ш ш ш ČASOPIS HISTORICAL REVIEW ИСТОРИЧЕСКИИ ЖУРНАЛ ' > • : • leto 1983 3 letnik 37 ZČ, Ljubljana, 37, 1983, številka 3, strani 157—256 ZGODOVINSKI : čAsopiš-w: HISTORICAL REVIEW ,;,' ИСТОРИЧЕСКИ^-.ЖЗДН.АЛ"' џ д ^ 949.712(05) YU ISSN 0350-5774 GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor: dr. Ferd' Gestrin dr. Bogo Grafenauer dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) Janez Stergar (tehnični urednik) dr. Miro Stiplovšek dr. Peter Vodopivec dr. Fran Zwitter Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zaključena 30. 3.1984. Izdajateljski svet: dr. Ferdo Gestrin, dr. Milica Kacin-Wohinz, Zdravko Klanj- šček, dr. Jože Koropec, dr. Vasilij Melik, dr. Darja Mihelič, Albi­ na Nečak-Luk, dr. Janko Pleterski, Janez Stergar, Prvenka Turk dr. Peter Vodopivec, dr. Fran Zwitter ' Lidija Berden (angleščina), Daniela Milotti (italijanščina), Ma- dita Šetinc (nemščina), Janez Zor (ruščina) Neta Zwitter Majda Čuden Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, telefon: (061) 224 011, 224 046, int. 209 Prevodi: Zunanja oprema: Upravnica revije: Letna naročnina: Tekoči račun: Sofinancirajo: Tisk: Naklada: za nečlane in ustanove 1000 din, za društvene člane 640 din, za društvene člane-upokojence 480 din, za društvene člane- študente 320 din (vse cene za letnik 37/1983) Cena te številke v prosti prodaji je 320 din. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 50101-678-49040 Raziskovalna skupnost Slovenije Kulturna skupnost Slovenije Izobraževalna skupnost Slovenije Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani Tiskarna Slovenija, Ljubljana, september 1984 1600 izvodov ZGODOVINSKI ČASOPIS, LETNIK 37, LETO 1983VŠTEVILKA 3 KAZALO — CONTENTS — СОДЕРЖАНИЕ JUBILEJI—ANNIVERSARIES—10БИЛЕИ Janko P r u n k , Janko Pleterski — šestdesetletnik . . . 159—163 Janko Pleterski — Sextagenarian Лнко Плетерскому—шестБдесет лет Nataša S t e r g a r , Bibliografija dr. Janka Pleterskega 163—169 Dr. Janko Pleterski's Bibliography Библиографии д-р Лнко Плетерского ' RAZPRAVE — STUDIES — СТАТБИ Peter Š t i h , Madžari in slovenska zgodovina v zadnji četrtini 9. in prvi polovici 10. sto- toja 171—201 The Hungarians and the Slovene History in the Last Quarter of the 9th Century and in the First Half of the 10th Century Венгрн и словенскал истории в последнеи четверти 9-го и первои половине 10-ro столетии Ignacij V o j e , Vplivi Italije na šolstvo in s tem povezan kulturni razvoj v Dalmaciji ter v Dubrovniku v srednjem veku ' 203—217. The Italian Influence on the School-system and the Cultural Development in Dalmatia and in Dubrovnik in the Middle Ages Влилние Италии на школБное дело и свнзанное с зтим кулвтурное разввтие в Дал- мации и в Дубровнике в Средних веках Petar K o r u n i ć , Jugoslavenska ideologija u hrvatskoj i slovenskoj nacionalnoj politici i hrvatsko-slovenski odnosi (1835—1874) 213—233 The Yugoslav Ideology in the Croat and Slovene National Politics, and the Croat-Slo­ vene Relations (1835—1874) КЗгославскал идеолопш в хорватскои и словенскоЕ националвнои политике и хор- ватско-словенские отношении (1835—1874) INMEMORIAM—JJ4MEMORIAM—ВПАМЛГБ Dr.Josip Žontar (Bogo G r a f e n a u e r ) 235—238 Dr. Josip Žontar Д-р Иоеип Жонтар Bibliografija dr. Josipa Žontarja (Bogo G r a f e n a u e r ) 238—241 Bibliography of Dr. Josip Zontar Библиографии д-р Иосипа Жонтара- DRUŠTVENO ŽIVLJENJE, KONGRESI IN SIMPOZIJI—SOCIAL LIFE, CONGRESSES AND SYMPOSIA— ОБШЕСТВЕННАЛ ЖИЗНБ, СЂЕЗДБ1И СИМПОЗИУММ Mednarodno znanstveno posvetovanje »Univerze in študentje« (Dunaj, 16.—18. september 1983)(Peter V o d o p i v e c ) 243—245 The International Scientific Conference "Universities and Students" (Vienna, 16.—18. September 1983) Международное научное совеидание «Унвверситет и студенш» (Вена 16—18 сен- тлбри 1983 г.) 17. zasedanje češkoslovaško-jugoslovanske zgodovinske komisije (Brno, 11. do 14. oktobra 1983) (Peter V o d o p i v e c ) 245—246 The Seventeenth Session of the Czechoslovakian-Yugoslav Historical Commission Семнадцатое заседание чехословацко-гогославскои историческои комиссиа OCENE INPOROČILA—BOOK REVIEWS AND REPORTS—РЕЦЕНЗИИ И ОБЗОРН Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes (Bogo G r a f e n a u e r ) 247—250 Zbornik za zgodovino šolstva in presvete; 16 (Andrej V o v k o ) 250—251 Acta ecclesiastica Sloveniae; 5 (Stane G r a n d a ) 251—252 Pavao Živković, Tvrtko II. Tvrtković—Bosna u prvoj polovini XV. stoljeća (Ignacij V o j e ) 252—254 Silvin Košak, Hittite inventory texts (CTH 241—250) (Viktor K o r o š e c ) 254—255 Glosar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa; 1,2 (Rajko B r a t o ž ) 255—256 YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva Y2.fl, tel.: (061) 224 Oil, 224 046, int. 209 vas vabi, da kot redni član vstopite v eno izmed slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev Društveni člani po nižji ceni prejemajo osrednje glasilo slovenskih zgodovinarjev »Zgodovinski časopis«, imajo popust pri nabavi knjig iz zaloge zveze, lahko sodelujejo pri strokovnih in družabnih prireditvah društev (zborovanja, predavanja, strokovne ekskurzije in podobno), brezplačno prejmejo zvezino značko in izkaznico ter uporabljajo zve- zino knjižnico. Potrjena izkaznica ZZDS omogoča brezplačen ali cenejši vstop v številnih domačih in tujih muzejih ter galerijah, č lani sloven­ skih društev s popustom kupujejo knjige »Slovenske matice«, občasno pa tudi publikacije drugih slovenskih založb. Za leto 1983 znaša društvena članarina 100 din (1984: 130 din), članarina z naročnino na »Zgodovinski časopis-« pa 640 din (1984: 840 din). Za štu­ dente je društvena članarina z naročnino polovična — 320 din (1984: 420 din). Popust imajo tudi upokojenci, dolgoletni člani društva, za katere naročnina s članarino znaša 480 din (1984: 630 din). Člani pokrajinskih zgodovinskih in muzejskih društev upravi »Zgodovinskega časopisa« po­ ravnajo le naročnino v višini 540 din (1984: 710 din), če so članarino za tekoče létò že vplačali.pri matičnem društvu. Članarino in naročnino lahko vplačate vsako dopoldne (od ponedeljka • do petka) na zvezinem sedežu ali pa s položnico na žiro račun: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12, 50101-678- -49040. Vplačilo vseh članskih obveznosti je možno tudi pri vseh matičnih po­ krajinskih zgodovinskih in muzejskih društvih. Tu so njihovi naslovi: Zgodovinsko društvo Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4 Zgodovinsko društvo,v .Mariboru, Muzej narodne osvoboditve, 62000 Maribor, Heroja Tomšiča 5 Zgodovinsko društvo v Ptuju, Pokrajinski muzej, 62250 Ptuj, Muzejski t r g i Zgodovinsko društvo v Celju, Muzej revolucije, 63000 Celje, Trg V. kongresa 1 (63001 Celje, pp. 87) Zgodovinsko društvo za Gorenjsko, Gorenjski muzej, 64000 Kranj, Tav­ čarjeva 43 Zgodovinsko društvo za severno Primorsko,- Pokrajinski arhiv, 65000 Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 1ДИ Zgodovinsko društvo v Novem mestu, Zavod za šolstvo SR Slovenije — organizacijska enota, 68000 Novo mesto, Glavni t rg 7 Muzejsko društvo v Škofji Loki, Muzej na gradu, 64220 Škofja Loka, Grajska pot Belokranjsko muzejsko društvo, Belokranjski muzej, 68330 Metlika Zgodovinsko društvo v Slovenskih Konjicah, 63210 Slovenske Konjice Klub slovenskih zgodovinarjev in geografov na Koroškem, Postf. 38, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija Zahtevajte prijavnico za vpis pri enem izmed pokrajinskih zgodovin- skih društev ali na sedežu osrednje zveze! ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 . 159—169 159 JANKO 'PLETERSKI :— SESTDESETLETNIK. •• ' .- - ' ' • ' ' : • i • • • • ' < • . , - v . , • , . . ; Slovenski zgodovinar dr. Janko Pleterski, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vodilni strokovnjak za novejšo zgodovino, je Ì . februarja 1983' dopolnil šestdeset let. Rodil se je v Mariboru. Realno gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je maturiral v usodni pomladi 1941. Kot skojevec je od vsega začetka sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju in italijanska policija ga je aretirala že 26. avgusta 1941. Vojaško sodišče ga je januarja 1942 obsodilo na dve leti zapora, ki ga je pre­ stajal v kaznilnici v Alessandriji vse do novembra 1943. Po vrnitvi iz zapora in kraj­ šem bivanju v Ljubljani je poleti 1944 odšel v partizane. Po demobilizaciji, novem­ bra 1945, je odšel v Beograd na diplomatsko šolo ministrstva za zunanje zadeve, končal to specializacijo januarja 1947 in nato delal v zunanjih zadevah do 1. febru­ arja 1951. 2e med svojim zaporništvom in partizanstvom se je seznanjal in poglab­ ljal v slovensko narodno vprašanje. Verjetno je bilo odločilno njegovo srečanje s slovenskim zgodovinarjem dr. Franom Zwitterjem, prvim direktorjem Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS, ki je v prvih letih po osvoboditvi kot ekspert za narodno in mejno vprašanje pri jugoslovanskem zunanjem ministrstvu pripravljal predloge za pariško mirovno, konferenco. V Pleterskem se je vzbudila čisto konkretna želja raziskovati slovensko narodno vprašanje, pisati o njem, ga pojasnjevati in mu pripomoči k pravični človečanski razrešitvi v svobodnem, v socializem se usmerja- jočem svetu. Menil je, da bo tej nalogi najbolje služil v Ljubljani, zato se je febru­ arja 1951 zaposlil v zunanjepolitični redakciji Radia Ljubljana. Kmalu je spoznal, kako mu je potrebno temeljno poglobljeno znanje, zato se je 1954 kot izreden štu­ dent vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Se isto leto si je poiskal novo zaposlitev v zanj bolj primernem Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, kjer so mu odredili resor zamejskih Slovencev na Koroškem. Temeljito se je začel poglabljati v njihovo zgodovinsko problematiko. Posvetil ji je svojo di­ plomsko delo Politični profil koroškega časopisa Mir (1882—1920), s katerim je diplomiral septembra 1957. Zelo uspelo delo je bilo objavljeno v Zgodovinskem ča­ sopisu X—XI/1956—57. Ze v tem prvem svojem znanstvenem delu je Pleterski po­ kazal smisel za temeljito dokumentirano in resnično kritično predstavljanje zgo- dovine* ob kateri pa kaže vso subtilnost osebne prizadetosti. 160 JANKO PLETERSKI — SESTDESETLETNIK Koroški problematiki je ostal zvest tudi v svojem doktorskem delu Narodna in politična zavest na Koroškem v letih 1848—1914, s katerim je bil januarja 1963 promoviran za doktorja zgodovinske znanosti. V delu je ustrezno pogledom moderne historične znanosti na podlagi gospodarskega in socialnega razvoja pokazal narodno in politično orientacijo prebivalstva Slovenske Koroške. Ta njegova analiza pred­ stavlja temeljno zgodovinsko delo o narodnem vprašanju na Koroškem. Delo, izšlo pri Slovenski matici 1965, je bilo nagrajeno z nagrado Sklada Borisa Kidriča. Pro­ blematika Koroških Slovencev je Pleterskemu za vedno prirasla k srcu oziroma ostala eno izmed njegovih raziskovalnih področij. Tri strnjene pregledne študije o položaju Koroških Slovencev pred in med prvo svetovno vojno ter v času plebiscita je objavil v reprezentativnem zborniku Koroški plebiscit (izšel v Ljubljani ob 50- lejtnici plebiscita 1970). V poznejših letih je sledila še vrsta razprav, člankov in re­ feratov iz te problematike. V drugi polovici šestdesetih let je Pleterski nastopil s tremi velikimi referati, ki so obravnavali narodno vprašanje v koncepcijah KPJ-KPS med obema vojnama in v Osvobodilni fronti slovenskega naroda. Po vrstnem redu nastanka je bil 1966 prvi referat o Programu Zedinjene Slovenije v Osvobodilni fronti. Njegova dva referata o politiki KPJ-KPS do nacionalnega vprašanja (prvi na znanstvenem posvetu v Ljub­ ljani 1967, drugi na kongresu jugoslovanskih zgodovinarjev v Ohridu 1969) sta po­ menila prvi preboj zgodovinsko kritičnega vrednotenja te problematike v jugoslo­ vanski historiografiji. Z njima je postal Pleterski nesporna znanstvena avtoriteta v Jugoslaviji za zgodovino narodnega vprašanja. Referat z ohridskega kongresa Ko­ munistička partija Jugoslavija i nacionalno pitanje 1919—1941 je izšel v samostojni brošuri v založbi Komunist v Beogradu 1971. Poleg omenjene problematike spoja KPJ in nacionalnega vprašanja se je Ple­ terski v drugi polovici šestdesetih let ukvarjal, morda še intenzivneje, z drugo pro­ blematiko, z vprašanjem vloge Slovencev in njihovimi opredelitvami tik pred in med prvo svetovno vojno. Iz tega problemskega sklopa je vrsta temeljnih študij in re­ feratov posredovanih na raznih znanstvenih srečanjih zgodovinarjev doma in v ino­ zemstvu. Omenimo le najpomembnejše: Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno (razprava v znanstvenem zborniku SANU, Beograd 1967); Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje (referat na Dunaju 1968), Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stranki do leta 1917 (referat na znanstvenem srečanju v Zagrebu ob 50-letnici razpada Avstro-Ogrske) in Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno (nastopno predavanje na Filozofski fakulteti februarja 1970). Krona vsega tega njegovega raziskovanja je njegova knjiga Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Slovenska matica, Ljubljana 1971. S to knjigo si je Ple­ terski, kot je v uvodu sam zapisal, »zadal nalogo pokazati, kako se je med Slovenci oblikovala politična volja, ki se je izrazila v narodni samoodločbi ob koncu vojne«. Snovno se knjiga omejuje le na dogajanje na domačih tleh, ki je po dokazanem avtorjevem prepričanju bilo odločilno za usmeritev in odločitev glavnine Slovencev. Se drugi razlog, ki je avtorja vodil pri tako koncipirani raziskavi, pa je bilo dejstvo, da je bilo do tega časa prav dogajanje na domačih tleh najmanj obdelano z izjemo nekaj najvidnejših momentov. Pleterski je svojo predstavo temeljito razčlenil na 18 poglavij, ki omogočajo dobro preglednost. Ves problem političnega boja Slovencev v habsburški monarhiji je pokazal v povezanosti s hrvaškim političnim gibanjem v Istri, Dalmaciji, kakor tudi s tistim v banski Hrvatski in še širše s tistim v Bosni in Hercegovini. Sledil je dinamiki, kako se je v tem slovenskem političnem boju vse bolj uveljavljala jugoslovanska dimenzija in opuščalo velikohrvaško trialistično sta­ lišče, kar je prišlo najlepše do izraza v majski deklaraciji. Njo je avtor z novimi- dokumentarnimi podatki in z njihovo historično kritično interpretacijo ocenil kot zgodovinsko napredno in nujno dejanje v političnem prizadevanju slovenskega na­ roda za samoodločbo. S takšno interpretacijo majske deklaracije je Pleterski raz- ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 161 rešil zgodovinski problem o aktivni volji malega naroda Slovencev, ki ga drugačne nezgodovinske in nemarksistične interpretacije majske deklaracije zanikajo. Pleterski se je s svojim delom lotil enega ključnih problemov moderne sloven­ ske zgodovine. Knjiga priča, da je problem, tako po metodološki plati, kakor po prezentaciji novega dokumentarnega gradiva zelo uspešno rešil. Njegova knjiga je postala temeljno delo o politični odločitvi Slovencev za nacionalno osvobajanje in za jugoslovansko državo. O kvaliteti dela priča tudi dejstvo, da je biló leta 1976 objav­ ljeno v srbohrvaškem prevodu v založbi Nolit v Beogradu. Na osnovi svojega znanstvenega dela in zaradi potreb zgodovinskega oddelka je bil Pleterski v jeseni 1969 na Filozofski fakulteti v Ljubljani izvoljen za docenta za zgodovino Slovencev od srede 18. stoletja do 1918. Službeno mesto akademskega uči­ telja je nato začel z letnim semestrom 1970. Se isto leto mu je bila na fakulteti venia legendi razširjena še na zgodovino drugih jugoslovanskih narodov za isto dobo. Dne 25. junija 1971 je bil' izvoljen za izrednega profesorja in marca 1974 za rednega pro­ fesorja za isti predmet. Svojo profesorsko delo je Pleterski jemal zelo resno in odgovorno. Študente je venomer navajal in opozarjal na primarne vire, h katerim je težiti. Bil je in je še vedno nasprotnik pavšalnih sodb in odločno zastopa stališče, da je potrebno vsako trditev vsestransko temeljito preveriti in dokumentirati. Zaradi dokaj zahtevnega ni­ voja in izrazite konkretnosti je vpliv Janka Pleterskega velik predvsem pri post­ diplomskih študentih in pri doktorantih. Reči je celo mogoče, da je Pleterski odlo­ čilno vplival in vpliva • na vrsto mlajših prodornih raziskovalcev novejše slovenske zgodovine. \ V zadnjih desetih letih je Pleterski zelo trdo delal in precej publiciral. če iz­ vzamemo pregledni učbenik za srednje politične šole Socialna in politična zgodovina Jugoslavije, ki ga je napisal skupaj z Brankom Božičem, so vsa njegova dela na­ rejena na osnovi študija virov in posvečena pomembnejšim problemom iz novejše slovenske in širše jugoslovanske zgodovine. Naj omenimo le nekaj najpomembnejših: Vprašanje nacionalne in socialne revolucionarnosti na Slovenskem v letih 1896— 1918 (Zč 1973); Politika »novega kursa«, jadranski kompromis in Slovenci (Jugo- slovenski istorijski časopis, Beograd 1974); Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade (Zč 1975) ; Temelji jugoslovanske federacije (referat na znanstve­ nem posvetu Osvoboditev Slovenije) ; Nacionalno pitanje u NOR i socialističkoj re­ voluciji (Zbornik Razvoj socijalističke revolucije, Beograd 1977); Svetozar Markovic o Slovencima i federaciji (Svetozarevo 1977); Nekaj vprašanj slovenske zgodovine v desetletju 1896—1904 (Zč 1977); Revolucija in narodi (Teorija in praksa 1977); Die Badenikrise und die Slowenen (v zborniku Die Donaumonarchie und die südsla­ wische Frage von 1848—1918, Wien 1978); O nekaterih aktualnih vprašanjih iz slo­ venske politične zgodovine v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno (ZČ 1979) in Zgodovinska misel slovenskih marksistov v času'nastanka Speransove'knjige Raz­ voj Slovenskega narodnega vprašanja (Zč 1979). O večini teh problemov .je Pleterski referiral na znanstvenih zborovanjih zgodovinarjev v Sloveniji in širom Jugoslavije. Omenjeno naj bo samo dejstvo, da je na petih rednih zborovanjih slovenskih zgo­ dovinarjev od 1972 imel referate v sklopu načrtnega novega vrednotenja slovenske politične zgodovine' do leta 1918. V svojih raziskavah se Pleterski loteva različnih posameznih ključnih problemov novejše slovenske zgodovine. Vedno poskuša pro­ blemom priti do dna, razčleniti njihovo genetično strukturo, ne pa ostati pri površin­ skem opisu. Kljub temu, da včasih zaradi namembnosti obravnava le posamezne omejene probleme, se vedno dobro zaveda celote in integritete zgodovinskega raz­ voja. Njegovo raziskovanje in pisanje se odlikuje po velikem razgledu in kulturnosti. Izredno kvaliteto njegovega izpiljenega jezikovnega sloga mu danes slovenska histo­ riografija splošno priznava. i Leta 1980 mu je izšla razprava oziroma sintetični pregled Die Slowenen 1848— 1918 v tretjem zvezku širokopotezno zasnovanega dela Die Habsburgermonarchie 162 JANKO PLETERSKI — SESTDESETLETNIK 1848—1918, v izdaji avstrijske akademije znanosti na Dunaju. Ta sintetični oris je Pleterski pisal in dopolnjeval skoraj celo desetletje na željo založnika in na osnovi svojih novih raziskav ter drugih novejših rezultatov zgodovinopisja o tem obdobju slovenske zgodovine. Ta zgoščena in profilirana sinteza danes najbolj afirmativno predstavlja zgodovino Slovencev tega obdobja v evropski historiografiji. Isto leto je Pleterski izdal v seriji Arhivskega društva in Arhiva Slovenije zbirko virov o poli­ tičnem preganjanju Slovencev s strani avstrijskih oblasti med prvo svetovno vojno; drugi del virov je izdal leta 1982. Po odločitvi jugoslovanskega Nacionalnega komiteja zgodovinske znanosti je bil Pleterski 1977 določen za jugoslovanskega referenta, ki naj v statusu eksperta za svetovni kongres zgodovinarjev v Bukarešti 1980 napiše referat o narodnih federali­ stičnih koncepcijah pri jugoslovanskih narodih od sredine 19. stoletja do leta 1945. Sintetični referat, ki je vzbudil na kongresu precejšno pozornost in odobravanje, je do sedaj objavljen le v nemškem jeziku v poljskem časopisu za pravno zgodovino. Pleterski se je odločil tematiko poglobiti in razširiti ter jo v sintetični obliki izdati v samostojni knjigi. Zato si v zadnjih letih ob vseh mogočih delovnih obveznostih z vsemi močmi prizadeva, da sii najde čas za to svoje najpomembnejše delo. Kot človek družbene in strokovne odgovornosti je Pleterski leta 1979 sprejel izvolitev za dekana Filozofske fakultete in zahtevno funkcijo, ki mu je jemala dra­ gocen čas, ki si ga je želel za raziskavo in pisanje, vestno opravljal dve leti in si pri­ zadeval za modernizacijo in intenzifikacijo zgodovinskega študija. Kot profesor za narodno zgodovino na ljubljanski univerzi je bil prof. Pleterski tekom vseh let več­ krat vabljen kot mentor ali član komisij za izdelavo in obrambo doktorskih nalog iz zgodovine na druge jugoslovanske univerze. Poleg svojega raziskovalnega in pedagoškega dela je Pleterski pomembno delo opravil kot mentor raziskovalcem v Inštitutu za narodnostna vprašanja in v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja. V slednjem v zadnjih dvanajstih letih skoraj da ni bilo pomembnejšega projekta ali raziskovalne naloge, da ga ne bi prosili za mne­ nje, nasvet ali kar za mentorstvo. Kljub svojemu kratko odmerjenemu času se je profesor Pleterski tem željam vedno odzival, prihajal na sestanke in individualne pogovore, na katerih je s svojo izredno osebno skromnostjo, strokovno kritičnostjo, po drugi strani pa z velikim človeškim taktom mnogo pripomogel k bolje zastavlje­ nim ciljem, k boljšim rezultatom in sploh k večji historični širini in kritičnosti dela inštituta v celoti in njegovih posameznih raziskovalcev. ' Kljub svoji izrazito znanstveni zgodovinski orientaciji se Pleterski ni zapiral samo v krog svoje raziskave in univerzitetnega pouka. Veliko je naredil kot javen kulturni delavec. Najvidnejše je tu njegovo dolgoletno sodelovanje in urednikovanje pri Naših razgledih. Tu in že prej v Naši sodobnosti je široki slovenski in jugoslovan­ ski kulturni javnosti razgrinjal v vrsti odmevnih pretehtanih člankov in esejev vpra­ šanja iz svojega znanstvenega področja bodisi o Koroških Slovencih v preteklosti in sedanjosti, bodisi o slovenskem narodnem vprašanju pred prvo vojno, koncepcijah KPJ med obema vojnama in v revoluciji, oziroma o narodnem vprašanju in fede­ ralizmu v Jugoslaviji in v svetu v našem aktualnem trenutku. Pleterski je bil ali je še član uredništva, ki pripravlja novo izdajo Zgodovine narodov Jugoslavije, član. uredništva (Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja, predsednik nekdanjega pro­ gramskega/sveta za najnovejšo zgodovino Slovencev in član sedanjega projektnega sveta za zgodovino Slovencev pri Raziskovalni skupnosti Slovenije in član ali pred­ sednik še drugih strokovnih delovnih teles. Zadnjih pet let je Pleterski precej časa žrtvoval kot član redakcije, za novo zgo­ dovino KPJ-ZKJ. Kot najbolj usposobljenemu so mu zaupali sintetiziranje prvega uvodnega dela knjige o razvoju socialističnega gibanja pri jugoslovanskih narodih od Začetkovido ustanovitve KPJ leta 1919. Pleterski je tudi tu pokazal svojo delav­ nost in kot prvi predal redakciji svoj del rokopisa, ki ga je redakcija izmed vseh delov sprejela z najmanj pripombami. / - . f ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 163 Naj n a k o n c u zapi šemo še n e k a j , brez česar b i bi la s l ika o živl jenjski pot i in delu profesor ja P le te r skega n e p o p o l n a in n e t o č n a . Vsi njegovi veliki delovni rezul tat i in u s p e h i , ki so očitni ob njegovi šestdeset letnici , n iso priš l i l a h k o . Vsi so plod t rdega dela in m a r k s i s t i č n e g a o d r e k a n j a . M a r s i k a t e r e njegove z n a n s t v e n e r e z u l t a t e , k i so d a n e s obče p r i z n a n i v s lovenski in jugos lovansk i historiograf i j i , so r a z n i kr i t ik i iz ideoloških, s t r o k o v n o ožjih in m o r d a osebnih razlogov n a p a d a l i . P l e t e r s k i se n i zapi ra l v m o l k , svoje r e z u l t a t e je p o g u m n o b r a n i l v j a v n i h po­ l e m i k a h , kjer p a j e vedno ostajal n a n ivo ju s t r o k o v n e g a a r g u m e n t i r a n j a in člove­ škega t a k t a . P r e p r i č a n v t e m e l j n o prav ico bo ja s lovenskega n a r o d a za s a m o o d l o č b o — ki j o omogoča jo s a m o v d e m o k r a c i j o , social izem in h u m a n i t e t o težeče d r u ž b e n o pol i t ične sile — je P le ter sk i n a osnovi š i rokega izbora virov, i n t e r p r e t i r a n i h k r i t i č n o v zgodovinskem k o n t e k s t u , m n o g o dopr inese l h kr i t ičn i zgodovinski preso j i novejše s lovenske zgodovine v Sloveniji in Jugoslavi j i . S a m o k r i t i č n a zgodovinska preso ja p a j e t i s ta, ki osvobaja d u h a teže pre tek los t i in ga oborožuje za u s t v a r j a l n a priza­ d e v a n j a v sedanjost i in p r i h o d n o s t i . Ob jubi le ju m u žel imo zdravja za nada l jn je u s p e š n o delo in osebno zadovol jstvo. J a n k o P r u n k BIBLIOGRAFIJA DR. JANKA PLETERSKEGA Bibliografi ja profesorja P le te r skega za obdob je 1949—1956 je izšla v knjigi* Bio­ grafije in bibliografi je u n i v e r z i t e t n i h učitel jev in sodelavcev, I. knjiga, L j u b l j a n a 1957, str. 422; njegovo bibliografi jo za obdobje 1969—1976 objavl ja I I I . knj iga iste publ ika­ cije, L jubl jana 1979, str. 45—48. Bibliografski izbor objav profesorja P l e t e r s k e g a za leta 1956—1978 je izšel v revij i I n š t i t u t a za n a r o d n o s t n a v p r a š a n j a R a z p r a v e i n gra­ divo, št. 11—12, L jubl jana 1980, str. 122—126. Po dogovoru v u r e d n i š t v u ZC je pr ičujoča bibliografi ja u r e j e n a kronološko, enote istega leta p a p o a b e c e d n e m redu, s t e m d a so n a k o n e c u v r š č e n e raz l ične s p r e m n e besede, odgovori v a n k e t a h in interv juj ih te r kn j ižne ocene. Bibliografi ja n e n a v a j a dolge vrs te neobjavl jenih, čeprav n e k a t e r i h i n t e r n o raz­ množenih, e laboratov in raz i skovalnih nalog profesorja Pleterskega. Bibliografi ja t u d i n e n a v a j a š tevi lnih časn ikarsk ih pr ispevkov, objavl jenih v d n e v n e m tisku (zlasti v let ih 1952—1954 p a t u d i pozneje) o v p r a š a n j i h m e d n a r o d n e poli t ike in p a o Slovencih n a K o r o š k e m (deloma pod »j. h.« in »J. Virnik«). Pred nove pregovore o Austriji. Preg led dosadašnjeg r a d a i n a c r t ugovora p r e m a s tanju od 10. m a j a 1949. — Spol jnopoli t ička d o k u m e n t a c i j a 22. 6. 1949. Pitanje ugovora o Austriji. — M e đ u n a ­ r o d n a pol i t ika 5. 7. 1950. Politika velikih sila u današnjoj Austri­ ji. — Spol jnopol i t ička d o k u m e n t a c i j a 25. 7. 1950. Boj velikih sil za Perzijo. — Naša žena 1953, str. 235—236. Crtice s potovanja po Koroškem. — L judska prav ica 7. 3. 1953. Kaj loči evropske in azijske socialiste. — Social is t ična misel 1953, str. 624— 628. Delo organizacije Združenih narodov po generalni skupščini. — Vestnik D r u š t v a L R S za Z N 1954, št. 3, str . 3—4. Koroške težave. — Naši razgledi 25. 12. 1954. Načrt kitajske ustave. — Naši razgledi 17. 7. 1954. Unesco pred jezikovnimi problemi. — Vestnik D r u š t v a L R S za Z N 1954, št. 3, str. 10—12. (Misli ob specialni š te­ vilki »Courr ier ja«, 1954/1). Jugoslavija v svetu. — Slovenski izse­ l jenski k o l e d a r 1955, str . 21—27. Koroški Slovenci in Avstrija. — Naši razgledi 8. 10. 1955. Ob deseti obletnici zmage Osvobodilne fronte. — Naši razgledi 14. 5/ 1955. Znanilec prihodnosti. — Naš i razgledi 25. 6. 1955. (Ob deset letnici OZN) O c e n a : Lojze Ude, Zgodovina s loven­ skega p o u k a n a koroških l judskih šo­ lah. Pedagošk i zborn ik 1955. — Naši razgledi 25. 6. 1955. Delavski razred in država. — Naši raz­ gledi 8. 12. 1956. (O r a z m e r a h n a M a d ž a r s k e m ) Iz pričevanj avstrijskega zunanjega mi­ nistra. — N a š a sodobnost 1956, str. 87—93. 164 JANKO PLETERSKI — SESTDESETLETNIK Lenin o nacionalizmu in internaciona­ lizmu velikih in malih narodov. — Naši razgledi 8. 9. 1956. Politični profil koroškega časopisa »Mir« (1882—1920). — Zgodovinski časopis 1956—1957, str . 183—216. Dve deklaraciji. — Naši razgledi 30. 11. 1957. (O deklaraci j i 12 par t i j in m a n i ­ festu miru) Lenin in nacionalno vprašanje v času oktobrske revolucije in formiranja Sovjetske zveze. — Naša sodobnost 1957, str . 970—979 ; 1080—1089. Posameznik ali skupnost. — Naši raz­ gledi 30. 11. 1957. — (O slovenski manj š in i n a Koroškem) Razvoj v dveh smereh. — Naši razgledi 6. 7. 1957. (O zaščiti n a r o d n o s t n i h s k u p i n v Itali j i in Jugoslavij i) Socialistični glas o koroškem vprašanju. — Naši razgledi 27. 4. 1957. Zaupanje v socialistični internacionali- zem. — Naši razgledi 27. 4. 1957. Ocena : R i c h a r d R. Randal l , T h e pol i t i­ cal geography of t h e Klagenfur t P l e ­ biscite Area. Worcester, M a s s a c h u ­ setts. — N a š a sodobnost 1957, str. 372—376 ; 464—472. (O a m e r i š k i h do­ gnanj ih o k o r o š k e m vprašanju) Državna pogodba in manjšina. — Slo­ venski poročevalec 29.—30. 11. 1958. Nekaj o »-Miru-«. — K o l e d a r Slovenske K o r o š k e 1958, s tr . 51—56. Ob zadnjem koroškem zapletu. N e k a j kronologi je in dokumentac i je . — N a š a sodobnost 1958, str. 793—801. Ocena in orientacija našega socialistič­ nega razvoja. — B a n k a 1958, št. 78, str. 97—98. Polemika o Stalinu po februarski revo­ luciji. — N a š a sodobnost 1958, str. 538—542. Spomenica koroških Slovencev. — Naši razgledi 22. 11. 1958. Za mir in sporazum. — Naši razgledi 11. 1. 1958. Značilnosti koroškega vprašanja. — N a š a sodobnost 1958, str . 1140—1141. Jugoslavija med Mussolinijem in čar- šijo. D o k u m e n t i iz d ip lomatske zgo­ d o v i n e m e d o b e m a v o j n a m a . — T e ­ d e n s k a t r i b u n a 18. 3.—2. 7. 1959. Manjšinska zakona za Koroško. — Naši razgledi 28. 3. 1959. Manjšinska zakonodaja za Koroško in človekove pravice. — V e s t n i k d r u ­ štva L R S za Z N 1959, št. 1—2, str. 4 — 17. Materinščina otrok in pouk na koroških osnovnih šolah. — Zbornik Koroške. L j u b l j a n a 1959, str . 113—120. Nemiroljubni pojavi. — Borec 1959, str. 429—431. (O zborovanj ih r a z n i h orga­ nizacij v Avstriji) Pravica staršev v manjšinskem šolstvu in deklaracija otrokovih pravic. (Ob k o r o š k e m pr imeru.) — N a š a sodob­ nost 1959, str . 918—926. Vsebina internacionalizma. — Naši raz­ gledi 25. 4. 1959. O c e n a : I v a n Regent, Poglav ja iz boja za socializem. L jub l jana 1958. — N a š a sodobnost 1959, str. 270—273. Dr. Benedikt Kautsky. — Naši razgledi 14. 5. 1960. Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni. — R a z p r a v e in gradivo 1960, št. 2, str. 7—99. Manjšinski kongres v Zuozu. — Naši razgledi 23. 7. 1960. V katerem delu Koroške žive Slovenci? — Delo 24. 7. 1960. % Za dobre odnose z Avstrijo. — Naši razgledi 24. 12. 1960. Avstrijsko društvo za zgodovino delav­ skega gibanja. — Naši razgledi 25. 2. 1961. Jaspers o spoznanju in volji v današnji politiki. — N a š a sodobnost 1961, str. 654—657. Kongres KP Avstrije. — Naši razgledi - 13. 5. 1961. Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni. — Slovenski ves tnik 28. 7 . - 2 9 . 12. 1961 in 5. L — 12. 1. 1962. (Ponat i s iz : R a z p r a v e in gradivo 1960, št. 2, str. 7—99) Revolucija in slovensko nacionalno vprašanje. (Poskus p r i g o d n e g a č lan­ ka). — Naša sodobnost 1961, str. 387— 403. Zbor avstrijskih socialistov. — Naši razgledi 8. 7. 1961. Avstrijski status quo. — Vprašan ja n a ­ ših dni 1962, str . 627—628. Nekaj potez izraelske etnogeneze. — N a š a sodobnost 1962, str. 926—933 ; 1022—1029. P r e v e d e l in p r i r e d i l : S a r t r e J e a n P a u l , Mrzla vojna in e n o t n o s t k u l t u r e . — Naši razgledi 24. 11. 1962. Avstrija proti obratu v desno — Naši razgledi 11. 5. 1963. Gospodarski faktorji narodnega in po­ litičnega usmerjanja kmečkega pre­ bivalstva na Slovenskem Koroškem v letih 1848—1914. — R a z p r a v e in gradivo 1963, št. 3, str. 7—66. Koroška socialna demokracija in slo­ vensko nacionalno vprašanje na Ko­ roškem do leta 1914. — Zgodovinski časopis 1963, str . 212—218. Srečanja v Dubrovniku. Pogovori i tal i­ j a n s k i h in jugos lovanskih zgodovinar­ jev. — Naši razgledi 21. 9. 1963. O c e n a : Nacionalni p r o b l e m i v h a b s b u r ­ ški monarh i j i . — Sodobnost 1963, str. 567—569. (O knjigi F r a n Zwit ter , N a ­ cionalni p r o b l e m i v h a b s b u r š k i m o ­ narhi j i . S sodelovanjem J a r o s l a v a ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 165 Sidaka in Vase Bogdanova. Ljubljana 1962) Ocena: Zapis o sodobni Afriki. — Vpra­ šanja naših dni 13.-2. 1963. (O knjigi Oskar Davićo, Crno na belem. Poto­ pis po Zahodni Afriki. Ljubljana 1962) Ob petdesetletnici dogodka v Sarajevu. — Delo 28. 6. 1964. Obletnica nove veljave retoromanskega jezika. — Sodobnost 1964, str. 270— 274 ; 365—367. Progresivne težnje med Slovenci na Koroškem. — Ivan Regent, Janko Pleterski, Ivan Kreft: Progresivna Slovenija, Trst in Koroška. Murska Sobota 1964, str. 81—134. Ocena: Winston S. Churchill, Druga svetovna vojna. Ljubljana 1964. — Naši razgledi 26. 12. 1964. Avstrijska usmeritev. — Teorija in praksa 1965, str. 678—685. Delo dr. Frana Zwittra za rešitev mej­ nih vprašanj. — Zgodovinski časopis 1965/66, str. 23—29. Dr. Franc Petek. — Delo 11. 8. 1965. (Nekrolog) Dr. Franc Petek — osemdesetletnik. — Naši razgledi 6. 3. 1965. Kongres avstrijskih komunistov. — Teorija in praksa 1965, str. 1277— 1287. Moč odpora. — Naši razgledi 8. 5. 1965. (Ob dnevu zmage) . Narodna in politična zavest na Koro­ škem. Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva Slovenske Koroške 1848—1914. Ljubljana 1965. 478 str. Priredil: Görlich E. J., Problemi avstrij­ ske sodobne zgodovine. Povzetek pre­ davanja 10. februarja 1965, na sestan­ ku Zgodovinskega društva v Ljublja­ ni. — Naši razgledi 10. 4. 1965. Ocena: Dušan Kermavner, Začetki slo­ venske socialne demokracije v deset­ letju 1884—1894. Ljubljana 1963. — Sodobnost 1965, str. 625—629. Ivan Kreft. — Panonski zbornik 1966, str. 354—356. Jubilej prve »-Zgodovine slovenskega naroda«. — Naši razgledi 5. 11. 1966. (Zgodovina slovenskega naroda, iz­ dala Slovenska matica 1866, napisal Janez Trdina 1850) Lojze Ude sedemdesetletnik. — Naši razgledi 9. 7. 1966. Osvobodilna fronta slovenskega naroda in program Zedinjene Slovenije. — Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1966, str. 233—244. — (Objav­ ljeno tudi v Naših razgledih 14. 5. 1966 ter v srbohrvaškem prevodu v Putovi revolucije, Zagreb 1967, št. 9, str. 16—26) Die Volkszählung vom 31. März 1961 in Kärnten. — Razprave in gradivo 1966, št. 4—5, str. 165—215. Ocena: Fotografski dokumenti o boju Komunistične partije Slovenije I. — Naši razgledi 12. 3. 1966 Jugoslovanski komunisti in narodnostno vprašanje. — Naši razgledi 4. 11. 1967. Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ-KPS. — Pri­ spevki za zgodovino delavskega gi­ banja 1967, str. 277—316 ; 457—462 ; 526—529 ; 560—563. (Z diskusijo) Opozorilo s Koroškega. — Naši razgledi 27. 5. 1967. Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno. — Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat. Beograd 1967, str. 767—788. Zunanjepolitična dejavnost avstrijske vlade. — Teorija in praksa 1967, str. 1130—1139. Publicistični trenutek : uredniški za­ piski [odgovori na anketo]. — Naši razgledi 11. 3. 1967. Ocena: Dušan Biber, Nacizem in Nem­ ci v Jugoslaviji 1933—194L Ljubljana 1966. — Naši razgledi 25. 2. 1967. Ocena: Kocbekova listina. — Naši raz­ gledi 29. 7. 1967. (Edvard Kocbek, Li­ stina. Ljubljana 1967) Iz časa nastanka Jugoslavije. — Naši razgledi 21. 9. 1968. (Odlomek iz re­ ferata »Politika Vseslovenske ljudske stranke in jugoslovansko zedinjenje« na XIV. zborovanju slovenskih zgo­ dovinarjev v Novi Gorici, 9.—13. 9. 1968) Koroška preizkušnja. — Teorija in praksa 1968, str. 825—834. Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ-KPS. — Pro­ blemi 1968, št. 61, str. 49—68; št. 62, str. 282—298. Naše obletnice. Razmišljanje ob stolet­ nici taborov, petdesetletnici nastanka Jugoslavije in petindvajsetletnici ljudske vstaje na Primorskem. — Naši razgledi 21. 9. 1968. Petdeset let avstrijske republike. — Delo 9. 11. 1968. Trializem pri Slovencih in jugoslovan­ sko zedinjenje. — Zgodovinski časo­ pis 1968, str. 169—184. Ustanovitev jugoslovanske države 1918. — Delo 28.-29. 11. 1968. Združena Evropa in Slovenci. — Draga 1968. Trst 1969, str. 4—9. (Predavanje na študijskih dnevih v Dragi pri Trstu, 31. avgusta in 1. septembra 1968) Ocena: Aktualna zgodovina. Zapiski ob delovnem branju. — Naši razgledi 25. 5. 1968. (O Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja 1966) Ocena: Ivo J. Lederer, Yugoslavia at the Paris Peace Conference. New 166 JANKO PLETERSKI — SESTDESETLETNIK Haven-London 1962. — Zgodovinski časopis 1968, str. 157—159. Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stranki do leta 1917. — Na­ učni skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugoslavenske države. Za­ greb 1969, str. 121—130. »Jesen 1918«. — Zgodovinski časopis 1969, str. 160—161. (O posvetovanju zgodovinarjev na Dunaju) Komunistička partija Jugoslavije i na­ cionalno pitanje u prvoj jugosloven- skoj državi. — Nastava istorije 1969/ 1970, št. 2, str. 10—19. (Objavljeno tudi v: Naši razgledi 19. 9. 1969, NIN 28. 9.—12. 10. 1969) Nacionalno pitanje u Jugoslaviji u te­ oriji i politici KP J—KPS. — Jugoslo- venski istorijski časopis 1969, št. 1—2, str. 28—68. (Prevod iz: Problemi 1968) Pismo urednikom. — Prostor in čas 1969, str. 561—562. (O vprašanju dvo­ jezičnih šol v Prekmurju) Poročilo tržaškega namestnika Fries- Skeneja iz oktobra 1918. Doslej pri nas še neznan dokument o tedanjem razpoloženju v naših krajih. — Pri­ morski dnevnik 15. 1. 1969. About the question of maturity for Europe and for Man. — Student's Quarterly (Ljubljana) 1970, str. 31—39. (O koroškem vprašanju) Državnost in čas. Ob petindvajsetletni« ustanovitve slovenske narodne vlade. — Naši razgledi 8. 5. 1970. Gavarnie — sestra Logarske doline in njena okolica. — Planinski vestnik 1970, št. 4, str. 164—170. Koroški Slovenci med prvo svetovno vojno. — Koroški plebiscit. Ljubljana 1970, str. 73—130. O deležu in vlogi slovenskega zgodovi­ nopisja v preučevanju slovenskega narodnega vprašanja. — Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1970, str. 213—218. O prvinah in o značaju plebiscitne od­ ločitve. Koroški plebiscit. Ljubljana 1970, str. 215—270. Pogled na glasovanje pred 50 leti. — Koroški koledar 1970, str. 36—46. (Podpis : J. Obdravski) Pojasnilo. — Sodobnost 1970, str. 670— 672. (K članku Janka Jerija Komu zameriti) Slovenci in plebiscit na Koroškem. — VI. seminar slovenskega jezika, lite­ rature in kulture. Ljubljana 1970, str. 1—9. (Ponatis v Večeru 23.—26. 9. 1970) Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno. — Zgodovinski časopis 1970, str. 177—189. Slovenska Koroška pred prvo svetovno vojno. — Koroški plebiscit. Ljubljana 1970, str. 37—72. Stališča do mednarodnih dogodkov leta 1939. Članki Edvarda Kardelja iz dni 20. junija do 30. avgusta 1939. Pred­ govor in pogovor. — Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1970, str. 123—124 ; 141—145. Der Trialismus bei den Slowenen und die jugoslawische Einigung. — Die Auflösung des Habsburgerreiches. Zusammenbruch und Neuorientierung im Donauraum. Wien 1970, str. 195— 202. Vprašanje ob 10. oktobru 1970 na Ko­ roškem. — Delo 31. 10. 1970. Uvodna beseda. — Koroški plebiscit. Ljubljana 1970, str. 5—6. (Skupaj z L. Udetom in T. Zornom) »Južnotirolski paket« in Slovenci. — Dialogi 1970, str. 230—245. (Odgovori na anketo) Ocena: Narodnost : Musliman. Ob knji­ gi Atifa Purivatre, Nacionalni i poli­ tički razvitak Muslimana. — Naši razgledi 8. 5. 1970. Ocena: Zgodovina Avstrije za Avstrijce. — Prostor in čas 1970, str. 493—495. (O knjigi E. J. Görlich in Felix Ro­ manik, Geschichte Österreichs, 1970) Ocena: Koroški plebiscit. Ljubljana 1970. — Naši razgledi 9. 10. 1970. Komunistička partija Jugoslavije i na­ cionalno pitanje 1919—1941. — Beo­ grad 1971. 48 str. Koroški Slovenci in leto 1848. — Ko­ roška in koroški Slovenci. Maribor 1971, str. 153—158. Koroški Slovenci in plebiscit. — Koro­ ška in koroški Slovenci. Maribor 1971, str. 168—181. Milada Paulovâ (1891—1970). — Zgodo­ vinski časopis 1971, str. 106—107. Prva odločitev Slovencev za Jugosla­ vijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914—1918. — Ljubljana 1971. 324 str. »Vprašanje naroda na Slovenskem«. Anketa. — Naši razgledi 15. 1.—29. 1. 1971. Ocena: Knjiga o rojstvu Jugoslavije in njenih problemov. — Naši razgledi 28. 5. 1971. (Dragovan Sepie, Italija, saveznici i jugoslovensko pitanje 1914—1918. Zagreb 1970) Ocena: Milada Paulovâ, Tajny vybor (MAFFIE) a spoluprâce s Jihoslovany v letech 1916—1918. Praha 1968. — Zgodovinski časopis 1971, str. 160— 163. Ocena: Pavla Horskâ-Vrbova, Kapitali­ stička industrializace a stfedoevrop- skâ společnost. Praha 1970. — Zgodo­ vinski časopis 1971, str. 159—160. Šolska zakonodaja po letu 1955. — Delo 2. 12. 1972. (O koroškem manjšinskem šolstvu) Vprašanje naroda v socializmu. — Naši' razgledi 11. 2. 1972. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 167 Aktualnost »stare pravde«. — Naši raz­ gledi 26. 10. 1973. Koroški Slovenci in Avstrija. — Delo 14. 1. 1973. On the good will of the Austrian reply. — Draga Druškovič, Carinthian Slo­ venes: some aspects of their situation. 18 years after the signing of the Austrian State Treaty. Ljubljana 1973, str. 79—84. Perspektiva federativne ureditve v novi Jugoslaviji kot dejavnik NOB. — Teorija in praksa 1973, str/1054—1070. (Referat na simpoziju Bosna in Her­ cegovina 1942 i AVNOJ, 22. in 23. oktobra 1973; ponatis v Časopis za suvremenu povijest 1973, str. 9—24). Položaj slovenskega jezika na avstrij­ skem Koroškem po drugi svetovni vojni. — IX. seminar slovenskega je­ zika. Ljubljana 1973, str. 169—176. Slovenačke političke stranke u prvom svetskom ratu i jugoslovensko pita­ nje. — -Politički život Jugoslavije 1914—1945. Beograd 1973, str. 129—147. (Treći program Radio Beograd.) Vprašanje nacionalne in socialne revo­ lucionarnosti v letih 1896—1918. — — Elementi revolucionarnosti v poli­ tičnem življenju na Slovenskem. Ljub­ ljana 1973, str. 39—46. Uvod. — Elementi revolucionarnosti v političnem življenju na Slovenskem. Ljubljana 1973, str. 3—4. (Skupaj z B. Grafenauerjem.) Naši znanstveniki pred mikrofonom. Zapisal Ciril Stani. — Naši razgledi 27.7.1973. Ocena: Dragoslav Janković, Srbija i ju­ goslovensko pitanje 1914—1915. Beo­ grad 1973. — Zgodovinski časopis 1973, str. 396—402. Die Volkszählung vom 31. März 1961 in Kärnten. — I. Slovenski demografski simpozij 1974. (Ponatis iz Razprave in ' gradivo 1966) Jugoslovanska misel pri Slovencih v ča­ su Taaffeja. — Naši razgledi 25. 10. 1974. Nekaj nepričakovanega odgovora Duša­ nu Kermavnerju. — Zgodovinski ča­ sopis 1974, str. 367—380. Nekateri pravni vidiki položaja sloven­ ske manjšine na avstrijskem Koroš­ kem. — Razprave" in gradivo 1974, str. 84—105. (Skupaj s T. Zornom.) Politika »novog kursa«, jadranski kom­ promis i Slovenci. — Jugoslovenski istorijski časopis 1974, št. 3—4, str. 49—88. Avstrija in Slovenci leta 1912—1913. — Kronika 1975, str. 110—120. Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade (1879—1893). — Zgodovinski časopis 1975, str. 263—275. Politična in socialna zgodovina Jugo­ slavije. — Maribor 1975. 182 str. (Sku­ paj z B. Božičem.) Bogo Grafenauer 60-letnik. — Delo 16. 3.1976. Internacijonalizam u vlastitoj kuči. — Praksa 1976, št. 3—4, str. 108—114. (Po­ natis v Borbi 6. 9.-8. 9.1976.) Ivan Kreft. Sedemdesetletnica. — Naši razgledi 24.12.1976. Izmerjena nebeška stran. Srečanje »slo­ venskih izobražencev« v Dragi. — Delo 4. 9.1976. Lojze Ude. Osemdesetletnica. — Naši razgledi 2. 7.1976. O teritorialni zasnovanosti manjšinske zaščite in o protipogodbenih stališčih in praksi Avstrije. — Razprave in gradivo 1976, št. 7—8, str. 69—82. (An­ gleški povzetek objavljen tudi v Twenty Years Overdue. Ljubljana 1976, str. 14—16) Ob dveh avstrijskih zakonskih predlo­ gih. — Sodobna vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Ljub­ ljana 1976, str. 25—32. (Referat na po­ svetovanju o aktualnih vprašanjih slovenske in hrvaške manjšine, Ljub­ ljana 28. maja 1976; delni ponatisi objavljeni v: Naši razgledi 4. 6. 1976; Slovenski vestnik 18. 6. 1976; Večer 24. 6.-26. 6. in 29. 6.—30. 6.1976.) »Offene Antwort an die Kärntner Lan­ deszeitung«. — Slovenski vestnik 19. 11. 1976. On two Austrian Draft Acts. — Actual Questions of the Slovene and Croat Minorities in Austria. Ljubljana 1976, str. 27—34. (Prevod teksta iz: Sodobna vprašanja slovenske in hrvaške manj­ šine v Avstriji. Ljubljana 1976) Povodom priloga D. Kermavnera »O slo- venačkim stvarima«. — Jugoslovenski istorijski časopis 1976, št. 1—2, str. 143—149. Prvo opredeljenje Slovenaca za Jugosla­ viju. — Beograd 1976. 379 str. (Prevod knjige Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971). Ober die österreicnischen Gesetzent­ würfe. — Aktuelle Fragen der Slo­ wenischen und der kroatischen M. derheiten in Österreich, Ljubljana 1976, str. 29—37. (Prevod teksta iz: So­ dobna vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, Ljubljana 1976.) V 45 dneh peš po jugoslovanski diago­ nali. — Planinski vestnik 1976, str. 581—586. Vigredni izlet na Zbevnico. — Planin­ ski vestnik 1976, str. 540—541. Pravica, ki se spreobrača v dolžnost. Zgodovinske razsežnosti ponemčeva- nja koroških Slovencev. Zapisal Bran­ ko Maksimovič. — Večer 12.11.1976. (Intervju) 168 JANKO PLETERSKI — SESTDESETLETNIK KP J in nacionalno vprašanje. — Zbor­ nik ob štiridesetletni« ustanovnega kongresa KPS. Ljubljana 1977, str. 167—192. Nacionalno pitanje u NOR i socialistič- koj revoluciji. — Razvoj socijalističke revolucije. Beograd 1977, 5. zv., str. 153—173. (Predavanje političke škole SKJ »-Josip Broz Tito«, Kumrovec • 1975/76.) Nekaj misli k vprašanju marksizma slovenskem zgodovinopisju. — An thropos 1977, št. 5—6, str. 181—185. Nekaj vprašanj slovenske zgodovine v desetletju 1894—1904. — Zgodovin­ ski časopis 1977, str. 7—23. Osemdeset let od ustanovitve slovenske delavske' stranke. — Kronika 1977, str. 48—52. (Objavljeno tudi v Komu­ nistu 3,1.1977.) Prilog razmatranju odnosa revolucije i nacije. — Pregled 1977, str. 1029— 1042. (Referat na znanstvenem posve­ tovanju »Dialektika odnosov delav-, skega razreda in njegove revolucio­ narne avantgarde«, Portorož 5.—6. maj 1977.) Radnički pokret i nacionalno pitanje. — Klasne borbe i socijalistička revolu­ cija. Beograd 1977, str. 117—142. (Pre­ davanje političke škole SKJ »Josip Broz Tito«, Kumrovec 1975/76, 4. zv.) Revolucija in narodi — Teorija in prak­ sa 1977, str. 479—489. Srbija i jugoslovensko pitanje na po­ četku prvog svetskog rata. — Knjige i zbivanja. Beograd 1977, str. 62—65. Svetozar Marković o Slovencima i fe­ deraciji. — Samouprava u delima Svetozara Markovića i savremena ju- goslovenska praksa. Svetozarevo 1977, str. 161—171. (Objavljeno tudi v Naših razgledih 6. 5.—20. 5. 1977.) Temelji jugoslovanske federacije. — Osvoboditev Slovenije 1945. Ljubljana 1977, str. 37—60. Trst v slovenski politični misli do prve svetovne vojne. — Prispevki za zgo­ dovino delavskega gibanja 1977, str. 9—23. (Italijanski prevod na str. 25— 40; Predavanje na posvetu italijanski in slovenski socialisti v dobi Henrika Turne (1905—1918), Trst 20. in 21. 5. 1977.) Aktuelnost naučnog i interdisciplinar­ nog izučavanja nacije. — Pristup izu­ čavanja nacije. Zagreb-Beograd 1978, str. 62—66. Die Badenikrise und die Slowenen. — Die Donau-Monarchie und die süd­ slawische Frage von 1848 bis 1918. Wien 1978, str. 65—76; 87—103. (Z di­ skusijo.) Izhodišče ali anahronizem. — Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1978 —1979, str. 85—88. (H knjigi D. Ker- mavnerja »Temeljni problemi primor­ ske politične zgodovine«.) Značaj Osme konferencije zagrebačkih komunista za tretiranje nacionalnog pitanja u politici KPJ. — Osma kon­ ferencija zagrebačkih komunista i raz­ voj KPJ-SKJ kao moderne partije radničke klase. Zagreb 1978, str. 201 —218. (Objavljeno tudi v Naših raz­ gledih 8. in 22.11.1978.) Spremna beseda. — Alenka Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Ljubljana 1978, str. 289—299. Naramarsko potovanje prek Vercorsa in Cevennov. — Planinski vestnik 1979, str. 772—782. Narodnosti v Jugoslaviji. — Koroški ko­ ledar 1979, str. 68—76. Nastanek jugoslovanske države 1918. le­ ta. — Prešernov koledar 1979, str. 121 —130. O nekaterih vprašanjih slovenske poli­ tične zgodovine v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno. — Zgodo­ vinski časopis 1979, str. 203—220. Povijesna misao slovenskih marksista u vrijeme Speransove knjige. — Ča­ sopis za suvremenu povijest 1979, str. 7—21. (Prevod razprave Zgodo­ vinska misel slovenskih marksistov v času Speransove knjige. Zgodovin­ ski časopis 1979.) Primjedbe na prijedlog. — Međuna­ cionalni odnosi danas. Zagreb-Beo­ grad 1979, str. 68—71. Revolucija in vprašanje narodov. — Ljubljana 1979, 53 str. Slovenci i stvaranje Jugoslavije. — Knjige i zbivanja. Beograd 1979, str. 198—205. Staljinova koncepcija i doprinos jugo- slovenskih marksista revolucionarnom shvatanju nacionalnog pitanja. — Tito i revolucija. Beograd 1979, str. 155— 165. Zgodovinska misel slovenskih marksi­ stov v času Speransove knjige. — Zgodovinski časopis 1979, str. 533— 544. (Tudi v publikaciji Edvard Kar­ delj Sperans in slovensko zgodovino­ pisje. Ljubljana 1980, str. 5—16.) Pripravil besedilo in napisal opombe. — Dr. Franc Petek, Iz mojih spominov. Ljubljana 1979, str. 217—220; 221—281. (Pri opombah sodeloval T. Zorn.) Elemente und Charakter der plebiszitä- ren Entscheidung 1920 in Kärnten. — Klagenfurt/Celovec 1980, 87 str. Kje je ključ... — Naši razgledi 10.10. 1980. Prof. dr. Vatroslav Kalenić. — Vestnik (Univerza) 1980/81 št. 4, str. 90—91. (Nekrolog.) O Speransovi knjigi. — Prešernov kole­ dar 1980, str. 84—91. (Objavljeno tudi ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 169 v teorit ični pri logi K o m u n i s t a 10.4. 1981.) Die Slowenen. — Die H a b s b u r g e r m o ­ n a r c h i e 1848—1918. Wien 1980. K n j . 3, str. 801—838. Die Sozialistische Föderative Republik Jugoslawien. I h r e E n t s t e h u n g u n d Verfassungsform. — Czasopismo pra- w n o his toryczne 1980, str. 265—302. Zveza Vseslovenske ljudske stranke in Hrvatske stranke prava v letih 1911 —1913. — Zgodovinski časopis 1980, str. 5—75. Uvod in p r i p r a v a d o k u m e n t o v . — Pol i­ tično p r e g a n j a n j e Slovencev v Avstriji 1914—1917. Poroči l i vojaške in v l a d n e komisi je. Viri I. L jubl jana 1980, str. 5—15; 16—29. Govor na s lavnostni seji univerz i te t­ nega sveta Univerze E d v a r d a K a r d e ­ lja (17. a p r i l a 1981). — Vestnik (Uni­ verza) 1980/81, št. 3, str. 2—9. (Oblet­ nica p o i m e n o v a n j a Univerze v Ljub­ l jani po E d v a r d u Kardel ju.) O c e n a : F r a n c e Klopčič, Deset let ja p r e ­ izkušenj . L jubl jana 1980. — Naši raz­ gledi 12. 12.1980. Delavsko gibanje v Sloveniji pred prvo svetovno vojno. — K o m u n i s t 30.1. in 6. 2.1981. Die Slowenen und die Bewegung für eine jugoslawische staatliche Verei­ nigung vor und während des Ersten Weltkrieges. — K ä r n t e n s Volksabst im­ m u n g 1920. K l a g e n f u r t 1981, str. 44 —62. Napomene o uvažavanju općeg i po­ sebnog s gledišta jugoslovensko — nacionalno (republičko i pokrajinsko). — Časopis za s u v r e m e n u povijest 1981, str. 63—71. Študije o slovenski zgodovini in narod­ nem vprašanju. — M a r i b o r 1981, 439 str. Predgovor . — L a z a r Koliševski, M a k e ­ donsko n a r o d n o vprašan je . L jubl jana 1981, str. 3—6. Vorwort . — K ä r n t e n — Volksabst im­ m u n g 1920. W i e n - M ü n c h e n 1981, str. 7—9. O c e n a : A l e n k a Nedog, L judskofrontno gibanje v Slovenij i od leta 1935 do 1941. — K o m u n i s t 10. 4. 1981. Teore­ t ična pri loga. Dr. Karel Šiškovič-Mitko. — Delo 8> 2. 1982. (Nekrolog) Geschichtliche Vorbedingungen der Kär­ ntner Volksabstimmung aus der Sicht der s lowenischen Geschichtswissen­ schaft. — ö s t e r r e i c h i s c h e Osthefte 1982, str. 418—431. Lojze Ude. — Naši razgledi 12. 3.1982. (Nekrolog.) Kardelj o nacijama i nacionalnom pi­ tanju. — K o m u n i s t 22., 29. 1. in 5. 2. 1982. (Srbohrvaška izdaja.) Stopinje Kardeljevega pisanja o naro­ dih in narodnem vprašanju. — An- thropos 1982, št. 1—2, str. 11—18. S lavnostni govor red. prof. dr . J a n k a Pleterskega, d e k a n a filozofske fakul­ te te Univerze E d v a r d a K a r d e l j a v Ljubl jani . — Glasnik s lovenskega etnološkega d r u š t v a 1981, str . 27. (Ob 40-letnici etnologi je n a l jubl janski univerzi.) Uvod in p r i p r a v a d o k u m e n t o v . — P o ­ l i t ično p r e g a n j a n j e Slovencev v Av­ stri j i 1914—1917. Pr i loge poroči lom v l a d n e komisi je. Viri I I . L jub l jana 1982, 191 str . O c e n a : Bogato najdišče in dolgoročna spodbuda. — Borec 1982, str. 311—316. (O knjigi F. Filipiča, Poglav ja iz r e ­ voluc ionarnega boja jugos lovanskih k o m u n i s t o v 1919—1939. L jub l jana 1981.) Boris Kidrič in Osvobodilna fronta. — Naši razgledi 13.5.1983. (Referat n a simpoziju o Borisu K i d r i č u v L jub­ l jani 13. apr i la 1983.) Der ungleiche Grenzstreit: 1918—1920. — D e r ung le iche Grenzst re i t . Klagen­ furt ; Tr ies te 1983, str. 5—61. Dr. Franci Zwitter. Sedemdesetletnica. — Naši razgledi 7.10.1983. Istorijska ishodišta, osnovi i smisao po­ stojanja Socijalističke Federativne Republike Jugoslavije. — Nedel ja marks i s t ičk ih r a s p r a v a '82. Razvoj m e đ u n a c i o n a l n i h odnosa. . Beograd 1983. str. 49—69. Koroški Slovenci in delavsko gibanje v času Habsburške monarhije. — Slo­ venski ves tn ik 7.—21.1.1983. O »nacionalnem razredu-«. — K o m u n i s t 28.10.1983. (Odlomek iz re fera ta na Ziher lovih dneh.) Ob predstavi »Golubnjače«. — Delo 5.1.1983. »Odmev« na pisanje P. Matvejevića. — Teleks 24. 3.1983. 65 let velike slovenske odločitve. — Delo 29.10.1983. Posleavnojska bitka za afirmaciju rad­ ničke klase kao vodeća nacionalne snage u Srbiji. — Opredel jen ja 1983, št. 10, str. 83—98. Premislek ob »jedrih«. — Naši razgledi 4.11.1983. (Objavl jeno tudi v : K o m u ­ nis t 14.10.1983, vse izdaje.) Temelji jugoslovanske federacije. — P r e š e r n o v k o l e d a r 1983, str . 94—104. Zaboravljene pouke. — Pol i t ika 10.11. 1983. (Objavljeno tudi v : N I N 13.11. 1983; iz nas topa v D o m u o m l a d i n e v Beogradu o ideji jugoslovanstva.) Zgodovinska izhodišča in osnovni smisel obstoja Socialistične federativne re­ publike Jugoslavije. — R a z p r a v e in gradivo 1983, št. 16, str. 75—86. (Odlo­ m e k razprave.) N a t a š a S t e r g a r 170 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 ZGODOVINSKI ČASOPIS — osrednja slovenska historična revija — glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, v Ljubljani, Aškerčeva 12/1, lahko še vedno dobite naslednje zvezke »Zgodovinskega časopisa« (ZC): ZC 1/1947 (ponatis 1977) — 360 din ZČ 2-3/1948-49 — razprodan ZČ 4/1950 — razprodan ZC 5/1951 — pred ponatisom ZC 6-7/1952-53 — pred ponatisom ZC 8/1954 — 640 din (kmalu razprodan) ZC 9/1955 — razprodan ZC 10-11/1956-57 — razprodan ZC 12-13/1958-59 — 560 din (kmalu razprodan) ZC 14/1960 — 400 din ZC 15/1961 — razprodan ZC 16/1962 — 400 din ZC 17/1963 (ponatis 1978) — 400 din ZC 18/1964 (ponatis 1980) — 400 din ZC 19-20/1965-66 — razprodan ZC 21/1967 — 400 din ZC 22/1968, št. 1-2 (ponatis 1983) — 480 din ZC 22/1968, š t 3-4 — 280 din ZC 23/1969, š t 1-2 — razprodan ZC 23/1969, š t 3-4 — razprodan ZC 24/1970, š t 1-2 (ponatis 1981) — 320 din ZC 24/1970, š t 3-4 — razprodan ZC 25/1971, št. 1-2 — pred ponatisom ZC 25/1971, št. 3-4 — pred ponatisom ZC 26/1972, št. 1-2 (ponatis 1980) — 360 din ZC 26/1972, š t 3-4 (ponatis 1984) — 720 din Z C 27/1973, Z C 27/1973, Z C 28/1974, Z C 28/1974, Z C 29/1975, Z C 29/1975, Z C 30/1976, Z C 30/1976, Z C 31/1977, Z C 31/1977, Z C 31/1977, Z C 32/1978, Z C 32/1978, Z C 32/1978, Z C 33/1979, Z C 33/1979, Z C 33/1979, Z C 33/1979, Z C 34/1980, Z C 34/1980, Z C 34/1980, Z C 35/1981, Z C 35/1981, Z C 35/1981, Z C 36/1982, Z C 36/1982, Z C 36/1982, Z C 37/1983, Z C 37/1983, št. 1-2 • št 3-4 • št. 1-2 • št. 3-4 - št. 1-2 - št 3-4 • št. 1-2 • št 3-4 • št 1-2 • št3 — št 4 — št 1-2 št.3 - št 4 - štl - št. 2 - št.3 - št. 4 - št. 1-2 št.3 — št 4 — št 1-2 Št3 — št 4 — št. 1-2 št.3 — št 4 — št. 1-2 - št.3 — - razprodan - razprodan - razprodan - 320 din - 280 din - 280 din - 240 din - 240 din - 320 din 280 din 200 din — 240 din 200 din 200 din • 240 din 200 din • 200 din 200 din — 240 din 200 din 200 din — 320 din 200 din 180 din — 400 din 300 din 300 din - 520 din 320 din Za prvih petindvajset letnikov ZC je na voljo bibliografsko kazalo. Publikacije lahko naročite in prejmete osebno na sedežu Zveze zgodo­ vinskih društev Slovenije, prav tako pa tudi po pošti. Za nakup kompleta ZC odobravamo poseben popust. Za naročila, večja od 1000 dinarjev, je možno obročno odplačevanje. Člani zgodovinskih in muzejskih društev s poravnanimi tekočimi društvenimi obveznostmi imajo 25-odstotni popust, študentje 50-odstotni popust. Za naročila iz tujine velja 40-odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. Ponatise vseh zvezkov ZC, ki so že razprodani, lahko naročite v pred­ naročilu. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 • 1983 . 3 . 171—201 ' 171 P e t e r S t i h MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA V ZADNJI ČETRTINI 9. IN PRVI POLOVICI 10. STOLETJA Namen tega teksta* je na podlagi virov, predvsem pisanih, in ob uporabi do­ stopne literature (pri tem je upoštevati moje neznanje madžarščine) obravnavati tisto obdobje slovenske zgodovine, ki je povezano z naselitvijo Madžarov v njihovo sedanjo domovino in s prvimi desetletji njihovega življenja na tem prostoru, ko so kot neustrašni barbari strahovali vso krščansko Evropo in pri tem večkrat, prav preko našega ozemlja, vdirali v bogato Italijo. Težišče razprave bo na zadnjih dveh desetletjih devetega stoletja," to je v času, ko se Madžari prvič resneje vključijo — v zvezi z boji med Frankovsko in Velikomoravsko državo — v zgodovinsko do­ gajanje v Panoniji, katere velik del so ob prelomu 9. stoletja v 10. tudi osvojili. Prav v zvezi z madžarskim poseganjem v ta prostor se bomo dotaknili še enega, za našo zgodovino prav ' tako pomembnega vprašanja, odnosa Velikomoravske države do Panonije v zadnjih dveh desetletjih 9. stoletja. I. Viri Preden preidemo na označbo nekaterih najpomembnejših virov, je treba opo­ zoriti, da imajo v glavnem vsi pisani viri značaj poročil in ne preostankov. Vsa ta poročila imajo na splošno obliko analov ali kronik. Madžarske vire, katerih zgodovinska vrednost je zelo vprašljiva,1 lahko ome­ jimo na tri.2 Najstarejši ohranjeni madžarski vir so Gesta Hungarorum, ki jih je napisal Anonymus, ki sebe imenuje »P.dictus magister ac quondam bone memorie gloriosissimi Bele regis Hungarie notarius«.3 Ker so v madžarski zgodovini znani štirje kralji z imenom Bela, še danes ni popolnoma jasno, čigav notar je bil naš Anonymus. Ze takoj na začetku razpravljanja sta odpadla prvi in četrti Bela. Čeprav danes večina avtorjev zastopa mnenje, da je bil Anonymus notar Bele III. (1172— 1196) ,4 tega ni uspelo popolnoma dokazati, tako da ostaja še zmeraj odprto, ali ni morda živel za časa Bele II. (1131—1141).5 Njegova Gesta Hungarorum so v glavnem napisana z namenom, da pokažejo plemenit izvor Arpadovega rodu. Za osnovo svo­ jega dela je uporabljal različne vire. Glede n a t o , da je bil Anonymus kerik, je tekst prepletal s citati iz Biblije, uporabljal pa je tudi vire kot Zgodovina Troje Daresa Phrygiusa in Gesta Aleksandra Velikega6. Glavni Anonimov vir je bilo iz časa Ste­ fana II. (1116—1131) izvirajoče nadaljevanje neuhranjenih prvotnih Gesta Ungaro- rum, ki so po Hómanovem mnenju nastala okrog leta 1091 in ki so kot vir, ne pa kot formo, uporabljala Reginovo kroniko in njeno nadaljevanje, Annales Altahenses in ustno izročilo.7 Iz Anonimovih Gest nas zanimajo predvsem štiri poglavja: c. 44 De insula Danubii, c. 50 De devastatone Panonie, c. 51 De duce Menumort in c. 53 * Ta razprava je bila leta 1984 nagrajena s Prešernovo nagrado za študente Fi­ lozofske fakultete. Mentorju prof. dr. Bogu Grafenauerju se za pomoč in nasvete nai- iskreneje zahvaljujem. • G. Fasoli, Le incursioni Ungare in Europa nel secolo X, Firenze 1945, 19. Vsi madžarski viri za časa Arpadovičev so zbrani v Scriptores rerum Hungaricarum (SRH) I II Budapest 1937, 1938. 3 SRH I, 33. , „ , * c - A - Macartney, The Medieval Hungarian Historians. A Critical and Analytical Guide, Cambridge WW, 61 si.; B. Homan, Geschichte des ungarischen Mittelalters I, Berlin 1940, 409. 5 N. Klaić, Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, Zagreb 1971, 46. 6 B. Hóman, Geschichte . . ., 410; C. A. Macartney, Hungarian Historians . . ., 64. . , . , . , ' . v - M e l i k > Vprašanje bitke pri Ljubljani v dobi madžarskih vpadov, Zgodovinski časopis (ZC) VI/VII, 1952/53, 208; B. Hóman, Geschichte . . . , 410; C. A. Macartney, Hungarian Historians . . ., 67. O Ano- nymusu glej še predgovor k izdaji njegovih Gest, ki ga je napisal E. Jakubovich, SRH I, 15—30 in do­ datek L. Szilâgy, De aetate ac persona P. magistri, Anonymi Belae regis notaru, SRH I I , 631—634. 172 • P- STIH: MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA De suscessione Zulte ducis,8 v katerih gre beseda o zasedbi Panonije in o bojih s Ka- rantanci. Simon de Kéza, »zvesti klerik Ladislava IV.«, je napisal svoja Gesta Hunga- rorum med 1282 in 1285.9 Glavna značilnost teh Gest je, da je Madžarski kroniki najprej dodana Hunska kronika, v kateri se poudarja voga Atile, zanemarjata pa se Arpad in Stefan I. Simon de Kéza je prvi, ki nam prinaša vest o bitki pri Ljub­ ljani. To vest zasledimo nato še v Dunajski slikani kroniki in v Budimski kroniki, ki sta v Scriptores rerum Hungaricarum I. objavljeni pod skupnim naslovom Chro- nici Hungarici compositio saeculi XIV0. Nekatere podatke sta tako Kéza kot Kro­ nika 14. stoletja prevzeli od Anonymusa, za dobo madžarskih napadov na zahod pa sta dodala precej novih podatkov. Od teh jih je le, malo točnih, neprimerno več je takih, ki so v nasprotju z dejstvi, neresnični in izmišljeni. Uporabnost teh dveh virov je tako za vesti, ki jih ne prinašata niti Anonymus niti Reginon ali kakšen drugi vir, zelo vprašljiva — prav taka pa je npr. vest o bitki pri Ljubljani, za katero se je izkazalo, da je izmišljena.10 Od nemadžarskih virov, to je od virov, ki so prvenstveno nastali v zahodni Evropi na ozemlju Frankovske države, predvsem v Italiji in Nemčiji, in ki so v glav­ nem imeli za tisti čas prevladujočo formo analov in kronik, je treba na prvem mestu omeniti fuldske anale (Annales Fuldenses). So eno od nadaljevanj državnih Annales regni Francorum in zajemajo zgodovino cele Frankovske države do leta 901. Glede na to, da dobro in v podrobnosti poznajo dogajanje v državi in na njenih mejah, so morali nastati v tesni povezanosti s frankovskim dvorom.11 Avtorjev je bilo pet, od katerih sta nam prva dva, Einhard in Rudolf, znana po imenu, ostali trije pa ne.1 2 Za nas je zlasti pomemben peti del, ki ga je napisal neki Bavarec1 3 in ki natančno opisuje dogajanja na vzhodni frankovski meji in s tem v zvezi boje Arnulfa s Sve- topolkom, v katere so se vpletli tudi Madžari. Hkrati so Annales Fuldenses poleg kratke notice v čedadskem evangelistarju14 edini sodoben vir, ki ve za Braslava, slo­ vanskega kneza med Dravo in Savo, ki je, malo preden je izginil iz zgodovine (896), dobil v svoje roke še Spodnjo Panonijo in tako združil obrambo frankovske vzhodne meje proti prodirajočim Madžarom. Za podrobnejše poznavanje madžarskih vpadov v Italijo, zlasti v prvem obdobju (okrog leta 900), je najpomembnejši vir Antapodosis cremonskega škofa Liudpran- da.1 5 Ta je verjel, da je madžarske nesreče kriv nemški cesar Arnulf, ki naj bi poklical Madžare proti Svetopolku in jim tako odprl pot na zahod (Luidprandi Antapodosis 1/13, Arnolfus interea . . . cum Centebaldum Maravanorum ducem, quem supra me- moravimus, šibi viriliter repugnantem debelare nequiret, depulsis his, pro dolor, munitissimis interpositionibus, quas vulgo clusas nominari praediximus, Hungariorum gentem . . . in auxilium convocat.). To so kasneje prevzemali še drugi kronisti in analisti1 6 in tako prispevali k nastanku legende. V resnici pa je prvi poklical Mad­ žare Svetopolk proti Arnulfu. Podatke za prvi madžarski pohod v Italijo nam daje tudi diakon Ivan v svoji Chronicon Veneturn. Vir je iz poznejšega časa, nastal je v dobi beneškega doza Petra II. Orseola (991—1009) in ima značaj kompilacije, vendar je dovolj uporaben.1 7 Od pomembnejših in kompleksnejših virov za madžar- 8 SRH I, 88, 89, 103, 106. ' SRH I, 131; C. A. Macartney, Hungarian Historians . . ., 89. 1 0 V. Melik, Vprašanje b i t k e . . . , 208; C A . Macartney, Hungarian H i s t o r i a n s . . . , 89, 111; glej še predgovor, ki ga je napisal Domanovszky h Kézi in Kroniki 14. stoletja v SRH I, 131, 220. 11 W. Wattenbach, Deutschlands Geschichtsquellen im Mittelalter I, Berlin 1885, 211. 12 Wattenbach, Geschichtsquellen . . ., 211 sl.; N. Klaić, Povijest Hrvata . . ., 44; F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I, LXV; glej še M. Jansen-L. Schmitz-Kallenberg, Historiographie und Quellen der deutschen Geschichte bis 1500, Berlin 1914, 32, kjer je izražen dvom, da je bil Einhard prvi pisec fuldskih analov, zato pa se kot možen nadaljevalec Rudolfovega dela omenja Meginhard. 13 Monumenta Germaniae Historica, Scriptores I, 395 (MGH SS). 14 F. Kos, Gradivo I I , št. 328, str. 249, 252. 15 M. Jansen-L. Schmitz-Kallenberg, Historiographie . . ., 41; Fasoli, Incursioni . . ., 13. is Widukind, Res gestae Saxonicae 1/19, MGH SS I I I ; Ekkehardi Chronicon universale 888, MGH SS VI; Chronica Sigeberti Gemblacensis 893, MGH SS VI; Chronica Collecta a magno presbytero, MGH SS XVII, str. 484 itd. " F. Kos, Gradivo I, LXXIV. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 173 ske vpade je treba omeniti še štiri. Prvi je Regino, opat iz Pruina. Njegova Kronika (Reginonis Chronicon), ki sega do leta 906, prinaša zgodovino cele Frankovske države, s poudarkom na vzhodnem delu. Zlasti pomembno je njegovo sporočilo o se­ litvi Madžarov iz Skitije na Donavo k letu 889. Njegovo delo je nadaljeval Adalbert, menih Merskega samostana in poznejši magdeburški škof (Continuator Reginonis). Prinaša nam pomembne podatke za madžarske vpade v zahodno Evropo vse do nji­ hovega poraza leta 955 pri Augsburgu.18 Tretji tak pomembnejši in kompletnejši vir so Widukindove tri knjige o saški zgodovini (Rerum gestarum saxonicarum libri tres), ki so bile napisane še za življenja Otona I. in so za madžarske vpade v Nem­ čijo najpomembnejši vir.19 Velike vrednosti so Annales Iuvavenses Maximi, ki niso tako kompleksen vir za madžarske vpade kot zgoraj omenjeni; so pa za čas do 907 zelo važen in za marsikateri podatek edini vir.48 Poleg teh virov nam novice o mad­ žarskih vpadih prinašajo še skoraj vsi anali in kronike tistega časa — pa čeprav je to včasih samo droben podatek: Ann. Wirziburgenses, Ann. Sangallenses maiores, Ann. Altahenses maiores, Ann. Colpnienses, Ann. Augienses, Ann. Weingartenses; Ann. Alamanici, Ann. Corbeienses, Flodoardi Ann., Lupi Protospatari Ann., Anna­ lista Saxo, Chronicon Svevicum universale, Herimanni Augiensis chronicon, itd. II. Literatura Kdorkoli, ki. bi se hotel podrobneje seznaniti s problematiko madžarskih vpadov, bi bil neljubo presenečen. Po brskanju po slovenskih historičnih bibliografijah bi ugotovil, da sta doslej samo dva slovenska zgodovinarja posvetila temu vprašanju posebni razpravi. Prvi je bil Franc Kos.20 Vsa svoja izvajanja je dosledno gradil na virih. Obravnaval je le čas do usodnega bavarskega poraza pri Bratislavi leta 907, zä katerega je dal dober in še danes uporaben pregled. V posebnem poglavju na koncu razprave je na kratko, vendar odločno in jasno argumentirano obračunal z nekaterimi neresnicami v zvezi s to problematiko, ki so strašile po starejši slovenski historiografiji od Megiserja, Valvasorja in Schönlebna dalje. Je pa treba tudi naglasiti, da so ne­ kateri Kosovi zaključki — Slovenci naj bi zaradi »globoko ukoreninjenega sovra­ štva«21 do Nemcev (v 9/10. stoletju!), celo pomagali Madžarom pri njihovih pohodih — tudi pod vplivom časa, v katerem je Kos živel, gotovo zmotni. Na splošno je raz­ prava kljub ponekje drugačnemu gledanju današnje historiografije na to proble­ matiko,2 2 obdržala svojo veljavo in njene rezultate so upoštevali vsi kompleksni pre­ gledi slovenske zgodovine od Josipa^Grudna23 dalje. Drugi slovenski zgodovinar, ki je v posebni razpravi obravnaval del te proble­ matike, je bil Vasilij Melik.24 Omejil se je na eno samo vprašanje — ali je bila za časa madžarskih vpadov pri Ljubljani neka bitka, o kateri nam poročajo kasnejše madžarske kronike (Gesta Hungarorum Simona de Kéze, Chronici Hungarici com- positio saeculi XIV0 ter še pet drugih virov, ki pa povsem slonijo na prvih dveh.) Po vsestranski in temeljiti analizi virov je V. Melik prišel do enakega zaključka, kot je pred njim trdil že F. Kos,25 da je poročilo o bitki izmišljeno in da te nikoli ni bilo. Vendar je vrednost Melikove razprave še zlasti v tem, da je ob vprašanju te bitke na konkretnem primeru analiziral odnos ohranjenih madžarskih kronik med seboj, kakor tudi njihovo razmerje do najstarejšega madžarskega vira, neohranjenih Gesta Ungarorum (konec 11. stol.) na eni in do Reginove kronike (glavni vir neohranjenih Gest) na drugi strani. Pri tem je prišel do pomembnega zaključka: »Ze načelno mo­ ramo biti nedvomno izredno skeptični do vseh vesti, ki jih za dobo navalov prinašata " Seznam teh vpadov glej pri V. Melik, Vprašanje bitke . . ., 210. 19 Fasoli, Incurs ioni . . ., 14; Jansen-Schmitz-Kallenberg, Historiographie . . ., 38 si. 2 0 F. Kos, Neljubi gostje pred tisoč leti, Dom in svet XIV, 1901, 146—150, 210—218; ponatis v F. Kos, Izbrano delo, Ljubljana 1982, 243—263. 2 1 F . Kos, Neljubi gostje . . ., 211. 22 B. Grafenauer, Opombe k Izbranemu delu F. Kosa v F. Kos, Izbrano delo, 317; P. Stih, Ocena: F. Kos, Izbrano delo, ZC 36, 1982, 260—264. 2 3 J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910, 60—64. » V. Melik, Vprašanje bitke . . ., 202—217. 2 5 F. Kos, Neljubi gostje . . . , 215; isti, Gradivo I I , 343. 174 P- STIH: MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA Kéza in Kronika iz XIV. stoletja, pa jih ne najdemo niti v Anonymu, niti v Reginonu, niti v kakih drugih virih.«26 Ljudmil Hauptmann se ' je madžarske zgodovine dotaknil le v toliko, kolikor je spadala v slovansko-nemško borbo za srednje Podonavje in pri tem obravnaval njihovo naselitev.27 V nasprotju z ostalo historiografijo je bil L. Hauptmann mnenja, da so se Madžari v Panoniji naselili v dveh valovih. Svoje poglede na njihovo na­ selitev je jedrnato podal v Hrvatski enciklopediji:28 »Prvi su se njihovi skupovi na­ selili oko 880 u »avarsko-panonskim pustinjama« između Blatnog jezera i Tise i nje­ nih pritoka. Godine 896 došla je glavnina te se nastanila duž Tise i njenih pritoka.« K temu Hauptmannovemu prepričanju o dvojni selitvi madžarskih plemen se bomo kasneje še vrnili in podrobneje pogledali njegovo argumentiranje. Delno je te Haupt- mannove rezultate upoštval tudi B. Grafenauer.2 9 Slovensko sintetično zgodovinopisje je rezultate teh razprav upoštevalo, opozo­ rilo pa je tudi na nekatere nove, širše vidike te problematike. Milko Kos je v svoji Zgodovini Slovencev30 kratko, a jedrnato obravnaval problem madžarskih vpadov. Pri tem se je podrobneje ustavil pri vprašanju madžarskega razmerja do Frankovske in Velikomoravske države in s tem v zvezi pri madžarski naselitvi v Panonijo. Opo­ zoril je, da pomeni naselitev Madžarov za večji del panonskih Slovencev etnično smrt, za alpske Slovane pa so, gledano z narodnega vidika, ustvarili razmere, ki jih ne moremo označiti za neugodne, kajti za več kot pol stoletja so Madžari zadržali nemški kolonizacijski tok v Vzhodne Alpe. Podobno pozitivno ocenjuje madžarsko naselitev in njihove posledice za slovensko zgodovino Bogo Grafenauer.3 1 Od vseh slovenskih tekstov, ki skušajo kompleksno prikazati to obdobje in to problematiko (F. Kos, J. Gruden, M. Kos), je Grafenauerjev prikaz v njegovi Zgodovini slovenskega naroda najboljši. Ne samo, da prikaže konkreten potek zgodovinskih dogodkov, ampak hkrati opozori na globlje vzroke, ki so Madžarom omogočali, da so šest de­ setletji neovirano plenili zahodno Evropo. Bolj jasen nam postane bistveni vpliv Slo­ vanov v Panoniji na to, da so Madžari po sredi 10. stoletja prešli od živinoreje k po­ ljedelstvu. Hkrati to kaže, da slovansko prebivalstvo v Panoniji ni bilo takoj asimi­ lirano in je bilo za Slovence dokončno izgubljeno šele po ustalitvi meje med nemško in madžarsko državo konec 11. stoletja, kar se odraža tudi v materialni kulturi. Poleg slovenskega zgodovinopisja se je z vprašanjem madžarske naselitve in madžarskih vpadov ukvarjala tudi hrvaška historiografija; pač predvsem v zvezi z Braslavom, ki je imel svojo posest med Dravo in Savo in ki je končno tudi izginil prav v času naselitve in prodiranja Madžarov na zahod, in z boji, ki jih je z Madžari bil Tomislav, ki novih prišlekov ni samo zmagovito odbil od mej svoje države, ampak je svojo oblast razširil še na velik del Panonske Hrvatske vse do Drave. Ferdo Sišić se je Madžarov v svojem Pregledu3 2 dotaknil predvsem v zvezi z raz­ širitvijo oziroma združitvijo Dalmatinske in Panonske Hrvatske do Drave za časa Tomislava. V svojem temeljnem delu Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara3 3 je ta zgornji okvir v glavnem zadržal, z navajanjem mnenj Palackega, Grota in Niederleja o vlogi, ki so. jo odigrali Madžari kot popolnoma tuj element v takrat enotnem slovanskem svetu 9. stoletja, pa je plastično pokazal na različnost mnenj o tem vprašanju v starejšem zgodovinopisju. Opozoriti je treba, da F. Sišić ene in iste podatke Konstantina Porfirogeneta (De administrando imperio c. 30: Od Hrva- 2 6 V. Melik, Vprašanje bitke . . ., 215. 2 7 L. Hauptmann, Uloga Velikomoravske države u slavensko-njemaćkoj borbi za Podunavlje, Rad JAZU 243, 1932, 245—247; glej še B. Grafenauer, Slovansko-nemška borba za srednje Podonavje v 9. sto­ letju, Razprave SAZU V, Hauptmannov zbornik, 1966, 43 si. 2 8 Hrvatska enciklopedija I, 1941, geslo Avstrija, 465. 2 9 B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II , Ljubljana 1965, 111; isti, Slovansko-nemška borba . . ., 45. 3 0 M. Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955, 122—127. 3 1 B. Grafenauer, Zgodovina . . . I I , 110—124; glej še v bistvu isti, le skrajšani tekst, ki pa je oprem­ ljen s kronološko tabelo o prihodu Madžarov, istega avtorja v Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, 151-153. 3 2 F. Sišić, Pregled povijesti hrvatskog naroda I, Zagreb 1920, 106 si. 3 3 F. Sišić, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara, Zagreb 1925, 402 si. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 175 tov pa, ki so prišli v Dalmacijo, se je odcepil en del in zavladal nad Ilirikom in Panonijo, in oni so imeli samostalnega arhonta, ki je tudi sam pošiljal arhontu Hrvatske darove v znak prijateljstva) uporabljal za dve povsem različni stvari. Med­ tem ko je tekst glede odnosa Hrvatov v Panoniji do tistih v Dalmaciji za časa Tomi­ slava pravilno koristil, je napačno, prvi del tega istega teksta, neupoštevajoč nedeljivo "celoto teksta, tako v tekstnokritičnem kot vsebinskem smislu, uporabil pri reševanju naselitve Hrvatov.84 Nada Klaić35 glede Madžarov v okvirih, ki nas zanimajo, ne pri­ naša nič novega. Glavna podlaga njenemu tekstu o Madžarih je Grafenauerjeva Zgo­ dovina slovenskega naroda, od koder je prevzela tudi zemljevid o posledicah prihoda Madžarov v Podonavje.36 Tujih zgodovinskih del, ki na kakršenkoli način obravnavajo naselitev Madža­ rov in njihove plenilne pohode po Evropi, ne manjka. Na tem mestu je treba opo­ zoriti le na najvažnejše preglede, ki pa hkrati omogočajo nadaljnje poglabljanje v to problematiko. Enega prvih kompleksnih pregledov madžarskih vpadov v zahodno Evropo je dal Rudolf Lüttich.3 7 Njegov pregled daje dovolj jasno sliko vpadov, je pa danes, vsaj glede literature, bolj ali manj zastarel. Tudi Gina Fasoli3 8 je skušala zajeti vse znane madžarske pohode do leta 955. Pri tem je pohode obravnavala kro­ nološko, v posebnem poglavju pa je obdelala še posebne aspekte teh pohodov, kot imena komandantov, razliko v vojaški taktiki, trajanje ekspedicij, itinerarij pohodov, nemoč barbarov pred utrjenimi mesti in gradovi itd. Omenjeno delo je nedvomno najboljše za vpade v Italijo. Dober sumaren pregled daje H. Büttner.3 9 Prav tako odličen pregled, z bogato uporabo literature in obsežnim navajanjem virov, daje Szabolcs de Vajay.40 Delo vsebuje zelo pregledne kronološke tabele, skice sistemov vojaških in političnih zvez in tri genealoške tabele, žal pa v ta tekst ni zajeto zad­ nje obdobje madžarskih vpadov od 933 (bitka pri Riadu) do 955 (bitka pri Augs- burgu).4 1 III. Madžari in slovansko-nemška borba za srednje Podonavje Prvič je zahodni svet spoznal Madžare leta 862, ko so kot do tedaj neznan so­ vražnik vdrli preko meja Vzhodnofrankovske države.42 Ob tem zelo skromnem spo­ ročilu sta bila S. Vajay43 in C. A. Macartney4 4 mnenja, da so se ti Madžari s posre­ dovanjem moravskega kneza Rastislava pojavili nekje na meji Panonije in pomagali Karlmanu v njegovem uporu proti očetu Ludviku4 Nemškemu. Na drugi strani je P. Ratkoš4 5 ob istem viru zagovarjal mnenje, da je ta madžarski pohod imel za cilj ^spodnje ozemlje Panonije«, kjer so se križali interesi frankovske in bolgarske države. Za hrbtom tega madžarskega pohoda naj bi po Ratkoševem mnenju stal 3 4 F. SiSić, Povijest Hrvata . . ., 277, 405, op. 12; glej še: B. Grafenauer, Prilog kritici izveštaja Kon­ stantina Porfirogeneta o doseljenju Hrvata, Historijski zbornik 1—2, 1952, 14, 31, op. 96. 3 5 N. Klaić, Povijest Hrvata . . ., 272 si. 3 6 B. Grafenauer, Zgodovina . . . I I , 112; N. Klaić, Povijest Hrvata . . ., 271. 3 7 R. Lüttich, Ungarnzüge in Europa im 10. Jahrhundert, Berlin 1910. 38 Fasoli, Incursioni . . . 3 ' H. Büttner, Die Ungarn, das Reich und Europe bis zur Lechfeldschlacht des Jahres 955, Zeit­ schrift für bayerische Landesgeschichte, Bd. XIX, München 1956, 433—158. 4 0 Szabolcs de Vajay, Der Eintritt des ungarischen Stämmenbundes in die europäische Geschichte (862—933), Mainz 1968. 4 1 Problematiki madžarskih vpadov razumljivo posveča veliko pozornost tudi madžarska historio­ grafija. Vendar marsikomu izmed nas zaradi neznanja jezika njeni rezultat i ,ne morejo služiti. Ze iz naslovov njihovih del (nemški prevodi) pa se vidi, da bi bilo za popolno poznavanje problematike treba poznati tudi ta dela. Navajam le nekaj bibliografij: Bibliographia Hungarica, Zusammengef. von Hung. Institut an der Universität Berlin, Berlin, Leipzig 1923; H. Gusztav, Forschungen zur Geschichte des ungarischen Mittelalters in den Jahren 1945—1964, Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichts­ forschung (MIÖG) 73, 1965, 367—382; L. B. Kumrovitz, J . Gerics, A. Kubiny, L. Mezey, Historische Hilfs­ wissenschaften und Verwaltungsgeschichte in Ungarn 1945—1964, MIÖG 73, 1965, 382—398; Bibliographie d'Oeuvres choisies de la Science historique Hongroise 1964—1968, Studia Historica 83, 1970; Bibliographie d'Oeuvres choisies de la Science historique Hongroise, 1969—1973, Studia Historica 126, 1975; G. Seewan, Geschichtswissenschaft und Politik in Ungarn 1950—1980 (Die Historiographie zu Mittelalter und Neuzeit), Südost — Forschungen Bd. XLI, 1982; glej še bogat seznam literature pri S. Vajayu, Der Eintritt . . ., 121—129. 4 2 Hincmari Remensis Annales, MGH SS I, 862, . . . sed et hostes antea illis populiš inexperti, qui Ungri vocantur, regnum eiusdem (Ludvika Nemškega) populantur.; Ann. Weingartenses, MGH SS I, 863, Gens Hunnorum christanitatis nomen aggressa est; enako tudi Annalium Alamannicorum continuitatio sangalensis prima 863, MGH SS I. 176 P- STIH: MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA Bizanc, kajti leto pred temi dogodki je bizantinsko poslanstvo, v katerem je bil tudi Konstantin, v bližini Krima naletelo na svoji poti k Hazarom na Madžare.46 Obe mnenji sta si po svoji vsebini precej različni, vendar je težko pritegniti tako enemu, kot drugemu, kajti na podlagi teh izredno skopih vesti se skoraj ne da sklepati kaj določenega in trdnega. Gotovo je le, da so se po tem vdoru leta 862 Madžari umaknili nazaj v svojo domovino Etelköz (medrečje med Donom in spodnjim tokom Do­ nave in do predgorij Karpatov na severu) in za skoraj 20 let izginili iz evropske zgodovine, ko za časa Ludvika Nemškega (f 876) in Karlmana (t 880) niso več vdi­ rali na ozemlje Frankovske države. Do dvajsetih let tega stoletja so zgodovinarji mislili, da so se Madžari ponovno vključili v borbe za Podonavje šele na začetku zadnjega desetletja 9. stoletja.47 Ven­ dar so leta 1921 odkriti Annales Iuvavenses Maximi48 spremenili to sliko dvakrat. Tako so se Madžari že leta 881 skupaj s Kovari pojavili na območju Dunajskega lesa in pred Dunajem,4 9 kjer so se bojevali kot Svetopolkovi zavezniki.50 Sklenitev mo- ravsko-madžarskega zavezništva pa je mogoče celo diplomatski uspeh Metoda,51 ki se je nekako v tistem času srečal nekje ob Donavi z neznanim madžarskim velikašem.52 Hkrati pa so ti na novo odkriti anali rehabilitirali Arnulfa, saj sedaj vemo, da je bil Svetopolk tisti, ki je odprl Madžarom pot na zahod (glej op. 16). Prav s temi boji se je začelo zadnje, odločilno dejanje slovansko-nemškega boja za srednje Podonavje, ki je trajalo približno dvajset let in ki je pripeljalo do zloma Velikomoravske države in do naselitve Madžarov v Panonijo. Ob teh bojih je po­ membno vlogo igrala tudi Panonija, ob kateri se je v historični literaturi mnogokrat postavljalo in reševalo vprašanje, ali je v tem času prišlo za določeno dobo v okvir Velikomoravske države ali je le ostala v mejah Frankovske. Na tem mestu se bomo samo navidezno, kajti Madžari so v teh bojih aktivno sodelovali, oddaljili od ožje teme in si na podlagi analize virov podrobneje ogledali vprašanje pripadnosti Pa­ nonije. Svetopolk leta 881 še ni odkrito posegel v boj, ki ga je izzval spor med dvema mogočnima bavarskima rodbinama za oblast nad Vzhodno marko, -ampak je pred Dunaj poslal Madžare in njihove zaveznike Kovare. Svojo podporo je Svetopolk na­ menil Aribu, medtem ko je Arnulf podpiral nasprotno stran.5 3 Ze naslednje leto (882) je Svetopolk sam odkrito posegel v boj; pustošil pa je tudi že na južni strani Donave. Se huje je posegel v boj leta 883, ko je vpadel na Arnulfovo ozemlje. Vdrl je v Pa­ nonijo in jo velik del opustošil z ognjem in mečem. Tudi naslednje leto (884) je ponovil pohod in prav tako žel vojaške uspehe. Panonija je bila po pripovedovanju 4 3 Vajay, Der E i n t r i t t . . ., 14. 4 4 C. A. Macartney, The Magyars in the ninth Century, Cambridge 1930, 71; podobno že E. Dümmler, Geschichte des Ostfränkischen Reiches I I I , Leipzig 1888, 441. 4 5 P. Ratkoš, Die grossmährische Slawen und die Altmagyaren, Zbornik Das Grossmährische Reich, Prag 1966, 231. 4 6 Vita Constantini c. VIII , 23 v F. Grivec-F. Tomšič, Constantinus et Methodius Thessalonicenses, Fontes. Radovi staroslovenskog instituta 4, Zagreb 1960, 110, 185. 4 7 Npr. Dümmler, G e s c h i c h t e . . . I I I , 442; I.A. Fessier, Geschichte von Ungarn, Leipzig 1867, 51; M. Büdinger, Oesterreichische Geschichte I, Leipzig 1858, 201 sl.; F. Kos, Neljubi gostje . . ., 146, 147; isti, Cesar Arnulf kot vladar po slovenskih deželah, Izbrano delo, 222 sl. 4 8 MGH SS XXX/2; E. Klebel, Eine neue aufgefundene Salzburger Geschichtsquelle, Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde LXI, 1921, 1—22. 4 9 Ann. Iuvavenses Maximi 881, Primum bellum cum Ungaris ad Weniam. Secundum bellum cum Cowaris ad Culmite. 5 0 Da so bili Madžari leta 881 zvezani s Svetopolkom in ne z Arnulfom, se vidi že iz teksta samega. V bavarski analistiki 9. stoletja pomeni »bellum cum aliquot zmeraj boj proti nekomu in ne vojaškega zavezništva: Vajay, Der Eintritt . . ., 16. 5 1 Tako Vajay, Der Eintritt . . ., 16. To vprašanje ostaja bolj ali manj odprto. Kot vemo, je bil Metod leta 880 še v Rimu (VM c. XII) , od koder se je vrnil na Moravsko. Odtod ga je pot vodila v Cari­ grad, kjer se je srečal z Mihaelom I I I . (VM c. XIII) . Ce so VM pisana strogo po kronološkem redu, kar ni povsem zanesljivo, se je Metod lahko šele po obisku v Carigradu srečal z Madžari ob Donavi (VM c. XVI). Tu pa se postavlja vprašanje, ali je lahko Metod v tako kratkem času (880—881) opravil tako dolgo pot in ali se ni mogoče srečal z Madžari šele po 881? 5 2 Vita Methodi c. XVI, 1; Grivec-Tomšič, Fontes, 165, 235. Latinski prevod: Cum autem in partes Danubians venisset rex Ungricus, voluit illum (Metoda) videre. Vajay, Der Eintritt . . ., 16, op. 25, ki domneva, da je bil ta madžarski velikaš veliki knez Kurszân, ima prevod tega mesta po: A magyar honfo- glaläs kütföi, 354—355 in je malo drugačen: Cum vero rex Üngrorum in regiones Danubii veniret, videre eum voluit. 5 3 Glej F. Kos, Gradivo I I , 264, 267, 268. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 177 vira po poltretjem letu vojskovanja povsem opustošena od Rabe do meje Vzhodne marke. V dogodke na meji je končno posegel sam cesar Karel III., ki je sklenil s Sve- topolkom, kateri mu je prisegel zvestobo, mir. Naslednje leto sta sklenila mir še Svetopolk in Arnulf. Češko in slovaško zgodovinopisje je že od Vâclava Novotnega54 videlo v teh do­ godkih dovolj dokazov za trditev, ki tudi danes prevladuje v njihovem zgodovino­ pisju,55 da je Svetopolk v tej vojni zasedel, če že ne vso, pa vsaj velik del Panonije. Trditev, da je Svetopolk v letih 882/84 zasedel Panonijo do Drave in jo obdržal v svojih rokah vse do svoje smrti leta 894 oziroma do leta 896, ko se tam kot dux že pojavlja Braslav, dokazujejo (zlasti Lubomir Havlik56) : 1) S Svetopolkovimi vojaškimi uspehi v vojni 881—884. 2) Z označbo, da je ležal Mons Comianus ob reki Tulln na meji Bavarcev in Slova­ nov. 3) Z razlago, da je vazalna prisega (fidelitas) Svetopolka Karlu III. veljala samo za Panonijo, oziroma, da je Svetopolk prisegel Karlu III. ne kot cesarju zahodnega imperija Romanorum, ampak kot najvišjemu posvetnemu predstavniku universum Christianum Romanum na zahodu. 4) S sporočilom iz leta 892, da je moralo med Arnulfovo vojno s Svetopolkom Arnul- fovo poslanstvo potovati k Bolgarom po rekah Odri, Kolpi in Savi, ker severnejše kopne poti zaradi »insidiae« Svetopolka niso bile varne. 5) Z domnevnim molkom o Arnulfovem gospostvu nad Panonijo po letu 884. 6) S sporočilom Konstantina Porfirogeneta o pripadnosti Srema, s tem pa tudi Spod­ nje Panonije, k Velikomoravski. 7) Pripadnost prostora južno od Donave, med spodnjo Rabo, Bakonjskim gozdom in rečicama Sârviz in Sió, k Velikomoravski že od začetka 9. stoletja-dokazujejo s tem, da za to ozemlje ni oziroma se niso ohranile nikake frankovske listine ali drugi viri, ki bi govorili o frankovski ureditvi v tem prostoru (darovnice!). In končno naj bi moravsko oblast v Panoniji dokazovale tudi arheološke najdbe, ki izpričujejo prisotnost moravskega elementa.57 Kaj pravijo viri? Annales Fuldenses, Pars V., Anno 884, MGH SS I (882) l)Igitur eodem anno, quo illi pueri praedictum comitem, id est Erbonem, a rege commendatoram exsortem fieri honorum impetraverunt, Zuentibaldus, dux Maravovnum, plenam doli et austuciae cerebrum, non immemor utique, quanta ab antecessoribus istorum puerorum cum gente sua, usque dum ad illos terminum Baioariorum praetenderunt, passus sit mala, insuper etiam amicitiae ac iuramenti, quae cum Erbone iniit pepigitque, ad hoc vindicare proficiscitur et perfecit. 2)Nam de septentrionali parte Histri fluminis apprehenso Werinhario, de pueris Engilscalhi — qui tres habuit — mediocri, Vezziloni quoque corniti, qui illorum propinquus erat, dextram manum cum lingua, et — monstrum simile — verenda vel genitalia, ut nee signaculo desistente, absciderunt. . . 3)Exercitus scilicet iusu ducis igne dévastât 54 V. Novotitf, Ceské Déjiny 1/1, Praga 1912, 387 si. " L. Havlik, Uzemn! rozsah Velikomoravské riše v dobe poslednich let vlâdy krâle Svatopluka, Slo­ vanske studie I I I , 1960; isti, K otâzce karolinške kolonisace a slovânského osidleni Dolnich Rakous v ». stol., Slovanske hist, studie I I I , I960; isti, Velkâ Morava a Franskâ fise, Historické studie VIII , 1963- isti, Die alten Slawen im österreichischen Donaugebiet, Oesterreich in Geschichte und Literatur 9/4, 1965; l s t l . The Relationship between the Great Moravian Empire and the Papal Court in the Years 880—885 in'iA '' B v z a n t i n o s l a v i c a 26, 1965; isti, Panonie ve svetle franskyïh pramenu 9. stoleti, Slavia Antiqua 17, 1970; P. Ratkoš, Die Grossmährische Slawen und die Altmagyaren, Zbornik Das Grossmährische Reich r r a g 1966; V. Vaneček, Ueber die Aussenpolitik des mährischen Staates in den vierziger- bis achtziger Jahren des IX. Jahrhunderts v istem zborniku; Ћ. Dostâl, Das Vordringen der grossmährischen mate- Ve} 1 K u l t u r i n d i e Nachbarländer, Zbornik Magna Moravia, Praga 1965. Enako mnenje npr. zagovarjajo vaca V (Eisnerov sbornik), 1948, ki je zagovarjal mnenje, da se meja Velikomoravské države ni premak- nila preko Donave. 56 L. Havlik, Uzemni rozsah . . .; isti, Panonie ve svetle fransk^ch pramenu . . . 57 Glej B. Grafenauer, Ob 1100-letnici slovanske rokopisne knjige, ZC 17, 1963, 191; isti, Grossmähren L'nterpannonien und Karantanien, Zbornik Das Grossmährische Reich, Prag 1966. 388. 178 P- STIH: MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA omnia; insuper ultra Danubium missis spiculatoribus, ubicumque proprietas vel substantia praedictorum fit puerorum, igni tradita sine mora est; hoc scandalum antefacti puerilis consilii spacio unius anni sentitur. (883) 4)Hinc equidem non con- fidentibus a rege pueris aliquid boni propter delictum quod in Erbone commisere, recesserunt, statueruntque fieri homines Arnulfi, Karlmanni regis filii, qui tunc Pannoniam t e n u i t . . . 5)Itaque dux (Svetopolk), nam diu collectis ex omni parte Sclavorum copiis, cum magno exercitu invadit Pannoniam, inmaniter ac cruenter more lupi mactat, igne et ferro maximam partem dévastât, deterit et consumit . . . 6)Quo peracto dolore per antefactum puerile consilium, spacio unius anni, dux cum exercitu suo non laesus remeavit in sua. (884) 7)Caeterum vero instanti anno, quo ista computavimus, iterum dux coagulata multitudine, hostiliter in Pannoniam ho- stilem exercitum infert, ut si quid antea remaneret, nunc quasi ore lupi per totum devorasset. 8)Tanta enim multitudine in isti itinere pollebat, ut in uno loco ab ortu usquead vesperum lucis exercitus eius praeterire cernitur. 9)Cum tanta enim multi­ tudine in regno Arnolfi per 12 dies exspoilando versabatur, demum, prout voluit, prospere reversus est, postea vero missa quadam exercitus sui parte supra Danu­ bium. 10)Quod audientes filii Willihelmi et Engilscalchi qui maiores natu erant, Megingoz et Papo, quibusdam Pannoniorum secum assumptis, contra illos incaute venerunt; sed tarnen pugnam certaminis inierunt non utilem, nam ad illos victoria concessit. 11) Isti fugae praesidium quarentes Megingoz et Papo, in flumine qui di- citur Hraba vitam finiere; f rater vero Bertholdi comi tis cum aliis quamplurimis a Sclavanis tentus e s t . . . 12)Vituperarunt autem pacem, qua conservata Pannonia conservata est, qua vero vitiata, per spacium tantum isto continuatim tercio anno dimidio instanti Pannonia de Hraba flumine ad Orientem tota deleta est. 13)Servi et ancillae cum parvulis suis consumpti sunt, primoribus quibusdam tentis, quibusdam occisis, et, quod turpior erat, truncatis manu, lingua, genitalibus, remissi s u n t . . . 14)Imperator per Baioariam ad Orientem proficiscitur, veniensque prope flumen Tullinam, Monte — Comiano colloquium habuit. (Ann. Fuld. pars IV, anno 884 : Impe­ rator in terminis Noricorum et Sclavorum cum Zwentibaldo colloquium habuit . . .) 15) Ibi inter alia veniens Zuentibaldus dux cum principibus suis, homo, sicut mos est, per manus imperatorie efficitur, contestâtes illi fidelitâtem iuramento, et usque dum Karolus vixisset, nunquam in regnum suum hostili exercitu esset venturus . . . Ad 1. O Svetopolku nam frankovski viri nikoli ne poročajo, da bi zasedel Pa- nonijo. Vemo samo, da je v letih 882—884 trikrat vdrl preko Donave v Panonijo in jo pustošil. Ze sama narava teh pohodov (3* Exercitus . . . iussu ducis igne dévastât omnia; 5 inmaniter ac cruenter more lupi mactat, igne et ferro maximam partem dévastât, deterit et consumit; 12 Pannonia de Hraba flumine ad Orientem tota deleta est; 13 Servi et ancillae cum parvulis suis cosumpti sunt, primoribus quod turpior erat, truncatis manu, lingua, genitalibus, remissi sunt . . .) ima bolj plenilni oziroma maščevalni, kot pa osvajalni značaj.5 8 Spomin na ta Svetopolkova pustošenja pa je živel še leta 900, kar že samo po sebi dokazuje, da ni šlo za njegovo ozemlje.59 Poleg tega se iz vira jasno vidi, da je v času bojev Donava ves čas tvorila mejo (2 . . . de septentrionali parte Histri fluminis; 3 ultra Danubium missis spiculato­ ribus; 9 missa quodam exercitus sui parte supra Danubium) in da se je Svetopolk vedno vračal domov, na svoje (6 . . . remeavit in sua; 9 . . . reversus est). O kakšni zasedbi Panonije ni v viru niti besedice. Pri teh Svetopolkovih pustošenjih najverjetneje ni trpela cela Panonija, ampak je težišče Svetopolkovih akcij moralo biti v Zgornji Panoniji, kajti le-ta je bila po • Številka stavka v zgoraj citiranem viru. » L. Hauptmann, Uloga Velikomoravske države . . ., 244, je lepo označil to Svetopolkovo vojsko­ vanje kot brezsmiselno borbo, ki se ni vodila za obrambo Svetopolkove samostojnosti, ampak v korist osebnih zadevic nekaterih nemških grofov. 5 5 Pismo bavarskih Škofov papežu Ivanu IX. (F. Kos, Gradivo I I , 324; isti, Spomenica tisočletnice Metodove smrti, Ljubljana 1885,, 21 si.) : Ipsi (Moravani) Ungarorum non modicam multitudinem ad se sumpserunt, et more eorum capita suorum pseudochristianorum penitus detonderunt et super nos Chri- stianos immiserunt; atque ipsi supervenerunt et alios captivos duxerunt, alios occiderunt, alios ferina çarcerum fame et siti perdiderunt, innumeros vero esito deputarunt et nobiles viros ac honestas mulieres in sevitium redegerunt, ecclesias Dei incenderunt et omnia aedeficia deleverunt; ita ut in tota Pannonia, nostra maxima provincia, tantum una appareat ecclesia. Slovenski prevod tega dela pisma glej v B. Gra- fenauer, Zgodovina . . . I I , 110. Bavarski škofje se pritožujejo nad Svetopolkovim pustošenjem Panonije, kar se lahko nanaša samo na leta 882/884. Nikjer ne omenjajo, da bi si Svetopolk prisvojil Panonijo, čeprav bi bil nedvomno to hujši očitek. B. Grafenauer ob UOO-letnici . . ., 194; isti, Grossmähren . . ., 388; E. Dümmler, Ueber die südöstlichen Marken des fränkischen Reiches unter den Karolinger (795—907), Archiv für Kunde österreichischer Geschichts — Quellen 10, 1853, 62. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 - 1983 . 3 - 17g poltretjem letu vojskovanja vsa uničena.6 0 Tudi vojska, ki sta jo vodila Megingoz in Papo, je bila poražena od Svetopolkovih čet v Zgornji Panoniji, saj sta oba po­ veljnika na begu v Spodnjo Panonijo utonila prav v mejni reki Rabi (Ann. Fuld. 10). Tudi zaradi teh dejstev je misel o zasedbi cele Panonije do Drave zmotna. Ad 2. V bližini Mons-Comianusa (Ann. Fuld. 14) je ležala meja med bavarsko Vzhodno marko in Velikomoravsko državo severno od Donave in zato ni potrebno konstruirati nove, južno od Donave.61 Ad 3. Leta 884 se je Svetopolk v prav tako zagonetnih okoliščinah kot deset let prej v Forchheimu (874) odrekel politični neodvisnosti. Fuldski anali o tem dovolj jasno in brez vsakega dvoma poročajo: Svetopolk se je poklonil cesarju Karlu III. in mu prisegel vazalno zvestobo (Ann. Fuld. 15). In vendar so se prav ob teh vrsticah ustavljali mnogi zgodovinarji in se spraševali, kako je mogoče, da bi Svetopolk, ki je tri leta zmagoval in kateremu se Arnulf nikakor ni mogel postaviti v bran, naenkrat pokleknil pred že tako razmajanim cesarstvom. Tako sta že Mar- quart in za njim Novotny62 domnevala, da se je vazalna prisega nanašala predvsem na Panonijo, katero naj bi Svetopolk ob priliki sklenitve miru 884 dobil od Karla III. v fevd. V. Vaneček63 je to domnevo spremenil že kar v trditev, ko pravi, da se je Svetopolkova prisega nanašala samo (in ne predvsem) na Panonijo. Vendar je treba pri interpretaciji izraza »fides« upoštevati dejstvo, da gre pri tem za »izraz fran- kovske teorije o razmerju frankovskega vladarja do knezov sosednjih slovanskih kneževin«.64 Zato smisla samih izrazov ni mogoče interpretirati v smeri, ki bi bila avtorju vira tuja. Prav to pa bi storili, če bi trdili, da se izraz fides ob Svetopolkovi prisegi zvestobe Karlu more nanašati le na Svetopolkovo vazalno posest znotraj frankovske države, ki naj bi jo predstavljala Panonija, medtem ko za Velikomorav­ sko prisega ne bi veljala. Niso pa ti zgodovinarji opazili, da je mir, sklenjen leta 884, tudi brez Sveto­ polkovih teritorialnih osvojitev pomenil zanj velik uspeh, kajti vazalna prisega je bila za Svetopolka v bistvu brez vrednosti, saj se je poslej prvič tudi formalno osvo­ bodil vseh obveznosti, razen vzdrževanja miru na frankovski meji, medtem ko je dotlej plačeval poseben davek (census).65 Navidezno ponižanje je torej pomenilo Svetopolkovo zmago, ob kateri se je pokazala Karlova nemoč, ki je končno pripe­ ljala do njegove odstavitve po Arnulfu leta 887, in vsa formalnost Svetopolkove vazalne prisege. Prav tako pa seveda cesar ni mogel podeliti Panonije Svetopolku, kajti fevd ni bil prost.6 6 Leta 885 sta sklenila mir še Arnulf in Svetopolk. Med obema vojvodama se je vzpostavil poseben, da ne rečemo prijateljski odnos, ki je trajal do leta 891 in ki bi ga Svetopolkova zasedba Panonije na račun Arnulfa popolnoma izključila. Tako je Arnulf leta 890 prepustil češka plemena pod Svetopolkov vpliv,67 mogoče celo ob njunem prijateljskem srečanju v kraju Omuntesperch.6 8 Prav tako se zdi, da je s tem razmerjem zvezana tudi odstranitev Metodovih učencev ter slo­ vanske cerkve na Moravskem leta 887 in podpiranje Vihinga, škofa v Nitri, ki je bil 6 0 Ann. Fuld. 884, Pannonia de Hraba flumine ad Orientem tota deleta eat. Oriens je seveda Vzhod­ na marka (Marcha Orientalis), ki je bila na zahodni meji Zgornje Panonije. Češkoslovaški zgodovinarji so to mesto vira spremenili v: Pannonia de Hraba flumine ad orientem tota deleta est, MMFH I, 115 kar jim pomeni, da je bila uničena Panonija vzhodno od Rabe (Spodnja Panonija!). Tako že Novotn*, Ceske Dejiny, 388. " B. Grafenauer, Ob 1100-letnici . . ., 194; isti, Grossmähren . . ., 389. ' J . Marquart, Osteuropäische und ostasiatische Streifzüge, Leipzig 1903, 118; Novotn^, Ceské Dé- JlHy, Oiil. n Vaneček, Ueber die Aussenpolitik . . ., 296. 6 4 B. Grafenauer, Ob 1100-letnici . . ., 194. ""' 6 5 Ann. Fuld. ad a. 874. " B. Grafenauer, Ob 1100-letnici . . ., 195; isti, Grossmähren . . ., 386. " Reginonis Chronicon 890, MGH SS I, Arnulfus rex concessit Zuendibolch Marahensium Sclavofum regi ducatum Behemensium, qui hactenus principem suae cognationis ac gentis super se habuerant Fran- corumque regibus fidelitatem promissam inviolato foedere consevaverant . . . i, u , A n n F u I d - a d a. 890, . . . rex (Arnulf) Pannoniam proficiscens generale conventum cum Zwenti- i„°, ™ ? u c e ' ^ 0 ' q H e m ^ 2 ° appelatur Omuntesperch, habuit. Kraj je verjetno identičen s krajem, ki se leta 791 omenja v Ann. Maximiniani, MGH SS XIII, In Pannoniam ultra Omundesthorf 180 P- STIH: MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA tesno povezan z Arnulf om in ki je po izbruhu novih sovražnosti leta 892 postal »archicancellarius« na Arnulfovem dvoru.69 Lubomir Havlik je potem, ko je dal prav B. Grafenauerju, da srečanje Karla in Svetopolka leta 884 ni moglo biti v zvezi s podelitvijo Panonije Svetopolku v fevd,70 iskal novo razlago pomena besede »fides«. Tako naj bi Svetopolk prisegel Karlu III. le kot posvetnemu predstavniku »universum Christianum Romanum« in ne kot ce­ sarju, kajti Karel je bil kot cesar hkrati tudi najvišji posvetni predstavnik in pro­ tektor krščanskega univerzuma na zahodu.7 1 Leta 880 je papež Ivan VIII. v buli »Industriae tuae« sprejel Svetopolka pod direktno zaščito Sv. Petra. 7 2 Tako Svetopolk ni imel nad seboj nobene posvetne avtoritete — niti frankovskega cesarja, niti kakš­ nega drugega vladarja. Zato po mnenju Havlika Svetopolk ni mogel poklekniti pred Karlom kot vazal pred seniorjem, ker mu pač ni bil podložen, ampak je pokleknil pred njim samo kot pred najvišjim posvetnim predstavnikom krščanske cerkve na zahodu. Vendar pa pri tem papeževem jamstvu ostaja zelo vprašljivo, v kakšni meri je imela ta garancija Svetopolku realno naravo in v koliko ne predstavlja bolj teo­ retičnega postulata, kot pa neko realno razmerje sil.73 Sploh pa se taka Havlikova formulacija ne dotika vprašanja prihoda Panonije v okvir Velikomoravske države, marveč obratno, vprašanja samostojnosti Velikomoravske države. Ad 4) Eno temeljnih opor v dokazovanju kontinuitete Svetopolkove oblasti v Panoniji od 884 do 894 oziroma 896 vidijo češki zgodovinarji v sporočilu fuldskih analov iz leta 892. Takrat naj bi Arnulfovo poslanstvo k bolgarskemu kralju Vla- dimirju zaradi negotovosti oziroma ogrožanja kopnih poti s strani Svetopolka v Pa­ noniji potovalo južneje, po rekah Odri, Kolpi in Savi. Svetopolkovo ogrožanje teh poti jim je zadosten dokaz o njegovi oblasti v Panoniji.7 4 Podrobnejši pregled vira to mnenje zavrača. Ann. Fuldenses ad annum 892 A) Inde Orientem proficiscitur (Arnulf), sperans ibi Zuentibaldum ducem obviam habere; sed ille more solito ad regem venire rennuit, fidem et omnia ante promissa mentitus est. Inde rex irato animo in Hengistfeldon cum Brazlavone duce coloquium habuit, ibi inter alia quaerens tempus et locum, quomodo possit terram Maravorum intrare; consultum est enim, ut tribus exercitibus armatis regnum illud invaderei . B) Rex equidem, assumptis secum Francis, Baioarlis, Alamannis, mense Iulio Maravam venit. Ibi per quatuor ebdomadas cum tanta multitudine, Ungaris etiam ibidem ad se cum expeditione venientibus, omnem illam regionem incendio deva- standam versabatur, C) missos etiam suos inde ad Bulgarios et regem eorum Laodomur ad renovandam pristinam pacem cum muneribus mense Septembri transmisit, et, ne coemptio salis inde Maravanis daretur, exposcit. Missi autem propter insidias Zuen- tibaldi ducis terrestre iter non valentes habere, de regno Brazlovonis per fluvium Odagra usque ad Gulpam, dein per fluente Save fluminis navigio in Bulgaria per- ducti. V prvem delu (A) vidimo, da se je Arnulf temeljito pripravil na boj s Svetopol- kom, ko se je po pogovdrih s Braslavom odločil, da bo kar s tremi vojskami vdrl na njegovo ozemlje (regnum). Poleg tega je za to svojo vojno angažiral še Madžare, ki so deset let prej sodelovali na Svetopolkovi strani proti Arnulfu. Pa ne samo to. Leto prej (891) je Arnulf najprej sklenil mir s Svetopolkom ter si tako zavaroval hrbet, da je nato istega leta odločilno premagal Normane na reki Dyli.75 Sedaj, ko je imel " B. Grafenauer, Slovansko-nemška borba . . ., 37; E. Mühlbacher, Die Regesten des Kaiserreichs unter den Karolinger (751—918), Innsbruck 1899, št. 1900 (1849) in str. LXIV; Dümmler, G e s c h i c h t e . . . 7 0 L. Havlik, Panonie ve svétle franskych pramenu . . ., 27. 7 1 L. Havlik, Panonie ve svetle franskych pramenu . . ., 28; isti, The Relationship . . . , 109, 113; isti, Zur politischen Stellung Grossmährens in europäischen Raum, Oesterreich in Geschichte und Literatur 11, 1967, 246—256. 7 2 . . . contemptis aliis saeculi huius principibus beatum Petrum . . . elegisti. 7 3 V. Vaneček, lieber die Aussenpolitik . . ., 294. 7 4 Novotny, Ceské Déjiny, 413; L. Havlik, Uzemni rozsah . . ., 67—72. 7 5 Ann. Fuld. ad a. 891. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 181 pomirjen sever države, se je odločil obračunati še s Svetopolkom. Tri vojske (B), cesarjeva z zahoda, Braslavova z juga in madžarska z vzhoda so vdrle meseca julija na Moravsko in jo mesec dni — nekje do avgusta — pustošile. Vir do tu ne pušča nobenega dvoma. O kakšni Svetopolkovi oblasti v Panoniji ne more biti govora. Arnulf je hotel napasti ozemlje Moravcev (A). Ze v naslednjem stavku pa izvemo, da ta »terra Maravorum« pomeni samó Moravsko (B), ne pa tudi morebitne Pano­ nije, ki naj bi mogoče spadala v okvir moravskega ozemlja. Naenkrat pa pisec vira, potem ko je z vso ognjevitostjo opisal Arnulfovo pusto­ šenje po Moravskem (B), kar sredi stavka, z ostrim rezom prekine svojo pripoved in pod (C) nam pripoveduje povsem drugo zgodbo, zgodbo o Arnulfovem poslanstvu meseca septembra k Vladimirju, očitno v težnji po iskanju novih zaveznikov proti Svetopolku, ki daje medlo slutiti, da je v vojni moral nastati preobrat. Kajti julija in morda še del avgusta zmagoviti Arnulf sedaj v septembru že prosi za pomoč Bol­ gara Vladimira. Samo v tej luči, ki je morda združena s Svetopolkovo protiofenzivo, lahko razumemo, zakaj je Arnulfovo odposlanstvo plulo po Odri, Kolpi in Savi do Bolgarije. In če je Svetopolk bil v Panoniji, je lahko bil samo od septembra 892 dalje. Pa še to le za kratek čas, kajti v naslednjem letu, verjetno kmalu po koncu zime, ki za vojskovanje ni primerna, je Arnulf zopet napadel Svetopolkov regnum.7 6 O kakšni Svetopolkovi oblasti v Panoniji bi težko govorili, bolj nas to njegovo mo­ rebitno zadrževanje v Panoniji spominja na ono. iz let 882—884. V zvezi s sporočilom vira o teh dogodkih je treba opozoriti še na dva momenta. Prvo opozorilo velja besedici insidia v viru, kajti odposlanci prav zaradi »insidias Zuentibaldi ducis terrestre iter non valentes habere«. Beseda insidia pomeni: zaseda, lokavstvo, prevara, nevarnost,7 7 kar v vsakem primeru pomeni, da so bile ceste v Pa­ noniji pod kontrolo Svetopolka. S tem pa ni rečeno, da je bilo to ozemlje priključeno k Velikomoravski. Tudi Madžari so nekaj kasneje s svojimi pohodi napravili ceste v Lombardiji tako negotove, da je bila povezava med Italijo in Bavarsko praktično pretrgana — seveda pa to ne pomeni, da je bila Lombardija osvojena s strani Mad­ žarov.78 Drugič. Pod (C) nam vir bolj na splošno govori o Arnulfovem poslanstvu, kar naenkrat pa zasledimo prav neverjeten detajl, pravi kroki poti odposlanstva. Se bi razumeli, če bi pisec napisal, da je odposlanstvo zaradi Svetopolkovega ogrožanja potovalo po Savi. Toda on nam pred tem sporoča, da je potovalo še po Odri in Kolpi. Pogled na zemljevid nas takoj prepriča, kakšna podrobnost je to. Odra je rečica, da ne rečemo potok, ki teče zahodno, a vzporedno s Savo po Turopoljskem polju in je sploh vprašljivo, koliko je plovna. Zahodno od Siska se izliva v Kolpo; po Kolpi pa je nato le nekaj kilometrov do Save. Veliko bolj razumljivo bi bilo, če bi odposlan­ stvo plulo direktno po Savi. Na drugi strani se lahko vprašamo, kako je pisec ana­ lov, ki je živel nekje na Bavarskem, vedel za tako podrobnost. Vsekakor je to zanimiv detajl, ki postavlja sporočilo vira v neko novo, morda vprašljivo luč. Ad 5. Nikakor ni res, da nam viri ne govorijo o Arnulfovi oblasti v Panoniji po letu 884. Med vojno 882/884 se Arnulf izrecno omenja kot gospodar Panonije (Ann. Fuld. 884, Arnulf i . . . qui tunc Pannoniam tenuit), Svetopolkovo pustošenje se leta 884 vrši »in regno Arnolfi«. Po neki kroniki se imenuje Arnulf leta 885 voj­ voda Karantanije in Panonije, Svetopolk ka moravski vojvoda.79 O Arnulfovi oblasti v Panoniji nam končno najbolje pričajo tri listine, ki jih je Arnulf izdal v Mosa- burgu — Blatenskem kostelu ob Blatnem jezeru: 13. marca 888 svojemu ministerialu Eponu, 19. marca 888 salzburškemu duhovniku Sigipoldu in 20. januarja 889 ka- 7 6 Ann. Fuld. ad a. 893, Arrepto itaque rex (Arnulf) itinere, iterum regnum Zuentibaldi ducis ingre- ditur cum exercitu, maxima parte illius regionis exspoilata . . . 7 7 E. Habel, Mittellateinische Glossar, Paderborn 1931: insidia = Hinterhalt, Hinlerlist; F. Bradač, Latinsko-slovenski slovar, Ljubljana 1937. 7 8 Vajay, Der Eintritt . . ., 21, op. 41. 7 9 Herimanni Augiensis chronicon 885, MGH SS V, Pax inter Arnolfum, Carentani et Pannoniae ducem, et Zuentibaldum Marahensem ducem confirmatur. 182 P- STIH: MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA planu Elolfu.80 F.Kos, E. Mühlbacher, E. Dümmler in L. Havlik81 so tu omenjeni Mosaburc (Mosapuhrc, Mosaburg) enačili z Možberkom nad Vrbskim jezerom na Koroškem ter se pri tem sklicevali na Reginona:8 2 »concessit autem idem rex Arnolfo Carantanum . . . in quo situm est castrum munitissimum, quod Mosapurch nuncu- patur, eo quod palude inpenetrabili locus vallatus difficillimum adeuntibus prebeat accessum«. Vendar pa ta opis pri Reginonu lepo ustreza opisu Blatenskega kostela v Conversio Bagoariorum et Carantanorum 8 3 in resničnim geografskim razmeram ob Zali. To, da Regino postavlja Blatenski kastei v Karantanijo, pa je odsev zavesti o pripadanju Panonije širši skupnosti Karantancev, katere podlago predstavlja močan kolonizacijski tok iz Karantanije v Panonijo po končanih obrskih vojnah v prvem desetletju devetega stoletja.84 čim dlje gremo v 9. stoletje, več je teh sledi. Tako se že leta 819 imenuje panonsko ozemlje severno od Drave Carantanorum regio.85 Avtorju Konverzije je zgodovina Panonije le del zgodovine Karantanije, čeprav zajema panonska zgodovina kar 5 od 12 poglavij »karantanskega« teksta.86 Tudi Metod, ki je odšel iz Panonije na Moravsko, po viru — Excerptis de Karentanis- fugatus a Karentanis partibus intravit Moraviam.87 Madžari, ki so se naselili v obrsko pustinjo med Tiso in Donavo, so napadali na zahodu Karantance, na severu Mo- ravane in na vzhodu Bolgare.88 Tudi po tem je jasno, da je Karantanija zajemala panonsko ozemlje. Nenazadnje nam to potrjuje geografija kralja Alfreda za čas okoli 880: »Moravani imajo na zahodu Turingijce in Čehe in polovico Bavarcev; in južno od njih je na drugi strani Donave dežela Karantanija južno od gora, ki se imenujejo Alpe . . . Na vzhodu Karantanije, onkraj pustinje je dežela Bolgarija« Pustinja je seveda ozemlje med Tiso in Donavo (Pannoniorum et Avarum solitudines) in Donava tako omejuje Karantanijo po tem opisu na severu in vzhodu. Ad 6) Sporočilo Konstantina Porfirogeneta o pripadnosti Srema k Velikomorav- ski je ob naslonitvi na J. Marquarta 9 0 razrešil Ljudmil Hauptmann. 9 1 Konstantin Porfirogenet si namreč ob tem vprašanju v 13., 40. in 42. poglavju De administrando imperio prihaja v nasprotje. Kot je ugotovil L. Hauptmann, nam rešitev in razume­ vanje teksta prinese naslonitev na podatke iz zgodovine sv. Metoda. V pismih pa­ peža Ivana VIII. se je Metod imenovan tako nadškof panonske kot moravske cerkve.92 Cerkvena geografija je torej brez težav raztegnila Moravsko tudi na Spodnjo Pa- nonijo. Cerkvenoslovanski književnosti je bila ta večja, raztegnjena Moravska dobro znana. Zitje sv. Metoda imenuje cesto od Carigrada do izliva Save v Donavo »mo­ ravsko pot«. Zitje sv. Nauma prišteva Spodnjo Panonijo Moravski in bolgarska le­ genda oznanja isto, ko imenuje Metoda moravskega škofa, a njegovo cerkveno okrožje panonsko. Bizantinska (Konstantinova) Velika Moravija je tako združevala na temelju Metodovega delovanja Svetopolkovo državo in Kocljevo Panonijo. tako 89 8 0 F. Kos, Gradivo I I , 285, 286, 293. r p ^ M „ K ° S , T ? T e S « a A ï n U H f - ; - ; ' ^ 3 ' ^ 8 ' m> Mühlbacher, Die Regesten . . ., 1784 (1736); E. Dümmler, Geschichte . . . I I I , 299; L. Havlik, Panonie ve svetle franskych pramenu . , 30 82 Reginonis Chronichon ad a. 880. , . " M.Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum (CBC), Ljubljana 1936, c. 11- munimen aedificare m quodam nemore et palude Salse fluminis; e. 13: in castro Chezilonis noviter Mosapurc vo- ?«•??' , , 5 n ' , , d - ffl6: L r b s P a l u d a r u m ; glej B. Grafenauer, Karantenski temelji koroške vojvodine ZC 31 1977, 147. Mnenje, da Regmonov Mosapurch predstavlja Blatenski kostel, je zagovarjal že H Pirchesaer' Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit, MIöG XXXIII/1912, 309. Koroški Možberk se prvič omenja nekaj pred 1139; kot castrum pa 1150: Monumenta historica ducatus Carinthiae I II 1904 704 705, 900. ' ' ' I S ' v G r S T ^ . * d o ± ; ; ' 1 ' ffis1-; i s t i ' 0 b H00-Ietnici . . ., 192; isti, G r o s s m ä h r e n . . . . 386 » Vita Hludowici imp. (819), MGH SS I I : glej L. Hauptmann, Postanek in razvoj frankovskih mark Sre»*1^1- ' C a s ° P i s z a slovenski jezik, književnost in zgodovino II , 1920, 210—250. Primerjaj: Herwig Wolfram, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Wien, Köln, Graz 1979 ki meni, da je panonska Konverzija zavestno skrita s strani pisca v okvir karantanske 8 7 M. Kos, CBC, 140. 8 8 Reginonis Chronicon ad a. 889. J» B. Kaiser, Medieval English, Berlin 1961s, 52; B. Grafenauer, Ob 1100-letnici . . ., 193 5 0 J. Marquart, Streifzüge . . ., 119. " L. Hauptmann, Postanek in razvoj frankovskih m a r k . . . , 238 si.; isti, Mejna grofija Spodnie- panonska, Razprave znanstvenega društva za humanistične vede I, 1923, 322; isti, Prihod Hrvatov Bu- hcev zbornik (1925), 527; glej še B. Grafenauer, Slovansko-nemška borba . . ., 41. 9 2 F. Kos, Gradivo II , 252, 260: Methodio archiepiscopo Pannoniensis ecclesiae; Methodio reveren­ dissimo archiepiscopo sanetae ecclesiae Marahensis. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 183 da je druga segala v Srem, medtem ko so bile meje prve v Podonavju daleč na severu. Ad 7. Dokazovanje L. Havlika9 3 ex silentio o pripadnosti prostora med spodnjo Rabo, Bakonjskim gozdom in rečicama Sârviz in Sió k Velikomoravski, se zamaje, če se spomnmo na dve stvari. Dejstvo, da za ta prostor nimamo frankovskih darovnic, lahko pomeni, da se le-te niso ohranile, ali pa, kar je zelo verjetno, da je bil za frankovsko organizacijo v Panoniji s središčem ob Blatnem jezeru ta prostor so­ razmerno pust in odročen predel, ki je mejil oziroma spadal že v okviru Panno- niorum et Avarum solitudines. Na drugi strani imamo podoben primer za ozemlje Grofije ob Savi (Marchia iuxta Sowam), kjer je iz 9. stoletja ohranejna ena sama, samcata listina (19. september 895) ,M ki izpričuje frankovsko oblast na tem pro­ storu, in vendar ni nobenega dvoma, da je bil ta teritorij skozi celo 9. stoletje v okvi­ ru frankovske ureditve.9 5 Kot izpričujejo arheološke najdbe, je bil moravski etnični element sorazmerno močno zastopan v Spodnji Panoniji in o tem ni nobenega dvoma ali spora.96 Tako so npr. med grobovi iz Zalavârja (Blatenskega kostela), ki imajo vsi krščanski karak­ ter, tudi taki, katerih značilnosti je pokop v krsti in ki imajo svojo analogijo z gro­ bovi grobišča Stare Mijesto na Moravskem.97 Isto potrjujejo pisani viri. Po Conversio Bagoariorum et Carantanorum (vemo, da sta bila Pribina in Kocelj Moravca in da so hkrati z njima prebežali k Frankom še nekateri njuni rojaki.9 8 Vendar ta dejstva ne rešujejo vprašanja politične pripadnosti Spodnje Panonije v korist zveze z Ve- likomoravsko. Res sta bila Pribina in Kocelj po rodu Moravca, vendar sta bila iz Moravske pregnana in po svojem političnem delu in usmeritvi — če izvzamemo nekaj zadnjih let Kocljeve oblasti v Spodnji Panoniji, ko se je boril za samostojnost — sta bila nedvomno pripadnika frankovske ureditve in politike in zvesta vazala frankovskega cesarja; Pribina sam pa je celo izgubil življenje prav v boju z M'o- ravani." Zato dokazovanje o moravskem etničnem elementu kot faktorju., ki go­ vori za pripadnost Spodnje Panonije v okvir Velikomoravske države, udarja mimo cilja. Na tem mestu govorimo o politični ureditvi in politični meji v zadnjih dvaj­ setih letih 9. stoletja in ne o etnični strukturi in etnični pripadnosti. In tudi če bi bila Spodnja Panonija etnično čista v smislu moravske naselitve, kar pa seveda ni bila, ne bi to še zmeraj nič govorilo o njeni politični pripadnosti, kajti etnična meja ni pomenila tudi politične. Zaradi vseh teh dejstev se zdi teorija o pripadnosti Panonije k Velikomoravski za časa Svetopolka nevzdržna. Nenazadnje je bila ta vojna za srednje Podonavje za Svetopolka vojna na stranski meji. Ze pred tem se je v svojih stremljenjih obrnil na sever, kjer je bil prostor za Karpati in ob zgornji Visli in Odri v tedanji trgovini mnogo pomembnejši od juga. Tja so prihajali arabski in ruski trgovci z najrazličnej­ šim blagom z vzhoda. Svetopolk »osvoji Bijelu Hrvatsku i prenese naposljetku svojo prijestolnicu na Vislu (Krakov), žrtvujući gospostvu nad novom prometnom žilom i njenim bogastvom sve podunavske planove velikog Rastislava« .10° IV. Naselitev Madžarov v Panonijo Madžari, Arnulfov zaveznik proti Svetopolku iz leta 892, so v tej vojni spoznali razmere v Podonavju. Pretrgali so zavezništvo z Arnulfom — očitno so se počutili 5 3 L. Havlik, Uzemni rozsah . . ., 33—35. 9 4 F. Kos, Gradivo II , 309. , s B. Grafenauer, Grossmähren. . ., 387; Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev II , Družbena razmerja in gibanja, Ljubljana 1980, 116. M B. Dostâl, Das Vordringen . . ., 361—116. Z zemljevidom razvoja političnih meja Velikomoravske arzave na str. 416 se vsekakor ne moremo strinjati; A. C. Sós, Ausgrabungen von Zalavdr (Die ethnische r ragen des Pnwina — Besitzes und die fränkische Herrschaft in Transdanubien im Spiegel der neueren archäologischen Freilegungen), Slavische Forschungen 6, Cyrillo-Methodiana, Köln, Graz 1964, 222—261- ista, Die slawische Bevölkerung Westungarns in 9. Jahrhunderts, München 1973; B. Grafenauer, Ptui v srednjem veku, ZC 24, 1970, 161, op. 30. " A. C. Sós, Ausgrabungen von Zalavâr, 237 si. " M. Kos, CBC, e. 10. " M. Kos, CBC, e. 13. 1 0 0 L. Hauptmann, Uloga Velikomoravske države . . ., 248. 184 P- STIH: MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA dovolj samozavestne in močne za samostojne akcije v svojo korist — se spremenili v njegove sovražnike in leta 894 vdrli preko Donave v Panonijo, jo opustošili do uničenja in se vrnili domov.101 V. tem času so se v Zakarpatju, med Dnjestrom in Donavo odvijali dogodki, ki so bili velikega pomena za madžarskega plemena in katerih posledice je kasneje občutila tudi srednja Evropa. Madžari so spoznali, da jim nemočni panonski Slo­ vani in po Svetopolkovi smrti leta 894, v notranjih bojih oslabela Moravska nista nevarni. Pravo nevarnost so predstavljali Franki oziroma Bavarci na eni in Bolgari na drugi strani.1 0 2 Priložnost obračunati z Bolgari se je Madžarom ponudila v bizan- tinsko-bolgarski vojni (894), v kateri je bizantinski cesar Leon, ki so ga hkrati ogrožali še Arabci, iskal zaveznike in jih našel v Madžarih. Bizantinsko ladjevje pod Estathiosom je prepeljalo madžarske oddelke na južni breg Donave, od koder so napadli Bolgare. Simeon je bil premagan in njegov zmagoviti pohod proti Bizancu zaustavljen. Vendar se je vojna sreča obrnila, ko je cesar Leon, osvobojen arabske nevarnosti, sklenil s Simeonom sporazum, da je obrnil orožje proti Madžarom, ki so naenkrat imeli odrezan umik preko Donave in jih je leta 895 uničujoče premagal. Hkrati je Simeon sklenil sporazum s Pečenegi, starim madžarskim sovražnikom,103 ki so istega leta vdrli s severovzhoda v madžarska bivališča med Dnjeprom in Do­ navo (Etelköz) in jih opustovšili. Vojaški poraz in uničenje domovine sta sprožila selitev Madžarov preko Karpatov v njim že znano ozemlje med Tiso in Donavo, kamor so prišli proti koncu leta 895 ali v začetku naslednjega leta.104 Ze leta 895 je nekaj drobnih novic o teh dogodkih ob spodnji Donavi prišlo do Arnulfa.105 Naslednje leto pa je po odposlancu bizantinskega cesarja Leona, škofu Lazariusu zvedel za podrobnejši potek dogodkov. Jasno se je zavedal, kakšno ne­ varnost predstavljajo zanj v novo domovino prodirajoči Madžari, saj je imel kar dvakrat priliko spoznavati njihovo moč — leta 892 in 894. Zaradi naraščajoče ne­ varnosti je Arnulf leta 896 združil obrambo vzhodne meje v Panoniji v rokah Braslava, kneza domače krvi.106 Braslav 1 0 7 se prvič pojavi v zgodovinskih virih leta 884, ko se je kot knez na ozemlju med Dravo in Savo skupaj s Svetopolkom poklonil Karlu III. v Tulnu ob Donavi.1 0 8 Po Karlovi odstranitvi s prestola leta 887 je bil Arnulfov vazal, katerega naklonjenost je užival vse do konca. Arnulf je z njim delal načrte o napadu na Velikomoravsko (892) in Braslav mu je pomagal z nasvetom in vojsko.109 Njegovo vdanost kroni je Arnulf nagradil leta 896, ko mu je podelil v fevd Spodnjo Panonijo z Blatenskim kostelom;1 0 6 že od prej pa je imel v svojih rokah ozemlje med Dravo in Savo. Po Pribini in Koclju je bil tako Braslav poslednji domači knez v Spodnji Panoniji. Ann. Fuld. ad a. 894, Avari, qui dicuntur Ungari, in his temporibus ultra Danubium peragantes, multa miserabila perpetavere. Nam homines et vetulas matronas penitus occidendo, iuvenculas tantum ut iumenta pro libidine exercenda secum trahens, totam Pannoniam usque ad internicionem deleverunt. Reginonis chron. 894, Ungaris omnia usque ad solum depopulantibus. Vajay, Der Eintritt . . ., 22, meni na podlagi poznejših madžarskih virov, da so Madžari ob tem pohodu premagali Moravane pri Bânhidi v kolenu Donave, kar naj bi prisililo Svetopolkove naslednike v sklenitev miru z Arnulfom (Chronica Hungarica c. 23, SRH I, 281, . . . ipsum Zuatapolug irruptione subbita in quodam oppido circa Pontem Bani iuxta Tatam . . . cum tota militia peremerunt (deleverunt)). 1 0 2 B. Hóman, Geschichte . . ., 99. 1 0 3 Reginonis Chronicon 889, (Madžari) a finitimis šibi populiš, qui Pecinaci vocantur a propriis sedibus expulsa est . . . 104 O bizantinsko-bolgarski vojni zlasti: V. Zlatarski, Istorija na b'lgarskata d'ržava 1/2, Sofija 197P, 280 si.; C A . Macartney, The M a g y a r s . . . , 177 si.; Marquart, S t re i fzüge . . . , 515 si.; Hóman, Ge­ schichte . . ., 99 si.; G. Ostrogorski, Istorija Vizantije, Beograd 1959, 248 si. 1 0 5 Ann. Fuld. ad a. 895, Avari terminos Bulgarorum invadentes, ab ipsis praeventi sunt, et magna pars eorum exercitus interfecta est. m Ann. Fuld. ad a. 896, . . . imperator (Arnulf) Pannoniam cum urbe Paludarum tuendam Brazlo- woni, duci suo, in id tempus commendavit. Tu se zadnjič v virih omenja Blatenski kostel. 107 Literatura: Enciklopedija Jugoslavije II , 185; I. Kukuljevič, Prvovijenčani vladaoci Bugara, Hrva­ ta i Srba i njihove krune, Rad JAZU 58, 1881, 9, 10; F. Sišić, Povijest Hrvata . . ., 396—397. Viri o Bra- slavu so zbrani na enem mestu pri F. Račkem, Documenta historiae Chroaticae periodum antiquam illu- strantia. Monumenta spectantia historiam Sclavorum meridionalum VII, 1877, 379—382. 108 Ann. Fuld. ad a. 884. 1 0 9 Ann. Fuld. ad a. 892. ZGODOVINSKI CASOPJS 37 . 1 9 8 3 - 3 1 8 5 Njegovo ozemlje med Dravo in Savo se v virih omenja kot »regnum« (Ann. Füld. ad a. 884, 892), kar pomeni na znotraj samostojno kneževino1 1 0 brez frankovske upravne organizacije (grofije). To mu je omogočalo, da je užival veliko samostojnost, kajti Vzhodnofrankovska drž"ava je v svoji upravni organizaciji od notranjosti proti mejam države kazala trojni obraz: v notranjosti so bile grofije, v bližini meja mejne grofije in končno samo s »fides« povezane kneževine brez frankovske upravne organizacije.111 Ni težko v zadnjem tipu prepoznati Braslavov regnum. Hkrati s svojim viškom leta 896 pa se Braslav zadnjič omenja v zgodovinskih virih. F. Kos, M. Kos in B. Grafenauer1 1 2 menijo, da se Braslav zadnjič pojavi v virih leta 898. Res nam Annales Fuldenses omenjajo k letu 898 nekega Priznolava (. . . Pri- znolawo, quodam Sciavo duce . . .). Vprašanje pa je, če imamo lahko tega Priznolava' (Prisnolava) za Braslava. Fuldski anali, poleg zapisa v Cedadskem evangeli- starju1 1 3 edini poznajo Braslava, dosledno zapisujejo njegovo ime kot Braslav (884: veniente Brazlowoni duce; 892: cum Brazlavone, de regno Brazlavonis; 896: Brazlo- woni, duci suo). Sedaj, leta 898 pa naj bi isti pisec analov zapisal njegovo ime kot Priznolawus? Pa tudi ni bil Braslav »quidam« Sclavus dux, ampak je moral pisec prav dobro vedeti, da se je v njegovih rokah leta 896 združila obramba vzhodne meje države. Zaradi tega se zdi upravičeno mnenje, da se Braslav zadnjič omenja v virih leta 896 in ne 898. Priznolava pa sta že Dümmler in Novotny114 imela za nekega češkega kneza. Leta 896 so torej Madžari, slabih štirideset let zatem, ko je zahodni svet prvič slišal zanje, postali neposredni sosedje Velikomoravski in Vzhodnofrankovski državi. Ljudmil Hauptmann je v nasprotju z ostalo historiografijo115 videl to madžarsko naselitev drugače. »Na početku osamdesetih godina Svetopuk je otvorio jednom dijelu Mađara put preko Karpata u avarsko — panonsku pustinju i njihovom po­ moću upropastio Panoniju. Godine 892 novi susjedi dođoše opet u Panoniju, ali ovaj put kao prijatelji, da se pridruže Arnulfovu pohodu u Moravsku. Već godine 894 obratiše svoje oružje ponovo protiv Franaka, a 896 stigoše i glavna plemena ma­ đarska te se naseliše u Banatu.«1 1 6 Do teh svojih sklepov je prišel na podlagi dveh virov. Prva podlaga mu je bilo sporočilo v Reginonovi kroniki k letu 889, ki pravi, da Madžari, ki so se naselili v panonsko-avarski pustinji,' napadajo Karantanijo, Moravsko in Bolgarijo.' Druga osnova njegovi hipotezi je Vita Methodi c. XVI, kjer beremo, da je Metod pred svojo, smrtjo (885) obiskal »ogrskega kralja«, v katerem Hauptmann vidi velikaša Mad­ žarov, o katerih naselitvi na tem prostoru in v tem času nam priča prav Reginonovo sporočilo k letu 889. »Jer ako sada čitamo u VM.c. XVI, da je Metodije prije svoje smrti pohodio i »ugarskoga kralja«, ne smijemo misliti — kako bismo htijeli prema Reginonu — na kneza jednoga mađarskoga plemena između Dunava i Tise, nego moramo iz »ugarskoga kralja« načiniti »franačkoga«, s kojim se Metodije tobože sastao god. 884, ili moramo iskonstruirati čak jedno Metodijevo putovanje ad hoc u Etelköz prilikom njegova poziva u Carigrad god. 882.« Poglejmo najprej Reginonov tekst: Reginonis Chronicon ad a. 889, MGH SS I Anno dominicae incarnationis 889. gens Hungarorum ferocissima et omni belua cru- delior, retro ante secuHs ideo inaudita quia nec nominata, a Scythicis regnis et a paludibus quas Thanais sua refusione in immensum porrigit, egressa e s t . . . Ex 110 L. Hauptmann, Mejna grofija Spodnjepanonska . . ., 345. 111 B. Grafenauer, Grossmähren . . ., 385. io*. u " V F - , K 0 S ' C e S | r A r n .u l f ••- I g r a n o delo, 237; isti, Gradivo I I , 322; M. Kos, Zgodovina Slovencev, 1Л>; B. Grafenauer, Zgodovina . . . I I , 115. ш F.Kos, Gradivo I I , 328: De terra Brasclauo: Zelesena, uxor eius Hesla, Stregimil filius eorum- orasclauo et uxor eius Uventescella. 114 Dümmler,' Geschichte . . . I I I , 462; Novotny, Cèské Déjiny, 426. ш C. A. Macartney, The M a g y a r s . . . , 188; Hóman, Gesch ich te . . . , 99; Vajay, Der Eintritt 26- т£ти ' G e s c h i c h t e • • • ш > 4 5 1 ; Marquart, Streifzüge . . ., 527; Fasoli, Incursioni . . ., 24; A. Bartha' The Hungarian Society in the 9 th and 10» centuries, Studia Histori'ca 85, Budapest 1975, 83.' 116 L. Hauptmann, Uloga Velikomoravske države . . ., 247; glej še, Hrvatska enciklopedija I, 1941, 465. 186 P. STIH: MADŽARI IN SLOVENSKA ZGODOVINA supradictis igitur locis gens memorata a finitimis šibi populiš, qui Pecinaci vo- cantur, a propriis sedibus expulsa est, eo quod numero et virtute praestarent, et genitale, ut praemisimus, rus exubérante multitudine non sufficerent ad habi- tandum. Horum itaque violentia effugati ad exuirendas, quas possent incolere ter­ ras, sedesque statuere, valedicentes patriae iter arripiunt. Et primo quidem Panno- niorum et Avarum solitudines pererrantes, venatu ac pisciatione victum cottidianum quaeritant, deinde Carantanorum, Marahensium ac Vulgarum fines crebris incur- sionum infestationibus irrumpunt. . . . Huius igitur nefandissimae gentis crudelitate non solum memoratae regiones, verum etiam Italiae regnum ex permaxima parte devastatum e s t . . . L. Hauptmann je ob interpretaciji tega Reginonovega teksta, za dogodke, ki jih opisuje Regino pod letom 889, mislil, da so se zgodili v osemdesetih letih 9. stoletja, oziroma že pred 889. Mislim pa, da je možno in treba citiram Reginonov tekst in­ terpretirati drugače. Ze srednjeveški kompilator, znan kot Annalista Saxo, ki je za svoje anale uporabljal tudi Reginona in ki je bil razumevanju Reginonove latinščine nedvomno bližji kot mi, je pravilno dojel večplastnost oziroma širšo časovno raz­ sežnost tega Reginonovega sporočila (MGH SS VI, str. 587, ad a. 890). Arnulfus in auxilium vocavit gentem scelestissimam Ungarorum, retro seculis ignoratam, a Scithia, quam Tanais sua refusione in immensum porrigit, tunc egres- s a m . . . Inde Hungarorum gens a finitimis sibi Pecenacis expulsa, valedicentes pa­ triae, primo per Pannoniorum et Avarum solitudines venatu ac spatione victum quarebant, deinde Carantanorum, Marahensium et Bulgarum fines i r ruperunt . . . Ab eis non solum memoratae regiones, sed etiam Italiae regnum est vastatum. Teh več faz madžarske zgodovine, ki so pri Reginonu združene v en sam do­ godek, je kasneje uvidel tudi Marquart.1 1 7 Tako Hauptmannovo razumevanje je ver­ jetno posledica tega, da je interpretiral in uporabil samo en stavek iz Reginonovega sporočila za leto 889 (Et primo quidem Pannoniorum . . .; op. 197 v Hauptmannovem tekstu) in ni obravnaval celotnega teksta, v katerem nam Regino sporoča tudi o mad­ žarskem pustošenju Italije. Prvi madžarski vpad v Italijo pa je bil, kot je znano, šele leta 898.118 Tako lahko dogodke, ki nam jih Regino prinaša pod letom 889, v grobem datiramo: Po preselitvi iz Etelköza v panonsko-avarsko pustinjo leta 896 so Madžari najprej živeli tam kot nomadi (venatu ac piscatione victum cottidianum quaeritant), nato pa so okrog leta 900 začeli ogrožati svoje sosede: leta 898 so prvič vpadli v Italijo, leta 900 na Ba­ varsko, plenili so tudi na Moravskem, leta 901 so poskusili srečo v Karantaniji.1 1 9 Za madžarska krdela, ki so se v letih 862, 881, 892 in 894 pojavljala na zahodu, lahko domnevamo, da so se na svojih iskrih konjih vračala v svojo domovino za Karpati.1 2 0 Nenazadnje so Madžari tako ogromne razdalje premagovali tudi v prvi polovici 10. stoletja, ko so se s svojih roparskih pohodov po zahodni Evropi zmeraj vračali domov v Panonijo. Druga Hauptmannova opora v dokazovanju dvojne madžarske selitve v Pano­ nijo je že zgoraj omenjeno srečanje Metoda z »ogrskim kraljem«,121 ki nam ga pri­ naša VM c. XVI: Cum autem in partes Danubians venisset rex Ungricus, voluit illum (Metoda) videre«.122 Iz teksta je jasno razvidno, da je Metod srečal »ogrskega kra­ lja« , pa naj bo ta kdorkoli, ko je le-ta prišel (venisset) v Podonavje in ne, ki bi tam bival — v tem primeru bi pisec VM rabil nek drug glagol, ki bi izražal njegovo bi­ vanje; npr. fuisset. Torej imamo pred seboj madžarski vojaški oddelek (in ne že naseljenih Madžarov), ki je na svojem pohodu prišel v Podonavje, kjer se je njihov 1 1 7 Marquart, Streifzüge . . ., 527. 1 1 8 Ann. Uticenses ad a. 898, MGH SS XXVI, Hurigari Italiani ingressi multa (mala) fecerunt; Vajay, Der Eintritt . . ., 29; F. Kos, Neljubi gostje . . ., 211. "» Vajay, Der Eintritt . . ., 94. 1 2 0 Glej, Dümmler, lieber die südöstlichen Marken . . ., 54 sl. 121 Zlasti A. Brückner je dokazoval, da je pridevnik »ogrski« napaka prepisovalca in da je zato treba brati »frankovski« kralj. To naj bi bil Karel I I I . , s katerim se je Metod res srečal leta 884 v Tullnu ob Donavi; A. Brückner, Die Wahrheit über die Slawenpostel, Tübingen 1913, 94; isti, Thesen zur Cyrillo — Methodianischen Fragen, Archiv für slaw. Philologie 28, 1906, 203. >и Grivec-Tomšič, Fontes, 165, 235; glej še op. 52. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 • 1983 . 3 ш poveljnik srečal z Metodom. Iz drugega vira pa vemo, da so Madžari prav nekje v tistem času bili pred Dunajem, čeprav še zdaleč ni nujno, da gre za dva med seboj odvisna dogodka (glej op. 51). Po naselitvi v novo domovino leta 896 je Madžarom na zahodu pot zapiral Bra- slav, ki je varoval frankovsko ureditev in interese v Panoniji, vendar se madžarski sih ш dolgo časa upiral. Kdaj je padla Panonija z Blatenskim kostelom v madžarske roke? Arnulf se je v svojih stremljenjih zapletel v boj za cesarsko krono v Italiji Tam sta se za krono bojevala Guido II., vojvoda v Spoletu in Berengar L, furlanski grof V tem boju je leta 889 zmagal Guido, ki je prisilil papeža Stefana V., da ga je okro­ nal za italskega kralja in mu dal cesarski naslov (891). Naslednje leto je novi papež Formosus okronal za cesarja še njegovega sina Lamberta. Vendar je Guido že leta 894 umrl m Arnulf je smatral to okoliščino za ugodno, da si pridobi cesarski naslov Z vojsko je prišel v Rim, kjer ga je papež Formosus, ki je odobraval Arnulfove pre­ tenzije, 22. februarja 896 okronal za cesarja. Tako sta sedaj obstajala dva cesarja- Arnulf in Guidov sin Lambert. Na eni strani je Arnulf hotel obračunati s konkuren­ tom, vendar ga je na pohodu proti Spoletu zadela kap, tako da se je vrnil domov in odložil svoje namere. Na drugi strani je Lambert sklenil sporazum z nekdanjim so­ vražnikom svojega očeta — Berengarjem in mu prepustil oblast vzhodno oziroma severno od rek Adde in Pada. Leta 898 je umrl Lambert in v Italiji je bil za kralja priznan furlanski grof Berengar.123 Arnulf je v teh dogodkih znova videl svojo priložnost. Toda tokrat ni nastopil sam, ampak se je zopet povezal s svojim zaveznikom iz leta 892 in kasnejšim na­ sprotnikom (894) — Madžari. Z njimi je sklenil sporazum, da za njegovega življenja ne bodo vpadali na njegovo ozemlje, v zameno pa jim je odprl pot skozi Braslavovo Panonijo v bogato' Italijo,124 kjer je hotel z njihovo pomočjo zrušiti Berengarja. 2e istega leta (898) se pojavijo Madžari v severni Italiji in prvič prečkajo naše ozemlje. Prišli so do reke Brente, vendar so se kmalu vrnili.125 Naslednje leto je krenila nova, tokrat bistveno močnejša madžarska vojska skozi Braslavovo Panonijo v Italijo! 24. septembra 899 so pri reki Brenti uničujoče premagali Berengarja, prišli pred Pavijo in plenili vse do prelaza Mali sv. Bernard v Alpah126 ter prezimili v severni Italiji.127 V času tega njihovega pohoda v Italijo so se zgodili dogodki, ki so bistveno vpli­ vali na padec Panonije v madžarske roke. 8. decembra 899 je v Regensburgu umrl cesar Arnulf, s katerim so bili Madžari v prijateljskih odnosih in s katerim so imeli sklenjen sporazum. 4. februarja leta 900 je Arnulfu formalno-pravno sledil na pre­ stolu njegov šestletni sin Ludvik Otrok, ki pa ni imel dejanske oblasti. Na Bavarskem je imel moč Liutpold, močan vpliv so imeli cerkveni krogi, katerim Arnulfova zveza (Heidenbündnis) s poganskimi Madžari ni bila pogodu.128 Madžari so takoj reagirali v smislu obnovitve zveze in kmalu po Arnulfovi smrti poslali odposlanstvo v Regens­ burg. Toda ne samo, da ni prišlo do obnovitve zveze, ampak so bili Madžari celo G P , r h ! r h » ^ i ^ d t ' - S r M ? . J ! 0 , V J , e . k 0 V , n , ° , Ä 0 P ° v i J e s n ° g razvitka I, Zagreb 1980, 465, 469; L. M. Hartmann, Geschichte Italiens im Mittelalter HI/2, Gotha 1911, 96 sl.; Dümmler, Geschichte . . . I I I , 413 sl. 124 Vajay, Der Eintritt . . ., 27; Hóman, Geschichte . . ., 104; glej op. 129. H„ii 1 И L i u d P r a n d i . Antapodosis Ü b . II , c. 7, MGH SS II I , Cumque iuxta fH-vium Brentani defixis tento con , ÎH„m m 0 f ntomì>™- . Î5 i d u° exploratoribus directis, terrae situm gentSque rZ t i fudmem seu raritatèm ÏÏSSafŒ' J ? / d a , n ' p b , H S i?™*"8 4 h u i s m » o d i , r . e s p o n s a s u ^ i P i « n t . Ann. Uticenses 898 Z n g ä r i T t a l a S A Z RÒtZag 'enLrMGH SS XXVI e : ^ ^ » ^ ^ ^ MGH SS XVI; Ann. Halesienses MGH SS XVI; züge. m . Z i a i8 P S ° l d r 0 b n e J S i i t i n e r a r i j M a d ž a r o v na tem pohodu: Fasoli, I n c u r s i o n i . . . , 92; Lüttich, Ungarn- i„. nnl 1 3 ' d e £ e m b r a 899 so bili v Vercelliju v Piemontu, 26. januarja leta 900 v Modeni m M i„niia a v ™ / e d B , ™ , k m i - Za slednji dàtum Iohannis diaconi Chromeon Venetum 99 MGH SS VII S I t X Z n ' n t r o ? r e s , s l • • • ™ d * Passionis Petri et Pauli, tunc domnus Petrus dux navali exercitu Vendet Citn 0S !tinctor« se je 31. avgusta 1393 obvezal, da bo izročil »magistro scolarum Kanili« do prihodnje trgatve 17 kvingov dobrega vina iz Sumeta. Peter potrjuje, da je prejel od Karula na račun 8 perperjev. Historijski arhiv Dubrovnik (HAD), Diversa can- celariae, XXX, fol. 148. Karolus je vzel v službo služkinjo Ivano, hči pokojnega Stanacia de Slatina iz Bosne. Z njo je sklenil pogodbo 27. novembra 1393. Ibid. XXXI. fol. 87. 15 V. Novak, Povijest Splita, I I , str. 296, 297. 1 6 L. Maštrović, n. d., str. 488, 489; S. Ljubic, Listine IV, Zagreb 1874, str. 9 — »respondeat™-, quod volumus, quod omnes introytus quomodocumque spectantes communitati Jadre veniant in nostrum com­ mune pro faciendo expensas necessarias deinde. Verum et cognoscent bonam dispositionem nostrani erga eos, sumus contenti, quod ad criminalia, uni medico phlsico et uni ciroyco, et uni magistro scolarum ducatos sexcentos, quas dividentt inter predictos, sicut eis melius videbitur.« N. Klaić-I. Petricioli, Zadar u sred. vijeku, str. 368. 17 J . Maštrović, n. d., str. 489. - , , „ . ,, . 18 Od 1409 do 1456 se omenjajo tile upravitelji in učitelji v zadarski komunalni Soli: Nicolò de Genova, magister Barnaba de Camerino gramaticae professor in Jadra, Giovanni de Fermo (maestro di gramatice e rettore della scuola di Zara), kanonik simun iz Zadra, ser Lodovico Simonicio de Fermo, Bernardus Juanensis, Andre de Montesilice (»providens ac litteratus vir«), Jerolin Cima itd. L. Maštrović, n. d., str. 489. » Omenja se učitelj Giulio Cesare Stella iz Rima, ki je zaradi majhne plače zapustil Zadar in spre­ jel mesto učitelja na Pagu. T. Eber, Storia del ginnasio superiore de Stato di Zara, str. 16. V začetku XVII stoletja je posebno odposlanstvo zadarske mestne občine odšlo v Benetke z zahtevo, da se dotacija od 600 dukatov poveča na 800 dukatov letno. Dož je prošnji le delno ugodil in je dotacijo povišal na 750 dukatov Od te vsote je poslej dobival zadarski učitelj letno plačo v višini 150 dukatov. Ker je bila to še vedno majhna plača, so v 17. in 18. stoletju to službo opravljali v glavnem domači učitelji. L. Ma- ш' Ivan Božić, Pojava humanizma u Dubrovniku, Historijski pregled, god. I I , br. 1, Beograd 1955, str. 7. 206 I- VOJE: VPLIVI ITALIJE NA ŠOLSTVO niška komuna se je leta 1358 odrekla beneški dominaciji in se podredila Ogrski. Vzporedno z razvojem politične avtonomije, so Dubrovčani sami usmerjali razvoj kulture in šolstva. V začetku 15. stoletja se je v Dubrovniku čutila večja potreba za šolanje mla­ dine, ki naj bi pridobila širše in solidnejše znanje. To je zaTitevala višja stopnja ekonomskega življenja, še posebej razvoj nekaterih njegovih vej (manufaktura sukna, pomorstvo in pomorska trgovina), ki se niso mogle razvijati dalje in izpopol­ njevati brez šolanih strokovnjakov. Solani in kulturno izobraženi ljudje so bili po­ trebni tudi za vodstvo raznih upravnih poslov komune oziroma republike. Zato je bil leta 1455 izdan predpis, da plemič, ki rie zna citati in pisati, ne more opravljati nobene službe v državni upravi.2 1 Kljub temu je bila pismenost med dubrovniškim poslovnim svetom zelo lepo zastopana, ker so skoraj vsi, ki so se ukvarjali s trgovino, celo tisti iz nižjih družbenih slojev, sami vodili svojo korespondenco in svoje po­ slovne knjige.22 Tisti mladi ljudje, ki se niso zadovoljili samo z »littere mercatorie«, ampak so hoteli dobiti širše, poglobljeno znanje, so po končani elementarni šoli v Dubrovniku nadaljevali svoje šolanje v Italiji. Zato se je v Dubrovniku okrog leta 1430 pojavila zamisel o reformi stare šole. Leta 1433 so od elementarne šole izločili neke vrste srednješolski pouk. Elementarni pouk so še naprej vodili učitelji, za višjo stopnjo pa so odslej zaposlili po enega humanistično izobraženega profesorja. Viden odraz tega je bil lepši, bogatejši in stilno popolnejši latinski jezik, v katerem so pisani dubrovniški dokumenti.2 3 Pred reformo šolstva sta se uveljavila dva učitelja iz Italije, ki sta se zelo aktivno vključevala v vsakdanje življenje Dubrovnika. Kot rektor dubrovniške šole se omenja zdravnik magister Jacobus iz Ferrare, ki se je ukvarjal tudi s privatnim poučevanjem.24 Se aktivnejši je bil njegov naslednik Georgius Brugnolus iz Mantove. Iz odloka Velikega sveta z dne 29. 1. 1435 zvemo, da je bil Georgius učitelj tistim, ki so se hoteli naučiti trgovsko korespondenco in voditi trgovske knjige in račune.2 5 Zato nas ne sme čuditi, da je bil zelo vešč v trgovskih poslih. Kreditne pogodbe je sklepal z organizatorjem dubrovniške manufakture sukna Petrom Pantello iz Pia- centie.28 V tem obdobju so torej v ospredju predvsem praktične potrebe šolanja v Dubrovniku. Osrednja osebnost in eden od reformatorjev dubrovniškega šolstva je bil itali­ janski humanist Filip de Diversis de Quartigiani iz Lucce. Šolske razmere, ki jih je našel v Dubrovniku, ga niso zadovoljevale. Za višje oblike pouka ni bilo dobrih po­ gojev niti ustreznih prostorov. Dubrovniška vlada mu je skušala pomagati in je na­ šla primerne prostore v zgradbi, kjer je kasneje stala Divona-Sponza. Za višji kurz so bila predvidena na podlagi odloka Velikega sveta iz leta 1435 predavanja iz logike, retorike, gramatike in filozofije. Po zamislih Filipa de Diversisa naj bi bila to prva humanistična šola v Dubrovniku. Pred svojim odhodom iz Dubrovnika je leta 1440 v svojem znamenitem delu »Situs aedificiorum, politiae et laudabilium consuetudi- num inclytae civitatis Ragusii ad ipsius Senatum description izrazil obžalovanje, da ni bil ustvarjen njegov načrt, o povečanju števila učiteljev, tako da se ni mogel po- 2 1 HAD Liber viridis, cap. 459; Vladimir Caldarović, Kulturni lik Dubrovnika u XV stoljeću, Du­ brovnik, god. I I I , br. 1—2, Dubrovnik 1957, str. 14; K. Jireček, Die ragusanische Dichter S. Menčetić, str. 34. 2 2 Ignacij Voje, Privatne poslovne knjige dubrovniäkih trgovcev (XIV. stoletje), Zgodovinski ča­ sopis, letnik XXXIV, zv. 1—2, Ljubljana 1980, str. 77—86. 2 3 J. Perić, Školstvo u starom Dubrovniku, str. 140, 141; Jorjo Tadić, Istorija Dubrovnika do polo­ vine XV veka, Istorijski časopis, knj. XVIII. Beograd 1971, str. 43. . " Payle Sohijević je sklenil leta 1417 z Jakobom iz Ferrare pogodbo, da bo njegova sinova naučil čitati in pisati »literas latinas mercatorum et rursum< tako da bosta znala «scribere debitores et credi- tores mercantiarum ut moriš est mercatorum«. Za poučevanje bo dobil 16 dukatov. HAD Diversa no- tariae, XII, fol. 181; D. Dinić-Knežević, Biblioteka Petra, str. 40. 2 5 K. Jireček, Die ragusanische Dichter S. Menčetić, str. 35. 2 6 HAD Debita notariae XIV, fol. 292', 352, 11. maj 1429 je dobil na kredit 25 dukatov, 3. decembra 1429 pa 300 dukatov. S kreditnimi posli se je ukvarjal tudi skupaj s svojim sinom Galeaçijem (HAD Deb. not. XIV, fol. 297), ki je bil lastnik tkalnice na Pilah in je veliko trgoval z dubrovniškim suknom. Igna­ cij Voje, Kreditna trgovina u srednjovjekovnom Dubrovniku, Sarajevo 1976, str. 303—304; Momčilo Spre­ mio, Dubrovnik i Aragonci (1442—1495), Beograd 1972, str. 166, 167. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 207 svetiti predavanju-samo lepih znanosti, razume se humanističnih.2 7 Skozi de Diver- sisovo šolo je šlo nekaj generacij Dubrovčanov; iz njih se je formiral krog ljubiteljev antike. Poslušali so predmete, ki jih v Dubrovniku prej niso predavali. Takšna struktura dubrovniške mestne šole se je ohranila tudi po odhodu Filipa de Diversisa iz Dubrovnika. Ker je bil de Diversis zaradi raznih poslov, predvsem trgovskih, večkrat odsoten — odhajal je v Benetke — so namesto njega poučevali drugi učitelji.28 V začetku je bil poleg de Diversisa učitelj-gramatik na nižji stopnji magister Georgius Brugnolis iz Mantove. Leta 1437 je za nekaj časa zamenjal de Di­ versisa v njegovi odsotnosti Dubrovčan Andruško Drinkašević. Po odhodu de Di­ versisa pa je bil imenovan za rektorja šole in ostal na tem mestu do smrti leta 1454. Leta 1440, ko je bil odsoten tudi Andruško, sta de Diversisa nadomeščala dva doma­ čina, duhovnika Marin Brajković in Nikola Junčić.2 9 V drugi polovici 15. stoletja, po odhodu Filipa de Diversisa, se v Dubrovniku pojavlja vse več domačih humani­ stov, ki so študirali v Italiji ter pisali književna dela v latinskem jeziku. Nekateri so prevzeli mesto učitelja ali rektorja dubrovniške šole. Poleg zgoraj omenjenih je bil najpomembnejši humanist Elija Lampriddi Crijević (de Zrieva), spoeta laureatus«, ki je bil kar dvakrat rektor dubrovniške šole, od 1497 do 1504 in od 1511 do 1514.30 Med rektorji dubrovniške šole so v drugi polovici 15. stoletja delovali nekateri italijanski humanisti kot Paulus de Gazulis, Urbanus de Licio, Marcus de Reggio, Danielus Clarismondo de Parma (dober poznavalec ne samo latinskega, temveč tudi grškega jezika).3 1 Med Italijani, ki so kot »magister humanitatis« delovali v mestih na vzhodni jadranski obali (Split, Zadar), je v Dubrovniku (od 1477 do 1480) užival posebne simpatije Tideo Acciarini iz Sant'Elpidia a mare. Med njegovimi učenci so bili v Dubrovniku Elija Crijević, Karlo Pucić in Ivan Gundulić, v Splitu pa Marko Marulič.32 Nekateri kancelarji so v Dubrovniku prevzeli mesto učitelja, če se je po­ kazala' potreba. Tako je postal rektor latinske šole Stephanus Fliscus Sonciensis, bivši kancelar.3 3 člani Senata so želeli, da bi se v Dubrovniku začela tudi predavanja iz pravnih znanosti. Ko je bil za rektorja dubrovniške šole izbran leta 1462 Nikola Djončić, je sprejel obvezo, da bo v času praznikov imel po eno predavanje iz kanonskega prava in da bo organiziral čitanje in komentiranje dubrovniškega statuta.3 4 Ko se je v Dubrovniku širil krog učenih ljudi, ki so dobro znali latinski in grški jezik, je rasel tudi interes za knjige, v prvi vrsti za dela klasičnih piscev in huma­ nistov. Pri tem je pomembno vlogo odigrala dubrovniška šola. Dubrovčani so nabav­ ljali najprej rokopisne, kasneje tudi tiskane knjige. Poleg biblioteke, s katero je raz­ polagala de Diversisova šola, so nastajale še biblioteke v frančiškanskem in domini- 2 7 Fihp de Diversis, Opis Dubrovnika (z latinščine prevedel Ivan Božić; uvodna študija »Filip de Diversis i njegovo delo, str. I—VI), Dubrovnik 1973; V. Brunelli (latinski tekst z uvodom in komentar­ jem), Programma dell' I. R. Ginnasio superiore in Zara, XXIII, 1880, str. 3—54; XXIV, 1881, str. 3 48- XXV, 1882, str. 3—36. ' 2 8 Ivan Božić, Dve beležke o Filipu de Diversisu, Zbornik Filozofskog fakulteta, knj. XI-1, Beograd 1970, str. 311—329; ibid., Osservazioni su Filippo de Diversi, Italica Belgradensia, 1, Beograd 1975, str. •u j ' l r ? o î i é ' F i l i P d e Diversis i njegovo delo, str. I I I . Razmere v dubrovniškem šolstvu leta 1440 po prihodu Filipa de Diversisa pojasnjuje kreditna pogodba, sklenjena med prokuratorjem Filipovega na­ slednika dum Andruška Drinkaševića, Nikšom Bogavčićem in dum Ivanom Okruglićem. Nikša Bogavčić se je obvezal 7. aprila v imenu dum Andruška dum Ivanu »pro salario scole eiusdem don Andruschi videlicet pro tempore quo vacabit et reget ipsam scolam docendo scolares ad racionem yperp. 10 singulo mense incipiendo a die 10 martii prox. fut.t (HAD Deb. not. XIX, fol. 159'). Iz pogodbe bi lahko sklepali, da je leta 1440, ko je bil Andruško odsoten, pouk namesto njega prevzel dum Ivan. 3 0 Ignacij Voje, Rapporti culturali interadriatici nell'attività umanistica del raguseo Ilija Crijević, Abruzzo, rivista dell'istituto di studi abruzzesi, Anno XX, n. 1—2, Roma 1982, str. 81—95. 3 1 K. Jirećek, Der ragusanische Dichter S. Menčetić, str. 35, 78. V želji, da dvigne kvaliteto pouka grške in latinske književnosti, je pozval dubrovniški senat leta 1490 iz Firenc Dimitrija Halkokondila, ki je s svojimi predavanji navduševal učence v Peruggi, Paviji in Firencah, vendar se ta načrt ni uresničil. I. Božić, Pojava humanizma, str. 12. 32 K. Jireček, Der ragusanische Dichter S. Menčetić, str. 78; I. Božić, Pojava humanizma, str. 12; P. Kolendić, Marulićev učitelj Tideo Acciarini, Novo doba, Split 25. XII. 1924; F. Lo. Parco, Tideo Accia­ rini, Archivio storico per la Dalmazia, VII, Roma 1929/30. Posle rektorja dubrovniške šole je Tideo Acciarini opravljal med 1477 do 1480. Ze v prvem letu službovanja je sklenil kreditno pogodbo s Teren- tljem de Terentiis, znanim trgovcem iz Pesara. Na kredit je vzel 28 dukatov. HAD Deb. not. XLV, fól. 133', 8. I I I . 1477. 3 3 K. Jireček, Der ragusanische Dichter S. Menčetić, str. 11; I. Božić, Pojava humanizma, str. 12. и I. Božić, n. d., str. 12. 208 I . V O J E : VPLIVI ITALIJE NA ŠOLSTVO kanskem samostanu. Konec 15. stoletja je bilo v Dubrovniku sorazmerno veliko število privatnih bibliotek.35 V testamentih se prav tako vse pogosteje omenjajo knji­ ge, ki so predstavljale veliko dragocenost.36 Poslovni ljudje v-Dubrovniku sicer niso bili pripravljeni vlagati svoj kapital v knjigo, ker bi po njihovem mnenju postal na ta način pasiven, so pa kljub temu vzeli knjige pogosto v zastavo (in pegno), ker so cenili njihovo vrednost. Tudi pri poslovnih trgovskih poslih dubrovniških učiteljev se pogosto omenjajo knjige. Leta 1374 potrjuje Miloj, sin Domagne de Mildrugo, da so mu bile vrnjene vse knjige, ki jih je imel v zastavo pri magistru Johannesu de Bononia, rektorju šole.37 V testa­ mentu omenja dum Johannes leta 1416, da ima pri Aluisio, »maistro dela scola de comuni, v zastavi eno biblijo v vrednosti 30 dukatov in še nekaj drugih knjig.38 Posebej je zanimiva kreditna pogodba, ki jo je sklenil Elija Crijević »poeta laurea­ tile« 13. aprila 1491. Upnik Vuceta de Benalis habitatoris Venetiarum mu je dal na kredit 6 dukatov. Iz pojasnila je razvidno, da je za omenjenih 6 dukatov dobil na kredit tiskane knjige.39 Za pesniško delovanje Elije Crijeviča v Dubrovniku je zelo zanimiva kreditna pogodba, ki jo je' notar registriral 19. 3. 1493. Dolžnik Felix Bruttus se je obvezal, da bo za kredit, ki ga je dobil od Elije Crijevića nudil nasled­ njo uslugo. V roku do velike noči bo prepisal v pergamentno knjigo /»bona carta de Pergameno«/ 70 Crijevićevih pesmi /»carmina septuaginta sua«/ z zlatimi inici- jalami /»cum suis rubricis de littera de auro«/, če dela ne bi v roku opravil, bo vrnil dolg v denarju v višini 10 dukatov. Iz marginalne beležke zvemo, da je dolžnik do konca meseca marca, to se pravi v 18 dneh, opravil svoje rokopisno delo, vredno 10 dukatov.4 0 . ' V nekem obdobju so učitelji tujci, v glavnem Italijani, preko italijanskega učne­ ga jezika vplivali na poudarjanje romanske komponente v dubrovniški družbi. Uče­ nec je moral na nižji stopnji obvladati italijanski poslovni jezik, na višji stopnji pa se je spoznal tudi z latinskim in grškim jezikom in klasično književnostjo. Ta usme­ ritev ni bila značilna samo za dubrovniški patriciat, ampak lahko ugotovimo še po­ sebej določeno naklonjenost do romanske kulture za trgovske rodbine »de popolo«, ki so bile slovanskega porekla. S prevzemanjem te kulture se je simboliziral določen družbeni položaj.41 S stapljanjem slovanskega in romanskega elementa v svojevrstno in za Dubrov­ nik značilno etnično opredelitev, se je rojevala tipična dubrovniška samozavest. Dubrovčan — »Raguseus« — je občutil svojo etnično individualnost tako v odnosu do Benetk in Italije kot v odnosu do slovanskih sosedov v zaledju. Kot primer bi navedel protest, ki so ga Dubrovčani sredi 15. stoletja poslali mestu Barceloni, ki je od nekaterih Dubrovčanov zahtevala iste dajatve kot od Italijanov. V tem dopisu iz 16. 10. 1446 prepričujejo: »Et primo, quod non tantum vobis sed et universi mundi nationibus scitum et manifestum esse credimus, Raguseos non esse Italicos, neque Italiae subpositos, quin immo, tum ex suo idiomate . . ,«42 3 5 Karl Kovač, Über Bücher und Bibliotheken in alten Ragusa, Mitteilungen des k. k. Archivrates, I. Band, Wien 1914, str. 270—275; I. Božić, Pojava humanizma, str. 13; VI. Caldarović, Kulturni lik Du­ brovnika, str. 17. 3 6 Vse do začetka XV. stoletja najdemo podatke o knjigah skoraj izključno v testamentih. Ti doka­ zujejo, da so v X I I I . in XIV. stoletju lastniki knjig predvsem duhovniki, katerim so Dubrovčani v svo­ jih testamentih zapuščali denar za nakup knjig verskega značaja. Podobna je situacija v prvi polovici XV. stoletja. V testamentih duhovnikov se med knjigami najpogosteje omenjajo brevijariji (HAD Testa­ menta XI, fol. 28-28', 34', XV, 79'; Div. cane. XXXII, fol. 168'). Sele v drugi polovici XV. stoletja tudi v testamentih dubrovniških meščanov laikov naletimo na knjige (Testamenta XVIII, fol. 161'—165', 126). Knjige so v tem času imeli v glavnem tujci v službi dubrovniške republike — kancelarji, notarji, učitelji in zdravniki. Najbogatejšo privatno biblioteko je imel verjetno v Dubrovniku zdravnik Peter, sin zna­ nega zdravnika Albertina de Camurata iz Pàdove, ki je deloval v Dubrovniku v začetku XV. stoletja. D. Dinić-Knežević, Biblioteka Petra, str. 41—47. « HAD Div. not. IX, fol. 124' — 18. X. 1374. » HAD Testamenta X, fol. 20—22 — 20. VI. 1418. з» HAD Deb. not. LIV, fol. 21. 4 0 Ibid, LV, fol. 94'. 41 I . Mahnken, Dubrovački patricijat, str. 86, 87, 88; Branislav Neđeljković, Nekoliko podataka o našem jeziku iz arhiva Dubrovačke republike, Istorijski časopis XXIX—XXX, Beograd 1983, str. 101. 42 Jovan Rađonić, Dubrovačka akta i povelje, knj. I, Beograd, str. 493. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 209 čeprav se je romanska kultura zavestno negovala, to kulturno poromanjenje ni bilo tako radikalno, da-se postopoma slovanski element ne bi začel dvigati poleg romanskega. V tistem trenutku, ko je slovanski element zavzel enakopraven položaj poleg romanskega, je imel ta novi slovanski kulturni element v danih okoliščinah večjo življenjsko silo od tradicionalnega romanskega. Prvotno je bil edini književni jezik v Dubrovniku latinski jezik. Ko je italijanski jezik dobil priznanje književnega jezika, je ostal latinski jezik omejen le na nekatera področja javnega življenja (no- tariat-listine, poslovni jezik svetov-zapisniki). Italijanski jezik se je začel v Dubrov­ niku uporabljati predvsem kot trgovski jezik. Italijanski jezik je bil v Dubrovniku jezik, ki so se ga naučili v šoli, ni bil pa pravi materinski jezik, ki so ga govorili v dubrovniških družinah, tudi patricijskih. To je bil slovanski jezik, ki je bil v za­ četku 15. stoletja v glavnem še na stopnji rodbinskega in govornega jezika. V pisni obliki se je omejeval na ćirilske listine in dopise kot produkt posebne ćirilske pi­ sarne,4 3 ki so jih Dubrovčani pošiljali sosednjim slovanskim vladarjem in fevdalcem. Toda tekom 15. stoletja se je slovanski jezik uporabljal v vedno večji meri tudi v javnem življenju. V drugi polovici 15. stoletja je slovanski jezik že prodrl v razprave dubrovniških svetov.44 V sodne zapisnike je od srede 15. stoletja vključeno vedno več slovanskih »verba formalia« in to v latinski pisavi. Prva slovanska glosa, pisana v latinici v Dubrovniku, je iz leta 1430.45 Uvajanje latinice za slovanski jezik pospešuje afirmacijo in priznanje slovanskega jezika kot pisnega jezika in kot knjižnega je­ zika poleg latinskega in italijanskega, čeprav so humanisti (v Dubrovniku je bil njihov najeminentnejši predstavnik Elija Crijević »poeta laureatus«) prezirali ma­ terni jezik in bili kot propagatorji romanstva naklonjeni širjenju latinskega jezika in književnosti, je postal slovanski jezik v Dubrovniku jezik dubrovniške renesanse. V ljudskem jeziku sta pesnila sodobnika Elije Crijevića, Šiško Menčetić in Ivan Gundulić. Za njune slovanske stihe je sam Elija moral priznati, da jima poleg latin­ skih in grških pesmi prinašajo tudi slovanski trajno slavo.48 V tem pogledu je Du­ brovnik zavestno sledil primeru Italije, kjer je »vulgata« že zdavnaj postala jezik književnosti. To smer razvoja potrjuje v Dubrovniku obstoj in delovanje posebne slovanske šole. Ni dokazov, da so se v Dubrovniku že v 13. stoletju učili cirilico, ker za to ni bilo potrebe. Toda že v 14. stoletju je situacija drugačna. Pismenost se je razvila tudi v sosednjih slovanskih državah, v Srbiji in Bosni, kjer je prevladovala pred­ vsem cirilica.47 Zato so morali tudi Dubrovčani obvladati cirilico, če so hoteli uspešno poslovati v zaledju. Jireček meni, da je don Dimitrij, ki se omenja v nekem testa­ mentu leta 1348 kot učitelj, eden izmed domačih učiteljev duhovnikov, pri katerih naj bi se Dubrovčani učili cirilico.48 Učitelji cirilice naj bi verjetno še bili: dominus Zane (1295), Michaç magister scolarum (1372), presbiter Marin Bogojević (1387) in 43 Gregor Cremošnik, Postanak i razvoj srpske ili hrvatske kancelarije u Dubrovniku, Anali histo­ rijskog instituta JAZU, sv. I, Dubrovnik 1952, str. 73—83. 4 4 Dne 5. I I . 1472 so v Svetu naprošenih (Consilium rogatorum) razpravljali o dehatnem jeziku na zasedanjih sveta (protokoli objavljeni: K. Jireček, Die Romanen in den Städten Dalmatines während des Mittelalters, I Bd., Kap. 7, str. 87—93; M. G. Bartolli, Das Dalmatinische Altromanische Sprachreste von Veglia bis Ragusa und ihre Stellung in der Appenino-Balkanischen Romania, I, I I , Schriften der Balkan­ kommission, Linguistische Abt. 4, 5, Wien 1900). Predložen je bil predlog v Svetu naprošenih •• . . nullus arengans possit uti alia lingua, quam Ragusea«. Proti temu predlogu je bil izglasovan sklep z 19 proti 15 glasovi, da je treba ostati pri stari praksi. Iz kasnejših zapisnikov je razvidno, je bil v zvezi s tem pred­ logom napravljen poskus izključitve slovanskega in italijanskega jezika kot debatnih jezikov dubrovniških svetov. Iz tega lahko sklepamo, da sta se oba jezika vse bolj in bolj uveljavljala na zasedanjih svetov, na katerih so prvotno govorili na starodubrovniškem romanskem jeziku. 21. XII. 1472 je prišlo ponovno do razprave o vprašanju debatnega jezika. Jasno je, da so z neko komplicirano uredbo nameravali pre­ prečiti uporabo slovanskega jezika v razpravah svetov. Na istem zasedanju je bil predložen nov predlog, ki je prepovedal uporabo slovanskega jezika na zasedanjih svetov, » . . . de vetando Iinguam sclavam in consiliis ad arengerias«. Tudi ta predlog je bil sprejet z 19 proti 15 glasovom. I. Mahnken, Dubrovački patricijat, str. 54. 4 5 K. Jireček, Der ragusanische Dichter S. Menčetić, str. 54; I. Mahnken, Dubrovački patricijat, str. 88. 4 6 I. Božič. Pojava humanizma, str. 17. 4 7 R. Grujić, Škole i manastiri u srednjevekovnoj Srbiji, Glasnik skopskog naučnog društva, g. 3, Skopje 1927, str. 43—50; Ilić, Srpske škole u doba Nemanjića, Glasnik srpske pravoslavne crkve, 27, Beo- f rad, 1946, str. 178; D. Dinić-Knežević, Prilog poučavanja sveštenstva u srednjevjekovnoj Srbiji, Godišnjak llozofskog fakulteta u Novom Sadu, knj. XI, 1968, str. 51—61; Đunković, Školstvo i prosveta kod Srba u srednjem veku, Beograd 1965; Istorija škola i obrazovanja kod Srba, Beograd 1974. 4 8 K. Jireček, Die Romanen in den Städten Dalmatines, Bd. I I , Wien 1892, str. 11. 210 I- VOJE: VPLIVI ITALIJE NA ŠOLSTVO dominus Andreas Drinchasevich (1426) ,49 Izrecno pa se omenja kot uradni »magister littere sclavice« ali »litterarum sclavicarum« Nicolaus Bulgarus (1390—1392) .M Po­ učeval je tako »pueros« kot tudi »quoscumque de Ragus(io) ab eo volentes ire ad discendum litteras sclavices absque aliquo pachamento«. Dobival je letno plačo v višini 50 perperjev.51 V zvezi s pojavom ćirilske pismenosti v Dubrovniku se zelo zgodaj omenjajo tudi ćirilske knjige, pisane v slovanskem jeziku. V začetku so bile rokopisne knjige, kasneje tudi tiskane. V zapuščinskem inventarju trgovca s suknom Antonija Pribi- salića, ki je bil registriran 25. julija 1496, se omenjajo »quatri libri in schiavo« . ш Zelo interesantna je pogodba med frančiškanom Jakobom Pribilovićem in duhovni­ kom Pavlom Radulićem, ki sta jo sklenila leta 1487 v Dubrovniku. Jakob je zadolžil Pavla, da mu preskrbi »unum librum in uno volumine, in quo est scriptum missale triplici ter, videlicet in gramatica itala seu latina, et in vulgari italo, et in vulgari et littere sclave«, ki ga je videl v rokah prezbiterja Pavla Radončića v Skopju. Za nakup je določil ceno tri in pol dukata.5 3 Zaradi vedno večjih potreb po ćirilskih knjigah v Dubrovniku in v deželah bal­ kanskega zaledja, se je v Dubrovniku začela akcija za ustanovitev ćirilske tiskarne. Pop Pavle Vukašinović se v arhivskih knjigah pogosto omenja z oznako »librarius, libraro5 3 a«. Njemu je v testamentu leta 1502 zapustil pop Luka Radovanović svoje orodje za tiskanje ćirilskih knjig.54 Niso se ohranili podatki, ki bi dokazovali, da bi omenjena popa v Dubrovniku natisnila kakšno knjigo. Resno se je začel ukvarjati z mislijo, da bi ustanovil leta 1514 v Dubrovniku tiskarno z latinskimi, grškimi in cirilskimi črkami slovanski kancelar Pasqualis de Primo. Do realizacije nacrta ni prišlo iz neznanih vzrokov.55 Tudi v drugi polovici 16. stoletja je bilo nekaj poskusov, da bi v Dubrovniku ustanovili tiskarno. Leta 1568 je Ciriaco Gulteruccio iz Ancone vložil prošnjo, da bi smel pripeljati iz Italije dva tiskarja, ki bi v Dubrovniku tiskala neke knjige sv. pisma v srbskem jeziku.56 Čeprav mu je Senat izdal dovoljenje, do realizacije ni prišlo. Vsi ostali poskusi v 16. in 17. stoletju so propadli iz različnih vzrokov. V času protireformacije je dubrovniška vlada iz idejnih motivov prepreče­ vala takšne poskuse. Bili so tudi politični vzroki, pri katerih je določeno vlogo od­ igrala Beneška republika.6 7 Zato ni čudno, da so začeli ustanavljati posamezne tiskarne ćirilskih knjig v Italiji. Pobudniki za tiskanje teh knjig so bili Dubrovčani. Omeniti je treba tiskarno Božidarja Vukovića v Benetkah, kjer so s presledki tiskali ćirilske knjige skoraj vse 4 9 I. Mahnken, Dubrovački patricijat, str. 100—101. 5 0 K. Jireček, Die mittelalterliche Kanzlei der Ragusaner, Archiv für slav. Philologie, Bd XXVI Str. 179. 5 1 Bartoli, Das Dalmatinische Altromanische sprachreste. I, str. 164; Leta 1391 je »Nicolaus magister scolarnm in sclauico filius Dauidi de Dibrino* potrdil, da je prejel v imenu Ratke, hčerke pokojnega Ruska Stepkovića od Paska Stepkovića, strica omenjene Ratke za doto 27 perperjev »et unam posses­ sionem«. (HAD Liber dotium I I , fol. 29). Magistra Nikolaja srečamo tudi v testamentu torbarja Radića leta 1391. Iz teksta je razvidno, da sta Radića oropala neki Peter in Bogoslav ter mu vzela 20 dukatov, poleg druge robe še eno libro svile in nov krzneni plašč. Radić pooblašča Nikolaja iz slovanske šole (»Nicola de la scula schlavonesca . . . dela schula schiava«), da najde omenjene dukate in oropano blago in od tega plača za mašo za dušo Radića. (HAD Testamenta VII, fol. 232' — 31. VII . 1391). 5 2 K. Kovač, Über Bücher und Bibliotheke, str. 271; HAD Div. not. 1468—1469, fol. 194. 5 3 HAD Div. not. 1486—1487, fol. 170. 5 3 a Prezbiter Pavle Vukašinović »librario« se je ukvarjal s kreditno trgovino. Kot upnik se omenja v kreditni pogodbi 13.4.1493. Na kredit je dal 30 perperjev Vukosavu Radonjiću »muratorju« za kate­ rega je iamčil njegov sin Juri j . Kreditna pogodba je bila izdana v zvezi z nekim zidarskim delom. (HAD Debita notariae, LV, fol. 101). Prezbiter Pavel se omenja kot porok (plecius) Radiću Tvrtkoviću iz Srebrenice v več kreditnih pogodbah (ibid, LIX, fol. 75; 129). 5 4 V. Caldarović, Kulturni lik Dubrovnika, str. 18. 5 5 Pasko Primojević (Pasqualis de Primo) je bil slovanski kancelar dubrovniške republike od 1482 do 1527, ko je umri od kuge; VI. Caldarović, n. d. 5 6 N. Gjivanović, Štampari u starom Dubrovniku, Štamparije izvan Dubrovnika, Dubrovački zabav­ nik 1928, str. 52. 5 7 VI. Caldarović, Kulturni lik Dubrovnika, str. 18; K. Jireček, Beiträge zur ragusanischen Literatur­ geschichte, Archiv für slav. Philologie, Bd. XXI, Wien 1899, str. 431; M. Rešetar, Bibliografski prilozi k dubrovačkijem izdanjima XVI vijeka, Grada za povijest književnosti hrvatske, IX, Zagreb 1920, str. 43—63; M. Breyer, Prilozi povijesti dubrovačkog štamparstva, Rešetarov zbornik, Dubrovnik 1931, str. 339— 347; Z. Muljačić, O prvoj dubrovačkoj tiskari, Anali Historijskog instituta JAZU, Dubrovnik IV—V, Du­ brovnik 1956, str. 583—612. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 211 16. stoletje.58 Razen v Benetkah so ćirilske knjige tiskali v 16. stoletju predvsem v raznih tiskarnah v Markah (Ancona, Ascoli-Piceno, Fano, Pesaro in Urbino). Bili so razlogi, da se je prav v teh mestih razvilo v 16. stoletju tiskarstvo. Dejstvo, da do konca 18. stoletja v Dubrovniku ni bilo tiskarne (prva tiskarna šele 1783), je prisililo tiste Dubrovčane, ki so se hoteli posvetiti temu poklicu, da so se izobraževali v Ita­ liji. Bilo je torej razumljivo, da sta v Urbinu delovala od 1588 do 1600 znana tiskarja, brata Bartol in Simun iz Dubrovnika, saj so bili Dubrovčani povezani z Urbinom v zvezi s tiskanjem knjig že prej. 5 9 Konkretne podatke o tiskanju ćirilskih knjig v Italiji in prodaji teh knjig, naj­ demo v več pogodbah iz začetka 16. stoletja. Leta 1510 je sklenil Dubrovčan Frano Micalović pogodbo z znamenitim tiskarjem Girolanom Soncino iz Pescare, da bi tiskal več knjig teološke vsebine v cirilici v srbskem jeziku (»pro officiis Sancte Marie, evangeliis, epistolis et soliloquiis Sancti Augustini stampandis in littera et idiomate serviano«). Stroške tiska naj bi kril Peter Djura Sušić (Petrus Georgii Susich), s katerim je sklenil Frano Micalović 31. 7. 1511 trgovsko družbo. Peter je v družbo vložil 108 dukatov. V tej vsoti je vračunan svinec, ki ga bo nabavil Peter. Knjige naj bi Micalović prodajal v Dubrovniku in v Srbiji in v ta namen odprl trgo­ vino v Dubrovniku.6 0 Ne ve se, iz kakšnih razlogov teh knjig ni tiskal Soncino v Pesaru, pač pa so bile knjige tiskane v tiskarni Zorzi Ruskoni v Benetkah. 18. sep­ tembra 1512 je Frano Micalović z ladjo pripeljal iz Benetk dva zaboja ćirilskih knjig, ki jih je izročil Djuru Sušicu, očetu omenjenega Petra. 6 1 Nadaljnja usoda teh knjig je znana iz tretje pogodbe, ki je bila sklenjena med Djurom in Franom 20. 8. 1513. Frano Micalović, ki je potoval v turške kraje (»ad partes et loca Turchorum«), je prevzel od Djura Sušica petdeset omenjenih knjig (»officia quinquaginta ligata et fornita ex officiis in littera et idiomati serviano, stampatis anno transacto«) z obvezo, da jih razproda in izkupiček izroči Sušicu.62 Peter in njegov oče Djuro Sušić sta se tudi sicer ukvarjala s kreditnimi posli in imela razvejane trgovske stike z raznimi poslovnimi partnerji. Djuro je leta 1507 sklenil z Damijanom Luke Bičićem kreditno pogodbo, v kateri se Damijan obvezuje, da bo na račun dolga izročil »viginti miliarii plombi dulcis«.63 Z ozirom na pogodbo o trgovski družbi, ki jo je njegov sin Peter sklenil leta 1511 s Franom Micalovićem, bi lahko sklepali, da so dubrovniški trgovci s svincem oskrbovali tiskarje v Italiji. Leta 1514 sta se Djuro in njegov sin Peter zadolžila pri znaneta dubrovniškem trgovcu Marinu Fiorii Turcinoviću za 336 du­ katov.64 Leta 1515 pa se je Peter po likvidaciji prejšnjih kreditnih obveznosti /post finem/ zadolžil pri domino Andre Bonbeno d. Petri de Venetiis za 27 dukatov.6 5 Znan je tudi podatek, da so ćirilske knjige za pravoslavne vernike v Srbiji dubrov­ niški trgovci prinašali iz Ancone.66 Kulturno življenje in razvoj v dalmatinskih mestih in Dubrovniku so dobivali v srednjem veku znatne impulze in pobude z Apeninskega polotoka. Pri tem so igrali pomembno vlogo učitelji in profesorji ali pa domači ljudje, ki so se šolali na italijan­ skih univerzah, kjer so prišli v stik s humanističnimi nazori. Toda povsem napačno bi na kulturo v mestih na vzhodni jadranski obali gledali kot na tuj import, kajti pogoji za samostojen razvoj kulture, oplojene s humanizmom, so bili še posebej ugodni prav v Dubrovniku. 5 8 Dj. Sp. Radojtčić, Karakter i glavni momenti iz prošlosti starih srpskih Štamparija (XV—XVII veka), Istorijski zapisi, br. 7—8, Cetinje 1950; J . Badalić, Inkunabule u Narodnoj Republici Hrvatskoj Zagreb 1952, str. 20—21. ' s ' Lavoslav Glesinger, Dva Dubrovčanina tiskara u Urbinu u 16. stoljeću, Anali historijskog insti­ tuta JAZU, sv. VIII—IX, Dubrovnik 1960/61, str. 155—163. 6 0 Mihajlo Dinić, Tri dokumenta o ofičiju štampanom ćirilicom 1512. godine, Istorijski ćasopis, knj II , Beograd 1946, str. 109—114; Prva pogodba — 31. VII. 1511; HAD Div. not. LXXXIX, fol. 126. 6 1 Ibid., Druga pogodba — 18. IX. 1512; HAD Div. not. LXXXX, fol. 95. 6 2 Ibid., Tretja pogodba — 20. VIII . 1513; HAD Deb. not. LXXXX, fol. 54. 61 HAD Deb. not. LXV, fol. 165' - 14. VII. 6 4 Ibid., LXX, fol. 123 — 6. I I . a Ibid., LXXI, fol. 13' - 14. I. 6 6 Bogumil Hrabak, Dubrovački privrednici u Smederevu u doba Osmanlija, Anali zavoda za povi­ jesne znanosti istraživačkog centra JAZU, sv. XVII, Dubrovnik 1979, str. 211. 2 1 2 I. VOJE: VPLIVI ITALIJE NA ŠOLSTVO R i a s s u n t o L'INFLUSSO ITALIANO SULL'ISTRUZIONE E IL CONSEGUENTE SVILUPPO CULTURALE IN DALMAZIA ED A RAGUSA NEL MEDIOEVO Ignacij Voje Nei comuni dalmati medievali e a Ragusa l'istruzione non si sviluppò nella stessa maniera e non diede dappertutto gli stessi risultati. In questo sviluppo distinguiamo più fasi, nondimeno in tutte le epoche l'evoluzione culturale della Vicina Italia ebbe una forte influenza. Dell'istruzione nelle Città dalmate e a Ragusa fino al XIV secolo si occuparono gli istituti religiosi, in particolare i monasteri benedettini. Con lo sviluppo della marineria e del commercio aumentò di pari passo anche la necessità di saper leggere e scrivere. Su questo fatto influirono anche i contatti marit- timo-commerciali con le vicone città italiane. Questa fu una delle cause che portarono all'apertura di scuole nelle città dalmate e a Ragusa, sotto la severa supervisione del comune, a partire dall'inizio del XIV secolo. I maestri, che erano funzionari statali, venivano scelti tra le persone più capaci e soprattutto moralmente piùadatte. La sottomissione della Dalmazia a Venezia nel 1420 rappresentò per lo sviluppo dell'istruzione nelle città dalmate un forte contraccolpo e la fine delle decisioni auto- nome in merito ai maestri. In condizioni molto più favorevoli si sviluppavo l'istruzione nel XV secolo a Ragusa, dove si fece particolarmente sentire l'influsso dell'umanesimo italiano. All'inizio del XV secolo a Ragusa si sentiva una maggiore necessità per l'istruzione dei giovani che avrebbero dovuto acquisire un sapere più vasto e solido. Per questo motivo verso il 1430 nella città si affermò l'idea di una riforma della vechia scuola. Nel 1433 venne scissa della scuola elementare una specie di istruzione media. La personalità di primo piano e uno dei riformatori della scuola di Ragusa fu l'umanista italiano Filippo de Diversis de Quartigiani da Lucca. Per la scuola del Di- versis passarono alcune generazioni di ragusei dalle quali si forno una cerchia di amanti dell'antichità, che ascoltavano delle materie che prima a Ragusa non venivano insegnate. Questa struttura della scuola cittadina si conservò anche dopo la partenza del Diversis. Nella seconda metà del XV secolo, dopo la partenza del Diversis, a Ragusa com- parve un numero sempre maggiore di umanisti nostrani che avevano studiato in Italia e che componevano opere letterarie in latino. Alcunu divennero maestri o rettori della scuola della città. Oltre a quelli già citati, l'umanista più importante fu certamente Elia Lampridii de Zrieva, »poeta laureatus«, per due volte rettore della scuola di Ra- gusa, dal 1497 al 1504 e dal 1511 al 1514. Con l'espandersi della cerchia di persone instruite che conoscevano bene il latino ed il greco, a Ragusa aumentò anche l'interesse per i libri, in primo luogo per le opere dei classici e degli umanistu. Un ruolo importante in questo contesto lo svolse la scuola di Ragusa. I Ragusei si procurarono dapprima manoscritti e più tardi anche libri stampati. In un certo periodo gli insegnanti stranieri, in maggioranza italiani, influirono per mezzo della lingua d'insegnamento sull'affermazione della componente romana nella società ragusea. Con la fusione dell'elemento romano e di quello slavo in uno peculiare ed etnicamente caratteristico, a Ragusa nacque la tipisa coscienza ragisea. Anche se la cultura romana venica coltivata consapevolmente questa romanizzazione culturale non era tanto radicale da impedire una lenta ascesa anche dell'elemento slavo, che quando ottenne una posizione uguale a quello romano, nelle condizioni con- tingenti si trovò ad avere una forza vitale superiore a quello tradizionale romano. La lingua italiana entrò nell'uso a Ragusa soprattutto come linguaggio commerciale. In casa si parlava lo slavo che all'inizio del XV secolo era ancora al livello di lingua familiare e d'uso comune. Tuttavia nel corso del XV secolo la lingua slava entrò sempre più in uso anche nella vita pubblica. Anche se gli umanisti, il cui rappresen- tante più insigne a Ragusa era Elia de Zrieva, il »poeta laureatus-«, disprezzavano la lingua materna e come propagatori della »romancità« erano più propensi alla diffu- sione della lingua e della letteratura latina, lo slavo divenne la lingua del Rinasci- mento raguseo. Questo corso di sviluppo è testimoniato anche dall'esistenza di una scuola slava separata. Si cita particolarmente come »magister littere sclavice« ufficiale Nicolaus Bulgarus (1390—1392). In relazione alla comparsa della scrittura cirillica a Ragusa si nominano già molto presto anche i libri cirillici, scritti 'in lingua slava. In principio si trattava solo di manoscritti, poi anche di libri a stampa. Non deve sembrare strano quindi che singole tipografie cirilliche venissero instituite in Italia. Ne Cinquecento si stampavano libri cirillici, oltre che a Venetia, soprattutto in diverse tipografie marchigiane (ad Ancona, Ascoli Piceno, Fano, Pesaro ed Urbino). ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 . 213-233 213 P e t a r K o r u n i ć JUGOSLAVENSKA IDEOLOGIJA U HRVATSKOJ I SLOVENSKOJ NACIONALNOJ POLITICI I HRVATSKO-SLOVENSKI ODNOSI (1835—1874) Uvodni referat na znanstvenem savjetovanju hrvat­ skih i slovenskih etnologa, Varaždin, 9. 12. 1982. Međusobni politički, gospodarski i kulturni odnosi Hrvata i Slovenaca datiraju od grofova Celjskih, preko turskih ratova, reformacije, seljačkih buna do Napo­ leonovih Ilirskih provincija. Ipak, valja napose istaći historijsko značenje političkih i kulturnih odnosa tih dvaju naroda od 1848, odnosno od ilirskog pokreta dalje. Hrvatski su narodnjaci od ilirskog pokreta dalje u svojoj jugoslavenskoj ideolo­ giji, u jezičnom i književnom (kulturnom, »duhovnom«) te političkom pogledu, podjednako obuhvaćali sve Južne Slavene — od Triglava do Crnog mòra, dakle, i Slovence. Pitanje odnosa prema Slovencima bilo je u hrvatskoj politici od Hrvat- skog narodnog preporoda (posebno od 1848. do 1918.) veoma aktuelno.1 Pa ipak, hrvatska je historiografija gotovo u potpunosti zanemarila hrvatsko- slovenske odnose u XIX stoljeću. Štoviše, ocijenila je da u šezdesetim godinama XIX stoljeća, za razliku prema Srbima, »pitanje odnosa prema Slovencima« u hrvat­ skoj politici nije »bilo toliko politički aktuelno«.2 A upravo tada, motivirani poli­ tičkim razlozima, hrvatski i slovenski narodnjaci političari uspostavili su bliske odnose i položili temelj njihovu daljem zbližavanju. S druge strane, zanemarujući historijsko značenje ilirskog pokreta, slovenska je historiografija vidjela u širenju ilirizma u Slovenaca opasnost za konstituiranje slovenske nacionalne posebnosti. A nepoznavajući jugoslavensku ideologiju u Hrvata, i uspješnu suradnju koja je uspostavljena između hrvatskih i slovenskih narodnjaka za revolucije 1848-1849. i nakon sloma neoapsolutizma, slovenski su historičari oci­ jenili da je, ne samo u pristaša Stranke prava, nego također u hrvatske Narodne stranke sve do potkraj 1870. postojao »negativni odnos do slovenske narodne samo­ bitnosti«. Slovenske je narodnjake, prema tom mišljenju, odbijala od hrvatskih narodnjaka njihova hegemonistička i pijemontska težnja. Uz to, netočno je također gledište historičara da su slovensko-hrvatski odnosi potkraj 1870. bili samo kratko­ trajna i prolazna »epizoda«. I da, u stvari, hrvatska Narodna stranka ni prije niti poslije 1870. nije znala što-bi sa Slovenijom.3 Još manje je točna ocjena iznesena u srpskoj historiografiji, prema kojoj je upravo ta Strossmayerova stranka, »uz pomoć jugoslovenskog imena i jugoslovenske politike, radila na ostvarenju velikohrvatske ideje, na brisanju srpskog imena •Usp. P. K o r u n i ć , Prilog poznavanju hrvatsko-slovenskih političkih odnosa 1848, H i s t o r i j ­ s k i z b o r n i k (dalje: HZ) XXXI—XXXII, Zagreb 1978—1979, 165-94; i s t i , Jugoslavenska ideja u hrvatskoj i slovenskoj politici za revolucije 1848—1849, Radovi vol. 14, Instituta za hrvatsku povijest (dalje: Radovi Ш Р ) , Zagreb 1981, 91—228; i s t i , Jugoslavenska ideja џ hrvatskoj politici 1866—1868, Zbornik vol. 11, Zavoda za povijesne znanosti JAZU (dalje: Zbornik JAZU), Zagreb 1981, 1—107; i s t i . Prilog poznavanju jugoslavenske ideje u hrvatskoj politici 1866—1874, časopis za suvremenu povijest (dalje: CSP) I I I , Zagreb 1980, 57—83; i s t i , O nekim problemima slovenske politike 1866, Zgodovinski časopis (dalje: ZC) 3, Ljubljana 1980, 327-48; i s t i , Hrvatsko-slovenski politički odnosi 1848—1874. (Ju­ goslavenska ideologija u hrvatskoj i slovenskoj politici), doktorska disertacija, Zagreb 1982, i knjiga pod istim naslovom u tisku. 2 J . S i d a k , M. G r o s s , I. K a r a m a n i D. S e p i ć , Povijest hrvatskog naroda g. 1860—1914, Zagreb 1968, 37. 3 Usp. F. P e t r e , Poizkus ilirizma pri Slovencih, Ljubljana 1939; I. P r i j a t e 1 j , Slovenska kul- turnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, knj. I—V, Ljubljana 1955—1966; F. Z w i t t e r , Nekaj problemov okrog jugoslovanskega kongresa v Ljubljani leta 1870, ZC XVI, 1962, 145-70; D. K e r m a v- n e r, Se nekaj gradiva o ljubljanskem kongresu leta 1870, ZC XVII, 1963, 155-70; i s t i , Se iz predzgo- dovine jugoslovanskega kongresa v Ljubljani decembra 1870, ZC XIX—XX, 1965—1966, 319-54. 214 P. KORUNIC: JUGOSLAVENSKA IDEOLOGIJA (1835-1874) u Hrvatskoj i na postepenom pohrvaćivanju Srba.«4 Ta protivurječnost o ocjeni hi­ storijskog značenja jugoslavizma u Hrvata, još više je produbljena oprečnim mišlje­ njem o tobožnjem neskladu između jugoslavenske ideologije i konkretne političke djelatnosti u hrvatskih narodnjaka. Jugoslavenska jezična i književna (kulturna) koncepcija, nazočna u Hrvatskom narodnom preporodu, tako zvanom ilirskom pokretu, i zatim jugoslavenska nadna­ cionalna ideologija, koja se postepeno razvijala nakon Preporoda, izuzetno su važne u hrvatskoj povijesti. Jugoslavenska je ideologija u Hrvata imala višestruku dru­ štvenu funkciju: poticala je hrvatsku inteligenciju na svestranu kulturnu i poli­ tičku djelatnost. Jugoslavenska je nadnacionalna ideologija, povezujući na različite načine hrvatstvo (kao nacionalnu posebnost) s jugoslavizmom (kao nadnacionalnom kategorijom), odigrala odlučnu ulogu u konstituiranju hrvatske nacije i, napokon, polagala temelj jugoslavenskoj federativnoj državi. Jugoslavenstvo je imalo važnu ulogu u društvenom, političkom i kulturnom životu hrvatskog naroda. O historijskoj važnosti i vrijednosti jugoslavizma u hrvatskoj nacionalnoj politici, dakle, jedva da može biti spora. Pa ipak, u ocjenjivanju jugoslavenske ideologije u hrvatskoj politici — posebno u odnosu jugoslavenstva prema: hrvatskoj, slovenskoj i srpskoj nacionalnoj posebnosti — kao i u pristupu njenu proučavanju, ukorijenila su se shvaćanja (u hrvatskoj, slovenskoj i srpskoj historiografiji) koja se ne mogu održati. Od starijih koncepcija o »jugoslavenskoj ideji« u Hrvata, najviše je na predodžbe mnogih utjecala ona koju su utemeljili D. Surmin, F. Sišić i V. Bogdanov.5 Njihova je zajednička značajka zanemarivanje društvene, gospodarske i kulturne podloge u jugoslavenskoj ideologiji. Zatim, polazeći od romantičarskog pristupa povijesti kao zbiru istaknutih ličnosti, idealiziranje osobnog udjela »pokretačkih ličnosti«, te, napokon, precjenjivanje južnoslavenskog aspekta u hrvatskoj politici i, kao su­ protnost toj širini, isticanje hrvatsko-srpske komponente u jugoslavenskoj ideologiji. Njihova nebriga za austroslavističko-federalistički aspekt jugoslavenske koncepcije, utjecala je na zanemarivanje istraživanja i spoznaje hrvatsko-slovenskih političnih i kulturnih odnosa. Razumije se da takav pristup nije dopuštao pogled na cjelinu problema, niti spoznaju geneze jugoslavenske ideologije. Tradicionalno shvaćanje o »jugoslavenskoj ideji«, donedavno vladajuće u histo­ riografiji, svojim je pristupom njezinoj spoznaji opteretilo pogled na historijsko zna­ čenje i vrijednost jugoslavenske ideologije, koja je u zbilja imala znatno složeniju ideološku strukturu i društvenu funkciju od dosadašnjeg pojednostavljenog prikaza. A nepoznavanje geneze i strukture jugoslavenske ideologije, izazvalo je sve do danas u hrvatskoj, slovenskoj i srpskoj široj kulturnoj javnosti u biti negativni odnos prema vrijednosti i historijskom značenju jugoslavizma u Hrvata. J. Sidak je, međutim, svojim radovima o »jugoslavenskoj ideji« udario osnovne temelje kritičkom proučavanju jugoslavenske ideologije.6 Iako je, u težnji da prouči mnoge složene probleme o jugoslavenstu u hrvatskoj politici, težište položio po­ glavito na političku problematiku, ipak je u njegovim pomno pisanim raspravama uočljivo širenje istraživačkih područja: od kulturne do gospodarske i društvene pro­ blematike. Pa ipak, osim problematike jugoslavizma za ilirizma, kome je posvetio * V. Krestić u knjizi: Istorija srpskog naroda, peta knjiga, drugi tom, Beograd 1981, 144; V. K r e- s t i ć, Srpsko-hrvatski odnosi i jugoslovenska ideja, Beograd 1983, 157. 5 Usp. Đ. S u r m i n , Hrvatski preporod I — I I , Zagreb 1903—1904; F. S i š i ć , Jugoslovenska misao, istorija ideje jugoslovenskog narodnog ujedinjenja i oslobođenja od 1790—1918, Beograd 1937; V. B o g d a n o v, .Hrvatska ljevica u godinama revolucije 1848—1849, Zagreb 1949; isti, Društvene i političke borbe u Hrvatskoj 1848—1849, Zagreb 1949; i s t i , Historijska uloga društvenih klasa u rješenju južnoslavenskog nacionalnog pitanja, Sarajevo 1956; i s t i , Historija političkih stranaka u Hrvatskoj, Zagreb 1958. « J. S i d a k, Jugoslavenska ideja u ilirskom pokretu, u knjizi: Studije iz hrvatske povijesti XIX stoljeća, Zagreb 1973, 113-24; i s t i , Jugoslavenska ideja u hrvatskoj politici do I svjetskog rata, n. dj„ 65—84; i s t i , Prilog razvoju jugoslavenske ideje do I svjetskog rata, n. dj., 45—65; i s t i , Studije iz hrvat­ ske povijesti za revolucije 1848—1849, Zagreb 1979; i s t i , Prilozi hrvatskoj povijesti za revolucije 1848, Radovi IHP vol. 9, 1976, 43-92. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 • 3 215 poglavitu pažnju, Sidak je u svojim raspravama »jugoslavensku ideju« od 1848. do prvog svjetskog rata prikazao veoma fragmentarno, ne ulazeći temeljito u istraži­ vanja. Dalji korak hrvatske historiografije u proučavanju jugoslavenske ideologije, koji svjedoči ne samo o višedesetljenoj tradiciji nego i o njezinom metodološkom razvoju, učinili su M. Gross i N. Stančić.7 Polazeći od gledišta da je »jugoslavenska ideologija bila hrvatska nacionalnointegracijska ideologija«, da je, dakle, »na razli­ čite načine povezivala hrvatstvo i jugoslavenstvo i bitno doprinosila konstituiranju hrvatske nacije« — M. Gross je istakla da je jugoslavizam u Hrvata nesumnjivo bio »nadnacionalna ideologija«. Pa ipak, i radovi potonjih historičara dodirivali su se s tradicionalnom histo­ riografijom. I oni su idealizirali osobni udjel »pokretačkih ličnosti« — Gaja, Račkog i Strossmayera, dok su se u proučavanju jugoslavizma u Hrvata također ograničili na hrvatsko-srpsku problematiku. A nije uspio ni njihov pokušaj sinteze (veoma fragmentarne) jugoslavenske ideologije, pošto su iz tradicionalne historiografije preuzeli mnoge netočnosti, i jer ne postoje još ni najosnovniji temeljni istraživački radovi za bilo kakvu sintezu jugoslavenske ideologije u Hrvata. Dakle, valja istaći veliku suprotnost između kvantiteta dosadašnje historiografije i našeg stvarnog znanja o historijskom, društvenom, gospodarskom i kulturnom zna­ čenju i vrijednosti jugoslavenske ideologije u Hrvata. Jer, iako postoji obimna lite­ ratura o jugoslavizmu u hrvatskoj politici, koja se isključivo iscrpljivala proučava­ njem hrvatsko-srpskih odnosa, ipak je ta problematika tek na početku svog istra­ živačkog puta. Pa ne samo da se zanemarilo hrvatsko-slovenske odnose, nego se ni hrvatsko-srpske nije, uza sve vrijedne priloge, postavilo još uvijek u čitavoj širini. II U slovenskoj pak historiografiji, slovensko-hrvatski odnosi promatrani su po­ glavito kroz problematiku »ilirskih težnji« u Slovenaca. Književni su historičari, s razlogom, najviše proučavali odnose između Slovenaca i Hrvata. Ali su u tu pro­ blematiku unijeli mnogo nesporazuma, koji su utjecali na stav slovenske historiogra­ fije u kojem se ističe da je hrvatska Narodna stranka težila pohrvaćivanju Slovenaca. Od starijih koncepcija o značenju ilirizma u Slovenaca, najviše je utjecala na slovensku historiografiju i na predodžbe šire kulturne javnosti do danas ona koju su utemeljili I. Prijatelj i F.Petre. 8 Njihova je zajednička značajka nebriga za hi­ storijsku i društvenu podlogu ilirskog pokreta, apsolutiziranje idejnih utjecaja evrop­ skog zapada i napose učenja Slovaka J. Kollära, te potejenjivanje historijskog zna­ čenja i vrijednosti ilirizma u Slovenaca. Prema njihovu gledištu, ilirizam je sadržavao koncepciju, nastalu pod utjecajem učenja sveslavenskog ideologa J. Kollära, o postojanju samo četiri slavenska jezika i naroda — ruskog, poljskog, češkog i »ilirskog«. Svi manji narodi, bez svoje bu­ dućnosti, trebalo bi da se odreknu svoje nacionalne individualnosti i vlastitog knji­ ževnog jezika. Smatrajući, s pravom, slovenski jezik osnovnim zalogom posebne slovenske nacionalne individualnosti, slovenska je historiografija, sve do danas, oci­ jenila da je takva ilirska ideologija dovodila u opasnost konstituiranje slovenskog nacionalnog bića. Slovenskim književnim historičarima i povjesničarima zajedničko je to da u ilirskom pokretu vide poglavitno filološku pojavu, da značenje ilirizma u Slove- 7 Usp. M. G r o s s , »Ideja jugoslovjenstva« Franje Račkoga u razdoblju njezine formulacije (1860— 1862), HZ XXIX—XXX, 1976—1977, 331-45; i s t a , O ideološkom sustavu Franje Račkoga, Zbornik JAZU vol. 9, 1979, 5—33; i s t a , Zur Frage der jugoslawischen Ideologie bei den Kroaten, u: A. Wandruszka, R. G. Plaschka und A. M. Drabek, ur. Die Donaumonarchie und die südslawische Frage von 1848 bis 1918, Wien 1978, 19—38; i s t a , Nacionalno-integracijske ideologije u Hrvata od kraja ilirizma do stvaranja Jugoslavije, u knjizi: Društveni razvoj u Hrvatskoj od 16. do početka 20. stoljeća, Zagreb 1981, 283—306; N. S t a n č i ć , Hrvatska nacionalna ideologija preporodnog pokreta u Dalmaciji (Mihovil Pavlinović i njegov krug do 1869), Zagreb 1980. * I. P r i j a t e l j , Duševni profil slovenskih preporoditeljev, Ljubljana 1935; i s t i , Slovenska kul- turnopolitična in slovstvena zgodovina, n. dj., knj. I — I I I ; Petre, Poizkus ilirizma pri Slovencih, n. dj. 216 P. KORUNIC: JUGOSLAVENSKA IDEOLOGIJA (1835-1874) naca ocjenjuju po njegovim »geslima«, koja su ilirci tobože prihvatili od Kollâra kao ideologiju nepromjenljivu za sva vremena; da ilirsku ideologiju, stoga, ne dovode u vezu s društvenim, političkim i kulturnim stanjem u Hrvata i da ne posmatraju njenu genezu. A time, dakle, da zanemaruju stvarno historijsko značenje ilirizma uopće, a napose u Slovenaca. - Međutim, ocijenjući »gesla« iliraca prma njihovu historijskom značenju, mo­ ramo zaključiti da ilirski pokret nije ostvario jezičnoga i književnog zajedništva Južnih Slavena, pa čak ni između Hrvata i Srba, što je poznato. Nadalje, hrvatski ilirci nisu uveli štokavštinu u hrvatsku književnost, jer se radilo samo o izboru između dva postojeća pismena jezika u Hrvata — između novoštokavskog i kajkav­ skog, koja su oba bila u procesu standardizacije. Ilirci nisu uveli ni jedinstven hrvat­ ski pravopis, jer njegovo jedinstvo nije postignuto sve do kraja XIX stoljeća. Ali su, naprotiv, uredili jedinstvenu grafiju, koju su prihvatili i Slovenci. Dakle, ilirski pokret nije ostvario južnoslavensko jezično i književno jedinstvo. A još manje je mogao postići političko i državno jedinstvo Južnih Slavena, pošto za »politički ili- rizam« — pojam koji slovenska i 'hrvatska historiografija nepotrebno unose u tu problematiku — nije postojala objektivna realna društvena, gospodarska i politička podloga. A te su činjenice ilirci bili svjesni. Pa ipak, neosporno je da je ilirski pokret, koji je po svom historijskom zna­ čenju poglavito bio Hrvatski narodni preporod, već u samom početku istakao koncep­ ciju o jezičnom i etničkom srodstvu Južnih Slavena, koja se nametala kao otpor protiv mađarskog nacionalizma. Ali ta koncepcija nije nastala pod isključivim utje­ cajem ideologa »slavenske uzajamnosti« J. Kollâra, već je ona nastavila tradiciju koja je ponikla i dalje se trajno razvijala u hrvatskoj sredini. Koncepcija o jezičnom i etničkom srodstvu Južnih Slavena, uz pretpostavku o tobožnjem slavenstvu antiknih Ilira, utjecala je na proširenje ilirskog imena, nesumnjivo kao zajedničkog »pre­ zimena«, i isticanje ideje »ilirske narodnosti« za sve njih. Iako je ta koncepcija u sebi sadržavala teoretsku pretpostavku jedne nacionalno- unitarističke ideje, pa iako ilircima u početku nisu bili posve jasni nacionalni odnosi u Južnih Slavena, a sveslavenska ideologija i slavistička nauka su u taj problem unijele još više nejasnoće, ipak su hrvatski narodnjaci već početkom četrdesetih godina bili svjesni činjenice o postojanju tri »rodoslovna« ili »genetička« a zapravo nacionalna imena — hrvatskog, slovenskog i srpskog.8" Lj.Gaj je pak krajem 1839. zaključilo da »Srb neće nikad biti Hrvat ili Kranjac (Slovenac; P. K.), a ova dvojica kad nisu, ne mogu nipošto biti Srbiji.«9 Isto gledište iznio je D.Rakovac 1842. u jed­ nom od najvažnijih programatskih spisa iliraca. Na pitanje koje ime Južni Slaveni treba da prihvate kao zajedničko »prezime«, unutar kojeg bi i dalje zadržali svoje narodne (»plemenske«) posebnosti, Rakovac je odgovorio: »Imena narodah i jezika nesmiju i nemogu se na pamet izmišljati. Najveće pravo na obćenitost naimeno- •• Štoviše, već na samom početku ilirskog pokreta, Lj. Gaj je opsegom pojma Južni Slaveni (i .Iliri«) obuhvatio tr i »genetička« naroda: Hrvate, Slovence i Srbe. U proglasu za Ilirske Novine i Danicu Ilirsku za 1836, Lj. Gaj je najprije spomenuo po­ krajine »Velike Ilirije« (»Korušku, Goricu, Istriu, Kranjsku, Štajersku, Horvatsku, Slavoniu, Dalmaciu, Dubrovnik, Bosnu, Cernugoru, Hercegovinu, Serbiu, Bulgariu i dolnju Ugersku«) — a zatim je iz tih pokrajinskih naziva, u okviru »svih Ilira« ili »južnih Slavjana«, izdvojio tri »genetička« (a zapravo nacionalna) imena: hrvatsko, slovensko i srpsko (»Ovdije ćemo saznati svih Ilirov to jest južnih Slavjanov: Serbljev, Horvatov i Slovencev starinsko življenje ( . . . )«) . Danica Horvatska, Slavonska i Dalmatinska 48, 5. prosinca 1835, 292. U pogledu »genetičkog« (tj. nacionalnog) određenja pojedinih jugoslavenskih naroda, još je precizniji Gaj bio u spisu »Naš narod« (Danica Horvatska, Slavonska 1 Dalmatinska 34, 29. kolovoza 1835, 234-36). U njemu je u okviru »Velike Ilirije« (unutar »lirskog koljena« slavenskog naroda — dakle, u Južnih Slavena) i iz mnoštva pokrajinskih naziva izdvojio slijedeća »genetička« naroda: Slovence, Srbe, Crnogorce, Bosance, Bugare — dok je Hrvate razdijelio na pokrajinska imena: »Horvate«, Slavonce i Dalmatince. Pa ipak, Gaj je tada, kâo i mnogi narodnjaci, Hrvate na njihovu čitavom etničkom prostoru obuhvatio hrvatskim nacionalnim imenom. Pr i tom valja posebno naglasiti da je Slovence također obu­ hvatio njihovim nacionalnim imenom na čitavom etničkom području: »Slovenci (Vindi) stanuju u dol- njoj Štajerskoj, u Kranjskoj, Koruškoj iliti Gorotanskoj, u jednoj strani Istrie, na Laško-Goričkom, dalje u zapadnoj Vugerskoj u Zeleznoj stolici okol Mure i Râbe; brojem skupa 1, 240.000 rimskog vijero- zakona; zvan nekoliko samo Protestantov.« U tom opsegu Slovenci će biti obuhvaćeni tek za revolucije 1848. u prvom slovenskom nacional­ nom i političkom programu Zedlnjenje Slovenije, koji su zastupali poglavito bivši slovenski ilirci. 9 Danica Ilirska br. 47, proglas od 23. studenog 1839. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 217 vanja za naš jezik i literaturu imala bi (. . .) imena: hèrvatsko, sèrbsko, slovensko. Ova tri imena jesu rodoslovna u jugozapadnoj Slavii, kao imena trih glavnih granah naroda jugozapadno-slavenskoga. Nu znamo, .da brat bratova gospodstva netèrpi, i izkustvo nas uči, da.Hèrvat sèrbsko ili slovensko, Sèrbljin hèrvatsko ili slovensko, Slovenac hèrvatsko ili sèrbsko ime nikad primiti neće. Pa da bi ga i primio, ne bi li se time još i veća smutnja porodila. Ime nariječja podiglo bi se na jedanput na čast imena od jezika. (. . .) Ako dakle u istinu želimo, da se svi jugozapadni Slaveni duševno sjedinimo po jeziku i literaturi pod obćim naimenovanjem, neostaje nam ino, nego da prigèrlimo ime ilirsko. (.. .)«10 Upotrebu, dakle, ilirskog naziva kao »prezimena« za sve Južne Slavene, i Gaj je opravdao riječima: »Namijera naša nije posebna imena ukinuti, nego ih samo pod s k u p n i m narodnim imenom sjediniti, jer su sa svakim posebnim imenom skopčani posebni događaji, koji sakupljeni čine dogodovštinu obćenite narodnosti ilirske.«11 Isto gledište zastupali su i drugi istaknuti hrvatski narodnjaci. A Lj.Gaj je, ocjenjujući kasnije ilirsku ideologiju, početkom 1864. pisao: »Ime ilirsko nije nikada na to išlo, da zavadi Sèrbe i Hèrvate, ili da se jedni ili drugi odreknu svoga plemenskoga (narodnog; P.K.) imena, već da cieli jug t . j . Slovence, Hèrvate, Sèrbe i Bugare skopča u jedno cielo pred svietom tako, da svaki za sebe ipak bude svoj sa svojom posebnom poviesti i osebinami.«12 Prema tome, naziv »Ilir« trebalo je da bude »prezime« za sve Južne Slavene, unutar kojeg bi se i dalje sačuvala posebna narodna imena (hrvatsko, slovensko, srpsko i bugarsko). Pa, po B.Suleku, »ime Ilir ni najmanje nije na uštrb« posebnim »rodoslovnim« ili »genetičkim« imenima, zapravo nacionalnim posebnostima.13 A po­ što su smatrali da je ilirizam poglavito kulturni pokret, hrvatski su narodnjaci javno odbacili bilo kakvu pomisao o »političkom ilirizmu« — pomisao da se u tadašnjim uvjetima može govoriti o političkom i državnom sjedinjenju Južnih Slavena.14 Pa ipak, grof J. Draskovic je 1832. u brošuri »Disertacija«, programatskom spisu koji je prethodio ilirskom pokretu, zahtjev za ponovno osnivanje hrvatske države na čitavom etničkom području, povezao s osnivanjem nezavisne države sastavljene iz et­ ničkog područja Južnih Slavena. Polazeći od načela narodnosti i u ime jezičke srod­ nosti, Draskovic je — prešavši uži hrvatski državnopravni okvir koji su dopuštala nje­ gova »iuramunicipalia« —savjetovao hrvatskim i slavonskim »poklisarima« da u Beču kod kralja traže da su s njegovim dopuštenjem (»z milostjum višnjum kraljev«) slo­ venske pokrajine (»Ilirium sadašnji«: Koruška, Kranjska, Štajerska i Primorska) sjedine (»združe«) s hrvatskim pokrajinama u jedinstvenu državnu zajednicu — u »kraljevstvo Iliričko«. Tom jedinstvenom državnom tijelu, s vremenom bi se pri­ družile Bosna i Hercegovina, koje bi s »kraljevstvom Iliričkim« tvorili »Iliriju ve­ liku«.15 Pošto, međutim, Draskovic ne pomišlja na raskid državnopravne zajednice s Ugarskom, nije jasno kako je zamišljao osnivanje »Ilirije velike«, jer su unutrašnji i vanjskopolitički odnosi takvu mogućnost isključivali. Svjesni tih poteškoća, hrvatski narodnjaci sve do revolucije 1848. nisu tražili državno sjedinjenje hrvatskih i slo­ venskih pokrajina. Jugoslavenska ideologija ilirskog pokreta sve do 1848, kada ona prelazi u višu fazu razvoja, bila je isključivo kulturnog značenja. 1 0 D. R a k o v a c , Mali katekizam za velike ljude, Zagreb 1842, 16—17 » Danica Ilirska br. 47, proglas od 23. studenog 1839. 12 Narodne novine 15, 20. siječnja 1864, 59. 13 B. S u 1 e k, Sta namijeravaju Iliri? Beograd 1844, 106—107. 14 U ime Narodne stranke, Lj. V u k o t i n o v i ć (Ilirisam i Kroatisam, Kolo, knj. I I , Zagreb 1842 109—110) izjavio je »da ni jedan Ilir o llrismu političkom ništa neznade«, i da je »ilirismus dakle u smislu političkim niSta«. Naprotiv, .kroatisam s druge strane je život naä politički. Kroatisam je zaštita, pod kojom mi radimo. U smislu konštitucionalnom svi smo Horvati. To smo od nijegda bili, i to ćemo ostati • Prema tome, zaključio je 1844. B. S u 1 e k (Sta namijeravaju Iliri?, 133-34) »ime 'Iliria' u obće može se samo u književnom jeziku upotrijebiti, t. j . može se samo kazati, da se one pokrajine ovako zovu, gdije se ilirski govori, u političkom smislu to ime na ovaj način upotrijebljavati bila bi prava ludost, jer Iliri ukupno neimaju jedno Vladanje, nu radi toga mogu se oni ljubiti. — U političkom smislu mora se uvijek dodati tako rekuć prezime I 1 i r i e. — Jer se ' I l i r i j a V e l i k a ' u tri 11 i r i e dieli. — 1. Iliria austrianska (slovenske pokrajine, Dalmacija i Istra; P. K.). — 2. Iliria ugarska (Hrvatska, Slavonija i Vojvodina; P. K.). — 3. Iliria turska.« 15 Usp. F. F a n e e v, Uvod u dokumente za naše podrijetlo hrvatskoga preporoda (1790—1832), Građa za povijest hrvatske književnosti, knj. XII, Zagreb 1933. 218 P- KORUNIC: JUGOSLAVENSKA IDEOLOGIJA (1835—1874) Prema tome, u ideologiji iliraca nije bilo nikakve težnje za hegemonijom nad Slovencima. A niti je točna tvrdnja, koju i danas zastupa slovenska historiografija, da su hrvatski ilirci težili pohrvaćivanju Slovenaca. Slovenski narodnjaci (»narodni buditelji«), poglavito iz najugroženijih pokrajina (Koruške i Štajerske, a dijelom i u Kranjskoj), prihvatili su u početku ilirsku jezičnu i književnu koncepciju. Ipak, budući da se zamisli pristaša ilirske ideologije u Slovenaca nisu ostvarile, pošto su u odnosu na jezične koncepcije hrvatskih iliraca bile različite, slovenski su »na­ rodni buditelji« već početkom četrtedesetih godina počeli napuštati jezičnu i knji­ ževnu koncepciju ilirizma, te su prihvatili slovensku nacionalnu svijest. Jer, većina pristaša ilirizma u Slovenaca, jugoslovensku je orijentaciju vidjela u stvaranju umjetnog književnog jezika: trebalo je da mješavina hrvatskog i slovenskog jezika postane »ilirski jezik«, koji bi udario temelje slovensko-hrvatskom jedinstvu. Tu su romantičarsku ideju do 1848. napustili gotovo svi slovenski ilirci, a odbacio ju je i historijski razvoj. Kao što su Hrvati (polazeći od vlastite književne tradicije) iza­ brali štokavštinu za književni jezik, tako je u Slovenaca, gradeći svjesno na tradiciji slovenskog jezika, Prešern udario temelje slovenskom književnom jeziku. Ilirizmu su uglavnom ostali vjerni S. Vraz, I. Macun, R. Razlag i F. Muršič. Time se je, dakle, već prije revolucionarne 1848. jezička koncepcija ilirizma pokazala u zbilju nerealnom. Jer, iako se narodni preporod u Slovenaca odvijao sporije od hrvatskog, ipak su »slovenski buditelji«, nastavljajući svjesno književnu tradiciju slovenske reformacije i Vodnikova kruga u doba francuske vladavine, usvajali slovenski književni jezik i slovensku nacionalnu svijest, a time napuštali ilirizam. Ilirizmu se, osim toga, suprotstavila snažna pjesnička ličnost F. Prešerna, koji je zauvijek osigurao slovenskom jeziku njegovo mjesto u književnosti. A u istom je smeju »slovnske buditelje« upućivao filološki rad J. Kopitarja. Pa ipak, neosporno je da je ilirizam u Slovenaca također obrzao dalji razvoj slovenske nacionalne svijesti. Prema tome, ocjenjujući historijsko značenje i dru­ štvenu ulogu ilirskog pokreta, istakli bismo da je ilirizam u Slovenaca: 1. urbzao razvoj slovenske nacionalne svijesti; 2. dao im jedinstvenu grafiju, nazvanu po Lj. Gaju »gajicom« i 3. usadio svijest o državnom sjedinjenju ujedinjene Slovenije s ujedinjenom Hrvatskom i preko nje s drugim Južnim Slavenima. Dokaz za to na­ lazimo u tome, što su za revolucije 1848. upravo bivši ilirci (slovenski narodnjaci) bili glavni nosioci prvog slovenskog nacionalnog i političkog programa Zedinjene Slovenije. A samo je u njihovoj sredini nastao zahtjev za državno sjedinjenje Slo­ venije s Hrvatskom. Time je ilirizam u Slovenaca također imao važnu historijsku ulogu. Ne treba mu ništa dodavati, ali ni oduzimati. III Revolucionarna 1848. važno je razmeđe u povijesti odnosa između Hrvata i Slo­ venaca. Tada je prvi put izražena obostrana želja o stupanju u jugoslavensku držav­ nu federativnu zajednicu, a u određenju tog saveza polazilo se, na temelju narodnog prava, od poštovanja nacionalne i .političke individualnosti u tih dvaju naroda. Uza sve stanovite ideološke razlike, kolebanja i uzmake — u čemu su vidljivi dru­ štveni, socijalni i politički odrazi životne sredine — jugoslavizam je za revolucije 1848. u Hrvata i u Slovenaca, kao politička i historijska-kategorija, izraz nadna­ cionalne koncepcije, kojoj je austroslavistička i federalistička politika odredila opseg, a načelo prirodnog i narodnog prava sadržaj. Jer, polazeći od austroslavizma kao jedino moguće politike, u Slovenaca je zahtjev za sjedinjenje Slovenije s Hrvat­ skom bio sastavni dio političkog programa Zedinjenje Slovenije, ne izvan i mimo tog programa. A u Hrvata je, analogno tome. jugoslavenska koncepcija samo sa­ stavni dio hrvatske nacionalne politike.16 16 Usp. Korunić, Jugoslavenska ideja u hrvatskoj i slovenskoj politici za revolucije 1848—1849, n. dj.; i s t i , Hrvatsko-slovenski politički odnosi 1848—1874, n. dj. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 • 1983 . 3 2 1 9 Ideološke preduvjete za te zahtjeve izvršio je ilirizam i u mnogo Cimu približio ta dva naroda. Nasuprot mađarskom i njemačkom nacionalizmu, ilirizam je također u njih ubrzao razvoj (hrvatske i slovenske) nacionalne -svijesti a time i koncepcije o jugoslavenskoj državnoj zajednici, koja se misao u dalekovidni j ih političara na­ rodnjaka 1848. nametnula kao jedino moguće rješenje nacionalnog pitanja Dru- štveno-ekonomska podlaga tih zbivanja u Hrvata i Slovenaca je zajednička. Pojavila se s razvojem novih kapitalističkih odnosa i nastankom građanstva kao nosioca tog usmjerenja. Pa ipak, koncepcija o jugoslavenskom državnom savezu 1848. u tih dvaju naroda nije nastala kao posljedica toga društveno-ekonomskog pro­ cesa. Te su činjenice bili svjesni i sami nosioci jugoslavenske nadnacionalne ideolo­ gije, koja je za revolucije 1848. u hrvatskih i slovenskih narodnjaka različitog socijalnog podrijetla nastala kao objektivni misaoni sistem, prema kojem je tek tre­ balo usmjeriti političku djelatnost. Nosilac jugoslavenstva u Slovenaca bila je malobrojna građanska inteligencija, sastavljena od nižeg svećanstva, učitelja-nastavnika, slobodnih profesija i učenika- studenata. U njih je jugoslavenska ideologija 1848. nastala istodobno s narodnim programom Zedinjenje Slovenije i u tom slovenskom nacionalnom i političkom pro­ gramu čine jedinstvenu historijski uvjetovanu cjelinu. Slovenski narodnjaci politi­ čari — poglavito bivši pristaše ilirizma, koji su bili i glavni nosioci slovenskog na­ cionalnog programa — unijeli su u programatske tekstove zahtjev, analogan onom u hrvatskim tekstovima, za državno sjedinjenje ujedinjene Slovenije s ujedinjenom Hrvatskom. Osim što su to učinila društva »Slovenije« u Beču i Grazu, gdje su, u nedostatku centralnog političkog foruma u zemlji, postali centri političkog dje­ lovanja Slovenaca, slovenski narodnjaci u Koruškoj i slovenskom dijelu Štajerske, kojima je pokrajinama najviše prijetila njemačka opasnost, širili su u travnju i svib­ nju 1848. najradikalniji program Zedinjenje Slovenije zajedno sa zahtjevom za sje­ dinjenje Slovenije s Hrvatskom.1 7 Zahtjev za ujedinjenje Slovenaca na čitavom etnič­ kom području, i odluka o sjedinjenju ujedinjene Slovenije s ujedinjenom Hrvatskom u savezu državnu zajednicu, koja bi tvorila jednu od jedinica u austrijskoj fede­ raciji, unijeli su slovenski narodnjaci iz Koruške i Štajerske u peticiju, koja su. snab- djevanju s više tisuća potpisa, namjeravali uputiti caru,1 8 a poslali su je i na Slaven­ ski kongres u Prag.1 9 Na slovenske narodnjake utjecali su u njihovoj jugoslavenskoj orijentaciji hrvat­ ski politički pokret, te pokret Nijemaca za stvaranje Velike Njemačke. Nasuprot velikonjemačkoj ideji, slovenski su narodnjaci, dakle, istakli slovenski i jugoslaven­ ski program i opredijelili se za politiku federalizma. Napokon je društvo »Slovenija« u Grazu poslalo dr. S. Kočevara kao svog poslanika na Hrvatski sabor na kojem je on, polazeći od slovenske nacionalne individualnosti, izrazio želju da se slovenski 11 t J L V . ^ M S 4 ' ' k 0 j a j e u , s a ž e t . o m o b I i k u objavljena u zagrebačkim Novinama dalm. hérv. slavonskim П travnja 1848, a u prijepisima je narodn aci organizirano širili po Koruškoj i 5ta£rskoi M Matar S stuDiti' m L n ' s ,n a š ;>m I I< :* r S*0 J d 7 ? * " V v«?™om bratJom „ Hèrvatskoj, Slavonii i D a t a S S T b l S S ? « ^ stupiti mogli. ( . . . )« Usp. Koranic, Jugoslavenska ideja 1848-1849, n. dj. , 117-118 i priloa br I „ . , .U •Molbemci slovenskih rodoljuban« (Novine daim. hèrv. slavonske 38, 22 t ravni l 1848 1«) u stvari Majarovoj peticiji, koju su narodnjaci organizirano širili DO StaierVkni i i r ^ i n ™ - • i * je također program Zedinjenje Slovenije u os'am točaka. S ï o V M o & J ï ï S F u S ^ J g f â ^ T r o đ n t d u ime Slovenaca .stanujućih u Koruškoj. Kranjskoj, Štajerskoj, Istrii, Gorici i u tèmian^kom okruVh? З К т Ж Г ^ о А * V l a „ d a r U „ d a *"" i^T Ž e l i e « P o t H J d * . . U tom značajnom р г О Г а т Г г е о Т п ^ е t i ™ „ ' ! l o v S n s k l s u . narodnjaci zahtijevali, na temelju narodnog prava i etničkog načela uied nieni* Slovenaca . n j i h o v o sjedinjenje u »užji savez« s Hrvatima: , 1 . KodP našega n a r o d ? neka^d'omj u službe samo oni koji nas narod, narodnost i jezik zbilja ljube. 2. Trijeba učiniti naredbe kako bi se Slovenci v i £ ™ a r ° V J ? d m l l i 'и 8л™ ј ° b Č i s a c b o r d o b i U - 3- D a b i s našom J vitežkom vašem cès veUčanstvu uvifek vijernom bratiom u Hèrvatskoj, Slavonii i Dalmacii u užji savez stupili Dok se ovo neuč°ni slabo će nam se pomoći (. .)« Usp. Korunić, Jugoslavenska ideja 1848-1849, n dj., 119 i prilog nr II ™ ., "Slovenska delegacija na Slavenskom kongresu u Pragu dòd i i e l i ena ie чекг ii T,,*„ih "Molbenica slovenskih rodoljuban« u zagrebačkim Novinama dalm. hèrv. slavonskim 22. travnja 1848 (prilog br. I I ) . Taj program Zedinjenje Slovenije — s kojim su se slovenski narodnjaci namjeravali obratiti austrijskoj vladi radi postizanja svojih nacionalnih i poli- tičkih zahtjeva — imao je, prema svjedočanstvu nepoznatog Slovenca, do početka svibnja 1848. >na šta- jeru više hiljada podpisa« (Novine dalm. hèrv. slavonske 48, 16. svibnja 1848, 194). »Molbenica slovenskih rodoljuban« prevedena na njemački jezik pronađena je među dokumentima Slavenskog kongresa u Pragu, a objavio ju je V. Začek (Slovansky sjezd v Praze roku 1848, Praha 1958, 376—78). Po njemu, objavio ju je ponovo V. Melik i preveo na slovenski jezik (Majarjeva peticija za Zedinjeno Slovenijo 1848, Časopis za zgodovino in narodopisje 1—2, Maribor 1979, 286-94). Izvorni tekst »Molbenice sloveskih ro­ doljuban« na slovenskom jeziku nije pronađen. Tu >Molbenicu slovenskih rodoljubah« (do tada nepoznatu) otkrili smo 1976, a uredništvu je ZC (uz neke druge izvore za slovensku povijest) uputili 1978; ovdje je prvi put objavljujemo u cijelosti. Peticija M. Maja-'a (objavljena u dopisu klerika iz Celovca, naš prilog br. I) i »Molbenica slovenskih rodoljubah« (naš prilog br. II) kao i prijevod te »Molbenice« na njemački jezik (V. Začek, Slovansky sjezd, n. dj.) te napokon letak M. Majara »Kaj Slovenci terjamo?« (tiskan u Blaznikovoj štampariji, a pri­ ložen Novicama 10. svibnja 1848) — iako se u pojedinosti međusobno razlikuju, ipak predstavljaju je­ dinstvenu cjelinu, važnu za razumijevanje ne samo stava M. Majara nego također akcije većeg broja slovenskih narodnjaka, uglavnom iz slovenskog dijela Štajerske i Koruške, koji su podupirali i širili taj program Zedinjenje Slovenije u prvim mjesecima revolucije 1848. A program Zedinjenje Slovenije, zajedno sa zahtjevom za sjedinjenje Slovenije s Hrvatskom, prihvatili su i slovenska politička društva, o čemu, uz ostalo, svjedoči i naš prilog br. I I I . ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 • 3 231 Ovo bi bilo protinaravno, jer Slavjani i nijemački bund nikako se neslažu, ali Nijemci misle, ako Austria k ovomu pristupi, svi narodi austrianski k njemu će spa-- dati, al polagano! Ovo jesu naše mile želje i zahtijevanja, tako' pravična, da nam ih dobar car do­ zvoliti mora, jer mi drugo ne zahtijevamo, negO' šta su ostali austrianski narodi već p r i e constitucie imali. Ovake liste razposlasmo ovih danah po svih slovenskih kra- jevinah, da bi iskreni rodoljubi podpise sabirali i opomenuli, šta bi se pri ovih pe- titiah promijeniti i dodati moglo. Kada bi se ovako mnogo podpisanikah sabralo, po­ slali bi deputaciu, kojoj bi se priklopili bečki Slavjani, k caru. I gledaj brate, ravno kad ovo pišem, dojde vijest, da su i ljubljanski i gradački djaci i Slavjani baš ovake petitie sastavili, kako mi i sabiraju podpisnike. Ti si moraš ove stvari kod nas drug- čie misiti, kako kod vas. Pri nas Slovencih nije za sada još moguće sabor deržati, jer naši domorodci jesu jedini djaci, klerici i nijekoji mladi svetjenici, drugo kod nas sve spava: zato mi gori napomenutim putem udarismo. Ja nedvojim, da nećemo sve zadobiti. — Kakve za- prijeke nam se na put stavljaju iz slijedećega vidijeti možeš: Za ovu narodnu svetu stvar i u sijeminištu podpise sabirasmo. Bilo nas je za pèrvu četvert ure već 30, kad di­ rektor dodje i ove stvari iz rukuh tèrgne, te odnese k spiritualu, koi je podpise po srije- dini podrapao i g. direktor izjavio, da mi klerici podpisati nesmiemo. Izdao nas je rodjeni Slovenac. Ali mi se zato nebojimo, podpisat će se svaki, koi želi dobro naroda. Jedino me veseli, što su se sada mnogi Slovenci probudili, i sve plamti za narod i domovinu. Već je Nijemacah mnogo manji broj. Sve se dobro kaže i reći možemo »zora puca, bit će dana«.3 1 II » M o l b e n i c a s l o v e n s k i h r o d o l j u b a h. Vaše veličanstvo! Kao što svi narodi austrianske cesarevine, tako evo i mi Slovenci, stanujući u Koruškoj, Kranj­ skoj, Štajerskoj, Istru, Gorici i u tèrstjanskom okružju, nas jedan i pol miliona, uti- čemo se k prestolu cesarskoga prestola, da mu prijavimo naše želje i potrijebe. Mi Slovenci nećemo potanko opetovati prošnje ostalih austrianskih naroda, po imenu: slobodno uredjenje obćinah, prilično zastupanje sviuh stališah, odkup desetine i robote, oružanje naroda, javnost ustmenost pred sudom, odgovornost sviuh najvišjih deržavnih častnikah, slobodu vijere, govora, učenja i štampe itd. Želje ove jesu i naše i mi očekivamo željno njihovo izveršenje. Nu rana, koja nas Slovence od davna ljuto peče, tegobe, koje nas nesnosno tlače, koje našoj duši mir i pokoj otimaju i za koje kod vašega veličanstva polašticu tra­ žimo, jest: Sto naša narodnost i materinski jezik neima nikakva poručanstva, nigdije se u istinu nepriznaje, nigdije se nepodupire, jer ono malo zakonah za nju, znadu ljudi obići. Za slobodu sviuh vijerah govori se krijepko i to svim pravom, obzir se uzima na Židove i pogane: samo narodnost i jezik uvijek vijernih Slovenacah ostaje bez zaštite; ništa se nečini za domaći slovenski narod, dapače više putah priječe naš razvitak i ugnjetavaju nas bezobzirno baš oni, kojih dužnost jest nas zastupati. Nemožemo izraziti gorku bol, koju pored takvog postupanja osijetjamo, nećemo imati mira ni spokojstva, ako bude narodnost i jezik sviuh austrianskih narodah osi­ guran, podupiran i podpomagan, i ako samo nas, uvijek vijerne i tèrpljive Slovence, smatrat će za našu vijernost i tèrpljivost samo kao pastorčad. U ovo vrijeme je sloga i spokojstvo narodah neobhodno potrijebito, nu zato trijebaju našemu narodu slijedeće stvari: 1. Kod našega naroda neka dobiju službe samo oni, koji naš narod, narodnost i jezik zbilja ljube. 2. Trijeba učiniti naredbe, kako bi se Slovenci kao narod sjedinili i svoj obći sabor dobili. 3. Da bi s našom vitežkom, vašemu ces. veličanstvu uvijek vijernom bratjom u Hèr- vatskoj, Slâvonii i Dalmacii u užji savez stupili. Dok se ovo neučini, slabo će nam se pomoći. 4. Slovenski jezik trijeba da u slovenskoj pokrajini ista prava ima, koja i nije­ mački u nijemačkih, talijanski u talijanskih itd. Svaki narod ljubi svoj jezik, tako i mi ljubimo naš; narod se može samo svojim jezikom, kao što valja, izobraziti; jao narodu, koi to zanemari ! 5. Mora nam se dopustiti, da kad i kako budemo htijeli, uzmožemo narodni jezik uvesti u škole i sudove. Mi nećemo nijemštinu napriječas ukloniti, jer to ni nebi mogli učiniti, nu trijeba da nam se ova promijena dozvoli. To je pravedno pred Bogom i svijetom. Mi nesmetamo nijednomu narodu, koi to želi učiniti, pravedno je, da ni 31 Novine daim. hèrv. slavonske 33, 11. travnja 1848, 131-32. 232 P- KORUNIC: JUGOSLAVENSKA IDEOLOGIJA (1835-1874) nama nitko nesmeta. Sto valja da se promijeni u školah i sudištih glede jezika u slo­ venskih mijestih, to mi najbolje znademo. Što bi kazali drugi narodi n. p. Nijemci, Ta- liani, kad bi im tko hotio tudji jezik uvesti u škole i javne poslove? — Oni bi kazali, da je to grijehota od Boga — isto ovo valja i za Slovence/ 6. Svaki činovnik u Slovena ima podpuno znati naš jezik. Ovo je stari više putah naloženi, nu na veliku štetu i žalost prečesto zanemareni zakon. Znanje narodnoga jezika može se pravom potrijebovati. Ako ga činovnik neznade, tim se slovenskomu seljaku očita krivica čini: on nemože sa svojim poglavarom razgovarati; Slovenac nerazumie ili zlo razumie tud jim jezäkom pisane zakone, pa se ipak kazni, ako> ih točno neizveršava; više putah mora koje službeno pismo podpisati, pa ni sam nežna šta i zašto; kasnie doznade, nu samo zato, da parnicu započme. Neuki činovnik je kriv, a nedužni Slovenac kvaran. Činovnici jesu zarad puka, a ne naopako. Тко> želi kakvu službu obnašati u Slovenii, trijeba da znade slovenski jezik; jer mi nemožemo nikako sve naše seljake poslati na sveučilište, da se uče tudjem jeziku, ako nijekoji činovnici neznadu slovenski, akoprem u Slovenii stanuju i slovenskim se znojem hrane. 7. Na svih gimnaziah naše zemlje imaju se utemeljiti učiteljske stolice za slav- janski jezik i književnost, na ove stolice imat će se postavit po natječaju učitej, koji osim slovenskoga znaju kao što trijeba i ostala slavjanska nariječja. 8. Kod nijemačkoga saveza nećemo da budemo. Mi ćemo kano i do sada uvijek biti vijerni neporušivo vijerni podložnici vašega veličanstva, krijepko priverženi ustav­ noj vladi, mi ćemo sve narode austrianske monarkie smatrati kao našu bratju i s nji­ ma čversto svezani biti : nu s ostalimi vladami Nijemačke nećemo da sklopimo savez, jer bi to našemu narodu, narodnosti i jeziku samo štetu nanijelo. Za ove točke molimo pravo i pravicu; mi želimo steći samo ono, što ostali austri- anski narodi već imadu. U obće uvijereni smo, da će austrianska cesarevina krijepko stajati, ako se bude često opetovalo i uvijek obderžavalo načelo: Sve austrianske na­ rodnosti i jezici imaju u svom području sasvim jednaka prava!«3 2 III »Iz S e k o v e ( n a S t a j e r u) 20. s v i b n j a. Poznato vam je, da se je u Beču, Gradcu i Ljubljani ustrojilo družtvo pod imenom »Slovenija«, kojemu je cilj uzdi- gnutje slovenske narodnosti. Kao neophodni uvijet smatra se spojenje Slovenacah na Stajeru, u Kranjskoj, Koruškoj i austr. Primorju u jedno tijelo deržavno; uvedénje narodnoga jezika u škole i javne poslove; odstupanje do nijemačkog »bunda« (obćine su ponajviše protestirale proti pošiljanju poslanikah u Frankfurt i samo ponijemčehi varošani izabraše ih), najposlije skopčanje s bratjom našom hèrvatskom.— Uslijed toga zametne se razpra između Nijemacah i Slavjanah. Oni žele ponajviše bezuvijetno pri- druženje k Nijemačkoj, kojoj bi se Austria imala podčiniti; ovi pako negoje da kako nikakve naravske sympathie prama nijemačkoj veličini i pored svega velikodušnoga uvijeravanja Nijemacah, da će priznati slovensku narodnost, Slovenci neće da se dru­ gomu imaju zahvalit za bezbijednost svoje narodnosti nego samom sebi. Oni dakle iznikom žele uzderžati prestol i souverenitet austrianske monarkie, jer znaju da će imati na bečkom saboru većinu, a u Frankfurtu bili bi samo neznatni »appendix«. Zato nose pored cèrveno-bijelo-modre kokarde austriansku žuto-cervenu. Radi što digoše Nijemci veliku viku. U Gradcu bilo je već ozbiljnih demonstraciah ; slavljanski su djaci stupili iz do­ brovoljne čete. Doctor Suppan razvio je na svom prozoru austriansku žuto-cervenu zastavu, i buduć da ju nije htio skinuti ni »na zapovijed gubernatora«, provalilo je prekjučer više stotinah ljudi noćju u njegovu sobu i otelo mu silom rečenu zastavu. G. Suppana nije bilo srijećom kod kuće, jer bi ga bili ovi hvastavci »deutscher Treue« radi njegove priverženosti prama caru zlostavili. Tako su medjusobno ogorčenje i tim obćenita smetnja dan na dan umnaža i nama prijeti gradjanski rat.«3 3 32 Novine daim. nerv. slavonske 38, 22. travnja 1848, 152. 3 3 Novine (Inim. nerv. slavonske 55, 1. lipnja 1848, 223. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 - 1 9 8 3 - 3 233 Z u s a m m e n f a s s u n g DIE JUGOSLAWISCHE IDEOLOGIE IN DER KROATISCHEN UND SLOWENISCHEN NATIONALPOLITIK UND DIE KROATISCH-SLOWENISCHEN BEZIEHUNGEN (1835—1847) Petar Korunić Im Laufe der jahrhundertelangen Beziehungen zwischen den Kroaten und den Slowenen soll die Kontinuität und die historische Bedeutung der politischen und kul­ turellen Beziehungen zwischen dem kroatischen und slowenischen Volk seit der illy­ rischen Bewegung hervorgehoben werden. Die Frage des Verhältnisses den Slowenen gegenüber war in der kroatischen Politik, besonders in der Zeit von 1848 bis 1916 sehr aktuell. Das Revolutionsjahr 1848 stellt eine bedeutende Wende in der Geschichte der Beziehungen zwischen Kroaten und Slowenen dar. Damals fand der beiderseitige Wunsch nach Vereinigung zu einer jugoslawischen Staatseinheit zum ersten. Mal seinen Ausdruck. Die jugoslawische Ideologie des kroatischen sowie des slowenischen Volkes von 1848 an muß im Rahmen ihrer nationalpolitischen Programme betrachtet werden. Die jugoslawische übernationale Ideologie — die das Vorhandensein einer kroatischen, slowenischen und serbischen nationalen und politischen Besonderheit voraussetzt, war von da an mit dem gesellschaftlichen und politischen Leben der Kroaten und Slowenen verknüpft. Ihr zufolge mußte die jugoslawische Einheit staat­ lich und kulturell verwirklicht werden. ' Ausgehend jedoch von der realen gesellschaftlichen Gegebenheit, kam einzig eine in Etappen vorgehende jugoslawische Politik in Frage. Demnach war die Politik des Austroslawismus und Föderalismus, mit der die,-kroatischen und slowenischen Nationalbewußten die jugoslawische Konzeption abstimmen wollten, nur 'eine Etappe auf dem Weg der Schaffung einer unabhängigen föderativen Staats- und Kulturein­ heit. Die jugoslawische übernationale Ideologie, die im Rahmen der kroatischen und slowenischen Politik zur Zeit der Revolution 1848/49 entstand, machte dann bis zum Jahr 1870 verschiedene Phasen durch. Die endgültige Gestalt bekam sie mit dem jugo­ slawischen Programm der kroatischen Nationalen Partei aus dem Jahr 1874 — diese Ideologie wurde zur Grundlage künftiger Beziehungen zwischen dem kroatischen und slowenischen Volk, die sich als gleichberechtigte Völker immer näher kamen. Zgodovinsko društvo za Slovenijo je s finančno pomočjo Kulturne skupnosti Domžale ob odkritju spominske plošče na nekdanji Veitovi tiskarni na Viru pri Domžalah 24. maja 1980 izdalo publikacijo EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE Zbornik objavlja predvsem gradivo z izrednega občnega zbora Zgodo­ vinskega društva za Slovenijo (2. marca 1979) ob štiridesetletni« izida knjige" Edvarda Kardelja-Speransa »Razvoj, slovenskega narodnega vprašanja«. Gradivo je izšlo kot separatni odtis iz »Zgodovinskega ča­ sopisa« številka 4/1979. Publikacija je na voljo za ceno 40 din (člani ZDS 30 din, študentje 20 din) na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1. 234 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 PUBLIKACIJE ZGODOVINSKEGA ARHIVA LJUBLJANA razprodano 50 din 50 din 50 din 50 din 50 din 50 din Zgodovinski arhiv Ljubjana, 61001 Ljubljana, Mestni trg 27/Ш., p. p. 373 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku I. Listine 1243—1397, Ljubljana 1956 II. Listine 1299—1450, Ljubljana 1957 III. Listine 1320—1470, Ljubljana 1958 IV. Listine 1471—1521, Ljubljana 1959 V. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1320—1348, Ljubljana 1960 VI. Listine 1444—1499, Ljubljana 1961 VII. Listine 1243—1498, Ljubljana 1962 VIII. Register Krištofove bratovščine v Ljubljani 1489—1518, Ljubljana 1963 IX. Listine 1220—1497, Ljubljana 1964 X. Listine 1144—1499, Ljubljana 1965 XI. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, Ljubljana 1966 XII. Urbarji 1490—1527, Ljubljana 1968 2. Razprave I. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemljiške odveze, Ljubljana 1958 II. Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane, Ljubljana 1971 III. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja, Ljubljana 1972 IV. Ljubljanska obrt od začetka 18. do srede 19. stoletja, Ljubljana 1977 3. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1965 (trijezična izdaja) Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 do 1955, Ljubljana 1965 Ljubljana 1945—1970, Ljubljana 1970 4. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 Razstavni katalog: Starejša ljubljanska industrija, Ljubljana 1973 5. Gradivo in razprave Zvezek 1: Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Škof ja Loka 1861—1918, Skofja Loka 1979 Zvezek 2: Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 1980 Zvezek 3: Ljubljanska trgovina od začetka 18. do srede 19. stoletja, Ljubljana 1981 Zvezek 4: Knjiga hiš v Škof ji Loki, Skofja Loka 1981 Zvezek 5 : Hranilništvo na Dolenjskem in v Beli krajini, Hranilništvo v Škof ji Loki, Ljubljana 1983 Zvezek 6: Arhivska zapuščina Petra Grasselli ja 1842—1933, Ljubljana 1983 50 50 50 50 din din din din 50 din 50 din razprodano razprodano 100 50 200 100 100 100 din din din din din din 50 din 50 din 150 din 200 din 200 din 250 din 250 din ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 - 1983 . 3 • 235-241 235 IN MEMORIAM DR. JOSIP 20NTAR (23. IX. 1895—24. IV. 1982). Josip Zontar izvira iz rodu, ki je doma pri Svetem Duhu na nekdanjem freisin- skem loškem gospostvu in je v bližini tega kraja v Škof ji Loki v. mladih letih pogosto preživljal tudi svoje počitnice. Po službovanju svojega očeta (orožniškega stražmojstra Primoža Zontarja) pa je bil rojen 23. septembra 1895 na Savi pri Jesenicah (danes je ta kraj sestavni del mesta Jesenice) in postal po premestitvi svojega očeta v Kranj Kranjčan — v tem mestu je odtlej preživel veliko večino svojega življenja. Gimna­ zijski študij je opravil na kranjski (tedaj še klasični) gimnaziji (z maturo julija 1914) Ze kot gimnazijec se je ob pomoči prof. Franca Komatarja, takrat vidnega slovenskega strokovnjaka za arhivistiko, posvečal poglobljenemu študiju zgodovine in še posebej pomožnih zgodovinskih ved. Studij zgodovine in zemljepisa ter pomožnih zgodovinskih ved je končal na dunajski filozofski fakulteti in inštitutu za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje (na Dunaju s promocijo 11. VII. 1919 — na podlagi neobjavljene diser­ tacije o zgodnjekapitalističnem gospodarstvu na Kranjskem —, z izpiti na inštitutu in obenem s profesorskim izpitom iz zgodovine na fakulteti, medtem ko je opravil pro­ fesorski izpit iz zemljepisa 1921 na filozofski fakulteti v Ljubljani). Nato je v Ljub­ ljani študiral še pravo (promocija 20. XII. 1930), obenem pa se je v letu 1923—24, ko je za leto dni prekinil svoje službeno razmerje srednješolskega profesorja, še posebej izpopolnjeval na Dunaju pri prof. Alfonsu Dopschu na področjih pravne in gospodar­ ske zgodovine. Služboval je največ kot srednješolski profesor (od 1919 do 1950, s pre­ kinitvijo od 1941 do 1945, ko je bil kot začasni »pomožni nastavljenec« dodeljen' arhivu in muzeju v Kranju): 1919 je začel s profesorsko službo v Ljubljani, pa jo je hitro nadaljeval do 1923 v Celju, 1924/25 je bil profesor v Nišu, od 1925 naprej pa na gimna­ ziji v domačem Kranju. Ko je okrog 1948 slovensko prosvetno ministrstvo skušalo najti filozofski fakulteti nove univerze v Skopju profesorja za občo zgodovino sred­ njega veka, je bil tudi Zontar eden izmed zgodovinarjev, na katere se je s ponudbo obrnilo, vendar je mesto, ki bi ga odvedlo predaleč od doma, odklonil. Pač pa je bil v začetku leta 1950 postavljen za znanstvenega sodelavca na inštitutu za politično^ ekonomske in sorodne vede pri ekonomski fakulteti v Ljubljani, z delovnimi nalogami na področju gospodarske zgodovine; tu je ostal do upokojitve 1958. V postopku, ki se je začel z Zontarjevo prošnjo pravni fakulteti univerze v Ljubljani za privatno do- centuro za narodno pravno zgodovino v šolskem letu 1939/40, izveden pa je bil od januarja do marca 1941, mu je bila priznana zaprošena habilitacija na podlagi pogla­ vij o pravni zgodovini v knjigi Zgodovina mesta Kranja. Ker pa je temu neposredno sledil zlom stare Jugoslavije v aprilski vojni in okupacija z okupatorsko državno mejo med Kranjem in Ljubljano, je imelo priznanje habilitacije pravi izraz šele od jeseni 1945, ko je bil Zontar 7. septembra res imenovan za privatnega docenta narodne prav­ ne zgodovine in je od jeseni 1945 naprej predaval »zgodovino države in prava narodov FLRJ« najprej v tem svojstvu, od 1950 naprej pa kot honorarni predavatelj vse do konca letnega semestra 1952. Pred začetkom zimskega semestra 1952/53 pa mu je bila ta naloga odvzeta spričo anonimnih časnikarskih napadov (v Slovenskem poročevalcu med 13. VII. in 4. X. 1952), čeprav je posebna univerzitetna preiskovalna komisija (sestavljena iz po dveh predstavnikov pravne in ekonomske fakultete, ki jim je re­ ktor Fran Zwitter dodal še mene kot predstavnika Zgodovinskega društva za Slove­ nijo), ki je delala pod predsedstvom tedanjega prorektorja Gorazda Kušeja skoraj vso prvo polovico 1953, v svojem končnem poročilu, datiranim z 9. VI. 1953 in podpisanim s strani vseh članov komisije med 23. in 25. VI. 1953, ugotovila, da so bili očitki teh napadov skoraj v celoti neutemeljeni in v nasprotju z resnico. Prav zaradi tega bi­ stvenega rezultata obsežnega poročila komisije je Zontar vse do upokojitve 1958 ohra­ nil svoje redno delovno mesto na ekonomski fakulteti. Za znanstvenika, ki je vsaj od izida Zgodovine mesta Kranja (1939) po pravici veljal za zelo vidnega slovenskega zgodovinarja in pravnega zgodovinarja, je ta živ­ ljenjska pot gotovo nenavadna, lahko bi rekli po svoje tragična zanj in za fakulteto, na kateri bi mogel študentom posredovati svoje veliko znanje. S svojim delom je že v tridesetih letih našega stoletja dokazal, da med slovenskimi pravnimi zgodovinarji najbolje pozna široko jugoslovansko pravnozgodovinsko problematiko in poleg profe­ sorja Polca (do uveljavitve Sergija Vilfana okrog 1960) tudi slovensko, pa vendar ni mogel dobiti stalnega, delovnega mesta na pravni fakulteti, v katero je bil namenjen velik del njegovega znanstvenega dela. V resnici se skriva za vsem tem čudno skri- venčeno slovensko mišljenje med obema vojnama (živo v nenormalnem precenjevanju 23ß IN MEMORIAM DR. JOSIP ZONTAR vsega literarnega dela v primerjavi z drugim kulturnim delom od jezikoslovja preko zgodovinskih do prirodnih in matematičnih ved tudi še danes), ki je na račun mla­ dega maturanta iz leta 1914 reševalo ugled spoštovanega in velikega slovenskega pi­ satelja in kranjskega profesorja, ki pa je prav v krizi poletja 1914 človeško strasno spodrsnil in ki se je po pravici v neki »glosi«.sam v človeškem pogledu ocenil, da ]e pač »previden mož in po predpisih patriotičen«. Vedno znova so se zoper Zontarjeva prizadevanja postavljali nasproti pečati tako skrivenčene in krivične preiskave vi­ šjega šolskega sveta iz let 1919 do 1922 in šele univerzitetna komisija iz leta 1953 зе te stvari v svojem elaboratu postavila na njihova pravilna mesta. Predvsem to je povzročilo, da je bilo Zontarjevo življenje tako krivično zalomljeno, povsem v na­ sprotju s tehtnostjo njegovega znanstvenega dela. Nihče drug kot Milko Kos mi je po 1953 večkrat izražal svoje razočaranje nad ravnanjem pravne fakultete, ki je ob Josipu Zontarju (in pozneje še vrsto let ob Sergiju Vilfanu) tako nerazumno reševala vprašanje profesorja za pravno zgodovino naših narodov. ^ Navedena življenjska tragika ima pa vendar tudi svojo prednost: Josipa Zontarja slovensko zgodovinopisje nikdar ne bo štelo in ocenjevalo po njegovih funkcijah — ki bi mu poleg tega jemale enako mnogo časa kot mu ga je drugo službeno delo — marveč le po njegovem delu in trajnih rezultatih tega dela. Na organizacijsko pod­ ročje je segel v bistvu le enkrat, ob pripravi zborovanj slovenskih zgodovinarjev, kjer je imel enega izmed osrednjih referatov, o organizaciji slovenskih zgodovinarjev in arhivskih vprašanjih (34 — številke se nanašajo na priloženo bibliografijo; o pomenu tega referata za krajevni loški muzej, zoper katerega je dotlej nastopal Josip Mal kot ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani, prim, nekrolog, ki ga je objavil Pavle Blaz- nik v Loških razgledih 29, 1982, str. 142). Razvoj Žontarjevega znanstvenega dela najlepše kaže njegova kronološko razpo­ rejena bibliografija v prilogi (podlaga zanjo je z ene strani lastna bibliografija, ob­ javljena v Univerza v Ljubljani, Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev Ljubljana 1957, str. 160 si., z druge pa njeno nadaljevanje do 1975, ki mi ga je na prošnjo izročil sam, ko sem pripravljal za Kroniko zapis o njem ob osem­ desetletnici Kronika 23, 1975, str. 180—182; oboje pa je bilo treba urediti na enoten način in ponekod dopolniti s kakšnimi podatki). S kontinuiranim znanstvenim delom je začel sorazmerno kasno, po 1930. Pri tem je seveda gotovo treba upoštevati, da je poleg zaposlitve na srednji šoli mlademu profesorju jemal čas prav do tega casa tudi dodatni študij prava, pa tudi devetletno delo na zgodovini mesta Kranja, ki ga je kot nalogo sprejel 1928 po Antonu Koblarju. Vse do dokončanja tega dela sega prvo ob­ dobje Žontarjevega dela, ki ga označuje z ene strani veliko število ocen (zlasti del, ki so povezana z gospodarsko, pravno in upravno zgodovino), nekaj razprav, ki so po­ vezane v celoti ali vsaj posredno (17) z zgodovino mesta Kranja, poleg tega pa vrsta razprav v katerih skuša pregledovati širša vprašanja slovenske ali jugoslovanske pravne zgodovine (13, 16, 17, 24, 36—43) ali načenjati nova vprašanja na meji med pravno in gospodarsko zgodovino (zlasti 6, 7 in 16). Pregledovanje problematike prav­ nega zgodovinskega razvoja je večkrat posebna značilnost tudi Zontarjevih ocen, ki so manj kritične do posameznega ocenjevanega dela, bolj- pa skušajo izluščiti njegove različne pobude za obravnavanje slovenske, zlasti kranjske deželne zgodovine (lep primer za to je št. 8). Tudi po letu 1946 je včasih skušal podajati široke preglede o delu jugoslovanskega zgodovinopisja na pravni, družbeni in gospodarski zgodovini (51 in 59), vendar je le v obdobju do 1953 izrazito prevladovala pravnozgodovinska proble­ matika, včasih tudi tesno povezana z njenimi gospodarskozgodovinskimi aspekti (prim, št. 52, ki je v nekaterih pogledih mejno delo v Zontarjevem znanstvenem raziskova­ nju) Odtlej se je sicer res od časa do časa še vračal k pravnozgodovinski problematiki (npr. 53, 64, 70, delno 72, 83), v bistvu pa izrazito prevladajo vprašanja gospodarske zgodovine od 16. do 18. stoletja, pri čemer se je pa sredi šestdesetih let začel vse in­ tenzivneje posvečati širokim vprašanjem habsburško-turških razmerij, od česar mu je dozorel le »obveščevalno-diplomatski« del, prvotno izhodišče njegovega zanimanja (vojaško-organizacijski del s posebnim vprašanjem vloge vojaškega »plena« v vojski in gospodarstvu) pa mu žal ni dozorel do zaključka. Podobno ne vemo, kako daleč je dozorelo drugo delo tega časa,, o katerem mi je sam pripovedoval sredi šestdesetih let, preden ga je pritegnila »turško-vojaška« problematika, obsežen rokopis, v katerem je želel podati podrobno podobo celotnega gospodarstva na Kranjskem sredi 18. stoletja — na te načrte kažejo, v objavah le nekateri drobci (58, 61 in 74). V tem zadnjem obdobju seveda ne smemo pozabiti tudi Žontarjevega sodelovanja pri pripravi Gospo­ darske in družbene zgodovine Slovencev, bodisi v tričlanski komisiji, ki je priprav­ ljala s prvim osnutkom pregleda problematike podlago za celotno delo, bodisi vestno sodelovanje pri vseh sejah širše redakcije prvega sklopa tega dela, Zgodovine agrar­ nih panog (posebej gl. 60 in 75). . Tako se nam kaže splošni razvoj Žontarjevega dela v njegovem časovnem raz­ voju. Ze življenje, nam je razložilo obe njegovi 'prelomnici okrog 1940 in po 1953. Pomen njegovega znanstvenega dela pa si je lažje ustvariti po posameznih skupinah, ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 237 v katere moremo razdeliti njegovo raziskovanje glede na obravnavano problematiko. S tega stališča je mogoče razdeliti 2ontarjeva znanstvena dela v štiri poglavitne sku­ pine, ki pa se pogosto prepletajo med seboj: prva skupina je posvečena zgodovini njegovega domačega mesta, Kranja; druga skupina del, posvečenih problematiki go­ spodarskega razvoja slovenskih pokrajin v obdobju zgodnjega kapitalizma, je rasla iz problematike njegove dunajske doktorske disertacije; tretja skupina je posvečena pravni zgodovini, ki je v njegovem delu posebej vidna med 1930 in okrog 1955; četrta skupina pa je bolj neenotna, v zadnjem obdobju je bila v njej najvidnejša »turška« problematika zgodovine jugoslovanskega prostora, zlasti pod vidikom različnih nači­ nov obrambe zoper turško nevarnost. Največje svoje delo, rezultat devetih let zbiranja virov in pisanja zgodovine na njihovi podlagi, je posvetil zgodovini domačega mesta. »Zgodovina mesta Kranja« (31) je ostala najtemeljitejša zgodovina, kar jih ima doslej katerokoli mesto na Sloven­ skem. 2e ob njenem izidu 1939 jo je kritika ocenila kot eno izmed najpomembnejših monografij slovenske historiografije, hkrati pa ugotovila, da v nekaterih pogledih knjiga načenja vprašanja (npr. o zgodnjem kapitalizmu), ki po svojem značaju pre­ segajo le za to delo nujni lokalni okvir, in izrazila željo, da bi Žontar dokončal delo, ki ga je ob tem delu začel, tudi z njegovim širšim okvirom. Druga, že posmrtna, iz­ daja te knjige — pripravil jo je avtorjev sin Jože Žontar — je morafa biti dopolnjena le glede nove arheološke podobe Kranja in opremljena z novimi zgodovinarskimi in umetnostnozgodovinarskimi opozorili na nove rezultate, v osnovi pa je lahko ostala nespremenjena. Se v času, ko je Žontar pripravljal to svoje veliko delo, je v posebnih razpravah podrobneje obdelal nekaj vprašanj zgodovine Kranja (6, 29), takoj po izidu pa je dopolnil poglavje o pravnem redu v mestu v srednjem veku po sodni knjigi iz začetka novega veka, ki jo je 1941 vnovič odkril (46, 64). Vnovič se je povrnil k tem vprašanjem šele čez dvajset let, ko je obsežno prikazal »vlogo Kranja v blagovnem prometu v teku stoletij«, a z zelo izrazitim težiščem na gospodarskem življenju 16. sto­ letja (67) in podal pregled »pomembnih kranjskih zdravnikov preteklosti« od 17. sto­ letja do 1941 (76). K pravni zgodovini je pristopil z resnim pripravljalnim delom v smislu kritičnega pregleda vsega opravljenega dela, pri čemer je pravo povezoval ne le s socialno, mar­ več tudi z gospodarsko zgodovino, upošteval pa je pogosto zgodovino vseh jugoslovan­ skih narodov. Po nekaj začetniških pregledih (4, 13) takoj po koncu pravniškega štu­ dija je pripravil obsežen in temeljit pregled »poglavitnih vprašanj jugoslovanske družbene in gospodarske zgodovine« (16), obsegajoč tudi različne pobude za razisko­ vanje, vendar s težiščem na starejših obdobjih. S podobnim delom je nadaljeval tudi še pozneje (59, 70), najprej v celoti, nato z omejitvijo na vprašanja vaške samouprave. Nato se je na tem področju lotil najprej nekaterih pogledov cerkvene pravne zgodo­ vine — najprej v zvezi z mesti (17), nato s širokim vprašanjem lastniških cerkva in samostanov (24, 32). Pripravljanje Zgodovine mesta Kranja ga je na tem področju pri­ peljalo k proučevanju razvoja deželskih sodišč na Gorenjskem (30) in ob primeru kosezov okrog Križ pod Tržičem (36) k pregledu celotne koseške problematike in še posebej k študiju »zgodovine prevedbe koseščin v kupna zemljišča« v razpravi, ki je pomenila začetek mirnejšega razreševanja nekaj tedaj zelo zaostrenih znanstvenih vprašanj, tako v zvezi s kosezi kot z izvorom svobodnikov. Na področje javne upra­ ve je segel najprej z razpravo o kranjskem komerčnem konsesu (45), nato s pregledom uprave in sodstva na Slovenskem v 18. stoletju v tečaju za arhivarje, končno pa z ob­ sežno razpravo o kranjskem deželnem vicedomu (72), ki ni le »prispevek k zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranjskem«, marveč tudi lep in trezen prispevek k prikazu boja med Celjani in Habsburžani za oblast nad to deželo. Na pravno pod­ ročje spada tudi še pomembna razprava o Kastavskem statutu (47), zastavljena v ši­ rokem okviru istrskih samoupravnih občin in njihovega srednjeveškega postanka, ki je z najdbo nemškega prevoda Kastavskega statuta iz 16. stoletja razjasnila tudi ne­ katera interpretacijska vprašanja hrvaškega originala. Poleg nekaterih manjših pri­ spevkov je posebna Žontarjeva zasluga še utemeljitev »pravne arheologije« kot po­ sebne pravnozgodovinske stroke pri nas. Najprej je to storil v poljudni obliki za Slovence (37—43), nato ga pa dokončal v znanstveni obliki za vse naše narode (59). Poleg tega, da bo Žontar ostal pač trajno zapisan v našem zgodovinopisju kot »zgodovinar mesta Kranja«, bo po svojem delu trajno ohranil veljavo zlasti še kot eden med najvidnejšimi raziskovalci gospodarske zgodovine zgodnjega novega veka, še posebej 16. stoletja. Tudi na tem področju se mu pogosto prepletata pravna in gospodarska zgodovina. Povsem na srednji vek se je omejil le v razpravi »Banke in bankirji srednjeveške Slovenije« (7), do danes temeljnem delu o tej strani naše sred­ njeveške zgodovine, čeprav se delo omejuje le na mesta v notranjosti in ne zajema primorskih, ki razpolagajo v tem pogledu s starejšo in precej bogatejšo dokumenta­ cijo (pa tudi o zgodovini Judov v srednjem veku na Koroškem vemo sedaj po Wadlovi monografiji bistveno več). V okviru življenjepisa loškega meščana Volbenka Schwarza (62) je očrtal poslovanje deželnoknežjih financ na Kranjskem na meji med 15. in 16. 238 IN MEMORIAM DR. JOSIP ZONTAR stoletjem. V razpravi o »kranjskem sodnem redu za deželska sodišča iz leta 1535« (52) ni samo podrobno preiskal postanek in pravno vsebino tega zakona (v primerjavi z za­ konodajo drugih avstrijskih dežel), marveč se prvič posebej dotaknil tudi tedanjega boja za podeželsko trgovino. Prav to vprašanje je postalo težišče njegove obsežne raz­ prave o »nastanku, gospodarski in družbeni problematiki policijskih redov prve polo­ vice 16. stoletja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine« (63), danes temeljnega dela o pravni strani kmečkega trgovanja v naših deželah in trenjih med kmeti, deželnimi stanovi in mesti okrog tozadevnih zakonskih določb. V dveh razpravah (66, 69) je preiskoval trgovino na dolge razdalje preko slovenskih dežel v smeri od južne Nemčije na jugovzhod do turške meje ter vse različne gospo­ darske aktivnosti, ki so bile zvezane s tem trgovanjem. Čeprav se je ob Gestrinovem delu pokazalo, da je bila že v 16. stoletju za naše kraje še pomembnejša druga trgo­ vinska smer (Ogrska—Italija), pomeni tudi Zontarjeva analiza trgovine po navedeni smeri zelo pomembno dopolnilo vednosti o gospodarstvu 16. stoletja v slovenskih pokrajinah. Posamezna tehtna dopolnila te problematike pomeni še vrsta drugih pri­ spevkov (61, 73, 77), medtem ko posega prikaz obrtnikov v slovenskih mestih in trgih 1673 (74) že na drugo področje neagrarnega gospodarstva. V razpravi o Heilu (63 a) je — podobno kot ob Schwarzu — analiziral predvsem problematiko kranjskega gospo­ darstva sredi 18. stoletja in načrte za njegovo izboljšanje. Posebej je obravnaval tudi različne vrste gospodarske dejavnosti, tako platnarstvo in sitarstvo v založniški orga­ nizaciji na loškem gospostvu v 18. stoletju (58) ter računsko izobrazbo enega izmed organizatorjev te dejavnosti (68), žebljarstvo v Železnikih v 17. stoletju (56), zlasti pa svilogojstvo in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja (60, 75). Zadnje obdobje svojega dela pa je Zontar posvetil široki problematiki obrambe proti Turkom. Prvič se je dotaknil tega z ugotovitvijo, da je tirolski upornik Mihael Gaismair pri svojih protihabsburških načrtih skušal pridobiti 1528 na svojo stran tudi Hrvate (71 — s prikazom položaja Hrvatov med Ogrsko, Turčijo in Habsburžani od okrog 1500 naprej), nato pa mu je dozorela še velika monografija o »obveščevalni službi in diplomaciji avstrijskih Habsburžanov v boju proti Turkom v 16. stoletju« (81 • 78 je le v nemščini objavljeno poglavje te knjige). Čeprav je Zontar le kratek čas svojega službovanja prebil na znanstvenem de­ lovnem mestu in je vse svoje znanstveno delo opravil poleg svojega službenega dela in po upokojitvi, je v naše znanje slovenske preteklosti prispeval bogate in pomembne rezultate. Spada pač v vrsto tistih starih srednješolskih profesorjev, ki so bih od srede 19 stoletja do druge svetovne vojne najširši in zato tudi poglavitni temelj raz­ voja slovenske znanosti. Hkrati pa so prav zaradi tega pomenili najpomembnejši te­ melj pri uvajanju gimnazijcev na pot široke splošne izobrazbe, vedenja o življenju svojega naroda in slovenskega narodnega osveščanja. Brez njih bi bila dozontev slo­ venskega naroda v 19. stoletju gotovo vsaj bistveno počasnejša. B o g o G r a f e n a u e r BIBLIOGRAFIJA DR. JOSIPA ZONTARJA* 1. (poročilo) Jovan Cvijić über die Ver­ gletscherung der albanisch-montene­ grinischen Hochgebirge von den Pro- kletije bis zum Durmitor, Zeitschrift f. Gletscherkunde Bd. X. (1917), zv. 4—5, 250—253. 2. O nečedni tekmi, Pravni Vestnik V (1925), 4—12. 3. (ocena) Fr. Vatovec, K starejši uprav­ ni in gospodarski zgodovini laškega okraja, Ljubljana 1927, Cas XXII (1927/28), 343—344. 4. Sistematska dela iz pravne zgodovine Slovencev, GMS XI (1930), 83—84. 5. (ocena) Šišičev zbornik, Zagreb 1929, GMS XI (1930), 87—90. 6. Kranjska gimnazija v dobi Napole­ onove Ilirije, Izvestje državne gimna­ zije v Kranju 1931, 1—18. 7. Banke in bankirji v mestih srednje­ veške Slovenije, GMS XIII (1932), 21—35. Ocena razprave v Vierteljahrschrift f. Sozial- und Wirtschaftsgeschichte 27 (1934), 206. (H. Aubin, Freiburg i. Breisgau). 9. (ocena) H. Voltelini, Der Bericht über die Rechte des Herzogs von Kärnten in zwei Handschriften des Schwaben­ spiegels, Berlin 1928, GMS XIV (1933), 150—151. 8. (ocena) A. Meli, Grundriss der Ver- fassuns- und Verwaltungsgeschichte Steiermarks. Graz 1930, GMS XII (1932), 102—104. 10. (ocena) Silvino Gigante, Monumenti di storia fiumana. Libri del Cancel­ liere, Fiume 1912, 1931, GMS XIV (1933), 151. 11. (ocena) M. Kos, Slovenska naselitev na Koroškem, Geografski vestnik VIII (1932), GMS XIV (1933), 151—152. 12. (ocena) J. Polec, O odpravi nevoljni- štva na Kranjskem, Zbornik znan­ stvenih razprav juridične fakultete IX, GMS XIV (1933), 152. * Brez upoštevanja člankov v dnevnem časopisju. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 239 13. Skupna podlaga zgodovine slovan­ skega prava, Slovenski pravnik XLVII (1933), 162—171. 14. (ocena) E. Schmidt, Die verfassungs­ rechtliche und politische Struktur des rumänischen Staates in ihrer histori­ schen Entwicklung, München 1932, VSWG 26 (1933), 408—409. 15. (poročilo) Publikacije seminarja za zgodovino prava v srednji Evropi na pravni fakulteti Komenskega univer­ ze v Bratislavi, Slovenski pravnik XLVIII (1934), 45. 16. Hauptprobleme der jugoslawischen Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, VSWG 27 (1934), 347—373. Oceno razprave gl. Jugoslovenski istorijski ča­ sopis I II (1937), 478—479. (M.Kos) 17. Cerkev in ustavni razvoj naših mest, Kronika slovenskih mest I (1934), 189—192. 18. (ocena) J. Striedinger, H. G. Puecher, ein Freisinger Diplomat des 17. Jahr­ hunderts, Freising 1920, GMS XV (1934), 121—122. 19. (ocena) U. Inchiostri, Il comune e gli statuti di Arbe fino al secolo XIV, Roma 1931, Jugoslovenski istoriski časopis I (1935), 139—142. 20. (ocena) B. Seuffert, Drei Register aus den Jahren 1478—1519, Innsbruck 1934, GMS XVI (1935), 141—143. 21. (ocena) Die österr. Zentralverwal­ tung. II. Abt. Von der Vereinigung der österr. und böhm. Hofkanzlei bis zur Einrichtung der Ministerialverfas- sung (1749—1848) GMS XVI (1935), 143—144. 22. Zum Mass- und Geldwesen Ragusas, VSWG 28 (1935), 363. 23. (nekrolog) Prof. Mihajlo N. Jasinski, Slovenski pravnik XLIX (1935), 455— 456. 24. Problem lastniških cerkva in samo­ stanov v pravni zgodovini Jugoslova­ nov, Slovenski pravnik XLIX (1935), 430—444. Oceno razprave gl. Jugoslovenski istorijski ča­ sopis I I I (1937), 461. (Al. Soloviev), Zeit­ schrift der Savignystiftung für Rechgeschichte LIX (kanon. Abt. 28) 1939, 629 (H. F. Schmid, Dunaj). 25. (ocena) J. Sedivy, Oris zgodovine Jugoslovanov, CZN XXX (1935), 93— 94. 26. (ocena) T. Saturnik, O pravu soukro- mem u Slovanu v dobach staršich. Praha 1934, Slovenski pravnik XLIX (1935), 51—53. O vplivu recenzije na češko strokovno litera­ turo gl. O. Sommer, Od Bohuše Riegra Theo- doru Saturnikovi, Praha 1935, 4, 13, 27; R. Rauscher, O vedecke metody pri zkoumani soukromeho prava u Slovanu v dobach star­ šich, Bratislava 1935, 10 si., 21, 27, 34. 27. (ocena) M. Dolenc, Pravna zgodovi­ na za slovensko ozemlje, Ljubljana 1935, CZN XXXI (1936), 88—90, Ljub­ ljanski zvon LVI (1936), 293—295. 28. (ocena) Gr. Krek, Lastnina na divja­ čini, Maurovičev zbornik, Beograd 1934, VSWG 29 (1936), 218. 29. Prešeren in Kranj, CZN XXXII (1937), 204—212. 30. Razvoj deželskih sodišč na Gorenj­ skem, Slovenski pravnik Lil (1938), 221—224. 31. Zgodovina mesta Kranja (s sodelo- - vanjem W. Schmida [arheologija] in Fr. Steleta [umetnostna zgodovina]. Ljubljana 1939, 530 str. Ocene so izšle: v CZN XXXIV (1939), 110—112 (Fr. Zwitter), Sodobnost VII (1939), 474—475 (isti), Dejanje II (1939), 214—215 (B. Grafen- auer), Domu in svetu 51 (1939), 353—354 (P. Blaznik). 32. (skupaj s prof. dr. M. Kosom) Ne­ znana listina o gorenjskih lastniških cerkvicah 12. stoletja, GMS XX (1939), 236—243. 33. (ocena) Kočevski zbornik, Dom in svet 51 (1939), 354—355. - 34. Za delovno skupnost slov. zgodovi­ narjev, CZN XXXIII (1939), 212—216. 35. (ocena) J. Polec, Pripombe kranjske deželne komisije k Martinijevemu osnutku avstrijskega državljanskega zakonika, ZZR XVI (1940), GMS (1940), 133—134. 36. K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča, Slovenska pravnik Lil (1940), 285—295. 37. Slovenske pravne starine, Mladika XXI (1940), 136—138. 38. Sodne lipe in mejna znamenja, isto- tam, 175—177. 39. Sramotilni stebri, istotam, 214—216. 40. Morišča in krvava znamenja, isto­ tam, 249—250. 41. Tržna in obrtniška znamenja, isto­ tam, 281—282. 42. Rovaši, istotam, 310—311. 43. Knežji kamen in vojvodski stol, istotam, 349—350. 44. (ocena) K. Zechner, Die Rechte der Kärntner Städte im Mittelalter und ihr Zusammenhang mit den Stadt­ rechten außerhalb Kärntens, Mün­ chen 1938, GMS XXII (1941), 87—88. 45. Kranjski »consessus commercial is-« in njegovo delo za napredek železar­ stva. Tovarniški vestnik, Jesenice 1941, 11—12 (nadaljevanje je izostalo zaradi okupacije). 46. Najstarejša sodna knjiga mesta Kranja (1517—1520), ZZR XVIII (1942), 360—368. 47. Kastavščina in njeni statuti do kon­ ca 16. stoletja. ZZR XXI (1946), 153— 219. 48. (ocena) H. F. Schmid, La legislazione bizantina e la pratica giudiziaria occi­ dentale nel più antico codice slavo, Milano 1951, ZC V (1951), 367. 49. (ocena) A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, Ljubljana 1950, ZC V (1951), 372—373. 50. Ob šestoletnici Dušanovega zakoni- ka, ZC V (1951), 209—214. 240 IN MEMORIAM DR. JOSIP ZONTAR 51. Zur Problematik der älteren Sozial- und Wirtschaftsgeschichte der Völker Jugoslawiens, Mi t te i lungen des I n s t i ­ tut s für österr . Geschichts forschung L X (1951), 369—383. Recenzijo razprave gl. Historijski zbornik VI (1953), 123—124 (J. Sidak). 52. Kranjski sodni red za deželska sodi­ šča iz leta 1535, ZC V I — V I I (1952— 1953), 566—587. 53. Rokopis dr. Tomaža Dolinarja (1760 —1839), ZC VIII (1955), 155—157. 54. (ocena) G. Ostrogorski, P r o n i j a, P r i ­ log istori j i f e u d a l i z m a u Vizanti j i i južnos lovenskim zeml jama, i s totam, 258—262. 55. (ocena) G r e t a Mecenseffy, I m Dien­ ste dre ie r Habsburger , L e b e n u n d W i r k e n des F ü r s t e n J o h a n n W e i k h a r d Auersperg (1615—1677), i s totam, 296 —299. 56. O našem starem žebljarstvu, Loški razgledi II (1955), 85—86. 57. Arhiv poveljstva armadne skupine maršala Svetozarja Boroeviča (1916— 1918), K r o n i k a IV (1956), 39—47. 58. Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v 18. stoletju, Loški razgle­ di I I I (1956), 89—102. 59. Zur Problematik der Rechtsarchä­ ologie bei den Völkern Jugoslawiens, W i e n e r Archiv für Geschichte des S l a v e n t u m s u n d Osteuropas, Bd. II . , S tudien z u r ä l te ren Geschichte Ost­ e u r o p a s I., Teil, Wien 1956, 169—202. 60. Svilogojstvo in svilarstvo na Sloven­ skem od 16. do 20. stoletja, SAZU, Razred za zgodovinske in d r u ž b e n e vede, Dela 11, I n š t i t u t za zgodovino, sekcija za občo in n a r o d n o zgodovino 3, L jubl jana 1957, 160 str. 61. Zapora proti kugi v Karavankah v letih 1713—1716, Prispevek k zgodo­ vini blagovnega prometa in organiza­ cije trgovine na Slovenskem v 18. sto­ letju, Tržič 1957, 23 str . 62. Ločan Volbenk, Loški razgledi 4 (1957), 24—34. 62. a Soseskini »hiši« v Beli Krajini, Slovenski etnograf X, 1957, 77—80. 63. Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrij- ske dežele s posebnim ozirom na slo­ venske pokrajine, ZČ X — X I , 1956— 1957, 32—121. 63. a Christian Wilhelm Heil, ein Di­ plomat, Projektemacher und natio­ nal-ökonomischer Theoretiker des 18. Jahrhunderts, Südost forschungen XVII, 1958, 376—406. - 64. Das älteste Gerichts- und Stadt­ buch von Krainburg/Kranj (1517— 1520), Wiener A r c h i v für Geschichte des S l a w e n t u m s u n d Osteuropas, Bd. III , S t u d i e n z u r ä l t e r e n Geschichte O s t e u r o p a s I I . Teil, Wien 1959, 186— 200. 65. (nekrolog) Gregor Cremošnik (1890 —1958), Südost forschüngen XVIII (1959), 391—394. 66. Villach und der Südosten, 900 J a h r e Vil lach — N e u e Bei t räge zur Stadt­ geschichte, Vil lach I960, 459—522. 67. Vloga Kranja v blagovnem prometu v teku stoletij (do 19. veka), 900 let K r a n j a , Spominsk i zbornik, K r a n j 1960, 137—159. 68. Trgovska računica loškega vele- trgovca Franca Oblaka-Wolkensperga iz leta 1677, Loški razgledi 7 (1961), 88—93. 69. Villach-Nürnberg und der Südosten, J a h r b u c h des M u s e u m s d e r S t a d t Vil­ lach, 1 (1961), 89—100. 70. Der Stand der Forschung über die südslawische ländliche Ordnung, Vor­ t räge u n d Forschungen, H e r a u s g e ­ geben v o m K o n s t a n z e r Arbei tskre is für mi t te la l te r i sche Geschichte, ge­ leitet von T h e o d o r Mayer, Bd. VIII, Die Anfänge d e r L a n d e s g e m e i n d e u n d ihr Wesen, K o n s t a n z 1964, 419—441. 71. Mihael Gaismair in Hrvatje, ZC X I X — X X (1965—1966), 205—218. 72. Kranjski deželni vicedom. Prispevek k zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranjskem, SAZU, Razred za zgodovinske in d r u ž b e n e vede, R a z p r a v e V, L j u b l j a n a 1966, 277—318. 73. Drobec registra ljubljanskega na- kladniškega urada iz leta 1544, K r o ­ n i k a XVI (1968), 32—44. 74. F. V. Hörnigkova statistika obrtni­ kov slovenskih mest in trgov iz leta 1673, K r o n i k a X V I I I (1970), 80—82. 75. Gojitev sviloprejk, v Gospodarska in d r u ž b e n a zgodovina Slovencev, Zgodovina a g r a r n i h panog I., L jub­ l jana 1970, 409—415. 76. Pomembni kranjski zdravniki pre­ teklosti, K r a n j s k i zbornik 1970, 343— 348. 77. Vloga in pomen Ptuja v mednarod­ ni trgovini poznega srednjega in zgod­ njega novega veka, K r o n i k a X I X (1971), 149—151. 78. Michael Černovič, Geheimagent Fer- dinads I. und Maximil ians II., und seine Berichterstattung, Mi t te i lungen des ö s t e r r e i c h i s c h e n Staatsarchivs , Bd. 24 (1971), 169—222. 79. (nekrolog) Milko Kos (1892—1972), Südost forschungen X X X I (1972), 344 —349. 80. Die Südslawen und die Türken, I n ­ t e r n a t i o n a l e s K u l t u r h i s t o r i s c h e s Sym­ posion Mogersdorf 1969 in Mogers- dorf, Ei sens tadt 1972, 95—108. 81. Obveščevalna služba in diplomacija avstrijskih Habsburžanov v boju pro­ ti Turkom v 16. stoletju, SAZU, Raz­ red za zgodovinske in d r u ž b e n e vede, Dela 18, L j u b l j a n a 1973, 263 str. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 241 82. Pavlu Blazniku ob sedemdesetletni­ ci, Kronika XXI (1973), 127—130. 83. (skupaj z B. Otorepcem) Božja sod­ ba (ordal) sveče v Kamniku leta 1398, ZC XXVII (1973), 321—328. 84. Zgodovina mesta Kranja, Kranj 1982. Str. 1—529 je ponatisnjeno bese­ dilo knjige iz leta 1939 (gl. št. 31) s prilogama »Kranj po katastrski mapi iz leta 1826« (ceste in stavbe po sta­ nju v katastru 1937) in »Kranjsko po­ lje z ledinskimi imeni po katastrski ' mapi iz leta 1826«. Ponatisnjene so tudi vse ilustracije v besedilu in pri­ logah (164 slik), le podoba Antona Koblarja na pril. med str. 4 in 5 je zamenjana s sliko dr. Jos. Žontarja. Na str. II—XLVII so nova besedila : Uredniški odbor, Ob ponatisu Zgodo­ vine mesta Kranja, str. III—IV ; An­ drej Valič, Arheološka raziskovanja na Kranjskem območju v preteklih štirih desetletjih, str. V—XXIV ; Jože Zontar, Novejša dognanja o zgodovini Kranja in njegovega območja, str. XXV—XXXVII ; Cene Avguštin, No­ vejša raziskovanja o umetnostni zgo­ dovini Kranja, str. XXXVIII—XLVI ; povzetki, str. XL VII ; novi prilogi »•Arheološka najdišča na Kranjskem območju« in »Generalni načrt staro- slovanskega grobišča v središču Kra­ nja (farna cerkev)«. B o g o G r a f e n a u e r Časopis za slovensko krajevno zgodovino Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije že vse od leta 1953 izdaja svoje glasilo — »kroniko«. Revija je ilustri­ rana in poleg poljudno-znanstvenih prispevkov iz slovenske krajevne zgo­ dovine pogosto objavlja tudi razprave in članke, ki po svoji problematiki presegajo ozke lokalne okvire. »Kronika« ima namen popularizirati zgo- .dovino in zato poroča o delu zgodovinskih ustanov Un objavlja ocene novih knjig, pomembnih za slovensko zgodovinopisje. \ »Kroniko« lahko naročite na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slo­ venije, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1. Letna naročniria za tri številke znaša za ustanove 450 dinarjev, za posameznike 300 dinarjev, posamezna številka velja 150 dinarjev, dvojna številka 250 dinarjev.! Po izredno ugodnih cenah so na razpolago tudi večinoma vsi starejši letniki revije: od 3/1955 do 23/1975 po 50 din (le letnik 15/1967 je raz­ prodan), letnika 24/1976 in 25/1977 po 75 din, letnik 1978 po 120 din in letnika 1979 in 1980 po 160 din za posameznike oziroma po 240 din za ustanove, letnik 1981 po 160 oziroma 250 din in letnik 1982 po 180 oziroma 280 din. / V seriji »Knjižnica Kronike« so doslej izšle naslednjejpublikacije: — Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice (1955), 96 strani. Cena: 20 dinarjev; — Igor Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOČJU LJUBLJA­ NE (1956), 72 strani. Cena: 20 dinarjev; — Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), 68 strani. Cena: 20 dinarjev; — Sergij Vilfan — Josip Černivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE ME­ STNE HIŠE (1958), 128 strani. Cena: 20 dinarjev; — Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE (1971), 104 strani. Cena: 30 dinarjev. 242 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 - 1 9 8 3 - 3 SLOVENSKA MATICA, YU-61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 7, med drugimi svojimi publikacijami zalaga in članom Zveze zgodovinskih društev Slovenije nudi po svojih članskih cenah tudi Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 1/1971 — 180 din. Vsebina: Zmago Bufon — Naravoslovje v slovenskem narodnem prebu­ janju, Lavo Cermelj — Fizik Nace Klemenčič (1853—1901), Vladimir Murko — Staro in novo o življenju in delu Josipa Ressla, Franc Minafik — Ptujske lekarne, lekarnarji in njihove hiše, Ante Stefančič — Kratek pregled zdravstvenega nadzorstva živil nekoč in danes s posebnim po­ udarkom na Sloveniji; Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 2/1974 180 din. Vsebina: Vladimir Murko — Starejši slovenski znanstveniki in njihova vloga v evropski kulturni zgodovini — astronomi, Milko Matičetov — Zvezdna imena in izročila o zvezdah med Slovenci, France Adamič — Naš prispevek k razvoju genetike in žlahtnjenja rastlin, Zmago Bufon — Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujanju II ; Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 3/1975 — 180 din. Vsebina: Drago Mušič in Janez Batis — Življenje in delo J. M. Žagarja (Sagarja), Peter Borisov — Sto dvajset let od ustanovitve naravnega zdravilnega zavoda na Bledu, Velimir Zavrnik — Mariborski tekst na­ potkov mojstra Albranta za zdravljenje konj; Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 4/1979 — 300 din. Vsebina: Janko Pučnik — Razvoj vremenoslovja na Slovenskem, Zmago Bufon — Ivan Žiga Popovič kot naravoslovec in rodoljub, Karel Baje — Ivan Žiga Popovič predhodnik oceanografije, Franjo Sevnik — Zagarstvo na Slovenskem,/Jože Maček — Izbruh in širjenje krompirjeve plesni na Kranjskem v 19. stoletju, France Adamič — Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 5—6/1981 — 620 din. Vsebina: France Habe, Andrej Kranjc — Delež Slovencev v speleologiji, Eman Pertl — Prvi slovenski zdravniki v Mariboru, France Adamič — Razvoj agrotehničnih znanosti na Slovenskem, Srdan Turk — Masivne in lesene konstrukcije na Slovenskem, Srdan Turk — Mihael Strukel (Štrukelj) prvi redni univ. profesor med slovenskimi gradbeniki. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 7/1983 — 800 din. Bleiweisov zbornik s prispevka Boga Grafenauerja, Vasilija Melika, Pe­ tra Vodopivca, Franca Rozmana, Franceta Adamiča, Srdjana Bavdka, Milana Dolenca, Janeza Batisa, Petra Borisova, Bojana Stiha, Martine Orožen, Dušana Moravca, Staneta Grande, Velimirja Gjurina, Stefana Barbarica in Mirka Kambiča. * ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 • 1983 . 3 243 DRUŠTVENO ŽIVLJENJE, KONGRESI IN SIMPOZIJI MEDNARODNO ZNANSTVENO POSVETOVANJE »UNIVERZE IN ŠTUDENTJE« (Dunaj, 16.—18. septembra 1983) Namen posvetovanja, ki ga je organiziral Avstrijski inštitut za vzhodno in jugo­ vzhodno Evropo na Dunaju v sodelovanju z Mednarodno komisijo za slovanske štu­ dije in ob podpori UNESCA, je bil — kot pove podrobnejša opredelitev teme — ovrednotenje »pomena študentskih migracij za znanstveno in družbeno obnovo v času od 18. do 20. stoletja«, razprava pa je bila v geografskem pogledu (z nekaj izjemami) omejena na srednjo in vzhodno Evropo. Posvetovanje ima predhodnika v podobnem srečanju, ki so ga isti organizatorji pripravili že leta 1978 s prominentno avstrijsko in mednarodno udeležbo in na katerem so udeleženci razpravljali o »znanstvenih sre­ diščih in duhovnih stikih med srednjo in jugovzhodno Evropo od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne«; obsežen, vsebinsko bogat zbornik tega srečanja, ki je združil v enem zvezku prepogosto kar preveč razpršene informacije, je izšel spomladi leta 1983 na Dunaju,1 ravno ob pravem času, da je osvežil rezultate prvega in ponudil gradivo za drugo posvetovanje. Vseeno je v dve sekciji razdeljena razprava na posvetovanju o »Univerzah in študentih« deloma tekla mimo zastavljene teme: večina referentov in razpravljalcev je tudi tokrat ostajala pri predstavitvi pomena posameznih univerzitetnih središč za različne narode srednje in vzhodne Evrope in opozorilih na nacionalno pripadnost profesorjev in študentov, le v manjši meri pa se je ustavljala ob vprašanju o posle­ dicah prenašanja in izmenjave znanja za družbeni in kulturni razvoj v okoljih, iz katerih so študentje in profesorji prihajali. Potek posvetovanja je tako pokazal, da je mogoče k temi, ki jo je že obravnavalo srečanje leta 1978, še marsikaj dodati, hkrati pa razkril, da je širši vpliv znanstvenih in intelektualnih središč na proces družbene modernizacije neredko zelo težko natančneje ugotoviti, saj so že z ugotavljanjem kasnejšega curriculum vitae posameznih študentov in diplomantov velike težave (kar je duhovito in nazorno ilustriral prof. W. Zimmermann iz Züricha s primerom srbskih študentov na zuriški univerzi). Vprašanje o mednacionalni izmenjavi znanstvenih rezultatov, vplivih znanstvenih ustanov in posameznih osebnosti in kulturnih stikih med različnimi narodi srednje in vzhodno evropskega prostora je obširneje problema- tiziral predvsem uvodni referat slovenskega rojaka prof. Stanislava Hafnerja iz Grad­ ca (K tipologiji nadnacionalne znanstvene komunikacije), ki je ob neizogibnih po- splošitvah opozoril na nekatere značilnosti v razvoju znanosti v srednji Evropi in habsburški monarhiji od 18. stoletja dalje in med drugim prepričljivo ugotovil, da je imela rastoča nacionalna polarizacija s krepitvijo nacionalnih gibanj za razvoj posa­ meznih znanosti večznačne, celo nasprotujoče posledice, saj ni le vzpodbujala k na­ stajanju nacionalnih znanstvenih središč in oblikovanju »nacionalnih« znanstvenih disciplin, temveč marsikje v isti sapi obremenjevala mednacionalno znanstveno ko­ municiranje. Teh vprašanj so se kasneje mimogrede posamezniki dotaknili tudi v razpravi v sekcijah, vendar bi nedvomno zaslužila še podrobnejšo in temeljitejšo osvetlitev. Delo v sekcijah je potekalo istočasno, zaradi česar so imeli udeleženci le deloma pregled nad razpravo, zato pa tem več možnosti, da so se vanjo vključili. V prvi sek­ ciji je bilo v dveh dneh predstavljenih kar dvanajst referatov, ki jih je težko temat­ sko in geografsko grupirati. Uvodni referat je imel Gary Cohen (Oklahoma, ZDA), ki je prikazal rezultate svoje še nedokončane raziskave socialnega in geografskega iz­ vora študentov dunajske univerze v letih 1860—1900 in se med drugim ustavil pri nekaterih vidikih računalniške obdelave univerzitetnih matrik. Po Cohenovih podat­ kih so za razmere na dunajski univerzi v navedenem obdobju značilne iste težnje, ki označujejo razvoj na ostalih avstrijskih visokih šolah: nagla rast števila študentov prava, medicine in filozofije, po letu 1890 povečan dotok študentov iz nižjih socialnih slojev, hkrati pa z ustanavljanjem univerz in visokih šol v nenemških deželah monar­ hije porast števila študentov z nemškim maternim jezikom. Cohenova študija bo, ko bo dokončana, nedvomno edinstven prikaz študentske populacije na dunajski univerzi v drugi polovici 19. stoletja in zanimiva tudi za slovensko kulturno zgodovino. Na Cohenova izvajanja sta se posredno navezala Waltraud Heindl (Dunaj) in Walter Höflechner (Graz), ki sta svoja referata podobno pripravila na osnovi univerzitetnih 1 »Wegenetz europäischen Geistes«, Wissenschaftszentren und geistige Wechselbeziehungen zwischen Mittel- und Südosteuropa vom Ende des 18. Jahrhunderts bis zum ersten Weltkrieg, Herausgegeben von Richard Plaschka und Karlheinz Mack, Verlag für Geschichte und Politik, Wien 1983, 498 str. 244 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 .1983-3 gradiv. Heindlova je govorila o prvih ženskah-študentkah na dunajski univerzi in opozorila na številna vprašanja, ki jih v tej zvezi zastavlja raziskovanje univerzitet­ nih matrik (v nadaljevanju se je omejila predvsem na ruske študentke), graški uni­ verzitetni arhivar Höflechner pa je podrobneje predstavil gradivo in tuje (med dru­ gim tudi južnoslovanske) študente graške univerze v času med obema vojnama. Raz­ mer in študentov na dunajski kot ostalih univerzah avstrijske polovice monarhije so se dotaknili še nekateri drugi referenti prve sekcije: Vladimir Matula (Bratislava) je govoril o vplivu slovanskih študentskih krožkov na Dunaju na oblikovanje slovaškega preporodnega gibanja v tridesetih letih preteklega stoletja, W. Malier (Dunaj) o itali­ janskih študentih na Dunaju, v Gradcu in Innsbrucku, referat o Slovencih na dunaj­ ski in ostalih avstrijskih univerzah pa sta skupaj pripravila V. Melik in podpisani. V zvezi z jugoslovanskimi narodi je bila v referatih obširneje zastopana le pro­ blematika oblikovanja srbskega in slovenskega izobraženstva, medtem ko referata o hrvatskem izobraženstvu in njegovi povezanosti z evropskimi univerzitetnimi sre­ dišči na žalost ni bilo. V sklopu referatov, ki so govorili o naših narodih, je tako naj­ prej W. Zimmermann iz ' Züricha v dinamičnem in duhovitem prispevku predstavil podatke o južnoslovanskih, zlasti srbskih in bolgarskih študentih na zuriški univerzi in kot eden redkih med referenti poizkušal natančneje opredeliti njihovo vlogo po povratku v domovino. Ce bi v vseh evropskih univerzitetnih središčih razpolagali s tako bogatimi podatki kot v Zürichu, kjer univerzitetno gradivo dopolnjujejo* po­ drobni policijski seznami in poročila o tujih študentih (njihovih stikih, njihovem ve­ denju, gmotnih in življenjskih razmerah), bi bilo razmeroma lahko napisati zgodovino evropskega izobraženstva in študentskih migracij. Toda Zürich je prej izjema kot pra­ vilo. Z zbiranjem podatkov, ki ga dodatno otežuje selitev študentov z univerze na uni­ verzo, so praviloma velike težave, na kar je med drugim opozorila Ljubinka Trgov- čević (Beograd), ki je govorila o študiju prve generacije profesorjev beograjske uni­ verze v tujini. Med 45 profesorji leta 1905 ustanovljene beograjske univerze se jih je kar 44 šolalo na tujem, in sicer na skupno 23 univerzah v petih različnih državah, polovica med njimi pa je v času študija enkrat ali večkrat zamenjala univerzo. Kako nezanesljivi in neusklajeni so statistični podatki in razne številčne navedbe v lite­ raturi, sva se naglo prepričala tudi avtorja slovenskega referata. Del, ki poizkuša na­ tančneje ugotoviti število slovenskih študentov po univerzah in strokah, je pripravil prof. Melik. Čeprav ugotovljene številke zaradi nezanesljivih in pogosto nasprotujočih navedb niso dokončne in jih bo mogoče še v marsičem dopolniti, je Meliku uspelo zlasti za zadnja desetletja pred razsulom monarhije napraviti podrobnejše izračune, ki bodo z objavo referata prvič obelodanjeni. Iz podatkov je razvidno, da je bilo slo­ venskih visokošolcev še v osemdesetih letih preteklega stoletja manj kot 400, da se je njihovo število povzpelo na okoli 650 leta 1900 in se je neposredno pred prvo vojno gibalo malo pod 1000. Med strokami sta sprva prevladovala bogoslovje in pravo, pri čemer so ob prelomu stoletja med slovenskimi visokošolci pravniki po številu že sami na prvem mestu (leta 1913 okoli tretjina vseh študirajočih). Število študentov medi­ cine in filozofije je bilo podvrženo večjim nihanjem, medtem ko je število tehnikov hitreje raslo šele od začetka našega stoletja. Melik se je v referatu širše ustavil tudi pri boju za slovensko univerzo, podpisani pa je poročal o podpornih društvih za slo­ venske študente, njihovem socialnem položaju in društvenem življenju. V sklepu sva kratko opozorila na nekatere slovenske profesorje, ki so poučevali na avstrijskih uni­ verzah in omenila pomen avstrijskih visokih šol za oblikovanje slovenskega izobra­ ženstva. Ostali referati, predstavljeni v prvi sekciji, so obravnavali izobraženstvo in uni­ verze v različnih, zemljepisno dokaj oddaljenih predelih srednje in vzhodne Evrope. J. Bardach (Varšava) je tako govoril o poljskih študentih na ruskih univerzah, E. Tha- den (ZDA) o nemških univerzah in agrarnih ter socialnih reformah v zahodnih (bal­ tiških) pokrajinah ruskega carstva v letih 1804—1866, D. Berindei (Bukarešta) o ro­ munskih študentih v tujini in njihovi vlogi v procesu nastajanja moderne romunske države, G. Hölveny (Budimpešta) pa je kot edini madžarski referent predstavil mad­ žarske študente na evropskih univerzah v 18. stoletju. Ruski, bolgarski, češki, slovaški in lužiŠko-srbski študentje, njihov študij in kasnejša vloga v domovini so bili pred­ met razprave v drugi sekciji, v kateri so z referati sodelovali (navajam po programu) : 1.1. Kostjuško (Moskva), E. Donnert (Halle-Wittenberg), N. Genčev, V. Paskaleva in C. Todorova (Sofija), P. Bachmaier (Dunaj), H. Batowski (Krakov), J. Koči (Praga), E. Bosak (Kanada), Jan Šolta (Budišin) in G. Grimm (München). Razpravo v sekcijah je sklenilo zaključno plenarno zasedanje, na katerem so poročevalci poročali o rezul­ tatih razprave, v imenu Mednarodne komisije za slovanske študije sta o pomenu posvetovanja govorila J. Bardach in B.Michel, srečanje pa je — tako kot otvoril — svečano zaključil rektor dunajske univerze prof. dr. Richard Plaschka. Dunajsko posvetovanje tako velike teme kot je tema o »univerzah in študentih« razumljivo ni moglo izčrpati. Že s tem, da je omogočilo soočenje različnih dognanj ZGODOVINSKI ČASOPIS 37.. 1983 . ' 3 245 in prikaz razmer na različnih i evropskih univerzah, opozorilo na še neizčrpane arhiv­ ske fonde in vzpodbudilo izmenjavo'informacij,; pa pomeni dragocen in pomemben prispevek k proučevanju zgodovine.evropskega izobraženstva in evropske kulturne povezanosti,, v preteklosti. Referati s s posvetovanja bodo izšli v posebnem zborniku (predvidoma leta 1985) ; bržčas ni pretirana misel, da bo ta zbornik — skupaj z zbor­ nikom prvega dunajskega posvetovanja na isto .'temo, nepogrešljivo gradivo vsakomur, ki se bo v prihodnje ukvarjal z zgodovino evropskih univerz in pretoka znanja in idej v srednjem? in vzhodnoevropskem prostoru. K uspehu posvetovanja pa je nedvomno pripomoglo tudi izredno prijetno, gostoljubno in delavno vzdušje, ki so ga pod vod­ stvom dr. Karlheinza Mačka uspeli ustvariti'organizatorji, sodelavci Avstrijskega in­ štituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo. .. .' ' "S . . „ ' ' . . : '•>• • t Ci . •/ . P e t e r "V o d o p i v e c 17. ZASEDANJE CESKOSLOVASKO-JUGOSLOVANSKE,ZGODOVINSKE KOMISIJE .. ' (Brno, 11. do 14. oktobra 1983) : , " c ; ... ....**.".• . . Tema 17. zasedanja češkoslovaško-jugoslovanske zgodovinske J komisije,, ki se je sestala v času od'11. do 14. oktobra 1983 v Brnu,' je bil »-Miselni razvoj pri Čehih, Slovakih in južnih Slovanih« od srede 18. stoletja do revolucionarnih. let 1848/49. Izka­ zalo se je, da je'-zgodovina »idej in ideologij« lahko kaj vzpodbudna'snov za živo in sproščeno razpravo, saj se je zasedanja komisije udeležilo kar"43 zgodovinarjev, obeh držav, izmenjava mnenj v prostorih filozofske fakultete in rektorata brnske univerze pa je po zavzetosti presegla vrsto razprav na dosedanjih zasedanjih komisije (vsaj tistih, ki jim je od lëta 1972 prisostvoval podpisani). Zasedanje je tako,— kljub, neka­ terim .očitnim razlikam v ideoloških ocenah in izhodiščih —"opozorilo na številne podobnosti in razlike v sočasnem razvoju na Češkem, Slovaškem in,pri jugoslovanskih narodih, ; ki v isti sapi vzpodbujajo k razmišljanju o .širših razvojnih,"značilnostih v oblikovanju nacionalnih, socialnih in političnih ideologij v srednji Evropi kot mnogih metodoloških vprašanjih raziskovanja kulturne in tim. »-intelektualne zgodovine«. Uvodni referat je imel J. Kolejka, ki je v zelo splošnih** tezah', s poudarkom na idejah zadnjih desetletij 18. stoletja in vplivih francoske revolucije, orisal »Narod­ nostno načelo v prvi polovici 19. stoletja« in spregovoril o različnih manifestacijah »ideje naroda« v obravnavanem času. Kljub dinamični in sugestivni predstavitvi so ostala njegova izvajanja v razpravi manj odmevna, saj je poizkušal zajeti narodnostno problematiko ne le v širšem evropskem, temveč deloma tudi izvenevropskem okviru, medtem ko so se drugi referenti usmerili h konkretnejšim vprašanjem razvoja pri posameznih narodih jugovzhodne Evrope 'in Habsburške monarhije. Kot prvi jugo­ slovanski referent-je tako Nikola Petrovič opozoril na idejna gibanja pri Srbih na Ogrskem po padcu jožefinizma, avtonomistične težnje-v Banatu v devetdesetih letih 18. stoletja in pomen Temišvarskega sabora. Pri srednji Evropi se je zadržal tudi B. Šindelaf, ki je govoril o prostozidarskih ložah in prostozidarstvu ; v srednjeevrop­ skem prostoru v 18. stoletju in" vzbudil splošno1 pozornost z novimi zapažanji in po­ datki o precenjevanju pomena prostozidarskih združenj"in' njihove vloge v razširjanju razsvetljenskih idej. Sindelafove ugotovitve so tem zanimivejše, ker.ugovarjajo trdit­ vam nekaterih zahodnoevropskih zgodovinarjev, ki v zadnjem času ponovno odkrivajo in (pre) naglasa jo posredniško vlogo mednarodnih prostozidarskih zvez in. stikov.,V tem smislu je lahko tudi podpisani v svojem referatu o političnih in_ kulturnih gibanjih na Slovenskem v času od srede 18. stoletja do 1813 ugotovil, da' jè^bilò med člani prostozidarskih lož,' ki 'so jih Francozi ustanovili-v Ilirskih provincah precej manj domačinov kot se je domnevalo doslej. ' * ' C '.''•', [ Začetke nacionalnih (preporodnih) gibanj pri Čehih, Slovakih in južnih^ Slovanih je v medsebojni primerjavi obravnaval le del referentov; v" tem pogledu je kot poizkus sinteze zasnoval svoj referat zlasti V. Žaček, ki je obširno govoril o češko-jugoslovan- skih stikih v prvi polovici 19. stoletja in se med drugim~posebej ustavil pri Slovencih. S slovaškega vidika je isto vprašanje predstavil M. Krajčovič, ki jè v'svojem referatu povzel nekatere rezultate svojih raziskav slovaških stikov z južnošlovahskimi. narodi do leta 1848. Širše sta se nato medsebojnih odnosov' dotaknila še V. Stastny" in J. Ti- benski (prvi z referatom o »-Slavistiki in slovanstvu v'češki družbi do'srede 19. sto­ letja« in drugi s prispevkom o »-Sodelovanju Slovakov z nekaterimi ^najpomembnej­ šimi protagonisti ilirizma«), takò da smo Jugoslovani z referati ha" temo medsebojnih vplivov in sodelovanja (zopet) ostali v manjšini. Kot_ večkrat,na podobnih srečanjih se je namreč tudi v Brnu ponovno izkazalo, da v raziskovanju mednarodnih zvez lastnih narodov zaostajamo za sosedi in nekaterimi narodi nekdanje monarhije, s kate­ rimi smo imeli nekdaj intenzivne kulturne in politične stike. Čeprav so deloma posegli v problematiko jugoslovansko-češkoslovaških odnosov, so se morali tako jugoslovanski referenti omejiti predvsem na predstavitev razvoja v obravnavanem obdobju na domačih tleh. O Slovencih je v odmevnem referatu 2 4 6 ZGODOVINSKI ČASOPIS 371- 1983 • 3 _ _ _ _ _ govoril V. Melik, o Hrvatih in ilirizmu-N. Stančić, o prvem srbskem zunanjepolitičnem programu in. I. Garašaninu pa.Lj. Aleksić-Pejković. Makedonske razmere v drugi polo­ vici 18. in prvi polovici 19. stoletja sta stvarno, vendar polemično predstavila A. Mat- kovski in B. Ristovski, medtem ko je F.Rozman prikazal socialno misel Andreja Ber 7 narda> Smolnikarja! Na številna manj znana dejstva iz socialnega in političnega živ­ ljenja Vojne, krajine.-je opozoril D. Berić. O nekaterih problemih idejnega razvoja pri Cehih in Slovakih v,istem.času pa so nato izčrpno poročali tudi češki in slovaški referenti. O zahodnoevropskih vvplivih, zlasti vplivih nemške idealistične filozofije, na slovaško nacionalno.gibanje v prvi polovici 19. stoletja je tako govoril J. Hučko, o socialnem vprašanju.in češki.nacionalni ideologiji leta 1848 M. Smerda, o državno pravnih vidikih češkega narodnega programa leta 1848 pa M. Sestak. , Kljub osredotočenju večine referentov na procese pri posameznih narodih je plodna in razgibana razprava razkrila, da so takšne vzporedne predstavitve proble­ matike več kot koristne. Razprava se namreč — kot omenjeno — ni omejila le na posamezna pojasnila,'temveč se je razširila_ na širše soočanje mnenj in stališč. Tako je V. Začek med drugim obširno opozoril na svoje poglede na Garašaninovo Načer- tanije, polemična razhajanja so vzpodbudile nekatere teze N. Stančića o ilirizmu in značaju nacionalnih gibanj v prvi polovici 19. stoletja, posebno pozornost pa je vzbudil diskusijski prispevek V. Melika, ki je predstavil nekatere nove poglede na slovensko zgodovino 19.'stoletja in njene osebnosti (med drugim J. Bleiweisa). Sproščeno vzdušje v razpravi po svoje ilustrira podatek, da je 18 predstavljenih referatov dopolnilo dvakrat toliko .diskusijskih prispevkov (36), pri čemer se je v razpravo'.vključila veČina stalnih udeležencev srečanja. ' ' ... • , Kot vsakoletno srečanje je tudi srečanje češkoslovaško-jugoslovanske zgodovinske komisije v Brnu sklenil sestanek stalnih članov komisije pod predsedstvom V. Stast- nega in N. Petroviča, vsem udeležencem srečanja v Brnu pa bo bržčas posebej ostal v spominu izlet v Slavkov in Kromeriž, dve mesti, ki sta se pomembno zapisali'né le v češko, temveč tudi širšo srednjeevropsko zgodovino. Z zasedanjem v Brnu se jé češkoslovaško-jugoslovanska zgodovinska komisija še enkrat potrdila kot pomembna in uspešna oblika mednarodnega sodelovanja, ki izpolnjuje svojo nalogo'z utrjevanjem institucionalnih in osebnih stikov in zvez — na žalost tudi nadalje ena redkih'bilate­ ralnih komisij Zveze zgodovinskih društev Jugoslavije, ki redno delujejo. ^ ., n P e t e r V o d o p i v e c Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije (oddelek za zgodovino. Filozofske fakultete, 61000- Ljubljana, Aškerčeva 12/1, telefon 224 011, 224 046, int. 209) lahko naročite še večino letnikov predhodnika »-Zgodo­ vinskega časopisa« — revije »Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo-«. V Glasniku je objavljena vrsta razprav, ki so še danes ohranile svojo, znanstveno vrednost. Vsem ljubiteljem zgodovinskega branja; posebej pa še raziskovalcem naše zgodovine zato priporočamo, da si omislijo kom­ plet dostopnih številk »Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo« (GMDS). , , . . • . • • : •• , • Cene so razpròdajne in so za posamezne številke naslednje: GMDS 1/1919-20'— io'din . , , GMDS 16/1935, št. 3-4 — 50 din r . GMDS* 2-3/1921-22 .*— razprodan GMDS 17/1936 — 100 din GMDS 4-6/1923-25 — 10 din GMDS 18/1937, št. 1-2 — razprodan . GMDS 7-8/1926-27 — 20 din GMDS 18/1937, št. 3-4 — razprodan " GMDS 9/1928 — razprodan GMDS 19/1938, št. 1-2— 80 din • * "GMDS 10/1929 — razprodan , GMDS 19/1938, št. 3-4 — 80 din GMDS 11/1930 —. razprodan GMDS 20/1939 — 200 din GMDS 12/1931 — razprodan GMDS 21/1940 — 100 dim- GMDS 13/1932 — razprodan^ - GMDS 22/1941, št. 1-2 — 80 din ."GMDS 14/1933 — razprodan GMDS 22/1941, št. 3-4 — 20 din GMDS 15/1934 — razprodan GMDS 23/1942 — 50 din. -.; GMDS 16/1935,' št. 1-2 — GMDS' 24/1943 — 30 din razprodan ' . ' , , * ' , GMDS 25-26/1944-45 — 20 din ' Kazalo k "• zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo velja 10 dinarjev. '"'•*'• ^ i ' '! " Ciani slovenskih' zgodovinskih in muzejskih društev imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za naročila iz tujine zaračunamo 40-odstotni pribitek. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 ".' 1983 . ' 3 247 - ( v e " -'y-.; Y ,'.< /u. : . -.-'Vs.-i-;•., L.I ') OCENE IN POROČILA* ^ . Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes.* Zbbrrak"znanstvenih in strokovnih prispevkov. Odgovorni urednik Janko Liška. Uredniški odbor (poleg njega) Franček Brglez, dr. Vladimir Klemenčič, Janez Stergar, dr. Borut Marjan Sturm in (predsednik odbora). inž. Pavle Zaucer.Ljubljana ,: Komunist; iCelovec :, Drava; 1984. 386 + XIV strani + 32 strani slik in zemljevidov v prilogi.» • * .л :ü _• "*' • ; ' '•'• - . . .-,'. . . , . . • . . . - - . • ' ì • ' '.~- •• ' -i • v To je knjiga, ki so jo želeli in, pripravljali ljudje izvodstva Zveze koroških par- tizanov že od. 1971, ko zaradi meni ne.povsem razumljivih razlogov niso bili povsem zadovoljni z.zbornikom Koroška in koroški Slovenci (založba'Obzorja):— ali res za- radi »ljubosumnosti« sodobne zgodovine na pomen starejše zgodovine Slovencev? Vse- kakor sta mi že kmalu po izidu te knjige najprej. Karel Prušnik-Gašperah pozneje še inž. Zaucer izrazila željo po novem, »pravem« zborniku ò Koroški in njeni zgodovini. Nezadovoljstva nisem razumel tedaj in ga ne morem sedaj, po ' iz idu: tè knjige — prejšnji-zbornik je bil glede na vso zgodovino koroških Slovencev, pač gotovo bolj celovit in tudi bolj vsestranski in dokumentaren. , " : ;. :.i . . - Pač pa je seveda res, da je ta zbornik mnogo močneje'zavezan današnjemu poT ložaju Slovencev na-Koroškem in podlagi njihovih pravic,;udeležbi v narodnoosvobo­ dilnem boju. S tega stališča ima -knjiga o položaju koroških Slovencev, danes, kot jo je zasnoval, uredniški odbòrin oblikoval-vsaj v njenem prvem delu (v člankih in razT pravah do strani 170) odgovorni urednik Janko Liška* (ki pà zaradi svoje smrti dela ni mogel opraviti do konca),-*seveda globok temelj prav sedaj, ko 'se nad koroškimi Slovenci zgrinjajo nove grožnje, posebej glede šolstva, in ko so že nekaj let uresničene nove oblike volilnega sistema, .ki preprečujejo s svojo volilno, geometrijo koroškim Slovencem kakršenkoli [ uspeh pri .deželnozborskih volitvah. Hkrati pa vemo, da še danes, 29 let po. podpisu.,,avstrijske, državne 'pogodbe,' niso uresničene njene določbe v 7.Lčlenu o, pravicah, Slovencev na Koroškem iri< da"je J obratno, prav njen sprejem pomenil začetek.novihtgermanizacijskih pritiskov ter raznovrstnih oblik napadov nà Slovence (zlasti-s strani-obnovljenega Heimatdiensta) in celo. odpravljanja pravic, ki so jih imeli v, času pogajanj za : odpravo okupacije Avstrije in-sprejema omenjene pogodbe (zlasti spremembe glede osnovne šole). Prav.'ta-položaj; je poglavitno izho­ dišče knjige,-,ki1, naj bi ,v. svojem prvem delu predvsem .opozarjala Slovence, kaj se dogaja s tistim, delom njihovega narodnega telesa, ki je~po plebiscitu ostal na severu zunaj jugoslovanskih državnih meja. Odtod tudi njena vsebinska omejitev v-glavnem na cas od 1941 naprej,! pač na-današnje življenje, in njegove neposredne podlage. Za vso starejšo zgodovino je porabljenihilenepolnih trideset strani., . >i' , ' . . .Urednik prvega dela knjige si je pomagal v največji meri tako/da je iz novejše slovenske literature o koroških'Slovencih (večinoma okrog leta 198Ò,-nekaj pa tudi ob upoštevanju nekoliko'starejših stvari) izbral primerne članke ali razprave kraj­ šega obsega in jih (včasih nebistveno spremenjene) ponatisnil'; žal mesto' prvotne ob-! jave ni navedeno povsod, kot bi pač moralo biti. ' '-' >r J ; . ! Za obdobje prve svetovne vojne je uporabljen kratek'sintetičen pregled Janka Pleterskega o.»pomenu koroške preteklosti-« (22—33), ki se đo'marčne revolucije omeji le na izpostavitev pòmèna nekaj redkih bistvenih sestavin, od 1848 pa1 vendar podaja strnjen pregled etničnega; socialnega in političnega razvoja koroških' Slovencev ozi­ roma slovenskega dela dežele.-V svojem drugem prispevku o »koroških Slovencih in plebiscitu« (34—39) je isti avtor'dal kratek povzetek iz zbornika'»Koroški plebiscit«," omejen predvsem na vprašanje odločitve večine' koroškega slovenskega socialdemo­ kratskega delavstva za Avstrijo, kar je pač odločilo slovenski poraz v plebiscitu. Za današnje potrebe bi bilo pa'vendarle prav članek iz leta'1971 dopolniti ž zavzetjem stališča do drugačne teorije; ki jo je o tem vprašanju-leta 1980 postavil koroško-du-! najski zgodovinar v Andrej Moritsch. (Moritsch' je namreč svojo tezo, da je odločilo proti Jugoslaviji agrarno• kmečko prebivalstvo, zasnoval le"ha relativnih razmerjih med številom Slovencev (po občevalnem jeziku) ih za Avstrijo glasujočih v posamez­ nih občinah, ni pa izračunal absolutnih diferenčnih vrednosti glasov za Avstrijo v agrarnih in neagrarnih občinah;" ta izračun pa njegovo" teorijo zelo omejuje!). Za obdobje prve avstrijske republike sta ,v zborniku uporabljena dva prispevka Toneta Zorna, prvi sega do »anšlusa« (40—46), drugi pa obravnava neposredne posle'-' dice te' »priključitve« v letih 1938 in 1939 (47—49). V obeh ne podaja toliko celotnega slovenskega razvoja na Koroškem v tem času, marveč opozarja predvsem ha različne oblike in sredstva germanizacijskega pritiska na Slovence — prav desetletje po ple­ biscitu je bilo v tem pogledu eden izmed najhujših časov za koroške Slovence. Opo- 248 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 '-Л983 • 3 zori ti je treba le na nekaj potrebnih popravkov: str. 42, 7. vrsta zgoraj — moteča ti­ skovna napaka »protikomunizem« namesto prav »prokomunizem« ; sredi str. 48 bi bilo prav pregnanega predsednika SPZ imenovati tudi z imenom — dr. Joško Tischler; v predzadnjem odstavku na isti strani je tiskarski škrat spremenil štetje 1923 v napačno »•1932« ; nacistično štetje je imelo seveda svoje politično ozadje (račune z izgonom Slo­ vencev), kar bi bilo prav povedati; število 115.000 Slovencev na ozemlju današnje republike Avstrije je za,1910 gotovo previsoko, sam sem računal na okrog 100.000, glej Koroški zbornik, 1946, str. 185 si. ! . .. France Škerl je (v sodelovanju': z Borutom M. Sturmom) prispeval nekak kratek povzetek'ràzprave o narodnoosvobodilnem boju na Koroškem iz Koroškega zbornika 1946 (50—62). Glede na današnje stanje znanstvenega obravnavanja tega vprašanja pa bi bilo prav povedati tudi kaj konkretnega v zvezi z drugačnimi kvantifikacijskimi podatki (o številu partizanov, padlih partizanov in nemških vojakov), ki-jih-navaja dunajski zgodovinar Josef Rausch, vsekakor pa je škoda, da niso uporabljeni podatki Rauschovega zemljevida o »nemških oporiščih« in »področjih delovanja1 partizanov« na ^ južnem Koroškem«-v poletju 1944 (str. 54—55 knjižice, ki jo Skerl navaja med literaturo). Ti podatki govore o pomenu partizanskega gibanja nemara bolj razločno kot marsikaj drugega. Za.sklepne operacije spomladi 1945 na Koroškem je uporabljen strnjen podrobnejši pregled, ki ga je napisal Tone Ferenc (63—70), diplomatska borba za mejo z Avstrijo po maju 1945 pa je zastopana le z odlomkom Beblerjevih spominov (71—73), kar je seveda daleč od popolnosti; glede na pomen tega boja od 1945 do skle­ nitve avstrijske državne pogodbe 1955 za današnji položaj koroških Slovencev bi prav to vprašanje moralo* biti upoštevano bistveno drugače (še posebej glede na obsežna obravnavanja te problematike v avstrijskem zgodovinopisju, npr. v 2. izdaji Stour- zhove knjige Geschichte des Staatsvertrages 1945—1955, 1980). Nisem prepričan, da ne bi bilo mogoče v naši literaturi dobiti vsaj kakega bolj popolnega prikaza pogajanj (čeprav'.morda ne, bi imel tiste pričevalne vrednosti, kot jo ima Beblerjev spomin, a vendar le'za en sam sestanek ministrov štirih velesil). S, tem smo pri poglavitnem delu teksta, ki se nanaša na »Koroške Slovence v drugi avstrijski republiki« str. 75—170). Pod istim naslovom je Avguštin Malle podal uvodni, okvir celotnega političnega, kulturnega in delno tudi gospodarskega razvoja od 1945 do danes (76—84). Originalni spominski prispevek Francija Zwitterjä ob 25- letnici.slovenske gimnazije, v Celovcui (85—91) ima'dokumentarno vrednost s sporočili o p o t i do slovenske gimnazij e in'deležu, koroških ; Slovencev-pri boju za-njo-(že od 1946), s : podatki ki se nekoliko razlikujejo od običajne podobe vsega'tega. Za prikaz »gravitacijskega zaledja dijakov gimnazije za'Slovenćev Celovcu« je uporabljen pri­ spevek Vladimir ja Klemenčiča- (92—94 in zemljevidi 2—4). Temu sledi razprava Vla- dimirja in Matjaža-Klemenčiča o »položaju manjšine na avstrijskem Koroškem v luči historičnih in socialnogeografskih procesov« (95—111 in zemljevidi 5—8), ki sega tudi v starejša obdobja in ponavlja ; nekatere stvari iz prispevkov Pleterskega, težišče je pa na kritiki povojnih avstrijskih štetij do štetja »posebne Vrste« 1976 in na označbi današnjega mesta koroških Slovencev glede gospodarstva in šolstva kot dveh'orodij germanizacijskegà pritiska. Pri uvodnem pregledu razvoja strukture prebivalstva moti nekaj podatkov, ki so napačni. Etnična meja od 15. do srede 19. stoletja se vendarle y pomembnem pogledu pri Celovcu razlikuje od današnje meje med: dvojezičnim in nemškim ozemljem na Koroškem (str. 99); na str. 100 je ob koncu prvega odstavka prišlo do nerodne zmede podatkov: medtem ko so absolutne številke Slovencev na današnjem avstrijskemiKoroškem 1846 in,1910 pravilne, pa je pri-odstotnem deležu Slovencev za 1910 navedena "za" vsò deželo mera po štetju 1934 (6,6 %. mesto pravilno 18,3%), na »današnjem« dvojezičnem ozemlju pa celo nerazumljiva odstotna mera 20 % ; za 1846 slovensko ozemlje velja 1910 mera 44,5,%, za ozemlje utrakvističnih šol — to je »današnje« dvojezično ozemlje — pa mera 67,7 % ; toda mera 20 % ne velja niti za, prvo niti za drugo ozemlje niti'1923 niti 1934! Na koncu sledečega odstavka, tudi ni opravičeno šteti zaostajanje; števila Slovencev med 1880 in 1910 predvsem kot re­ zultat germanizacije — to bi bilo mogoče le posebej za Koroško in v severnem delu spodnje Štajerske, glede na Slovence v celoti pa je pri tej značilnosti njihovega razvoja brez dvoma poglavitni dejavnik velikor slovensko izseljevanje tega obdobja. Ponekod bi želeli tudi nekoliko bolj umirjeno in tudi strokovno natančnejše izražanje. Poleg dveh starih sta dodana tudi dva nova zemljevida o, štetju 1976, pri zemljevidu o de­ ležu "slovenskega prebivalstva 1951-pa se ponavlja že stara metodična napaka, v raz­ ličnih odstotnih stopnjah nkd-50 % in pod 50 %, kajti čista znanstvena metoda zahteva enako obravnavanje obeh vrst deleževf (če je razdeljen na tri stopnje — ̂ do 10, 10—20 in 20—50 %,—'- delež Slovencev pod 50 %, bi moral biti na enak način razčlenjen" tudi njihov delež,nad 50 %, kot je.bilo to. storjeno na vseh zemljevidih v ;Koroškem zbòr- riikül946).' - ? V' _ , " / " . , " ' , , •'. , "rjTemu sledi /pravna analiza položaja koroških Slovencev, ki jo je prispeval Borut Bohte (112—123), in politološki prikaz današnjega njihovega" trenutka s strani Danila ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 249 Türka (124—129). Kot je koroški domačin Malle uvedel ta oddelek, tako se tudi poli­ tični del končuje s prispevkom obeh današnjih najodgovornejših slovenskih poli­ tičnih mož. Predsednik Narodnega sveta Matevž Grilc je opredelil položaj in težave koroških Slovencev po sklenitvi tristrankarskega sporazuma SPO in FPO 1. 7. 1976, ki je odtlej praktično blokiral reševanje slovenskega vprašanja na Koroškem in v ozadju postavil Heimatdienst za razsodnika o dovoljenem, tako da se Slovencem kaže kot najpomembnejša pot narodna samopomoč (130—135). Predsednik Zveze slo­ venskih organizacij Feliks Wieser se je dotaknil politike le na uvodu s poudarkom želje po močnejši »frontovski« povezavi različnih temeljnih družbenih skupin (vendar pri tem nekatere zgodovinske reminiscence niso do kraja natančne), drugi del pa opra­ vičeno posveča gospodarskim vprašanjem. Vendar so statistične tabele na str. 139 si. in 141 si. zaradi različnih pomanjkljivosti ali nejasne ali neuporabne: številke, ki naj bi na tabeli str. 139 kazale stanje 1951, kažejo v resnici stanje 1869; na tabeli str. 140 manjka podatek, kateri letnici ustreza podatek o prebivalstvu, 1961 ali 1971? Po po­ datkih, ki sem jih našel, ne ustrezajo natanko niti enemu, niti drugemu letu. Pri ta­ belah str. 141 si. sploh manjka časovna opredelitev — gre za leto 1971 — primerjava med prvo in tretjo tabelo pa je težko mogoča, ker so enotne kategorije »poklicev« iz prve tabele v tretji razdeljene po socialni kategoriji (»samostojni« in »pomočniki«) ; nemarno poenostavljanje tretje tabele pri prvi in tretji kategoriji je izpustilo označ­ bo »samostojni« in tako seveda onemogočilo možnost vzporejanja tistemu, kdor ne pozna predloge. Končno spada v okvir tega dela knjige še Kardeljev intervju o manj­ šinah in jugoslovansko-avstrijskih odnosih iz leta 1976 (7—19); to je seveda izredno pomembno besedilo (po uveljavitvi »pologa« za prehod preko meje njegova pred­ stavitev meja kot »resnično zgodovinskega anahronizma« tudi za nas le še pridobiva na svojem pomenu), ne glede na to pa v zborniku, kakršnega ocenjujemo, predstavlja le nekako »prilogo«, čeprav je postavljena na začetek knjige. Sklep obravnave današnjega koroškega slovenskega življenja pomenijo še trije prispevki ,o »umetniški ustvarjalnosti koroških Slovencev«, od katerih sta prva dva vnovič časovno nekaj širša. Zmaga Kumer podaja kratek pregled zbiranja in razisko­ vanja slovenske ljudske pesmi na Koroškem, njihovih povezav in vrst (148—153; ne razumem potrebnosti pripombe redakcije o emigraciji dr. Czigana 1945, ki za nje­ govo etnografsko, muzikološko in kulturno delo na gimnaziji ni niti malo pomembna in je zaradi tega na tem mestu ni mogoče oprostiti sektaške značilnosti). Za pregled sodobne slovenske književnosti (154—167) je porabljen Kmeclov uvod v knjigi »Ta hiša je moja, pa vendar moja ni«; sklepa se pa ta del z zelo kratkim pregledom likovne umetnosti Slovencev na Koroškem po Mirku Juteršku (168—170). Nemara bi bilo za celotnost potrebno dodati tudi še znanstveno delo med koroškimi Slovenci, ki vendarle kaže nekatere rezultate, pa tudi iz kulture ga pač ni mogoče odpisati. Tako je ta stran zanimanja za koroške Slovence predstavljena le s ponatisom nekrologa Lojzeta Udeta izpod peresa Janka Pleterskega (172—174) in s kratkim spominskim zapisom Tonetu Zornu v opombi pod črto (46) ; kaj delajo danes koroški Slovenci sami, pa je do neke mere razvidno le iz bibliografije, pa bi zaslužilo tudi oris drugačne vrste. Kakšne pripombe bi zaslužili tudi podpisi k slikam. Omejim naj se le na označbo knežjega kamna in vojvodskega stola po str. 46: pri knežjem kamnu je tiskarski škrat pokvaril »vojvodsko« čast v »vojaško«; pri vojvodskem stolu je pa huje, kajti to je simbol fevdalne oblasti nad deželo, ki jo je dobil vojvoda le z vladarjevo podelitvijo dežele v fevd, ne pa od koseškega ustoličevalca, ki mu je mogel podeliti le pravice, »kolikor jih pač lahko da dežela«, ne nadomešča pa to fevdne podelitve. Medtem ko je pomen prvega dela knjige le v tem, da je zbrala različne prispevke (nekatere nekoliko predelane) in s tem gotovo zelo olajšala njihovo uporabnost, ni pa povečala njihove »novosti«, je drugi del novost, prispevek k boljšemu poznanju doga­ janja med Slovenci in s Slovenci na Koroškem v 135 letih med začetkom 1848 in kon­ cem 1983, Gre za »kronološki pregled zgodovine koroških Slovencev« (175—283), ki se ne omejuje le na politično, marveč tudi etnično (štetja! tu so popravki nekaterih pomanjkljivosti v knjigi), gospodarsko in kulturno zgodovino koroških Slovencev, upošteva pa tudi podatke o življenju politikov in znanstvenih delavcev na problemih preteklosti in sodobnosti koroških Slovencev Vsekakor gre za pionirsko delo, zaradi katerega potrebuje knjigo vsak, kdor se zanima tudi vsaj za ta del globinske dimen­ zije položaja in življenja koroških Slovencev. To je najbrže tisti del knjige, po katerem bodo ljudje najpogosteje posegali in v njem iskali različne podatke. Glavni trije avtorji tega dela so Janez Stergar (tudi z uporabo Zornovih pregledov s podobnim značajem) ter poleg njega še Avguštin Malle in Borut Sturm (oba iz Celovca), pri končni obliki besedila pa sta sodelovala in dodajala nove podatke tudi Pavle 2aucer in Janko Liška. Kronologija je prirejena tako, da upošteva v novejših obdobjih postopno vse več, kar je najbrže ustrezno naravi vse knjige. Izbor je dober, le redke so stvari, ki bi si jih še želel ali ki jih je avtorski odbor pri vsej svoji pazljivosti morda vendar še spre­ gledal. Nekaj opomb te vrste! Pod 17. septembrom 1848 bi bilo prav uvrstiti izjavo 250 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 • 1983 • 3 koroškega deželnega zbora o številu Slovencev na Koroškem (114.527), ker bi krono­ logija tako mogla pritegniti že tu tudi prvo jezikovno štetje na Koroškem iz leta 1846 in opozoriti na napako pri njegovi nekdanji objavi (ki jo nemški avtorji še vedno edino upoštevajo). Nekaj podatkov o tem štetju je v kronologiji pod letom 1860 (str. 178), kjer pa se preveč lahko spregledajo. Pri štetju 1880 (184) bi bilo treba do­ polniti, da se nanaša 85,8 % slovenski delež na ozemlje utrakvističnih šol po uredbi leta 1945. Kot avtor knjižice Aus dem Wilajet Kärnten je navadno veljal Janko Brejc (gl. Josef Lukan, Franz Grafenauer, str. 228; v SBL I, 58, se sam omenja vsaj za so- urednika) ; od kod podatek o avtorstvu L. Ehrlicha (201 : sam v SBL I, 150 si., tega ne omenja)? Pogajanja v Kranju so bila 6. junija 1919 le parafirana, a dogovor ni bil ratificiran in zato ni stopil v veljavo (209). Pod 28. julijem 1920 bi bilo prav navesti podatke o avstrijskem sestanku v Šentvidu na Glini (211). Na str. 219 očitno po nesreči ni upoštevan Vladimir Klemenčič pod letom 1926. Podatki na koncu str. 224 in na za­ četku sledeče so delno napačni oziroma nepopolni: Veiter je ocenjeval, da je število 71.000 ustrezalo 1923 (rezultat slovenskega privatnega štetja), sam jih je 1936 cenil na 55.000, Zwitter pa 1937 na okrog 70.000; po privatnem štetju 1934 naj bi jih bilo (brez Celovca z okolico) 81.000. Dogodki pod 14. marcem 1938 (229) niso napisani povsem natančno oziroma pravilno (demonstracija se je vršila na univerzitetnih tleh in ni bila napadena; do aretacij je prišlo zaradi poročil konfidenta (ali konfidentov) na seji meddruštvenega odbora; protestni zbor je bil sklican kot podpora načrta Kluba ko­ roških Slovencev za sklic »narodnega odbora«, a je bil načrt preprečen prav zaradi te nespretne akcije študentov, ki ni bila dogovorjena v meddruštvenem odboru). Po­ datki o Tischlerju so napačni v toliko, da je bil že 1934 v Beljaku in ostal tam vse do kazenskega premeščanja v Bregenz (230). Pri Koroškem zborniku 1946 (247) bi bilo vendar prav omeniti tudi pomen za spoznavanje slovenske kulture. Ali ne gre pri zahtevi po pouku verouka v nemščini (260) le za otroke (tudi slovenske), ki niso pri­ javljeni k pouku slovenščine? Druga pomembna novost je bibliografska priloga knjige. Sestavljajo jo bibliogra­ fija »časnikov in časopisov koroških Slovencev v Avstriji« od 1849 do 1983 (tako onih v slovenskem kot onih v nemškem jeziku ; str. 284—299 ; avtorji Štefka Bulovec, Marija Malle, Avguštin Malle), in »izbor strokovne literature o koroških Slovencih« (300—318; avtorji Janez in Nataša Stergar ter Borut M. Sturm), razdeljen v poglavja »bibliografije«, periodika«, »vodniki« in »krajevni seznami«, »samostojne publikacije« in »razprave in članki«. Čeprav se pri zadnjem razdelku da postaviti vprašanje, ali ne bi kazalo zajeti še kakšnih razprav temeljnega pomena, čeprav so posredno nave­ dene že v zbornikih, gre za zelo koristen pripomoček, Končno sklepajo zbornik še nekatere priloge (Avstrijska državna pogodba in Operativni koledar slovenskih orga­ nizacij) ter kot zadnji deli še nemški povzetki, seznama osebnih in krajevnih imen ter slovensko-angleški izvlečki vsebine (vse skupaj str. 319—386 in I.—XIV.). Kljub navedenim pripombam gre očitno za izredno pomembno delo, pri katerem bo navadnim ljubiteljem koroških Slovencev ljubši prvi del, kjer se bodo mogli o mar­ sičem poučiti, za delavce na teh vprašanjih pa bo gotovo drugi del mnogo koristnejši. Prav v našem času obnovljenega in povečanega pritiska na koroške Slovence — pri katerem je gotovo soudeleženo tudi v knjigi omenjeno (279) pripiranje živih stikov z deli slovenskega naroda onstran meja, ki nikakor ni skladno s temeljnim stališčem slovenske politike o enotnem slovenskem kulturnem prostoru — je knjiga še posebej pomembna. Saj odpira vprašanje z obeh strani, koroške in naše. B o g o G r a f e n a u e r Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete. Leto 16. Ljubljana : Slovenski šolski muzej, 1983. 186 strani. Tokrat se Zbornik prvič predstavlja s »trojezično« naslovno stranjo: slovensko, hrvaško in srbsko in tako tudi s tem odraža že od vsega začetka ustaljen način objav­ ljanja prispevkov v jezikih njihovih avtorjev. Gre za potezo, ki bo nedvomno dodatno naglasila vsejugoslovanski pomen revije. (Ta ostaja še naprej »deficitarna«, zlasti kar se tiče sodelovanja makedonskih avtorjev, vendar ne po krivdi uredniškega odbora.) . 2e tradicionalni uvodnik, ki presega okvire šolske zgodovine, je tokrat namenjen poudarjanju pomena I. in II. zasedanja ZAVNOH-a in I. ter II. zasedanja AVNOJ-a. Avtor Tomo Žalac, sicer upokojeni prosvetni delavec, delegat ZAVNOH-a in name­ stnik delegata AVNOJ-a, se dotika tudi organizacije šolstva v tem času na osvobo­ jenih ozemljih v Jugoslaviji. Profesor zgodovine na Izobraževalnem centru za avtomatiko, energetiko in pro­ cesno tehniko »Nikola Tesla« v Zagrebu Lovro Jovan prikazuje stoletno delovanje zagrebške Obrtne šole in njenih naslednikov Srednje tehnične šole in še nekaterih drugih, med njimi tudi že omenjene šole »Nikola Tesla«. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 • 3 251 Profesor Pedagoške fakultete v Plznu Vaclav Spevaček piše o znamenitem češkem pedagogu dr. Otakarju Kâdnerju (1870—1936), njegovem delu in še zlasti njegovem zanimanju za slovensko, hrvaško, srbsko in bolgarsko pedagoško misel. Kâdner je med drugim ocenil tudi precej del južnoslovanskih pedagogov. Kustos Slovenskega šolskega muzeja Andrej Vovko prikazuje prizadevanja slo­ venske učiteljske strokovne organizacije »Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev«, da bi dobila svojega predstavnika v vodstvu slovenske šolske narodno- obrambne organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda. Profesor prizrenske filozofske fakultete dr. Jašar Redžepagić ob 100-letnici smrti in 165-letnici rojstva Karla Marxa naglasa aktualnost in pomen njegovih pedagoških pogledov. Upokojeni ravnatelj beograjskega Pedagoškega muzeja Borivoje Aksentijević pri­ kazuje življenje in delo učitelja in pesnika Dragutina Prokića (1887—1963) ob 20-let- nici njegove smrti. Upokojeni profesor Radoš Trebješanin piše o dejavnosti srbskega pedagoškega delavca Radoja Domanovića, predvsem o njegovi kritiki srbskega Zakona o srednjih šolah iz leta 1898 in njegovem naglašanju pedagoške vloge telesne vzgoje. V rubriki manjših prispevkov in gradiva dr. Dragutin Franković najprej polemi­ zira s trditvami Ivana Dumboviča o hrvaškem pedagogu Stjepanu Ilijaševiću iz 15. šte­ vilke Zbornika. Gre za vprašanje, ali je Ilijaševićeva knjiga Obuka malenih ili ka- techetika prva hrvaška pedagoška knjiga ali ne. Bibliotekarka Slovenskega šolskega muzeja Tatjana Hojan predstavlja Pedagoško knjižnico, ki jo je v letih 1893—1896 izdajalo Slovensko učiteljsko društvo. Upokojeni gimnazijski ravnatelj Esad Peco iz Mostarja piše o stavki dijakov učiteljišča na Cetinju v letu 1938 zaradi težkih raz­ mer, ki so vladale v tej šoli. Pedagoški svetovalec iz Beograda Nikodije Trujič pri­ kazuje nekatere oblike praktičnega izobraževanja učiteljev v Srbiji v 19. stoletju. Rubrika Obletnice je posvečena 70-letnici življenja in 30-letnici znanstvenega dela beograjskega univerzitetnega profesorja dr. Dragutina Frankoviča, dolgoletnega glavnega urednika Zbornika. Dodan je tudi pregled njegovih del iz zgodovine peda­ gogike. Rubrikama ocen in poročil ter prikazov dela šolsko-pedagoških muzejev je dodan pregled vsebine Zbornika za zgodovino šolstva in prosvete v letih 1978—1982 (zvezki od 11 do 15), ki ga je pripravil Borivoje Aksentijević. Pozoren bralec Zbornika lahko kaj kmalu ugotovi, da ima ta revija svoje »trdo-« jedro stalnih sodelavcev, aktivnih in upokojenih delavcev šolsko-pedagoških muzejev in pedagoških delavcev raznih stopenj. Nedvomno bi ta krog, ki sicer v veliki večini »proizvaja« tehtne razprave in ostale prispevke, kazalo razširiti z novimi sodelavci, tudi iz »deficitarnih« republik in pokrajin, s čemer pa nikakor nočemo reči, da si uredniški odbor tega ne prizadeva doseči. A n d r e j V o v k o Acta Ecclesiastica Sloveniae 5, Miscellanea. Ljubljana : Teološka fakulteta, 1983, 331 strani. Peto številko zbornika za zgodovino Cerkve na Slovenskem, ki jo izdaja Inštitut za zgodovino Cerkve ljubljanske teološke fakultete, sta s svojimi prispevki napolnila Jože Mlinaric in Ivan Zelko. Razen majhne izjeme je ves naravnan na problematiko slovenske reformacije in protireformacije, kar je v teh letih, ko proslavljamo neka­ tere kulturne dosežke verskega vrenja sredi našega tisočletja, več kot razumljivo. Jože Mlinaric, ki je s svojim prispevkom zapolnil dve tretjini zbornika, objavlja dokumente, ki osvetljujejo prizadevanja sekovskih škofov Martina Brennerja in Ja­ koba Eberleina kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko pre­ novo. Nastali so v zvezi z vizitacijami koncem 16. in v začetku 17. stoletja. Uvaja jih razmeroma obsežen uvod, ki označuje takraten čas in prostor, zlasti pa verske in po- ' litične razmere. Vanj so vključeni tudi nekateri podatki iz dokumentov, ki mu sle­ dijo. Prvo skupino virov predstavljajo protokoli škofa Martina Brennerja (1584—1614). Nemški in latinski dokumenti osvetljujejo organizacijske razmere, v katerih se je nahajala katoliška cerkev, stanje duhovščine, ki sta ga ugotovili vizitaciji 1607. in 1608. leta, in navajajo akcije, ki so iz njih sledile. Drugo skupino predstavlja zapisnik po vizitaciji v letu 1608 in je pisan v nemškem jeziku, tretjo pa vizitacijski zapisnik iz let 1617—1619. Napisan je v latinšični. Objavljeni so tudi dokumenti, ki osvetljujejo težave sekovskega škofa z vizitacijo fara, ki so bile inkorporirane krški škofiji in križ- niškemu redu. Iz njih je razvidno, da je bilo nekaterim cerkvenim dostojanstvenikom, kljub zapletenim in za katolicizem nerazveseljivim razmeram, več za oblast kot pa za vero, ki naj bi jo branili. Dokumenti so opremljeni s kratkimi slovenskimi čelnimi regesti, na koncu prispevka so povzetki v slovenščini, nemščini, angleščini in italijan­ ščini. Mlinaric je izdelal tudi register oseb in krajev in dva zemljevida. Čeprav so nastali dokumenti predvsem zaradi verskih potreb, osvetljujejo tudi širše kuturne 252 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1 9 8 3 - 3 in celo gospodarske razmere. Zanimivi so tudi podatki in oznake skakačev in pre- krščevalcev. Želeli bi, da tisti, ki pripravljajo referate za številne simpozije o refor­ maciji, ne bi prezrli vsaj objavljenih virov, da bi bolj upoštevali prizadevanja tistih zgodovinarjev, ki se trudijo naše vedenje o tej problematiki razširiti, da ne bi bili priča ponavljanjem že več desetletij znanih dejstev in zlasti napak, da ne bi bili priča raznim miselnim konstrukcijam, ki imajo z obravnavano temo zelo malo skupnega. Neutrudni raziskovalec preteklosti našega Prekmurja, Ivan Zelko je svojemu prvemu prispevku dal naslov Gradivo za prekmursko cerkveno zgodovino. Objavlja šest dokumentov, ki govore o sporu za cerkveno desetino v Gornjih Petrovcih leta 1649 in 1650 (latinski in madžarski), o turškem posegu v cerkvene zadeve v Mart- jancih leta 1652 (madžarski), protestantsko poročilo iz leta 1681 o vrnitvi cerkva kato­ ličanom (latinski), tiste dele zapisnika vizitacije györske škofije, ki jo je opravil opat Stefan Kaza in se nanašajo na slovenske vasi iz leta 1698 (latinski), dele vizi taci j - skega zapisnika iz leta 1714 (latinski) in vizitacijski zapisnik iz leta 1721 (madžarski in latinski). Vsi dokumenti so objavljeni s krajšim uvodom, razen tretjega in petega so tudi prevedeni, zadnji je opremljen še z dodatnimi pripombami. Dodan je seznam madžarskih, nemških in izginulih oblik krajevnih imen ter seznam krajevnih imen, izpeljanih iz imen cerkva in kapel. Čeprav ne gre nobenemu dokumentu odrekati dragocenosti in pomembnosti, pa je nad vse zanimiv tisti, ki govori o turškem posegu v cerkvene razmere v Martjancih. Verjetno bi bili mnogi zelo veseli, če bi Zelko obširneje in sintetično obdelal problem turške oblasti v Prekmurju in to objavil v eni izmed zgodovinskih revij. V drugem prispevku objavlja Zelko dva dokumenta, ki osvetljujeta dejavnost frančiškanov v Murski Soboti. Tja so prišli, da bi zapolnili praznino, ki jo je povzročila reformacija. Oba madžarska dokumenta sta tudi pre­ vedena. Tudi Zelkova prispevka sta opremljena s povzetki v treh tujih jezikih. Acta Ecclesiastica Sloveniae finančno podpirajo nekateri posamezniki in cer­ kvene ustanove. Tak način izhajanja znanstvenih revij v tujini ni tako redek. V naših razmerah, ko pod oznako znanstveni tisk podpira družba tudi stvari, ki to niso in ni­ koli ne bodo, pa bi bilo prav, da zbornik, ki redno izhaja in ki mu po znanstveni plati ni kaj očitati, dobi normalen družbeni status. S t a n e G r a n d a P a v a o Z i v k o v i ć , Tvrtko II. Tvrtković — Bosna u prvoj polovini XV. sto­ ljeća. Sarajevo : Institut za istoriju, 1981. 247 strani. Bosenski kralj Tvrtko II., sin Tvrtka I. in njegove žene Bolgarke Doroteje, je vla­ dal v Bosni v prvi polovici 15. stoletja in je prišel dvakrat na oblast (prvo obdobje vladavine od 1404 do 1409, drugo pa od 1420 do 1443). S prekinitvijo je torej njegova vlada trajala skoraj 40 let. To se pravi, da se niti enemu od bosenskih vladarjev po smrti Tvrtka I. ni uspelo obdržati toliko časa na čelu bosenske države kot Tvrtku II. V posebni monografiji je Pavao Zivković skušal dati celovit pregled obdobja, v ka­ terem je vladal Tvrtko II. Razvoj Bosne v prvi polovici 15. stoletja se po njegovi za­ slugi v mnogočem razlikuje od prikaza obdobja vladavine Tvrtka II. v starejših sin­ tezah bosenske zgodovine. Prav v tem je vrednost Zivkovićevega dela. Nas seveda zanima monografija o Tvrtku II. tudi zaradi tega, ker se v drugem obdobju Tvrtkove vladavine vmeša v bosenska politična dogajanja Herman II. Celjski. Podrobnejše raziskave naših domačih in tujih arhivov po drugi svetovni vojni so odkrile, da je za obdobje vladavine Tvrtka II. ohranjeno mnogo več arhivskega gradiva, kot je bilo znano starejšim raziskovalcem. P. Zivković je svoje raziskave usmeril na Dubrovniški arhiv, kjer je našel veliko novega gradiva predvsem v za­ pisnikih Velikega sveta in Sveta naprošenih. Na podlagi tega gradiva, instrukcij, ki jih je dajala dubrovniška vlada, in njene korespondence, je uspelo avtorju rekon­ struirati stališča Tvrtka II. do posameznih političnih dogodkov in njegovo1 zunanje­ politično usmeritev. K raziskavam je pritegnil deloma tudi arhivsko gradivo, ki ga' je našel v Zadarskem arhivu, medtem ko je arhivsko gradivo beneškega in budim- peštanskega arhiva črpal iz objavljenih arhivskih zbirk (npr. S. Ljubica za beneška arhiv). Pri svojem delu je upošteval številna objavljena dela. Knjigo je razdelil na deset poglavij, v katerih obravnava posamezne faze v dol­ goletni vladavini Tvrtka II. Potrebno je poudariti, da daje avtor poseben poudarek političnemu razvoju Bosne v prvi polovici 15. stoletja. Pregled dogodkov je podan kronološko, tako da sledimo razvoju Bosne iz leta v leto. P. Zivković si je postavil za cilj prikazati vse karakteristike Tvrtkove vladavine, zato je v nekaterih poglavjih v okvir političnih dogajanj pritegnil tudi gospodarski razvoj, verske razmere in kul­ turna stremljenja vladarja. Mnogi starejši, pa tudi mlajši zgodovinarji (izjema je S. Cirković) so izrekli do­ kaj ostro sodbo o osebnosti Tvrtka II. in njegovem deležu pri kreiranju bosanske zgo­ dovine. Poudarjajo predvsem oslabitev centralne oblasti ter potencirajo vpliv po- ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 - 1983 . 3 253 krajinskih gospodarjev, katerim naj bi Tvrtko II. služil kot marioneta pri reševanju njihovih medsebojnih sporov in spletk. To oceno sprejema P. Zivković za prvo obdobje Tvrtkove vladavine in zadnja leta njegovega vladanja. V času prve vladavine je bil Tvrtko v resnici prisiljen voditi dolge in izčrpavajoče vojne z ogrskim kraljem Sig- mundom. Sigmund je namreč podpiral njegovega konkurenta in protikralja Ostojo. V zvezi s tem in še nekaterimi drugimi dogodki obravnava avtor podrobno posamezne probleme dinastične politike Bosne. Zasluga Tvrtka II. je bila še v tem, da je za nekaj časa združil do tedaj razdeljeno in razcepljeno bosensko plemstvo. Bosna je bila spet politično združena pod vladarjem, ki so ga vsi priznali. Pri reševanju pomembnih političnih odločitev pa igrajo bosenski magnati odločilno vlogo na svojem »-stanku« — saboru. Ker je bil Tvrtko II. v odvisnosti in pod velikim vplivom takrat najmoč­ nejšega bosenskega fevdalca Hrvoja Vukčiča, saj je po njegovi zaslugi prišel na bo­ senski prestol, je poiskal oporo in zaščito na neapeljskem dvoru. Zaradi spremenjene igre političnih sil zunaj Bosne se je moral tem spremembam prilagoditi tudi Tvrtko II. Protikralj Ostoja je še naprej užival vso podporo Ogrske, medtem pa so v bosenske razmere začeli posegati Turki. Vrstili so se njihovi vpadi, nekateri bosenski magnati so postali njihovi vazali. Tvrtko II. ni imel drugega izhoda, kot da je iskal oporo in pomoč pri Turkih. Pod njihovo zaščito se je leta 1420 vrnil na bosenski prestol. Kljub tej spremembi ni veliko sodeloval z njimi in jim je celo obrnil hrbet, kadar se mu je ponudila priložnost. P. Zivković ugotavlja, da je do konca življenja ostal njihov sovražnik. Za zunanjo politiko Tvrtka II. je tudi značilno, da se je v določenih obdobjih znal pravilno orientirati. Po daljšem obdobju izoliranosti Bosne so se v začetku druge Trtkove vladavine začeli za Bosno zanimati Benečani. Zveza s Tvrtkom naj bi jim pomagala pri uveljavljanju aspiràcij na področju Jadran­ skega morja. Benečani so si skušali zagotoviti tudi privilegije za svoje trgovce v Bosni. Iniciativa v zveži s formiranjem skupnih akcij med Benečani in Tvrtkom II. ni na­ letela na odobravanje bosenskega plemstva. Se posebej je temu nasprotoval vojvoda Sandalj. Takšna politika je sprožila močno reakcijo pri Dubrovčanih, ki so z diplo­ matsko igro onemogočili približevanje Bosne Benetkam. Prav tako je velik del bo­ senskega plemstva podpiral interese dubrovniške republike. Se enkrat se je Tvrtko II. obrnil na Benečane in jih skušal vključiti v reševanje svojega položaja. To je bilo ob koncu njegove vlade, ko jim je ponujal, da zasedejo Bosno. S tem bi si zagotovil izhod iz brezupne situacije. Vendar Benečani, da ne bi pokvarili odnosov s Turki, te ponudbe niso sprejeli. Obnavljanje kraljeve oblasti je prišlo najbolj do izraza v drugem obdobju Tvrtko­ ve vladavine. To najbolj potrjuje primer njegove ponovne samostojne opredelitve za Ogrsko. Posrednik v pogajanjih med kraljem Sigmundom in Tvrtkom II. je bil Celjski grof Herman II. Zato je šesto poglavje, kjer razpravlja avtor o Tvrtkovi proogrski orientaciji, izredno zanimivo za poznavanje politike Hermana II. v odnosu do Bosne. Sklepanje miru med Ogrsko in Bosno leta 1425 je sprožilo tudi vprašanje nasledstva v Bosni, če bi Tvrtko II. umrl brez moških potomcev. V tem primeru bi bosensko krono nasledil daljnji sorodnik bosenskega kralja, Celjski grof Herman II. Posebno pogodbo s Hermanom II. je sklenil Tvrtko II. 3. septembra 1427 kljub odporu bosen- skih fevdalcev. Tvrtkova avtoriteta je prišla do izraza tudi v času Konaveljske vojne, ki jo je proti Dubrovniški republiki leta 1430 vodil bosenski fevdalec Radosav Pav- lović. Tvrtko se z akcijo Radosava ni strinjal, je pa v tem času tudi krvavo obračunal s fevdalno rodbino Zlatonoševićev, ki so imeli svojo posest v Usori, zaradi zvez s srb­ skim despotom Đurđem Brankovičem. Čeprav je bil vojvoda Sandalj z njimi v sorod­ stvenih zvezah, jim ni priskočil v pomoč in jih ni obvaroval pred kraljevo osveto. Tvrtko II. je vrnil centralni oblasti ugled tudi na ta način, da je izkoriščal spore med pokrajinskimi gospodarji in jih v veliki meri izkorstil za krepitev svojih pozicij. Pri oceni zgodovinske vloge Tvrtka II. se P. Zivković dotakne tudi gospodarskega razvoja Bosne. V tridesetih letih 15. stoletja je prišlo do najintenzivnejšega izkorišča­ nja rudnikov srebra in svinca, ki so ležali v osrednji Bosni na teritoriji kraljevske posesti. To je vplivalo na močnejši razvoj mestnih naselij z domačim trgovskim slo­ je 1 1 1 ; . v tem obdobju se okrepijo kolonije dubrovniških trgovcev. Tvrtko II. je namreč na široko odprl vrata dubrovniškim in beneškim trgovcem. Tudi v drugem obdobju Tvrtkove vladavine smo priča intenzivnemu gospodarskemu razvoju. Z obnavljanjem kovnice denarja in uvajanjem novih carin je skušal priti Tvrtko II. do večjih ma­ terialnih sredstev, kar je povzročilo negativno reakcijo s strani Dubrovčanov. Neka­ tere novosti v trgovini s srebrom (»bolanje« — žigosanje) so prav tako naletele na odpor Dubrovčanov. P. Zivković je v monografiji o bosenskem kralju Tvrtku II. prišel do nekaterih zanimivih in originalnih pogledov na dogajanja v Bosni v prvi polovici 15. stoletja. Zal motijo nekatera ponavljanja, kar zmanjšuje preglednost. Kljub temu moramo ugotoviti, da bodo le takšne podrobne monografije o posameznih osebnostih iz bo­ senske zgodovine dale podlago za sintezo celotnega pregleda politične zgodovine sred­ njeveške Bosne. 254 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 Slikovno je knjiga opremljena s posnetki posameznih primerkov denarja, ki ga je koval Tvrtko II. in s posnetki njegovega pečata in grba. Kulturni razvoj ilustrira avtor z arheološkim materialom, ki je bil odkrit pri izkopavanjih na dvoru v Bobovcu. Do izraza je prišel predvsem gotski stil, ki izpričuje svoje bogastvo v izredni deko­ raciji. Na koncu je dodan izčrpen povzetek v nemškem jeziku, pregled uporabljenih virov ter spisek citirane literature. V pomoč bralcu služi tudi register osebnih ter geografskih imen in pojmov. I g n a c i j V o j e S i l v i n K o š a k, Hittite inventory texts (CTH 241-250). Heidelberg : Winter- Universitätsverlag, 1982. 332 strani (Texte der Hethiter; 10) Zelo sem vesel, da v Zgodovinskem časopisu lahko poročam o monografiji, ki je delo jugoslovanskega in slovenskega hetitologa. Doktor Silvin Košak je namreč pri­ dobil svojo temeljno orientalistično izobrazbo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je bil njegov učitelj za hetitologijo in za primerjalno jezikoslovje akademik profesor Bojan Cop. Po njegovem priporočilu je po doseženem doktoratu izpopolnjeval svoje orientalistične študije še nekaj let na univerzi v Marburgu ob Lahni, kjer je bil njegov mentor ugledni hetitolog profesor Henrik Otten. Ko je kratko dobo deloval kot asi­ stent s pravico predavanj in izpraševanja v Ljubljani, je svojo hetitološko izobrazbo nadaljeval v Oxfordu, kjer je bil njegov vodnik profesor Oliver R. Gurney. Kolikšen strokovni ugled si je pridobil, kaže dejstvo, da so organizatorji za izdajo novega hetit- skega slovarja (The Hittite dictionary) v Chicagu prav njega izbrali za svojega po­ možnega sodelavca. Osrednji ravnatelj profesor Hans Gustav Güterbock mi je omenil, da si ni pomišljal, da ne bi letalom poletel iz Chicaga v London, da je tam osebno presodil, kateri izmed izbranih kandidatov za nameravano delo strokovno najbolje ustreza. Ko mi je to pripovedoval, je tudi omenil, da Se je odločil za Silvina Košaka, ko je ugotovil, »kaj vse on ve«. Tako je S. Košak že uspešno sodeloval ob sestavljanju drugega sešitka Čikaškega hetitskega leksikona. S svojo novo monografijo je S. Košak zaoral ledino, ko se je lotil t. i. inventarnih tekstov. Ugledni francoski hetitolog Emmanuel Laroche, ki je leta 1971 objavil že drugo izdajo svojega vodiča po hetitskih tekstih (Catalogue des textes hittites, okr. CTH) je med upravnimi in tehniškimi teksti (str. 31—41) pod tekočimi številkami 241—250 (str. 34 s.) objavil skupine tekstov takih inventarnih tekstov (inventarji: skrinj, št. 241, kovin, orodij in orožij št. 242; tkanin in oblačil št. 243, ter drobci inven­ tarjev št. 250). To razdelitev navajam, ker bo s tem olajšano razumevanje Košako- vega razporeda, ki razlikuje osem skupin. On je namreč razširil obravnavano gradivo s tem, da je dodal vse drobce, ki so postali dostopni šele po objavi vodiča iz leta 1971. Hkrati je tudi uvedel še nekatere nove kategorije. Avtor je namreč snov, ki obsega po kazalu (Index) na straneh 312—317 kar 153 obravnavanih tekstov, smotrno razdelil na osem poglavij. Po obravnavi vseh tekstov je posrečeno dodal precej obširen povzetek (Summary) na straneh 193—204. Za njim sledi glosar besed, ki so v teh napisih uporabljene. Najprej (str. 205—245) pridejo he­ titske besede; za njimi slede sumersko pisane besede (t. i. sumerogramov) (str. 240— 282) ; njim sledijo akadski (ali babilonski) izrazi (str. 282—296) ; končno so uvrščena imena božanstev (str. 296), oseb (str. 297—302) in krajevna imena. Knjiga sama pa se končuje z navedbo uporabljene literature (str. 318—332). Naše poročilo o knjigi S. Košaka bi preveč naraslo, če bi navajali vse podrobnosti. Mislim, da bomo bralcu najbolje ustregli, če se omejimo na najvažnejša dognanja, kakor jih je pisec zbral v svojem povzetku. Prva skupina, ki jo označuje z veliko črko A, zajema spravila najvažnejših pred­ metov, katerih imena so v obravnavanih zapisnikih. Začenja s spravili, ki so ali le­ sene skrinje ali pa s protjem spletene košare. Največ je srednje velikih (GAL), manj je večjih, redke so kratke. Večina od njih je pobarvana rdeče, manj oranžnorumenih. Po obliki so največ egiptovske, malo je babilonskih. Nekatere so postavljene na levje noge. Ohranjene so dobro ali tudi slabše, posebna skupinica je iz cedrinega lesa. V nadaljnjih skupinah je avtor razvrstil obravnavanje kovin. Začenja z zlatom (B. str. 193 ss.) ; nato sledijo podatki o srebru. Za asiriologa je težavno sklepati o vseh teh primerih; kajti omenja se npr. zlato brez navedbe, kolika je njegova čistina. Izjemno uporabljena navedba »dobro zlato« pomeni verjetno čisto zlato. Pač pa se kot »rdeče zlato« označuje tisto, ki mu je primešanega nekaj bakra. V nekem pri­ meru je izrecno omenjeno, da v tistem zlatu ni bakra. Kot največja količina se omenja enkrat 38 min zlata, ki je bilo shranjeno v dveh rumenih škatlah. Zlato so uporabljali predvsem za nakit, obeske, ogrlice, zapestnice, diadème in kipce. Manjše količine zlata se omenja kot 4 mine 7 seklov (iz Babilona) in 2 mini in 2 sekla iz Liki je. ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 . 1983 . 3 255 Dalje so omenjene vodne ure in čaše. Končno je tudi več orodij in orožja med zlatimi izdelki ter nekateri kipci. Srebro je ohranjeno v večjih količinah, tako se omenja 81,5 min srebra. V nekem dokumentu se navaja 179 min srebra, precej pri­ merov pa'je navedenih v manjših količinah od 5 min navzdol do 6 seklov. Babilonska mina ima 60 seklov; hetitska pa 40. 30 min je talent (babilonsko »biltu«). Srebro se uporablja pri izdelavi nakita, posod, čaš ipd., različnega orodja, kipcev itd. Zlato se začenja pri tej obdelavi z veliko črko B (sum. Guškin, bab. hurâzu), pa s črko veliki C. S črko D je označen pomen bakra. Zato so tu navedene velike količine, npr. 6 talentov. Kot šalmu je najbrže mišljen posebno izbran baker. Zelo mnogo so upo­ rabljali »rdeče zlato« pri izdelavi sekir, bodal, sulic in posod. Pod črko E je obrav­ navano železo (str. 198 ss). Razlikujejo tri vrste; navadno železo, ki ga najdemo v nožih, bodalih, klinah, pektoralih. Hetitska vojska najbrže še ni bila oborožena z orožjem iz železa — »dobro železo« so imenovali najbrže jeklo. Kot črno železo so najbrže označevali železo meteorskega izvora — »pride z neba«. Pod črko F je ome­ njen kositer, ki je prihajal predvsem iz Kizzuvatne. Ohranjeno je poročilo o 67 minah in 26 seklih. Manjše količine so v posameznih primerih. Pod črko G je obravnavan bron. Po avtorjevi ugotovitvi je bil ta izmed vseh kovin najmanj uporabljen. Najdemo ga v bodalih, klinah, iglah, v okrasu pohištva. Navadno je pisan kot sumerograf. Pod črko H sledijo tkanine in oblačila. Predvsem so sukno iz volne in platno. Barve so rdeča, sinje modra, zelena, škrlatna (hašmanu), bela; skrajno redko pa naletimo na črno barvo..Tkanine so označevali tudi kot tanke, fine, debele, česane in nepobarvane. Pod črko J ugotavlja avtor, iz katerih delov hetitske države so prihajali izdelki, vsebovani v teh inventarjih. V zaključnem odstavku datira tekste tako, da so izza zadnjih let Hatušila III. in prvih let Tuthalija IV. Torej nekako okoli 1260 do 1240. S to svojo knjigo je Silvin Košak obogatil naše znanje o hetitskih gospodarskih razmerah, in sicer na področju, ki je doslej še zelo malo raziskano. V i k t o r K o r o š e c Glosar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa. Herausgegeben von Jadran Ferluga, Manfred Hellmann, Frank Kämpfer, Herbert Ludat, Klaus Zer- nack. — Beiheft Nr. 1 : Bibliographie der Übersetzungen griechisch-byzantinischer Quellen. Bearbeiter: Wolf gang Schule. — Beiheft Nr. 2: Namentragende Steininschrif­ ten in Jugoslawien vom Ende des 7. bis zur Mitte des 13. Jahrhunderts. Bearbeitung : Rade Mihaljčić. Wiesbaden: Steiner, 1982, 150; 159 strani. Avtor prve publikacije, W. Schule, je opravil nehvaležno, vendar zelo koristno delo. Sestavil je bibliografijo prevodov bizantinskih avtorjev od 5. stoletja (najstarejša pisca v zbirki sta Priskos in Zosimos) nekako do dobe Komnenov. Bibliografija je koristna ne le zato, ker je danes znanje grščine, zlasti srednjeveške, v upadanju, temveč tudi zato, ker nam odraža zanimanje za zgodovino in književnost Bizanca pri posameznih narodih v posameznih obdobjih in je zato neobhodno delo za pozna­ vanje razvoja bizantinologije kot znanosti. Zbirka je sestavljena iz dveh delov. Prvi del vsebuje bibliografijo hrestomatij in nacionalno zasnovanih zbirk del bizantinskih avtorjev oz. odlomkov iz teh in je urejen po abecednem redu jezikov. Iz te bibliografije je razvidno, da so bili bizantinski pisci prevajani v latinščino, v dvanajst živih evropskih jezikov ter v gruzinščino. Iz nje ne izvemo, ali obstajajo tudi prevodi bizantinskih srednjeveških piscev v mo­ derne neevropske jezike, npr. v arabščino, turščino ali perzijščino, zlasti ker bi priča­ kovali tudi pri teh narodih interes za srednjeveško zgodovino Bizanca. Praktična vrednost take informacije bi bila za evropskega bralca zelo majhna, vendar bi ne­ dvomno obogatila poznavanje bizantinologije kot stroke. Avtor ni upošteval prevodov posameznih odlomkov v razpravah in monografijah, prav tako ni zajel starih latin­ skih, armenskih, cerkvenoslovanskih, starobolgarskih, starosrbskih in starih italijan­ skih prevodov, ker so ti težko dosegljivi in po praktični plati skorajda brezpomembni, temveč je upošteval tiskane prevode po letu 1500. Drugi obsežnejši del publikacije zajema bibliografija prevodov bizantinskih avtor­ jev po abecednem zaporedju. Zlasti ta del je za zgodovinarja velike praktične vred­ nosti, saj se lahko zanesljivo informira, ali je kak avtor dostopen v latinščini ali v kakem živem evropskem jeziku. Številčnost prevodov je veren odraz zanimanja za posamezne avtorje. Po številu prevodov razumljivo prednjači Prokopij, medtem ko so nekateri avtorji in spisi še danes dostopni samo v izvirniku. Zbirka je sestavljena domiselno in njena praktična vrednost je velika. Biblio­ grafija, ki upošteva stanje do konca leta 1981, je tako rekoč popolna. Pohvale vredno je, da je v njej zelo malo tiskovnih napak, kljub veliki zahtevnosti besedila v tem oziru. V njej sta našli svoje mesto tudi edini slovenski deli s tega področja, in sicer v prvem delu (str. 26) Kosovo Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I 256 ZGODOVINSKI ČASOPIS 37 ..1983 . 3 (Ljubljana 1902), v drugem delu (str. 115) Gantarjev izbor iz Prokopija (Pod Justini- janovim žezlom Ljubljana 1961; ravno ob navajanju tega dela je avtor zagrešil na- paKo, ki kaze, da knjige zelo verjetno ni imel v rokah!). Vse to je odraz skromnega zanimanja Slovencev za bizantinologijo. Tudi če bi upoštevali prevode in komentarje k posamičnim^ odlomkom iz del bizantinskih piscev, bi se bibliografija slovenskih del e malo povečala; v prvi vrsti bi veljalo omeniti deloma prevode, deloma eksegeze k posameznim avtorjem iz 6. in 7. stoletja v Grafenauerjevih študijah o obdobju na­ seljevanja Slovanov na Balkan (npr. Nekaj vprašanj iz dobe naseljevanja južnih Slo­ vanov, ZC 4. 1950, 23-126; Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev Ljubljana 1952, 389 ss.) ; nekaj odlomkov iz avtorjev, ki opisujejo 5. stoletje prinaša tudi R. Bratož v uvodu in komentarju k Evgipijevemu življenju svetega Seve- n n a (Ljubljana 1982, str. 144, 371 s., 389). V celoti gledano moremo oceniti bibliografijo kot koristen pripomoček in po­ memben prispevek k bizantinološkim raziskavam. Drugi zvezek, ki ga je pripravil beograjski profesor Rade Mihaljčič, je zbirka srednjeveških napisov na kamnu s področja Jugoslavije, sestavljena na osnovi dose- danjih objav, in zajema razdobje od leta 614 (padec Salone) do leta 1250. Napisi so objavljeni brez fotografij, sicer pa v celoti po načelih znanstvenega objavljanja epi- grafskih virov: z navedbo najdišča, sedanjega nahajališča napisa, z datacijo, histo­ ričnim komentarjem (nelatinski in negrški napisi so tudi prevedeni v nemščino) in s strokovno literaturo. Z izjemo grških napisov so vsi nelatinski napisi (ćirilski gla­ golski armenski) transkribirani v latinico. Na koncu je smiselno sestavljen indeks ki vsebuje kazala najdišč, sedanjih nahajališč, oseb, posebej svetnikov, krajevnih imen' cerkvenih in posvetnih naslovov in funkcij in historičnih realij (pravnih pojmov imen orožja, živali itd.). Publikacijo zaključuje pregleden zemljevid z vrisanimi najdišči in številkami napisov. Besedila napisov in pogled na karto nam dajejo vpogled v srednjeveško epigra- tijo današnjega jugoslovanskega ozemlja. Področje je sestavljeno iz dveh neenakih delov. Od skupno 188 napisov jih je kar 155 z obalnega področja (19 iz Zadra kar 53 iz Splita z okolico, 15 iz Kotora z okolico), samo 33 pa s celotnega kontinentalnega področja (2 iz posavske Hrvatske, 14 iz Bosne in Hercegovine, 3 iz kontinentalnega dela Crne gore, po 7 iz Srbije in Makedonije. Okrog štiri petine napisov (151) je latin­ skih, ostali so ćirilski (23), glagolski (6), grški (2), armenski (1) ali bilingve (5). V celoti gledano prevladujejo v obalnem pasu latinski in glagolski napisi, v kontinentalnem delu ćirilski. Zbirka je znanstveno neoporečna. Vprašanje je, zakaj je izpuščeno slovensko ozemlje. Pojasnilo na str. VIII, da »zbirka ne vsebuje nobenega napisa iz Slovenije« nas pusti v negotovosti. Ce na Slovenskem ni bil najden noben napis iz tega obdobja (časovno blizu je npr. historično zelo zanimiv napis iz Kopra iz leta 1269- gl F Semi Capris, Justinopolis, Capodistria, Trieste 1975, 43), bi bilo to treba posebej poudariti; prav tako bi bilo treba navesti, če so morebitni drugi motivi za neupoštevanje slo­ venskega ozemlja (to je bilo v obravnavanem obdobju v celoti politično in kulturno vključeno v srednjo Evropo, medtem ko je serija posvečena vzhodnoevropskim štu­ dijam). Zbirka je v celoti gledano izvrsten pripomoček za medievista. Avtor je kot prvi zbral in na znanstven način predstavil gradivo, ki je bilo pred tem objavljeno v komaj­ da preglednih člankih in raznih publikacijah. Srednjeveška epigrafika v Jugoslaviji je s tem delom napravila velik korak naprej. R a j k o B r a t o ž ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE Revija z najdaljšo tradicijo med slovensko zgodovinsko periodiko (v letu 1984 izide že njen 55. letnik) objavlja prispevke, ki niso zanimivi le za bralce iz severovzhodne Slovenije, saj posegajo tudi v širši okvir slo­ venske zgodovine. CZN izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru s sodelovanjem maribor­ ske univerze. Naročiti ga je moč pri Založbi Obzorja, YU-62001 Maribor, Partizanska 5. SLOVENSKA MATICA, Ljubljana, Trg osvoboditve 7, (061) 214 190 in Zveza zgodovinskih društev Slovenije imata sklenjen dogovor o sode­ lovanju, po katerem lahko člani slovenskih zgodovinskih društev ob predložitvi potrjene članske izkaznice v prostorih Slovenske matice na­ bavljajo vse Matične publikacije po ugodnejši ceni, ki sicer velja le za redne Matične člane. Iz bogatega izbora leposlovnih in različnih strokovnih del opozarjamo zlasti na nekaj knjig z zgodovinsko tematiko (zaloga nekaterih med njimi bo v kratkem času pošla!): Slovenska matica 1864—1964 (zbornik) Jože Munda: Bibliografija Slovenske matice 1964—1983 Koroški plebiscit (zbornik) Marijan Britovšek: Razkroj fevdalne agrarne strukture na Slovenskem Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Slovenskem Vojeslav Mole: Iz knjige spominov Lavo Cermelj : Spomini na moja tržaška leta Lavo Cermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom France Koblar: Moj obračun Franc Petek-Janko Pleterski: Spomini koroškega politika Edvard Kocbek: Pred viharjem (dnevniški zapiski in spisi iz let 1938, 1940 do 1942) Edvard Kocbek: Peščena ura. Pisma Borisu Pahorju 1940—1980 Primož Simoni ti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja Alojz Rebula: Zeleno izgnanstvo (roman o tržaških letih Eneja Silvija Piccolominija) Andrej Capuder: Rapsodija 20 (roman o obdobju med obema vojnama) Anton Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (komentiran prevod knjig iz let 1788 in 1791) Karel Clarici: Knjiga moje mladosti (spominski opis grajskega in meščanskega življenja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja) Josip Vošnjak: Spomini (uredil in opombe napisal Vasilij Melik) Franc Kos: Izbrano delo (izbral, uredil in opombe napisal Bogo Grafenauer) Ivan Hribar: Moji spomini I. (izbral in uredil Vasilij Melik) Marjan Rožanc: Roman o knjigah (avtobiografsko delo) Boris Pahor: V labirintu (avtobiografski roman iz časa 1946—1949) Branko Hof man: Noč do jutra (avtobiografski roman o travmi Golega otoka) 80 din 240 din 200 din 120 din 120 din 150 din 100 din 120 din 100 din 120 din 210 din 240 din 550 din 280 din 320 din 450 din 480 din 600 din 680 din 620 din 950 din 455 din 980 din 850 din Slovenska matica pripravlja za prihodnja leta med drugim vrsto izdaj temeljnih del slovenske historiografije in nekaterih najzanimivejših sta­ rejših slovenskih memoarnih del. INSTITUT ZP NOVEJŠO ZGODOVINO R dp ZGODOVINSKI ćas. 1983 941/949 COB ISS 119840081,3 ZČ, Ljubljani ka 3, strani 15"