180
Polemika
Plamenac kontra Cankar
V novembrski številki sarajevskega „Pregleda" se je črnogorski pesnik Žarko Plamenac z veliko vehemenco lotil Ivana Cankarja, da bi dokazal, da je nas pisatelj pesimist, reakcionarec, mistik i. t. d., skratka, vse drugo, samo ne napreden pisatelj. Slovenska javnost tega članka mogoče sploh ne bi bila zapazila, če mu ne bi bil Tine Debeljak posvetil velike in popolnoma nezaslužene pozornosti. De-
beljak je sarajevski članek v izvlečku prevedel in ga priobčil v »Slovencu" kot primer pravoverne marksistične  sodbe o  Cankarju.  Ker pa  vsebuje Plamenčev članek nekaj napadov na Ivana Cankarja in mnogo netočnosti, je zbudil pri nas deloma ironične, deloma ogorčene komentarje. Kaj je Plamenac pravzaprav napisal?
»Cankar ume, da zanese svojom dinamičnom bujicom reči i najkritičnije glave... da ih zamagli, onesvesti... dovede u neku hipnozu ..."
Na koncu povesti pa pravi: „Nas Cankar uvodi u pustinju, i, ne pokazavši nam put, ostavlja nas bez kompasa i bez snage... Ubacuje nam blato u srce(!) ... Cankar ne veruje u čoveka, ne veruje u život... ne u napredak, razvitak, sreču čovečanstva."
Plamenac sicer priznava, da je Cankar nanj napravil vtis, potem se pa temu vtisu upira. Umetnikova čustva in način ustvarjanja vendar niso le slučajna primes njegove volje, temveč samo bistvo umetnikovo.
Ni preveč, če rečemo, da si Plamenac pri tem sam v sebi ni na jasnem, sicer ne bi razkrinkaval in raztrgal natanko tega, kar sicer priznava, namreč hipnotično silo Cankarjeve umetnosti.
Cankar ne veruje v bodočnost človeštva? Res? Ali je to še isti Cankar, ki je bil, kakor vemo, vse življenje neustrašen borec in je n. pr. izjavil v »Beli Kri-zantemi": »Prijatelj, globlje poglej! Ali ne vidiš, odkod te nove sile? Življenje se drami v nižavah, ki so spale. — Kaj zato, če prihaja pomlad v viharju in povodnji! Iz te črne naplavine bo vzklila bujna rast." Ali pa v komediji „Za narodov blagor": „V vsakem človeku je nekaj človeka, resnično! In kadar se ta človek vzbudi —! Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v sužnjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo več »naroda", kadar bodo samo ljudje,  sami svoji, predrzni in ponosni..."
Ti citati se zelo malo skladajo s Plamenčevimi ugotovitvami Cankarjevega pesimizma. Vendar pa spada Plamenac k tisti vrsti ljudi, ki — po Oscarju Wil-deju — mislijo, da je dosti, če kakšno stvar dovolj dolgo ponavljaš, da se naposled uresniči! Zato pa vztrajno ponavlja, da je Cankar »pesimista, očajnik, de-sperado iz Blatnog dola" in podobno, ne da bi se zavedel, kako prazne in shematične so te, na tak način nametane trditve.
Le kaj je res? Cankar ima nekatera bojevita, vedra dela, kakor »Pohujšanje", »Knjiga za lahkomsielne ljudi" i. t. d., mnogo jih pa ni, kar je iz Cankarjevega življenja tudi razumljivo. A tudi njegove mračne povesti, kakor n. pr. »Križ na gori", „Na Klancu", »Kurent" i. dr. se po navadi končajo z vedrim pogledom v bodočnost. Seveda je Cankar včasih z vso silo svoje umetnosti slikal propadanje izobčencev, obsojencev družbe, toda iz tega ne sledi, da bi bil v tem propadanju sam užival in se s tem zadovoljil, kakor trdi Plamenac. Prav nasprotno je res! Ob zelo številnih prilikah je neusmiljeno obračunal s preveč nežnimi, občutljivimi dušami, z umetniki, ki niso dovolj krepki, da bi prenesli neizprosno veličino svojega poslanstva. V knjigi »Volja in moč" pravi zdravnik o mladem samomorilcu: »Starec ob rojstvu! V njegovi krvi je bila volja nove dobe in obnemoglost umirajoče." Prav zato, ker je Cankar veroval v cilj svojega hrepenenja, je neusmiljeno obračunaval s svojimi lastnimi slabostmi, ki jih je vtelesil v svojih žalostnih junakih — večkrat še z grotesknim humorjem. (Manjvrednost = »Povest o dolgem nosu".) Sam pa se je Cankar dvignil očiščen in junaški in se z vso svojo silo in vero boril naprej.
„Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. 2e slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi stavbi". (»Bela krizantema".)
V tej zvezi je zanimivo, kakšno vlogo je simbolist Cankar včasih naklonil ženskam, ki jih je ljubil tudi radi njihove elementamosti. Večkrat so Cankarju
181
ženske simbol »velikega življenja", tistega življenja, ki je istočasno v zavesti in podzavesti, in celo v medsebojnem odnosu stvari in ljudi: tistega življenja, katerega odsev je Rembrandt skušal izraziti na licih vseh svojih modelov. To življenje ima vedno prav in njemu se simbolist Cankar včasih poklanja. Značilen je konec novele „Melita", po žalostni junakovi propasti: „Nihče ni vedel, kam je izginila ciganka, prijateljica svojih prijateljev. Toliko so vedeli, da je bil izginil z njo veseli Nagode, sinjeoki, zlatolasi fant." In v „Lepi Vidi", tej drami čistega hrepenenja, pravi Vida: „Ali me poljubi, ali me udari v lice!" Le še korak nazaj, pa prispemo do Merimeejeve (in seveda Bizetove) Carmen, ki rajši gre v smrt, kakor da bi se odrekla osebni svobodi.
In še enkrat problem: Cankar in marksizem! „... ne možemo, da verujemo, uveravaju nas i pisci uvodnih članaka, predgovora u njegove romane"..., da je Cankar bil marksist? Res? Pri nas v Sloveniji ni nobeden resen človek teg-a trdil, še več: „Ako bi bil Cankar stoodstoten marksist, bi se že s tem izločil iz okvira slovenskega kulturnega in miselnega razvoja, za katerega so bile tedaj ideje angleške politične ekonomije, francoskega socializma in nemške klasične filozofije, ki so utrle pot marksizmu, še knjige z devetimi pečati." (A. V. v 9. št. Sodobnosti 1937.) Cankar je bil tudi kristjan, vsaj pretežni del svojega življenja, toda njegovo krščanstvo je bilo posebne vrste. Opisoval je Kristusa, kako hodi v rdeči halji pred množico (Za križem). V glavnem je imel pač ideje tedanjih slovenskih socialnih demokratov (Dermota, Prepeluh, Lončar i. t. d.), čeprav je bil mogoče v nekaterih stvareh malo bolj radikalen. Bil je torej socialist non-marksist (kakor n. pr. v Angliji fabijci). Njegovo sočutje z izobčenci — lumpenproletarci, z otroki („Hiša Marije pomočnice") ali živalmi („Tuje življenje") nima prav nobene razredne zavedne barve in vendar vsebuje vse polno obtožb, vendar dviga Cankar v teh in v drugih delih tako odločno svoj glas za ponižane in razžaljene, vendar daje končno v svojih delih („Bela krizantema" i. dr.) take izjave sousmeritve z delavskim gibanjem, da ga delavci po pravici imajo za svojega. Seveda ostaja Cankar tudi tukaj precej dosleden individualist. Delavci mu niso „masa", temveč množica individualnosti, ki si ne dado več teptati svojega človeškega dostojanstva. Rezultat pa ostane isti. Cankar je za svojo dobo nenavadno borben umetnik — in socialist. Razmere, ki so ga prisilile v borbo, je vestno oblikoval — tudi v tem je njegova, dokumentarična vrednost.
O vsem tem pa Plamenac ne ve ničesar in noče ničesar vedeti. Prav tu pa se kaže osnovna napaka Plamenčeva. Na Cankarja gleda popolnoma nedialektičao, t. j. skoraj popolnoma'brez zveze s časom in razvojem, torej v bistvu tudi ne-marksistično. Namreč: mogoče je sicer, da dialektik ni marksist, popolnoma nemogoče pa je, da bi marksist ne bil dialektik; Plamenac pa ni.
Kakor gleda Plamenac na Cankarja, ne da bi se oziral na Cankarjev čas in okolico, tako gleda tudi na evropsko slovstvo devetnajstega stoletja. Plamenac pravi: „... a i Baudelaire, možda čaki Verlaine (podčrtal R.) bili su nesvesni buntovnici protiv lažnog seksualnog morala, protiv filistarstva... da su, dakle, bili nesvesni buntovnici protiv gradanskog društva u ime individuuma, ali da nisu bili svesni borci kolektiva, revolucioneri, več, naprotiv mistični hriščani, simbolisti." Če pustimo na strani istovetenje simbolizma in »mističnega krščanstva", je stavek v glavnem pravilen, vendar je v tem „možda čak" med Baudelairjem in Verlain-om nekaj decenijev, ki pa vendar povedo vse. Če bi Plamenac ugotovil, da je nosil Baudelaire v sebi še precej revolucionarnega zanosa takratnega mladega liberalizma, da je živel Verlaine že v dobi, ko je liberalizem tonil, in da je Maeterlinck, ki ga tudi citira, predstavnik „fin du siecla", predstavnik prefinjenega meščanstva, ki še ni videl nobene poti iz esteticizma, kakor n. pr. v trenutkih Oscar VVilde,
182
bi bil Plamenac ostal historičen in razumljiv. Ta človek, ki se toliko ogreva za materializem, pa ne vidi logike razvoja, vidi samo posameznike in si namesto razlage pomaga z „možda čak"! Prav tako površno sodi Plamenac o drugih veličinah. Nekdo bi mu moral res povedati, da Nietzsche nikakor ni bil tako reakcionaren, kakor trdijo Nemci. Če bi Plamenac Nietzschejeva dela dobro poznal, bi v njih celo zasledil čudovito točno proročanstvo današnjega stanja v Nemčiji in — njegovo obsodbo. Plamenac imenuje nekega Georga Stephana. Mislim, da se je Plamenac v svoji sijajni načitanosti spet enkrat malo zmotil in da misli v resnici simbolista Stephana Georgeja. Popoln javni škandal pa je, če piše Plamenac, da je Anatole France „ipak svojim cinizmom i skepsom stao u red reakcionaraca." A!i je humanist Anatole France s svojo skepso kdaj razkrajal človečanske vrednote? Če je n. pr. pisal: »bogatinom in revežem je enako prepovedano, razcapanim hoditi po svetu, spati pod mostovi in v lakoti krasti kruh", potem to ni „cinizem", temveč sarkazem, v katerem je skrit oster protest, ki ga Plamenac očito ne opazi. Prav tako je Plamenac vrgel Ibsena med reakcionarje, tistega Ibsena, ki je zelo izrazito pisal o nevzgojenih masah sedanjosti (Sovražnik ljudstva), ne o ljudeh, kakršni bi se morali šele vzgojiti, kar je po Plamencu spet reakcionarno, čeprav se sklada celo z nekaterimi izjavami ruskih oktobrskih revolucionarjev.
Vsa površnost Plamenčevega psevdo-marksističnega mišljenja pa se kaže v sledečem stavku. Plamenac pravi — zdaj spet o Cankarju: »Kod njega je moral tvorevina psihološka, produkat duševnog zbivanja, a ne proizvod sistema proizvodnje. Nije mu zamerit taj njegov idealistički, individualistički stav"... Plamenac si najbrže predstavlja, da se psihe fabricirajo na tekočem traku, kakor Fordovi avtomobili! Ce Plamenac ni tega mislil, ni mislil sploh ničesar. Na žalost pa ni tako; če bi bilo, ne bi bilo socialnih problemov. Menjava proizvodnje šele ustvarja predpogoje za spremembe duševnosti ljudi, ki z vsemi svojimi kompleksi iz preteklosti le počasi in težko sledijo. Še danes imamo zelo mnogo »novih ljudi iz kamene dobe" (Škvarin).
Zakaj napada Plamenac vso preteklo literaturo? Pravi: »Cankar danas ne bi mogao biti nadrealista" ... Vprašanje je le, ali je nadrealizem principielno tako napreden, kakor nekateri njegovi predstavniki mislijo; na svetu so ljudje (n. pr. Le Corbusier), ki so glede tega skeptični. Gotovo pa za naprednost ne zadostuje splošna metoda mišljenja, temveč individualna metoda vsakega posameznika, kajti skazi se bo skazilo vse, tudi najboljša metoda!
Naposled še hlapec Jernej, ki je zbudil Plamenčevo najbolj plamenečo ne-voljo! »Čudnovata figura, moramo odmah na prvim stranicama konstatovati. Niko na pr. od članova gazdine porodice neče da se kucne s njim, starim slugom. Zašto mu je toliko stalo do toga? Ne znamo. On se čudi. I mi se čudimo... Jer kucati se najzad mogu ponekad gazda i sluga, ali jesu li oni zato i stvarno jednaki?!"
Tu se Plamencu prvič vidi, da ne pozna Slovenije in ni od blizu videl napol patriarhalnih razmer, ko se je hlapec lahko čutil za člana družine, ko je pojem »družina" de facto tudi obsegal hlapce in dekle! Cankar nam je s sredstvi simbolista narisal, kako prodira individualna zavest v patriarhalno. Pri tem je v podrobnostih risal docela po življenju in revolucionarni zaključek je nujen. Res je: .Jernej nije tip najamnih poljoprivrednih radnika (pojem »hlapec" pomeni pri nas na deželi seveda nekaj drugega)." Res je: »Jernej... je izuzetak". Jernej je pač kmetiška trda buča, kakor Kleistov Michael Kohlhaas. Cankar nam ga vkljub vsej simboliki kaže čisto po naravi, brez kolektivnega duha in je radi tega le še bolj prepričevalen. Takih hlapcev Jernejev je bilo v Sloven nešteto, le da po večini niso končali tako »kohlaasovsko", kakor Cankarjev. A v s j povest
183
je spisal simbolist, ki mu je šlo za duševni proces upora, ki ga je tudi mojstrsko upodobil.
Po Plamencu bi moral biti hlapec Jernej že od začetka razredno zaveden, revolucionar, namesto da bi bil takšen, kakršni so taki hlapci v resnici. Po Plamencu bi bil moral Jernej menda govoriti drugače, ne: „Ni lepo, od tebe, gospodar, tudi od vas ni lepo, družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na po-grebščini", temveč: „Pazi se, kulak, ti, ki si štirideset let užival večvrednost mojega dela! Mi, vaški sirotniki, bomo v družbi z mestnimi delavci razbili tvoje kulaštro! Iz tebe bomo napravili kašo in iz Betajnove kolhoz"! V revolucionarni, pookto-brski Rusiji so res eksistirali pisatelji, ki so »ustvarjali" po tem receptu, pa se je iz njih neusmiljeno delal norca — Maksim Gorki.
Nadalje očita Plamenac Cankarju, da je v satiri površen, da ne analizira družbenih pojavov, ki jih zasmehuje — isto bi pa lahko očital neštetim satirikom od Aristofana (ki je reakcionaren in napreden obenem) do Daumierja in Aver-čenka in švarkina. Razlaga Cankarjeve povesti »Peter Klepec" pa je taka, da se z njo ni treba posebej baviti. Prečitajte si povest in jo pri tem razumite čisto in popolnoma narobe, prav v nasprotnem smislu, kakor si jo je zamislil I\an Cankar — pa imate Plamenčevo razlago!
Končno še Martin Kačur. Tu Cankar ni simbolist, temveč realist, kar je iiak pogostokrat. Kačurja riše zelo lepo in konsekventno: človeka, ki čuti, da mora izpolniti neko misijo, pa je zanjo mnogo preslab in tudi premalo izobražen. In vendar se svoje misije tudi ne more čisto odreči. Po njegovi prisilni kapitulaciji se neizprosno maščuje njegova podzavest in Kačur, idealist, postane pijanec in brutalen, zanikrn učitelj, faktično manj vreden, kakor mnogi njegovi neznačajni, od vsega začetka »praktične razmere uvažujoči" prijatelji. Kako življenjsko, kaj ne? In kako nasprotno Adlerju, ki mu je uspeh v življenju z normalnostjo vred edino merilo. Cankar pa veruje v moč ideje, tudi če je njen nositelj ubog, ne-orientiran človek, ki klavrno propade.
Še enkrat: Zakaj je Tine Debeljak prevedel in priobčil to kritiko? V njej mrgoli napak, zlasti pa tudi ni primer marksističnega ali kakršnegakoli mišljerja, temveč individualen, slabo informiran in precej neokusen napad na spomin velikega pisatelja. Miroslav Krleža, ki je tudi marksist, toda neprimerno bolj reprezentativen pisatelj kakor Plamenac, je v svojih revijah ponovno priobčeval prevode iz Cankarja, celo takšne, ki z neposrednim marksizmom nimajo prav nobenega stika (n. pr. »Hiša Marije Pomočnice").
Še enkrat: čemu?
Nas tako nesmiselno napadanje jezi in žalosti. Mi ljubimo spomin Ivana Cankarja. Imel je vso kulturo pretekle dobe in vso vero nastajajoče. Sredi borbe je padel, toda zmagal je. V svojem delu je z vso svojo subjektivno občutljivostjo dal čudovito verno sliko svoje dobe in logike svojega lastnega razvoja. Boril se je sam, izoliran, zrl svoji lastni propasti v obraz in pri tem izjavljal: »Zahvaljena bodi zarja, da si se mi vsaj od daleč prikazala"! (Kurent.)
S svojo borbenostjo in delavnostjo, s svojo evropsko razgledanostjo in z logiko svojega lastnega razvoja nam je pokazal pot v bodočnost. In vera, ki mu je dala moč za borbo, ta vera je tudi naša. To je — vkljub vsemu — vera v boljša bodočnost našega naroda in vsega človeštva.                            Branko Rudolf
184