteljišč, travnikov in pašnikov, namesto doslej običajnih tipičnih izrazov, s številami. Tako pomeni število 1— prav dobro, 2— več kakor srednje dobro, 3— srednje dobro, 4 manj kakor srednje dobro in 5— prav slabo stanje dotične poljščine.
V obliki številk se bo poročalo v bodoče tudi glede tur-šice, krompirja, sladkorne in krmske pese in zelja, nasprotno pa se bodo rabili v poročilih o pridelkih, ki so večje važnosti le za posamezne pokrajine izrazi, ki so bili običajni pri lanskih poročilih.
Tabelaričnemu pregledu o stanju poljskih pridelkov se doda vsakrat še klasifikacijski pregled prejšnjega meseca in sicer zato, da se bo vsako naslednje poročilo lahko primerjalo s prejšnjim poročilom.
V varstvo kmečkih posestev je izdalo juslično mini-sterstvo naredbo, ki določa, da kmečkih posestev, ki se denejo neprostovoljno na dražbo, ni potreba (kakor je bilo to doslej) devati na dražbo in prodajati v celoti. Odslej se bo smelo de-vati na dražbo tudi posamezne parcele, ali pa primerne komplekse. To pa po drugi strani ni dopustno v slučajih, kjer se s takim nadrobnim devanjem na dražbo razkosajo lepa posestva, ki se lahko racijonelno in dobičkanosno obdelujejo. Sodišča imajo dolžnost, da se v slučajih, ko sama ne morejo konštatirati, ali tvori kako gospodarstvo enoto ali ne, informirajo pri izvedencih ali gospodarskih korporacijah. Na ta način se zabrani na eni strani razkosavanje posestev, ki tvorijo gospodarsko enoto, a se lahko obenem pomaga kmetom, katerih posestvo pride na dražbo. S tem, da se dene na dražbo posamezne parcele, se včasih obrani popolnega poloma posestnika, ki se mu je delo posestvo na dražbo radi majhnih dolgov, ki bi se lahko pokrili s skupičkom nekaterih parcel, ali pa se doseže s parceliranjem večje skupne svote.
Kako kaže sadno drevje in trta. (Posnetek iz poročila c. in kr. poljed. rninisterstva za mesec april 1910.)
Sadno drevje. Za sadno drevje je bilo vreme na sploh precej ugodno. Obilni sneg, ki je padel početkom aprila, je napravil škodo le i.a zapadu severne Tirolske, a še tam večinoma le na starejšem peškatem sadnem drevju. Mraz, ki je snegu sledil, je škodoval v severnih krajih najbolj onemu ko-ščičastemu sadju, ki zgodaj požene in je občutljivo (marelice, breskve in mandlji). Takrat je napravila izredno močna in mrzla burja na Tržaškem, po celi Istriji iu deloma tuli po Dalmaciji znatno škodo na breskvah, mandlji h in marelicah. Toča je potolkla sadno drevje le v Dalmaciji (okraj Benkovac; Zader in Metkovič.)
Sadno drevje je na splošno lepo odcvelo. Na južni strani Alp in v obmorskih adrijanskih krajih je sadno drevje koncem aprila odcvelo, v severnih krajih pa je takrat odcvelo šele ko-ščičasto sadno drevje, izmed peškatega sadnega drevja so bili pa samo še jablani v najlepšem cvetju.
Peškato sadje. Posebno jablane so večinoma izredno dobro obložene s sadjem. V onih krajih Tirolskega, kjer se prideluje mnogo jabolk t. j. krog Bolcana in Merana, so pa jablane kljub temu, da so močno cvetele, posebno pa po polju, primeroma slabo obložene s sadjem in sicer tako, da ni pričakovati popolne letine; nasprotno pa je tam prav bogato s sadjem obloženo pritlikavo drevje, v prvi vrsti pa Beli zimski kalvit. V takih krajih, kjer je bilo o času, ko so jablane cvetele, toplo vremo in je drevje v kratkem odcvelo, kakor na pr. na južnem Štajerskem, Kranjskem in v nekaterih okrajih v Dalmaciji, je zaroda na drfevju obilno. Hruškinemu cvetju je na mnogih krajih škodoval dež in to drevje je le srednje bogato obloženo. V takih krajih po Gornjem Avstrijskem in Štajerskem, kjer se prideluje sadje za mošt, je v primeri s prejšnjimi leti manj sadja
Koščičasto sadje je trpelo vsled neugodnega vremena in sicer tako, da bo marelic, večinoma tudi breskev in mandljev le malo. Vsled mrzlega vremena, ki je nastopilo početkom meseca, so marelice na Tržaškem, v Istri in na Goriškem tako tudi na Predarelskem, srednjem Štajerskem in posebno na Češkem in Moravskem občutno trpele. Vrhu tega so pa mrzle noči proti koncu meseca škodovale mareličnemu in breskvinemu zarodu. Zdi se, da so marelični in breskvini nasadi na Niže Avstrijskem v tem oziru najmanj trpeli. Pozno-cvetočim češnjam in češpljam je to manj škodovalo. Zgodnje češnje so po Brdih prav dobro obložene, a nadejati se je tudi od višenj (Marasche) v Dalmaciji dobre letine.
K temu bi bilo še pripomniti, da kaže kostanj v nemškem delu južnega Tirolskega, kakor tudi v Bocchi in smokve v Dalmaciji izvrstno. Tudi rožiči se prav lepo razvijajo. Murve so na južnem Tirolskem v Furlaniji prav gosto pognale. Oljki ni nasadi v Istri in v južni Dalmaciji kažejo lepo.
Trta. Komaj je začela trta v severnih vinorodnih krajih brsteti, že so bili trtni poganjki v južnih vinorodnih krajih, kakor v Dalmaciji in na Tirolskem tako razviti, da se je videl zarod, katerega pa je toliko, da je pričakovati obilne trgatve ; prav enako kaže trta doslej tudi na Primorskem in Kranjskem
in večidel tudi po Niže Avstrijskem. Na Moravskem in Češkem pa kaže trta znatno slabše ker je ponočni mraz, ki je bil 23. in 24. aprila, velik del že napetih očes uničil.
DRUŠTVENE VESTI.
„Goriško kmetijsko društvo" v Gorici — Korenjski trg v Attemsovi palači ima v zalogi:
Modro galico najboljše kakovosti, vsebujočo 31"80 odst. bakrenega okisa, kar odgovarja 99'72 odst. modre galice. V zalogi ima izključno le to vrsto modre galice in oddaja kvintal po 54vK.
Žvepleno moko za žveplanje trt in sicer navadno in dvakrat ventilirano ; prvo oddaja po 12 v, drugo po 14 v kg v vrečah po 25 in 50 kg.
Žvepleno-galično moko s 3 odst. galice in oddaja kg po 18 vin.
Čilski solitar s 16 odst. dušca po 32 K kvintal. flmonjev sulfat z 20 odst. dušca po 32 K kvintal. Superfosfat, dokler ga še ima v zalogi, oddaja po 6 kron kvintal.
Fichtenin agra, novejše sredstvo za pokončevanje raznega mrčesa na sadnem drevju, zelenjavi in poljščinah, kg po 3 K-Črtne škropilnice in sicer P i r h ovo, ki stane 57 K, V e 1 -m o r e 1, ki stane 26 K.
Gumijeve trakce za zeleno cepljenje trt in sicer oddaja le najboljše vrsto trakcev, kg po 28 in 32 K-
Razen prejnavedenega blaga ima vedno v zalogi razna umetna gnojila, močna krmila, otrobe, sol za živino, razno vi-nogradsko orodje in stroje, kletarske potrebščine, orala, brane in razne druge kmetijske potrebščine.
Razo-las.
o
,,Goriško kmetijsko društvo" priredi v nedeljo 29. maja t. I. ob 3. uri popoldne
Čebelarski shod v Dornbergu"
Shod se bo vršil v prostorih tarnošnje ljudske šole. Na shodu se bo predavalo o čebeloreji in pretresovalo važnejša vprašanja tičoča se čebelarstva, obenem pa se bo vršil praktičen pouk o čebelarstvu pri čebelnjaku gosp. Fr. Golja, učitelja v Dornbergu.
Ker obeta biti shod vsled nastopa raznih govornikov jako zanimiv in poučljiv, zato se vabijo čebelarji, naj pridejo na shod v kolikor mogoče velikem številu.
V Gorici, dne 30. aprila 1910.
„Goriško kmetijsko društvo" v Gorici.
A. Jakončič, predsednik.	F. Kocjančič, tajnik.
Razpis štipendija.
Podpisano društvo razpisuje s tem en štipendij v znesku 250 K za mladeniča, ki bi se želel izučiti kje na Štajerskem ali Tirolskem v obiranju, sortiranju, hranenju, razpošiljanju in raznovrstni uporabi sadja.
Kdor hoče dobiti ta štipendij, naj pošlje prošnjo do 25. maja t. 1. podpisanemu društvu. Prošnji je priložiti sledeče: Spričevalo, da je prosilec dovršil vsaj ljudsko šolo z dobrim uspehom, dokaz, da je, če ne popolnoma, pa vsaj v toliko nemščine vešč, da pouk v tem jeziku dobro razume in da je sin kmečkih starišev ter vešč sadjereje. Vsak prosilec mora priložiti prošnji obenem pismeno izjavo, s katero se zaveže, da bo vsakrat, kadar potreba nanese, proti primerni odškodnini društvu na razpolago.
Prednost imajo oni prosilci, ki so dovršili kmetijsko šolo z dobrim uspehom.
V Gorici, dne 30. aprila 1910.
„Goriško kmetijsko društvo" v Gorici.
A. Jakončič, predsednik.
F. Kocjančič, tajnik.