Štev. 14. "V Trstu, 6. aprila 1895. Letnik YI1I. Poraz židovske sile. Na Dunaju so se vršile te dni dopolnilne volitve v mestni sovet, in ob tej priliki so se združile najrazno-vrstniše nemške stranke, da bi premagale dosedanjo do cela požidjeno nemško-liberalno stranko, in to se jim je posrečilo v toliko, da jim nedostaje lc 5 ali (i glasov do večine ; dejanski pa utegnejo doseči tudi formalno večino, ker je pri dosedanji večini več takih mož, ki niso bili nikdar odločni pristaši požidjene stranke, in ti torej utegnejo neposredno pridružiti se dosedanji manjšini. Zmaga različno barvanih krščanskih strank in nemško-nacijonalnih frakcij nad nemško-liberalno stranko pomenja velik poraz židovske moči tam, kjer ima v tostranski polovini Avstro-Ogerske svoj glavni sedež, in ta poraz občuti Židovstvo v skupnosti v našem cesarstvu. Židovstvu zasekana rana je tako huda, da vse novinstvo, kolikor je v židovskih rokah, kliče cerkev in vlado na pomoč izrecno proti takozvanemu antisemitizmu. Židovstvo ovaja samo sebe tudi sedaj, da hoče ostati izvoljeno ljudstvo, seveda ne v smislu sv. pisma, temveč, da bi kot privilegovana sila tlačila svobodo državljanov in narodov, da bi s politiško premočjo še nadalje narekovala zakone po svojem vkusu, vsled tega pritiskala na proizvodstvo in delavce v občegospodarskem pogledu, in da bi naposled pačila obče mnenje, poniževala moralo, prodajala znanstvo i umetnost po svojem vkusu in na svoj dobiček. S stališča ariških narodov, s stališča občedržav-Ijanskih prav, s stališča zakonodavstva in uprave, s stališča vsega javnega življenja, v interesu celokupne države, v interesu bolj poštenega in krščanskega vedenja, v interesu pravnega čustva, v interesu napredka v znanstvu in pravega vkusa vse umetnosti, dolžen je ne le vsak rodoljub, ampak tudi vsak človekoljub želeti, da poraz požidjene nemško-liberalne stranke ne ostane brez primernega vpliva v cesarstvu. Razun židovskega življa morali bi se prav za prav ne le negospodovalni, ampak tudi agresivni narodi rado-vati nad sedanjo zmago Dunajskih združenih antisemitov. Slovani sicer dobro poznajo politiško mišljenje nemških nacijonalcev, ki zaslepljeni postavljajo v jedno in isto vrsto svojih nasprotnikov tudi slovanske narode; ali to nikakor ne more zavirati veselja nad zmago, ki so jo dosegli isti nacijorialci s pomočjo krščanskih socijalistov in drugih nemških strank in skupin. Vsem ariškim na- rodom in njih strankam mora biti do tega, da premagajo in odstranijo židovski vpliv, naj bode ta vpliv odkrit ali prikrit kjer koli. Ariško naseljenje v skupnosti ima namreč poleg vsega drugega tudi obče potrebo, in za te potrebuje zopet tudi obče zaščite. To, za kar se je n. pr. vsaj z besedo zasnovala in postavila sedanja koalicija, morejo ariški narodi dosezati le tedaj, ako odstranijo poprej židovski vpliv. Ta vpliv pa se je raztezal od začetka ustavne dobe do danes na mnogo več toček občih interesov, nego si jih je mogla sedanja koalicija vložiti v svoj program. Ravno radi tega bi se moralo - po uničenju židovskega vpliva — preosnovati vse dosedanje zakonodavstvo, ker se je isto snovalo z večine tako, kakor so zahtevali interesi požidjene nemško-liberalne stranke. Celo to je lehko dokazati, da bi imeli uže davno bolji tiskovni zakon v naši polovini cesarstva, ko bi se bila uničila židovska sila. Vse obče gospodarstvene naprave in zasnove in celo železnice so se pri nas vršile pod mogočnim židovskim vplivom, in kar je tu napačnega in občekvar-negaf da se popraviti jedino po odstranjenem židovskem vplivu. Kako hudo pritiska nemško-židovska stranka v našem skupnem parlamentu, razvidno je sosebno sedaj tudi iz snovanja novih davčnih zakonov. Ariški narodi — sami med seboj — ne mogli bi nikdar pritrjevati takim nedostatnim, posamične sloje obtežujočim zakonom. Nemške stranke in frakcije s tem, da same najbolj odstranjujejo židovski vpliv, odmetajo zajedno veliko pomoč, katero jim je stalno in dosledno dajala nemško-židovska stranka. S tem nemške stranke same sebe pobijajo, kolikor trdijo, kakor da bi bila nemška narodnost v opasnosti; z druge strani pa svedočijo, da škoda, ki jim jo provzročuje židovski vpliv, je veča, nego korist, ki bi jo imele v sopomoči židovskega vpliva pri narodnostnih bojih s Slovani. Boj nemških antisemitskih strank proti židovskemu vplivu je boj za obča človeška in državljanska prava in za napredek v takem smislu, kakoršen odgovarja sposobnosti in dostojnosti ariških narodov. V tem pogledu morajo ta boj odobravati tudi Slovani, in bila bi le napaka istih nemških strank, ko bi hotele ono še kedaj družiti se s kako židovsko liberalno stranko. Ne nemške, ne slovanske stranke ne potrebujejo in bi ne smele nikdar potrebovati takih strank, kakoršna je dosedanja nemško-liberalna stranka. Ta je zapravila tudi dobre lastnosti liberalizma, in je ona kriva, da so reakcijonarne stranke tu pa tam zanesle boj tudi med slovanske stranke, ki so v plemenitem smislu besede li- beralne stranke. Nepopačeni slovanski narodi so vsi za pravo občo svobodo, ki vključuje tudi svobodo v smislu narodne jednakopravnosti. Tem narodom se torej dela krivica, ako jih pobijajo nazadnjaške stranke pod firmo privilegovanih katolikov ali takozvanih „konservativnih" strank, in da se to godi na Češkem, Slovenskem In drugod, provzročila je nemška požidjena stranka. Poslednja bi izdala celo vsako, tudi še toliko popolno ustavo, ako bi si ne vedela pomagati drugače. Ali ne kliče sedaj ista stranka vlado in škofe na pomoč proti združenim anti-semitom na Dunaju ? Ali odgovarja tako postopanje ka» kemu parlamentarizmu ustavnih držav ? Ko bi se posrečilo, da nemške antisemitske stranke vsaj oslabe židovski vpliv v javnem življenju, okrepijo se, da bodo mogle s toliko večo močjo vreči se na slovanske stranke ter nadalje uničevati slovanske narode. To je res, ali res je pa tudi, da z odstranjenim židovskim vplivom bi se takisto gmotno, socijalno in politiški utrdili tudi slovanski narodi. Tako bi si stala dva ariška, jednakovrstna naroda nasproti, brez vmeševanja židovske pomoči od te ali one strani. Le tak boj bil bi pošten boj, in ta bi se vršil vedno z očitim, ne pa prikritim in zvijačnim orožjem, kakoršno rabi nemška požidjena stranka. Ta, dokler more, skuša zavratno uničiti svojega nasprotnika, in v ta namen jej ni nobeno sredstvo preostudno. Sedaj se vrše v naši polovini cesarstva boji za razne težnje neodkritosrčno, z zvijačami židovske sofistike. Ta preobrača stvari in imenuje, n. pr. lojalno to, kar seza uže do mej veleizdajstva. Ta stranka nazivlje patrijoti-zem to, o čemur je vsa Evropa jednih mislij, da je škandalozno, izdajsko, pogubno narodom in na škodo interesom celokupne države. Na stotine zgledov bi mogli v potrjenje tega navesti iz poslednjih let. Nemške nacijonalne stranke so odkrite in se tu in tam zagrešajo do brutalnosti nasproti Slovanom, ali mi menimo, da tudi Slovani so še vedno v taki koži, da se bore rajši z očitnim, nego pa zavratnim vragom. Potem je treba tudi pomisliti, da židovsko novinstvo je slabo vplivalo na vse stranke, torej sosebno na stranke agresivnih narodov. V Rusiji n. pr., kjer židovski vpliv ni mogel doslej kvariti občega mnenja, piše se tudi po knjigah in novinah dostojniša, mirniša, stvarniša polemika, nego pa v sedanji Velikonemčiji in v našem cesarstvu, kjer tu in tam dobiva nadmoč židovsko profesorstvo in židovsko novinstvo. Vse to se ublaži tudi pri agresivnih narodih, kedar se otresejo židovskega vpliva, in tedaj dobi tudi boj slovanskih narodov in Nemcev spodobnišo obliko. Z občega in specijalno s stališča avstro-ogerskih Slovanov moremo se le veseliti, da so na Dunaju nemške antisemitske stranke s tolikim vspehom zadale vdarec nemški požidjeni liberalni stranki. Ta stranka se jo uže dolgo le umetno vzdrževala tudi v osrednjem parlamentu, izgubivši uže davno vpliv med nemškim naseljenjem; ščitil jo je le še krivični volilni red in pa kapital, s katerim je terorizovala, oziroma podkupljala volilce. Le ironija je, da odločuje še sedaj v — koaliciji. Dunajske mestne volitve pa so sedaj vsemu svetu razkrile, da ta stranka nima opore več niti v prvem prestolnem mestu cesarstva, kjer se zbira največ denarnega in duševnega židovskega kapitala. Poraz židovske stranke na Dunaju začne odpirati oči tudi takim krogom, ki doslej niso videli tega, kar so uže davno zasledile preproste množice Dunajskega skup- nega naseljenja. Sedanji poraz židovske sile kaže na napredek v politiškem, občegospodarskem, socijalnem in naposled tudi narodnem pogledu; tudi Slovanstvo utegne imeti dobiček od tega poraza, in s tem pa še posebno celokupna monarhija. --L ,.A m i c u s Plat o"... (Dalje.) Dolžiti za to slovenske urednike strogo, bilo bi nepravično; kajti nihče iz njih v Rusiji ni bil, nihče iz njih ruskega jezika ne zna, in ruskih listov citati ne more, naroda ruskega, zgodovine ruske, zgledov ruskih tudi ne pozna iz ruskih, nego iz nemških virov; dopisnike imeti v Rusiji pa se boje, kajti tako bi zavedli Goriško me-tropolijo leliko v nov greh, ko ni oprala še starega. Pisati pa včasi kaj o Rusiji, vsaj deseti del onega, kar pišo o Srbiji in Bolgariji, o Braziliji in Madagaskaru, je vendar treba, kajti, taji kolikor hočeš, Rusija ima vendar le nekaj veljave v Evropi. Ako torej slovenski listi včasi greše proti Rusiji, delajo to pač le „bona fide" zavoljo svoje fenomenalne nevednosti o njej. No v omenjenem članku „Novic" celo ne vidimo tega opravičujočega momenta. Svoj članek sezidale so kot na krajeugolnem kahinu nekega zajavljenja, ki ga je svojedobno zdelal v državnem zboru poslanec Banvinski. Ko bi bile „Novice" navedle svoj vir, in ko bi bile pri tem še omenile, da je Banvinski rcnegnt, to je Malorus, ki je svojo dušo prodal Poljakom, bi bržkone ta ali oni čita-telj rekel: No renegata vzeti za avtoriteto je pač opasno. „Novicam" bi gotovo o svojem času ne bilo posebno lehko pri srcu, ko bi kdo na podstavi kake laži renegata Desch-manna — večni mu pokoj! — delal sodbo o slovenskem narodu. Z jedne strani renegat Banvinski kot avtentični vir, z druge pa — sama logika njegovega zajavljenja, oče-vidna zlost in lažnjivost, ki v njem tiči, — vse to bi moralo „Novice" pač prisiliti, biti nekoliko previdnejim in ne jemati na-se greh Banvinskega. Banvinski je namreč rekel v državnem zboru, da „je v Rusiji prepovedano na javnih mestih govoriti po poljski". „Novice" so temu viru zaupale tako absolutno, da se jim, kakor_ sem rekel, celo potrebno ni zdelo, pokazati na svoj vir. Čitatelji „Novic" bi o tej laži ne vedeli, ko bi je ne pogrele „Novice" in ne podale jim kot argument, sramoteči Rusijo. Avtoritet „Novic" ni majhen, zato je pa tudi njih odgovornost velika. Razun tega „Novice" čitajo oni krogi, ki so po svojem umstvenem razvitju, po svojem duhovnem krogozoru tako blizki h krdelu, idočemu črez grm in strm s klerikalci, da jih avtoritet „Novic" prav lehko iz svojega tabora pripelje v tabor nasprotni, nam in „Novicam". Glede trditve Banvinskega ali ,Novic", da je v Rusiji poljski jezik prepovedan na javnih mestih, zajav-ljam jaz torej naslednje fakte, katere proveriti ni težko. Ne le v sredi Rusije, no povsod, kjer imajo Poljaki svojo katoliško cerkev, govore se propovedi na poljskem jeziku. Cerkev pa je pač javno mesto? V Varšavi bil sem pri predstavljenju poljske drame in v poljskej operi, kajti gledališča ruskega, t. j. z ruskim jezikom, v Varšavi celo ni. Gledališče in opera sta tudi pač javno mesto, ka-li? Na ulici, na trgu, na kolodvoru, kjer je ruskih policajev in žandarmov povsodi dosti, slišal sem v Varšavi le poljski jezik, izredka nemški, še bolj redko ruski; poleg poljskega sliši se največ židovski žargon, t. j. zmes nemško-židovske žlobodre s poljskim jezikom. Iz desetih izvoščikov, kateri so mi bili za čas mojega prebivanja v Varšavi potrebni, ni nobeden mogel odgovoriti na moja ruska vprašanja po ruski. V prodajalnicah odgovarjali so mi po poljski, po nemški, no po ruski ni „znal" nihče. Iz dvornikov in vratarjev nijeden ni na rusko vprašanje mogel ali, pravilneje, hotel odgovoriti po ruski; kje so torej še tista javna mesta, kjer je prepovedano govoriti po poljski, kakor trdijo „Novice"? Morda na zvonikih mnogoštevilnih poljskih „košciolov" v Varšavi ? Z rabo poljskega jezika na javnih mestih je pač tudi tesno zvezano poljsko časopisje: v samej Varšavi izhaja nad petdeset perijodičnih izdanij političnih, be-letrističnih, duhovnih in sploh vsakega obsega v poljskem jeziku in v poljskem duhu. Ali se vsi ti listi čitajo izključno v tajnih jamah in kletih, in ali niso oni, vkupe stotinami poljskih knjig, izhajajočih vsako leto, najboljši dokaz, da „Novice" ponavljajo trditev renegata Barwin-skega bez vsakega pomisleka, tje v jeden dan ? Od Ljubljane do Varšave in nazaj pot ne velja mnogo: za kakih sto goldinarjev se lehko človek pelja tje in obratno, in živi še kakih deset dnij v Varšavi. V desetih dneh bi pa človek pač lehko našel celo črno na belem ono prepoved o rabi poljskega jezika. N« ako jo najde, plačam mu jaz vse stroške potovanja. Ako so uže „Novice" poverile renegatu Barwinskemu, da je namreč v Rusiji poljski jezik prepovedan na javnih mestih, ali bi bilo res tako daleč za nje, postaviti Barvinskemu naslednja vprašanja: Kako se morete čuditi, wielmožny panie, ako Rusija izdaja tako propoved, kedar avstrijski Poljaki „von Amtswegen" vsiljujejo Rusom v Galiciji fonetiko z namenom, da jih oddalje od knjižnega ruskega jezika ? Ali so Rusi kedaj vsiljevali svojim Poljakom fonetiko? Ali so jim kedaj grozili, da prepovedo latinico „von Amtswegen", in da prisilijo Poljake pisati cirilico, kakor vi grozite svojim Rusom, da jim prepoveste rabo cirilice ? Ako pa Poljaki postopajo z gališkimi Rusi tako, in da postopajo tako, to „Novice" dobro vedo, bilo bi pač naravno, ko bi Rusija merila z jednako mero, češ : „schlägst du meinen Juden, schlag' ich deinen Juden!« No da Rusija ne dela tega, dokazuje ravno, da je polna onega velikodušja, ki je karakterna črta istinega veličja in istine moči. „Novice" na osnovanju lehkomišljeno sprejetih besed renegata Barwinskega uče: „Takega postopanja (t. j. prepovedi poljskega jezika na javnih mestih) nikdo ne more odobravati, če je za narodno jednalcopravnost." Dalje: „To Poljake boli, in naravno je, da Poljaki ne morejo biti prijatelji tistega, ki tako postopanje zagovarja". K prvemu izjavljenju „Novic" usojam si napomniti jim, da vprvič Rusija nikdar nikomur ni obetala narodne jednako-pravnosti, niti prisegala na ta obet; vse, kar torej dela v tem obziru, dela dobrovoljno, po čuvstvu pravičnosti in človekoljubja. Rusija je država samodržavna; konsti-tucije ona nima; da bi se pa ravnala po § 19. ustave tuje države, to terjati od nje je pač jedno in isto, kakor terjati od Žida, da bi hodil k maši. V Rusiji ima kon-stitucijo samo Finlandija, in niti jed«e črki te konstitucije Rusija še nikdar ni narusila, kajti car je na njo prisegel, prisega pa ni šala. Sicer pa iz tega vzdihljeja „Novic" zaključujem, da je v Avstriji uže zdavna izvršena narodna jednakopravnost, in da so „Novice" k njej privadile se uže tako, da jih boli uže srce, ko vidijo, da tuja država ne priznava narodne jednakopravnosti. Ah pa morda „No- vice" hočejo tu le napomniti opico, ki je v zrkalu uvidela „obraz svoj ?" Da Poljake avstrijske „boli" to, česar ni, zdi se meni jako nenaravno. Tudi bi „Novice" dobro stvorile, ko bi povedale, kdo „zagovarja" ono citovano (fantastično) prepoved rusko vlade, in jaz sem prvi, ki poreče, da je oni zagovornik najbrezsrčnejši človek. Še jeden fakt se ne sme pozabiti, namreč, da Poljaki niso državljani, ki so vselej vestno in natanko izpolnjevali svoje dolžnosti, in ki so vselej hrabro in z veseljem prolivali kri za domovino, kakor n. pr. Slovenci. Ruski Poljaki so pokorjeni puntarji, in puntarji, ki, vkupe z avstrijskimi, vedno mislijo le o jednem : o samostalnej Poljši, o svojem „krolč", o vladičestvu „od morza do morza". Ako pa ruskim Poljakom ni kaj prav, zahvaliti se imajo v prvej vrsti avstrijskim Poljakom in njih prijateljem, ki znajo le jedno: nepretrgoma blatiti Rusijo in razprostranjati o njej najgorostasnejše laži in klevete. Saj še o smrti ruskega carja našel se je v Dunajskem državnem zboru Poljak, ki je vrgel kepo blata na moža, nad smrtjo katerega je plakala in togovala vsa Evropa. Celo v minuto, ko molče vse strasti, Poljak ne more zatajiti svojega sovraštva k Rusiji in pokazati, da je — človek. Istina pa je, da je ne samo v Zapadnem kraju nego tudi v Carstvu Poljskem uradni jezik ruski. No na ta fakt ne da se gledati s slovenskega stališča. Za Poljaka ruski uradni jezik nima tistega pomena, kateri ima za Slovenca nemški uradni jezik. Poljak ne more reči, da „besede po ruski ne zna" ; Slovenec pa res, ako se ni učil, besede ne zna in ne razume po nemški; v Zapadnem kraju je razen tega prosti, t. j. neinteligentni razred naseljenja čisto ruski, govoreči ali malorusko ali belorusko narečje ; pomeščiki (slahčiči) gubernij Zapadnega kraja pa so večinoma polonizovani Rusi ali Litvini, katerih predniki so bili pravoslavni. Tako je bil n. pr. jeden iz knezov Cartorijskih Kijevski mitropolit; njega grobnico lehko vidite v Kijevskem Sofijskem soboru. Knezi San-guszki in Sapiehe so rodom Litvini. V Zapadnem kraju vidi jic čudno javljenje, da mnogi slahčiči, posebno mladi, ne umejo govoriti poljski, (lasi so katoliki in poljski pa-trijoti. Ravno tako porazitelen je fakt, da v Carstvu Poljskem skličiči na svojih shodih in v svojih „klubih" govore — po ruski, ako je sredi njih le jeden ali dva Rusa. Med seboj govore po poljski, no v prisotstviju Rusov poljski jezik „He npimaTt" — tako mi je objasnil Poljak. In ko sem ga vprašal: morebiti je prepovedan, morebiti se bojč prisotnih Rusov, odgovoril mi je: „Hfet, ne aaupemeirh, a itpocTO He npinmrt". Torej vidimo tu javljenje analogično kakor v Slovencih, kjer na ljubo jednemu Nemcu deset slovenskih inteligentov govori po nemški. Tako javljenje pri Slovencih veseli Nemce, analogno javljenje med ruskimi Poljaki pa naravno besi Nemce in njih zaveznike, gališke stanczyke, privržence slavjanskega kulturnega programa pa more le radovati: Rusija med ruskimi Poljaki in večina teh Poljakov samih razširja slav-jansko kulturo; nje valovi zadevajo se o redute in tran-šeje avstrijskega Poljstva, katero mora analogen natis vzdrževati s strani Germanije. To je naravni hod rečij, zgodovinski razvoj Slavjanstva. Odtod taka pospešna ger-manizacija, taka energija, taka brezobzirnost v sredstvih borbe proti Slavjanstvu tam, kjer se ono daje še zatirati in da zatreti. Man muss retten, was nocli zu retten ist! —--- Dve važni carski opomnji. Iz Rusije. Pri nas je navada, da se začetkom vsakega leta gu-bernatorji shajajo v Petrograd k carskemu dvoru i tu carju dajajo račun o položaju svojili gubernij. Ta račun je navadno dvojak, pismen i usten. Pismene račune car neredko sam pregleduje i na kraju stranij svojeročno piše razne opazke, katere navadno ne ostajajo glasom vpijočega v puščavi; ustne doklade (pristavke) pa seveda car vselej sam sluša i sam hvali, kar je hvale vredno, pa tudi graja, kar se mu ne zdi pošteno. Tako sta nedavno odgovarjala za svojo upravo astrahanski i hersonski gubernator na pismenih dokladah (referatih), na katere je car Nikolaj II. blagovolil načrtati svojeročno in sicer, na dokladu astrahanskem : „ Cjil;,T,yerf> iiojiour> Hacyiu,Hofi noTpeCnocTii napoja" (Treba je pomagati dejanski potrebi . naroda) ; na dokladu her-sonskem pa: „OCpamaio na a t o BimManie JiiiHiicTepcTBa napo;; h aro upocBimema ca »uri, cepbeaiitiML 06pa30Jii>" (Obračam na to zanimanje ministerstva narodne prosvete na najzaresniši način). Obe opomnji ste napisani carskoj rokoj o istem predmetu, po istem adresu, o predmetu narodne prosvete, po adresu državnega organa-člena državne uprave, koji vodi to narodno prosveto. Astrahanski i hersonski gubernator, oba pravita v svojih poročilih, da bi bilo treba narodno prosveto povzdigniti potom splošnega, za vse i vsakogar obveznega šolskega nauka, potom splošne narodne šole, katera bi odkrila prostemu narodu oči, v kaki volčji jami še sedi v tem pogledu. Ali nedostaje krajevnih, gubernskih sredstev na tako veliko delo, ne nahajajo nujnih virov, iz kojih bi mogli zajemati one vsote, katere so potrebne, da bi pokrilo „nujne narodne potrebnosti", kakor pravi sam car. O obči narodni šoli pri nas uže davno govorijo, davno pišejo, jej uže davno pomagajo, kakor morejo i umejo, sta celo dva „KoMUTeTa rpamoT-hocth" (odbora za čitanje in pisanje) — Moskovski i Petrograjski, katera sta i bogata i, modra v izbiri propagande narodne gramotnosti, t,o„rfc pravi, da bi narod umel citati i pisati, delujeta na tem torišču uže cele de- setine let, sta razprostrla svojo delavnost po vsem prostranstvu evropske Rusije, otvarjata narodne šole na svoja sredstva, kupujeta knjige ter jih celimi tisoči razpošiljata po vseh kotih svoje prostrane domovine, urejujeta narodne čitalnice pa le na svoja sredstva, spodbujata ruski bogati ljud k obilnim darovom na narodni žrtvenik, zasebni vplivni ljudje ju podpirajo „cjiobomb ii ftiuoiiv (z besedo in delom) etc. etc. etc. Pa kljubu vsej tej plo-dotvorni delavnosti, kljubu tej primerni marljivosti tolikih umnih i bogatih ljudij, ruski narod, ruski ljud, seveda narod i ljud preprosti, še do sedaj splošne, za vse na-seljenje veljavne šole, še do sedaj, ponavljamo, nima i nima ! Večni odgovori glasč, da ni denarja, na koji bi se vzdrževala taka narodna šola, da-si so pod tem i podobnimi odgovori zlojezični ljudje slutili i še slutijo nekaj drugega, nego pa nedostatek gmotnih sredstev... I res je, da se je še prav nedavno vnela strašna vojna na straneh vsakodnevnega novinarstva po povodu sluha, da mini-; sterstvo narodne prosvete hoče „KOMiiTeTu rpaMOTHOcrn sadpaTb bi. CBoe bt^tiiie", kar bo po slovenski, da hočejo zgorej omenjenima odboroma odvzeti svobodo svojega delovanja, podvreči ju vladnemu nadzoru... Našlo se je mnogo takih „umnikov", kateri so pozdravljali to „vla-dino idejo", pa našlo se je še več takili „tepcev", koji menijo, da bi taka naprava ubila ti dve preplodorodni i koristni društvi v samih koreninah . . . Jaz na ta ravs i kavs nič ne rečem, samo relata refero, — ali poročam, kar slišim; a kolikor se mi dozdeva, za naprej bo ta razpor moral prenehati; razni narodi bodo morali zjedi-niti, pobotati se; starodavno pravilo, da narodu razen kruha prav nič več treba ni, to pravilo bo moralo umakniti se istini Božji, da ljudje žive ne samo od kruha, no še tudi od nekaj drugega, kar je prvotneje od kruha; bo treba odiskati virov, iz kojih bi bilo možno utoliti (uga-siti) žejo po duhovnem napitku naroda, žejo dolgovečno i tako grenko, da jo je neznosno projavil sam car; kar pa pravi ruski Gospodar, to je njegovemu narodu sveto i resnično, kar pri vas svojeobrazno predaje historična, globokega pomena fraza : Roma locuta, causa finita est. Božidar Ivorcov. y BpaT'I> oojitc.ih CBHTOii Ctohib — npocamjii nojaniita, Ee3CHJitHbiii, 6jrly;iiijit 11 xy;ipit Orr, rJiaja, scaHcju h CTpajanta. Kycna jihiub x.7rtda oht, irpocn.rr, 11 B3opi aBjajrt sciiByio MyKy, . H kto — to KilMCIIL II0.10aCH.TI, B'l ero iipoTHHyTyio pyicy ! TaKT. H MOailJTL TBOeii 3K)GbH, Ob c.iesasu ropBKHira, cb točko ki, Tam. tiyectua ny Slovanska knjižnica, snopič 25. Sveti papež Gregor, pg. J. Ta nezaupnost in malovernost nasproti učenim ljudem je izvirala pač največ iz velike nevednosti in goro-stasne praznovernosti našega ljudstva nasproti vsem, ki niso stali v njegovih vrstah. Duhovniku, ki v vzvišenem svojem poslu veže nadzemsko z pozemskim, ljudstvo v svoji veri itak uže pripisuje posebno moč. A vedno občevanje in sosebno lastovito razmerje med duhovnikom in ljudstvom je spreobrnilo to nezaupnost v boječo spoštlji-vost in pokornost. Nasprotno duhovništvu pa so uprav oni, ki so postali posvetnjaki, šli navadno med širni svet in se izgubili za svoje ljudi. Tudi neravno njih stališče nasproti vsemogočnemu plemstvu, kateremu je le še odgovarjala duhovščina, je provzročilo, da je priznaval naš narod le ta dva člena družbe „gospodoma", tretjemu pa še danes rad prideva naslov „škrica". — Boječ se le-tega „škrica", kot zlo-deja, ker ga je našel vsekdar le v pravdah ali boleznih, vsekdar tedaj, ko je moral veliko žrtvovati za negotove stvari, ni preprosti narod samoraslega svojega posvetnega razumništva nikdar dosta spoštoval, vsaj mu je bilo tuje in je delalo prej proti njemu nego zanje, deroč ga povsodi. Prevrati izza „prosvetljenega veka" so sicer temu zaničevanju nekoliko odpomogli. A dolgo let je moralo še preminuti, in še le izza časa svojega preporoda je narod spoznal vlogo posvetnjaka-razumnika. A niti do današnjega dne ni povsem izginila ta nezaupnost, in o tem nam najboljše svedočijo domače naše razmere po deželi, po kmetskih občinah. V temno noč se nam še zagrinja slov. dijaštva povest v prejšnjih dobah. Nedostajalo nam je duševnih sil, nedostajalo tudi gmotnih sredstev, da bi se bili izdatno bavili s takimi raziskavanji. Pozitivnega in efektivnega dela za vsakdanje potrebe je nujno trebalo, in retrospektivne študije so preostale nam in našim potomcem, da jih raziskujemo po moči in razmerah. Zato je še po svetu marsikaj raztresenega, kar bi zanimalo slov. narod, a izbiralo se je doslej le najnujnejše, in sosebno o dijaštvu bilo je do zadnjih časov med nami razjašnjeno le jedino ono malce, kar se je odnašalo k protestantski dobi in na glavnem torišču te dobe k sloveči Tubingi. Ali še tega je malo, in pozvedeli bi z lahka še marsikaj o Tubingi, in več o drugih nemških, kakor tudi o iaških vseučiliščih, notri do onih, dob,, ko je slavni Irftnezij v Boloniji prvič razlagal pandekte, Lani izšedša „Spomenica o petindvajsetletni« „Slo-ivenije" je prvi mali poskus, da se uvede slov. mladež v davne čase slovenske prošlosti tudi v tej panogi povesti. Namen naslednjih sestavkov pa bode, da po slabih močeh nadaljujejo to delo in obudč v slovenskem dijaštvu zanimanje'za zgodbe1 njegovih častitljivih prednikov. Seveda ne bodO obsegale vsega, kar bi zanimalo našo narodnost^'', ker prjobčevalcu ni dostajalo v to ni dovolj časa, niti ni mogel doseči'vseh virov, katere bi bil poželel. Prihranjeno je to potomcem, kajti natančnejše bodo pa pregledovali.^arhive.-pa; brskali po njih zaprašenih listinah ¿11 rfikah oni'i-n$ši' nasledniki, katerim rojenice naklonijo '/hVežškf-btief&a- 8&W> proučevanja'," ali pa jih usoda določi celo^jM^e posle ... . , Dunajsko pismo. IV. Post imamo, in Velikanoč se približuje; zato treba je misliti na pobožnost in pokoro. Ljubljančani romajo te dni k „božjemu grobu", Dunajčani pa v Hernals. „Si licet magna^ componere parvis", imenoval bi Hernals „Dunajsko Šiško". Znamenit je ta okraj zlasti zaradi tega, ker skoro pri vsaki hiši „Bog roko ven moli". Vendar je trtna uš uničila deloma tudi Hernalsko glorijo. Romanje pa se tiče Hernalske cerkve. V prejšnjih časih, ko se Hernals še ni dotikal Dunajskega mesta, temveč je bil mala samotna vas, ločena od malega Dunaja po poljih in senožetih, vodilo je tje od cerkve sv. Štefana pa do Hernalske cerkve 14 „stacijonov" isto tako, kakor so oni vezali Ljubljano z „božjim grobom". S časom širil se je Dunaj in Hernals, prostor med obema se je zazidal: od štacijonov, ki so se stisnili med hiše, ohranili so se do danes le še trije, — a postno romanje vzdržalo se je do danes. Hernalsko malo cerkvico obdajal je umeten, zidan hrib, nanj vodile so postaje križevega pota, in to bil je cilj romarjev, posamični kipi, zamazani in počrnjeni, razodevali so dobro voljo in pa — nezmožnost umetnikovo, ki jih je stvaril, bili so prava strašila. Lokalna znamenitost pa je bil pri prvi postaji mali židovski dečak, ki je nosil žeblje in drugo mučeniško orodje. Romarji kazali so svojo versko vnemo s tem, da so pljuvali vanj, in zlasti stare ženice domišljale so si, da jim bo odpuščenih toliko več grehov, kolikor bol opljujejo imper-tinentnega čifutka. — Vse mine! Pred par leti pričeli so razširjati in prezidavati malo cerkvico, podrli so staro „kalvarijo" in sozidali novo; a ta ni prosta, temveč pokrit hodnik, ki vodi krog cerkve. Stare kipe so odstranili, namesto njih pa so postavili jako lepo in vkusno izdelane barvaste sohe. Tudi čifutek je izginil, baje vsled intervencije Dunajskega Židovstva, in tako je izginilo tudi njegovo zasramovanje. — Ljudstvo je preje pljuvalo v lesenega ¿ida,. a voljno klanjalo se židovsko-liberalnemu gospodstvu. Sedaj pa začelo se je zavedati, kakor kažejo sijajne zmage antisemitov pri volitvah v mestni zastop; — nemški Mihel se je probudil, kedaj vzdnimi se tudi slovenski Janez ? Velika noč vstajenja se bliža, kaj samo ti, dragi moj rod, nadalje ostaneš v smrtnem spanju? Vzbudi se, vstani in uniči vse nasprotnike, domače in tuje, vresniči besede pesnikove : „Tvoj je vstajenja" dan!" V postnem času imeli so tudi lehkoživi Dunajčani po raznih cerkvah pridige in po nekaterih celo misijone. Nikakor torej ni tolike nevarnosti, da bi morala nova „Leonina" nastavljati posebnega čuvaja za slovensko mladino na Dunaju. Kdor hoče, lehko tukaj moli več nego doma, ne gledč na to; da prisiljena stvar nikoli ni dobra. Jaz sem sicer uže preveč razvpit „framazon", celo dr. MahniČ me ima na svojem indeksu in me je uže kar naprej obsodil v pekel, vendar moram reči, da tukaj nisem nič menj, — oziroma doma nič bolj pobožen, a kljubu vsemu večkrat v cerkvi kot marsikak „Daničar". Ker sestajemo iz duše in telesa, ne zameri mi nikdor, ako včasih mislim na zemsko veselje in ne samo na nebesa. — Prilika je nanesla, da sem 1. aprila, v dan, ko se je povsod slavila Bismarckova 801etnica, šel v Karlovo gledališče, kjer je zopet jedenkrat nastopila naša rojakinja g.dčna Fabianijeva, oziroma Poljakova, v glavni vlogi v spevoigri „Herzbub", v oni vlogi, v kateri se je zmagonosno predstavila Dunajskemu občinstvu. — Ker sem prebival v Ljubljani poleti, ko je bUo gledališče zaprto, nisem imel prilike, da bi jo tam upoznal, zgodilo se je to, žal, šele sedaj na Dunaju. Spevoigra sama na sebi nima posebne vrednosti, *) gledišče bilo je, kot običajno, nad polovico prazno,. a predstava jako dobra, in naša igralka v istini izborna! Da niso tega izvrstnega talenta za subretne vloge mogli pridržati za naš slovenski oder, je v istini žalostno. A pri uborni plači in pri redkih nastopih ni čuda, da si umetniki iščejo drugod primernejšega delokroga. Tako imamo mnoge rojake pevce po nemških deželah, tako postala sta gospod in gospa Borštnik glavna stebra Zagrebškemu gledališču, tako otujila se nam je g.dčna Poljakova, in tako izgubimo še mnogo, ako ne preneha malomarnost slovenskega občinstva nasproti našemu gledališču. Denarne žrtve za tak kulturni zavod so ogromne, a potrebne, ako pa občinstvo samo zadostno ne podpira naše dramatike, tudi ne more zahtevati, da bi intendancija delala čudeže; vsaj je ona storila vse, kar je bilo v njeni moči. Današnje pismo zdelo se Vam bo pravici jako skromno in ponižno. „Signum temporis". Povedal sem to in ono, poslal Vam list kot pozdrav z Dunaja — za ostalo pa prepuščam Vam, da se ozrete po domovini. Sami lehko poprašate naše poslance, kakšni so „piruhi", ki Vam so jih donesli za praznike, a bojim se, da so to le izpipana jajca, brez vsebine, torej tudi brez veljave, dasi lepo barvane lupine. No pa saj je marsikdo zadovoljen, da se le „nafarba". Jaz pa nimam te slabe lastnosti, a tudi Vi niste tako lehkoverni, da bi se mi posrečilo, tudi ko bi Vas poskušal „farbati", in zato dovolite, da za danes završim. Voščim Vam torej prav vesele velikonočne praznike in ostajem vedno Vaš zvesti Nepomulc. DOPISI. Iz Gradca. Gospod urednik, čudite se morda, da se tako redko oglašajo slovenski Graški visokošolci v listu, kateri so si izvolili narodni dijaki slovanskega mišljenja. Danes uže bi Vam utegnil razkriti mnogo novic o Vašem listu iz dijaških krogov, seveda paralelno z listom „tako vele-važnega društva Danice". A prihranim si to za drugo priliko. Bolj zanimive stvari hočem Vam objaviti, stališče slovenskih akademikov nasproti našim prvakom zelenega Stajerja, našim voditeljem v domovini. Odkrito povem, da mi ponosno gledamo iz tujine na napredek našega naroda na slovenskem spodnjem »tajerju, na vedno večo zavednost našega kmeta, ki je uže mogočen steber proti vedno večim navalom nemškim, ki nas žugajo uničiti; pri tem pa občudujemo tudi delovanje in požrtvovalnost naših voditeljev, katerim grejo vse zasluge, da napreduje narod. *) Pri tej priliki občudovati sem mogel vnovič fini vkus Dunajskega občinstva. Pri kupletih donel je „frenetičen aplavz" jako neslani kitici, kjer se je smešil „Pemc". Brez Čeha ali brez-Žida — ali največkrat brez obeh — si skoro ne moreš misliti nobene burke, vesele igre ali spevoigre; kopija jednega ali drugega, par kupletov o jednem ali drugem, to ti je glavna stvar, ki nikdar ni brez vspeha, — Ta opomnja velja za gledišča, obiskovana od manj izobraženega občinstva, namreč Josefstadtsko (ki pa letos goji le francoske „pikanterije" in je tako postalo „kava-lirsko", a izgubilo prešnje stalno občinstvo), za Karlovo in deloma za gledišče ob Dunajčici, — ter za poletnje v Pratru. Ali vprašanje, bodo li ti voditelji vedno med ljudstvom, nas nekoliko plaši. Gotovo bo naraščaja, vedno še rodoljubov, ki bodo nadaljevali težavni posel svojih prednikov. Vendar kažejo dovolj tužni slučaji, da mora iti naša stvar rakovo pot, da mora iti v propad, če bodo naši voditelji tako vzgojevali svoje otroke, posebno sine. Vidite, celo mi sami čutimo sedaj, da nismo bili prav vzgojeni, v duhu slovenskem in slovanskem. Sosebno pa je ¿p.lostno, da opuščajo ravno taki očetje, ki so bolj ali manj voditelji slovenskega naroda, ta važni posel, pravilno vzgojo svojih otrok. Vprašali bi, kaj nam basnijo voditelji, dasi tudi z velikimi zaslugami za narod, če nam zrede dva, tri ali še več krepkih sinov, renegatov ravno vsled vzgoje, ki potem v javnem življenju podirajo, kar so zidali njih očetje. Čudno je, da ti gospodje celo prepovedujejo svojim sinom vstopiti v slovenska društva, katera so jedina v tujini, ki pospešujejo med dijaki narodno zavest. Slovenska društva oživljajo tukaj mlačneže, in vcepi se jim uže vsled občevanja s slovenskimi in slovanskimi dijaki stalen značaj. A mnogi dijaki iz naših štajerskih srednjih g0j __ saj dobro vemo, kako te germanizujejo učence — začnejo, če ne občujejo s svojimi rojaki, pohajati z nemškimi dijaki, zahajajo v nemške družbo, se sramujejo svojega jezika, svojega naroda. Kdo je temu kriv? Očetje. Žalostna istina je to; vsakdor se lahlco sam preveri; le naj opaža nekatere dijake spodnjega Štajerja, posebno pa Mariborčane. Nasprotno pa so tudi v Gradcu slovenske rodbine; očetje so večinoma uradniki, matere nekatere celo Nemke, ali sini —- imajo lepo narodno vzgojo. Čast jim ! Z. — - Ruske drobtinice. C i. nipy no HHTKi, roao*y py6axa. Med Petrogradom i Moskvoj vnela se je strašna rasprja. "Vlada namerja prodolžiti (podaljšati) Sibirsko železnico od Permi črez Vjatko i Vologdo do Petrograda, ali pa od Permi črez Vjatko i Nižnji Novgorod do Moskve. Katera iz teh dveh črt obvelja, Petrogradu li, ali pa Moskvi zablešči novo solnce z vzhoda, to je vprašanje, o katerem govori pri nas vse, kar živi i se zanima za vsakodnevno življenje. „Nov. Vr." pa je nedavno priobčilo novico, katera kaže nekako, da i Petrograd i Moskva more biti ostaneta z dolgim nosom. Znano je, da iz Vologde na Arhangeljsk uže zidajo železno progo. Znano je tudi to, da je uže okončeno nekoliko drugih načrtov, koji tudi le severu poslužijo na blago i prid. Taki načrti so: Železna proga od Pskova do Bologova, od Ribinska do Jaroslavlja, od poslednjega do Kinešme, torej kar tri nove železnice, i vse bodo postranske proge najstarše magistralne ruske železnice — Nikolaj-vske med Petrogradom i M ¡slcvoj. Ce se izvedejo vsi ti načrti, ostane pač malo pota do daljnje Permi, kakih 50 ) do 600 vrst. Torej j« pač naravno, da Perm i Vjatko le posredno zve-žejo s Petrogradom i Moskvoj; kajti samostalna proga od Permi do Petrograda požrla bi celo stotinjo milijonov rubljev, i ta samo-stalna proga šla bi v dolj (po) Volge i v dolj matere ruskih železnic, med temi progami i vodnim potom bilo bi po našem prostranstvo malostno, kakih 200 vrst, ne več. Torej Moskva bolj •ekonomno postopa, nego pa Petrograd, postopa torej tudi bolj razumno, i njene želje, ako se uresničijo, pač nikomur razun blaga nič ne pričinijo, v tem ko Petrograjski načrt smrdi samokoiistjem, bezobzirnostjo na državne interese sploh i v istinitih ruskih domoljubih nič ne vzbuja prav dobrih čuvstev . . . Res je, da Pe-trograjska trgovina za poslednje čase pada; kdo pa je kriv, da so ga postavili n i kraju sveta i ga še posvetili v stolično mesto! 'Take zgodovinske pregrehe same sebe bičajo. . . Mi pa smo navedli te presode ne zato, da bi one imele za ■vas kak pomen kot presode, pač pa zato, da razvidite, kako naša •vlada skrbi o našem severu, skrbi posebno v novejšo dobo, prej ;pa ga je zanemarjala, ali bolj resnično bo: ni mu pomagala. Bez vladine pomoči pa tukaj nič ne gre izpod rok: Narod ruski še ni doživel onega trenotka, v koji bi mogel vsklikniti: sedaj sem pa uže tiček, trdno stojim na svojih nogah! I ta trenotek je menda še kaj daleč, o čemur svedoči pa le isti sever. Jesenjo prošlega leta so bile na Ledenem morju strašne nevihte i burje, katere so Pomorom nadelale strašno škodo. Pogiblo (poginolo) je nekoliko ladij z bogatim plenom raznih rib i z ljudmi, kateri so nalovili te ribe Riba pa je jedini dohod, jedino sredstvo v živ. ljenju tem ubogim severjanom. Nevzgoda jih je dovedla do strašne revščine i minister flnancij je doložil (sporočil) Gpspodarju o teh revežih. Car pa je takoj zaukazal, da mora minister odšteti brzo 5000 rub. iz državne blagajne na pomoč revežem - Pomorom kot glavnico teh dobrovoljnih darov, katere bo zbiral posebni odbor pri ministerstvu flnancij. V ta odbor je minister fin. poklical mnogo členov iz raznih ekonomičnih društev, torej bo zbira bjstra (nagla) i blagodatna po reku: bis dat, qui cito dat; a davati ta društva pač imajo kaj . . I v evropski i v azijski Rusiji je mnogo poklonikov Maho-medu. Ti Turki seveda pohajajo Meko, pa tudi Carjigrada ne pozabljajo, Nedavno so Samarkandski Turki odredili celo posolstvo v Carjigrad, poklonit se sultanu. Ta jih je prav prijazno vsprejel i. jim je v spomin podaril 3 vla3e iz Mahomedove brade, firman o istinitosti vlasov i zlato uro : vse to so dobili v dragoceni skrinjici. Ko so se vračali, jim je pod Markovim skrinjica izginila. Ti kraji obdolžili so nekega Samarkandskega Turka, spremljav-šega posolstvo, pa vspevšega vrniti se v Samarkand do okončanja sodnijske preiskave v Harltovu. Kje i kako se bo vršila ta „sve-totatna" razprava, doslej še nikdor ne ve; stvar pa je v mnogih obzirih zanimiva. , . Na Kavkazu je vas Erisa, v Gorijskcm ujezdu Tifliske gu-bernije, če se ne motimo V tej vasi umrl je ne lavno Osetin P. Begizašvili, koji je bil rojen 1. 1742 , torej mu je bilo na hrbtu celih 153 1 List „Hnepia" pravi, da je ta mož živel vedno zmerno i redno i ni nikdar bolehal v teku vsega svojega piedolgega življenja. Pomnil je neki prav dobro napad Peisov na Gruzijo okolo 17t>0 1. i prihod Cicijanova začetkom tekočega stoletja. Omnia ad maiorem Dei gloriam; samemu i njegovi okolici pa seveda tako dolgega življenja ni bilo treba — prostemu gorjancu! Božidar Tvorcov. ■- ---- OGLED PO SLOVANSKEM SVETU. a) ulovenuke dežele. Občinski sovet Tržaški jo v seji dne 29. marca med ostalim sklenil ovekovečiti sestanek onih istrskih odposlancev, ki so po poslednjih istrskih izgredih demonstrativno zborovali dne 2. novembra min. leta v Trstu. V ta namen predložila je mestna delegacija, da naj se vzida v predsobi občinske dvorane plošča, na kateri naj bi povedal kratek napis, da so se omenjenega dne zbrali tam delegati iz Istre v ta namen, da potrdijo dejanski, kako onemogla je človeška sila, ki bi hotela izbrisati XX vekov „latinskega" življa. Proti temu predlogu delegacije govoril je okoličanski sovetnik Gorjup naglašajoč, da bi bila izvršitev takega sklepa izrecno izzivanje slovanskega naseljenja istrskega. Toda kljubu temu jako umestnemu ugovarjanju vsprejel je občinski sovet predlog delegacije in z večino glasov dopolnilni predlog sovetnika E. Rascovicha, da naj se plošča vzida namesto v pred-sobju občinske dvorane, v veži občinske palače, kjer jo morejo videti vsi „pravi meščani". Raskovich je tudi priznal, da bi ta plošča žalila istrsko slovansko narodnost, toda po njegovem mnenju bilo bi to izzivanje le „jako slab odgovor na neštevilne proteste nasprotnikov italijanskega življa". Občinski sovet je potem soglasno dovolil trošek 200 gld. za to ploščo; proti sta glasovala le dva prisotna okoličanska sovetnika. Takozvani „konservativci" glasovali so torej tudi v tem slučaju z laškimi „liberalci", kakor to storijo vedno , kedar gre za protislovanske sklepe. No, c. kr. tržaško namestništvo objavilo je občinskemu sovetu svoj „veto" proti. izvršitvi tega sklepa. Tukajšnje laško časopisje ne more nikakor poj miti. zakaj c. kr. namestništvo ne dovoli, da se vzida plošča v občinski zgradbi, ki naj bi svedočila o „latinstvu" istrskih delegatov, ki so prišli dne '2. novembra 1895. v Trst, demonstrovat proti zakonom o ravnopravnosti vseh narodov v Avstri,ji. Predavanje g. dr. (¿laserja o pesniku Josipu Cim-permanu v Slovanski čitalnici v Trstu dne 30. marcija. G. govornik je v uvodu govoril na kratko o optimizmu in pesimizmu v raznih narodih, o pesimizmu, ki ga je Stritar uvel v slovensko slovstvo. Imenoval je potem Levstika in Cimpermana, katera zavzimata stališče pravega realizma, dasi sta živela v jako tužnih razmerah in bi imela več vzrokov za jadikovanje, nego drugi „sveto-bolni" pesniki". Govore o raznih pesniških strokah, katere je gojil Cimperman, izražal je mnenje, da je vrhunec dovršenosti ¡dosegel v sonetih, ne pa v distihih, kakor misli Stritar, in da je med tem najlepši sonetni venec Levstiku na čast, katerega pesnik slavi kot najodličnej-šega svojega učitelja. Dalje povdarja govornik jezičarsko dovršenost, „umetalnost" njegovo, katera je kriva, da pesnik ne more postati tako popularen kakor Gregorčič. Označil ga je dalje kot pesnika „moštva"; omenil njegovo skromnost, hvaležnost in završil govor s čitanjem pesmi: „Strr.narjeva prošnja", katero mu je vslišal Vsemogočni s tem, da ga je rešil zemeljskih nadlog. — Poslušalci so bili jako zadovoljni s tem predavanjem, ki je v jedrnatih potezah označilo pesnika-trpina. Zal, med možki^ii udeležniki bili ste to pot samo — dve poslušalki! Češki koncerti v Trstu. Dne 31. min. m. priredil je svetovnoznani „ Češki kvartet" jedini koncert v tukajšnjem gledališču „Armonia". Ta koncert sponesel se je prav dobro v gmotnem obziru, kajti v gledališču bilo je mnogo občinstva. S tehniškega in glasbenega stališča pa naj zabeležimo, da si je kvartet dodal nov list svojemu la-vorjemu vencu, kar priznava brez ovinkov celo tukajšnje laško, Slovanom ne baš prijazno časopisje. — Dne 1. t. m. pa smo imeli v tukajšnjem gledališču „Politeama Rosssetti" koncert c. in kr. komornega virtuvoza, vijoli-nista Frana On liička. Zal, da je neugodno vreme marsikateremu prijatelju klasične glasbe zabranilo udeležitev. Fran Ondriček pokazal se je tudi ob tej priliki kot pravi virtuvoz, ki ne pozna nikakoršnih tehniških težav. Češkega umetnika vspored popolnil .je prav dobro na glasovirju pijanist Karol Lafite. Danes zvečer priredi Ondriček drugi koncert v gledališču „Politeama Rossetti". Istra. Te dni vršile so se volitve za občino Tinjan v Istri. Kljubu silnemu pritisku laške stranke zmagala je narodna stranka v vseh treh razredih, in sicer v III. razredu z 183 glasovi proti 88, v II. z 78 proti 26 in v I. s 44 proti 22. Italijanska stranka je zelo poparjena. Istrska deputacija pred cesarjem. Dne 4. t. m. vsprejel je cesar deputacijo 8 članov, katera je izročila obširno spomenico, tičočo se zgolj gospodarskih vprašanj v Istri. To deputacijo je vodil dr. Dinko Vitezič, predsednik okr. gospodarske zadruge na Krku. Drugi člani deputacije so bili: dr. Matko Laginja, drž. poslanec in predsednik okr. gospodarske zadruge v Kastvu; drž. poslanec Vekoslav Spinčič; Viktor Tomičič, predsednik okr. gospodarske zadruge v Opatiji; Anton Rogač, župnik-dekan v Hrušici in predsednik okr. gospodarske zadruge v Podgradu; dr. Mate Trinajstič, župan in predsednik okr. gospodarske zadruge v Buzetu; Ivau Sancin, pred- sednik okr. gospodarske zadruge v Dolini; Matko Mandič, urednik lista „Naša Sloga". Cesar vsprejel je deputacijo najljubezniveje. Izza lepega pozdravnega govora dr. Viteziča, izjavil je cesar, (la pozna težki položaj kmetskega prebir valstva Istre ter da hoče ukazati vladi, da točno preišče vse gospodarstvene potrebe in želje ter da odredi potrebno v zboljšanje tega stanja. Nekaj da se je uže zgodilo v ta namen z rešitvijo vprašanja o zemljiški odvezi, ker je vlada pripravila zakonsko predlogo za skorajšnje popolno uslišanje dotične želje. Cesar je preprijazno nagovoril vsakega člana deputacije. Vtis te avdijencije bil je na deputacijo jako ugoden. Sprejel je deputacijo prijazno tudi ministerski predsednik knez Windischgratz ter je izjavil, da pozna istrske razmere, in da vlada bode po-števala iste. Shod volilcev v Hrušici (Istra) bil je dne 31. min. m. Ta shod sta sezvala bivša deželna poslanca Mandič in Jenko; pridružil se jima je drž. poslanec Spinčič. Shoda se je udeležilo okolo 1500 oseb; predsednikom shodu je bil izvoljen tamošnji župnik-dekan A. R o g a č. Prvi je poročal posl. Jenko o svojem deželnozborskem delovanju s posebnim ozirom na sodni okraj Podgrajski, zatem pa M. Mandič o splošnem delovanju hrvatsko-slovenskih poslancev v deželnem zboru istrskem. Naposled govoril je drž. posl. Spinčič. Volilci so vsprejeli vse tri govore z živahnim odobravanjem. Konečno je shod vsprejel soglasno 10 resolucij, tičočih se duševnih in gmotnih koristij tega okraja. Zborovanje trajalo je tri ure ; vršilo se je v najlepšem redu. Italijanski listi so hoteli zmanjšati pomen tudi temu shodu. Za hrvatsko družbo sv. Cirila in Metoda je sklenil klub stranke prava odmeniti tistih 3700 gld., katere so bili nabrali za prenesenje kostij Zrinjskega in Frankopana iz Dunajskega Novega mesta. Poslednje se ne zgodi, ker ne morejo več določiti istovetnosti ostankov teli dveh brv. junakov. Nabrani znesek porabi se za osnovo brv. narodne šole v Pulju. Glede na bližnje deželnozborske volitve je neki izdal Trž. biskup okrožnico, s katero opominja niže svečenike, naj bi se ne mešali v volitveno in narodnostno borbo, ponajveč da morejo dati kak sovet. „Naša Sloga" pristavlja k temu : „Dakle moraju pastiri mirno gledati, gdje vuci ovce kolju. Tako nije naš spasitelj učio!" Tržaško podporno in bralno društvo je imelo 24. marca obči zbor pri obilni udeležbi. Predsednikom je izvoljen Andr. Kalan. „Slovanski Svet" ima v današnji št. (14.) 4 stranij priloge. Laško zavijanje. Puljski „II Giovine Pensiero" objavil je te dni oklic narodnih poslancev, ki so ga isti izdali, ostavivši deželni zbor istrski, s podpisi dotičnih poslancev Vred, toda predrugačen v tem smislu, kakor da bi slovanski poslanci zasmehovali svoj narod. Tudi o shodu volilcev v Hrušici v Istri, ki sta ga sklicala deželna poslanca istrska M a n d i č in J e n k o, in kjer je zajedno poročal i državni poslanec V. Spinčič, sporočili so Tržaški italijanski listi, da je bil ta shod „popolen nevspeh". A shoda udeležilo se je okolo 1500 volilcev! 25-letnica zaslužnega uradnika. Dne 1. t. m. slavil je dež. poslanec kranjski, Ljubljanski ravnatelj in glavni zastopnik zavarovalne banke „Slavije" gosp. Ivan Hribar 25-letnico svojega plodnega službovanja pri tem zavodu. Tem povodom čestitali so požrtvovalnemu slo- venskemu prvaku slovenski listi, in slovenski pevci v Ljubljani so mu priredili podoknico. „Leonina". Slovenski latinizatorski stranki priznati mora vsakdor, da ima v polni meri vse te lastnosti, ki so jej potrebne, da utrdi in vzdrži svoje gospodstvo, lastnosti, katere vse pogrešamo pri „narodni" stranki in si tako prav lehko tolmačimo njeno onemoglost, - in to so železna vstrajnost, neumorna delavnost in vsestransko ižkoriščevanje v svoje namene. - V sredstvih „konservativna stranka" sicer nikakor ni izbirčna,, voli in uporablja jih pa zelo spretno in pravočasno. Jasen cilj ima pred očmi: neomejeno gospodstvo nad slovenskim narodom, in v dosego tega cilja ti udi se neprestano. Pred dvema letoma sprožil je ..Rimski Katolik" idejo o „slov. Leonini" in podal načrt pravil, sedaj pa čitamo v „Slovencu" odobrena in potrjena pravila, in s tem je „Leonina" postala faktum. Sicer ne odgovarja popolnoma Mahničevemu receptu, ali kljubu temu je dvojna nevarnost za narod naš v nji. Ako bi bila le učeno, četudi izključno duhovniško društvo, ne bi ji ugovarjali ničesar: nasprotno, ra-dovali bi se njene ustanove, dasi ne vidimo njene potrebe. Tako pa preti uničiti „Matico" in hoče šc bol.j, nego „R. K." in „Danica" raznaroditi slovensko dijaštvo. Pri ..Matici Slovenski" imeli so in imajo še duhovniki prvo in odločilno besedo, kar jej sicer mnogokrat nikakor ni v prospeh, - ali oni tvorijo velik del članov, in ako ji odpadejo ti, in se prične gonba proti nji (kar nikakor ne izostane), je pač njen obstoj jako iluzoričen. Sicer bi imeli posvetnega razumništva dovolj, da vzdrži svoje književno društvo, pa to je preveč apatično, da bi takoj s početka zabranilo in poravnalo škodo in pričelo marljivo delovanje z besedo in peresom. „Starešinski svet" 'za dijaštvo sicer ni, kakor je Mahnič naravnost zahteval, povsem organizovana inkvizicija za slov. velikošolce pod poveljstvom kakega avgu-stiriejca, a izcimi se to popolnoma lehko iz njega. Polnoletne vin odrasle velikošolce nadzirali bodo kakor mlečje" zobe paglavce. Opozarjamo torej slov. posvetno razum-ništvo na najnovejšo zasnovo klerikalizma ter mu kličemo, naj nikakor ne zavira znanstvenega delovanja v „Leonini", pač pa naj skrbno pazi, da ne bode škode trpela „Matica Slov.", in da ne prej de vsa mladina bodisi zadovoljna, bodisi prisiljena pod hegemonijo privilegovanih latinizatorjev. ,Matičar\ „Slovensko planinsko društvo" v Ljubljani izdalo je svoje poročilo o II. društvenem letu (1894.) To poročilo radostno naglaša, da .je društvo \ II. letu obstanka napredovalo jako lepo, kajti pomnožilo se mu je število članov izdatno, in jako razširilo društveno delovanje, posebno kar se dostaje Savinske poddružnice na Štajerskem. Tekom leta 1894. imel je osrednji odbor 22 sej, mar-kacijski odsek 2 in veselični (i. Društvo priredilo je mi-nolega leta 0 izletov, poleg tega pa 3 zabavne večere s predavanji. Sedaj šteje „Slov. pl. dr." 28!» članov, (62 več nego prejšnje leto), in sicer 2 častna člana, 7 ustanovnih in 280 rednih članov. Društvo napravilo je mnogo novih važnih potov in prehodov, mnogo jih je popravilo, in zgradilo več mostičev. Postavilo je in slovesno otvorilo tudi dve planinski koči; poleg teh koč je društvo tudi lastnik gozdne parcele na „nišenskem vrhu" nad Ljub-bljano, kjer namerja postaviti razgleden stolp. Društvo je tudi izdalo in založilo knjigo „Vodnik za Savinske planine in najbližjo okolico". Nadalje prinaša to poročilo iz-vestje Kamniške in Savinske poddružnice, životopiš nemškega turista in pisatelja Dr. Johannesa Frischaufa (s podobo), sestavek „Prvi hribolazci na Triglavu v dobi 1770. do 1837." (Spisal Fr. Orožen). Zaznamek potov „Slov. pl. društva", imenik članov in izvadek iz društvenih pravil. Konečno je izkaz imovine, ki kaže društvenega imetja vrednega 3608 gld. 29 nč., računski sklep osrednjega društva, iz katerega je razvidno skupnih stroškov 1685 gld. 79 nvč. (12 gld. 86 nvč. nedostatka) ter računski sklep obeli poddružnic. Bismarckovanje in Slovenci. Nemci proslavljajo Bismarckovo 80. letnico; tudi v Avstriji, navzlic nasprotovanju onih, ki še niso pozabili, kako je 1866. dokazal Bismarck svojo ljubezen in prijateljstvo do Avstrije. Mnogi pojavi so naravnost veleizdajski, in tudi vlada zabranjuje jih kolikor toliko. Vrli slovenski Štajerci uprli so se odločno in poslali Bismarcku samemu protest, ker je na častni kupi iz Štajerske več grbov povsem slovenskih krajev, ki se nikakor ne strinjajo z Bismarckovim slav-ljem. V Gradcu je na slavnostnem komersu 1. apr. go-voril kot zastopnik spodnje Štajerske pragerman dr. Kautschitsch, „in vsa slavnost bila je nedvomen dokaz povsem čisto nemškega mišljenja štajerske deželo". Tako poroča „Ostd. Rundschau". Kaj poreko Slovenci, ki imajo tretjino štajerske zemlje v posesti, na to? Bodo mari molčali? Ne, jasen in glasen odločen upor, ki se bo cul ne samo do Dunaja, temveč do Friedrichsruhe, — bodi temu odgovor. Štirec. v Šolski vrti na Kranjskem. Deželni šolski sovet kranjski izdal je navodilo za snovanje, gojitev in vporabo šolskih vrtov. To navodilo razposlal je okrajnim šolskim sovetom na Kranjskem, da je razdelijo med krajne šolske s o vete in sploh med šolska oblastva. Nova slovenska dekliška viša šola odpre se še to jesen v Ljubljani. Mestni sovet Ljubljanski izvolil je te dni kuratorij 7 članov za to šolo. Načelnik kuratoriju je ravnatelj Ljubljanskega gimnazija, prof. A. Senekovič. Iz Beljaka. (Domač slovenski umetnik). G. Peter Markovič, slikar v Rožeku, razstavil je tukaj v oknu gospoda Poltnika najnovejšo svojo sliko, ki predstavlja starosto slovenskih koroških duhovnikov, velezaslužnega domoljuba, milostivega g. Lovro Serajnika, prosta Tinj-skega. Kdor mil. g. prošta pozna, misli, ogledujoč sliko, videti pred seboj ljubeznjivega, dobrega in za vse lepo navdušenega starčka; tako živa in dobro zadeta je njegova podoba. Gospod Markovič jo to podobo slikal v tukajšnji obrtnijski šoli pod nadzorstvom gospoda akade-miškega slikarja in profesorja Pazderek-a. Gosp. Markovič je pač lahko hvaležen omenjenemu gospodu profesorju, ker je pod njim jako napredoval; napredek njegov se kaže v delu sploh, posebno pa v barvah, katere je pri tej podobi prav srečno in dobro pogodil. Naj bi se našli slovenski rodoljubi, ki bi pripomogli z naročili, da bi prišel g. Markovič vsaj za nekaj časa na kako akademijo, kjer bi mogel postati dovršen umetnik. To bi bilo njemu na korist, narodu slovenskemu pa v ponos. ' y. f Dragotin Martelanc. Dne 4. t. m. umrl je v selu Barkovlje pri Trstu član odbora polit, društva „Edinost" in predsednik pevskega društva „Adrija", Dragotin Martelanc, po dolgem bolehanju, v 29. letu življenja. Pokojnik ni bil ne bogat, ne učen, a v tem, kar je zmogel po sposobnostih in silah, ga v požrtvovalnosti in marljivosti za narod jedva more kdo prekositi. Z mladega je opazoval moralno in narodno bedo Tržaških Slovencev, v katero ga je spravil hudi vpliv ital. življa. Spoznal je, da je treba rodoljubom do skrajnosti napenjati vse sile, ako hočejo še v poslednji uri oteti okoličane slovenski narodnosti. Deloval je na razne strani, kakor človek, ki uže obupuje nad svojim zanemarjenim narodom. Pri tem je trpel silne muke tudi v moralnem pogledu, ker je videl, da je tako malo požrtvovalnih rodoljubov, bodisi da so močni duševno ali gmotno. Sami smo ga videli, ko so mu često. pritekle solze ob neznosnem, nesrečnem položenju Tržaških Slovencev v mestu in okolici. Martelanc je bil vojak in žandarm: kot tak je do-šel v južni kot Istre in med gališke Ruse. Takoj ob začetku izhajanja „Slov. Sveta" je začel pošiljati v ta list po kak dopis ali tudi opis. Označil je v našem listu v svoj čas pravoslavno-srbsko naselbino v Istri in potem epizode, ki jih je doživel med Malorusi v Galiciji, a često je po dopisih označeval politiške in narodne razmere zlasti tržaških Slovencev ter tu in tam dajal prav praktične in umestne nasovete. Jednako in še obširniše je dopisoval v „Edinost", „SI. Narodu" itd. Vrhu tega je nabiral poizgubljajoče se narodno blago med tržaškimi Slovenci ter je nekoliko tega priobčil, kjer je bilo primerno mesto zato. Nekaj takega blaga je pred leti izročil tudi uredniku našega lista. Martelanc je imel preprost slog. a je z zdravo logiko pravilno razredil svoje misli. Mimogrede omenimo, da je bil gotovo prvi. ki je med bolj preprostmi dopisniki začel pisati tudi za naš list, in prav jo je pogodil. Popraviti ali izpustiti mu je bilo treba le malo, zameril ni pa pri tem nikdar. Kakor smo dolžni iz hvaležnosti in pietete do pokojnika zapustiti mu te vrstice v spomin, tako so Tržaški in tudi drugi Slovenci dolžni, da izpregovore o zaslugah izredno zaslužnega narodnega mladeniča ne le po listih, ampak da mu postavijo v rojstvenem kraju, v Barkovljah, dostojen spomenik. Tudi pri njem se uresni-čuje, da od naroda ni imel ničesar, kakor le delo in trpljenje zanj; naj mu isti narod izkaže hvaležnost vsaj po smrti. Martelanc je bil zares tudi blaga, plemenita duša. Pogreb dne 5. t. m. je bil krasen in vreden takega rodoljuba, Naj mirno počiva ! b) ostali slovanski svet. Državni zbor. Pri razpravljanju o II. proviz. proračunu se je poleg g. Eima odzvalo še več drugih govornikov od opozicije; toda najbolj so ministri knez Windisch-Graetz, Baquehem, pl. Plener poštevali govor Eini-ov, ki je kritikoval tudi politiško položenje na Primorskem in dokazoval potrebo preobrata v sistemu. Prorokoval je le kratko življenje sedanji koaliciji, katero je dolžna nadomestiti druge vrste zveza, drugačna koalicija, O odgovorih ministrov trdijo novine v obče, da so kazali nekako negotovost, nezaupanje v sedanje položenje in cehi pri Plenerju izredno pohlevnost v izraženju. ki kaže, kakor da bi bil v marsičem ta vodja nemške liberalne stranke izpremenil svoje nazore. Rekel je, da je lepa prikazen v pojavljenju, da je treba učiti se deželnim jezikom, kakor so to pokazali v dež. zboru moravskem. Glede na volilno reformo je rekel, da težava je tudi v dejstvu raznih na-roilnostij v naši državi. Čudno pa je, da ne pl. Plener, ne drugi naši državniki ne mislijo na potrebo, da bi se rešilo narodnostno vprašanje. V pododseku za volilno reformo so nastale nove težkoče, ker je posl. Dipauli zasledil zanjko, katero so bili nastavili levičarji s tem, da bi volilno pravo sedanjih tako zvanili pretakarjev po preosnovi ostalo levičarjem na korist. leden oddelek konservativcev, med temi tudi slovenski koalovanci, drže z Dipaulijem, in s tem nastaja nova opasnost za koalicijo. Hohenwart se udaje levici. Nadaljevalo se je razpravljanje o davčni reformi; udeležba je bila poslednje dni še slabša, nego poprej, ker je odpotovalo kakih 50 poslancev v Dalmacijo, ki se snidejo z drugimi kolegami dne i), t, m. v Trstu, ob priliki izpuščenja ladije „Habsburg" v morje. Počitnice so pričele za poslance, in seje pričnejo zopet še le proti koncu t. m. V drž. zboru so stavili nekateri poslanci zunaj koalicije zopet raznih interpelacij. Dr. Gregorec je n. pr. vprašal vlado, ali jej je znano, da je c. kr. okr. glavar Wagner prisilil nekega učitelja podpisati od glavarja samega napisan list. na katerem je stalo, kakor da bi bila 2 žandarma obsedela v krčmi, ko se je zapela tudi cesarska pesem, in da bi bili drugi napili carju Aleksandru. Vsa preiskava je dokazala, da na tem ni bilo nič res. Trgovinski minister grof Wurmbrand je bil interpe-lovan zastran podržavljenja raznih železnic in borznih špekulacij, ki se vr.še glede na take namere. Minister je odgovoril, da je dejanska namera, podržaviti poleg drugih tudi južno železnico, in je obžaloval, da se je proti temu izrazila Tržaška trgrvinska zbornica. Sicer pa je rekel minister, da natančnega no more razkriti zaradi tajnosti, katere Je treba pri pogajanju. Češko. Narodopisna razstava v Pragi. Predsednik odbora za prireditev čelioslovanske narodopisne razstave v Pragi, grof Lazansky, odpotoval ,|c te dni na Moravsko. Lažaaskv namerja obiskati razna moravska mesta v ta namen, da povspeši pošiljatve za razstavo. Preziranje češčine na Češkem. V čisto češkem mestu Ceskv Brod bil je doslej na tamošnji vojašnici, ki je občinska last, nemško-češki napis. Te dni nadomestili so ta napis s samonemškim. \ Štiri odloke za srednje šole in preparaudije grofa Tlama, deželnega namestnika Češkega, smo uže omenili, namreč : a) zapoved gojitve lojalizma. (Lojalnost in servilizem pa se le prerado zamenjava; in kdo ve, koliko „omladinskih" pravd se porodi baš iz tega, ker si bo kdo hotel pridobiti mnogo zaslug za „gojitev lojalizma"). i) gojitev verske strpljivosti (Tudi to se le prerado zamenjava s sužnjostjo pod /adovstvom in po židovljenstvom; kdor le po strani pogleda kakega čifutka, bo uže razvpit kot zlobni antisemit); c) prepoved mednarodnih barv. (O tem se pač lehko zabrani nositev trobojnice na vrvicah ali trakovih itd., ali zato ostane ista vendar vsem sveta in draga); d) prepoved denarnih zbirek med dijaki (za narodne namene, 11. pr. šolsko matico itd. (Kdor žrtvuje od pičlega svojega imetja prispevek v narodne namene. pač to stori iz ljubezni in iz navdušenja do stvari. Mladostni idealizem pa je mnogim trn v peti. Prenapetosti in šovinizma nikakor ne zagovarjamo, ali „sunt certi denique tines"). — Ti odloki našli so tudi v nemških listih ostro kritiko. P. P. Oališko. 275 šol ali nad 400 učiteljev galiških je izročilo dr. Luegerju na nemškem pisano prošnjo, da bi se jim zboljšala plača. Učitelji so vedeli, da stvar spada ne v državni, pač pa v gališki deželni zbor; ali oni so hoteli demonstrovati proti poljski večini gališkega dež. zbora, ker je v zadnjem zasedanju odklonila tak predlog. Papež je privolil, da se v Rimu zasnuje nov poseben kolegij za 40 Malorusov, ter je odločil zato 300.000 podpore. Mitropolit Sembratovič prepoveduje, da bi se duhovščina udeleževala različnih volitev; v obče se nagiblje po vsem svojem vedenju k poljski stranki in poljskemu napravljenju. Poljski vseučiliščniki v Gradcu, kakor so brzoja-vili „SI. Narodu", so poslali poljskemu klubu peticijo, v kateri zahtevajo, naj glasujejo vsi poljski poslanci kakor jeden mož za proračunsko postavko glede na gimnazijo v Celju; kajti Slovencem storjena krivica da bi se mogla maščevati na poljskem narodu. Jednake peticije da pošljejo vseučilišniki z vseh drugih vseučilišč. Poljski klub bode o omenjeni peticiji razpravljal po Veliki noči. Latinizatorsko ovaduštvo. Ternopolski „onlladinisti" bili so pri porotni sodniji vsi oproščeni. Njih ovaduh bil je semeniški vodja Librewski, ki si je stekel s tem gotovo mnogo zaslug! Krasen sad poganja rimsko-katoliško obrekovanje in ovajanje tudi med slovenskim narodom, kjer so med mladino hoteli zaslediti razna „veleizdajska dejanja", 11. pr. neki kapelan Ljubljanski, - in lest not least — Goriški „filozof". P. P. Avstrijski Malorusi. Razna poročila kažejo na to, da se zbližujejo maloruske stranke v ta namen, da bodo vzajemno postopale ob prihodnjih deželnozborskili in dr-žavnozborskili volitvah. Poljsko časopisje in ž njim se ve da vse časopisje koalicije jezi se na tiste Maloruse, ki so bili doslej na njih strani, očitajo jim „nestanovitnost" in celo izdajstvo. Hrvatsko arheologi j sko društvo se je obnovilo. Novi predsednik je dr. Isid. Kršnjavi, tajnik pa prof. Josip Purič. Predsednik je povdarjal, da hoče delovati nato, da bi to društvo postalo to, kar je centralna komisija na Dunaju za Cislitavsko. Bosna iu Hercegovina pri ogerski jubilejni razstavi. Vsled madjarskega vpliva udeležiti se tudi zasedeni pokrajini milenijske razstave v Budimpešti. V ta namen hočejo potrositi poldrug milijon gld. Da pa ne bi se zaradi tega razhoda rušilo ravnovesje v proračunu, ustavila je vlada napravo zemljiških knjig ter odpustila razne katastralne uradnike, druge pa še odpusti. Ogersko. V Budapešti je dne 2. t. 111. okolo polnoči vrgel nekdo bombo pred spomenik Hentziga. Spomenik se ni poškodoval, pač pa se je pobilo mnogo šip po oknih blizkih hiš. Zločinca so menda uže zasledili. Bolgarska. „Mirpt" je objavil te dni, da hoče občinski sovet v Sredcu sodnijsko postopati proti bivšemu ministru Petkovu in pa proti inženirju Nočerovu, ker sta ista pri raznih dobavah baje oškodovala občinsko imetje za znesek nad 80.000 frankov. Bismarck in Stambulov. Bismarku povodom njegove 80letnice je poslal tudi bivši bolgarski mogotec Stambulov brzojavno čestitko. Knez Bismarck mu je izrekel svojo zahvalo z daljšo, laskavo brzojavko. Bisinarckova 80-letnica. Bismark je slavil dne 1. aprila 80. leto svojega rojstva, čestital mu je tem povodom nemški cesar prej osebno, v ta dan pa brzojavno, cesar Fran Josip pa mu je poslal brzojavno čestitko. Bismarck je dobil tem povodom neštevilnih čestilnih adres in daril iz vseh krajev sveta. Došlo mu je menda čez 1 milijon pisem in 5000 telegramov. Po raznih mestih Nemčije priredili so posebne slavnosti Bismarcku na čast, ker uže nemški državni zbor ni hotel v svojem imenu čestitati „osnovatelju zjedinjene Nemčije". A tudi v raznih avstrijskih mestih priredili so avstrijski Nemci „Bismarckov večer'-, tako n. pr. Gradcu, Inomostu, Celovcu, Opavi, Brnu, Lincu itd. V Opavi je policija razpustila slavnost, ker je bil prekoračen program. Tudi nemškonacijonalna zveza državnega zbora priredila je „Bismarckovo slavnost". — V Trstu zbralo se je le nekoliko članov tukajšnje nemške naselbine k banketu Bis-marcku na čast. — Mestni zbor v Gradcu je sklenil vsa-diti „Bismarckov hrast", toda ta sklep razveljavila je vlada. — V Berolinu je bila v dvornem gledališču slavnostna predstava Bisniarcku v čast. Prolog je zložil cesar Viljelm sam, deklamoval ga je pa rojeni Slovak M o-1 e n a.r. Zidje v Avstriji. Leta 18(>9. bilo je v Avstriji med 20,385.000 stanoVniki 812.220 Židov; leta 1894. pa med 23,8!)5.000 stanovniki uže 1,143.300 Židov ! Torej seje število Židov pomnožilo tekom 25 let za 39%' (v Dolnji Avstriji celo za 1.4(5'^ !), (ločini se je celokupno prebivalstvo pomnožilo le za 1 (i % ! „Češke Zajmj " opozarjajo na to množitev azijatskega plemena hebrejskega. KNJIŽEVNOST, Vestnili šolske družbe sv. Cirila in Metoda. VIII. , Povodom IX. redne velike skupščine v Noveinmestu dne 7. avgusta 1894. Izdalo in založila vodstvo. V Ljubljani 1894. To poročilo je izšlo sedaj; prilično priobčimo nekoliko iz njega. Pomladni glasi, posvečeni slovenski mladini, ("redil in založil Frančišek Finžgar, semeniški svečenik v Ljubljani. V Ljubljani, 1895. Tiskala Kat. tiskarna. 5. zvezek. Str. 149. Cena trdo vezanemu zvezku 35, broš. 25 nvč., ])o pošti 5 kr. več. Dobiva se pri pisatelju in po knjigarnah. Knjižice, ki obseza razne spise, nismo mogli še prečitati, da bi mogli izreči kako sodbo o njej. Dostavljamo, da je možno dobiti še tudi prejšnje 4 zvezke in to pri g. pisatelju. Knjižica za mladino. Izdajatelj in odgovorni urednik And. Gabršček. Sedaj izšedši 3. snopič obseza: „Petdeset basnij za otroke". Zložil M. Hey. Poslovenil Anton Funtek. Potem: „Iz mladih dnij". Zložil isti Ant. Funtek. Str. 94. Cena 20 kr. Kakor sodijo, bode kritika temu snopiču so-sebno ugodna, ker so preverjeni, da naš pesnik Funtek se je trudil še posebe pri tem delcu. ■Jugoslavjanski Stenograf i Glasnik (Bezenškov) izšel je za marec s 3. štev. ter obseza med drugim : Vela Ni-grinova (slika k dotični povesti pod naslovom „Gledališče in glasba". Hrvatski salon, napisao ti'. - Tehnika in kultura (iz krogov slovenskih tehnikov). — Ilazne vesti. Stenografske vaje itd. „ /i Rinnovamento*, slovanske interese zagovarjajoči in v Gorici izhaja joči tednik, je začasno prenehal, ker je urednik g. Iv. Kušar šel v zaporna 21 dnij, in ker tiskovne razmere ne dopuščajo pri tem listu, da bi kdo nadomeščal urednika. Kazalištni ulmanak je začela izdavati uprava brv. gledališča. V letošnjem je kratka kronika hrvatskega gledališča za poslednjih 20 let. Poleg leposlovnih spisov obseza tudi poučne razprave Frana Š. Kuhača, dr. Mil. hrepla in dr. Slovenske Pohladg. Sošit 4. ima med drugim: (razda a sluha. Poviedka L. N. Tolsteho. (Torej tudi uže slovaški prevod najnovejšega dela slavnega ruskega pisatelja). O istem Tolstem nadaljuje priobčevati v tem mesečniku svoje spomine vrli slovaški rodoljub dr. Dušan Makovickv. Prof. Fr. Pastrnek nadaljuje pa svoja razi-skavanja o slovenščini (slovaškem jeziku). „Slovenske Pohlady" v novo priporočomo našim čitateljem. Stoje vse leto 5 gld. v Turč. Sv. Martinu na Ogerskem. CpnCKa zpaMamuca, cacTaisuo ČTojaii H0BaK0Biih. llpBO neaoKvmio rojaite. Y Bnorpajv, 1895. I(. 45 rT,iiH. Ifpiceeuu cyd y npeux Xpuiu£ana Cpoa. Ihipa^no Jocmf) B. CTojanoBiih, upo<|>. V Bnorpaajr 1894. 8", CTp. 105. II,iijeHa 1 jiiHap. ...JucToich", ,t,v xo is n o-:i inepaTv p it r.iit ;Kypua.rr,. prinaša v (!. št. f. 1. nadaljevanje spisa: „Apnaji n Vrpti". — Kupn.rmua ii.iu ;iaTimnn,a (Dalje). — Razlaga sv. pisma in razne vesti. Ta jedini list. polumesečnik, ogerskih Rusov, priporoča se po vrednosti in primernosti vsebine tudi drugim Slovanom. Naroča se pri uredništvu v kraju: Velikij Rukovec (Nagy-Rakocz Ugocsa megye) in stoji na leto 4 gld., s posebno prilogo pa 5 gld. Opomnja upravništva. Nekaterim Dunajskim naročnikom jo pošta vrnila po več številk „SI. Sveta", ker niso prišli po nje ali pa, ker niso plačali pristojbine ('/2 kr. od št.), da bi se jim list nosil na doni. — Ponavljamo prošnjo, da naj vsakdor takoj reklamuje list, kedar ne dobi kake številke. Popravek k 13. št. str. 116. v ruski pesmi 1. kit. 4. v. čitaj : »pii.it,ny:ii[ nam. BpiHLHy.iii; str. 117.-, b, 9. v. zgorej : slovanski Balkan. Vabilo na naročbo S tem vljudno vabim na naročbo knjige : „Nnvacl o snovanji in poslovanji slovenskih ¡ioso-jiln'cil, ki bode obsegala 150 stranij in stala 1 gld.; vezana 1 gld. 20 kr. — Krško, 21. marca 1895. — IvanLapajne. „Slovanski Svet", ki prične s to, 14. št., drugo četrtletje, stoji: Za vse leto . . . . 5 gld. — kr. „ pol leta .... 2 gld. 50 kr. „ Četrt leta .... 1 gld. 25 kr. Za učitelje, učiteljice in dijake: Za vse leto......4 gld. „ pol leta......2 „ „ četrt leta......1 „ Zunaj granic Avstro-Ogerske stoji za vse leto 6 gld. 50 kr. Priporočamo se prijateljem „SI. Sveta", da ga širijo med znanci in tudi takimi rojaki, ki žive zunaj ože domovine. Naročnike prosimo vljudno, da nam kar možno naprej in točno pošiljajo naročnino, te pa, ki so nam zaostali kaj na naročnini, da poravnajo brez drugačnih opominov in sitnostij svoj dolg. Upravništvo „Slovanskega Sveta". „SLOVANSKI SVET" izhaja vsako soboto na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, ucltoljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke pri ilpravništvu po 8 kr. — Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu (ulica Molin grande, št. 2). Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik: Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc.