Slepa Nežica
 Tedaj sem stanoval pri dobri gospe, ki je imela štiri otroke, tri dečke in eno deklico.
Deklici je bilo ime Nežica, in je bila najstarejša med otroki.   Izpolnila je takrat  jedva   dvanajsto   leto.
Ali dasi jo je njena mamica imela zelo rada in so jo njeni bratci Ijubili iskreno, so vendar želeli vsi njeno smrt,
Dobra njena mamica tni je povedaia, da je Ne-žica slepa. Tudi mi je pravila, da so jo žc nekateri zdrav-niki zdravili, ali ozdraviti je niso mog'i. Ona je še vedno slepa, revica!
nKdaj pa je oslepela?" vprašam nesrečno mater.
BPravzaprav ne vem, od kdaj je slepa," mi od-govori dobra gospa.
„Ali je že od rojstva slepa?" vprašam dalje.
,Ne, takrat je bila popolnoma zdrava," odgovori gospa. nKo je bila stara eno leto in sedem mesecev, sem prvikrat opazila, da je revica slepa."
Ker bi bil rad videl to nesrečno dele, sem po-prosil gospo, naj mi pokaže slepo Nežico.
Nikdar bi ne bil mogel verjeti, da je deklica slepa, ko bi mi tega ne bila povcdala njena mamica!
Te njene, lepe, velike in navidezno tako zdrave oči — pa bi bile slepe? Kje je to mogoče!
Toda resnica je bila, bridka resnica!
Vsak dan sem potem obiskal to mlado bolnico-slepico.
Izprva se me je bala in ni mnogo govorila z menoj. Samo na moja vprašanja je odgovarjala.
Ali v zimskih dolglh večerih se me je privadila in zelo rada je govorila potem z menoj.
ln dostikrat sem jo slišal, ko je mamico povpra-ševala po mcni. No rekla mi je, kakor so mi rekli njeni bratci :  ,,Gospod Anton."
In kaj sva govorila z revico Nežico ? — O, go-vorila sva mnogo.
Ona me je izpraševala, kadar sem prišel k njej: ,,Gospod Anton, ali ste prinesli kaj bonbončkov? Ali mi boste pripovedovali o zakleti kači, o zakletem gradu, o pasjeglavcih ?"
Natanko tako je vpraševala, kakor je slišala svoje tri bratce. In jaz sem ji rad pripovedoval tiste prav-ljice o pasjeglavcih, o zakletem gradu in o zakleti kači.
Včasih sem ji pravil tudi o nebeškem raju, o an-gelcih, o svetnikih in popisoval veselje nebeških prebi-valcev. Skratka, mnogo sem ji pravil, ker so bili tako dolgi tisti zimskt večeri, in je ona tako rada poslušala.
Dosti sem ji pravil, ali o krasoti našc zemlje in svetlobi rumenega solnca ji nisem črhnil niti besedice.
Kajti videl sem, da bi rada njena nedolžna du-šica zvedela nekaj; saj so ji po vsakem vprašanju za-trepetale ustnice. Še bi bila rada nekaj vprašala, ali prosila, ne vem. In potem bi še huje trpela.
In ko sem odhajal od nje, me je vedno vpra-šala, kakor njeni bratci: nGospod Anton, ali pridete kmalu spet?"
nSeveda, seveda, Nežica," sem jo potolažil. Smi-lila se mi je v dno duše.
Bilo je nekaj tednov po Veliki noči. Spomlad je bila že odposlala svoje sle po celi deželi. In razšli so se ti sli po celi deželi. ln zacveteli so beli zvončki po vrtovih in rumene trobentice po osojnih tratah, in veternice in druge gozdne cvetice so spletale pisanc vence, da pozdravijo prihajačo vigred.
Na neko nedeljo popoldne torej v tisti pomladi me pokliče mamica slepe Nežice.
^Gospod Anton, Nežica vprašuje po vas."
Takoj grem k slepi revici. Zakaj bi ne šel tolažit sirotice, ki tako zelo potrebujc tolažbe?
Takoj pri vstopu me je začutila.
,,Oospod Anton, povejte mi kaj o svetu," me zaprosi nedolžni otrok.
Mene je skoraj zmešala ta njena čudna   prošnja.
Pa kmalu sem se spomnil, da so imcie njene ustnice po vsakem njenem govorjenju še neko, meni in njej neumljivo prošnjo.
Čudna se mi je zdela njena prošnja, in čudno se mi je zdelo njeno danes izredno bledo lice. Ne-tnirna je bila tudi zelo.
Menda je vse to vplivalo name, da sem ji jel pripovedovati o lepoti in krasoti naše zemlje, in pravil sem ji, kako je vse živo in lepo ravno sedaj, kako vse cvete, dehti in živi.
Potem sem ji naslikal s svojimi besedami človeka, kako je on lep in dober. Rekel sem ji, da je krona vsega, kar je Bog ustvaril, in da je tudi ona tako Iepa in dobra. Povedal sem ji, da so njena mamica in bratci tudi tako lepi in dobri. Tudi sem ji zatrdil, da jo imamo vsi tako radi!
Tedaj pa pokliče Nežica svojo mamico in bratce. Saj je poznala vsakega izmed nas menda po glasu in hoji, ali kako ?
In objela je svojo mamico in objela svoje bratce, vsakega posebe, in jim zašepetala na uho: BKako bi le rada videla!"
Tudi mene je objela in rekla na uho: nGospod Anton, kako bi rada videla svet; ali vetn, da sem slepa!"
SS    61    P3
Po teh besedah se mi je pa zdelo, da je prišlo nekaj mrtvaškega v to sobo. Kmalu po tem dogodku se je ločila mlada in lepa dušica od telesa slepe Nežice ter pohitela med svoje bratce — med angelce - krilatce.
In plakal sem za Nežico -slepico. Da, plakal sem, kot plaka malo dete.
!n vsi smo plakali za našo revico, a vendar so bile našc duše upokojene.
Še tisto popoldne so ji napravili črni možje lep mrtvaški oder.
Jaz pa sem šel vun v naravo, kjer sem nabral lep šopek prvih pomladanskih cvetic, ki jih nikdar ni mogla (a revica gledati in občudovati njihove krasote.
Položil sem te trobentice, tnarjetice in zvončke na njeno vzglavje, potem pa pokleknil in molil, naj prosi zame Boga v nebeških višavah njena mlada dušica . . .                                         Anton Antonov