Živel L maj
KOROŠKI
o
Q L A S________
Leto xvi“WRavne na Koroškem. 27. aprila 1966
.
s CVETJEM VOŠČIMO ZA PRAZNIK Foto: R. Gradišnik
Železarne SR Slovenije in gospodarska reforma j
c
Gospodarska zbornica Slovenije in Republiški svet Zveze sindikatov sta 31. marca 1.1. v Ljubljani sklicala posvetovanje slovenskih železarn, na katerem je imel naš direktor Gregor Klančnik naslednji referat.
Gradivo o stanju železarn v SR Sloveniji po uvedbi gospodarske reforme je bilo zbrano že pred dvema mesecema, to je še preden so (bili izdelani zaključni računi in znani vsi elementi načrtovanja za 'letošnje leto, a 'vendar mudi zadosti verno sliko položaja, v katerem se nahaja črna metalurgija naše republike.
Železarne Jesenice, Ravne im Štore so proizvodna podjetja z eno najstarejših industrijskih tradicij. Na njenih temeljih ter na osnovi energetikih virov in sposobnega delavstva so bili že v prvih letih po osvoboditvi zasnovani načrti za vključitev teh tovarn v industrializacijo dežele. Vseh 20 let razvoja so bile važen člen v jugoslovanskem gospodarstvu in tvorile kadrovsko strokovno osnovo pri nastanku in rasti črne metalurgije tudi v drugih republikah. Proizvodne zmogljivosti železarn SR Slovenije pa se v 15-letni povojni dobi niso znatno razširile in modernizirale. Večje pridobitve so bile le valjarna za grobo pločevino in predelovalni obrati na Jesenicah, nova jeklarna na Ravnah ter elek-tro plavž v Štorah, sicer pa je bila povečana proizvodnja dosežena v glavnem le z boljšim izkoriščanjem kapacitet, s komple-tiramjem proizvodnih sredstev, z imtenzifi-kacijo tehnološkega postopka in s stalnim izpopolnjevanjem obstoječih naprav.
Letna proizvodnja jekla se je v slovenski črni metalurgiji do leta 1961, ko je bilo izdelanega 426.976 ton, v pr.imeijjavi s predvojno količino, ki je znašala 140.043 ton, povečala za 304 %>. Zaradi nezadostnih naložb so proizvodni agregati in tehnološki postopek postali zastareli in s svojo pro-
izvodnostjo nezadostno konkurenčni. Kot splošno v Jugoslaviji, je bil posebej zastoj na vzporedni rasti črne metalurgije s predelovalno industrijo zabeležen v letih od 1957 do 1961, ko so naložbe v to panogo znašale le 3,6 %> od skupnih investicij v industrijo. To razmerje pa je bilo v SR Sloveniji še znatno slabše. Taki politiki, ki jo objektivno ilahlko ocenjujemo s primerjavo, da celo v državah z razvito črno metalurgijo ta delež znaša 10 do 15 %>, je sledila vse večja neskladnost med proizvodnjo in potrošnjo. S stalnim povečevanjem uvoza jeklarskih izdelkov se je z visokimi deviznimi izdatki reševal problem oskrbovanja predelovalne industrije. Samo od leta 1957 pa do leta 1964 se je uvoz izdelkov črne metalurgije povečal od
182.000	na 635.000 ton ali za 3,5-krat. Za preko 100 milijonov dolarjev 'bruto in preko 60 milijonov dolarjev neto bremeni našo zunanjetrgovinsko bilanco ta dispro-porc. Politika ..gospodarske nezainteresiranosti za črno metalurgijo1 se ni odrazila samo z odsotnostjo družbenega kreditnega posredovanja, temveč dodatno z nizko stopnjo amortizacije, ki ni zadoščala niti za enostavno reprodukcijo.
Šele leta 1959 je 'bila z izdajo odloka Zveznega izvršnega sveta za povečanje proizvodnje jekla od 1,5 na 3,2 milijona ton letno sprevidena usodna napaka zavestnega zastoja kontinuiranega razvoja jugoslovanske črne metalurgije. Da bi pridobili na času, je bil razen Skopja poudarek novega povečanja proizvodnih zmogljivosti črne metalurgije dan na rekonstrukcije. Pri tem so se ob razpisu 47. natečaja za izgradnjo črne metalurgije 1961 vključile s svojimi izdelanimi investicijskimi programi tudi vse tri železarne SR Slovenije. Kot se nam še pri mnogih drugih, predvsem energetskih objektih maščuje zastojj', ta botruje tudi sovpadanju modernizacije železarn z raznimi restrik-
cijskimi ukrepi in končno z gospodarsko s reformo. Te okoliščine, ki so bistveno po' I dražile gradnje in spremenile prvotno s izdelane ekonomske račune, so železarno *■ privedle v posebno težaven položaj.
Majhne kapacitete, zastarelost tehnolo- ' gije in drobnjakarski program, niso dovo- 1 ljevale železarnam ob stalnosti maksimi- J ranih cen oblikovanja lastnih, za moder- s nizacijo potrebnih skladov. S povišanjem ‘ nivoja plafoniranih cen leta 1961 se je po- 1 ložaj nekoliko izfool|jšal, pa tudi to le za- ! časno, ker je sledilo povišanje cen energijo ' in drugih uslug.	1
Železarne zato še vedno niso bile spo- 1 sobne, da bi z lastno udeležbo znatno pod- 1 prle modernizacijo in razširitev proizvod- 1 nih naprav. Udarec je bil za vso črno metalurgijo predpis, da se mora udeležba pri : rekonstrukcijah povečati od 10 na 35 °/o, in končno, da morajo vse podražitve kriti investitorji sami. V taki situaciji so bile železarne primorane iskati izhod s povečanjem proizvodnje 117. panoge v lastnih obratih, da bi na ta način vsaj delno zajele presežek dohodka. Naljdalj je pri tem šla železarna Ravne.
OB VSTOPU V REFORMO
Z gospodarsko reformo se finančna sposobnost železarn ni popravila. Prodajne cene so sicer porastle, zaradi mešanega programa pa se povprečne cene v železarnah SRS niso dvignile v takem razmerju, kot je za celo ičrno metalurgijo bilo predvideno. Kjer je udeležba .izdelkov 114. panoge večja, je bil doseženi nivo povišanih cen Višji. V petih mesecih lanskega leta po reformi so se tako dvignile povprečne cene na kilogram prodanega blaga v železarni Jesenice za 37 %>, v Štorah za 19 °/o in na Ravnah za 17,4 %>. Ker so istočasno cene reprodukcijskemu materialu in energiji porastle od 50 do 70 %>, se je le prizadevanju v delovnih skupnostih treba zahvaliti, da delež dohodka v celotnem dohodku ni bistveno padel. Poznano je, da se ob reformi uvedeni nivo cen znotraj črne metalurgije ni izboljšal, temveč poslabšal odnose, saj so sorazmerno cene rudi, koksu in surovemu železu porastle znatno bolj kot cene koničnim valjanim in kovanim izdelkom. To se neugodno odraža v aku-miulativnosti slovenskih železarn po reformi.
Delovne skupnosti vseh treh slovenskih železarn so se zavedale, da si v novih pogojih gospodarjenja le z lastnim prizadevanjem lahko izboljšujejo položaj, zato so vsa tri podjetja z akcijskimi programi pristopila k izboljšavi proizvodnjje in poslovanja. V teh so zajela zahteve za povečanje obsega proizvodnje, povečanje produktivnosti dela, varčevanje surovin, pomožnega materiala in energije in za pove-! Čanje dohodka. Več kot za 1100 milijonov starih dinarjev, brez upoštevanja relativ-j nega padca fiksnih stroškov, ki je sledil j povečani proizvodnji, so s to akcijo uspela znižati stroške od prvotnega plana predvidenih normativov. Kljub temu pa delež dohodka v skupnem dohodku še vedno ni ostal na višini prvih sedmih mesecev lan-
.
- >
Na tej strani Je vse novo in moderno	Foto:	M. Pfeifer
skega 'leta, ko je znašal 24 %, temveč je Po reformi padel na 23 °/o. To znižanje je zaradi padca deleža dohodka v celotnem dohodku na Ravnah od 31 na 27 %>, kar je sledilo relativno majhnemu povišanju povprečnih prodajnih cen. Poleg varčevanja s potrošnjo so železarne primorane voditi tudi presodno politiko delitve dohodka na osebne dohodke in sklade, da 'bi si s tem vsaj delno zagotovile potrebno udeležbo Pri modernizaciji proizvodni;e. Potem ko Je stopila gospodarska reforma v veljavo, so valorizacijo neto osebnih dohodkov avtomatično izvršile le na ikonto zmanjšanih prispevkov, vse ostalo povišanje pa je sledilo povečani produktivnosti dela. De-lež osebnih dohodkov v celotnem dohodku Se je v slovenski črni metalurgiji s tako Politiko celo znižal od 18 na 16 %, s tem Pa so povprečni osebni dohodki zaostali Pod normalnim razmerjem proti predelovalni industriji. Le železarna Store je v zadnjih petih mesecih lanskega leta delež osebnih dohodkov v celotnem dohodku dvignila, in to od 22 na 26 %>, kar bi mo-ralo biti opozorilo, saj je že zunaj okvira normalnih odnosov.
Prizadevnost za povečevanje dohodka in oblikovanje skladov v smislu dobrega gospodarjenja je zlasti v pogojih gospodarske reforme postala osnovna politika v železarnah SR Slovenije. Kljub varčevanju 2 osebnimi dohodki pa so bruto skladi še vedno samo 7% celotnega dohodka, kar
še ne daje možnosti, da bi proklamirana načela samostojnega razširjanja reprodukcije v teh podjetjih postala stvarnost.
ZASNOVANO POSLOVANJE V LETU 1966
Obseg poslovanja v letošnjem letu so železarne SR Slovenije v svojih gospodarskih načrtih zasnovale pod predpostavko, da bodo kontinuirana 'investicijska dela omogočila pravočasno vključevanje novih proizvodnih zmogljivosti, da bo oskrbovanje s surovinami in drugim reprodukcijskim materialom in energijo zadovoljivo. Pod tako predpostavko načrt predvideva
568.000	ton surovega jekla, kar je 14,4% več od dosežka leta 1965, ter 459.600 ton gotovih izdelkov, kar je porast proti 1965. letu za 13%. Glavni delež ima pri tem železarna Jesenice, ki računa na pričetek obratovanja skoraj vseh novo pridobljenih proizvodnih zmogljivosti že letos.
V I. četrtletju se je že pokazalo, da bo tako velik skok težko dosegljiv. Plan blagovne proizvodnje je bil v tem obdobju dosežen le s 95 %, realizacija pa s 96,5 %. Železarne še do sedaj nimajo sklenjene pogodbe za oskrbovanje s potrebnimi devizami za uvoz reprodukcijskega materiala, ni pa poleg tega nobenega izgleda, da bi si s pogodbo zagotovili večjo količino deviz od plana uvoza lanskega leta. Iz tega sledi, da je popolna negotovost za dosego 71.000 ton
predvidenega povečanja proizvodnje surovega jekla v Sloveniji .in negotova dosega kvalitetnega premika v proizvodnji. Zaradi povišanja cen ferolegur na domačem in inozemskem tržišču obstaja nevarnost, da bo količina dobav tega, za kvalitetna in plemenita jekla potrebnega materiala celo manjša kot v lanskem letu. Disproporc med sredstvi, ki jih banka obljublja, in tistimi, ki jih gospodarski načrti železarn zahtevajo, je tak, da rešitev ne more biti dosegljiva. Nivo leta 1965 dodeljenih deviz je znašal 4,042.000 dolarjev, na minimum znižane potrebe pa bi za dosego letos predvidenega obsega poslovanja brez upoštevanja niklja znašale 6,500.000 dolarjev, kar pomeni, da je za skoraj 2,5 milijona dolarjev meoskrbljenih deviz.
Oskrba z reprodukcijskim materialom je torej osnovni problem železarn SR Slovenije in od tega je predvsem odvisno gibanje dohodka in izpolnitev akcijskega proigrama, ki se tudi v letošnjem letu nadaljuje. Zaradi dodatnega premika nabavnih cen nekaterih reprodukcijskih materialov, predvsem ferolegur im prevoza, delež dohodka v celotnem dohodku ponovno pada. Načrt ga od celotnega dohodka 1.260 milijonov N din predvideva le 264 milijonov ali 21 %. Da bi bila sredstva za sklade zadržana vsaij na višini lanskega leta, se odnos delitve predvideva nespremenjen 72 :28. Tako zoževanje pa je lahko neugodno, če bodo v drugih dejavnostih
-
Naš najlepši »brat
osebni dohodki rastli nad normalna razmerja in brez vezave s produktivnostjo dela.
Ob tem pritiska še zahteva za skrajševanje delovnega časa. Ni slučajno, da železarne pri uveljavljanju te pridobitve zaostajajo, temveč je temu iskati vzroke v stanju, v katerem se ta podjetja nahajajo. Rešitev celotne problematike je prvenstveno odvisna od modernizacije proizvodnih naprav in tehnološkega postopka. Z investicijami, ki so v teku, bo to v glavnem doseženo.
MODERNIZACIJA IN RAZŠIRITEV ŽELEZARN SR SLOVENIJE
Investicijski programi, korigirani z vsemi podražitvami, tudi z zadnjimi ob reformi, ter z drugimi dopolnitvami v železarnah Slovenije, predvidevajo skupnih naložb v osnovna sredstva 95.729 milijonov starih dinarjev. Do 31. 12. 1965 je bilo skupno realiziranih 49.129 milijonov sta-
rih dinarjev investicijskih del. Pri tem so vključene naložbe po samofinanciranju na Ravnah, ki so sestavni del kompleksnega investicijskega programa. Iz povedanega sledi, da leta 1959 zasnovana modernizacija železarn zahteva še 46.600 milijonov starih dinarjev dodatnih naložb v osnovna sredstva. Ta prikaz, ki kaže, da je do sedaj bilo izvršenega le 51,5 % vseh predvidenih del, ni objektiven:
1. ker so pri uvozni opremi delno že uporabljeni komercialni krediti in
2. ker so bile cene pred reformo znatno nižje.
Ocenjujem, da je fizični obseg dosegel približno 70 °/o vseh predvidenih del.
Lastna udeležba železarn pri naložbah v osnovna sredstva, ki so v teku, je kljub nizki akumulativnosti zadovoljiva. Prek SGB je bilo do lanskega leta realiziranih
17.607,5	milijona starih dinarjev udeležbe, z vročitvami so železarne prispevale 9.072 milijonov ali 51,5 °/o, k tem pa je treba priključiti še samofinanciranje 1. in 2. faze
razširitve železarne Ravne, ki znaša 5 milijard. Tako dobimo pravo sliko udeležbe samih podjetij, ki znaša s tem 14.072 milijonov starih dinarjev. Del udeležbe samih železarn se s tem dvigne na 62 °/o, ne da bi bile pri tem vštete lastne naložbe v obratna sredstva. Od vseh do sedaj izvršenih naložb v osnovna sredstva je bilo iz bančnih sredstev SGB zbranih od drugega gospodarstva za udeležbo prispevanih
8.534,5	milijona starih dinarjev. Največ teh sredstev, 7.331,4 milijona dinarjev ali 84 °/o, je uporabila železarna Jesenice, 1.449,1 milijona ali 16 °/o železarna Ravne, Štore pa so ob začetku leta imele pozitivno bilanco s tem, ker so bile njihove vročitve za 246 milijonov višje od uporabe kredita.
Naj višjo realizacijo investicijskega programa, kar se odraža tudi v letošnjem gospodarskem proizvodnem načrtu, in najvišjo uporabo republiških bančnih sredstev je imela železarna Jesenice. Po finančnih pokazateljih in z upoštevanjem podražitev so realizirale Jesenice 70 %>, Ravne 43 % in Štore 18 °/o predvidenih naložb v osnovna sredstva. Fizični obseg izvršenih del pa je, kot rečeno, višji. Še vedno pa gradnja znatno zaostaja za predvidenimi termini po sklenjenih kreditnih pogodbah s SGB oziroma Investicijsko banko Jugoslavije. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je SGB leta 1965 z upoštevanjem najvišje faze izgradnje prvenstveno s svojo udeležbo pokrivala železarno Jesenice in so zato zastoji bili večjli v Štorah in na Ravnah, kjer je bilo realizirane le 50 °/o prvotno predvidene itranše.
V letošnjem letu je negotovost pri nadaljevanju investicijskih del še večja. Zaradi pomanjkanja lastnih sredstev in bančnih sredstev SGB so bile železarne primorane odstopiti od kontinuiranega nadaljevanja investicijskih del na modernizaciji : in razširitvi proizvodnih zmogljivosti. Izdelan je bil minimalni plan, ki zajema le plačilo zapadlih obveznosti inozemske in domače opreme, pri gradbenih delih pa se omejuje le na zaključevanje in na konser-viranje stavb in opreme. Upravni odbor SGB 'je že odobril poleg sredstev, ki jih 'bodo za udeležbo železarne prispevale same, prispevek iz bančnih sredstev v višini 25 milijonov N din. Ta sredstva bodo zadostovala za minimalni program investicijskih del le pod pogojem, če bodo zvezni organi odobrili zahteve Združenja jugoslovanskih železarn:
1. da se uvozna oprema plačuje z uporabo komercialnih kreditov,
2. da se vrnejo vnaprej plačana dinarska sredstva v prejšpjih letih za dospelo uvozno opremo, nabavljeno po komercialnih kreditih,
3. da se varščina iz lanskega leta in nova sprostita za tekoče podražitve,
4. da se _ oprema za črno metalurgijo oprosti carine oziroma se njeno plačilo odloži,
5. da se kurzne razlike ne obračunavajo za opremo, ki je prispela pred uveljavitvijo reformnih predpisov.
Načrt minimalnih investicijskih del pomeni za železarne in končno tudi za družbo kot celoto znatno obremenitev. Oprema, nabavljena v glavnem v inozemstvu, ki predstavlja 3A stroškov investicijskih del, bo ostala nemontirana in neizkoriščena, povečanje proizvodnje pa preloženo. Grad-
Jekleni hlodi	Foto:	M-	pfeitcr
bena ipodjetja, ki obstajajo v vseh železarnah, 'bodo morala skrčiti svojo dejavnost, da bi se v poznejših letih ob dodatnih operativnih 'stroških ponovno organizirala. V železarni Jesenice bo tako ostala za racionalnejšo in večjo proizvodnjo surovega železa neizkoriščena oprema aglomeracije ter neizkoriščena topilniška peč, predvidena za povečanje proizvodnje surovega jekla. Na Ravnah bosta ostali nemontirani dve obločni peči ter vskladiščena težka proga valjarne, v Štorah obločna peč in srednja ler lahka proga nove valjarne. Poleg izgube proizvodnje pri tem nastanejo tudi problemi garancij inozemskih dobaviteljev. Tebsnopromet Praga zahteva za enoletno Podaljšanje garancije bločne proge 70.000 dolanjev. Vse to kaže, da bo omejevanje Investicijskih del, ki so v teku, še dodatno Poslabšalo finančni položaj železarn v SR Sloveniji.
Slovenska javnost se 'sprašuje, ali je Prav, da rekonstrukcije v vseh treh železarnah potekajo hkrati. Vemo, kako je do tega prišlo, poudariti pa moramo, da je to zaradi zastarelosti osnovnih sredstev tudi v sedanjih pogojih predvsem potrebno. Gospodarska reforma zahteva od nas modernizacijo proizvodnih naprav, tehnološkega postopka in organizacije. Investicijska dela, ki so v teku, te elemente zajedajo. Z novimi proizvodnimi napravami bodo doseženi pogoji, ki jih od nas terjajo zunanjje-trgovinska usmeritev, primerna kvaliteta in konkurenčni proizvodni stroški. Vsi bi se morali zavedati, da največje breme te modernizacije pade na same delovne kolektive.
Celo v kapitalističnih državah se razsrjena reprodukcija črne metalurgije, ker bi to inflacijsko delovalo na celo gospodarstvo, ne rešuje enostavno s povečevanjem Cen, temveč z državnimi naložbami, z Ugodnimi krediti, visokimi stopnjami od-pisov in z drugimi olajšavami. Tudi mi ne bomo mogli doseči, da bi udeležba, ki se le sedaj s podražitvami dvignila že na več kot 50%, bila pokrita brez republiških bančnih sredstev, ne da bi začeta dela bila zaključena brez večje škode. v V predsedstvu gospodarske zbornice se Žiri miši jemlje, da sedanje cene črne meta-lungije
zavirajo razvoj kovinsko predelovalne industrije. Vse to govori v prid te-^u, da v poviševanju prodajnih cen ni 'skati rešitve za razširitev .in modernizacijo železarn. Vse bolj neugodni krediti ta Podjetja silijo k višji akumulativnosti. Spremenjena politika do razvoja te bazične panoge bi odpravila poželenje po višjih cenah, sodobno urejena tehnična sredstva pa bi z zniževanjem poslovnih stroškov krepila sredstva za osebne dohodke ln sklade.
»Pametni« ekonomisti so uspeli pred desetimi leti izoblikovati mišljenje, da razsoj črne metalurgije ni ekonomsko zanimiv, zato se je razvijala predelovalna industrija, ki sedaj zaradi pomanjkanja jeklarske proizvodnje brez analiz z lahkoto Uvaja skrajšani delovni čas. Kar smo zamudili, bo treba nadoknaditi, četudi dražjo in iz lokalnih in republiških virov. Zajedati se moramo, da s sedanjimi investicijskimi programi le Ravne in Store kompleksno zaokrožujemo, a da je za že-ezarno Jesenice potrebna še ena etapa
modernizacije, da bi se dokončno izravnala s konkurenti razvitih držav.
Današnji sestanek naj bi na podlagi materiala teh osnovnih misli, predvsem pa na osnovi razprave izoblikoval:
1. enotno politiko vseh republiških forumov za razvoj in modernizacijo železarn v SR Sloveniji,
2. enoten načrt borbe za ureditev skladnejših odnosov prodajnih cen znotraj cele črne metalurgije,
3. enotno akcijo za skupno prizadevanje in za boljšo oskrbo z reprodukcijskim materialom,
4. enotno stališče, da (je družbeni poseg v obliki ugodnejših kreditov osnovni pogoj krepitve črne metalurgije,
5. »kiupni akcijski program za postopno integracijsko povezovanje vseh treh železarn.
VABILO
Vabimo vse sodelavec našega lista, da nam pošljejo prispevke za poletno, 3. številko Koroškega fužinarja vsaj do 15. julija 196G.
Zamudnikom ne jamčimo objave.
Uredništvo
Redakcija
— Nekateri uredniki marajo v vsakem članku kaj spreminjati. Ce drugega ne, pa vsaj »zmerom« spremenijo v »vedno«, »vedno« pa v »zmerom«.
— In to delajo zmerom?
— Vedno.
Nezadovoljneži so propeler napredka.
Pri nas smo vedno skrbeli za varno delo
Inž. Mitja Sipek
POMLAD, ROJENA IZ KRVI
Danes je tako vseeno, kaj čilovek napiše, vse, kar ni vezano na račun in na profit, je nezanimivo! Pa dolgo nismo verjeli, da bo ozelenela tudi taka pomlad, vsako leto je ozelenela pod Goro, vzklila je v srcu in prinesla srečo, drugemu upanje, vzklila je izpod snežne odeje, eno je sprejela pesem fantov pod lipo, drugo so pozdravile solze. Ta, o kateri pišem, pa je rasla iz krvi in ni bila v ničemer podobna letošnji, le v tem, da je bila zelena, 'ljudje pa smo se ji odtujili. Tistim, ki so jo takrat doživljali, pa je pustila skriti zaklad — spomin nanjo. Ta zaklad je zakopan in ga vsakdo ne more odkopati, pa čeprav natančno ve, kje leži. Ta zaklad leži varno zakopan v srcih iskrenih prijateljev, ki so bili prijatelji na življenje in smrt, ki niso poznali računov in ne tekmecev. Take prijatelje lahiko danes odkrijete le še v filmu ali v pripovedki, življenje jih ne premore več. Nekaj pa nam je življenje le pustilo za odškodnino — spomin na tiste dni. Gorje mu, kdor hodi skozi življenje sam, še bolj pa mu gorje, če ga spremljajo nepravi prijatelji, karieristi, materialisti, ki prežijo na vsako njegovo besedo kot mrhovinarji na kost — takih takrat nismo poznali, poznali smo samo iskrene prijatelje in smrtne sovražnike, zato je bilo takrat kljub krvavim dnem lažje živeti.
Tista pomlad leta 1945 je bila zares krvava, vendar tako upanja polna, da še danes razločno čutim njeno poživljajočo svežino — bila je rojena iz krvi in iz neizmerne ljubezni.
Tiste dni, v začetku aprila, je prišla na teren dravograjskega okraja direktiva — »vsi na okrajno konferenco k Tončki, razen najnujnejših kurirskih zvez in specialnih služb«. Sobotnega večera smo se odpravili z Jamnice. Bil je pozen mrak in pomlad je silila dz zemlje, narasle vode so šumele in gozdovi so bučali svojo večno
pesem, ko smo prečkali Mežo na Polani. Nič posebnega se ni zgodilo, prehod čez dolino je potekal v najlepšem redu, o Švabih ni bilo ne duha ne sluha, vedeli pa smo, da moramo biti previdni, saj izdajalcev ni manjkalo in zelo verjetno je bilo, da so o konferenci tudi kaj zavohali.
Vojna je šla proti konou, vsakomur je bilo že jasno, da ne more trpeti dolgo, vendar so okupatorji in predvsem njihovi privrženci takrat najbolj divjali, saj so vedeli, da jim ni milosti, da so krivi, in so si dovolili v obupu in napol poblazneli nedopovedljiva zverinstva. Ko smo utrujeni prišli visoko nad Leše, smo polegli po gozdu, saj itak ni bilo mnogo časa, ker smo morali zgodaj zjutraj nadaljevati pot proti Selam. Dolga doba je 21 let in ne spominjam se več podrobnosti, le par takih ostrih žarkov se mi je zarinilo v dušo pa se jih vedno znova spominjam. Ob studencu smo se zjutraj na hitro umili in krenili na pot. Gora je ibila umita v jutranji rosi, prvi sončni žarki so jo pobarvali v škrlatno rdečem soju, da je žarela kot lica mlade neveste izpod Gore, ki se odpravlja k poroki. Jutranji hlad nas je popolnoma zbistril, tako da smo sicer oprezno, pa vendar dokaj brezskrbno drseli skozi macesnove gaje. Tu in tam je še zahrstal sneg pod nogami in nas spomnil na težko prestano zimo. Ko smo prodirali že proti ovinku pred Tončko, je zarezge-tala strojnica. Obstali smo kot vkopani. Zla slutnja ni bila zaman. Nemci so na terenu, konferenca je izdana, če že ne natančno, pa vsaj približno vedo, kje naj bi se sešli.
S hudimi slutnjami smo nadaljevali pot in nihče ni spregovoril besede. Ko smo sedeli na kopnici nad Tončko, sem le napol poslušal dolgotrajne govore okrožnih aktivistov, venomer so mi misli uhajale nazaj in rezget strojnice mi je še bobnel
v ušesih. Konferenca se je vlekla nekoliko čez opoldan, potem pa smo se počasi od' pravlljali proti »domu«. Pogrešal sem Hru-škinega Francija, za katerega sem sigurno vedel, da je krenil v isto smer, tudi Bo-žankovega Vojka ni bilo na spregled. Kje neki sta Obtičala? Morda sta dobila kakšno posebno nalogo, Franci je bil kurir. Zla slutnja in rafal iz strojnice pa nista in nislta utihnila, družba je ostala nema. Okoli
4.	ure popoldan nam je nekdo prinesel sporočilo — »štirje so padli pri Zagršniku«/ Ni vedel kdo, le toliko je vedel, da so bili štirje. Menda so šli, da bi se pri kmetu obrili pa so jih Švabi zahajkali in jih pokosili na čistini. Kaj, če je kdo ujet, ranjen, pa bo morda izdal? Mrak je pričel ponovno pritiskati. Dali so nam spremstvo — Fric s svojim Šarcem je molče rinil Skozi gosto vejevje grofovske hoste. Zdelo se mi je, da ne bo nikoli konca poti. Postalo je tako temno, da nisi razločil ničesar, niti meter pred sabo. Molčali smo. Spredaj nekje je lomastil Fric, za njim Brzi, potem jaz, za mano pa Ida, Darinka, Pavla, Korošec, Jože pa morda še kdo, ne spominjam se več. Hreščanje suhih vej pred menoj je naenkrat prenehalo. Rinili smo v temo in še danes ne vem, kako mi je uspelo, da si nisem na suhih rogovilah iztaknil oči. Frica je vzela tema. Rinili smo dalje in malo čez polnoč prispeli nad Bratnčurnika. Vedeli smo, da je dolina pokonci. Nemci so vedeli, da smo na poti in z gotovostjo računali s tem, da bomo še to noč prekoračili Mežo. Zato smo se odločili, da bomo nekoliko počakali in malo pred svitom poizkusili prehod čez Mežo. Verjetno je vsa dolina zastražena in ne bi ničesar pridobili, ako bi poizkušali srečo kjerkoli. Najmanj verjetno nas bodo pričakovali na mostu. Tako se je odločilo, pa smo polegli po vlažni in hladni zemlji. Kaki dve uri sta minili. Nisem zatisnil očesa, zdelo se mi je, da se bo nekaj zgodilo. Brzi je godrnjal: »Zdi se mi, da bo še pokalo za nami.« Da bi le samo za nami! sem si mislil. Okoli treh zjutraj smo se pripravili na pot. Skrajno previdno smo se spuščali proti Brančur-niku. Večkrat sem hodil tod .in vsakokrat me je zavohal pes že od daleč in neznansko lajal, ko sem bil že daleč nad progo na Brinjevi gori. Tudi nocoj je zalajal z vso močjo, pa ne samo eden, .kar dva. Kaj pa je to? Naenkrat 'Sta utihnila, kot bi odrezal. To pa ne pomeni nič dobrega, sem pomislil, bili pa smo tako blizu bajte, da bi umik nazaj v hrib bil prejkone poguben, če so Ibiile zasede že postavljene. Kot sence smo se vlekli mimo bajte v »razstojanju« po nekaj metrov in že smo stopili na glavno cesto. Šli smo tik ob rdbu ceste, spredaj Brzi, za njim jaz, potem menda Ida in drugi. Zdi se mi, da nas je bilo devet vseh skupaj. Luna ni mogla izpod oblakov in noč je bila nekako sivo prosojna. Gb cesti sem zagledal nekaj kamnu podobnega, pa še nekaj. »Stopi in dregni tja!« sem ukazal kurirju. Snel je puško in počasi, previdno menil po-bezati v kamen. V tem trenutku pa je kamen poskočil in kot bi se odprl pekel, se je vsula toča krogel na cesto. Bili smo z vseh strani obkoljeni. Strojnica na Bran-čurnikovem mostu, ena na mostu čez Mežo, strelci naravnani ob cesto, zaseda pri Barbari. Brzi je v loku skočil čez policista
Svinja z Naravskih ledin	Foto:	R	Gradišnik
0	® bliskovito izginil proti Meži, vsi ostali Pa smo se plazili čez cesto dn po golo obritem barbarskem bregu proti cerkvi. Pokalo je z vseh strani. Ne spomniim se, kako dolgo je to trajalo, morda kakih 10 minut, potem je šinila v zrak zelena raketa, pa še ena in streljanje je začelo ponehavati. Ze sem se pritolkel do cerkve, ko ije izza zida hušknila temna postava. Nisem se ^ogel več znajti, so naši ali Švabi, spro-
1 zil sem iz puške v .smeri sence. Potem je Vse uitihinilo. Nekaj časa sem še negibno ležal tik ob žadu, potem pa sem jo, siklo-
i hjen k tlom, ubral proti goizdu. Ko sem končno stopil med smrečje, so spet zableščale suhe veje. Nekdo jo je ubral na vso sapo proti Gori. Oprezoval sem, bilo
^ je vse tiho. Popolnoma smo se porazgubili. Terena nisem poznal, pa sem 'krenil v levo.
( F*red svitom moram prečkati Brančurnikov graben in se nekje skriti, pa prebresti Mežo.
Gosta jutranja megla ije legla v dolino, ko sem 'bil spet na glavni cesti. Tedaj pa so že prvi sončni žarki cefrali jutranjo meglo. Sedaj jim ne uidem, sem pomislil. Preden pridem čez Mežo in železniško Progo, bo beli dan in tedaj se ni igrati. Krenili sem nazaj v hrib in zašel v neko skalovje. Tam je. bila votlina in vanjo sem Se zavlekel. Nekdo je že bil pred menoj tam. Našel sem premočeno vojaško suknjo m tankovsko mino. Zavlekel sem se v zadnji ikot votline, potegnil mokre cunje Preko sebe in mino ter puško namestil Pred seboj. Od zadaj mi ne morejo iblizu, če pa pridejo od spredaj, pa itak ni rešitve, edina rešitev je mina zame in za gosta, ki bi se prerinil preblizu. Nisem bil prvič v takem nezaVidnem položaju. Na treh kraljev dan sem ležal v Prevaljah Za plotom in z naperjeno bombo pod sraj-c° čakal na gotovo smrt, živ se ne bi pu-stil ujeti. Bilo je precej pod ničlo, pa sem Se potil kot ob košnji v najhujšem po-le,tij'U. To pot pa ni bilo dosti bolje, le da Je bilo več uipanja, da me ne najdejo. Utrujenost me je pokopala v spanec, pa Pe za dolgo. V vejah nad glavo je počilo, kot da bi kdo streljal iz pištole. Tu so, sem pomislil in položil rolko na sprožilec Paine. Spet je zaprasiketalo, pa ni bilo nikogar, le dum-dumarice so eksplodirale v Vejevju. Hajka se je pričela. Morda je bilo ob 6. uri zgutraj. Na nasprotnem bre-go je bilo slišati klice, nato vrišč in strele. Našli so jih, naše! sem pomislil. Spet sem Zapadel v spanec in rafal me je prebudil. Talko sem bil utrujen, da nisem mogel držati oči odprtih, pa vsak strel me je znova Prebudil. Tako je mineval ves dopoldan, živci so bili napeti kot struna in smrtni Pies se je približeval pa spet oddaljeval. S°nce se je pričelo nagibati, mogoče je ilo ob 4. uri popoldne. Moje zaklonišče je bilo vlažno in hladno. Izmuznil sem se P°d smrekov koš in pripravil pištolo. Ni Painilo pol ure, ko sem začul počasne ko-lake. Še malo pa se je prikazala tudi postava. Ni bil vojak, civilist je bil, s črnim Površnikom in časopis je držal pred sabo, °ži pa so mu nemirno tipale sem in tja. Trdo mimo mene je stopal, da bi ga lahko zgrabil za hlačnico. Kdo more biti? Se da-Pes ne vem. Pomislil sem, da je agent. Ko je izginil v goši, sem spremenil položaj. Čakal sem, kdaj se bodo psivlekli ze-erici. Nič. Mrak je zopet legel na zemljo,
tako težak, kot je bil dan. Pomaknil sem se višje, in ko je sonce že zašlo, sem bil ob Koscevem plotu. Gospodar me je opazil in prišel bližje. »Kje so Nemci?« »Odšli so!« mi je rekel. Brez besed sem nadaljeval pot, pa nekoliko zgrešil. Namesto proti Brančurniku sem prišel v bližino Hofa. Zmanjkalo mi je tal pod nogami. Telebnil sem v strelski jarek. No, tega je še treba! čudno, da nisem butnil kar naravnost hudiču v objem! Slučajno je bil jarek prazen, pa se mi je zdelo 'kar imenitno, da sem bil tako strokovno zaščiten. Zlezel sem iz gostoljubnega zaklona in jo mahnil čez cesto do Meže. Meža je bila prav ite dni narasla, pa se mi je zdelo, da bi bilo primerno, če bi poiskal mesto, kjer je zadosti širolka in zanesljivo plitva, menda ja ne čez pas. Sezul sem škornje in nogavice zatlačil vanje ter si jih obesil čez rame. Zagazil sem v ledeno mrzlo vodo. Nisem še prišel do sredine struge, ko mi je voda segala čez pas. Naenkrat sem ploskoma štrbunknil v motno godljo in na čuden način pnikobacal na drugem bregu iz vode, seveda ibrez škornjev. Na, zdaj pa imam, bos na Strajno v začetku aprila, to že ni več rekreacija! Priplazil sem se premočen do proge in že sem stopil med tračnice, ko je šinila raketa v zrak. Opazili so me in z vseh strani je zaropotalo. Če bi že zaradi mraza ne čutil nog, pa jih zaradi presenečenja nisem mogel čutiti. Planil sem v breg, med trnje in kamenje, im tekel, tekel ter se nisem ustavil prej kot visoko v hribu, ko streljanje še ni ponehalo. Pri prvi bajti sem dobil za silo obutev — ,coklšuhe‘ — in do smrti ultrujen gazil globoko blato proti Strojni. Morda je bilo ob štirih zjutraj, ko sem prišel do Gplazove lese. Opazil sem, da se nekaj giblje. Tako, tudi tu so policisti. Zares, postavili so zasedo, saj so nas na tem terenu pričakovali. Naredil sem velik ovinek in krenil na Jamnico v naš bunker. Tam jih je ostalo njih pet, med drugimi Lipi, ki je bil hudo ranjen, in tovarišica, ki mu je prevezovala rane.
Nisem bil prepričan, da tudi ta bunker ni izdan. Kaj veš, ljudi so morebiti dobili žive! Ko sem se prepričal, da ni nič nevarnega, sem se približal bunkerju. Stražar me je ustavil in zahteval parolo. Povedal sem: »Mitja tu, Mitja.« Odgovora pa ni bilo, le puška je zaškrtala. Takoj sem vedel, ali mi ne verjamejo ali pa sem že v obroču. Zaseda me je spustila v obroč. Vrgel sem se na tla in še enkrat skušal dopovedati, da sem jaz. Stražar me je prepoznal in ni mogel verjeti: »Mitja ge vendar padel!« je trdil. Ko smo se le sporazumeli in iko sem vstopil, sem razumel — nekdo je prinesel vest, da je padel eden iz Šentanela. Ker pa sva bila s tega terena le dva, je preostala samo ena možnost — da je padel Hruškin Franci.
Drugi dan sem se podal na težko pot k Hruški, da jim sporočim žalostno vest, če je še ne vedo. Proti popoldnevu sem stopil preko gozdne jase in se počasi pomikal iproti bajti. V oknu v bajti ije bil običajno dogovorjeni svarilni znak. Če so bili policisti v bližini, je tamikaj visela zavesa; ne vem več, ali je bila bela ali kake druge barve. Danes zavese ni bilo •na oknu, torej je bilo varno. Pravzaprav so že čakali — mene ali sina Francija. Zvedeli so bili isto že prejšnji dan — eden
iz Šentanela. Ko sem vstopil, ni nihče ničesar vprašal. Bilo ge jasno, le Hrušikini mami je zdrselo nekaj solz preko lica, ko mi je molče ponudila roko. Padel ji je že drugi .sin. Nisem imel kaj reči, kmalu sem se spet odpravil ven v pomladni gozd, ki je šumel svojo večno pesem, ki je kril svojo večno tajno, ki je to pomlad porajal in bil pogrebec ter dom, varni dom preživelih partizanov. Tistega nedeljskega jutra so padli Dvornikov Zep-Franci, Bo-žanikov-Vojiko, Oder Nantl in še eden, pa se ne spomnim več njegovega imena. Čez dober mesec pa je završelo skozi gozdove: »Svoboda!« Zapustili smo zeleni dom in se podali v dolino — med ljudi, tja, od koder so nas ljudje pred letom ali več pregnali.
Še dolgo potem sem zahajal nazaj, le da sem hodil po svobodni poti in vsako leto se zatečem tja, ko me dolina prežene, da se napijem zelenega opoja in moči, ki jo zeleni dom še danes diha iz polnih prsi.
Letos je pomladno sonce zgodaj ogrelo tolstovrške frate. Nisem si mogel kaj, da ne bi stopil tja na Štekneči vrh, kjer vlada grobni mir in le redki čmrlji zmotijo zlato rumeno pravljico sončnega popoldneva. Pot me je vodila prek mehke zelene ma-hovite preproge nad prepadne skale. Tam doli je molčala v strmem prepadu nižina. Kaij le skriva tu? mi je prišlo na misel. Tod menda se nisem hodil. Potem pa sem izvedel, da sem stal ravno nad Jaznikar-jevim bunkerjem. Sonce je tistega popoldneva tako nežno božalo nizlke strehe tov-stovrških bajt, da sem sklenil: še bom prihajal sem, kjer je mir doma, ikjer šepečejo spomini, tja, kjer zloba ne naijde poti. Komaj uro hoda iiz Raven je skrit veliki neznani svet — svet hrepenenja in upanja, ki se je zadnjikrat rodilo -skupaj s poslednjo pomladjo iz krvi.
Direktor Gregor Klančnik
Krepitev ponosa
Po povratku iz Osla, kjer sem poleg službenih opravil imel priliko doživljati nekaj najbolj zanimivih bonb svetovnega prvenstva v smučarskih tekih in skokih, so me sodelavci nagovarjali, naj bi povedal svoje vtise. Veliko je bilo o tem napisanega v našem dnevnem časopisju, pokazanega in povedanega na radijskih in televizij sikih prenosih, naši krajani pa le hočeijo slišati še kaj več, kar je razumljivo, saj je ta lepa športna zvrst že pognala svoje korenine pri nas. Razlog za posebno zanimanje pa je brez dvoma v tem, ker nas je na Norveškem že tretjič na svetovnem prvenstvu zastopal domačin in član naše delovne skupnosti MIRKO BAVCE.
Uspehi na katerem koli področju negujejo in krepijo lokalni in narodnostni ponos. Ta razvija razumevanje in prizadevnost, ki dajeta zopet nove dosežke. To veljija predvsem za šport, saj je znano, da se v dnevnih poročilih nič bolj ne zasleduje kot vesti s športno tekmovalnega področja; zato so uspehi najboljša reklama za društvo in kraj, ki ga tekmovalci zastopajo. To velja tudi za delovne skupnosti in tovarne. Uspeha naših krajanov, predvsem pa naših sodelavcev, se zato razumljivo vsi veselimo. Najvišji, kar jih je kadar koli dosegel športnik s Koroške, so poleg Kriste Fanedl gotovo dosežki Mirka Bavčeta. Bil je petkratni smučarski državni prvak, in ito v tekih na 10, 15 in 30 kilometrov. Šest let je stalen član jugoslovanske državne reprezentance, na zadnjem svetovnem prvenstvu pa jie kot prvi Jugoslovan zaostal manj kot 10 % za svetovnim prvakom.
Svetovno prvenstvo WM, kot so ga na severu kratko imenovali, je bilo letos v Osdu. Norveška je primer majhnega naroda z izrednim narodnostnim ponosom. To se lahko zasledi ob vsakem srečanju s pripadniki tega naroda, še posebno pa na velikih prireditvah, kot je bilo letošnje svetovno prvenstvo v klasičnih smučarskih disciplinah. V edinstvenem času je potekala ta veličastna prireditev. Več kot meter debela plast suhega snega je pokrivala z gozdovi poraslo gričevje, vsevprek prepleteno s smučinami in širokimi smučarskimi progami. Vse, kar je bilo v zvezi s svetovnim prvenstvom, so bile res prave proge. Smučarske steze dolžine 5, 10, 15 iin 25 kilometrov so bile speljane po gozdovih, livadah, čez jezera, pobočja in po strminah kot prave avtomobilske ceste. Stroji iin ljudje so debeli sneg poteptali, napravili vijugasto smučarsko cesto, ki je bila prizorišče plemenite borbe; kdo bo tisti, ki jo bo v najkrajšem času pretekel?
Poleg tekmovalcev, ki so iz 20 držav prišli, da bi spoznali to lepo deželo in svetu pokazali svojo sposobnost, je snežna preproga v teh dneh sprejemala na stotisoče domačinov, od starih očetov do vnukov, urejenih v tekaško opremo, ki so na vsakem metru velikih razdalj zasledovali tekmovanje ter s ,hejo‘ bodrili slehernega tekača. Preskrbljeni s transistorji so bili povsod s cilja seznanjeni z doseženim ča-
som posameznikov in kot iz enega grla se je razleglo navdušenje, če so po etru dobili vest o zmagi domačina. Spontano kot takrat, ko kralj stopi na tribuno, so zapeli himno, da hi dali duška svojemu nacionalnemu ponosu. Prava nacionalna žalost je zato zavladala prvi dan med tekom in po razglasitvi rezultatov teka na 30 kilometrov. Sonce je nato kmalu posijalo z zmago Wirkole na 70-metrski skakalnici. To pa je bila šele prva lastovka. Pravo poletno sonce je nacionalna čustva ogrelo s trojno zmago Norvežanov v teku na 15 kilometrov. Tek je in bo ostal tista zvrst, ki nosi krono v smučarskem športu, zato jih je prav ta zmaga posebno razveselila. Kot da jih nosi nadnaravna sila, so norveški tekači nato od tekme do tekme povečevali svoj polet. Zmagali so v štafetnem teku 4 X 10 kilometrov in kot vrhunec vsega je heroj letošnjega svetovnega prvenstva Eggen postal še zmagovalec v smučarskem maratonu — v teku na 50 kilometrov. Na zaključni prireditvi pa je Wirkola z zmago na veliki ho! 1 m e n k o 1 n ski skakalnici potrdil, da mu sedaj v svetu ni enakega škakača. Svet je takrat občudoval bogato žetev Visokih športnih rezultatov, ki jih je majhen, niti 4-milijonski severni narod, v tekmovanju z najboljšimi, ki jih svet premore, dosegel.
WM je Norvežane mnogo stalo. Četudi ni bilo opaziti mnogo tujih turistov, so se ti stroški vseeno dobro obrestovali z nego norveške časti in zavesti. Tudi mi bi morali iskati poti, ki bi nam krepile narodnostna čustva. Ta rodijo svoje plodove na vseh področjih. V Oslu niso le rezultati smučarjev odraz nacionalne zavesti. Ta se je kazala tudi v prostovoljnem delu in materialu, ki ga je prispeval ogromen krog prebivalstva.
Podjetja so za pospešen potek prometa dala na razpolago osebne avtomobile, ki so jih brezplačno vozili študentje, proge so iteptali prostovoljci, ogromen kader funkcionarjev je delal brezplačno oziroma uporabil za to svoje redne dopuste, enotne obleke pa so kupili z lastnim denarjem. Ali nismo pri nas v neprestani razpravi o delitvi v svojo korist na tako pojmovanje družbenega dela že precej pozabili?
Svetovno prvenstvo v hokeju, izvedeno na Jesenicah, v Zagrebu, predvsem pa v Ljubljani, je nov dokaz, kaj taka prireditev lahko pomeni za krepitev narodnostnega ponosa, za uveljavljanje ljudi in krajev. Tudi naši hokejisti, četudi še neizkušeni, so dobili peruti in nošeni na glasovih svojih občudovalcev, dosegli več, kot si je kdorkoli mogel predtem zamisliti. Rezultati pa so le stvar, ki se gradi pred tekmovanjem, z odpovedjo lagodnosti in z dolgotrajnim ter požrtvovalnim vežba-njem, pri oceni pa moramo vedno biti previdni. Ni toliko važno, kakšno mesto je kdo dosegel, važna je le ugotovitev, ali napreduje. Tako moramo oceniti tudi zadnji nastop naših smučarjev na svetovnem prvenstvu v Oslu.
V teku na 30 kilometrov je jugoslovanske barve najbolje zastopal Cveto Pavčič,
M je za prvoplasiranim Maenityrantom — Finska — zaostal le za 10,45 %, naš Bavče pa je zaostal za 14,7 °/o. Če pogledamo nazaj, nam je takoj jasen vidni napredek. Na olimpijskih igrah v Gortini 1956. leta je Matevž Kordež zaostal na enaki progi za 13 °/o, na svetovnem prvenstvu leta 1958 v Lahtiju na Finskem je ta zaostanek znašal celo 23,5 °/o, v Zakopanih leta 1962
15,5	%>, šele na olimpijskih igrah v Innsbrucku 1964 se je Roman Seljak približal Kordežu, ko je za prvoplasiranim zaostal za 13,1 %. Še boljše pa so itekli na 15 kilometrov. Mirko Bavče ije bil pri tem od naših najboljši. Za prvoplasiranim Norvežanom Gjermundom Eggenom je zaostal le za 9,4 % ter je s tem prvi Jugoslovan na svetovnem prvenstvu v smučarskih tekih, ki je mejo zaostanka pomaknil pod 10 °/o. Na olimpijskih igrah v Gortini 1956 je naš najbolljši, Hlebanja, zaostal za 13,9 °/o, na svetovnem prvenstvu v Lahtiju za 14%, v Zakopanih je bil najboljši Cveto Pavčič z zaostankom 15,5 °/o, na olimpijskih igrah v Innsbrucku 1964 pa je Roman Seljak mejo zaostanka pomaknil na 12,6 %. Če napredek, dosežen v Oslu, merimo absolutno, vidimo, da je dosežen s celimi 25 %. Interesantno je ib Mo pri tem, da je bil Bavče najhitrejši v zadnji tretjini. Na prvih 5 kilometrov je* zaostal za 9,15 °/o, na drugih 5 kilometrov za 10,7 % in na zadnjih 5 kilometrov le za 8,7 % za najboljšim tekačem sveta. Mirko 'ima gotovo, saj je s svojimi 24 leti še relativno mlad tekač, še veliko možnosti za nadaljnji napredek. To nam dokazujejo rezultati, ki jih dosegajo tekači pri 30, pa tudi pri 35 letih starosti. Z dosedanjimi dosežki tega tekača smo torej lahko zadovoljni in ponosni nanj, od njega in našega razumevanja pa bo odvisno, koliko bo v bodoče še napredoval. Potem, iko sta se 'vrnila od vojakov Karpač in Krajnčan, katerima se bo jeseni pridružil še Dretnik, ki so že vsi dosegli raven državne reprezentance, bo naša železarna imela najmočnejšo jugoslovansko štafeto. Ti fantje lahko ponesejo glas Raven po vsej državi in daleč v svet.
Smučanje pa seveda ni edina telesno kulturna zvrst, ki lahko dokazuje sposobnost naše mladine. Široko nam je sedaj odprta možnost, le izkoristiti jo moramo. Veliko prednost ima brez dvoma plavanje. Prvi nastop naših plavalcev je že zbudil pozornost in spoznanje, da na Ravnah nekaj nastaja. Temu se bodo morali pridružiti še atleti, telovadci, igralai namiznega tenisa in kolektivnih športnih iger. Sredstva in trud, naložena za gojitev telesne kulture, bodo bogato poplačana z zdravim, požrtvovalnim in zavednim mladim rodom.
Začudenje
Gostilničar na dopustu je vprašal domačina:
— Ali res na otoku sploh nimate vode?
— Nimamo.
Gostilničar je zmajal z glavo:
— Kako pa potem delate vino?
Optimist
— Znaš plavati?
— Ne vem, še nisem poskusil.
Inž. Ivan Zupan
SILE PRI VRTANJU
Naprave za merjenje sil in izsledki
Vrtanje ije tako razširjen postopek mehanske obdelave, da ga najdemo povsod, °d male obrtniške delavnice do največjih industrijskih gigantov avtomobilske in druge industrije.
Kot je vrtanje navidez enostaven delovni postopek, je v svojem bistvu razmeroma zamotan in malo dognan. Zaradi razširjenosti in vsesplošne pomembnosti tega delovnega postopka so industrija, inštituti in univerze razvili vrsto dčlovnih metod in pripomočkov, ki naj 'bi pomagali eko-nomizirati to delo.
Vrsto metod poznamo, nimamo pa možnosti ugotavljati prednosti ene pred drugo. Najvažnejši podatek pri ugotavljanju prednosti nekega procesa obdelave je velikost sil in momentov. Na osnovi teh podatkov lahko zaključimo, ali sta konstrukcija in geometrija orodja uspeli, kakšna je oibdeljivost materiala, kako je treba konstruirati1 in dimenzionirati obdelovalni stroj in kako je treba na tem stroju delati, da ga bomo maksimalno izkoristili. V literaturi sicer res najdemo številne podatke o velikosti aksialne sile in torzijske-ga momenta pri vrtanju, toda podatki raz-
ličnih avtorjev med seboj razmeroma močno odstopajo. Niso nam znani pogoji, pod katerimi so bili ti doseženi, to vse pa zmanjšuje možnost ekonomičnega izkoriščanja ‘le-teh. Končno pa iščemo podatke konkretno uveljavljenega delovnega postopka, torej moramo sile meriti. Ze uvodne-preidkave so namreč pokazale, da se sile lahko povečajo tudi trikratno, če ni orodje pravilno naostreno, ali če dopuščamo pretirano obrabo. Taka povečanja sil pa so -lahko usodna za obdelovalni stroj, škodljiva za orodje, torej neekonomična. Potreba po ustrezni merilni napravi in metodi je torej očitna.
I.	Merilna naprava
Za merjenje sil in momentov -pri vrtanju in za raziskave teh vplivov smo konstruirali im izdelali posebno napravo.
Slika 1 — vrtanje
Brez eksaktne merilne metode za mei-jenje -sil, Iki pri vrtanju nastopajo, pa ne Moremo uspešno in zanesljivo uvajati novih oblik in konstruktivnih sprememb orodja, -kakor ne izboljševati splošnih delovnih pogojev. Ugotavljanje posledic oziroma pričakovanih rezultatov po posameznih ukrepih in spremembah z ocenjevanjem pa je predvsem zanesljivo, dolgotrajno in relativno.
Geometrija -spiralnega svedra kot osnovnega orodja pri vrtanju je mnogo bolj komplicirana od geometrije ostalega rezilnega orodja. V literaturi bomo našli vrsto nejasnosti-, podatki se ne ujemajo, večkrat Pa -so celo navzkrižni.
Kot primer bi lahko navedli nejasnosti *n različne metode pri določanju in definiciji glavnih rezilnih kotov — prostega kota ct in od-rezilnega kota y. K-ronenberg ie obdelal štiri metode za določanje teh kotov, ,od katerih je ena istovetna z našim IUS standardom. Zanimivo pa je, da Kro-nenberg prav za to metodo meni, da kar najmanj ustreza namenu in praktični upo-rabi. Drugi itežji problem geometrije spiralnega svedra je način, kako naj sveder °stro brusimo, kako mu korigiramo preč-P° rezilo, -rob svedra.
Slika 2 — geometrija spiralnega svedra (paralelni odrezllni kot)
ptoskc>» prostega kota 1
s
Ptosker prostega kota 1 -
plojkri	o	kota.
stranici gorečnega režita
negativni ootrez kot stranice prečnega režita.
Presna stranica režita
Oto«*xv.wn{*,*	*it	/*i	rrHKA/u
merjenje deformacij, ki jih povzročata aksialna sila pomika in moment glavne sile. Komiparator a, ki je montiran na spodnjem podstavku, služi za merjenje aksial-ne sile, ikomparatorja mi in m < pa merita deformacije, nastale pod vplivom momenta. Preizkusi pri umerjanju na trgalnem stroju kakor tudi praktično delo z merilno napravo so ipo/kazali, da oba načina merjenja, mehanični s komparatorji in elek-
Slika 4
Pri osnovanju naprave smo izhajali iz zahteve, da naj služi za merjenje sil pri svedrih od 10 mm premera do nekako 50 mm, da naj lbo mogoče dobljene rezultate registrirati, pa tudi enostavno odčitavati.
Merjenje sil izvajamo z merjenjem deformacije zato izoblikovanih strojnih delov. Pri merilni napravi, ki smo jo zasnovali za naš primer, smo izbrali' princip merjenja s pomočjo upomostnih merilnih trakov. Le-ti dajejo dovolj natančne rezultate tudi pri laboratorijskih merjenjih, uporaba je preprosta, zavzamejo pa minimalen prostor. Za enostavno in hitro merjenje pa smo napravo dodatno opremili s komparatorji, ki lahko služijo za samostojna merjenja kot za kontrolo pri meritvah z upornimi merilnimi trakovi.
Pri dimenzioniranju merilne naprave je treba gledati na to, da bo merilna pot čim manjša, da ne bo vplivala na geometrijo rezalnih odnosov pri delu. Dognanja v zadnjem času so izoblikovala zahtevo, da znašajo merilne poti pri tovrstnih merilnih napravah, ki služijo za statična in kva-zistatična merjenja med 100 in 300 mikroni. Večje merilne poti ne omogočajo zanesljivih in preciznih meritev.
Na osnovi teh zahtev izdelana merilna naprava je prikazana na sliki 4.
Naprava je opremljena s tremi komparatorji (merilnimi urami), ki omogočajo
Slika 7
Slika 6
trični z upornostnimi merilnimi trakovi, dajeta enakovredne rezultate. Oba sistema sta torej uporabljiva.
Mehanični je enostaven, cenen in ne zahteva dragih in kompliciranih merilnih instrumentov. Je torej dostopen tudi manjšim delavnicam s skromnejšimi finančnimi in kadrovskimi možnostmi. Merjenje z upornostnimi merilnimi trakovi pa ima
prednost v tem, da rezultate lahko registriramo npr. z registratorji na zapisni trak ali pa na »memotron« zaslon.
Na sliki 7 so:
1. uporovni merilni most z nosilno fre-; kvonco 4 kHz firme Philips PR 9300,
2. katodni osciloskop za kontrolo ravnotežja mostu (ugotavljanje ničle),
3. enosmerni ojačevalec,
4. direktni registrator Sefram — Pariš 3400 (polni odklon 4 m A lastna frekvenca 24 Hz),
5. Blaupunkt Schreiber — Memotron Rore Schvvarz 0 — 10 kHz, pomik časovne dobe 10' — 1 milisekunde.
Posebna prednost teh meritev je v tem, da lahko spremljamo, merimo in registriramo vse vzporedne pojave, ki pri vrtanju nastopajo, npr. posledico resonance, porasle sile zaradi trenja in dirugo.
Sestavni deli naprave so razvidni iz slike 4. Aksialino ohišje »h« je izoblikovano kot harmonika, da bi bilo v aksialni smeri elastično in podaj no. Merilna mizica m, ki služi za vpenjanje preizkušamca, je vle-žajena v ohišju z ležajema ki in ka. Ležaj ki prenaša radialne in aksialne sile na ohišje, ležaj ks pa je aksialno prosto pomičen in ne dopušča, da bi se mizica dvignila iz ohišja. Podaljšek mizice v obliki osi ima v srednjem delu dve prečki »g«, ki se opirata v ustrezne utore ohišja. Konec osi se v spodnjem delu opira na merilni mo-
s tič ek r. Upornostni merilni trakovi DMS a ' za merjenje aksialne sile so nalepljeni na mostičku r, ki se deformira pod vplivom aksialne sile ipamiika, ko se harmonikasto ohišje h stisne. Upornostno merilni (trakovi DMS m za merjenje momenta spa so nalepljeni na prečki »g«. Pod vplivom aksialne sile se phišje h stisne, os merilne mizice m Pa deformira merilni mostiček. Deformacije merilnega mostička merimo prek me-
m	S 300								—Pt 	CQW
.	MK								
I* t »	»OO 4' t-	-											- • -O 4U
*	“»	_											- J'0.7
•	tioo							
» O	OOO							
7	flor	—1— «0 90 i		<•0	o 6o r	ao	o no n	ao
Slika 11
Slika 9 — obraba in zajeda na rezilu
rilnih trakov DMS ali direktno s kom-Paratorjem a. Zaradi komplicirane oblike ohišja aksialne deformacije niso linearno Proporcionalne aksialni sili. Le-ite so večje Pri malih silah, medtem ko pri večjih silah naraščajo počasneje. Tak potek karakteristike je za praktično delo nekoliko neroden. Zahteva namreč posebno umerjanje. Ugoden pa je toliko, da je naprava pri delu z manjšimi sredstvi 'bolj občutljiva hot pri delu z večjimi, kjer zaradi robustnega dela ni potrebna taka velika natančnost meritve. Ustrezno krivuljo (karakteristiko) za določanje aksialne sile vidimo na diagramu slike 8.
Moment glavne sile skuša zavrteti merilno mizico m, kar pa preprečuje prečka Si ki se pri tem upogibno deformira. S tem Pa pride tudi do deformacij na njej nalepljenih merilnih trakov DMS m, kar vce registriramo električno. Zasuk pa lahko registriramo tudi s komparaltorjema mt in m,. Zaradi preproste clblike prečke g so zasuki .mizice m linearno proporcionalni momentom glavne sile, kar kaže slika 8. Na silikati 5 in 6 je prikazan način mehaničnega merjenja, na sliki 7 pa instrumenti za električno merjenje.
Umerjanje take merilne naprave zahteva sistematično in precizno delo. Po večjih zaporednih kontrolnih meritvah pa smo ngotovili, da posamezni rezultati med seboj odstopajo v mejah 2 °/o, Na osnovi dobljenih podatkov iz vseh zaporednih kontrolnih meritev smo izdelali diagrame slike 8.
2000
>000
600
0.6
—» LL
Slika 10
Po pregledu tako dobljenih rezultatov in študiju dobljenih krivulj je bilo možno zaključiti, da sta oba sistema meritev, tj. mehanični s komparatorji in električni ob uporabi upornostnih merilnih trakov in registrirnih 'instrumentov, glede točnosti, skoraj enakovredna. Električni pa ima pomembno prednost v možnosti registriranja, zahteva pa niz dragih in zamotanih instrumentov. Posebni poudarek zaulužijo prednosti meritve z memotron registrator-jem. Z njim lahko proučujemo poleg siil še frekvence, amplitude nihanj, resonančno sovpadnost in drugo.
Ta merilna naprava je praktično uporabna za merjenje sil, ki pri vrtanju nastopajo. Imamo torej realno možnost eksaktnega merjenja sil pomika in vrtilnega momenta oziroma ugotavljanja raznih vplivov na te sile.
II.	Meritve sil
Na potrebo in pomembnost merjenja sil pri vrtanju, predvsem pa na proučevanje vplivov na te sile, nas opozorijo že prve
Slika 12
meritve. Dobljeni rezultati pri različnih delovnih pogojih tako močno odstopajo, da niso več primerljivi ne med seboj ne z literaturo.
Pred pričetkom sistematičnih meritev oziroma ugotavljanjem najugodnejših delovnih pogojev proučimo uvodoma posamezne vplive na sile pri vrtanju.
Znano je, da se koeficienti rezalnih sil menjajo s temperaturo. Da bi ugotovili pomembnost tega dejstva za sile pri vrtanju, smo s kalorimetrično metodo izmerili temperature orodja in materiala pri izbranih pogojih dela (v = 20 m/min, 0 = 20 —40 milimetrov, h = D). Ugotovili smo, da je na svedru naj višja temperatura na konici in da ta naraste do 150° C, temperatura materiala — obdelovanca pa je narastla
občutno manj (do 85° C). Zaradi nizkih 'temperatur, za katere nam je iz literature znano, da nimajo nilkalkega vpliva .na sile, v nadaljnjem vpliva temperature nismo raziskovali.
Kako izbrati ustrezni vrtalni stroj
Uspešno izvajanje meritev pri poizkusnem vrtanju bo možno in bodo odčitki verodostojni in primerljivi le, če bo vrtalni stroj izpolnjeval naslednje pogoje:
1.	Vrtallmi stroj mora biti k ižbranim dimenzijam svedrov oziroma nastopajočim silam primerno dimenzioniran. Da bi do-
Kanič«n s ret eter
f - /r
Slika 13
segli potrebno točnost meritev, bomo stroj obremenili samo do polovice njegove zmogljivosti.
2. Centričnost vretena, še bolje — vpetega svedra — je treba pred vrtanjem kontrolirati, ekscentričnost pa naj ne bi znašala več kot 0,05 mm. Vrtalno vreteno naj ima veliko torzijsko togost, da ne bi prišlo do resonance z nihanji svedra.
3. Stroj naj bo masiven in odporen proti odklonu, ki ga izzove silla Pv. Odklon stroja pri največjih silah pomika ne sme preseči 0,20 mm, kar je v večini primerov možno doseči le pri dodatni ojačitvi vrtalnega stroja.
Stroj mora biti v splošnem brezhiben, predvsem naj ima miren /tek, vrtalno vreteno pa naj bo brez radialne, predvsem pa aksialne zračnosti.
Krilno bruJen sr e d er
v •¥*
tp .	/s •
Slika 14
Slika 15
Kakšen je vpliv zatopitve svedra na sile
Sveder se ;pri vrtanju polagoma zatopi. Sled obrabe na ploskvi prostega kota in zajede na iploskvi odrezilinega kota sta pri izbranih delovnih pogojih predvsem funkciji1 časa in pritiska, porast Obeh komponent pa -se odraža v silah momenta in pomika.
Diagram slike 10 ponazarja porast Pv in Md v odvisnosti od sledi Obrabe ter istočasno od globine vrtine L.
Slika 10 ikaže ekstremno širino obrabne ploskve pri prav tako ekstremni globini vrtine. Izgled svedra na ploskvah prostega in ©drezilnega kota lahko vidimo na slikah 28 in 29. Ker v praksi take primere redko najdemo, je zato ta primer toliko ibolj zanimiv.
Poizkusna vrtanja z namenom merjenja sil bo priporočljivo izvajati z novo ostrenimi svedri do širine sledi obrabe (VB) 0,1 mm. V teh mejah sta porast sil in momentov minlimalria, pa jih ipri vrednotenju lahko zanemarimo.
Raziskovanja v tej smeri bi morala biti usmerjena ik cilju odkriti zakonito odvisnost menjanja sile in momenita v odvisnosti od iztrošenosti orodja. Tak podatek je zanimiiv za proizvodnjo, predvsem pa za preiskave..
Kako vpliva globina vrtine na sile in momente
Porast sile pomika in momenta kot funkciji globine vrtine si tolmačimo s trenjem svedra ob cilindrične stene vrtine in s trenjem odrezkov. (Tu moramo izločiti porast obeh komponent, kolikor nastopata za časa merjenja zaradi povečanja širine sledi obrabe in narasta zajede).
Iz slike 11 vidimo, da sila in moment do gilobine L = D pri urejenih delovnih pogojih komaj zaznavno naraščata. Pri neurejenih prilikah vrtanja, pri opletanju svedra, slabem vpenjanju in zanašanju pa so te odločilne in narastejo do večkratnih vrednosti. Vse to nastopa v ekstremni bbli-ki pri ročnem vrtanju.
Prti urejenem poizkusnem vrtanju L = D je naraščanje sile in momenta tako minimalno, da ju lahko zanemarimo.
Literatura običajno priporoča tak režim dela, da z enkratno ostrenim svedrom vrtamo do L = 2000 mm. V našem primeru smo s poizkusi nadaljevali prek te meje vse do L = 10.000 mm, da ibi obdelali tudi to, do sedaj v literaturi nepoznano področje. Rezultati teh raziskovanj so prikazani v diagramu Slika 11. Pozornost vzbuja razmeroma močan porast sile, pa raz-
,\P/
UOO -
Slika 17
meroma majhen porast momenta. Menim, da bi nadaljnje preiskave v tej smeri dokazale, da bi mogli dopustiti večjo širino iztrošenosti na prosti ploskvi kot sedaj smatramo, da je primerna.
£ 01
Slika 18
Vpliv geometrije konice svedra na sile in način brušenja
Pri brušenju, ostrenju izbranega svedra dobimo značilno konico svedra, kot jo vidimo na sliki 12.
Širina srca oziroma prečnega rezila je podana z dimenzijo svedra (q = 0,15 D pri Običajnem namenu). Le-)ta pa je lahko različna, odvisna od namena uporabe svedra (aluminij, visoko poboljšana jekla, 12% mangansko jeklo), kakor tudi od stanja svedra. Znano je, da je širina srca pri no-
vem svedru najmanjša pri konici, da pa narašča protii držaju.
Proizvajalci spiralnih svedrov priporočajo različne načine ostrenja svedrov oziroma brušenje srca in s tem zmanjšanje prečnega rezila, vendar zaenkrat ni zarediti enotnih navodil oziroma predpisov.
** 'Jrs,	*</	-	ut>	*	U]
Slika 19
Po brušenju kota konice dobimo konico svedra, Ikakor jo kaže slika 12. Širina srca pa bo v večini primerov večja od q = 0,15 D. V takem primeru je potrebno z dodatnim brušenjem širine srca zmanjšati na normirano širino. Tako zbrušen sveder bomo imenovali normalno ostrenje ali brušenje.
Ostrenje svedra po sliki 13, kjer širino srca zmanjšamo na polovico, bistveno spremeni rezilne kote na konici, s tem zamotani proces rezanja, kar vse ima zaznaven vplliv na sile pomika pri vrtanju. Tak način ostrega brušenja bomo imenovali ko-ničenje (slika 15).
Še ugodnejši vpliv na potek vrtanja in predvsem na sile pomika pa ima način ostrenja po sliki 16. S križnim načinom brušenja prečnega rezila zelo izboljšamo zamotan način tvorjenja odrezka na konici svedra. Prednosti tega načina se odražajo predvsem pri vrtanju visoko poboljšanih jekel, pri delu na manj stabilnih strojih, revolvericah, avtomatih in podobno.
Zmanjšanje širine prečnega rezala »q« v vsakem primeru zelo ugodno vpliva na potek tvorjenlja odrezka in s tem na sile pomika (na sile momenta zmanjšanje širine q praktično nima vpliva). Pod določeno mero zožena konica pa ni več kos mehaničnim obremenitvam — vbiskavanju, tj. predvsem silam pomika, pa tudi momenta.
Praksa je pokazala, da pri jeklu skoraj^ne smemo pod navedene vrednosti (Q —	2
in q”	odvisno	od	stabilnosti	in
mirnega teka stroja kakor od ostalih vplivov.
S križnim načinom ostrenja pa dosega-1110 posebno dobre rezultate pri vrtanju kumini j a, magnezija, elektrona in njegovih zlitin.
Pri navedenih materialih ob posebno Ugodnih pogojih lahko širino srca še nabije zmanjšamo. Vse to vpliva na zmanj-*anje siile pomika, na manjše temperature
rezanja in pri elektronu na zmanjšanje nevarnosti vžiga odrezkov.
Kafko vplivajo različne oblike ostrenja oziroma širine prečnega rezila na sile pomika, razberemo z diagrama slike 17. Za točnejše vrednotenje Ibi bilo potrebno izdelati več serij sistematičnih poizkusov. Vpliv je viden, s tem pa je nakazana potreba točno določenega sistema ostrenja svedrov pri poizkusnih vrtanjih, pri katerih nameravamo odčitavati sile.
Pri vseh nadaljnjih preizkusnih vrtanjih, pri katerih bomo izvajali meritve za ugotavljanje sil (Pv in Md) ter nadaljnje raziskave, bomo svedre ostro brusili po sliki 14 oziroma 16.
Pri proučevanju in študiju okolnosti, ki vplivajo na sile pri vrtanju, ne moremo mimo vprašanja, kakšne posledice ima grobo ali fino ostro brušenje orodja na
zdržljivost orodja in rezalne sile. Iz prakse in opazovanj poznamo, da ostrost orodja odločilno vpliva na kvaliteto obdelane površine, na rezne obstojnosti orodja, s tem pa na sile pri rezanju in posredno na mirnost dela oziroma tresen|je.
Strokovna literatura navaja vrsto pokazateljev in diagramov, ki prikazujejo odvisnost rezne obstojnosti prav od kvalitete brušenja rezila, kar je razvidno z diagrama po sliki 18.
Z zmanjšanjem šknbinavosti na polovico, npr. od 12 — 15 ^ na 6 — 8 fi, dosežemo pri širini obrabne sledi 0,25 mm dvojni čas struženja. V dokajšnjih primerih premalo skrbno brušenje povzroča porast sil pri rezanju in s tem tresenje.
Tovrstne preiskave so pokazale, da skrbno brušeno orod|je iz trde kovine neverjetno povečuje rezno obstojnost in to prav pri najfinejši obdelavi. Dosežki 250% povečanja izdržljivosti orodja nakazujejo gospodarsko pomembnost tega problema.
Z razvojem instrumentov, ki omogočajo merjenje mikro površin, njihovo geometrij siko predstavili an j e in matematično definiranje (Pert-O-Meter, LEITZ Gber-flaChenmessgerat), so dane vse možnosti za definiranje zveze med hrapavostjo ploSkve prostega in odrezilnaga kota.
Na sliki 19 je hrapavost ploskve prostega in odrezilnega kota močno povečana in nakazana s črtkanimi pasovi (prostor med osnovno in ovojno krivuljo). V točkah prekrivanja obeh pasov, torej znotraj paralelograma ABCD, se nahajajo Stične točke hrapavosti površin obeh ploskev. Tako dolbi j eno krivuljo, ki je prostorsko močno zamotana in nam geometrijsko predstavlja stanje vrtine orodja, bi lahko imenovali škrbinavost.
Iz geometrične zveze lahko razvijemo formulo za škrbinavost, ki se glasi: Rk =
^ J/ Rta" "h 2Rta Rt y cas /? + Rt^,2[^]
Slika 20 prikazuje vpliv kota klina na škrbinavost. Pri majhnih kotih klina, kar je primer pri spiralnem svedru, je potrebno hrapavost površin prav posebno upoštevati. Z izbiro primerno fino zrnatih brusilnih sredstev ter s kontrolo brušenja lahko na to odločilno vplivamo.
Kakšna je bila škrbinavost na svedrih 16 0 in 40 0, s katerimi smo izvajali poizkusna vrtanja in meritve?
Svedre smo brusili na specialnem brusilnem stroju za brušenje spiralnih svedrov firme GtlHRUNG. Posebnost stroja [je v tem, da brusilna plošča med brušenjem oscilira, kar zmanjšuje hrapavost brušenih površin.
Brusilna plošča oblike D je imela naslednje karakteristike: DB 46 K 7 VX 3.
Brusili smo z rezilno hitrostjo 22 m/sek in hlajeno z milnico (z vrtallnijm oljem).
Po brušenju — ostrenju — je kontrola namerila naslednje rezilne ikote: premer svedra 40 0, kot spirale 30°, kot ikonice 120°, kot a (na obodu) 7°.
S pomočjo merilnega instrumenta za merjenje hrapavosti Per-O-Metera dr,
Slika 21
Ur fc.lheV	tU
»•■© © -
Dr, Psrihei
Perth O Meter
n-Kf.rerJof
r -- ,i
1*^4—
Slika 23
Df, Perlhen, Hcmnove
X; V~t
;W+R;
€) © ©■©©©© @ o @ © © e © © © © © e © ® © o © © © © © © <
rte Murmheim-KtSfertcii
© o © o © © & © c> © ® © © © © © © © o © © © © e .© © © @ •© ©
’ ?	$	~Q
Slika 24
Slika 25
Perthna, Hannover-Hommelwerke, Mann-heim-Kafental, smo izmerili hrapavost, in sicer vrednost Rt. Hrapavost na ploskvi prostega kata a je razvidna s slik 21 in 22, na ploskvi odrezilnega kota 7 pa s slike 23.
Gornji diagrami oziroma meritve nam prikazujejo hrapavost površin, kakršne pri primerni pazil ji vosti v obratnih pogojih povsem lahko dosežemo.
Diagrama 24 in 25 prikazujeta hrapavost na ploskvah prostega in odrezilnega kota spiralnega svedra D = 16 0. Brušenje je bilo izvedeno pod zaostrenimi pogoji, kakršnim lahko zadostimo samo pri laboratorijskih poizkusih.
Pri svedru 40 0 iznaša hrapavost: na ploskvi prostega kota R ta = 5 //, na ploskvi odrezilnega 'kota pa Rty = 20 //.
Ploskev odrezilnega kota y (spiralni utor na svedru) je pri teh dimenzijah običajno samo rezkana, po termični obdelavi pa ne brušena.
Skrbinavost znaša tore(j na obodu sve-1
dra po formuli: Rk = —;—— • sin /3
' j/~Rt a + 2 Rt a Rt y cos /3 + Rt y 2 =
= -4- 52 + 2,52 X 202 X 0,390 + 202 = 0,92
= 24,4 //
Skrbinavost svedra se na zmanjšanem premeru svedra zmanjšuje zaradi zmanjšanja kota y oziroma povečanja kota klina fi.
Na svedru 16 0, pri katerem je bilo brušenje izvedeno izredno skrbno, znaša hrapavost na ploskvi prostega kota Rta == 2 /z, odrezilnega kota Rty =2 /u
Širina sledi obrabe na ploskvi prostega kota a iz sredine proti obodu svedra narašča proporcionalno s Skrbinavost j o. To pa ni primer na ploskvah odrezilnega kota y. Nastanek in porast zajede je neodvisen od ploskve prostega kota u in s tem od škr-binavosti. Odvisen je le od hrapavosti ploskve odrezilnega kota in ostalih vplivov, ki pri obdelavi z odvzemanjem nastopajo.
torej Rk =
22 + 2 X 22 X 2 X 0,39 + 22 =
— 3,4 //, kar lahko smatramo kot zelo ugodno.
Za ocenjevanje kvalitete brušenja rezalnega orodja ne zadoščajo povsem rezultati merjenja hrapavosti (Rt) ustreznih ploskev.
To velja prav posebno pri orodjih z velikimi koti, torej z ostrimi koti klina, kar pa je primer tudi pri spiralnih svedrih. Uvedeni pojem škrbinavo>sti z matematičnim izrazom oziroma enačbo je s tem utemeljen.
Slika 26 nam pri 200-kratni povečavi prikazuje podobo škrbinavosti, merjeno na spiralnem svedru 40 mm 0, ki je znašala Rk = 24,4//, slika 27 pa na svedru 16 0.
Skrbinavost svedra 16 mm 0
Rt a = 2 //,
Rt y ~ 2 //,
Rk = 3,4 //.
Poizkusno vrtanje s svedrom 40 0 v material VCMo 230, poboljšan na 75—80 kg/mm2, pri v = 25 m/min in s = 0,24 mm ter globini L = 10 m, je izzvalo na ploskvah prostega koita a sled obrabe VB = 0,2 pri sredini in 1 mm na obodu svedra. Sled obrabe torej linearno narašča, nekako vzporedno s škrbinavostjo.
Slika 28
Ivan Močnik
Kakšen naj bi bil sodoben transport
Zapiski s strokovnega seminarja v Litostroju
Ko si v začetku 'postavimo vprašanje, kaj je 'transport, pridemo do zaključka, da je to premikanje, dviganje, spuščanje in postavljanj a vseh, to je živih in neživih predmetov. Človek si ije s časom pripravljal in izdeloval različne pripomočke, naprave, Priprave, mehanizme lin v .končni obliki 'tudi vozila, da bi mu bilo transportiranje čim lažje. Na podlagi mehanike in (izkušenj Se je razvijala teorlija 'transportnih naprav, da so' postale dimenzije sodobnih transportnih sredstev pri isti nosilnosti iz dneva v dan vse manjše in njihove oblike bolj 'Prikladne.
V današnjem času se podrobno posvečamo transportiiranju, kajti ekonomske razmere nas silijo, da tudi na tem področju 'Poslujemo čimbolj ekonomično.
Transportne naprave so stroji, ki dvi-gajo, prestavljajo, prenašajo in transportirajo kosovni in sipki material. Njihova obliika in konstrukcija je odvtisna od vrste transportnega materiala. Naprava naj bo čimbolj enostavna in zanesljiva, da ne bi 'Prišlo do večjih zastojev pri delu, s tem Pa do zastoja v proizvodnji.
Transportne naprave lahko delimo po več kriterijih.
1. Po načinu delovanja
— stalno delujoče (transportni trakovi, elevatorjd itd.),
— naprave, kii delujejo s prekinitvami (dvigala, žerjavi itd.);
2. Po smeri premikanja
— enosmerno gibanje (tekoči trakovi, elevatorji, osebna dvigala itd.),
— sestavljeno večsmerno gibanje (žerjavi, bagenjir, viličarju, itd.),
3. Glede na lokacijo
— talna transportna sredstva (viličarji, avtomobilski žerjavi itd.),
Vpliv škrbinavosti na potek obdelave z odvzemanjem je z gornjim osvetljen.
S tem je tudi podana odvisnost sil pri rezanju oziroma vrtanju od škrbinavosti.
Pri preizkusnih vrtanjih, ki jih bomo izvajali z namenom določanja sil, bomo torej poskrbeli, da bo hrapavost brušenih Ploskev primerne kvalitete.
Hrapavost in škrbinavost sta torej v direktni funkcionalni zvezi z nastajanjem obrabne širine in zajede, torej posredno z Naraščanjem sil. Sta torej povzročiteljici obrabe, s tem grobih in neustreznih površin.
Kolik pa je ta porast, vidimo iz slilke 10.
Hrapavost in s tem škrbinavost zaneslji-y° itn z lahkoto ugotavljamo z registrirnimi instrumenti za kontrolo hrapavosti (Perth-°~Meter), zamudneje, vendar itočno z optičnimi merilnimi instrumenti. Ob pomanjkanju registrirnih oziroma merilnih instrumentov najdemo zasilen izhod ob uporabi Normal. Poznavanje pomena hrapavosti in ®kr1binavosti v primerni izvežbanosti in sPretnosti omogoča tudi ob pomanjkanju Ustreznih merilnih instrumentov zadovolji-v° delo in uporabne meritve.
— nadtalna transportna sredstva (žerjavi).
Pogon transportnih naprav je lahko roč-nli ali motorni.
1. Ročni pogon se uporablja danes v glavnem pri majhnih dvigalih, dvigalkah in kot potisna sila. Na rolko ženemo ali z navadno ročico, z ročico in ragljo ali z motovilnico. Slabost ročnega pogona je, da je prepočasen in da je zaradi majhne storilnosti človeka omejena nosilnost ročnih transportnih naprav.
2. Motorni pogon uporabljamo na vseh transportnih napravah oziroma strojih, kjer zahtevamo transportiranje na večje razdalje pri prevozu večjih količin materiala. Med motornimi pogodi je najpogostejši električni in pa pogon z 'izgorevalnimi motorju. Motorne pogone razdelimo na:
— hidravlični pogon, ki ga uporabljamo za dviganje težkih bremen do več tisoč ton in višine do 1,5 metra lin več; omogoča velika prestavna razmerja pri razmeroma majhni lastni teži in merah;
— pnevmatski pogon se uporablja le tam, kjer je stisnjeni zrak že na voljo, in v prostorih, kjer je nevarnost eksplozije;
— parni pogon uporabljamo pri napravah, prli katenih potrebujemo paro in kot-lovske naprave tudi v druge namene, ali pa tam, kjer ni na voljo električnega toka.
— Pogon z motorji z notranjim izgorevanjem se uporablja, kjer ni na razpolago električne energijo, in to predvsem za talna transportna sredstva, ki obratujejo na večjem področju.
— Električni pogon je takoj sposoben za obratovanje, 'ima miren tok, sorazmerno majhno težo, ne zahteva posebne nege in ima dober zagonski moment.
Od obešalnih elementov bom podal samo itiste, ki so pri transporbiranju najvažnejši, hkrati pa bom opisal tudi nekatere transportne naprave.
Vrvi so lahko' konopljene, žične (jeklene) in iz sintetičnih Vlaken.
Konopljene vrvi so okroglega prereza in spletene iz najmanj treh pramenov. V sredini med prameni je konopno jedro.. Zaradi boljše zaščite pred trohnenjem je vrv največkrat liimpregnirana z borovim terom ali katranom. Zrušilna trdnost je približno 700 do 1000 kg/cm2, premer vrvi v mm 14, 16, 18, 20, 22, 24, 26, 28, 32, 36, 40, dopustna obremenitev v kg 170, 220, 280, 340, 400, 480, 550, 630, 800, 980, 1180. Pentlje in konce vrvi prepredemo ali pa zašijemo.
Pni transportnih napravah in obešanju uporabljamo najpogosteje žične (jeklene) vrvi. Proti verigam imajo to prednost, da je njihova lastna teža manjša, mimo tega pa so bolj zanesljive, ker se ne pretrgajo naenkrat.
Žične vrvi se izdelujejo iz tankih žic iz najboljšega jekla z natezno trdnostjo 120 do 200ikg/mm2. Žice povijemo v vrv različno, kakor pač ustreza njihovemu namenu. Izdelujemo jih tako, da povijemo najprej več žic v eini ali več legah .po vijačnici okoli ene ali več jedrnih žic ter 'jih združimo v pramene oziroma plete. Plete ovijemo nato okoli konopnega jedra ali okoli osrednjega jeklenega pleta iiln jih združimo v vrv.
Po usmerjenosti pletov ali pramenov razlikujemo leivo in desno zavite vrvi. Oboje so lahko vite križno ali istosmerno. Istosmerno vlite vrvi imajo daljše zavoje, :m če juh na koncih ne povežemo, se rade razpletejo. Pretežno uporabljamo križno vite vrvi, ki se ne razpletejo same.
V novejšem času uporabljamo tudi vrvi iz sintetičnih vlaken. Njihova prednost je, da ne trohnijo, so odporne proti vlagi in delno proti kislinam.
Za obešanje raznih predmetov na vrvi in verige uporabljamo razne kavlje. Po obliki poznamo enojnli in dvojni kavelj, glede na nosilnost pa 'lite in kovane lamelne izvedbe. Uporaba je naslednja:
za nosilnost do 1000 kg — liti enojni',
za nosilnost do 20 Mp — enojni kovani,
za nosilnost 20 do 80 Mp — dvojni kovani,
Prevoz vložka za elektro peč	Foto:	R.	Gradišnik
za nosilnost 80 do 125 — dvojni kovani alii lamelni,
za nosilnost nad 125 Mp — lamelni kavlji
Členkaste verige izdelujemo iz okroglega kovanega jekla, s tem da jih spajamo s kovaškim ali elektro uporovnim varjenjem. Poznamo dolgočlenske in kratko-členske verige. Za zelo težke pogoje obratovanja uporabljamo s stremenom ojačane verige, katerih nosilnost je za 20% večja kot pri navadnih verigah.
Verige je potrebno vsaj enkrat na leto pregledati, ker se zaradi medsebojnega •trenja obrabljajo, poleg tega pa lahko kak člen poči. Da se trenje zmanjša, verige mažemo z mastjo ali grafitom.
Dopustna napetost verig 600—800 kg/cm-d v mm 5, 6, 8, 11, 16, 20, 26, 30, 35, dopustna obremenitev v kg 160, 250, 540, 1140, 2500, 3780, 6390, 8500, 11570.
Verige kot obešalne elemente uporabljamo zdlo veliko v raznih metalurških obratih, saj imajo zaradi višjih temperatur okolice prednost pred jeklenimi vrvmi. Seveda pa limajo 'tudi slabo stran v uporabi, saj se lahko členi nenadoma odtrgajo. Zato jih je treba večkrat temeljito pregledati.
VPLIV RAZPORNIH KOTOV
Pri obešanju raznih težjih tovorov je zelo važno, da upoštevamo napetosti, ki nastanejo v vrveh zaradi razpornih kotov. Ker se z večanjem kota povečuje sila v vrvi, je zelo važno, da pri takem obešanju izberemo pravilno vrv. Normalno preprečujemo večje kote od 120°, saj je že pri tem kotu sila v vrvi enaka sili teže pri dvojnem obešanju.
Da s pomočjo raznih transportnih strojev lažje prenašamo transportu namenjeni kosovni in sipki material, se poslužujemo različnih transportnih naprav. Te največkrat obešamo na bremenske kavlje. V nadaljevanju se bomo seznanili z nekaterimi.
Nosilke za bremena uporabljamo za prenos dolgih kosov (profilno železo, dolge gredi itd.) in obsežnih bremen, ne da bi
pri tem prekomerno razkrečili — razprli obešalne vrvi. Nosilke so izvedene s prestavljivimi ušesci in kavljii. Uporabljamo jih tudi takrat, kadar je breme pretežko za en žerjav, ker lahko nosilko napnemo na dva žerjava. Nosilke so izdelane iz pn>-filnega jekla ali pločevinastih nosilcev in preračunane za določeno maksimalno obremenitev.
S kleščami in prijemali si olajšamo prijemanje transportnega blaga. Uporabljamo jih za najrazličnejše kosovno blago (zaboje, vreče, balo, tračnice, pločevino, kvadre, klesance, debla itd.). Ločimo take klešče in prijemala, ki jih zapira in odpira žerjavovodja, in druge, ki jih nastavlja delavec sam. So različnih oblik. Od prije-malk naj omenim prijemalne spone, ki ijdh uporabljamo za prevzemanje in prenašanje težkih pokončnih in pločevinastih plošč.
Transportne posode uporabljamo za prenašanje sipkega materiala (gramoz, zemlja, rude, žito ipd.). Razlikujemo vodene in nevodene posode. Vodene samodejno zajemajo material, nevodene pa polnimo ročno ali s pomočjo drugih naprav. Med transportne posode prištevamo posode z odmičnim dnom — vedra, lilvarniške posode, zaklopna vedra in grabilce.
Magnete za dviganje bremen uporabljamo za dviganje in prenašanje železnih in jeklenih izdelkov, ki jih magnetna sila privlačuje. V glavnem uporabljamo elektromagnete, ki jih napajamo z istosmemim •tokom 110 do 600 V. Ker obstaja nevarnost, da predmeti odpadejo ob prekinitvi električne energije, moramo prepovedati dostop na območje obratovanja.
Pri organizaciji transportne službe lahko govorimo o decentralizirani in centralizirani organizaciji.
Decentralizirana je organizacija takrat, kadar ima v nekem podjetju vsaka delavnica oziroma obrat lastna transportna sredstva, ljudi za opravljanje te dejavnosti dn skrb za celoten potek transportiranja. Vendar ima taka organizacija dobre pa tudi slabe strani. Dobra stran je, da so posamezne transportne naprave v vsakem trenutku na razpolago za transportiranje.
Slabe strani pa so naj večkrat neizkoriščena transportna sredstva, pomanjkanje rezervnih 'transportnih sredstev pri izpadu zaradi poškodb, nezadostna rezerva delavcev, nezadostna strokovna sposobnost osebja.
Iz naštetega torej sledi, da se v današnjem času pri vseh nekoliko večjih podjetjih organizira centralna transportna služba, ki skrbi za celoten pretok materiala po vseh obratih podjetja. Tako so dane možnosti, da obratuje podjetje z manjšimi stroški, saj lahko upošteva vse dosežke modernega transporta.
POVEZAVA TRANSPORTNEGA OBRATA Z VODSTVOM PODJETJA
Glede na velikost in proizvodni program podjetja se odločimo za eno od naslednjih oblik povezave transportnega obrata z vodstvom podjetja:
— uprava — materialna uprava (transport, odprema, materialna skladišča);
— uprava — tehnična služba — transport;
— uprava — tehnična služba — pomožni obrati (transport, remontni obrat 'itd.).
NOTRANJA ORGANIZACIJA TRANSPORTNEGA OBRATA
Tudi tu je kot pri povezavi transportnega obrata z vodstvom treba upoštevati, kakšna je dejavnost podjetja. Ta je lahko masovnega, serijskega, maloserijskega ali individualnega značaja.
Ogledali si bomo masovno in serijsko na eni in maloserijsko ter individualno na drugi strani.
MASOVNA IN SERIJSKA PROIZVODNJA
Funkcija transportnih obratov je v teh primerih minimalna in ne zahteva posebnih posegov v transportno dejavnost. Večjo vlogo odigrava vzdrževalna skupina za nemoteno obratovanje transportnih naprav. Izboljšave in 'rekonstrukcijske posege izvaja v takih primerih razvojni oddelek ali tehnično vodstvo podjetja.
MALOSERIJSKA IN INDIVIDUALNA PROIZVODNJA
V tej vrsti industrije odigra transportni obrat največjo vlogo, saj je proizvodnja raznolika tako po velikosti kot teži kosov. Da bi bila proizvodnja čim večja, poti čim krajše, čim manj ročnih manipulacij, čim bolj mehaniziran transport in čim manjši stroški, je le-fa organiziran iz naslednjih skupin:
— vodstvo z razvojno skupino' in administracijo,
— službe krožnih poti,
— individualni prevozi,
— železniški transport,
— nakladalno-razkladalna skupina,
— zunanji prevozi,
— servisna služba.
V nadaljevanju bomo na kratko obravnavali naloge in dolžnosti posameznih dejavnosti.
Vodstvo z administracijo in razvojno skupino ima nalogo, da organizacijsko in strokovno vodi delo transportnega obrata po najnovejših dosežkih tehnike na področju transporta.
Diesel-kara za prevoz predmetov do 2 t	Foto:	R'	Gradišnik
Služba krožnih poti prevaža, naklada in razklada transportu namenjene kose od Postajališča do postajališča v smislu krožnega obratovanja. Ker opravlija nakladanje 'in razkladanje voznik sam, morajo biti kosi, kolikor so težji, obvezno paletizirani. Običajno vozita najmanj dve vozili, od katerih obratuje eno v smeri urnega kazalca, drugo v obratni smeri. Med krožne Poti lahko prištevamo naslednje:
■— lahka krožna pot za kose do 40 kg, prevozno sredstvo elektro karo s prigra-jenim ogrodjem za vlaganje materiala;
— srednja krožna pot za kose do 1200 kg, prevoz z viličarjem in do 8 prikolic;
•— zbiranje ostružkov lin odpadkov	vi-
ličar z napravo za samodejno iztresavanje
posod;
— kurirska krožna pot za prenašanje dokumentacije in pisarniške pošte;
— zbiranje 'tekočin, ki' jiih ni dovoljeno zlivati v kanalizacijo;
— avtobusni krožni prevoz za zaposlene, če je tovarniško območje po razsežnosti tako veliko.
Individualni prevozi pridejo v poštev za vse velike kose, na poseben poziv delavnic ali plansko-terminske službe. Za transport riaj bodo na razpolago vsa težka vozila (viličarji, avtomobilski žerjavi, traktorji, vlačilci, prikolice 'in podobno), ki so opremljena z radio oddajnimi zvezami.
Obsežnost železniškega transporta je odvisna od razsežnosti podijetja in od teže Pretoku namenjenih kosov. Uporablja se Največ v raznih težkih metalurških obratih (železarne, valjarne itd.), saj so kosi največkrat tako težki in povrhu še vroči, da je najprikiadnejše vozilo tirni vagon.
Nakladalno razkladalna skupina je potrebna, ker se v vsakem podjetju poleg že omenjenih nalog pojavljajo še potrebe po nakladanju, prekladanju in razkladanju takih materialov, ki jih ni mogoče vključiti v eno od prejšnjih služb. To opravi nakladalno razkladalna skupina in se pri tem poslužuje raznih modernih transportnih pripomočkov.
Zunanji prevozi. Zelo malo je podjetij, ki sama prevažajo ves material za zunanje naročnike. To delo se prepušča raznim transportnim podjetjem, ki imajo organizirano transportno mrežo po vsej državi in zunaj nje.
Servisna služba. Zaradi obsežnosti raznih transportnih strojev lin naprav ima večina tovarn lastno servisno službo. Le v izjemnih primerih se pošiljajo transportne naprave v razne servisne delavnice, ki taka transportna sredstva proizvajajo.
Na kraju naj povemo še nekaj o žerja-vovodski službi. Po svoji funkciji spada tudi ta dejavnost v transportno panogo.
Tekalni in tudi ostali žerjavi so lokacijsko vezani na konkretne delavnice oziro-*na na tiste prostore, kijer so 'Vgrajeni. Iz iuga izhaja, da jih 'vključujemo v službo internih prevozov ali pa, kot že omenjeno, v same proizvodne obrate. Organizacijsko Je vsekakor koristno, da je žerjavovodska siužba centralno organizirana, saj je tako Potreba žerjavovoidij manjša.
študij transporta in transportnih problemov opravljamo pretežno z namenom zmanjševati proizvodne stroške podjetja, ^ri tem poznamo po obsegu naslednje načine izboljševanja:
— izboljšanje z 'izpopolnitvijo sedanjih sistemov,
— izboljšanje s prenašanjem izkušenj iz drugih organizacij,
— izboljšanje na podlagi kompletnih analiz.
To izboljšanje lahko obravnavamo kompleksno za celo podijetje, največkrat pa se seveda spuščamo samo na posamezne transportne veje.
Pri obravnavanju (analiziranju) problema si postavimo naslednja vprašanja: Kaj prenesti prepeljati1?
Zakaj? Kdaj?
Količina? Kako?
Nato izračunamo nastale stroške. Če imamo več variant, se odločimo za naj cenejšo. Pri rešitvi pa postopamo tako, da definiramo problem, zberemo podatke, analiziramo mogoče akcije, ocenimo in odločimo ter preidemo v akcijo. Hkrati moramo upoštevati naslednje itočke:
— zaradi drugačnega transportiranja obdržati isto kakovost,
— transportirati brez nezgod na čim lažji način,
— preprečevati ročno transportiranje,
—• izboljševati transportne poti in
transportna vozila,
— kvalificirana delovna sila naj se ne vključuje v transportiranje (ključavničarji, strugarji, vsi, ki imajo svoj določeni poklic),
— skrajševati poti,
— preprečevati križanje in transportiranje v obratno smer,
— preprečevati transportiranje v višino,
— oblikovati ustrezne transportne enote,
— preprečevati prekladanje,
— preprečevati prekinitev v transportu,
— stremeti po voznem redu,
— preprečevati transportiranje, kjer je le mogoče,
— preprečevati prazne vožnje (vozil, naprav, ljudi),
— stremeti za neprekinjenim transportom.
Trdimo lahko, da se pri vsakem transportnem problemu srečujemo tudi s potrebo po transportnih sredstvih in opremi. Ker bi bil prikaz vsega zelo obširen, se bomo omejili na najvažnejše stvari, s katerimi se najpogosteje srečujemo.
Če jih želimo na kak način razvrstiti, potem lahko naredimo naslednjo razporeditev:
1. Vozila
— ročna: običajna in vagoneti, specialna, mehanizirana (električno);
— mehanizirana: elektro-diesel kara, viličarji, avtomobili (elektro ali žerjavi), kamioni, specialna vozila; motor na izgorevanje;
— železniška: normalni in specialni vagoni, železniška dvigala;
— zračna: avioni, helikopterji;
— vodna: ladje, plavajoči žerjavi.
2. Dvigala in žerjavi
— ročna: škripčevja, vitli, dvigalke, ročni žerjavi;
— mehanizirana: mostni, tekalni, nakladalni, portalni, žični, konzolni, vrtljivi vitli, osebna in tovorna dvigala.
3. Naprava za kontinuirani transport
— transportni trakovi, valjčne proge, krožni transporterji, vibracijski in polžasti transporterji, elevatorjii.
4. Transportne naprave smo obdelali že
v enem od prejšnjih poglavilji, vendar
jih lahko prištevamo tudi sem.
Ko smo v kratkem analizirali, kakšen naj bi bil sodoben transport in kakšna sredstva spadajo k njemu, je razumljivo, da pride od 70 — 80 %> stroškov na transportno dejavnost. Če hočemo odpraviti pomanjkljivosti, moramo urediti predvsem to, da se material v čim večji količini pa-letizira. To bi morala urediti tudi jugoslovanska železnica, ker vemo, da je največ zastojev prav pri razkladanju in naklada-
Naše bogastvo	Foto:	M.	Pfeifer
Inž. Janez Bratina
ZAKAJ DELO—ČEMU ENERGIJA
(PABERKOVANJE PO ŽIVLJENJU IN TEHNIKI)
Zgodovina človeštva in človeške misli (je kakor rdeča mit, ki se vije iz tisočletne temotne preteklosti kot nepretrgana pot v našo vsakodnevno sedanjost. V urah miru začutiš dediščino ite poti kot božjepotnik, ki roma k svetlim obzorjem, pijan od svetlobe im zamaknjen od želje po dobrem in 'lepem. Gledaš nazaj vso revščino, ves krčeviti mizere naše komaj nekaj tisočletij stare civilizacije, kako se izmotava iz drobovja neuničljivega bivanja, kako se presnavlja po nedoumljivo zamotanih zakonih v vedno boli) popoln sestav. Križpotja, ki smo si jih nastavili, so 'tako nejasna in mnogokrat tako nasprotujoča si, da je pot postala blodnja, cilj pa bolna utvara, prikrojena bot shema za lepše slepilo. In kot je trdovratnost vsega živega neupogljiva, je talko tudi snovanje duha: neskončno gibalo je v njem, neskončni napor, neskončna sla po ibivanju nas ženeta k ustvarjanju, k delu.
Naša večna spremljevalca sta misel in spoznavanje: želje po odkrivanju neznanega, strast za urejenostjo, za smislom, težnja za skladnostjo nas samih, narave in našega mesta v njej. Tako se jie* skozi ve-kove ustvarjala im ustvarila podoba sveta okrog nas, z vsakim dnem bolj obsežna, bolj natančna, polna presenetljivih popolnosti in vzročnih zvez; iz krčevitosti hotenja se izvija slika sveta — mozaik, ki se z vsakim dnem dopolnjuje z drobnimi 'kamenčki novih spoznanj, obenem pa se razrašča v mogočno skladje v odnosu človek — narava. V času zadnjih generacij je toliko temeljnih sprememb poseglo v človeško zavest s tako neovrgljivo gospodo-valnostjo, da jih nismo vač v stanju niti dojeti, niti jim dati pravega mesta v sebi. Štiristo ali petsto generacij stara človeška misel, vznikla iz niča na brezpomembnem robu ene izmed neštetih galaksij, je v drobcu nekaj tisočletij pritavala k tako osupljivim odkritjem, da je povzročila v nas le tesnobo in nemir. Prehod s prestola pomembnosti in naše večvrednosti, s katero smo udobno živeli v prelepi idili, na umazano vsakdanjost, je bil za našo občutljivost prehud in ga še danes prebolevamo.
Strahotna pot življenja pušča ob sebi znamenje 'težkih epidemij, ki smo jih preživeli, pa so kljub temu zapustile v nas posledice — spomin na bolečino, na to nedojemljivo in nerazumljivo stanje, pred katerim izgine vsa tvornost in ostanejo le krči strahu.
Tako nam ni ostalo od naše večvrednosti v prostoru in času ničesar razen pepela izkrčenih poti in spomina na izgubljeno dediščino, ki smo jo morali zavreči. O vsem tem nam govori zrcalo življenja: literatura, poezija, filozofija, sociologija, fizika
nju vagonov ali avtomobilov. Nazadnje pa je zelo važno to, da morata biti pri takšni dejavnosti transporta disciplina in človekova poštenost.
Če tega ni, potem nima smisla preiti na takšen način transporta.
itd. Vse te vede so bile v preteklosti in so tudi danes neprecenljivi dokument civilizacije in njenega razvoja, dokumenti, ki jih pravilno oceni le čas.
Tudi nas same, posameznike, je raizvrednotil čas: od krone stvarstva in od popolne zgradbo je ostalo le spoznanje, da je človeško telo zgolj skupek nekaj sto milijard inajpopolinejše avtomatiziranih kemičnih 'tovarn, da je konec koncev naše snovanje le kemija, delujoča na najosnovnejših pri-rodnih zakonih, da predstavlja samoodlo-čuijoče vodenje tega procesa silno majhen delček celotnega proizvajanja. Povrhu vsega pa nas je množica, nepregledna množica samopašnežev, zbita v prisilno sosedstvo bivanja po načelu črede, ki si sicer ustvarja pravila o lepem vedenju, pa vanje ne verjame. Zgodovina gleda na nas skozi zakone velikih števil, to je statistično, posamezniki so v svoji nepomembnosti zanjo nevažni, saj težko bistveno vplivajo na njen tek: ostajajo le tvorci celotne podobe, miriijiade posameznih dejanj, individualnih snovanj — strne le delo posameznikov. Lahko rečemo, da si je človeštvo ravno v tem našlo svoje izgubljeno dostojanstvo ter poiskalo tvorni smisel sebi in posamezniku. S tem mu ni dalo samo vrednosti, temveč 'tudi neizkoristljive možnosti ter hvaležen cilj'. Zdi se, kot da bi bili pozabili, da je bilo ravno delo tisti činitelj, ki je porodil opotekajočemu se dvonožcu prvi utrinek luči, ki je povezal vzrok in posledico nekega dejanja in da se je prek tega obojestranskega delovanja izkristalizirala vsa naša zmožnost zavestnega bivanja. Danes 'tipamo za vesoljskimi prostranstvi, se tihotapimo v bistvo materije in življenja, opletamo z medsebojnimi odnosi — vse samo, da bi spet našli vsemu pravo mero in mesto. Videti je, da smo v marsičem uspeli, saj tako svetle prihodnosti ni imela nobena generacija pred seboj kot ta, ki se sedaj domišljavo imenuje atomska.
Kljub vsem sadovom duha pa moramo še premnogokrat kloniti zaradi naše nesposobnosti in primitivizma. Po 'tisočletjih civilizacije smo še vedno tam, kjer groba sila zamenjuje trezno presojo in odloča o pravičnosti: da rešujemo s surovostjo stvari, ki se dajo rešiti z razumevanjem. Težka krivda leži ravno v tem, da se 'teh metod poslužujejo množice, medtem ko lažje razumemo nevzgojenost izgubljenih posameznikov, ki znajo spretno in seveda uspešno simulirati svojo dejavnost v družbi, s tem da izrabljajo dolžnosti in poštenost sosedov v korist svoje nenasitne sebičnosti. V človeški družbi ni lahko 'biti pošten, posebno še, če družba meri poštenost po delu.
Mnogo velikih mož sedanjosti sodi, da se bo naše stoletje imenovalo ne atomska doba, ampak stoletje dela, vek energije. Ne samo zaradi fantastičnega pomena človeškega dela v družbi, temveč zaradi pomena in vrednosti fizikalnega dela — energij© za človeško družbo. Energija — delo v najširšem pomenu besede je ona 'kvaliteta, ki omogoča vso dejavnost bivanja, s
katero zmoremo narediti veliko z malo (truda, ki omogoča celo proizvodnjo brez neposrednega dela. Vse prirodoslovne vede in vsa tehnika imajo za osnovo idejo o energiji: njena uporabnost v prijateljski službi človeku nam je v zadnjih nekaj desetletjih omogočila tak razvoj naprav za proizvajanje dobrin, da lahko živimo lažje iin bogatejše življenje.
I.
Kaj je torej delo, v čem je njegova vrednost, ali ga lahko objektivno merimo, ali ga lahko pridobivamo, od kod energija, zakaj in kako nam je na razpolago, kje in ikakšne so njene zaloge, kaj nam pomeni enengija danes, kakšne možnosti nam daje v prihodnosti?
Najnovejša definicija za opravljeno delo nam pravi, da je enako zmnožku sile, ki jo premagujemo na določeni poti1, In velikosti te poti oziroma položajne razlike; računajo pa se samo oni deli sile, katerih smeri se ujemajo s potjo. Iz povedanega takoj sledi mera za to delo (v tem primeru ga imenujemo mehansko delo). Če računamo silo v kp (kilopondi), pot v m (metrih), sledi enota za delo kpm. Takšno delo opravljamo na primer pri dviganju bremen, pri hoji navkreber.
Druga osnovna kategoriijia dela je toplotno delo. Jasno je, da pri. segrevanju teles opravljamo tudi neko delo. Toplo telo je več vredno ravno zaradi tega, ker vsebuje več opravljenega dela ikot hladno. Podobnost takega vrednotenja imamo že pri mehanskem delu: telo, v katerega smo že vložili delo, je več vredno — pravimo, da vsebuje potencialno delo (potencialno energijo), ina primer kamen na vrhu Uršlje. Toplotno delo merimo s pripravnejšim metrom za toplotno tehniko — s kalorijami (cal) in sicer je kilokalorija (kcal) ono toplotno delo, ki ga moramo predati 1 kg vode, da se ta segreje za 1° C. Merilo za toplotno delo ije tudi prikladno za merjenje energij na primer v medicini oziroma kemiji. Sproščanja ali kopičenja skritih (latentnih) kemičnih energij, ki nastopajo pri raznih reakcijah, merimo v /kcal (na primer kurilno vrednost goriv).
Poleg obeh nam domačih energij (mehanske in toplotne) imamo še eno važno vrsto energije, ki je kljub vsakdanji uporabi zaradi svoje zapletenejše definicije še vedno preceiji tuja našemu občutku za vrednotenje — to je električna energija. Postavljena je kot mera za zmnožek množine pretečenih elektronov (električnega toka), pritiska (električne napetosti), pod katerim sa vrši ta pretok, in časa. Merimo jo v 'kilovatnih urah (ikWh).
Eno izmed osnovnih spoznanj o energiji je zakon o njeni neuničljivosti: energija se ne more niti porabiti niti 'izginiti, lahko se le pretvori iz ene oblike v drugo: potencialna energija skale na vrhu Uršlje se pretvori v kinetično (hitrostno) energijo, če skalo vržemo v prepad. Ta pa se bo spremenila v toplotno, kemično ali ceilo električno, ko se bo skala razbila na dnu prepada. Se pravi, da obstajaijo točna in nespremenljiva razmerja med posameznimi energijskimi merili. Izmed omenjenih enot je največja kWh, ki vsebuje dela za 860 kcal ali za 367.000 kpm, pri item ima 1 kcal 427 kpm. Vsebina teh suhoparnih odnosov
postane zanimivejša, če si zamislimo, da je potrebno dvigniti breme 427 k p 1 meter visoko (ali 1 kp 427 m), da 'bi opravili delo, ki je potrebno, da segrejemo 11 vode zgolj za eno stopinjo. Se pravi, da moramo izvršiti ogromen fizični napor za brezpomemben opravek.
Kot je važno ocenjevati količine dela, je Pomembno tudi s pravilnim občutkom vrednotiti delazmožnost samo: več vredno je ono delo, ki je opravljeno v krajšem času, saj je zanj potrebno več prizadevanja, več itruda. Pravimo, da je važno, s kakšno močjo se delo opravlja. Moč je torej delo, opravljeno v časovni enoti. Namesto mere za kWh dobimo mero za moč kW (kilovat), namesto kcal enoto kcal/h itd. Da si pridobimo občutek za mero, in ker radi merimo stvari okrog nas po sebi, si oglejmo, kakšno moč ima človeško telo in kakšno delo lahko opravi.
Če se povzpne planinec na 1000 m visok hrib in tehta z nahrbtnikom vred 100 kp, je pri tem opravil delo 100.000 kpm ali 237 kcal ali 0,276 kWh. če je za to pot porabil 2 uri, je pri tem opravljal delo z močjo 0,276 kWh: 2h = 0,138kW; približno tako moč (150 W) ima sobna žarnica. Pri ceni energije 20 par za kW'h je planinčevo delo vredno manj kot 5 par. Zmogljivost človeškega telesa, da opravlja mehansko delo, je resnično majhna. Niti v najkrajšem naprezanju ne doseže moči 1 kW, v razdobju 1 ure pa ne zmore več kot 0,5 kW. Dandanes, ko imamo stroje, ki pretvanjajo eno obliko dela v drugo, moči več
100.000	kW, je vrednost čisto mehanskega (fizičnega) dela z energetskega vidika brezpomembna, čeprav je bila še pred 100 leti situacija še popolnoma drugačna. Saj so bile cele družbene ureditve zasnovane na delu živih rok (suženjstvo, fevdalizem), ki jim je pomagala moč domačih živali. Ocenjevanje človekovega dela z merilom njegove energetske vrednosti je seveda zelo Pristransko, saj se njegova vrednost kaže ravno v tem, da človek lahko s svojo iznajdi ji vostj o in smiselnim opravljanjem izvrši delo tam, kjer stroj toga več ne zmore.
Vendar je dovolj, če potegnemo paralelo med razvojem civilizacije in porabo energetskih izvorov (tudi človekovih), pa takoj vidimo, kakšno neprecenljivo vlogo je Pri tem odigrala energija.
II.
Prva temeljna spoznanja o energiji so bila razkrita praktično v pičli polovici stoletja. Od prve zaznambe Rumforda (1798), ki je opazil pri vrtanju cevi za top, da je Pri tem nastala toplota sorazmerna delu, ki je bilo potrebno za vrtanje, do mehanskega ekvivalenta itoplote (1 kcal — 427 kilopond metrov), ki ga je določil J°ul (1845), do Kelvinove definicije energije (1851), Carnotovih postulatov termodinamike, pa do epohalnega Einsteinovega odkritja v odnosu masa—energija (1905), je kratko razdobje, katerega pomembnosti se manda ne zavedajo niti zgodovinarji. Saj vidijo večjo vrednost in pomen pri razvoju civilizacije, ki jo opisujejo in uče, v Prikazovanju tisočerih podrobnosti monarhij in kraljestev, in so podobni človeku, ki sredi dreves ne vidi gozda niti sonca nad njim, ki mu daje rast.
če pustimo miselno povezavo, ki nam jo daje beseda delo s pojmom delati (dvigati bremena), ter se osredotočimo na terminus energije, dobimo abstrakcijo, ki opisuje zgolj neko stanje, bivanje nečesa: pravimo, da ima takšen in takšen sistem (snovi) tako in tako energijo ali delazmožnost. Delali smo že, da je ta delazmožnost neuničljiva, lahko pa se kaže v različnih oblikah (energije), katerih vsota je vedno konstantna. To je zakon o ohranitvi energije ali prvi zakon termodinamike. Iz njega jasno sledi, da lahko poljubno pretvarjamo eno obliko energije v drugo. Sama pretvorba zahteva seveda pomočnika, posebno še, če hočemo pretvarjanje voditi in kontrolirati. Takšni pretvorniki so stroji, tiste kolone strojev, ki jih je ustvarila človeška domiselnost, da mu pomagajo črpati iz nedrij narave najdragocenejši sok, ki ga premore (življenje) — energijo. Pravijo, da so te naše naprave mrtve stvari, ki dajejo človeku priokus dolgočasja in tesnobe; strežejo jim, ker je pač to potrebno; hvaležnost se bo pač pojavila šele takrat, ko si bomo privzgojili zanje estetiko, občutek za njihovo mero, vrednost in pomen.
Kot zahteva vsak pomočnik in pomagalo nekaj tega, kar počne, zase, so tudi naši pretvorniki (stroji) po svoji naravi takšni: so nepopolni, »izgubljajo« energijo. Pravimo, da stroji delajo z nekim izkoristkom. Človek pospravi dnevno približno 3000 kcal energije, ob 8-urnem težaškem delu pa opravi dela za 10.000 kpm (24 kcal), zato bi bil njegov izkoristek — razmerje med odvedeno in dovedeno energijo — 24 : 3000 = 0,008 ali 0,8 %>, kar je seveda precej borno. Stroja, ki bi deloval s 100-odstotnim izkoristkom, ni, tako pravi drugi zakon termodinamike, zato tudi ni ustvarljiv sloveči perpetuum mobile, stroj, ki bi sam tekel in o katerem so sanjali že alkimisti, pa še danes sanjajo o njem nekatere razbolele glave. Najpreprosteje se da to dokazati z dvema energijskima sistemoma, ki imata različni temperaturi. Izkušnja nas uči, da je energijski tok obr-
njen vedno od mesta z višjo temperaturo k mestu z nižjo temperaturo, in da bo ta tok tekel tako dolgo, dokler se temperaturi ne bosta izravnali. Namesto prostega pretoka toplotne energije lahko pustimo teči toploto prek stroja, ki bo sprejemal energijo od toplejšega sistema ter jo oddajal hladnejšemu, razliko obeh energij pa spreminjal, recimo, v mehansko. Za delovanje stroja mora biti torej na razpolago razlika energijskih nivojev, od katerih mora biti eden spodnji in za ustvaritev katerega je prav tako potrebna energija. Popolna energijska razlika od višjega nivoja do vrednosti nič ni usbvarljiva. Fizikalno energijski nivo z vrednostjo nič sploh ne obstaja.
Od prvega toplotnega stroja Jamesa Watta, ki je iznašel parni kotel, pa do danes ;je dosegla metodika izkoriščanja toplotnih naprav veliko izpopolnitev, saj je v tem stoletju tehnika iznašla največ ravno v toplotni energiji. V bistvu pa je izkoriščanje toplotnih virov še vedno na dokaj primitivni stopnji.
Prvič je izkoristek samega postopka pretvarjanja toplotne energije v druge oblike dokaj pičel. V zadnjem desetletju nam je komaj uspelo, da smo ga premaknili do 40 °/o, in to s silno dragimi in zapletenimi napravami. Še vedno pa smo zadovoljni, če iztrgamo tega energetskega bogastva 10 °/o ali 20 %>. Drugič so to goriva, ki nam omogočajo ustvaritev zgornjih energijskih nivojev. Kljub dognanemu izgorevanju trošimo pičle zaloge v ogromnih količinah, ki gredo v nepovrat. Vsak dan se slišijo novi klici k preplahu, ki govore o tem, da si uničujemo lasten kruh. Vsa današnja goriva so namreč organskega izvora in kot takšna edini vir velikemu delu kemije, ki j'e v stanju narediti iz njih vse od masla do najbolj čudežnih umetnih snovi.
Energijski pojavi so torej usmerjeni. To je veliko spoznanje, ki omogoča daljnosežne zaključke o naravi, posebno še, če se zavedamo, da temeljijo vsa dogajanja
»Živčevje« srednje proge v valjarni
v njej' na energetski podlagi. Merilo za usmerjenost nekega procesa imamo v tem, da ocenimo verjetnost stanja, v katerem se nahaja. Možnosti, da bo toplo telo ostalo toplejše od svoje okolice, so majhne, zato lahko pričakujemo, da bo proces ohlajevanja potekal tako, da se bo toplejše telo hladilo; pri tem pa se bo energija razvrednotila, ker bo v tem novem stanju manj izkoristlijiiva.
Merilu za stanje snovi takih lastnosti pravimo entropija. Narava pojavov je taka, da iti potekajo k stanju vedno večje verjetnosti, zato raste pri tem entropija sistema, v katerem ti pojavi potekajo. Po drugi strani pa postaja energija, ki jo ta sistem vsebuje, vedno manj izkoristlijiva, bolj degradirana. Entropija sistemov, v katerih potekajo spremembe, torej vedno narašča. Značilnost 'takih sprememb pa je njihova nepovratnost, zaradi katere ne moremo več doseči prvotnega stanja. Če se povrnemo k skali na Uršlji in bi merili njeno entropijo, bi opazili, da se ta veča tem bolj-, čim globlje bo padala skala v prepad: saj je tam njen položaj verjetnejši ikot na vrhu. Pri tem je hitrostna (kinetična) energija, v katero se je pretvorila položajna (potencialna), postala »manj vredna«, še manjša bo zmožnost energije opraviti (mehansko) delo, ko se bo ta ob padcu spremenila v toploto.
In ker je sam padec verjetnejši od padanja, bo entropija skale, ki je padla, večja od one, ki pada: proces ije bil torej usmerjen, obenem pa nepovraten. Povečanje entropije) »sistema skale« pač pove, da je zdaj stanje najverjetnejše in da se je energija pri tem za toliko in toliko razvrednotila. Nikakor pa ne izgubila.
Zaradi nepovratnosti procesov, ki potekajo v naravi, entropija vesolja narašča, stanja zavzemajo one oblike, ki so vedno bolj verjetne. Energijski procesi potekajo pri item tako, da postaja energija manj izkoristijiva. Energija višjih stopenj: atomska, kemična, potencialna, kinetična se v nizu procesov, katerih končna stanja imajo večjo verjetnost obstoja od predhodnih,
pretvarjajo v toplotno, kjer se energijske razlike dokončno izravnavajo.
Vesolje torej izgoreva, ugaša, njegova naraščajoča entropija pravi, da 'teži k ob-mirovanju, k najverjetnejšemu stanju, k vsesplošni smrti.
III.
Bolj domač pojem energije zdaj ne bo več zastrašujoč, čeprav mu bomo dodali besedo atomska ali jedrska. Saj o njej nismo še ničesar povedali. Začelo se je pravzaprav pri svetlobi, pri tem čudežu narave, na katere žarke smo pripeti z vsem našim bistvom. Raziskovali so svetlobo, ji izmerili hitrost, jo stehtali, razstavili v mavrico, mešali, prerezali vzdolž in počez, jo prelamljali, pošiljali skozi snovi, jo lovili z daljnogledi in teleskopi — skratka podvrgli so jo »takšni kriminalistični preiskavi, ki je še ni bil deležen zločinec tega sveta. In ni bilo zaman. Nabrala se jei namreč taka kopica prečudovitih dognanj', da jih niso mogli spraviti v noben logični red. Postavili so kup teorij, ki pa so obrazložile zadovoljivo, (kot se 'to rado zgodi, samo del dejstev. Pa so končno le povezali v harmonično podobo spektralne črte z Bohro-vim modelom atoma, periodni sestav elementov Mendel je jeva s Keplerjevimi zakoni nebesne mehanike, Maxwellovo teorijo elektromagnetnih nihanj z de Brogli-jevo kvantno mehaniko, Planckovo sevanje črnih teles s Heisenbergovo teorijo verjetnosti, Curiejevo odkritje radioaktivnosti z valovnim značajem materije in jo ovenčali z Einsteinovo teorijo relativnosti. Tako nam je svetloba razsvetlila neslute-
na področja narave. V bore nekaj desetletjih našega stoletja smo dobili novo podobo vsega, kar nas obdaja in kar smo, predvsem pa smo dobili osnoven zidak materije — atom, ki je sestavljen iz protonov in nevtronov kot jedra in elektronov, ki se vrte okrog njega kot planeti okrog sonca. Vse kemične lastnosti posameznih elementov se dajo obrazi ožiti s tem osnovnim zidakom: lastnosti elementov so posledica različnega števila ali različne razporeditve posameznih delcev v atomu. Ne moreta pa biti niti število niti razporeditev poljubna: možno je samo omajemo in točno določeno število kombinacij, kar priča o osnovnem redu v naravi pa tudi o njeni krivičnosti, ko daje nekaterim kombinacijam prednost.
Jasno je, da sam atom kakor tudi vsi njegovi deli vsebujejo svoje energije, njih energijski nivoji pa so ipo zgornjem principu privilegiranih kombinacij strogo določeni: v njih vlada nadvse logični red največje verjetnosti. Prehodi med posameznimi energijskimi nivoji so možni samo v skokih, izmenjava energij se lahko izvrši samo v določenih porcijah; najmanjša možna porcija ije kvant, tako pravi kvantna teorija. Vsaka količina energije je torej sestavljena iz brezštevilne količine kvantov. Zaradi neznatne energetske vrednosti osnovnega delca energije so bila vsa dosedanja energijska merila zanj neprimerna, zato so si izmislili novega: elektronski volt (eV). Kakšno ogromno razmerje ima enota nasproti običajnim, se lepo vidi iz tabele 1, kjer pomeni MeV milijon eV.
Spremembe, ki nastajaijo v atomu, imajo za posledico energijske izmenjave nekaj eV, ker pa je količina atomov v najmanjšem delcu snovi tako nerazumljivo velika, so končne energijske bilance vse prej ikot siromašne. Reakcije med atomi ali med njihovimi skupinami molekulami so dvojne: ene so posledica sprememb v zunanjem ogrodju zidaka — v tako imenovanih lupinah, po katerih krožijo elektroni, druge pa so posledica sprememb V samem atomskem jedru. Prve opisuje klasična kemijia, ki se je prek opazovanj o obnašanju snovi pod različnimi pogoji dokopala do neverjetnih možnosti ustvarjanja novih, človeku koristnih lastnosti snovi. Spremembe na robu atomov ali atomskih skupin (molekul) so zgolj posledica izmenjave energij, saj brez tega ni možen noben kemični proces. Pri tem lahko energijo trošimo (npr. pri razstavljanju vode v vodik in kisik), ali pridobivamo (npr. pri izgorevanju ogljika v ogljikov dioksid). Izmenjava energije je pri tem povezana s spremembo energijskega nivoja elektronov, ki krožijo okrog jedra atoma. Če elektroni (ali elektron) spremenijo svoj krožni tir za eno ali več krožnih višin, od-
Tabela 1
	kpm	kcal	kWh	MeV	Ig
kpm kcal kWh MeV Ig	1 4,27.102 3,67.10r’ 1,63.10-14 9,15.1012	2.34.10-3 I 8,60.102 3.82.10-17 2,15.10'°	2.72.10-° 1.16.10-3 1 4,44.10-2° 2,49.107	6,56.10'" 2,62.10'° 2,25.10'° 1 5,61.1028	1.09.10-'" 4.65.10-" 4.01.10-" 1,78.10“27 1
Taki »stebri« varujejo naše elektroenergetske naprave
dajo pri tem določeno število kvantov. Energija se pojavi v obliki žarkov, v obliki »svetlobe«, v obliki elektromagnetnih valov. Taka sicer enostavno prikazana v bistvu pa bolj zamotana procedura je samo na nov način obrazložena stara skrivnost, kako iztrgati naravi bogastvo v njej skritega dela: človeku jo je odkril že Prometej v olbliki ognja, ko ga je ukradel bogovom. Bil je prvi znanstvenik-tat, ki je okradel naravo in zato ga je doletela pravična kazen.
Če nam dajo spremembe na površini atomov toliko pomembnega, lahko pričakujemo od procesov v samem jedru atomov mnogo več, saj* je prav tu zbrana vsa masa celotnega sistema. Elektroni, 'ki so zadolženi za električne in kemične lastnosti posameznih elementov, so brezpomembni, če gledamo njihovo maso v primerjavi z maso samega jedra. Bistvo jedra atoma je 'torej masa jedrskih delcev (protonov in nevtronov). Čim težji so elementi materije, tem večje število jedrskih delcev mora ib iti nakopičeno v jedru atoma. Najlaže ji element vodik ima v jedru dva delca nevtron in proton; eden izmed najtežjih uran pa 235.
Kaj lahko prinesejo spremembe v jedru atomov in kakšne spremembe lahko sploh izvršimo? Ker je tam zbrana vsa masa snovi, ki jo določa število jedrskih delcev, lahko spreminjamo pač samo njo. In kot lahko »spremenimo« kup krompirja, i ima maso 1 kg, samo tako, da ga razdeva-mo na dva ali več kupov krompirja, katerih skupna masa bo še vedno 1 kg, delamo take spremembe tudi v atomskih jedrih. Ali pa vzamemo dva ali več kupov krompirja in jih zložimo v en sam kup -to je v bistvu isti postopek spremembe, ki si ga lahko privoščimo. Presenetljivo pa (je, da začne pri atomskih jedrih logika »krompirjeve metode« šepati:	kupčki
krompirja, ki smo jih dobili z delitvijo kupa krompirja, niso več krompirji, temveč so postali grah.
In skupna masa vsega graha ni več enaka masi prvotnega kupa krompirja. V teh dveh stavkih je že zajeta vsa atomska zadeva, ki je tako nerazumljivo skrivnostna In vsepovsod pričujoča, da je postala že modna puhlica. Če spremenimo jedro atoma nekega elementa tako, da ga razstavimo v dva ali več jeder, imajo ta jedra nova števila jedrskih delcev. In ker je število jedrskih delcev odločujoče za njihovo maso, skupna masa jedra pa je najosnovnejša karakteristika posameznih elementov Periodnega sestava, sledi, da predstavljajo nova jedra (seveda z novimi skupinami elektronov, ki so se tudi porazdelili po novih jedrih) drug element (grah), ne pa več Prvotnega (krompir). Namesto razstavljanja je seveda možno' tudi sestavljanje: v atomski govorici pravimo temu, da so spremembe v atomskih jedrih ali razbitja jeder (fisija) ali zlitja jeder (fuzija). Tak postopek nam torej da spremembo snovi: en element lahko spremenimo v drugega; iz Urana dobimo plutonij, iz vodika helij itd. Kombinacij je nešteto, postopek pa tako splošen, da so dobili z njim take elemente, kot jih doslej niso niti poznali niti zasledili v naravi. Uresničil se je sen alkimistov, da bi s pomočjo homunkulusa spreminjali snov in pridobivali zlato iz žele-za. Homunkulus današnjih alkimistov je
pač tisto, česar včerajšnji- niso imeli — znanje. Pa bi se kdo vprašal, zakaj ne napolnimo naših bank s itako pridobljenim zlatom? Ker ga imajo premalo, da bi z njegovo pomočjo ustvarili za to potrebno tehnologijo.
IV.
Za našo misel o energiji pa je bistven skoraj stranski pojav opisanega postopka
0 razbijanju ali zlitju atomskih jeder: ta se kaže" v sprostitvi silnih energij, ki se pojavijo v trenutku, 'ko smo razmajali sam jedrski sistem. Njihov izvor je -tako dolgo nepojasnjen, dokler ga ne povežemo z masno izgubo, ki -nastaja ob jedrskih spremembah. 1 kg starih jeder -ni več enak 1 kg novih jeder: masa novih jeder je manjša sorazmerno sproščeni energilji ali pa večji sorazmerno dovedeni energiji. Soraamer-nostni faktor je kvadrat hitrosti sončne svetlobe. Ta Einsteinov zakon o enakosti mase in -energije pove, da predstavlja -npr.
1 gr masne izgube, ki nastane pri razbitju ali vzlitju atomskih jeder, toliko in toliko energije. Ali da je potrebno za povečanje mase za 1 gr dovesti tej toliko in toliko energije. Taki energiji pravimo, da je atomska, dejansko pa jo moramo imenovati (jedrska — nuklearna energija, ker je navezana na jedra atomov. Kot je razvidno iz itabele 1, predstavlja 1 gr mase energijsko vrednost skoraj 25 milijonov kWh! Nad 'tem se je resnično -treba zamisliti: saj bi 4 gr snovi bili dovolj, da bi pokrili oeloletno potrebo po električni energiji naše železarne.
Pojasniti, kako se masa neke snovi spremeni v energijo, je tako dolgo nemogoče, dokler imamo pred sabo staro podobo snovi, po kateri obstaja materija sama po sebi kot nekaj, kar ijie sicer do neke meje deljivo, vendar neuničljivo. Moderna (atomska) fizika pa je tudi materiji snela krono individualnosti in jo izenačila z energijo samo. Materija je zgolj posebna oblika energije. Najmanjši materialni .delci, ki nastopajo v njenem osnovnem zi-
daku — atomu (elektroni, protoni, nevtroni), so le nekaka vozlišča energije — energijski koncentrati. Matematično in z eksperimenti so dokazali, da imajo ti delci valoven karakter. Podoba sveta se torej izenačuje s predstavo o energiji, njegove lastnosti so le posledica različnih oblik in stanj energije.
Zgornje izvajanje o relativnosti mase in energije nas nujno vodi k splošnemu principu relativnosti, ki je svoječasno, ko- ga je postavil Einstein (1905, 1916), predstavljal pravo revolucijo v fiziki.
Če splošno dejstvo, da se masa spreminja sorazmerno z njeno energetsko vrednostjo, prenesemo na pojave, ki jih opisuje nauk o gibanju (dinamika), lahk-o takoj zaključimo, da sei mora isto dogajati z materijo, če tej spreminjamo njeno hitrost, (kinetično) energijo. Masa teles je torej odvisna od hitrosti, s katero se ta giblje: spreminja se sorazmerno s hitrostjo. Taki zaključki so našemu vsakdanjemu izkustvu tuji, saj jih ni dokazal noben eksperiment v 'klasični fiziki. Če pa opazujemo pojave pri hitrosti, Iki so blizu -svetlobne hitrosti (300.000 km/sek), npr. gibanje elektronov okrog atomskih jeder, pa postane opisani efekt neverjetno izrazit. Pri svetlobni hitrosti bi morala masa snovi narasti celo prek -vseh mej, zato taka hitrost materialnemu delcu sploh ni dosegljiva.
Einstein je s svojo genialno domiselnostjo in precizno logiko znal povezati ne-sorodna področja; ob pogledu na njegovo celotno zamisel pa postane jasno, da je ravno v takih povezavah vsa popolnost njegove -konstrukcije. Od hitrosti, ki s (takim pomenom nastopa v njegovih zaključkih, je samo en korak do poti in časa, saj je hitrost zgolj sprememba poti v določenem času. S potjo označujemo razdalje med kraji — med točkami, medsebojni odnos točk pa 'tvori prostor. Ravno -ta najosnovnejša pojma: prostor kot tridimenzionalni odnos točk in čas kot merilo sprememb takih -odnosov, sta doživela z Einsteinom novo ovrednotenje.
nimimfiTSsf - - - *■
iMožgani« srednje proge v valjarni prav tako pomagajo dvigati točko
Kakšne so te nove lastnosti prostora in časa, ki določa v zadnjem členu verige vzrokov in posledic enakost materije i.n energije? Klasična fizika je pojmovala čas kot nekaj absolutnega, enakega za vse in vsakogar: prav takšen je 'bil prostor: enakovreden za vse strani, za vsa stanja v rajem. Princip relativnosti odreka času absolutnost, prostoru pa enakovrednost in pravi, da so tako čas kakor odnosi v prostoru spremenljivi. Spremembe časa in odnosov v prostoru so odvisne prvič od hitrosti, s katero se gibljejo sistemi, kjer opazujemo čas in prostor, drugič pa od odnosa opazovalca do opazovanega sistema. Cas, katerega bi dva opazovalca, ki se gibljeta drug proti drugemu, izmerila s poprej uravnanimi urami, se ob srečanju ne bi ujemal. Opazovalec bi ugotovil, da sosedova ura zaostaja, da je pri sosedu preteklo manj časa kot na njegovi lastni uri. Prav tako bi opazil, da so se pri sosedu skrčile razdalje: prvotno identična metra, ki sta si jih 'izmenjala, ne bi bila več enaka. Opazovalec, ki bi izmeril meter mimo hitečega soseda, bi opazil, da je ta meter krajši. To čudno dejstvo postane še bolj čudno, ko čujemo soseda, kako zatrjuje, da so njemu njegove ure točne in da ni opazil nobenih sprememb na svojih metrih. Prav v tem pa je že osnovno načelo časovne in prostorske relativnosti: kar velja za enega (opazovalca), ne velja za drugega. Tako je z najosnovnejšimi pojmi, s katerimi operira znanost, kakor tudi z našimi vsakdanjimi odnosi, o katerih se je izrazil že Latinec v izreku: kar je všeč Jupitru, ni všeč volu.
Po vseh teh človeku težko dojemljivih zaključkih o lastnostih materije — energije, prostora in časa, ki so dokazani z množico duhovitih poizkusov, pa se le vprašamo, kakšna pa je končna panorama našega sveta, kakšna je podoba tega, kar je; podoba, ki jo je izoblikovala človekova snujoča misel, s tem da je odmišljevala (abstrahirala) bistveno od splošnega. To
opisati je tako početje, kot če bi opisovali z besedami lepoto Beethovnovih simfonij ali Van Goghovih slik. Besede so nasilje nad mislijo, besede so pač le besede, silno skromno jecljanje o tem, kar se da izraziti na druge načine jasneje, izraziteje in bolj impresivno. Glasbo izražamo z zvokom in godali, sliko s svetlobo in barvo, logiko človeške misli pa z matematiko in njenimi simboli — števili. Slika o svetu — o materialnem svetu je lahko le matematična, filozofija je le poizkus razlage. Matematika je našla tvorbo, s katero opisuje prostor in čas kot štiridimenzionalen kontinuum, ki ima poleg vrednosti treh običajnih dimenzij1 še četrto, to je čas. Osnovna lastnost tega kontinuuma je, da si vse dimenzije niso enakovredne: tri dimenzije imajo lahko pozitiven ali negativen predznak, časovna dimenzija pa je vedno pozitivna. Vsak opazovalec, ki opazuje dogajanja, si s tem izsekuje iz kontinuuma prostor — čas, svoj del prostora in časa. Dva opazovalca lahko vidita enak del tvorbe enako le, če so njune koordinate identične. Vrednosti in lastnosti točk, ki predstavljajo energetska vozlišča, se dajo opisati s posebnimi števili (tenzorji), v katere računico so zajeti vsi prirodni zakoni, ki veljajo v tvorbi prostor — čas, medtem ko samo tvorbo opisuje posebna geometrija prostora.
V.
Zdaj se lahko povrnemo k jedrski energiji, saj bo občutek zanjo po vsem tem, kar smo povezali z njo, jasnejši. Jedrska energija predstavlja neizčrpen vir dela, ki je sicer zakopano v naravi, pa vendar dostopno človeku. Vprašanje je samo, kako na najenostavnejši način ustvariti pot za njeno izkoriščanje. Čeprav smo v tem šele na začetku — komaj dobrih 20 let se ljudje ukvarjajo z izkoriščanjem nuklearne energije, smo dosegli že zadovoljive uspehe. Razbitje atomov urana je do danes dalo največ neposrednih rezultatov. Razbitje
jeder dosežemo v splošnem tako, da jedru dovedemo določeno energijo, in sicer tako, da ga obstreljujemo — bombardiramo. Bombe morajo biti vsaj tako majhne kot sam cilj — jedro. Take bombe so nevtroni, ker lahko samo z njimi prodremo mimo okrog jedra krožečih elektronov, ki predstavljajo pravo zaporo za dostop k jedru. S takim bombardiranjem se ukvarja atomska fizifka, ki v posebnih napravah (ciklo-tronih, betatronih, tethatroniih) dobiva nevtronske izvore, jih pospešuje ter izstreljuje v snovi.
Tako bombardiranje je kljub ogromnim močem, ki: jih imajo pospeševalne naprave, za reakcije energetsko bogatejših razmer, še vedno prešibko pa tudi prenerodno in predrago. Srečno naključje nam je pri uranu dalo možnosti izkoristiti izvor nevtronov, ki ga ima uran, saj je njegova prirodna radioaktivnost ravno v tem, da poleg ostalih radioaktivnih žarkov seva nevtronske curke, in da se izvor nevtronov pri samem razbitju jedra silno poveča. Če na neki način razbijemo eno uranovo jedro, bodo pri tem sproščeni nevtroni razbili drugo, tretje itd., ti pa spet naslednja jedra: dobimo verižno reakcijo razbitja atomskih jeder, ki tako rekoč v hipu (v milijoninkah sekunde) pretvori masne izgube posameznih jeder v njihove energetske ekvivalente. Tak princip razbitja (fisije) so uporabili pri atomski bombi, v bolj kulturne namene pa ga uporabljamo v jedrskih reaktorjih, kjer verižno reakcijo kontroliramo in vodimo. Jedrska energija se v njih pretvarja v toplotno, to pa spreminjamo prek turbin in generatorjev v električno.
Jedrski reaktor ni preprosta zadeva, zato je bila iz njih pridobljena energija mnogo dražja kot energija iz klasičnih virov (iz hidroelektrarn in termoelektrarn). Dragocene izkušnje iz razvojnih reaktorjev pa so danes obrnile situacijo, tako da imamo ekonomične reaktorje, katerih energija je cenejša od klasične. Jedrske reaktorje so postavili celo na ladje (ruski ledolomilec Lenin) in podmornice (ameriška Nautilus), kar je posledica skoraj večnega goriva. Enkratno »nalaganje« reaktorja zadošča za več let.
Danes cenijo skupno moč jedrskih reaktorjev na 5,000.000 kW. Najštevilnejši so seveda tam, kjer so čutili potrebo po novih energetskih v.irih v najostrejši obliki. V Angliji, ki stoji na prvem mestu jedrskih držav, imamo jedrske reaktorje oziroma jedrske centrale (Calder Hall 180.000 kW, Hinkley Point 500.000 kW, Sizewell
580.000 kV/, Oidbury 600.000 kW, Wylf
1.200.000 kW — v gradnji), ki so postale pojem tako zaradi svoje zgodovinske pomembnosti kot nove tehnologije. Na drugem mestu so Američani s skupnimi 1,000.000 kW, ki si obetajo iz svoje jedrske elektrarne' Oyster Cree.k (500.000 kW) pridobivati že prihodnje leto električno energijo, katere cena bo nižja od 3 par za kWh. Sovjeti imajo sicer velike rezerve v vodnih silah in v organskih gorivih, pa kljub temu grade velike jedrske elektrarne. 2e zgrajene (Svordlovsk 100.000 kW, Voronež
210.000 kW) pričajo o tem, da se zavedajo, da bo tudi njihovih rezerv zmanjkalo. Tudi pri nas se kaže vedno izrazitejša potreba po jedrskih elektrarnah, posebno v Sloveniji, kjer smo pri koncentrirani energet-
Tako stoično stoje transformatorji, čeprav mnogokrat glasno vzdihujejo pod energetskim
bremenom
koroškifužinar
ski potrošnji izkoristili v .glavnem vse cenene energetske izvore. Jedrska centrala moči 300.000 kW bi bila, kot zatrjujejo, zaenkrat na j ekonomične jši izhod iz poznane jugoslovanske — slovenske energetske zagate, čeprav tudi ta ne bi popravila zamujenega.
Kljub vsej elegantnosti pridobivanja energije v jedrskih elektrarnah pa leži na tem postopku temina senca. Zaloge urana so tolikšne, da bodo pokrivale predvidene poitrebe za komaj dobrih 100 let. Iznašli so sioer postopek oplemenitenj-a goriva v Posebnih reaktorjih — breedenjih, iki daje uranu lastnosti popolnejšega goriva. Moramo se namreč zavedati, da 1 gr porabljenega urana še zdaleč ne predstavlja dobiti (tzplena) 25 mili j. kWh, saj bi lahko govorili o izkoristku takega postopka le v stotinkah in tisočinkah odstotka. Tudi zapletenost tehnologije in končni nerodni postopek Pretvarjanja toplotne energije v električno, kjer zairadi zgornjih in spodnjih energijskih nivojev izgubimo več kot polovico naravi iztrganega dela, mas navajata na iskanije drugih možnosti. Končno ne smemo pozabiti na probleme okužbe okolice z radioaktivnostjo, kar danes še mi rešena stvar.
Perspektivnejša pot jedrski energiji v naše vsakdanje življenje se odpira v zlitju (fuziji) lahkih atomskih jeder. Ob združitvi vodikovih jeder se sproščajo še večje energije kot ob razbitju uranovih, kot to dokazuje že vodikova bomba. Tako^ zlitje atomskih jeder se vrši 'le ob dokaj čudnih Pogojiih: potrebno je, da jedra segrejemo na nekaj sto milijonov stopinj celzija. Vodikovi .bombi daje tako temperaturo verižno razhiitje uranovih jeder; v njej imamo torej obe jedrski spremembi: razbitje (urana) in zlitje (vodika).
Kaj se dogaja s snovjo, če jo segrevamo, vemo vsi: snov pride .iz enega agregatnega stanja v drugo — od trdnega prek tekočega v plinasto. Kaj pa, če plin segrevamo naprej? Če aluminijevemu atomu dovedemo 0,15 eV toplotne energije, bo to imelo za posledico, da se bo aluminij raztalil. Če mu dovedemo nadaljnjih 3,3 e V, .bomo dobili aluminijeve pare. Do sedaj je aluminijev atom ostal nespremenjen, zaradi visoke temperature so popokale le veizi med posameznimi atomi, ki so tvorili molekule, in med vezmi, ki so vezale molekule v trdno strukturo. Pa dovedimo še nekaj eV energije temu atomu in opazili bo.mo, da so odleteli iz skrajnih lupin atoma pirv.i elektroni: aluminijev atom je postal ion, saj ni več električno nevtralen. Če hočemo na ta način oguliti aluminijev atom vseh elektronov (ki jih je trinajst), mu moiramo dovesti energije približno
10.000	eV, se pravi, da ga moramo strahovito segreti. Jasno je, da se lahko izvrši zlitje atomskih jeder le takrat, ko imamo na razpolago gola jedra, za samo združitev Pa rabimo še dodatno delo, še več energije t° je še višjo temperaturo. Za fuzijo jeder rabimo ogromno energije, še več pa je Pni tem profitiramo iz energetskih ekvivalentov masnih izgub, ki pri zlitju nastanejo.
Stanje, v katerem se nahaja snov ob tako visokih temperaturah, ko imamo olektronske lupine ločene od pripadajočih jeder, je dejansko novo agregatno stanje, t° je četrto agregatno stanje ali stanje
plazme. Ugotovili so, da se 99,8 °/o vse vesoljske materije nahaja v stanju plazme, o njeni naravi pa vemo bore malo. Danes merijo ni)ene mehanske, električne, magnetne, toplotne ter druge lastnosti. Izdelujejo teorije, ki naj pojasnijo dogajanje v njej. Zaenkrat je plazma neznanka, čeprav govore že prvi poizkusi, da bomo našli ravno preko plazme najlažjo pot k energiji. Plazma nam železarjem ni čisto tuijia: njeno stanje najdemo v električnem loku pod elektrodami naših obločnih peči.
Prvi kolikor toliko uporabni stroj na plazmo je tako imenovani MHD generator (maignetno-hidrodinamični generator), ki omogoča direktno pretvorbo toplotne energije v električno. Zelo enostaven stroj je v bistvu šoba, v kateri leže elektrode za odvzem električnega toka. Šoba, skozi katero pošiljamo curek plazme z veliko hitrostjo, leži v magnetnem polju, to pa ima za posledico ustvaritev toka elektronov prek elektrod, na katere so priključeni porabniki električne energije. Plazma se seveda pri tem ohladi. Izkoristek prvih MHD generatorjev se ijie že povzpel na 50 °/o, v bližnji prihodnosti pa napovedujejo MHD generator moči 500.000 kW, ki ne bi bili večji od mize.
Od take uporabe plazme do kontroliranega zlitja lahkih atomskih jeder v plazmi je dolga pot, danes smo komaj na njenem začetku. Lahkih atomov to je vodika imamo v svetovnih morjih neizčrpne količine in ravno sem so oprte misli raziskovalcev, ki napovedujejo energetsko bodočnost vodi. Prečudne naprave v inštitutih Kurčeto-va, Los Alamosa, Culhama, če naštejemo samo sovjetske, ameriške in angleške, pričajo o velikih naporih človeškega duha, da si osvoji nove možnosti, ki jih narava širokogrudno nudi, Obenem pa ljubosumno skriva.
VI.
Nujnost novih virov energije postane bolj očitna, če si ob koncu ogledamo energetske zaloge, današnjo ter perspektivno
23
porabo. Skupna svetovna potrošnja je bila v letu 1960 3200 milijard kWh, torej dobrih 1000 kWh na prebivalca. 94 % ite energije so dali premog, nafta, les in plin, le slabih 6 °/o je bilo energije iz takih izvirov, ki se obnavljajo. Ob taki potrošnji cenijo, da bi trajale zaloge dostopnih virov energije za več kot 'tisoč let (v Evropi za 280 let, v Sovjetski zvezi za 3000 let itd.). Te lepe perspektive postanejo takoj manj rožnate, če upoštevamo, da se potrošnja energije neprestano veča, saj se podvoji že v desetih letih. (V Jugoslaviji v 4,5 letih). To se pravi, da bomo imeli na primer v Evropi čez deset kit zalog le za 140 let, čez na-daljnih deset let samo za 70 let itd. Dokončna poraba energijskih zalog je mnogo boli) blizu, kot je videti. Nekateri se sicer poskušajo tolažiti, da se bo porast porabe energije sčasoma zmanjšal, da se bo energetski trg povečal. Tako gledanje, ki do danes ni dobilo nobene resnejše argumentacije, je dokaj Enostransko. Še preden bo na primer Etiopijec, ki zdaj porabi tisočkrat manj energije od Američana, tega dosegel, bodo Amerikančeve potrebe neko-likokrat narasle. Dejstvo ije namreč, da postaja energija človeku najosnovnejša surovina, prek katere zadovoljuje svoje potrebe po ostalih surovinah.
Danes živi že več kot 90 % vsega človeštva v lakoitiln bedi. Problem prehrane in težnja k boljšemu življenju trkata vedno glasneje na vrata politikov in gospodarstvenikov. Agronomi zagotavljajo, da lahko odpravimo lakoto z intenzivno uporabo umetnih gnojil. Za izdelovanje dušičnih gnojil dz dušika v zraku, za pridobivanje kalijevih soli iz morja in za superfosfate iz fosfatnih kamenin v za to potrebnih količinah bi potrebovali letno stotine milijard kWh cenene energije. Pomanjkanje pitne vode v nekaterih predelih sveta je podoben problem, ki bi ga cenena energija lahko rešila. Pravijo, da bi bilo oboje ustvadjivo, če hi imeli energijo, katere kWh ne bi stala več kot 1 paro. Danes
Usmerniki lahke proge v novi valjarni
Inž. Mitja Šipek
Ali poznate magnetne kontrolorje?
Magnete so poznali ljudje že v pradavnih časih. Verjetno je nanj naletel že pračlovek, le da ni vedel, da je to magnet, saj ga je našel med kamni, ker je bil pač kaminu podoben. Spoznal je, da je to neke posebne vrste kamen, ki privlači druge podobne kamne ali pa jih odbija-, kratko-malo neki čudežni kamen. Zato ga je najbrž postavil v zvezo z božanstvi in tudi pozneje, ko je ta kamen dobil svoje ime,
Slika 1
je bil še vedno povezan s čudeži. Kamen, ki premore nekaj velikega. V latinščini pomeni velik — magnus. Danes pozna magnet že vsak otrok, vsaka gospodinja ga skotro hrani med gumbi in šivankami, prav zato, da z njim pobira zgubljene igle. Vrsta igrač je grajenih z magneti, magnet najdemo v vsakem avtomobilu, v vsakem radioapar-atu, predvsem pa povsod tam, kjer imamo opraviti z elektriko. Z močnimi magneti pobirajo zdravniki tujke iz telesa, magnetna sonda leti v vesoljski ladji in meri magnetna polja. Tako bi lahko našteli tisoče in tisoče pri-
imam-o samo dva osamljena izvora take cenene energije: hidroelektrarna Rjukan na Norveškem in Kitimat v Kanadi. Energetska lakota 'bo postala še večja, ko bomo začeli pridobivati kovine iz siromašnejših surovin. Ze danes čutimo na lastni koži, kako nas teže velike količine za pridobivanje in predelavo potrebne energije pri železu in aluminiju. Ko jih bomo začeli pridobivati na primer iz ohičajnega granita, ki vsebuje le 70 kg aluminija in 10 kg železa, bomo morali vložiti v postopek mnogo mnogo več dela. Podoben položaj je z vsemi surovinami, ki jih trošimo; človek je najprej posegel pač po najbližjih, teh pa bo neizbežno zmanjkalo.
Človek se je z delom izmotal iz temot preteklosti in z delom si ustvarja prihodnost: njegov snujoči duh — kakšen zaklad energije se je nakopičil v njem! mu bo poiskal možnosti, da si tbo delo olajšal in ga oplemenitil. V ta namen bo vedno potrebno le njegovo delo, čeprav si bo ustvaril še tako fantastične pomagače, ki bodo garali zanj. Delo bo vedno njegov smisel, čeprav ga bomo kdaj vrednotili drugače kot danes, saj je samo, kakor vse okrog njega, le vozel energije.
merov, kjer je magnet uporabljen. Težko bi bilo razložiti na enostaven način, kako magnet nastane. Na kratko pa lahko rečemo tako: magnetno polje najdemo povsod tam, kjer teče električni tok. Poudarjam: teče, kaj ti poznamo tudi (električne naboje, ki mirujejo; tam' magnetnega polja ni. Enostaven primer: če nosite perilo iz umetnih vlaken, npr. nyionsko, potem se morate zavedati, da tičite v oklepu, ki je visoko električno nabit in ima več 10.000 pa tudi 100.000 V. Za primerjavo: električni tok, ki ga uporabljate, ima vsega 220 V. OkoH vas je torerj izredno močno električno polje, ni pa magnetnega polja; če sedaj v temi slačite tako-električno perilo, opazite, kako se bliska, skačejo dolge iskre, električni naboj se torej premika in v tem trenutku nastopi tudi magnetno polje. Da je to res, lahko vidite po tem, da povzročate motnje v na-dioaparatu ali televizorju.
Osnovni element vsake materije je atom, ki je sestavljen iz pozitivnega jedra in negativnih elektronov, ki krožijo okoli njega. Elektroni so 'osnovni delci elektrike in če se gibljejo-, povzročajo na svoji -poti magnetna polja, ki pa so navzven kompenzirana, se pravi, tako različno usmerjena, da se uničujejo. Če uspemo ta elementarna polja na kakršenkoli način usmeriti, potem se vpliv magnetnega polja navzven pokaže bot imagnet. Magnetno
Slika 2
polje se pojavi tudi okoli vsake žice, po kateri teče električni tok, pa tudi okoli vsake iskre, ki nastane pri razelektrenju in predstavlja prevodnik električnega toka. To na 'žalost bridko občutimo, kadar pri sosedu vključijo sesalec za prah, kavni mlin in sploh vsak motor, ki ima ščetke, ter daje iškre, ko nam skorajda onemogoči poslušanje radia. Kako jie -tedaj nastal tisti magnet, 'ki ga je našel pračlovek? Morda takole: -so -določene kovine, ki kažejo izredno izrazito sposobnost, da so magnetne, npr. železo. Železo se najde sa-morodno -ali pa v Obliki -rud. Tak -kos železa -ali rude s-am po sebi ne kaže magnetnih lastnosti, ako njegovih elementarnih magnetov ne usmerimo. Včasih zadostuje, da po takem kosu magnetnega materiala udarj-amo vedno v isti smeri pa 'že usmerimo elementarne magnete in nastane magnet, čeprav slab. Druga možnost je ta, da je udarila strela. Dri tem -steko v trenutku strahovito močni električni tokovi in okoli
bliska se oprede izredno -močno usmerjeno magnetno -polje, tako da v trenutku -postanejo magnetni vsi materiali, ki to sposobnost branijo. Nekateri od njih takoj izgube magnetno polj-e, drugi pa zadržijo magnetizem. Takega je verjetno našel pračlovek.
Sedaj pa poglejmo, kaj nam magneti I pamagaj-o pri kontroli materiala, predvsem železnega'. Zal je uporab-a magnetnih pripomočkov za kontrolo materiala izre- j dno slabo razvita, bolje rečeno zanemarjena, čeprav nam magnetne metode ponujajo skoraj v vseh primerih tako -ali drugačno pomoč pri kontroli materiala. V železarni Ravne smo se pričeli intenzivno baviti s kontrolo materiala s pomočjo magnetnih metod. Nekatere od njih so tako enostavne, da se kar same ponujajo. Vsi, ki imamo opraviti z jeklom, poznamo med drugimi jekli tudi 12% Mn ali pa prokron 11, to so jefclia, ki za izjemo nimajo magnetnih lastnosti, čeprav je v njih pretežni del železo. Ker pa je železo železu n-a zunaj zelo podobno, ga seveda ne moremo na oko razločiti, zato pa vzamemo v roik-e magnet, in če se ta kos jekla ne prime, vemo, da je jeklo -avstenitno, tedaj verjetno eno od zgaraj naštetih; jih je pa več vrst. Večkrat tožimo, da imamo težave pri izdelavi jekla zato, ker imamo zamešan vložek za talilne peči. Če bi pa vsakdo, ki zbira vložek, imel v žepu še kos magneta, bi z lahkoto mimogrede izločil vsaj večje -kose takih jekel. Na srečo se taka izbira vložka sama od sebe vrine, ako nakladamo staro železo z magnetnim žerjavom. Nemagnetinega jekla tak 'žerjav sploh ne prime in ga torej sploh ne more naložiti. Takih primerov -je v železarni več, predvsem pa pri kontroli -končnih proizvodov.
Magnetne -metode pa nam služijo pnedr vsem za -odkrivanje napak na materialu. Magnetno polje -imenujemo tisti prostor, kjer zasledimo magnetne lastnosti In ga zaradi lažjega razumevanja ponazorimo s silnicami, to je z namišljenimi črtami različnih oblik, -in praVim-o, da teko iz severnega proti južnemu polu ter so v magnetu same vase zaključene, če je magnet okrogle oblike, teko silnice samo po tej krožni poti, ker najlaže teko v železnem jedru, kot kaže -slika 1. Če pa tak obroč prerežemo in mu -napravimo zračno špranjo, potem -morajo -silnice premagati tudi zračno pot, -ki pa je tudi 100-krat manj prevodna kot železno j-edro, tako silijo magnetne silnice navzven in jih z magnetnimi sonda-mi lahko odkrijemo. Na -sliki' 2 je prikazan tak prerezan Obroč, če je namesto zareze -n-a -obroču razpoka, ikci prav tako predstavlja prekinitev železne poti,
Slika 3
Slika 4a
Potem 'bodo nad razpoko prav tako izstopale magnetne silnice toliko bolj, kolikor globlja je razpoka. Postopek je sedaj znan. Poskrbimo, da v materialu teče magnetni Pretok in magnetne silnice nad razpoko Pa primeren način odkrivamo.
Ena naj starejših metod za odkrivanje takih magnetnih vozlov je ta, da na površino potrosimo železne opilike, ki se nakopičijo na mestu, kjer magnetne silnice izstopajo, na zdravem delu površine pa odpadejo. Namesto suhih opilkov ali magnetnega prahu cesto uporabljamo olje ali vodo, ki ji je primešan magnetni prah. Ta metoda je znana kot feroflux metoda. Suhi ailli mokri postopek imata vsak svoje dobre in slabe strani. Vsekakor pa je enostaven, cenen in odličen pripomoček za odkrivanje napak na železnih materialih, ki leže na površini ali pa blizu površine. Slika 3 nam kaže primer takih razpok, ki so bile odkrite s feroflux metodo s suhim Prahom, katerega smo s površine direktno odtisnili na lepilni trak. Metoda je sicer zelo enostavna in verno prikaže razporeditev napak po površini, malokdaj pa pove, kako globoke so razpoke. Njena naj-vteoja hiba pa je, da je delo počasno in ga hi mogoče avtomatizirati. Da bi odpravili te pomanjkljivosti se poslužimo drugih metod, ki so bolj priročne, bolj hitre in jih je mogoče popolnoma avtomatizirati, so Pa zato dražje in je treba pri njih vložiti tudi več truda, da jih primemo priredimo in obvladamo. Ta zakonitost se v življenju vedno ponavlja tudi v tehniki. Če hočemo več vedeti, moramo več misliti in več plačati.
Lastnost nekaterih železnih materialov, da zadrži usmerjeno magnetno polje tudi potem, ko preneha povzročitelj, to je električni tok ali pa neki drugi magnet, ki je v bližini, imenujemo remanenca ali zaostali magnetizem, snovi pa trde magnete, za razliko od mehkih magnetov, ki magnetne lastnosti hitro izgubijo, če npr. udarimo po njih, jih ogrejemo ali pustimo hanje vplivati magnetno polje nasprotne smeri. Skoraj vsako jeklo, razen čistega železa in avstetnitnih jekel, zadrži en del usmerjienega magnetnega polja, zelo dobro Pa ga obdržijo kaljena jekla. Se tako majhen del zadržanega magnetizma pa zadostuje, da silnice nad razpokami 'izstopijo in jih izdajo. Na trdo magnetnih jeklih tudi po prenehanju magnetnega polja z lahkoto odkrijemo razpoke z magnetnim prahom, ker je stresano polje nad razpokami dovolj močno. Pri mehko magnetnih materialih pa je to polije tako slabo, da ga z (magnetnim prahom le slabo odkrivamo in moramo uporabiti bolj občutljive sledil-
odvi.snosti od premera palice. Ker pa je to težko doseči, raje spreminjamo pojača-nje odkritega signala. Palico torej z impulzom električnega toka namagnetimo in jo skozi vodila vlečemo mimo vrteče se sonde ter tako odlprtaviimo napake po številu na celem obodu in po vsej dolžini palice. Ta postopek moremo popolnoma avtomatizirati, tako da vrteči se valji potiskajo palico skotzi vodila, pri tem pa sonda miruje in je odmaknjena od površine. Ko palica pride do fotooeliičnih vrat in še mimo sonde do drugih fotooeliičnih vrat, se sproži stikalo, motor prične vrteti sondo, ki se zaradi centrifugalne sile nasloni na površino palice. Iz opisa je že razvidno, da mora biti palica ravna, okrogla, ne sme imeti razcefranih koncev ter mora imeti čisto površino. Ta metoda, kakor je enostavna, je uporabna le za ravne, stružene, vlečene ali brušene palice, ki imajo konce ravno odrezalne, torej je naprava primerna za avtomatizirano kontrolo na površinske defekte, ki leže v vzdolžni smeri.
Še težji je problem kontrole surovo valjanih palic v adjustaži valjarne. Te palice so sicer dokaj dobro poravnane na rav-nalnih strojih, imajo pa večkrat slabo od-
oe magnetnih polj, npr. induktivne sonde, Forsterjevo sondo ali Hallov generator. V naši železarni smo preizkusili nekatere postopke i/n jih že uvajamo v kontrola v obratih. Ena izmed najenostavnejših v tej vrsti je metoda vrteče se sonde. Okoli okrogle palice, katero smo namagnetili krožno, tako da smo spustili skozi palico močan enosmerni električni tok, se vrti blizu površine magnetna sonda, t. j. v principu tuljava z več tisoč ovoji žeto tanke žice na mehko magnetnem jedru, ki ima zračno špranjo. Silnice izstopajo nad napakami to induktivna sonda jih odkriva v obliki električnih impulzov, ki so približno sorazmerni globini razpok. Na sliki 4 a vidimo tak primer električnih impulzov, ki jih je otipala induktivna sonda na razpokani palici, na sliki 4 b pa posnetek prerezane palioe. Ta metoda je enostavna, vendar ima' svoje slabe strani, predvsem je treba poskrbeti, da je oddaljenost sonde od površine vedno enaka, 2-krat večja razdalja povzroči 4-fcrat nižji signal. Razen tega bi bito ugodno, da bi bila hitrost gibanja sonde po površini enaka ne glede na premier palice, to se pravi, da bi bilo treba spreminjati hitrost vrtenja sonde v
Slika 4b
rezane konce, predvsem pa slabo površino 'in pa neokrogle oblike, saj je nemogoče izvajati popolnoma Okrogel profil. Čeprav so te neokrogline v vaijamiii še dopustne, pa za zgoraj opisano metodo kontrole niso dopustne, ker take palioe ne bi spravili skozi vodila.
Za kontrolo morajo biti palice brezpogojno ravnane, zato moremo uporabiti podobno metodo. Na poševno ležečih kolutih
Slika 5
palica potuje v vzdolžni smeri, istočasno pa se vrti. Na palici stoni naprava, ki ima vgrajeno vrtečo se ploščo, v kateri je vstavljena induktivna sonda. Plošča se vrti z veliko 'hitrostjo, npr. 4000 obratov na minuto, palica pa le s 120—400 obrati na minuto. Tako sonda v stalni razdalji otipava površino palioe, (in če naleti na napako, daje električni impulz. Razdalja sonde od površine palice je enakomerna, ker cela glava s sondo vred sloni na površini in se odmika, abo se premer palice spreminja. Na zaslonu katodne cevi se torej pokaže vedno le en sam impulz in obod palice ni razvit po dolžini zaslona, bot je bito to v primeru vrteče se sonde,, na sliki 5 je prikazana največja razpoka, kot je vidlna na vrteči se sondi. Vidimo, da je impulz mnogo bolj oster, vodoravna črta pa brez valovitosti, razen v bližini napake. Valovitost, ki nastane tam, povzroča bližina palice, ko sonda potuje mimo palice. Ta valovitost pa more postopek zelo motiti. Čim manjši je premer palice in čim bolj trdna je palica, toliko večja je vaio-vitost, tako da je postopek uporaben le za palice večjega, premera, npr, nad 0 20 mm in za jekla, ki niso v naravnem stanju pre-
01	02	03	OJ,	05	06
»o/jitna Robina napote
Slika 6
Slika 7
trda. V-aliovito-sti se moremo nekoliko iznebiti z elektronskimi posegi, vendar na ta načiin zmanjšujemo tudi merjeni Signal. Ker pa na surovo- valjanih palicah zasledujemo itak le globlje razpoke, sli lahko to elektronsko kozmetiko privoščimo, ker je merjeni signal veliko večji 'kot pa valovi-tost. Prednost tega sistema je predvsem v tem, da ne potrebujemo nobenih vodil, palica je lahko nekoliko neoikrogla, površina tudi nekoliko hrapava in višina signala ni odvisna od premera palice, saj je hitrost sonde vedno enaka ne glede na premer palice. Za obratne razmere sta oba postopka dobro uporabna, nista pa kvantitativna, že zaradi tega ne, ker je jakost remanentne-ga magnetizma odvisna od sestava palice.
Za hitro in enostavno pomoč pa tudi v valjarni uvajamo metodo magnetnega prahu. Ker je na surovih palicah slaba vidljivost temnega prahu na temni površini naj večja ovira, je mogoče magnetni prah barvati s fluorescenčnimi prevlekami, ki se pod vplivom ultravijolične svetlobe zasvetijo v različnih barvah in jih v zamra-čenem prostoru dobro opazimo.
Kontrola gredic na površinske napake, predvsem pa na napake, ki leže nekaj mm pod površino, pa je problem, katerega je treba hitro in z vso resnostjo reševati.. Ze danes brusimo gredice po površini, in to skoraj polovico naše proizvodnje, t. j. med
1500—2000-t/mesec. Tiste gredice, ki se uporabljajo za proizvode, ki bodo kovani v utopih ali pa so namenjene za izvoz, brusimo 100 % po vsej površini. Brusimo pač tako globoko, kot more brusilec na oko presoditi nastopanje razpok. Taka presoja pa je lahko popolnoma zgrešena, saj je gredica temna na površini, če pa je peskana, pa se ostre razpoke na površini dobro zabijejo, notranjih pa itak ne vidi. Statistika je pokazala, da pade odstotek brušenja v sledečih razmerah: ako brusimo vso površino gredic, ki imajo napake globine 0,2 mm, kot dopustno, t. j. 100%, potem pa dopuščamo napako 0,45 mm globine, moramo brusiti le še 3 % površine (slika 6). Globina razpok 0,2 mm je vsekakor dopustna, saj pri ponovnem ogrevanju gredice odgori material v večji globini. Brusilec pa ravno površinske razpoke najbolj opazi. Napaka, ki je globoka 0,5 mm, pa je že nevarna lin m-ora biti vsekakor odbru-šena, Stroški brušenja so kar neverjetni, saj znašajo 30—40 din/kg jekla. 'Pa izračunajmo, kaj bi prištediii, ako bi zmanjšali površino brušenja s primerno kontrolo od 100 % na 10 %. Vzemimo, da brusimo 2000 t/mesec pri najnižji oeni 30 diin/kg. potem nas stane brušenje 2 miillij, X 30 = = 60 milij. na mesec, ali 720 milijonov na leto. Če pa bi zmanjšali stroške na 10 %, bi prištediii 648 milij./letno. Tako idealnih razmer verjetno ne bomo nikoli dosegli. Da pa jiih zmanjšamo na 50 %, j>e povsem verjetno; že tako bi prištediii 360 milij. V defektoskopskem -oddelku že nekaj časa razvijamo metodo za odkrivanje napak na gredicah, ki naj bi omogočila odkrivanje napak na gredicah popolnoma avtomatsko na vseh 4 ploskvah hkrati in bi istočasno napake z barvo zaznamovala na površini. Občutljivost naprave moremo regulirati tako, da signiranje nastopi le pri vnaprej določeni globini napake. Tako bi brusilec vedel, na katerih mestih in kako globoko je treba gredico brusiti. Postopek temelji na magnetografskem traku. Podobno kot
Slika 9
slika 7. Ista gredica je posneta na maigne-tografski trak na 4 ploskvah. Ena ploskev ima razpoke do 5 mm globoke, ostale 3 pa so skoraj -brez napak, brusilec pa -pravzaprav ne vidi niti ene, 'kaj šele, da bi ocenil njeno globino. Na sliki 8 je shematsko prikazan postopek miagnetografskega traku. Kakor je v principu postopek enostaven, pa ima vrsto problemov, katere j-e treba reševati, da bi -bila metoda vsaj približno kvantitativna. Težave se prično že -pri ma-gnetenj-u. Ogromen tok je treba dovajati prek ščetk na gredico, pri tem pa se jakost toka ne sme m-noigo spreminjati. Usmernik mora dajati čim bolj i-zglajen enosmerni tok brez izmenične komponente. Vsako glajenje toka tako velike jakosti odpade in se moramo posl-užiti 3-f-aznih usmernikov nizke napetosti, ki s-o precej dragi. Sonda mora drseti vedno po površini traku. Brisanje mora -biti čim bolj popolno, da ne bi zaostali signali ponovno sprožili avtomatike, sonda mora biti izredno skrbno magnetno oklo-pljena, da ne bi nanjo vplivala tuja magnetna p-o-lja, ki nastajajo pri ma-gnetenju, pri brisanju, pri vfclap-ljanju stikal itd.
Metoda m-agnetognafskega traku je uporabna tudi za druge -namene, npr. kontrola homogenosti zvara, kontrola zvarov na ceveh, kontrola okroglih pa-lic. velikega premera, kontrola stružnih nožev itd. Na sliki 9 je prikazan ma-gnetagrafski posnetek palice k-ot na sliki 3, 4 in 5.
Posebno poigla-vje, kd je tesno povezano z vsemi prej opisanimi metodami, pa je obdelava električnega signala, ki ga magnetna sonda- da, kadar -naleti na napako. Ni dovolj, da signal vidimo na katodni cevi. Ze sam prenos signala iz sonde prek vrtečega sistema na katodno cev predstavlja problem. Predvsem moramo koristni si-
Prineip upor oba ma^na lotgrofje ta automotsko kontrolo gredic Slika 8
4 . Rodica
g ■ aouoct toka i • trak, n„ motor
5 sconing ploščo
6 ' moQ 3DTK*a
v - t>ru3ilna q Jona 6 ratpoka
palico, gredioo krožno -namagnetimo z močnim enosmernim tokom (2000 A, 5 V). Na napakah, ki leže na površini pa tudi pod površino, izstopijo magnetne silnice. Po gredici se vali trak iz umetne mase, ‘ki je podoben magnetofonskemu traku, -od -njega se razlikuje le po tem, da je mnogo močnejši, širši in zelo odporen proti obrabi. Zdržati mora vsaj 100 km dolžine gredice. Po dolgotrajnih poizkusih nam je uspelo izdelati trak poljubne dolžine in širine in dokaj velike -odpornosti. Trak pobira magnetna polja nad napakami in jih nese s seb-oij d-o vrteče se sonde, ki leti po površini traka in odkriva registrirane napake ter jih v obliki električnih impulzov prikaže na katodni cevi. Trak potuje mimo glave za brisanje in -prazen zopet otipa površino gredice. Kako zelo različno so porazdeljene napake na gredici, nam kaže
gnal tako ojačiti, da je mnogo večji, kot so moteči signali. Moteči signali so dvoje vrst. Eni nastajajo že v sami sondi, npr. tuja magnetna polja vplivajo na sondo, magnetni trak ima sam po sebi zaradi zr-uatosti neki šum, k temu moramo prišteti še nepopolno brisanje, ki predstavlja veliko težavo, ako je trak prekrmiljen, nastopi pa takrat, kadar so napake na gredici globoke im ga je zelio težko popolnoma brisati. Druga vrsta motečih signalov izvira i!z prenosnega sistema; mi uporabljamo drsne obroče, ki močno šumijio. Bolje 'bi bilo prenašati signal z visoko frekvenco, kar pa dodatno kompldcira elektroniko. Zaenkrat smo se odločili za drsne obroče, zato pa moramo vgraditi transistor-ske ojačevalnike, ki se vrte skupaj s sondo in pojačajo signale iz sonde pred vstopom na obroče. Od tu naprej moramo signale ponovno ojačati. Signali v sondi znašajo vsega 0,5—1 m V, napetosti, ki so potrebne na odklonskih ploščah katodne revi, pa znašajo okoli 100 V, torej je potrebno skupno ojačanje 100—200.000-krat. To pa ni dovolj. Električni signal, ki ga dobimo iz sonde, naj bi sprožil tudi avtomatsko signirno napravo, ki naj v trenutku, ko se napaka na gredici odkrije, brizgne barvo na tem 'mestu na površino gredice ali pa spraži alarmno napravo. Signal, kot smo ga videli na prejšnjih slikah, še ni primeren za sproženje elektronskih naprav. Moramo ga obdelati. Pri magneto-grafski metodi in pri sondi, ki 'odkriva napake na surovih valjanih palicah, so signali ostri, kratki, medtem ko so signali pri vrteči se sondi večkrat raztegnjeni, tem bolj, čim manjši je premer palice. Ta signal moramo spraviti v tako obliko, da v trenutku hitro zraste, traja dotočen čas in hitro upade. Na slikah 10 in 9 je prikazan tako obdelan signal. Iz nepravilne oblike, ki ima približno sinusen poitek, s pomočjo elektronskih stikov napravimo pravokotni impulz, iz tega dobimo koničaste signale, ki sprožijo elektronske naprave in odpirajo elektropnevmatske ventile. Višino ‘signalov kakor tudi širino moremo Skoraj poljubno spreminjati. Tako obdelani impulzi sprožijo alarmne naprave, signirne naprave, števce, registratorje ali celo čistilne naprave, ki napake na površini signiirajo, jih štejejo po dolžini, širini in velikosti. Da b»i napako na površini gredice signira-li vsaj približno na pravem mestu, moramo nad gredico namestiti več signirnih Pištol, npr. na vsaki četrtmi širine ploskve. Pravimo, da ima vsaka ploskev 4 kanale. Tako dobimo v eni sami napravi kar 16 enakih kanalov, ki sprožijo signiranje, ako ®e na tem mestu pojavi napaka določene globine, občutljivost kanala pa moremo Poljubno kontrolirati, širina gredice je enaka širini traku in čas, ki ga rabi sonda, da potuje od enega do drugega roba traku, moramo razdeliti na 4 dele. To elektronsko dosežemo na ta način, da na zadetku traku sprožimo signal, npr. elektro-magnetsfco, fotoelektronsko ali kar s kontaktom, ki aktivira elektroniko prvega kanala. Ta elektronika je v bistvu ojačevalec, ki deluje samo določen čas, katerega lahko reguliramo. Ako v tem času nastopi še signal od napake, ga ojačevalec ojača, In ako je zadosti velik, sproži siignirno pištolo na prvem kanalu. Ko sonda pride čez '/4 širine traku, se sproži drugi sin-
hronizaoljski signal in aktivira 2/4 širine traku, potem tretjo, potem četrto. Ta proces moremo sprožiti tako, da postavimo indukcijske tuljave ali foto upore oziroma kontakte na določenih razdaljah po širini traku, in ko magnet potuje mimo tuljave, spraži kanal. Drugi način, ki je bolj točen, pa je ta, da sprožimo z induciranim impulzom samo prvi kanal, ta spraži drugega, ta tretjega itd. Ta postopek pa moremo uporabiti le, ako zagotovimo enakomerno hitrost vrtenja magnetne sonde. Tako smo
Slika 10
oelo širino traku elektronsko razrezali na 4 dele in omogočili, da reagira signiirna pištola zaireis na tistem mestu traku, kjer napaka nastopa. V našem laboratorijskem prototipu se sonda vrti s 'hitrostjo 10 Obratov/sek. in ima polmer 125 mm. Obodna hitrost sonde je torej 4 m/sek. Trak je ši-
Z razvojem in razširitvijo železarne Ravne so se znatno razširili tudi termoenergetski obrati. Posebno pri vzdrževanju plinovodov redno sodeluje gasilska reševalna služba s tako imenovanim spremstvom. Za zaščito delavcev, ki opravljajo ta dela, so pripravljeni izolirni in cevni dihalni apa-
rok 100 mm ter ga j'e treba razdeliti na 4 dele, tedaj traja čas, v katerem je posamezni kanal aktiviran, 25 tisočink/sek. Če računamo, da je razpoka široka le kako stotinko mm in da je magnetno polje nad razpoko 10-krat bolj široko, potem potrebuje sonda pot 0,1 mm, t. ji širine magnetne
sledi nad napako v času-^- qqq~ se,h., kar je
10 KHz. Meritve na praktičnih vzorcih so pokazale, da je ta račun približno pravilen, valjavske preplate dajejo seveda širše signale, medtem ko morejo zelo fine kalilne razpoke povzročiti tudi krajše signale.
Iz vsega tega je razvidno, da je problematika avtomatizirane magnetske kontrole dokaj obširna, saj je treba upoštevati vrsito problemov, ki nastopajo, od mehanskih, ki predstavljajo najivečjii izdatek pa do električnih, ki so povezani z visoko to-kovnim delom naprave 'in pa z napravami šibkcitočnih impulzov. Uvajanje avtomatizirane magnetne kontrole nam bo prav gotovo prineslo ogromno prištedenega denarja, predvsem pa bo zmanjšalo časovno stisko, v kateri se čestokrat naihajiamo pri vmesni kontroli materiala.
S tem pa seveda področje magnetnih metod še zdaleč ni izčrpano. V prihodnjih nadaljevanjih si bomo ogledali še ostale metode, ki ne temeljijo na odkrivanju stresanih magnetnih polj nad napakami in ki ne terjiajo predmagnetizacij e materiala, temveč se inducira izmenično magnetno polje direktno v materialu.
rati, ki jih vzdržuje gasilsko reševalna služba.
Za strokovno izobraževanje in strokovno ravnanje1 z aparati je bil prek izobraževalnega centra organiziran tečaj, ki je trajal 38 ur. Bil je dobro pripravljen in so na njem predavali izključno strokov-
Naši reševalci
REŠEVALNI TEČAJ ZA GASILCE
Izobraževalni center skrbi za kvaliteten kader
njaki iz te stroke. To so Franc čegovnifc, vodja HTV, Filip Rožanc, obratovodja termoenergetskega obrata, 'in Stanko Praznik, obratovodja jame II v mežiškem rudniku. Zadnji je bil glavni inštruktor, ker je vodil 'tudi praktični del tečaja, ki je bil v mežiškem rudniiku. Praktično so tečajniki opravljali razna dela pod izolirnimi dihalnimi aparati (delomerilec) ter kondicijske vaje v jami.
Tečaja se je udeležilo 16 naših sodelavcev, od tega 9 gasilcev — reševalcev in 7 članov gasilskega društva železarne Ravne. Talk tečaj bi bil primeren in potreben za sodelavce, ki delajo pri vzdrževanju plinovodov in uporabljajo izolirne dihalne aparate.
Za redno strokovno usposabljanje bi bilo potrebno periodično obnavljati snov po pravilniku o reševalni službi v rudniku in topilnicah.
Za res strokovno izvedbo omenjenega tečaja gre v veliki meri zahvala vodstvu reševalne čete rudnika Mežica, ki nam je omogočilo izvedbo praktičnih vaj v njihovih prostorih in delno z njihovimi napra-
v,a'mi-	Vlado Vališer
Na carinarnici
— Ali imate kaj za carino?
— Nič, vse je zame in za mojo ženo.
Vse za
Objavljamo sklepe oziroma misli občinske konference SZDL. Kljub temu, da je konferenca časovno že nekoliko odmaknjena, bo gradivo še dolgo živo in aktualno.
Uredništvo
— Prek Socialistične zveze delovnega ljudstva si je treba še nadalje prizadevati za intenzivnejše razvijanje enakopravnih odnosov med občani iln ustvarjati možnosti, da bodo vsi občani ob polni javni odgovornosti in medsebojnem spoštovanju lahko prosto izražali svoje mnenje.
— Povezava predstavnikov občanov (odbornikov krajevnih samoupravnih organov, občinske skupščine, poslancev itd.) z občani mora postati tesnejša, ker bo' le na ta način možno uresničiti zgornjo zamisel.
— Praksa je pokazala, da je obveščanje občanov še vedno osrednji problem v naši občini. Zamisel občinskega odbora SZDL, da bi bilo koristno |na območju občine postaviti radijski oddajnik, je konferenca podprla, zato je treba storiti vse za poštar vitev najprimernejše radijske postaje.
— Gibanje gospodarstva v času gospodarske reforme je konferenca ocenila po-
občane
zitivno, zato naj bo stalna naloga vseh samoupravnih organov skrb za nadaljnje postopno večanje materialne oisnove družbe in za trajno naraščanje življenjske ravni delovnih ljudi naše Občine.
— Kmetijstvo s svojo proizvodnjo in razpoložljivimi tržnimi viški še vedno zaostaja za naglim razvojem industrijskega gospodarstva v občini. Očrtan je velik primanjkljaj pri vseh važnejših kmetijskih pridelkih, ki pa jih je v naših pogojih moižno uspešno pridelati in prirediti. V ta namen je predvsem potrebno:
—• specializirati kmetijsko proizvodnjo tako, da se bodo Izkoristile vse potencialne možnosti kmetijske proizvodnje;
— pomagati zasebnemu kmetijskemu proizvajalcu pri izdelavi programov, pri strokovnem izpopolnjevanju in pri nabavi najnujnejše kmetijske mehanizacije. Pri tem mora biti kmetijska zadruga glavni in najodgovornejši faktor.
— Za pospešitev interesa zasebnih kmetijskih proizvajalcev pri proizvodnji klavne živine je potrebno stremeti za tem, da se čimprej začne graditi potrebna klavnica s primernimi prostori, ki bi obvladala tudi konice pri občasnih večjih ponudbah in bi s tem ugodno vplivala z določenimi
rezervami mesa na foolj umirjene razmere na trgu s klavno živino.
■— Na področju trgovine je potrebno nadaljnje prizadevanje vseh trgovskih podjetij in družbeno političnih organizacij za izboljšanje poslovanja, modernizacijo trgovskih lokalov. Treba je poiskati in izvesti najbolj primerne organizacij sko-teh-niške metode, ki bodo povzročile zmanjšanje poslovanja, potrošnik pa bo dobil blago po najugodnejših pogojih.
— Na področju telesne kulture, kulture in ljudske tehnike je potrebno nadaljnje prizadevanje za vključitev čim večje ga števila mladih ljudi ter omogočiti s tem razvoj množične dejavnosti na vseh teh področjih. Za dosego tega cilja je potrebno razumevanje in prizadevanje vseh delovnih kolektivov v naši občini, da še naprej podpirajo sklad za družbeno dejavnost, ki obstaja pri krajevnih skupnostih.
— Vodstva vseh društev, na čelu s samoupravnimi organi, to je s KO SZDL in s krajevno skupnostjo pa morajo dejavnost pospeševati in pri tem skrbeti za najbolj razumno trošenje razpoložljivih denarnih sredstev.
— Vzgoji mladine bo treba* posvetiti vec pozornosti. Zavedati se moramo, da je
Z vsakim dnem ostrejše zahteve po izboljšanju kvalitete in uporabnosti jekla so prisilile v zadnjih letih nemško težko industrijo k večji modernizaciji proizvodnje. Bile so postavljene v obrat nove valjarske proge: bločne, za valjanje širokih trakov, valjanje polproizvodov, zgrajene moderne žarilne peči. S tem so Nemci povečali proizvodnjo, istočasno pa tudi izboljšali površinsko kvaliteto, zožili tolerance in dodatke za nadaljnjo obdelavo. Ta razvoj se je mogel opaziti na zadnjih sejmih na številnih vzorcih, slikah in tabelah kakor tudi iz pojasnil strokovnjakov — razstavljavcev. V nadaljnjem dajemo nekoliko Podatkov in pripomb ik omenjenemu razvoju.
TOPILNlSKO PODROČJE
Za topljenje plemenitih jekel posebne kakovosti so postavili nove vakuumske to-pilne peči — eno 1-tonsko vakuumsko indukcijsko peč v obratu Bohum in eno 12-tonsko obločno vakuumsko peč v obratu Krefeld. V prvi peči izvajajo iz čistih vložkov tako imenovana »auflbau-toplje-nja«, nato pa v drugi pretapljajo bloke, proizvedene na zraku ali v indukcijski vakuumski peči. V rezultatu dobivajo homogene:, izcej proste (seigerungsfreie), zelo čiste ingote.
O prednosti takega pretapljanja je že bilo mnogokrat ponočano v strokovni literaturi, o novih dosežkih pa se je dalo izvedeti na izložbenem prostoru Roehling Voklingen: valji za hladno valjanje alu-
skrb za mlade maša skupna skrb. Sola, kot najbolj primerna in odgovorna institucija mora v bodloče odigrati ravno v tem pogledu večjlo vlogo*. Več mladine moramo vključiti v športne organizacije, kulturna društva in ljudsko tehniko. Mladinska, organizacija miora poiskati najbolj primerno obliko delovanja, da bo tako kot organizacija močneje vplivala na razvoj' in delovanje mladih.
— Po krajevnih skupnostih je treba začeti ustanavljati družbene centre, ki jih je treba realizirati v skladu z realnimi možnostmi. Za ureditev družbelnih prostorov, ki jih imamo že danes, moramo zainteresirati čim šiirši krog delovnih ljudi, posameznikov in organizacij, saj bi predstavljali žarišče življenja za mladino, za sindikate, različna društva in za vse občane.
— Na področju urbanizacije v naši občini je potrebno v bodoče upoštevati širše interese in potrebe naših občanov. Zunaj gradbenih okolišev je treba poiskati najprimernejše oblike in načine nadaljnjega razvoja turističnih objektov in individualnih hiš takega tipa, ki s svojim obstojem ne bi pokvarile naravnih lepot na eni strani, na drugi strani pa bi pospešile priliv turistov v naše kraje.
minijevega staniola kakor tudi aluminijevih medeninastih trakov; izdelani iz tako vakuumsko pretopljenih ingotov so valiji pokazali ogromne prednosti v primerjavi z dosedanjimi hladnimi valji.
Površinska kakovost staniolov je dosegla vrhunsko kakovostno stopnjo, ki ni mogla biti dosežena prej. Prav talko se jo pri valjanju tanke jeklene pločevine nad 0,5 mm debeline pokazala velika prednost vakuumsko pretopljenih valjev: količina
izvaljanega blaga se je podvojila med posameznimi brušenji valjev. Več valjev se je posebej obneslo pri valjanju jeklenih trakov, katerih površina bi morala biti elektrolitsko poboljšana. Pri matricah za ulivanje aluminija pod pritiskom se je pokazala pri vakuumsko pretopljenih matricah dvojna proizvodna zmogljivost. Vzrok itemu je treba iskati v večji žila-vosti pri enaki delovni trdnosti in zmanjšanju nastajanja toplotnih razpok. Stiskalne matrice iz kvalitete 2603 (Werkstoff Nr.) za predelavo lahkih kovin in 9% wolframovih jekel za predelavo medenin so pokazale po vakuumskem pretopi j en ju znatno večji učinek. Za zelo hitro tekoče male kroglične ležaje s številom obratov do 350.000/min se uporabljajo nerjaveča jekla z izredno visoko stopnjo čistoče. Učinki teh krogličnih ležajev so postali interesantni le po tem vakuumskem pretap-ljanju. To je le nekoliko primerov; nadaljnje dosežke so opazili tudi pri drugih skupinah ijiekel.
V obratu plemenitih jekel Wi'tten so bile uvedene neke novosti v proizvodnji brzo-reznih jekel. V sodelovanju s Fa. Latrobe Steel Co. v ZDA dobavlja firma neke kvalitete brzoreznih jekel posebne kvalitete. Dodatna oznaka le-teh je ES, kar pomeni oziroma označuje jekla, prosta nezaželenih izcej karbidov.
Zelo homogeni sestav in posebno enakomerna porazdelitev karbidov je s tem zagotovljena. Brzorezna jekla, ki se odlikujejo s konstantno spremembo dimenzij pri toplotni obdelavi, so dobila oznako MK. Pri teh (jeklih je možno v nekih mejah pri toplotni obdelavi določiti spremembo dimenzij in zagotoviti dimenzije orodja z ustrezno natančnostjo. Tretja in zadnja novost so brzorezna jekla (oznaka EXX), ki izkazujejo' vse prednosti posebne kakovosti ES, z druge strani pa zaradi dodatka žvepla vsebujejo veliko količino fino razdeljenih sulfidov. S tam je znatno izboljšana možnost njihove obdelave.
S temi primeri je prikazano, da se (je v topilniškem sektorju v zadnjih letih nekaj doseglo in je pričakovati, da bodo' tudi v naslednjih letih doseženi znatni uspehi.
Zimski sen	(Foto:	P.	Harnold)
Aleksander Gracijansky
Razvoj in napredek v nemški jeklarski industriji
LEGURNO PODROČJE
Akoravno je že nekaj let prevladovalo mišljenje, da se na sektorju legirnih jekel ne more pričakovati velikih sprememb, je opaziti v zadnjem času tudi tukaj živahno delovanje. V nobeni skupini jekel delo ne počiva, povsod se iščejo najboljše rešitve, ki bi bile tudi za uporabnike zelo pomembne. Raziskujejo se nova legiranja ter se izboljšujejo. Pri jeklih za avtomate preizkušajo nova legiranja, ki bi istočasno izboljšala uporabnost (trdnost, ži-lavost itd.) kakor tudi pogoje predelave (kaljenje, razcepljivost). Pri cementiranih jeklih in jeklih za poboljšanje ne iščejo samo načinov izboljšanja kaljivosti, ampak poizkušajo z raznimi dodatki določenih elementov izboljšati lastnosti predelavnosti. Isto se opaža pri orodnih jeklih. Važno je pri tem, da se zamenjajo stare legure z novimi, da se ne bi povečalo število že obstoječih.
PREDELOVALNO PODROČJE
Pred dvema ‘letoma je v jeklarni Witten začela obratovati valjarna žice in palic, ■letos je DEW dala v pogon novo fino in žično valjarno v obratu Krefeld. Nova valjarna valja palioe in žico v izredno dobri kvaliteti. Dosežene so izboljšave glede vzdrževanja dimenzij, površinskega videza, razogljičenja, ravnosti palic, obrezovanja koncev in teže zvezkov. Na popolnoma kontinuirani progi se valjajo plemenita jiakla, legirana in nelegirana konstrukcijska jekla, nerjaveča in žaroobstojna jekla, jekla za kroglične ležaje, orodna jekla in ibrzorezna jekla. Nadalje bodo' v kratkem postavili v DEW drugo sendzimirsko progo, novo svetložarilno napravo, novo adjustažno in pripravljalne naprave. S tem pridobivajo tudi na tem področju znatna izboljšanja kapacitet in kvalitete.
(Po nemški strokovni literaturi)
V hotelu
»Kakšna je razlika,« je vprašal turist, »med sobo, ki stane dva itisoč, in to, ki stane tri tisoč?«
»Tisoč dinarjev.«
Vest
V naj novejšem hotelu v Coloradu je nad posteljami reklamni tekst: Ce v naših posteljah ne boste dobro spali, je temu kriva le vaša slaba vest!
V trgovini
— Prosim eno žlico!
— Prodajamo samo po pol ducata.
— Potem mi priskrbite ženo in štiri otroke.
Srečno naključje
— Vi ste torej edini, ki ste se rešili pri potopu ladje. Kako vam je to uspelo?
— Ladja mi je pred nosom odplula iz pristanišča.
Moderno
— Vi, gospod, ali ste res nezvesti moji ženi?
Tako smo delali in urejevali okolico hiš, danes pa večkrat hodimo po lastnih žuljih
Ivan Globočnik
Nagradno tekmovanje za lepše Ravne
Krajevna skupnost Ravne na Koroškem je lani razpisala nagradno tekmovanje med hišnimi sveti in zasebnimi lastniki hiš za lepši zunanji videz kraja. Razpisanih je bilo več nagrad.
Za hišne svete na Ravnah:
1. nagrada	60.000	starih	dinarjev,
2. nagrada	40.000	starih	dinarjev,
3. nagrada	30.000	starih	dinarjev.
Za zasebne lastnike hiš v ožjem delu mesta:
1. nagrada	20.000	starih	dinarjev,
2. nagrada	15.000	starih	dinarjev,
3. nagrada	10.000	starih	dinarjev.
Imenovana je bila ocenjevalna komisija. Pogojem ocenjevanja je bila določena naslednja osnova:
1. stanje javne snage in reda okrog stavbe (papir, krpe, razni olupki, pepel, skladi drv itd.)	20	točk
2. kako so očuvane zelenice in nasadi pri hiši (pohojena trava-zelenica, polomljeno grmovje, nasadi, potrgane rože itd.)	10	točk
3. lastno vlaganje sredstev za zasaditev enoletnih rož na oknih, balkonih in okrog stavbe ter fizično delo pri urejanju okolice hiše 10 točk
4. vzdrževanje stavbe in snage
ob hiši ter v njej	10	točk
5. upoštevanje občinskega odloka o komunalni ureditvi	10	točk
Skupno dosegljivih največ	60	točk
Ocenjevalna komisija je ugotovila, da so bili v letu 1965 v tekmovanju doseženi naslednji uspehi:
HIŠNI SVETI:
1. stavba v Prežihovi ulici št. 23 51 točk,
2. stavba na Čečovju št. 39	50	točk,
3.	stavba na Čečovju št.	47	47	točk,
4.	stavba na Čečovju št.	50	46	točk,
5.	stavba na Čečovju št.	72	45	točk,
6.	stavba na Čečovju št.	46	44	točk,
itd.
ZASEBNI LASTNIKI HIŠ:
1. stavba Ervina WLODYGA na Kotuljski cesti 20	51	točk
2. stavba Petra MIHELAČA na Koroški cesti 6	49	,točk
Ker tekmovanje ni doseglo želenih — predvidenih uspehov, je svet krajevne skupnosti Ravne na predlog ocenjevalne komisije sklenil, da se prvi nagradi ne po-deiLita, temveč da se združita druga in tretja, ki se podelita:
hišnemu svetu Prežihova ulica 23	30.000	S	din
hišnemu svetu Čečovje št. 39 25.000 S din hišnemu svetu Čečovije št. 47 20.000 S din Ervinu WLODYGU, Kotul;iska
cesta 20	15.000	S	din
Petru MIHELAČU, Koroška
cesta 6	10.000	S	din
Nagrade so bile izplačane lani.
Vsem, ki so si lani prizadevali in pripomogli h kakršnikoli ureditvi za lepšo zunanjo podobo kraja, gre lepa zahvala — nagrajencem pa iskrene čestitke.
Krajevna skupnost Ravne na Koroškem tudi za letošnje leto
razpisuj e enako nagradno tekmovanje in po enakih tekmovalnih točkah kot lani. Tekmovanje bo trajalo od 15. aprila do 15. oktobra 1968. Razpisane nagrade za leto 1966 so:
Za hišne svete na Ravnah in v Kotljah:
1. nagrada	80.000	starih	dinarjev,
2. nagrada	60.000	starih	dinarjev,
3. nagrada	40.000	starih	dinarjev;
Za lastnike zasebnih hiš v ožjem delu
Raven in Kotelj:
1. nagrada
2. nagrada
3. nagrada
50.000 starih dinarjev,
40.000 starih dinarjev,
30.000 starih dinarjev.
Rezultate nagradnega tekmovanja bo sproti — mesečno — ocenjevala posebna komisija krajevne skupnosti, ki bo po za-
Avto-moto društvo skrbi za lastnike
motornih vozil
Od ustanovitve društva na Ravnah pa do nedavnega je bila društvena dejavnost Usmerjena predvsem na vzgojo voznikov amaterjev ter na dvig moto športa. Da je društvo lahko obstajalo, je bilo potrebno
imeti tudi denarna sredstva. Tako se je dejavnost pri društvu poleg vzgoje voznikov amaterjev in moto športa usmerila tudi k prevozništvu. Vsekakor je bilo to Potrebno, keir sredstva, pridobljena pri vzgoji voznikov, niso zadostovala niti za 'to, da bi se redno vzdrževala vozila za poučevanje kandidatov.
Vsekakor pa tudi prevozništvo z dotrajanimi tovornimi vozili zaradi nenehnega Popravila inli bilo kaj dosti obetajoče. Društvo se je odločilo za prodajo itakih vozil ter si nabavilo najprej eno, pozneje še drugo tovorno vozilo domače izdelave TAM-
4500.
S povečanjem avtoparka za društveno dejavnost, prevozništvo in osebna vozila za poučevanje kandidatov-voznikov amaterjev, se je pojavila potreba po delavnici v okviru društvene dejavnosti.
Z dograditvijo garaž in društvenih prostorov ob Meži se je v teh prostorih pozneje ustanovila manjša društvena avtomehanična delavnica.
Vsekakor je bila ta mala delavnica namenjena za popravila šolskih vozil in manjših okvar na tovornih vozilih in le za najmanjša dela na zasebnih vozilih članov AMD Ravne.
ključku tekmovanja tudi seznanila svet krajevne skupnosti o rezultatih tekmovanja, leuti pa bodo nato objavljeni v »Koroškem fužinarju«. Krajevna skupnost Ravne na Koroškem vabi in prosi vse občane (tudi Hotuljce!), da se aktivno vključijo v tekmovanje za lepšo zunanjo podobo kraju. Uspehi bodo vsem v čast in ponos.
V času razvoja društvene dejavnosti se v svetu z velikim tempom širi motorizacija. Hitra širitev motorizacije zajema tudi naše koroško področje. Število registriranih vozil v preteklem lotu nam pove, kako
hiter je bil porast motorizacije pri nas (registriranih v letu 1965 prek tisoč vozil v občini Ravne).
Omenjena mala avtomehanična delavnica 'je v tem času postala premajhna. Podatek o registriranih vozilih nam dovolj jasno pove, da člani društva, lastniki motornih vozil, potrebujejo v najbližjem kraju delavnico, da si na svojih vozilih lahko dajo popraviti majhne in večje okvare.
Zaradi tega je sklenili odbor društva, da se prične gradnja nove avtomehanične delavnice, ki natji bo ponos društvene dejavnosti, z nazivom »AVTOSERVIS«. Člani avto-moto društev naj imajo možnost, da si popravijo svoja vozila.
Vendar je že ob samem pričetku kazalo, da bo delo v takšnem obsegu zahtevalo dokaj visoko vloženo investicijo. Društvo
Merjenje kompresije v cilindrih
se je lotilo tudi te naloge. Delo od temeljev do dograditve modernega avtoservisa je zamisel dolgoletnega predsednika dipl. inž. Ivana Zupana, pomagali pa so elani upravnega in gradbenega odbora pod predsedstvom dipl. inž. Ivana Kopa. Vsa pohvala vsem sodelujočim članom gradbenega in upravnega odbora za nenehno skrb in trud tega sodobnega, modernega avtoservisa, ki ni samo v ponos našemu kraju, ampak vsej Sloveniji! V času dokumentacij in do izgradnje servisa so porabili ogromno svojega prostega časa ter imeli nenehno skrb, saj je gradnja tako obširnega objekta zahtevala mnogo truda!
Danes je ob cesti Ravne-Frevalje dograjen moderen avtoservis, v katerem se vršijo vsa popravila na vozilih od septembra preteklega leta dalje. Kapaciteta servisa je trenutno naslednja: hkrati lahko popravljajo dvajset vozil in opravljajo mehanična, električarska in ličarska dela. Za-radli obširnega programa na avtoservisu AMD Ravne ima ta servis svojega vodjo, ki je v rednem delovnem razmerju. Tudi servisni knjigovodski in blagajniški posli se vršijo na upravi servisne delavnice.
Sedaj je tam zaposleno že dokaj lepo število 'ljudi, in to:
— 2 VK avtomehanika,
— 8 KV avtomehanikov,
— 2 KV avtoličarja,
— 2 KV avtokleparja,
— 4 PK avtomehaniki.
Samo delo v tej novi delavnici je sodobno. Nič več ni kanalov, vsa popravila se opravljajo na hidravličnih dvigalih »nad zemljo.«
Celoten servis z delavnico je izdelan po sodobnem projektu moderne gradnje. De-
Sodobno In Strokovno	Foto:	R.	Gradišnik
Na avtoservisu je vedno dosti dela	Foto:	R.	Gradišnik
Optično merjenje paralelnosti koles
lavnlica je zelo dobro razsvetljena, za ogrevanje lin prezračevanje pa skrbijo klimatske naprave. Prostor delavnice meri 460 m2, celoten servis pa ima skupaj 782 m2.
Za projektiranje servisne delavnice je najboljSi pokazatelj število udeležencev s svojimi vozili, z manjšimi in z večjimi okvarami. Seveda teh mi malo. Avtoservis pri AMD Ravne je predvsem namenjen za usliuge svojemu članstvu ter za člane moto društev širom naših krajev. Vsekakor pa ne zadostuje, da bi se v takšni delavnici opravljala samo mehanična, kleparska in avtoličarska dela. Vozilo mora biiti za javnli promet brezhibno, saj le tako ne izpostavljamo nevarnosti sami sebe in tudi ne ostale uporabnike v javnem prometu. 2e sedaj se lahko lastniki motornih vozil poslužu-jeijo poleg ostalih del še kontrole paralelnosti) koles na optični napravi, merjenja kompresije in podobno. Vsekakor pa niti to ne zadostuje, saj bi bilo najbolje, če bi bili na Ravnah tehnični pregledi vozil. S to pridobitvijo bi marsikatera lastnik motornega vozila imel časovni, in finančpi prihranek. V teku so tudi že dela za obnavljanje akumulatorjev.
V tem letu se predvideva izgradnja diagnostičnega centra za preglede vozil, pralnica ter prostor za mazanje in lakirnica. Poznano je, da so redni pregledi in vzdrževanje vozil pogoj varne vožnje. Društvo je že zaprosilo za kredlit, s katerim bi bila možna izgradnja diagnostičnega centra ter ostalih omenjenih prostorov.
Po dograditvi diagnostičnega centra bi na Ravnah dobili dovoljenje za tehnične preglede vozil. Potrebna oprema je v glavnem že pogodbeno zaključena pri danski firmi »Anderson« Kopenhagen. Vzporedno s tem so že v teku dogovori za ustanovitev trgovine rezervnih delov za motorna vozila in ostalega materiala.
Po odpravi viz s sosednimi državami obiskuje naše kraje vedno več motoriziranih turistov. Zaradi tega namerava naša organizacija urediti tudi poslovanje turistične agencije za tuje turiste in člane AMSJ.
AVTO ŠOLA AMD RAVNE
Nenehna Skrb društva je bila poleg izgradnje modernega avtoservisa usmerjena tudi na vzgojo šoferjev amaterjev.
Vzporedno z izgradnjo servisne delavnice .20 bili dograjeni tudi prostori učilnice lin kabineta za slušatelje tečajev za šoferje amaterje. Učilnica je dokaj moderno opremljena z vsemi pripomočki za čim boljšo razlago na tečajih. Potrebno je opremiti le še kabinet z motorjem v prerezu za nazorno prikazovanje delovanja motorja pri predavanju moitoroznanstva.
O kvaliteti predavanj pove dovolj samo številka prek 270 kandidatov povprečno v zadnjih letih, ki; so dobili osnovno potrebno -znanje v teoriji i-n praktičnih vajah za šoferje.
Zaradi sprostitve poučevanja je v -preteklem letu število kandidatov za šoferje znatno upadlo. Vendar se je pokazalo, da se samostojno poučevanje ne izplača, saj kandidat ne dobi potrebnega znanja- za bodočega šoferja na naših cestah.
Vsekakor je razumljivo, da je privatno poučevanje cenejše, vendar je večinoma nestrokovno. Najboljši pokazatelj tega pa je število vpisanih tejačnikov v I. redni šoferski tečaj pri avto šoli AMD Ravne v tem letu meseca -marca, saj se jih je vpisalo več kot 60.
MORDA ŠE NISTE VČLANJENI V NAŠO ORGANIZACIJO
Avto-moto zveza Jugoslavije, po naših republikah pa republiške avto-moto zveze zastopajo s svojimii avto-moto društvi kot edina naša organizacija avtomobiliste in motocikliste Jugoslavije v mednarodnih organizacijah AIT, FIA, OTA, FIM, Vse te organizacije so članice gospodarskega in socialnega sveta organizacije Združenih narodov, čigar članica je tako posredno tudi naša organizacija.
Članstvo v naši organizaaLjt, ki je ena izmed 87 avto-moto društev v Sloveniji, vas bo povezalo v širok krog motoriziranih
Brušenje in poliranje
članov Avto-moto zveze Slovenije lin Avto-moto zveze Jugoslavije.
Širjenje prometne in tehnične kulture med vsemi udeleženci v cestnem prometu, j spodbujanj© tovarištva, medsebojne pomoči in solidarnosti, varovanje skupnih interesov motoriziranih in zastopanje teh in- j
teresov pred organi oblasti, pospeševanje j motorizacije kot pomembnega činitelja ravni gospodarstva in obrambne sposobno- I sti — to so nekateri cilji naše organizacije. To so cilji, ki so všeč prek 20.000 -članicam ; in članom avto-moto društev v Sloveniji.
Pospeševanje dejavnosti in služb v korist motoriziranih, razvoj domačega turizma zaradli rekreacije in počitka delovnih ljudi pa spoznavanja naravnih, kulturnih in zgodovinskih lepot naše domovine, razvoj mednarodnega avto-moto turizma zaradi medsebojnega spoznavanja in zbliževanja med narodi, pospeševanje množičnega in vrhunskega avto-moto športa — tudi to so cilji liz osnovnega programa naše organizacije.
ALI POZNATE NAŠE USLUGE IN STORITVE?
Kreditno pismo za inozemstvo. V okviru mednarodne avtomobilske pomoči omogoča AMZJ prek avto-moto društev avtomobilistom in motociklistom, da na osnovi tega pisma lahko popravijo morebiti poškodovana vozila, plačajo zdravniške in odvetniške stroške ter prevozne -stroške zase, za sopotnike ter za vozilo.
Nadaljnje ugodnosti so: kreditno pismo za tuzem-stvo, karnet za avto-campinge, usluge v avto-campimgih.
V avto-campiingih, ki jih upravljajo avto-moto društva, veljajo za člane oene po ceniku ušlug za člane AMZJ.
SERVISNE USLUGE V DELAVNICAH AMD
Tudi servisne delavnice avto-moto društev in klubov nudijo usluge po ceniku, ki je posebej določen za člane AMZJ (in predpisan od upravnih odborov avto-moto društev (klubov). Sem spadajo brezplačne usluge službe »Pomoč-tnformaoije«, popust pri) uporabi Vlečne službe za poškodovana vozila, ki se uvaja v okviru naše službe »Pomoč-informacije«, ter popusti za bencinske bone in mednarodne carinske in prometne dokumente.
Bencinske bone za potovanje v Italijo, Bolgarijo, Avstrijo, Zahodno Nemčijo', na Čehoslovaško lin na Madžarsko dobe člani
PRED 60 LETI
KAJ SO PISALI »MIRU« IZ NAŠIH KRAJEV (Iz krajevne bibliografije v naši študijski knjižnici)
. Pripomba: »Mir« je bil slovenski tednik, ki je izhajal v Celovcu od 1882 do 1920. Usmerjen je bil katoliško ki bojevito nacionalno slovensko. Dopisniki so mu bili večidel duhovniki in tisti redki drugi slovenski izobraženci in študentje, ki jih je Koroška tedaj imela.
Družaben dogodek v Guštanju 14. julija 1906
Guštanj. Poročila, se je gdč. L. Dobrou-big, bivša učiteljica tukaj, z g. Aschen-brennerjem, uradnikom na fužinah.
Pripomba: Fr. Aschen-brenner iz Beljaka (roj. 1878, umrl na Ravnah 1942) je bil prokurist v železarni; nevesta Guštanj-čanka (roj. 1882); njen brat je bil v stari Jugoslaviji polkovnik in upravnik kraljevega dvora Dedinja; njen oče je bil tajnik tolstovrške občine (pred Dolinškom, ki je prevzel tajništvo leta 1920).
Na Uršlji gori srečata ponemčena Korošca narodno prebujene Štajerce
Guštanj — Uršulska gora. Zdaj ko smo imeli krasne dneve, je marsikdo šel na kakšen izlelt. Tako so tudi iz Guštanj a dne 28. junija >se napotili ineki ha j lovci na štiri ure oddaljeno Uršulsko goro. Tam so se v neki uti, ikakor pravijo, zabavali, in tudi kakor je tu navada, na 'gori svoj imenitni heil vpili. Dva šele komaj par let šole prosta fantalina, ki sta potomca pristnih slovenskih staršev, pa sta zaradi nemške šole v Guštarrju postala popolnoma nem-
aivto-moto društev s popustom, enako tudi mednarodne carinske in prometne dokumente.
Druge ugodnosti, iki jih nudi društvo:
informativni priročnik za potovanje po Jugoslaviji in tujih deželah, prva pomoč in pravni nasveti, dopolnilno izobraževanje v avto-moto društvih, 10-odstotni popust pri nakupu vseh izdaj Avto-moto zveze Slovenije.
VABIMO TUDI VAS, DA SE VČLANITE V NAJBLIZJE AVTO-MOTO DRUŠTVO!
Članarina za leto 1966 znaša za člane AMD:
— za lastnike avtomobilov	24 N	din,
— za lastnike motociklov in mopedov	16	N	din,
— za člane brez vozil	6	N	din.
Upravni odbor AMD Ravne je na eni
zadnjih sej sprejel sklep, da članom AMD Ravne poleg ugodnosti, katere so zajamčene članom organizacije AMSJ na področju SFRJ, nudijo cenejše usluge iv našli servisni delavnici še s tem, da je Višina članarine pri nas za 40 °/o nižja za leto 1966, kot pa ijo imajo ostala društva.
AVTOMOBILISTI, MOTOCIKLISTI, čim
bolj številna bo naša organizacija, tem -bolj se -bodo širile ugodnosti in usluge, tem Večja bo pomoč, kti je danes potrebna prav vsakemu lastniku motornega vozila.
ška janičarja, sta si v svoji napetosti hotela ogledati tudi knjigo iza tujce. Ko jo -pogledata, morata seve tudi napisati svoja čudapolna imena. Da bi se pa pokaza-la za trda Nemca, sta iztuhtala nekaj zoper Slovence, kar je odgovarjalo njihovi »visoki« omiki. Bili so pa na gori tudi slovenski Sta-jarci iz Šoštanja in Slov. Gradca. Ko se vpišejo v knjigo, vidijo pobalinsko ravnanje. Vstali so takoj junaki in vprašali, kdo je to napravil. Ali naši »fortšritlerji« so bili tiho in niso hoteli biti krivi. Tako je -prišlo, da bi se bili od Štajarcev prav pošteno nalezli, pa ne vinca, ampak palice. Prišli so vsi prepadeni domov, in sedaj previdno molčijo. Tu se je pokazalo, kdo hujska. Naš narod ne, pristni Nemec gotovo tudi ne več, kakor da brani svoj narod, ali janičar nima naroda, vsiljuje se tja, kamor ne spada, in to je hujskarija. Slava vam, ki branite narod slovenski!
Pripomba: GermanizacijSki pritisk je bil na Koroškem, zlasti še v Mežiški -dolini-, mnogo hujši kot v sosedni Štajerski. Na Prevaljah in v Guštanju sta bili trdo nemški šoli brez slovenske besedice (razen dvakrat na teden po pol ure slovenskega verouka).
Borbene Kotlje
Izpod Uršulske gore. (Surovost guštanj-skih nemčurjev). Bivši minister Gautsch se je nekje zelo laskavo 'izrazil o »bliščeči nemški kulturi«; a gotovo bi te besede preklical in zagrnil svoj obraz od sramu, ako bi videl sad te »ihliščeče nemške kulture«, ki ga kažejo nekateri guštanjski nemčurji v Kotljah. 2e poprej je neki guštanjski hajlovec (ime bi mogli- navesti, ali za sedaj ga zamolčimo -iz krščanske ljubezni) v gostilni ipri Križanu »Slovenskega gospodarja«, ki je bil lastnina gostilničarjeva, v kot vrgel in ga s pivom polil. Zadnjo nedeljo je zopet neki drugi guštanj-ski hajlovec v isti gostilni vžigalice
družbe sv. Cirila in Metoda z mize odstranil, vrgel na tla in ijih pohodil. Le-ta junaška čina »bliščeče nemške omike« sta kazni vredna, ker nista nič drugega nego zlobno poškodovanje tujega premoženja, in oba guštanjska junaka naj se zahvalita dobroti g. Vastlna in njegove gospe, da nista radi tega prestopka kaznovana. Za sedaj se jima je še prizaneslo, a drugikrat bode takim predrznim -guštanjskim »far-felcem« svoje mnenje o takih junaških činih povedal g. c. kr. -sodnik v Pliberku. — Kaj bi se zgodilo Slovencu, ki bi v Guštanju i-sto -storil? Naj so tore-j guštanjski hajlovci v Kotljah malo bolj previdni in pohlevni, ker ako našim narodnim fantom enkrat prav -zavre kri, ne bo se guštanjskim nemščim »farfelčom« v Kotljah dobro godilo. Zato pozor! Ne izzivajte Slovencev, da -se vam ne bo godilo kakor guštanjski-m učiteljem in dvema guštanj-skima smrkovcema na Uršulski gori!
Koteljtski fant
Pripomba: »Slo-venski gospodar«, mariborski slovenski tednik; — »farfelči«, cmoki-žličniki: prezirljiva označba za guštanjske petelinčke (»Guotnštana farfalan«). — »Ko-teljski fant« — kdo je bi-1? Borben narodnjak je bil Kovačev sin v Kotljah Vinko Razgoršek (pozneje župnik v Crni in Pamečah), tedaj 18-leten dijak celovške gimnazije.
Ali pa je ta Kotelski fant Franc Kotnik, tedaj 23-24 leten vi-sokošolec. Dobrih 40 let pozneje, bil je tedaj rav-natelj Mohorjeve v Celju, je 7. februarju 1-948 pis-al Prežihu:
—... 2e kot dijak .sem -zapisal za- »Mir« »Ho-tuljci«, -pa mi je urednik Rozman popravil v »Katoljci«. Pa sem se jezil. — (Rozman je bil -pozneje župnik v Crneča-h.)
Germa-nizato-rji- so hoteli Guštanj -napraviti za tr-d-no in bojevito nemško .postojanko. Res je -bil Guštanj v ti-stem -ča-sui mnogo bolj- nemški kot n-pr. -sosedni Pliberk.
Farna vas pri Prevaljah — shajališče slovenskih koroških študentov
Drugi občni zbor slov. akad. fer. društva »Gorotan« se je vršil dne 5. avgusta ob lh 12. uri v gostilni gosp. Kristana na Fari pri Prevaljah. Tov. pred-sedinik phil. Fr.
Ivo Mlakar
Avguštin je pripeljal nevesto iz Koprivne
Foto: R. Gradišnik
Mišic ipozdravi vse navzoče. Tov. tajnik jur. R. Petrič prebere zapisnik lanskega občnega zbora, ki se odobri. Sledi poročilo odiborovo. »Gorotan« je priredil lanske počitnice s sodelovanjem pevsk. društva »Drava« Prešernovo veselico v Gl in j ah v Rožu, ki se je jako dobro obnesla. Bilo je navzočih gotovo 400 ljudi. Tov. Ravnik je imel pri tej priliki slavnostni govor. O Prešernovem življenju pa je govoril g. Jug iz Celovca. Člana »Gorotana« sta sodelovala tudi pri uprizoritvi igre katol. delavskega društva v Prevaljah. Na raznih shodih so nastopali člani tudi kot govorniki. Poročilo odborovo se odobri. Nato se vršijo volitve. Izvoljeni so: za predsednika jur. Rafael Petrič, za podpredsednika phil. Fr. Mišic, za tajnika jur. Wieser, za blagajnika medicinec Fr. Petek. Nato se je razpravljalo o tem, kako bo društvo v teh počitnicah delovalo. Če bo mogoče, se priredi še ljudska veselica v Glinjah. Akad. fer. društvo »Prosveta« hoče prirediti v St. Jakobu v Rožu shod. Društvo se
ga udeleži po zastopnikih. Vsak član pa naj dela v svojem okraju v prospeh slovenskega ljudstva. Ko so se rešile nekatere točke glede pravil in poslovnika, zaključi tov. predsednik občni zbor in se zahvali navzočim članom za udeležbo. —
— Veselica, iki jo je priredilo slov. akad, fer. društvo »Gorotan« popoldne v Kristanovi gostilni pri Fari, se je vkljub raznim zaprekam dobro obnesla. Posebno dobro so bili tokrat zastopani Prevaljčani. — Član »Gorotana« pozdravi vse navzoče, in govori o boju, ki so ga bili koroški Slovenci od časa, ko so prišli na Koroško, pa do sedaj. — Nato so člani »Gorotana« s sodelovanjem rodoljubnih gospodičen in g. Abrahama predstavljali veseloigro »Doktor Hribar«. Kakor smo čuli, je bilo ljudstvo s predstavo igre prav zadovoljno. Prav posebno moramo pohvaliti gospodične, ki so prvokrat na odru nastopile in rešile svoje vloge- jako dobro. Hvala jim! Po predstavi se je vršil ples. Svirala je domača godba na lok iz Leš. Kvartet pod
vodstvom g. prof. Grafenauerja pa je prepeval narodne pesmi. — Gostilničar g-Kristan je dal napraviti na gostilni napis: »Gostilna L. Kristan. Gasthaus«. S tem I se tje pokazal odločnega Slovenca. Postrežba je bila dobra. Zato smemo g. Kristana vsem zavednim Slovencem priporočati.
Pripombe: »Gorotan« je bilo društvo slo- I venskih koroških visokošolcev. — Glinje, va- I sica blizu Borovelj. — Ravnik, Mišic, W>ieser: trije iz okolice Borovelj (pozneje: dr. Ravnik, advokat v Mariboru, dr. Mišic, profesor v Mariboru; Wieser se je po hišnem imenu svojega rojstnega doma preimenoval v Sašla: dr. Saši, sodnik, pokopan na Prevaljah.) — Petek, pozneje: dr. Petek, voditelj koroških Slovencev. — Rafko Petrič z Leš. — Leopold Abraham, delavec, pismonoša na Prevaljah: kulturni delavec, igravec in režiser.
Na Faro si guštanjski siidmarkovci niso upali priti razbijat občnega zbora
Fara pri Prevaljah. (Občni zbor Ciril-Metodove podružnice.) V nedeljo, dne 23. t. m., se je vršilo v Kristanovi gostilni na Fari redno letno občno zborovanje podružnice družbe sv. Cirila in Metoda za Tolsti Vib in -okolico. V imenu predsednika g. Dom. Kotnika pozdravi g. Fr. Kotnik vse navzoče zborovalce, razloži na kratko pomen Ciril-Metodove družbe in pojasni delovanje nam Slovencem nasprotnega društva »Siidmarke«. Nato govori znani šmarješki fant g. Krof, ki v jedrnatih besedah govori o šoli in -vzgoji 'ter posebno priporoča v podporo društvo »Učiteljski -dom« v Celovcu. Koroški Slovenci moramo dobiti 'slovenskih učiteljev, iki bodo čutili z ljudstvom in delovali ljudstvu v prid, zato pridno -podpirajmo tudi z malimi doneski omenjeno -društvo. Tudi v tukajšnji okolici se naj bi poprijeli možje potrebne agitacije za »Učiteljski dom«, kakor se to godi že po drugih krajih. Lepemu govoru je -sledilo burno odobravanje. Nato so se pobrali letni doneski. 31 K se pošlje osrednjemu odboru v Ljubljano,
8 K pa šentjakobski šoli. Sledijo -volitve. Izvoljeni so: za predsednika g. Oražem, mlinar v Guštanju; za podpredsednika g. Fr. Kogelnik, posestnik Podklancem; za tajnika č. g. Vaclav Valeš, župnik v Guštanju. Drugi odborniki -so: g. Luka Kotnik, župan v Tolstem Vrhu, g. L. Abraham na Prevaljah iin g. Ferdo Godec, kmetski sin pod Navrškim vrhom. Vmes je prepeval mešani zbor farskih pevcev krasne pesmi, oglasil se -je 'tu-d-i znani kvartet (gg. Smodej, Stangl, Teul, P. Serajnik), ki je žel obilo pohvale. Prisrčna hvala vsem pevcem! S sodelovanjem domačih igralcev in nekaterih članov slov. akad. ferijalnega društva »Gorotan« se ije predstavljala nato igra »Trije tički«, ki je vzbudila obilo smeha in zabave. Uloge so bile razdeljene sledeče: krojač Iglač, g. organist Dolinšek v Guštanju, pi-skrovez Š-trmencelj, g. abi-turijent Rado Podlesnik, urar Zajec, -g. fil. Fr. Kotnik, gostilničar Jarm, g. aibiturijent Janko Kotnik, -njegova žena, gdč. Minka Kotnik, sodnik, g. iur. Rafko Petrič, sod-n-ijski sluga, L. Abraham, strežnik, g. Gradišnik. Igra je dobro uspela. Veliko -smeha sta po-sebno vzbudila Štrmencelj, krojač Iglač in sodnijski sluga. Vsem, ki so pripomogli, da sta se zborovanje in veselica dobro obnesla, prisrčna hvala!
Hvalijeva je vzela našega sodelavca, »Veseli Korošci« — sami fužinarji — so na ovseti godli, in ker je ženin še imeniten pevec, bo pri hiši prav gotovo zmeraj veselo
Ovsetni špasi
Pripombe: Nemai so imeli za ponemčevanje Foto: R. Gradišnik naših krajev, za nakupovanje slovenskih po-
Dozdeva se mi, da se v svojih oljih znova vračam v intimnost prikaza ljudi, ki živijo svojsko življenje v malih opravkih, ki pa vendar čutijo v sebi upravičenost svoje drobne veličine. Snov, iki .je obravnavana, ni svetovljanska, je le naša, toda obravnavana v sodobnem slikarskem govoru, s pomočjo svojskih tonalitet in oblik, ki so zrasle iz razmišljanja, notranje nuje in jedra. Težina je v vsebini; vse zunanje služi le kot prikaz notranjemu razpoloženju. Te vsebine pa ne bom nikdar razvrednotil.
Maks Kavčič, akad. slikar
Nadaljevanje kulturnih tradicij
(Govor dr. F. Sušnika ob otvoritvi prenovljene prevaljške ljudske knjižnice)
Prostor in oprema, ki ju je dobila pre-valjška knjižnica, sta pomembno kulturno dejanje.
Prevalje so kraj, ki ima kulturno tradicijo.
Ce sežemo 600 let nazaj v srednji vek,
sestev in za gradnjo in 'organizacijo trdo nemških šol društvo »Siidmark« in »Schulverein«. (Tudi guštanjsko osnovno šolo je gradil Schulverein kot »Freie Schule«, »prosto« verouka, ki je .bil še deloma slovenski. Sploh so ger-hianizatorji pospeševali gibanje »Los-von-h°m« in pristopanje k protestantom. Protestantska postojanka je bila npr. na Javorniku Pri Osiandru.) — Leta 1885 so narodnjaki Ustanovili Družbo sv. Cirila in Metoda kot narodnoobrambno društvo z nalogo in na-' hrenom, da zbira sredstva in skrbi za vzgojo Zavednih učiteljev in da gradi na izpostavljenih mejah slovenske šole (Trst, Št. Rupert Pri Velikovcu, St. Jakob v Rožu). (Med dru-Sim je nabirala po drobnih parah denar tudi s prodajo vžigalic, ki so imele nalepko v narodnih barvah: belo-modro-rdeče.) (Glej dopis »Izpod Uršulske gore«!) — Dominik Kotnik, P- d. Zupanc v Dobrijah, oče profesorjev. — ■fr. Kotnik in f 11. (to je študent filozofske fakultete) Kotnik: prof. dr. Kotnik. — Luka Kotnik, po domače Juh v Dobrijah. — Sloviti kvartet: Smodej, Teul, Peter Serajnik, bivši prevaljški kaplani: Smodej pozneje Urednik »Mira«, 1918/19 ob prevratu jugo-s'ovanski generalni komisar v Celovcu, nato Slavni urednik »Slovenca« v Ljubljani in nazadnje senator v Beogradu. — Štangl, organist in občinski tajnik v Šmihelu pri Pliberku. ■— Dolinšek, pozneje občinski tajnik. ~~ Rado Podlesnik, sin kmeta Ladrata na Kešah, pozneje pri sodišču v Mariboru; Janko Kotnik: prof. dr. Janko Kotnik, ki je decembra obhajal osemdesetletnico; Minka, sestra Profesorjev.
Moja slikarska dela na razstavi na Ravnah
Maks Kavčič, Mali rihtar, olje
Za razstavo sem namenoma odbral slike, izvedene v dveh tehnikah, in sicer v olju in. temperi, to pa zaradi tega, da sem lahko prikazal motive, ki jih oblikujem neposredno v krajini sami dn v ateljeju.
S tem sem pokazal dva načina dela, 'in sicer pri temperah posrednost motiva iz narave, ki odloča o dokončnem resničnem Prikazu v obliki in barvi, in oljih, ki so spominski zapisi dogodkov. Tako je vidno, da so tempere bliže verjetnosti značilnostim predelov, ker so delane v naravi, toda predelane v barvne gmote, uglašene v tople tone, se pravi prenesene v močno zvočnost, iz katere diha vzdušje obmorske krajine. Podrobnosti izgubljajo same na sebi veljavnost, se podrejajo in so važne le, kolikor vnašajo razgibanost v barvno ploskev. Oblike predmetov so le sestavni del likovnega prikaza lin so močno poenostavljene z namenom, da ne bi postale opisne in kvarne za dojemanje. Ob tem se poraja problem oblike, ki se ne bi smela hiti razbliniti niti trgati celote, in problem barvitosti., ki nastopa na ploskvi dominantno v mejah verjetnosti in lepo sestavljena v medsebojnih odnosih.
Na mojih upodobitvah je oblika jasna, namenska, saj služi čvrstitvi motiva, se pravi, da priznavam predmet, ki je sestavni del kompozicije, ga upoštevam, ker lahko z njiim prikazujem značilnosti naših krajin, predelav, arhitektur in dogodkov.
S tem sem nakazal, da se ukvarjam s problemi figurativnih prikazov, morebiti ozko naših, toda dovolj izrazitih in estetsko vrednih. Likovno bogastvo naše krajine in človeka v njej je od nekdaj hranilo in polnilo »platna naših mojstrov in zakaj bi jaz zaprl oči ob tej lepoti? To je moje
mnenje; jaz sem se opredelil in odločil, drugi občutijo drugače in to je dobro. S tem smo priznali, da v umetnosti ni spoin niti smernic, fci bi bile dokončne; v hrepenenju, v iskanju izraza občutij, v podajanju misli je treba iskati gonila umetnosti tako v realističnem kot abstraktnem smislu.
V oljih, ki sem jih razstavil, je problematika občutij obrnjena navznotraj, ne kažejo toliko efektov površinsko, temveč nudijo prikaz notranjih razpoloženj stanja posameznikov, nastopajočih. Stari goslač, ki tišči svoje gosli pod pazduho, je že zdavnaj odgodel, vendar so ostali zvoki, nanizani po vsej podobi, enako močni kot spomin na nekdanje interpretacije in divji ritem plesalcev. Intonacija, ki ustreza opravljenemu delu goslača, je prikazana v toplo-hladno rdečih tonih, stopnjevana do skrajnih možnosti rdeče oranžnih nanosov. Iz tega barvnega okolja se izvije lik človeka, ki je doslužil, ki se je razdal za radost drugih.
vemo v naši dolini tri gostejša naselja, to so Črna, Prevalje in Ravne — Prevalje seveda tiste, kakršne so bile tedaj, namreč Farna vas, Devica Marija na jezeru nad Guštanjem imenovana, to je pet kmetij s farovžem in cerkvijo, in Ravne tiste, ki so bile, to je trg Guštanj.
Če bi te tri kraje po današnje označili, bi rekli, da je v Črni cvetelo gostinstvo, v Guštanju je cvetela obrt, Farna vas pa je bila kulturno središče doline in za Do-brlo vesjo najimenitnejši kraj Spodnje Koroške, prevaljski fajmošter je bil iz do-broljskega kolegija in arhidiakon cele Podjune.
Ko čujemo za prve koroške šole, najdemo prevaljško prizadevanje že v novoletni listini leta 1700.
Dva kraja na Spodnjem Koroškem sta skozi stoletja imela štipenditorje in štipendije za šolanje, to so bile poleg Dobrle vesi Prevalje.
Ko so šle jožefinske reforme v prid gu-štanjskemu nemštvu, so Farčani kljubovali cela desetletja.
V dobi slovenskega narodnega prebujenja, ko je koroške Slovence vodil Andrej Einspieler, po sodbi današnjih zgodovinarjev tedaj politično eden najbolj razgledanih Slovencev, so imele Prevalje njegove najbolj zveste učence, Miillerja in potem Kcsnarja.
Prevaljški fužinarji so bili na Koroškem prvi socialisti, prvi vključeni v delavsko
Takrat, ko še nisem imel o vesolju nobenega pojma, sem ibil prepričan, da je »naš svet« samo tako velik, kolikor ga vidim z našega hriba.
Mejnik temu »moijemu svetu« je bila na jugu golob učna Uršlja gora s svojim lepo zaokroženim vrhom in s kamnitimi žlebovi, ki tečejo z vrha dol v bukove lesove, kjer preidejo v pretihe. Po teh žlebih se vigredi najdalje zadržuje sneg, in ko tudi za njega pride zadnja ura, se še nekaj dni vidijo foele pike, podobne divjim golobom.
»Na Uršlji gori se že pasejo golobi. Sejmo proso!« je takrat po inavadi rekel moj oče.
Dokler še nismo imeli radia, nam je Uršlja gora služila kot napovedovalec vremena. Kadar ima Uršlja gora klobuk, se pravi, kadar je njen vrh zavit v meglo, se vreme sprevrže. Ta vremenska napoved pa je zanesljiva samo vigredi in poleti, odpove pa jeseni, kajti o šentmatevževem megle izguibijo svojega pastirja.
Središče pozornosti je ibila takrat Uršlija gora v šenpečerjevem, ko je bilo gori opravilo, potem o prvem, srednjem in »poslednjem« žegnanju, ki je tri zaporedne nedelje avgusta.
Ker srna že tukaj na Uršlji gori, te povabim, dragi bralec, pojdi z menoj na krožno pot! Sla borna po meji mojega takratnega, v zgodnji mladosti namišljenega sveta, Morda naletima še na kakšno zani-
organizacijo — s Prevalj je šla misel socializma k rudarjem v Črno in Mežico.
Na Prevaljah so bile v dobi cesarske Avstrije glavne slovenske kulturne prireditve v dolini in na Spodnjem Koroškem (— eden zadnjih teh ljudskih kulturnikov je bil Leopold Abraham, navaden delavec, pismonoša je bil nazadnje, imeniten režiser in igravec, revež — idealist, na grobu mu piše: Leopold Abraham, kulturni delavec).
Na Prevaljah (to je seveda na Fari, kajti Prevalje so imele nemško naličje) so se zbirali v počitnicah slovenski študentje vse Koroške od Zilje dol — in ko je Mohorjeva družba 1919. leta bežala iz Celovca, je pribežala na Prevalje in ostala tu do leta 1927: gotovo več ko 2 milijona slovenskih knjig z vsaj 50 različnimi naslovi je bilo natisnjenih na Prevaljah.
Tudi ta današnji pomenljivi dogodek je člen v tem vencu prevaljških kulturnih tradicij: spomin tudi na avstrijske čase, ko smo hodili na Prevaljah v trdo nemško šolo, kjer od učitelja nismo čuli niti ene slovenske besede, in smo se knjižne slovenščine naučili iz knjižnice na Fari; in priča, da prevaljška skupnost ni le slučajna skupnost v prostoru, marveč tudi skupnost časov, kajti vi, ki vas je na svoje čelo postavila, ste neposredno ali posredno udi njenih rodov in uho vaše čuje srce kraja.
Naj bi služila ta knjižnica kulturi plemenite človečnosti!
mivost. Tudi domači kraji 'in ljudje so lahko namreč po svoje zanimivi, samo da se tega več barti niti ne zavedamo.
Komaj srna se spustila dol po zahodnem pobočju Uršlje gore, jo mahnema zopet navzgor in na Hom. Ker je Hom do vrha poraščen s smrekovim lesom, ne morema tukaj nikamor videti, zato grema kar naprej. V podnožju Homa srna prispela na prelepo zeleno travnato polico, poraščeno okrog in okrog s smrekovim lesom. »Rajska polica«, bi lahko rekel, toda vso naravno lepoto tulkaj grdo kazi sad okupatorjeve hudobne roke: požgana Obretano-va domačija. In če te zanima, prvo kravo, ki sem jo kupil v svojem življenju, sem kupil v tem hlevu. Tam v kotu, kjer sedaj raste tisti močni leskov grm, prav tam je stala. Toda grema naprej! Nič kaj prijeten ni pogled na nekdanjo domačijo Srebreto-ve družine. Predolga je namreč njena štorija, da bi ti jo zdaj pripovedoval. Omenim ijo naj samo z enim stavkom! Rajni Hlivnikov Anza — moj sorodnik — kateremu je rojstna hiša v Jazbini tako grobo obrnila hrbet, je tukaj s svojo številno družino zadovoljno in srečno živel, toda njegova družina ije velikemu tretjemu raj-hu postala prenevarna.
Jankovec se drži, kot da ga bi zmeraj zeblo. Njegov hrbet je namreč tako zgr-bančen, da gre najina pot stalno gor in dol. Malo više stopima samo tukaj, da pri-
dema na Macigoijev vrh. Kakor hitro pa zlezema po drugi strani nazaj dol, se znaj-dema že na Platu.
»Večjih lumpov ni na svet, kot smo mi Pvačani, noč in dan ga pijemo, zmiraj smo pijani.«
To je bila nekoč himna Plačanov. Pred vojno so bili namreč znani po tem, da so zelo radi veseljačili. Če so veseljačili tri dni skupaj, so hudomušno dejali: »Če smo zdržali itri dni, zakaj ne bi še četrtega?« in so nadaljevali. Danes so Plačani veliko bolj resni, toda vedno pa še opravljajo tisti posel, ki so ga tako vestno opravljali že njihovi predniki. Vsako leto o božiču, takrat ko imajo bolj čas, zadržijo zahajajoče sonce, da ne zleze dalje proti Uršlji gori. Potem ga polagoma, dan za dnem, potiskajo tja proti Peci nazaj.
Tam na levi vidimo cerkvico sv. Lenarta. Čisto obrasla z lesom stoji reva v tej samoti in svetega Lenarta bi bilo gotovo strah, če ne bi prav on bil zavetnik vseh voij alkov. Sicer pa ga pred vsem budim varuje tudi močna železna veriga, ki je napeljana okoli cerkve. Pripovedka pravi, da je še 'iz turških časov in da je prva bila srebrna, katero pa so odnesli. Turki. Če so Turki tisto srebrno verigo res odnesli, so storili samo to, kar potem petsto let pozneje ni bilo treba okupatorju. Če te pogosto bolijo zobje, pojdi in krepko ugrizni v njo, z zobmi potem ne boš imel več težav. Meni to ne bi pomagalo, kajti jaz je ne vidim prvič. Če bi jaz vedel to takrat, ko sem prvič bil tukaj, bi mi sedaij ne bilo treba ure in ure posedati v čakalnici zo-bozdravniške ordinacije. Pravijo, da je rajni Predovški Franc — največji veseljak, kar se jih je kdaj na Platu rodilo — v to verigo pošteno ugriznil, in sedaj ga ne boli noben zob več.
Ob najini poti dol čepijo po vrsti kmetije Plačanov: Kajžer, Predovnik, DaneV in Najovnik. Jaz bi se sicer zelo rad oglasil pri njih, toda po vsem tem, kar sem pravkar govoril o njih, si tega ne upam. Bom pa drugič, ko bodo Plačani na to že malo pozabili.
Najina pot gre sedaj polagoma navzdol, dokler ne preskočima na nasprotni breg, na pobočje Pece. V korito Meže ne smerna stopiiti, ker se morama držati »meje«, t. j. horizonta, ki se vidi od nas! Tudi v Mežico in Črno ne smerna, kajti za ti dve naselji še takrat nisem vedel.
Tudi v Dom pod Peco ne borna šla, ker se nama mudi. Korajžno jo mahnima na Kordeževo glavo, najvišji vrh Pece. Peca je mogočen mejnik mojega sveta, leži po dolgem na večerno stran. Po njenem grebenu teče državna meja, na katero se pa midva ne borna ozirala, za naju je danes važnejša druga meja. Podoba je, kot da se je Peca zaradi svoje dolžine in teže na sredi pogreznila. Morda tudi zaradi tega, ker je vsa izpodkopana. V svoji mladosti sem si večkrat predstavljal, da stoji tukaj pretegnjena, sedlasta krava. Da mora biti zelo stara, sem že takrat vedel, zelo pogosto sem namreč čul znani rek: »Star je kot Peca.«
Od zahodnega konca Pece se najina pot obrne proti severu, in sicer skoči sem nazaj na lokoviške hribrce. Od tukaj se po-
Ajnžik:
SREDIŠČE SVETA
(Ravenski gimnaziji za dvajsetletnico)
Od Homa proti Peci
lagoma vzpenjama po večinoma borovih losih Breznice, dokler ne pridema na Suhi vrh. Tratnik na Suhem vrhu opravlja isti Posel kot Plačani. Čeprav ima ob kresu veliko dela, se še vendar toliko učasi, da zadrži sonce in ga potem počasi spravlja proti Peci nazaj.
Pot, ki jo imama sedaj pred seboj, se lagodno dviguje, dokler ne pridema na majhen hrib. Cerkvica stoji tukaj, okoli nje pokopališče, farovž, v katerem je šola, karavla, tu spodaj pa je Branatovo cim-provje.
Strojna! Če te zanimajo Strojanci, si pa tukaj malo oddahnima.
Rod, ki živi tod, je po naravi trd, svojeglav in neuklonljiv. Svoj hrbet pripogiba samo zemlji, v katero uporno in vztrajno rije, da iztrga iz nje vsakdanji kruh. Zelo težko spravljajo Strojane! na te brežne njive gnoj, ki ga potem skupaj s svojim znojem podoravajo v nedrije zemlje. Toda tudi njihova zemlja je trmasta. Zelo odmerjeno jim namreč vrača ves njihov znoj in trud- Zaradi strmine se na robih njiv nabira orna zemlja, na odorih pa na odrti zcml/jd poganja grmovje in kvečjemu še borovje. Toda Strojancev to ne boli več. Prve brazde ne spravljajo več nazaj kot njihovi predniki. To nima več pomena. Za njih so te njive še vedno dovolj velike, mladina pa itak odhaja tja, kjer se lažje in boljše živi.
Svojo cerkvico imajo posvečeno sv. Urhu, kateremu se priporočajo ob hudi uri. Zanimivo pri tem pa je to, da se poleti prav tu nad Strojno zbirajo in redijo tisti temni in grozeči oblaki — vsaj od nas se vidi /tako. Nič kaj dobrega ne skrivajo v sebi ti oblaki. Toda zelo redko se osujejo na Strojance, sveti Urh jih raje pošlje drugam. Voda, žegnana na Urhovo nedeljo, pa pomaga proti kačji nadlogi.
Prav zanimiva so bila svoj čas žegnanija na Urhovo nedeljo. Slovela so po tem, da se je po opravilu v bližnji gostilni na veliko pilo in rajalo, za zaključek pa je bil
pretep, ki je bil 'talko gvišen, kakor prej žegen v cerkvi.
Nekoč se je župniku pri procesiji pri-rajmalo nekaj takega, česar Stroj anci še zdaj ne morejo pozabiti, pa čeprav je od tistih dob minilo že pol stoletja.
Procesija gre »tukaj od cerkve po kolovozni poti do Pokržnika, tam zavije okoli cimprovja na vrh, potem pa spet nazaj k cerkvi. Razumljivo je, da je bil na vsakem žegnanju lecatar tako gvišen, kakor pa mežnar. Svojo kramo je pripeljal na letrskem vozu.
Tisto usodno nedeljo skupina fantov ni šla v procesiji. Stali so pri lecatarju na gornji strani ceste s klobuki na glavah. Seveda so bili namenjeni opazovati mimoidoča dekleta. Ko pride mimo župnik, ga
je ta predrznost tako razjezila, da se je zadrl nad njimi.
»Če ne boste dali klobukov dol, bom prišel jaz gor!«
Ker fanti niso ubogali, je ta svarilni klic ponovil še dvakrat. Vendar se fantje sploh niso zmenili. Pravijo, da-jih je osmešil župnikov kranjski naglas. Stroj anci namreč »mornejo« čisto drugače kot pa Kranjci. Župnika je tako razjezilo, da se je hotel pognati med nje. Toda nesrečen slučaj je hotel, da se je spotaknil na ojesu voza. Ker je držal z obema rolkama moštranco, se sploh ni mogel ujeti, zato je padel, kot je bil dolg in širok, moštranca pa je zletela dol po bregu.
O Strojancih je znana še ona druga, tudi »zavsiema resnična štorija«, o kateri pa Strojanci sami ne govorijo radi. Zdi se mi, da je ta že bila nekje zapisana, toda 'ker je zanimiva, nič ne stori, če jo povem.
Na Strojni je bila samostojna fara in tudi župnika so imeli. Ko jim je župnik umrl — dva sta pokopana tam za cerkvijo — so ostali brez njega. Ker bi radi imeli spet svojega župnika, so šli trije Strojanci do samega škofa. Po stari šegi pa bi morali Strojanci, ko so prišli pred škofa, poklekniti. Ker pa dedci tega niso vedeli, so kar mirno stali. Škof, presenečen nad tem, je po ovinku vprašal:
»Kaj ste pri vas vsi talko visoki?«
»Ja, več tal kuj.«
Čeprav rajni Fokržnik ni razumel pravega pomena tega vprašanja, je kljub temu čisto pravilno odgovoril. Strojanci so namreč znani kot visokorasli ljudje.
Župnika Jakoba Paplerja, ki je pokopan tam za cerkvijo, se stari Strojanci še danes radi spominjajo. Pravijo, da ga je zelo rad pil, pri tem pa vsakokrat prizanesljivo pripomnijo, da naj mu Bog tega ne šteje v greh! Podpis tega župnika »tudi jaz imam doma. Med starimi papirji sem namreč staknil poročni list svojega dedija. Jakob Papler je bil predtem v Javorju. Omenjena poroka je bila 12. septembra 1881. leta v javorski podfari pri sv. Joštu.
Ajnžikova domačija
Strojna ijie znana po dobrem tepkovcu. Pravijo pa, da hnušev mošt poleti v noge udari. Ker imama midva danes še dolgo pot pred seboj, se mu morama odreči. Čeprav sem udrihal po njih, vem, da bi ga nama dali, saj Strojanci so dobri in gostoljubni ljudje.
Ker srna se malo odpočila, se podajma naprej! Najina pot se obrne zdaj proti vzhodu. Grema po položnem grebenu mimo zgodovinsko znanega Trotovega križa. Mimo Trota pa morama iti zelo previdno, da naju ne vidi gospodar. Trot ima namreč to čudno šego, da inobenega ne spusti naprej, dokler vsaj en liter mošta ne popije. Ker pa morama midva danes biti trezna, imama tudi tu pri Troitu en liter mošta »v čepu«.
Položni greben se še nadaljuje do Štek-nečega vrha.
Na Steknečem vrhu je zakopan zaklad. To pa ni nobena pripovedka iz turških časov, stara štiri ali pet stoletij, ampak je čisto resnična zgodba iz najnovejše dobe.
Pred vojsko je Sadovnikov Franc nabiral tu okoli črnice in jih 'kuhal v žganje svetovnega slovesa: črničevec. Ker pa ga med okupacijo ni maral prodajati za tiste ničvredne marke, ga je tu nekje zakopal. Mož pa je ina vsem lepem umrl in talko odnesel skrivnost s seboij. Gre namreč za večjo količino, in ker je cena črničevca sedaj zelo visoka, je tu zakopan res pravi zaklad. Kdo ne bi pil četrt stoletja starega črničevca, ki je vseskozi shranjen na tako hladnem in temnem prostoru! Tudi nama bi se sedaj prilegel kot zdravilo, ker stoj ima razgreta itu na vrhu. Ker pa ni-mama nobenega upanja, da ga najdema, se podajma naprej!
Tu spodaj je Šteknija. Pred vojsko je bila tukaj letna rezidenca suškega gospoda iz Črneč, veleposestnika s tujiim imenom.
Po grebenu Jakopi j ega vrha gre sedaj najina pot polagoma navzdol, dokler ne pridema do razpotja pri Jalkoplji tabli. Ni mi znano, od kdaj in zakaj je tisto znamenje pribito na to stoletno smreko. Stari
ljudje pravijo, da je tukaj včasih strašilo. V strahove danes ne verjamemo več, toda resnica pa je, da je ta kraj tukaj skrivnosten. Babjeverni ljudje trdijo, da tukaj ljudi »vodi«. Vsa stvar pa je v tem, da je tu ozek previs na črneško stran in je gosto poraščen z lesom. Če te dobi tukaji noč ali pa podnevi megla, ki pade tukaj čisto k tlom, se- ti svet čisto zmeša. Če se ne znajdeš, boš blodil in taval po lesu v negotovosti, dokler ne boš zagledal stolpa črne-ške cerkve ali pa Drave.
Rajni Šteharnik je vedel povedati, da se je lo prirajmalo že marsikateremu nabiralcu gozdnih sadežev. Nama se danes kaj takega ne more zgoditi, saj dan je lep, pred seboj pa imama jasno začrtano pot.
Ker je tukaj sedlo, morama sedaj spet navzgor, dokler se pridema na Šteharski vrh.
Šteharski vrh je zanimiv zaradi tega, ker nam v poletnih jutrih daije sonce. Tisti veseli in prešerni jutranji žarki pogledajo najprej na Peco in Uršljo goro. Potem hitijo gledat, kdo je že vstal in dela v tem lepem delavniškem jutru. Pozdravijo vse kosce od Strojne, Podkraja, Podgore do Sel. V dolino se jim prav nič ne mudi, saj vedo, da se morajo tam najprej srečati s smrdljivimi plini. Svoj čas sem mislil, da dela Šteharskemu vrhu krivico Brinjeva gora. Dosti nižja je, pa se imenuje gora, Šteharski vrh pa je višji (1100 mm), pa je samo vrh. Vendar pa se o tej krivici midva danes ne utegnema pogovarjati, ker se nama naprej mudi.
Sedaj se morama obrniti proti jugu. Toda biti morama previdna, da se ne borna peljala kar po riti! Danes srna že bila na Uršlji gori in na Peci. Obe gori srna še nekako lagodno zapustila, toda od Šteharske-ga vrha navzdol gre najina pot po zelo strmem pobočju vse dotlej, ko pridreima v sotesko, ki je tako tesna, da se skozi njo komaj zrinejo tri sestre: Meža, cesta in železnica. Od tukaj naprej pa si lahko spet v kolena grizema po strmem Zelovcu, do-
Skrite lepote
kler ne pridema na najvišjo točko: Grubarjev vrh.
Prav fletno bi bilo se sprehajati sedaj po položnem grebenu Brdinja, toda midva morama še za trenutek tja na Vrhe, odkoder srna lažje prišla na Sele.
Čeprav se nama že zelo mudi, vendar se morama pri Selancih malo ustaviti.
Selanci so namreč tisti, ki nam v mrzlih, jasnih zimskih jutrih pošljejo sonce. Tista velika, ognjena krogla, ki je v začetku vsa krvava, potem pa porumeni, vstaja tukaj na Selah. Tudi njeni slabotni žarki najprej veljajo vrhu Pece in Uršlje gore. Čeprav tako slabotni si vendarle upajo iti pogledat po vsej dolini, kdo se ije že upal skobacati se iz svojega toplega gnezda. Hotulj-ci si gotovo mislijo, da v zimskih jutrih sonca ni. Njihova kadunja je takrat navadno polna tanke, koprenaste megle. Čez to kopasto kadunjo se prekobacajo ti prvi žarki, nato švignejo po zadimljenem ravenskem in prevaljskem koritu. Mimogrede še otipljejo obisti Pece, hip nato pa že obliznejo bregove Strojne. Prepočasni in preslabotni so ti žarki, da bi mogli karkoli ogreti v tem zimskem jutru. Nasprotno, pravijo namreč, da je v zimskem jutru najbolj mrzlo takrat, ko sonce vzhaja. Vendar nam to slabotno sonce naznanja, da še obstaja in nam daje upanje, da bo spet prišel čas, ko bo na svoji strogo začrtani poti prišlo na tisto točko, odkoder bo spet lahko opravljalo svoje večno poslanstvo.
Selanci so zanimivi tudi zaradi tega, ker imajo znamenito romarsko cerkev sv. Roka. Priprošnjik za zdravje je in ljudje na veliko romajo k njemu. Kdo si ne želi biti zdrav? Samo na to opozarjam, če boš šel kdaj k sv. Roku na njegov god, nikakor ne idi brez strehs! Ta dan je namreč znan po tem, da je rad deževen ali pa da na vsem lepem ulije ploha. Naj bo zjutraj še tako jasno, zadostuje samo majhen oblaček, za klobuk velik, na katerikoli strani neba.
Ta oblaček se začne proti poldnevu nevarno rediti in temniti in v zgodnjih popoldanskih urah te že »perači« tam nekje. Če imaš pa to srečo, da te dež ne zmoči, boš pa prišel moker od znotraj sem od Dularja.
Imama srečo dragi bralec, ker srna se na to pot podala samo v mislih. Drugače bi bila sedaj v zadregi, kako priti na Kozji hrbet, ki se tukaj nad Selami skoraj navpično dviga. Hoja po grebenu Kozjega hrbta je še kar lagodna. Premagama samo še Črni vrh, naredima še en vzpon in že srna tam, kjer srna pot začela, na Uršlji gori.
Sedaj pa pojdi, dragi bralec, z menoj na naš hrib, usedi se poleg mene v mehko travo in me potrpežljivo poslušaj!
Ker sem imel za mejo »moijega sveta« horizont, je čisto razumljivo, da sem imel za središče tega sveta takratni trg Gu-štanj.
Gledano od tukaj, je podoba, kot da je takratni trg Guštanj čepel v kotlini, kjer sta ga z dveh strani stiskala Tičlerjev in Preški vrh, z drugih dveh pa Javornik in Čečovje.
Prva hiša, ki se je prej videla od tod, je bila bivši Oražmov ali poznejši Hudra-pov mlin. Ta mlin je zakrival železniški most, tako da se ije videl samo v dolžini
enega vagona. Tu sem lahko opazoval vlake, ki so švigali v obe smeri.
Za železniškim mostom na levi strani je bilo Jagrovo. Tam je bila gostilna, (kjer se je na veliko ipilo takrat, ko so jo imeli lastniki Brundulovi, kakor pozneje, ko jo je imel »v štant« Križnikov Anzi ali pa nazadnje, ko je birtoval tam Jamšek. Promet je bil vedno velik zaradi tega, ker je bila gostilna na prometnem kraju oib cestnem križišču. Nekateri ljudje sploh niso znali iti mimo te gostilne. Rajni Zmolak ije vedno trdil, da gre vsako nedeljo tako gvišno v cerkev kakor ipa k Jagru. Priročna je Mia ta gostilna za številne furmane, ki so lahko konje ali vole postavili v prostorno štalo. Tu velja omeniti, da so Ravne danes veliko večje, veliko se je zgradilo, nimajo Pa toliko prostora in strehe, kamor bi lahko postavil en par vprežne živine, če te dolbi dež. Jagrovo štalo so zasedli drugi. Pri Jagru so imeli tudi »kugliše«, kjer so se »kugle« malokdaj popolnoma shladile. Takrat »kugvanje« še ni bilo priznano kot športna dejavnost; »kugvali« so za denar in za pijačo. Nekateri so imeli kugvanje za nekaj pregrešnega. Ne samo, da je kugva-hje pregrešno, ampak da je pravo prekletstvo, to so po vsej pravici lahko trdile tiste žene, katerim so možje na »kuglišu« pustili celo plačo, aii pa so zakugvali celo kravo, za katero so potem v svojem obupu pognali še tele.
Most čez Mežo je bil prej železen. Ko so ga ob začetku vojske minirali, je s takim pokom zletel v zrak, da so se itudi pri nas stresla okna (mi smo takrat ravno južinali klobase).
Sedaj obnovljena Šaterjeva hiša je bila prej Krivogradova. Rajni Krivograd je bil krojač. Sicer ni bil izobražen, toda bil je načitan človek. Neukim ljudem je dajal nasvete, jim pisal privatna, ljubezenska in poslovna pisma, čeke, razne vloge, prošnje 'in pritožbe. Pravili so mu advokat.
Tam pred ovinkom vidima na desni strani Pipanovo hišo. Rajni Pipan je bil kovaški mojster. Govorica ga je izdajala, da je bil iz zamejske Koroške doma. Poleg svoije obrti se je pečal tudi z zdravljenjem živine. Takrat je biil živinozdravnik samo v Dravogradu. Pipana so kmetje klicali k težkemu porodu, če je žival napihnilo, če ga je prijel »urok« itd. Posebno zanimiv je bil njegov način zdravljenja »uroka«. Danes imamo štiri živinozdravnike in sami fejst fantje so. Hvalim jih ne samo zaradi tega, ker so domačini, ampak zato, ker so v svoji stroki zelo vešči in vestni, toda »urok dov modlt« pa nobeden ne zna. Temu pa se jaz prav nič ne čudim, ker vem, kako težko je do take molitvice priti. Pravijo namreč, kdor tako molitvico zna, je ne sme drugemu povedati. Kakor hitro izda njeno skrivnost, ne more več z njo zdraviti, ker je izgubil vso moč nad njo. Ni čuda torej, če so stari ljudje tako ljubosumno zase držali skrivnost teh molitvic. Posledica tega pa je, da jih sedaj skoraj nihče več ne zna, zato pa je ta način zdravljenja prišel čisto iz mode.
Vem še za en način zdravljenja, pri katerem ni treba zrnati molitvice, potreben je samo majhen »kirurški« poseg in trdna Vera, da bo to pomagalo. Če dobi govedo »osanco« (če se mu med parklji gnoji), ga postavi na travnat svet, z nožem izreži
zemljo okoli bolnega parklja, izrezano zemljo natakni na plotni kol; ko se zemlja posuši, je tudi noga zdrava. Če je bil ta način zdravljenja boljši od današnjega, tega ne morem trditi, resnica pa je, da je bil veliko cenejši.
Pa ne samo živino, tudi ljudi so včasih zdravili na tako sorto. Kar poglejmo naprej po tej cesti! Na oglu stoji bivša Za-vodnikova hiša. Trška kronika pravi, da je pred dvesto leti bil v tej hiši padar, ki (je ljudem zobe pipal, kri puščal, ranam zadajal in razne bolezni zagovarjal.
Ker pa je bil en padar za celo dolino premalo, je bilo nujno, da so se te umetnije naučili tudi drugi. Korajžni in podjetni ljudje so se tega lotili in tako so postali ljudski dohtarji. To zdravljenje se ije pri ljudeh tako vkoreninilo, da ga je bilo težko odpraviti tudi potem, ko je bil že v vsakem večjem kraju zdravnik. Se pred vojsko so nekateri iskali take ljudske dohtarje, ker se jim je zdelo škoda denarja ali pa ga niso imeli za pravega zdravnika. Mi verjameš ali ne, za en talk primer še dobro vem, čeprav sem bil takrat še otrok.
Kmet iz naše okolice ije nekega večera na ledeni cesti padel in si presekal glavo na temenu. Pri Cimermastrovem križu, ki še zdaj stoji, je bilo to; čqprav je bil takrat v trgu zdravnik, ni šel k njemu, ampak se je podal s krvavečo rano domov. Ker se kri ni hotela ustaviti, so zagnali po starejšega soseda. Ta je prinesel tri, kot za droben krompir debele kamenčke. Z njimi je gladil okolico rane in pri tem nekaj mrmral. Na odprto rano pa je položil čisto navadno pajčevino. Kri se je ustavila, pa tudi rana se je kmalu zacelila. Ne vem, kaj <j>e pomagalo, kamenčki, molitvica ali pajčevina,' vem le to, da je pravi čudež pomagal, da se je vse to tako po sreči izteklo.
Pa poglejmo kakšno zdravstveno službo imamo sedaj na Ravnah! Ambulanto, pet zdravnikov in vsi imajo dela čez glavo. Kako tudi ne? Ljudi je veliko, in za vsak prehlad jih nadlegujemo. Dalje imamo tri
zobozdravnike, bolniške sestre, higiensko postajo, apoteko in močno reševalno postajo. Kljub temu pa stalno razpravljamo o perečem vprašanju zdravstvene službe.
Tudi delno zdravstveno zavarovanje kmetov imamo že nekaj let. Letos je izšel spet nov zakon, po katerem so deležni vseh zdravstvenih storitev popolnoma brezplačno vsi kmetje — borci in kmečki otroci do petnajstega leta. To je vsekakor dobra stran tega zakona, ima pa tudi svojo slabo stran. Nekateri trdijo, da je ta zakon izšel dvesto let prepozno. Kuga, kolera in črne koze, kii so takrat razsajale, so zajete v brezplačno zdravljenje, niso pa zajete tiste najbolj običajne kmečke bolezni kot revmatizem in srčne bolezni. Na kmetih imamo veliko dela v zemlji in v mokroti, kar je najboljša podlaga za revmatizem. Veliko hodimo in nosimo po Ibregih, pri tem pa najprej omaga srce.
Tako srna bila zaverovana v zanimivosti ljudskega zdravstva in v pereča vprašanja sedanje zdravstvene službe, da sma čisto pozabila na Panzijevo hišo. To je tista mala, enonadstropna hišioa na ovinku. Stari Panzi je bil čevljar. Znan je bil po tem, ker so bili njegovi čevlji izredno trpežni in solidno izdelani. Imel pa je to slabost, da si od njega zelo težko dobil 'izdelek. Te slabosti pa tudi današnjim obrtnikom ne moremo odrekati.
Hiše na obeh straneh trga pa so tako gosto naniagane skupaj, da jih takrat od tukaj nisem mogel ločiti. Zato jih borna tudi danes pustila pri miru.
Lepo pa se vidi na svojem hribčku farna cerkev, pred njo farovž, za njo pa stara šola.
Nad velikimi linami v zvoniku vidima manjše line. Tam na vrhu je majhen prostor, kjer je bil prej pritrjen mali, za klobuk velik zvonček; »cinglekl« smo mu pravili. Imel pa je to nalogo, da je naznanjal smrt faranov. Njegov tanki, jokajoči glas v treh kratkih presledkih je naznanjal, da je umrl nekdo v trgu, dvakratni presledek pa je pomenil mrliča v okolici.
Na Ravnah se zmeraj kje kadi
Pod farovžem v id im a veliko sivo streho. To je pri Petraču. Ime Petrač je pred vojsko v Guštanru pomenilo zelo dobro vinsko kapljico.
Desno od cerkvenega hribčka proti železarni je bilo pred vojno sejmišče. Od nas smo ga videli samo en del. »Jarmače«, so mu pravili v popačeni slovenščini.
Znano je, da je (bilo pred vojsko v Guštanju 7 sejmov. Štirje so bili živinski in kramarski, trije pa samo kramarski.
Prvi je bil na Antonovo (17. januarja), drugi na črno nedeljo (tiha inedelja), tretijd šenitjurjevo (24. aprila), četrti na kres (24. junija), peti na šentlovo (Šentiln,
1.	septembra), šesti na Lukeževo (18. oktobra) in sedmi o šentkatarinjem (25. novembra).
Predaleč bi iprišla, če bi ti na drobno pripovedoval, kako živo je bilo na gu-štanjskih sejmih.
Naj omenim samo to, da so takrat prodajali blago trgovci, ki so znali svojo robo ponujati im hvaliti. Kupci ali kakor jim danes pravimo, potrošniki, pa so znali ceno blagu zbijati in se pogajati. To lepo in koristno šego pa so sedaj potrošniki čisto opustili, zato je sedaj nakup vsakega blaga čisto enostaven.
Kot šolar sem imel priložnost videti vsak sejm. Hudo je bilo, kadar nisem imel denarja, v zadregi pa sem bil tudi, če sem imel dinar ali dva v žepu. Takrat se nisem mogel odločiti, kaj naj si kupim. Izbiral sem vedno med temi tremi dobrinami: pomarančo, vencem fig in klobaso. Klobase je kuhal in prodajal debel možakar — verjetno mesar — v belem, zamaščenem predpasniku. Bil je navadno tam, kjer se cesta od Prežihove ulice cepi na postajo. Kar naprej se ije drl, da se je čulo po celem sejmišču:
»Ase, klobase! Vroče, kdor jih hoče!«
Govorili so, da so te klobase konjske, toda bile so dobre. Preden sem se odločil, sem prehodil sejem štiri do pet barti. Kovanec sem tako trdo držal v roki, da je bil že moker. Pa se je itudi zgodilo, da sem prinesel denar domov.
Puklasti hrbet Stražišča nama je napoti, da ne vidima železarne. Vidima samo dim, ki se dviguje iznad hrbta Stražišča, zdaj svetle, modre, potem spet umazano rjave, skoraj čme barve. Čeprav je danes železarna neprimerno večja, se ne čuje do nas toliko ropota kakor praj. Težka parna kladiva so zamenjala stiskalnice. Zato pa nam železarna pošilja toliko več smrdljivih plinov in gozdarski strokovnjaki trdijo, da se zaradi tega plina sušijo borovci po obronkih Navrškega in Preškega vrha, Br-dinj, Javornika in Tolstega vrha. To sušenje borovcev sem opazil tudi že pri nas.
Da ne vidima na grad, je tudi krivo Stražišče. Vidima pa del parka.
Med parkom in Čečovjem se vidi Pleš-nikov graben. Gozdarska pot mu pravijo sedaj. Naj se nama še tako mudi, tukaj se morama na vsak način ustaviti. Dve zanimivi hiši vidima tam.
Prva je Kavčeva. Stari Franc Kave (je bil cimprski mojster v železarni. Veliko cimiprskega dela pa je opravil tudi zunaj železarne. Bil je tak človek, kar je komu obečal, ito mu je tudi naredil. Tudi drag ni bil. Kot cimprski mojster je imel komando povsod, kjer so zvone gor vlačili — v prvi
vojski so namreč vse zvone pobrali, zato je bila ta velika žlica pri vsaki cerkvi, ko so nove dobili. Danes bi rekli, da je bil Kave zelo agilen v trškem kulturnem življenju, saij< je bil gasilec, pevec itd. Kot poveljnik gasilcev je bil na procesijah in drugih gasilskih nastopih podoben samemu komandantu regimenta na vojaški paradi. Uniforma, bele rokavice, njegove velike, bele ruse in njegov strogi nastop, vse to je pripomoglo, da so gasilci korakali kakor vojaki.
Vsak človek se navadi kakšne »ibržne« besede, katero stalno uporablja, če jo rabi ali če je ne rabi, če se je zaveda, po navadi pa sploh ne ve, kdaj ijio izgovori. Takšna »ibržna« beseda ja bila pri Kavču »frda-manca«. Tudi klel ni drugače. Sicer pa sploh ni rad klel, se ujedal ali grinil. Bil je preveč vesele narave. Če kdaj doma ni ibilo kaj prav, kar se pač pri vsaki hiši zgodi, se ni špetiral, rajši jo je pomaknil k Poriju. To je bila gostilna »Pri lipi«, prav tam, kjer še sedaj marsikateri zakonski mož v vinu išče tolažbo in modruje o težavah zakonskega življenja. Jaz sem možakarja poznal, ko je bil že prileten, kljub temu pa je bilo v njem še precej fantovske razposajenosti. S svojimi drobnimi, živahnimi očmi, s katerimi je še zmeraj tako nagajivo pomežikoval, je v svojih mladih letih imel pri dekletih go-itovo veliko uspeha.
Cimprsko delo je po navadi v višini. Vendar tje imel mož to srečo, da se mu nikoli ni kaj hudega prirajmalo. Pač pa je bil zelo nesrečen na stara leta na cesti, ko ga je podrla neka mlada kolesarka. Prebil si je lobanjo in si močno pretresel možgane. Trda je takrat predla možakarju, saj je že fantaziral. Toda skolehal je, »frda-manca«! Pozneje je vedno trdil, da sta k temu pripomogla sv. Kozma in Damijan zato, ker jima ije naredil večjo kapelo na Brinjevi gori. To se je zmeraj gmajtoval.
»Pa še petnajst let bom živel, »frda-manca«!
Neki grafolog mu je prerokoval, da bo še petnajst let živel. Zanimivo pa je bilo to, da je o tistih petnajstih letih govoril vsako leto. Let enostavno ini odšteval, prav kakor jih ne prištevajo nekatere ženske. Kljub temu pa je tistih petnajst let enlkrat zmanjkalo. Kar na vsem lepem. Zvečer je še hodil pri nas, zjutraj pa ga je že stisnilo. Frdamanca!
Druga hiša tam zadaj pa je Plešnikova. Upokojenec Fridi Plesnik je bil po poklicu elektrikar v železarni. Na stara leta pa je ostal osamljen. V zgodovini razvoja Gu-štanja mora biti zapisano tudi njegovo ime. On je bil tisti, ki je kupil prvi radioaparat v Guštanju. To je bilo leta 1923, takrat ko je imel gostilno pri Strudlnu. Zato so se zbirali po večerih pri njem v posebni sobi trški veljaki. Danes bi temu rekli, da je imel radio klub. Ta radio je imel še slušalke, in od kraja je dobival program samo iz Gradca in z Dunaja. Ljubljana se je priključila pozneje. Zanimivo je to, da od kraja tudi izobraženi ljudje niso hoteli verjeti v prenos glasu na razdaljo. Menili so, da je gramofon, katerega pa so že poznali. Prav zabavno pa jie bilo takrat, ko ga je obiskal oče njegove žene, stari Predovnik s Plata. Seveda je Plešnik tudi njemu nataknil slušalke. Mož pa nikakor
ni mogel verjeti, da tisto čudno piskanje in govorjenje v ponovčki, ki so mu jo nataknili na uho, prihaja z Dunaja ali iz Gradca.
»Ne ibote me masrali! Zunaj za voglom stoji in govori!«
Spominjam se, da je stari Predovnik umrl eno leto pred začetkom vojne. Zato je imel mož še dosti priložnosti prepričati se, da piskanje, 'govorjenje in muzika v tisti ikišti pride res iz Gradca, z Dunaja ali iz Ljubljane.
Plešnik ni zanimiv samo zaradi tega, ker je imel prvi radio v Guštanju in sploh v celi Mežiški dolini. Kot elektrikar se je začel zanimati za radiotehniko, iiz knjig si je pridobil toliko znanja, da je kot samouk začel radioaparate tudi popravljati. Bil je dolgo edini radiotehnik v Guštanju. Vsi radiotehniki in amaterji — klobuk dol pred starim Plešnikom!
Čečovje (je bilo prej čisto navadno polje, na katerem je kmetovalo sedem trških posestnikov: Cvitanič, Lečnik, oba Huzarja, Veršnik, Ring in Jurak. Kolikokrat sem tam vodil vole, pozneje pa sem tudi sam oral! Tam, kjer pred Domom železarjev izobešajo zastave, je stalo znamenje — Huzarjev križ. Na Čečovju je stal še en kozolec in nekaj vrst mladega sadnega drevja. Pozimi so bili na tem poliju obloženi kupi fižolovk, okoli katerih so se podile jate krakajočih, lačnih vran.
Tudi v Suhi ni ibiio prej nobene hiše, bilo je polje. Najprej so tam zgradili kopališče.
Grad Javornik ni spremenil svoje zunanje podobe. Takrat smo pravili »pri Osian-dru«, kakor se je pisal prejšnji lastnik. Poznal sem oba, starega in mladega. Prijela sta za vsako delo, govorili so, da je imel Osiander v enem žepu knjigovodstvo, v drugem pa blagajno.
Levo od gradu je mala vzpetina, kateri smo pravili »pigl«. Na tem piglu so fantje o veliki noči in na lepo nedeljo streljali z možnarji.
Malo spodaj, bolj na desno, vidima visoko hišo: tolstovrška šola. Prej je bila ta stavba s svojim prizidkom, kjer ije bila žandarmerija, sama na tem bregu, danes so pa okoli nje nanizgane nove stanovanjske hiše.
(Konec prihodnjič)
Brusnice s Strojne
Zelo nenavadna misel — iti nabirat brusnice na vigred. Pa smo le šli ponje, v dobri veri, da jih bomo pri BLAŽU MAVRELU dobili vsaj prgišče. Kajti pri človeku s pesniško žilico lahko tak sadež dozori pač tudi spomladi. Posebno še ob življenjskem prazniku, ki je v osebni pratiki zaznamovan s sedmimi križi.
Blaž nas res ni kar pred vrati odpravil in zdaj ponujamo to peščico strojnskih brusnic našim bralcem — njemu pa, ki nam jih je pomagal nabrati, želimo še veliko zadovoljnih in plodnih dni!
*
— Kako naj vas predstavimo ob vaši sedemdesetletnici?
Napišite kratko in slike nobene, sem ja tudi jaz majhen, nepomemben. —
— Katerega trenutka iz vašega življenja se spominjate kot najbolj veselega?
Najbolj vesela trenutka sta bila tista dvakrat, ko sem bil na vojski ranjen in sem tako z ne prehudo rano odšel s fronte. Nemci so rekli taki rani: tausendmal gol-dener Schuss.
— V čem se čuti novi čas na Strojni? Je napredek tudi v kulturnem pogledu?
Novi čas se čuti na Strojni v elektriki. V’ kulturnem oziru je vse drugače ko pred kakimi 50 leti. Tisti čas še misliti ni bilo, da bi Strojanci uprizorili kako igro. Lan-
Najlepše na Strojni: krog cerkve ravan
Domače
(Iz narečnega slovarj
adrca — (ruta za na glavo) avbeten — (neroden, okoren): avbetno Oblečen; avbetno obnašanje (neolikano vedenje)
babeva — (stara ženska); ana foabeva plieve dodle v robu babica —(stara mati, babica): včasih so ibile naše babice ponosne na to, da so babice, zdaj pa hočejo hiti »ome«, »omame« im »omice« bajže —: Ibajže goni (spieta se; govori, pa mu ni kaj verjeti)
: bejži, ibeljiži, štuo so bajže (to so pravljice)
: ka pa ’ma za ’me bajže! (rečemo o kom, ki se čudno ali kujavo vede) bezovc — (bezeg): na ikresno bilo (kresno noč) so hodile dečle bezovc trest’ bečieva — (čebela): bečieva ga je piknuva. — Če je na šemtjožefle lopo, m’r’š suknjo predat’, pa bečiele kupit’. (Tisto leto bo dosti strdi.) bečevnek — (čebelnjak): Fajfa pa dedi pa bečevnek — trije žegni p’r hiši
sko in letošnjo zimo pa so igrali precej dolge igre. Tu v šoli po dvakrat, po enkrat pa v Libeličah in Danijelu in povsod čedno uspeli.
— Vaša želja ob sedemdesetletnici?
Blaž je vprašanje pametno preslišal. Sicer pa so njegove želje še zmerom take: da bi dobil naposodo novo prepesnitev Puškinovega Jevgenija Onjegina, pa Linhartovo Županovo Micko, Matička ...
— Strojnski pregovor, ki bi bil danes posebno veljaven?
Dan je treba zjutraj za roge prijeti!
(Presneto v duhu reforme, Blaž!)
— In za konec — katero svojo značilno pesem bi izbrali?
Če bi se vam ljubilo vzeti katero prejšnjih, bo najbolj primerna Mladost je prešla. Kake daljše bi Fužinar najbrž ne sprejel, toliko prostora ne bo zame. —
Ni treba daljše, Blaž, ta je zares značilna in lepo ubrana! Prisluhnimo!
MLADOST JE PREŠLA
Upal srečo ujeti sem, kraljično ljubljeno, videl jo cveteti v dalji sem lepo.
Se stemnilo je, zginilo je vse, žalostno ostalo bolno je srce.
Oj mladost je prešla, kakor sanje zginila, leta so prinesla mi dovolj gorja.
Misel oživi, srce govori, pesmica pa moja tožno se glasi.
Srečno, kulturno prizadevni naš Blaž na odmaknjeni Strojni!
Stanko Kotnik
besiede
i študijske knjižnice)
božava — (krma za prašiče, in sicer tista, ki jo dobijo z »obiranjem« pese, zelja idr.: ipiesčna zev (zel), zeljeva zev (zel), repna zev (zel), korenova zev (zel) buta — (zavaljena ženska) ceklja — (cestno blato): ’ma po v ne črievle cekle; grta do hrta ’ma ceklo cmerutl — (cmerav otrok): si ipa že an tak cmerutl, samo dere pa omeniti se v’s den cote, cotovje — (cunje; razne lahke tkanine; zaničljivo za ženske lahke obleke) čoli — (tele); (tisti, ki je na binkoštno nedeljo zadnji vstal, je bil binkoštni čoli) čriešne — (češnje): narbolj dore so te črne čriešne, pa tuj kamence so zaki. Lesne čriešne so ipa posušene za 'rcnije čurati — (počasi nekaj delati; čuri — po-časnež): čura pa čura pa mu nič ne zgra-ta
dedi — (ded, stari oče, dedek): upajmo, da če so že »omice«, vsaj »opic-ev« ni dievžek, dievžej — (žep): (Tedaj je Nacej pokazal na levi žep in zaklical s kislim obrazom in glasom, Iki je šel na jok:
»Teta, tu je še en devžej!« — Prežihov Voranc: Levi devžej) vriedno — (poceni): Š’ti lies je pa vrieden. (Gozd je poceni.) Zaka so jajce v Lubla-ne bol vriedne k’k’r v Kotleh? (Hotuljske kure pobari!) druč — (spet, zopet): Pa -druč prihod’te, če prej kar, pa o praznik eh! fižova — (fižol): mrzva fižova pa črna redkev je o posti ta buole košta frkat’ — (omalovažujoče, grdo ravnati s človekom): ta mvada frka z materjo; — boš ti frkava z meno, ko (boš ti tajko stara, se še do riti ne boš pošvatava! ofrknit’ — (na hitro kaj opraviti): za ju-žino kar t’k ofrknem (ne kuham kosila) gone — (gonje: ograjena pot za živino; staro -ime za pot od mosta pri papirnici do Krištana na Fari je »gone«; douta po gonPh zmirom vlieče, zato tam dva tav-žent liet nešer hiš zidov ni; znane so tudi Hrovatove gone v Kotleh: je bvo buoh vie keda, ite stari že viejo, fmno se je stuorvo, v nTgleh je kar ibučevo, so šle fajmoštr v cierku, pa monštranco vun, pa tota pred faraf, pa so križe devali z monštranco, dočes da so hudo uro zaruo-tle — ries’n je ibovo, vsa toča se je usuva n’it’r v Hrovatove gone haban — (visoko zrasel fant, ki so mu, kakor pravimo, roke in noge na poti; mlado teslo frfotavo): naš je an tak haban habe — (peruti): habe mu bomo na Liešeh poriezli, v Šentanevu pa porezoli (ukrotili ga bomo); habe redi (odšla bo od doma)
hiša — (družinska soba) hudobavčvat’ se — (hudovati se): davi se je Trezika hudobavčvava, zaka nisi piri-šev arat’
janka — (krilo): tovste janke so za zimo te prave
japka — (jabolko): Japke pa gruške so liet’s draješi ko žofran klecati — (varčno obračati vsak dinar): pa že ni nies, da bi m’r’v čvovek št’k klecat, cukr pa kofe pa m’r’m met! kletišnija — (prostor pred kletjo) koteč — (kokotec): na Čečovju je zaj s kurami kraj; morda v kakem Skritem kot-ou še kiera skrivajši »originale proizvaja«
kvarna — (motnjava težke glave): vse dni, k’r so mi mati umrli, živim :k’k’r v a-ni kvarni; — snuoči smo ga žehtali (pijan-čili), se mi je poa ponoči senjavo, da s’n rotiru, in s’n se zutra v taki (kvarni zbu-du, da knis’n vedu, p’r kirmo portirju m’r’m v fabriko lesa — p’r lesi je prievah (prelog) mrčnik — (netopir): glej, da se ti ne bo mrčnilk v vasi zapodiv (v lase zapodil) nejoseten (nenasiten): si pa že en tejko nejoseten, poičaj že, počaj ... naroden — (brž na mestu [biti], nared [biti]): je povsod nareden, kjer more kaj ^ogrnit (je tam, kjer ima koristi) n s (danes): n’s bol jutre ga bo stisnovo (bo umrl)
norški, norška — dečva je norška (je na norce; rada ima šalo): so pa ane dečve t’k nomške, da bi še ciev post otle ’met pust
obavten — (telesno obilen): si ne more črievlov zavezat, t’k je Obavten nurat’ — (pri kakem drobnem opravilu tiho tičati): otrek si že v’s dopo‘gni nura;
.
S POTI PO OJSTRICI
KIMPERŠKI KRUH
Z motorno žago kmet drevje sam podre, sam ga zvozi v dolino in tako še kar nekaj iztrži. Sicer uspeva tod ikrompir, rž, oves, od sadja le moštovike.
Skoraj pni vsaki hiši imajo ovce, vendar uporabljajo volno le zase. Včasih je živela v kraju tudi tkalska obrt in najstarejši tak »kave« — Korat — pove, da so mu od blizu in daleč navlekli v hišo cele vreče preje. Krnele so sejali lan, ga popipali, zriflali, strli, potem pa je bila pozimi le po ena ženska »zadolžena« za ikuho, druge so predle in Korat je tkal zimo za zimo, še po vojski nekaj časa pa tudi druge je naučil obrti. Zdaj pa ne more več, le volno še krtači in v hiši je vse polno kolovratov ter ostankov kavčarije.
Šolska kronika je dragocen dokument. Miloš Ledinek ji je leta 1925 začel pisati novo poglavje, drugi učitelji so jo nadaljevali, do naših dni. Resne stvari se prepletajo v njjej z ganljivimi anekdotami, tu in tam nas presenetijo številke. Prisluhnemo glasovom učiteljev, teh tesarjev človeškega lesa, 'in listamo.
Leta 1921 je bilo na Ojstrici vsega 108 šoloobveznih otrok, od tega jih je hodilo k pouku le nekaj nad 40 odstotkov. V učilnici so pozimi zaradi slabe peči dosegli le dve stopinji Celžija. Tega leta je zapustil kraj Rudolf Šimon, ki je služboval tu devet let, nasledil pa ga je Ulrik Hafner.
Ko so po nesrečnem plebiscitu 30. septembra 1922 potegnili državno mejo od Sv. Urbana prek Košenjaka v Woibnov jarek, se je toplota v učilnici dvignila na celih pet stopinj Celzija. Takrat so učenci potrebovali za pouk le štiri knjige, in sicer:
Krščanski nauk,
Računico I in II,
se ne gene iz hiše, vse dni k’r v kuhini nura
prženeč — (vsiljiv): t’k je prženeč, da bi ga čvovelk rajši nosiv, ko pa posvušav
Panorama — kot slikarjevo platno
Janez Krstnik na Ojstrici
To je še Koroška, pa tudii že ne več. Tisoč metrov nad morjem je tu vse bolj pozno in počasno v razvoju — cvet in sad ter naprednejše oblike življenja. »Kim-perik« SO' Nemci imenovali kraj in pod tem nazivom poznajo naši ljudje planino, ki se vleče od Goriškega vrha prek Ojstrice, Duha in Velke do Kozjega vrha.
Cerkev Janeza Krstnika 'in Monijeva gostilna Sta središče, osnovna šola je za streljaj oddaljena, niže spodaj je stara cerkvica — Duh. Lepa gozdna kamionska cesta vodi iz Dravograda sem gor; bližnjica skozi gozd je strma in mračna.
Gostilna da prve podatke o kraju, pogovor z ljudmi druge, šolska kronika tretje. Čas izloči manj pomembno in počasi se oblikujejo predstave, ki morda ne ustrezajo resnici v vseh podrobnostih, ker je en dan vendarle malo, da bi kdo lahiko dojel kraj in ljudi v vseh njihovih razsežnostih, toda podoba je tu, z barvami in obrisi.
Večje kmete še preživlja zemlja, manjši hodijo že (tudi na šiht; sicer pa je skora(j pri vsaki hiši kdo, ki je kje zaposlen in pomaga doma le ob prostem času. Kdor ima les, še kar živi, kdor ga nima, životari.
Napečnikova mama pripoveduje
Moje prvo berilo,
Čitanko II.
Ljudje so se zelo branili dajati otroke v šolo. Njihova sodlba je bila neusmiljeno kratka:
»Ga vam ja dam v šolo, a ga vi oblecite in mu dajte jesti, jaz mu ne morem, če ne bo delal!«
Leta 1924 jje župna cerkev dobila nove zvonove, učiteljevi letni dohodki pa so takrat znašali: 3000 dinarjev osnovne plače, 1152 položajne, 900 za stanarino in 800 dragin(jskih doklad.
Novembra tega leta so vikraju ustanovili Katoliško prosvetno društvo in knjižnico, ki ji je župnik Hafner daroval 200 knjig. Kmalu nato so v gostilni pri Moriju igrali »Tri sestre« in »Čašico kave«. Uspeh je bil lep, a dobička nič.
Odročni kraji hranijo še mnogo sledov starosvetnosti, od govorice do običajev, načina življenja, mišljenja in dela. Ojstrica spada med nje. Za hrbtom je avstrijska meya, globoko v d celini Drava, zarezana med Pohorje in Kotbamsko. Z leve strani prihaja od Mlak in Pernic štajerski jezikovni element, na desni se bleščijo sneženi vrhovi Karavank.
<-/u	••'At .	A-fas
f	A*..'*	..v'	-4*•,£•'***'• <*—*>'
čf/btuštup’, *r-*»#£ , 4>MsWvt ***>'	V'*/r
♦ ,.	Jptkj+a,	/»< V	•’*-/M
,>!.**«	• ;»**><«.	'f'
■■»K+ttZlir*. >pw%n&A.****yt >»*£•*<*,.*•.*%*	.	Z'*^
■€*.<?*,*	-/+/* *** **•*	o^-v
• ./t'6Z< &C-.H*
&/•* /tv// &*<&*/a,• .ct>». /i*.*■ «*# v
/<*y	/f&A-vZZ&Zf
«?/ ,’■*•/4 flZs*''*	’*<	-*	'S*'y'*/e.	«"■»>
••&,/ m/« Alt**k»***(/»■	$S	*:&>.>?&•■ ,<- #*} t-Vif/
At&H«,'#* /*/*» S&/& **//*.&Z*i>*y:rri »>*,,,
-V' J5ifl{ / -,'. -•»>’,/Ž» /.»/1'*******	■	-.	<%, ',.*. -^vvv^
J*	#	7	-
:' '</ >x , ■■.** » * ,• ■■>■-•• •<.	•<*,., ,^..<4--
yir<», • '-&./> < f v, .-« • >•/ .-f>.-r« **-■/'
Leta 1925 je Miiloša Lediineka zamenjal Miroslav Viher. Takrat je šola proslavila prenos kosti veliikega črnogorskega pesnika Petra Petroviča Njegoša na Lovčen. Dve leti pozneje (je kronist zabeležil dobro letino krompirja, »ki je, zavživan kot ,repna župa‘ glavna jed prebivalstva.«
Vih-enju je sledil Anton Golja, ki je med drugim natančno zabeležil pravo kmečko tragedijo: pri Potočniku je strela ubila 4 vole, 1 kravo, 1 bika, 16 ovc, 2 kozi 4n
'kozlička, v počitnicah leta 1930 pa so ljudje lahko občudovali zepelina, ki je plul nad Ojstrico »jako počasi in nizko«.
Leta 1931 je prišel za učitelja Mirko Sadar, slikar-amater, navdušen družbeni delavec pa tudi hud kritik domačih ljudi in razmer. On je leta 1932 ustanovil na Ojstrici sokolsko četo, h kateri se je priglasilo 75 članov, telovadno orodje pa so jim izdelali guštanjski mizarji. Naslednje leto so dogradili v kraj novo vozno pot, SPD Prevalje pa je markiralo pot čez Ojstrico na Košenjak in k Urbanu.
Tega leta je precelj ljudi umilo zaradi jetike, kar se izdi na prvi pogled skoraj neverjetno, če pomislimo na nadmorsko Višino, na čisti zrak in na smrekove gozdove. Vendar na Ojstrici stalno piha bodisi hladen sever ali severozahodnik, ki sta že marsikoga spravila na drugi svet.
Otroci so bili vsa leta šibki (in slabo hranjeni. V šolo so za malico leto in dan nosili le ržen kruh in Sadar je grenko izbruhnil: »Kmetje imajo dovolj jajc in mleka ter surovega masla, katerega pa raje prodajo v Dravograd, nego bi ga privoščili sebi in svojim otrokom.«
Anketa in merjenlje sta pokazala, da so otroci večjih kmetov slabše razviti kot ko-čarski. Pravi vzrok za to je bilo težko in neprimerno delo, ki ga je bilo na kmetijah vsekakor več kot pri bajtah in ki so ga otroci morali opravljati. Toda kronist kmetov niti ni obsojal: zaradi dolge zime in pozne pomladi je tu zgoraj obdelovalna doba precej krajša kot drugje in ni drugega izhoda.
Silno počasi se je tajal ojstriški konser-vativizem. Z nezaupanjem so kmetje sprejeli -umetna gnojila, čeprav so pokazala dobre rezultate. Gnojnica jim je stoletja odtekala izpod kupov brez koristi po bregu, gnojili pa so s suhim gnojem; vendar je trajalo zelo dolgo, preden so začeli delati gnojne jame.
Učitelji so naredili, kar so mogli. Pazili so na snago otrok in tako pomagali izboljševati njihovo zdravje.
6.	novembra 1934 je postala šola dvo-razrednica, v letih 1938—1939 pa se je začela velika kriza. Kmetje so se po vrsti
zadolževali in izgubljali posestva. Potočnikovo je kupil Petrič iz Vrhnike, Gol iz Dravograda drugo itn. Leta 1940 je bila še letina zelo Slaba, ljudje so težko živeli in kronist je zapisal, da »si želijo spremembo«.
Pa so pričakali Hitlerja in »menažkarte«.
»Ne pomlaš, što so devali!« se spominja Napečnikova mama nemških hajk konec leta 1944, ko je zgorelo najprej Pečovniiko-vo, potem Vr-banska ka|;-ža pa pri Koh-u in Junčfcu in Bogovcu. Živi ljudje so zgoreli v plamenih, ker Nemci niso mogli dobiti Lackovega bataljona.
Ne pomlaš, što so devali... Sin je bil pri partizanih, oče Napečnik je v lesu drva delal, ko so prišli gestapovci nadenj, da bi izdajal.
Mutastega se je naredil in je ostal mutast tudi potem, ko so ga tako pretepli, da je privlekel domov krvavih klobas, kot bi mu palic naložili po ‘hrbtu.
Na Murnovi pu-ši so bili partizani. Mlajši so šli k njim in se nekako prebijali. Kam naj bi šli starejši, k‘i so bili prestari za težko partizansko življenje, za pohode in hajke?
Po lesu so se skrivali in trepetali za dom in zdravje in še pomagali partizanom s tistim, kar so imeli. Prav res »groze spomin«, da se še danes, po dvaindvajsetih -letih zaplete beseda in -misel zaplahuta.
Če je pr.i. nas kje zemlja bolj borna, pravijo ljudje, da je »taka kot na Kimper-zi«. Pa vendarle na Kimperzi — na Goriškem vrhu, na Ojstrici, pri Duhu — živijo naši ljudje že stoletja in celo nekaj naših žele-zarjev je med njimi.
Ivana Karnlčnika iz stare valjarne smo srečali, ko je pred -dvanajsto že hitel na popoldanski šiht. Da se bo vrnil domov šele nekaj pred polnočjo, je bil jasen seštevek. In enako pomladi, poleti in pozimi, na vse tri izmene. To je Ik-imperški kruh.
Starega Napečnika nismo našli do-ma, ker je bil v lesu na fur.i. K nekemu pavru
Miloš Ledinek je začel novo poglavje kronike
bi morali iti, če bi ga hoteli videti. »Tja hodi opoldne kruh jest,« je rekla Napečnikova mama, kot da se samo po sebi razume, če drvar in furman kosi — kruh.
Kruh v šolski kroniki .in ta kru-h in trdota, ki zrase iz -kruha, in življenje, ki je še vedno ena sama borba za kruh — ne glede na letnico, ki jo pišemo.
In če bo še kdo kdaj ril po ojstriški šolski kroniki ter bral trde besede kronistov, če bo šel med te ljudi, ki so jim bile namenjene, in se mu bo zdelo, da jih ni mogoče otajati, da so trdi in težki -in da imajo preveč psov-čuvajev pri hišah, naj pomisli na kruh, to moderno začimbo, brez katere nam zrezki in pečenke ne teknejo prav, na); ga poišče v očenašu ali pa naj si ga ureže kos in ga sklanja brez pridevnikov — samo kruh h kruhu. Tako bo razumel.
Ostanki statev pri Koratu
24 X-19,44
MATI TEREZIJA MEDVED HČI ŠTEFANIJA UMORJE
ZVESTOBE SLAVA
KOROŠKIFUŽINAR
O delu in težavah DTV »Partizan«
Čeprav nas je malo, smo pa zato bolj aktivni
Malokje slišimo govoriti o delu tega društva v našem kraju, ki se bavi z gimnastiko 'in splošno telesno vzgojo. Zakaj?
Da se tako malo sliši, nismo krivi mi sami, temveč pogoji, v katerih moramo delati. Prvi problemi se pričnejo pri strokovnem kadru. Imamo še nekaj trenerjev in vodnikov, ki so tako rekoč s srcem in dušo pri društvu in ne gledajo na to, ali bodo za trud in prizadevanje plačani ali ne. Najdejo zadovoljstvo v tem, če se njihov oddelek ali vrsta na tekmovanju in na nastopih dobro odreže. Na žalost je takih zelo malo in je potrebno v bližnji bodočnosti ukreniti vse, da bomo trenerje in vodnike v društvu nagrajevali, kot se to dela v vseh ostalih društvih in klubih, kjer imajo izdelane celo tabele ali kodekse, po katerih prejemajo nagrade za svoje delo. Ne vem, zakaj ne bi bilo možno uvesti tudi pri našem društvu takšnega sistema nagrajevanja (kolikor so seveda na razpolago finančna sredstva).
V DTV Partizan Ravne na Koroškem je trenutno včlanjenih 240 pripadnikov, kar znaša 3,2 °/o prebivalstva našega kraja.
S tem v zvezi ibi navedel še nekaj statističnih podatkov.
V društvu je aktivno vključenih 40 deklic — cicibančkov, pionirjev in pionirk 150, mladink in mladincev 35, članic in članov pa le 15, ki so pa vsi vodniki in vodnice — to se pravi, strokovni kader, ki se zaradi preobremenjenosti ne more v zadostni meri posvetiti lastnim treningom. Opaziti je sicer malenkosten porast članstva proti letu 1965 oziroma 1964. Izhajajoč iz teh pokazateljev obstajajo za društvo nove in obširne naloge v pridobivanju novega članstva zlasti med mladino gimnazije, industrijske šole in mladino, ki dela v proizvodnji.
S številom pripadnikov našega društva nikakor ne moremo biti zadovoljni. Društvo si zelo prizadeva za povečanje članstva in se v ta namen poslužuje najrazličnejših oblik propagandne dejavnosti, med katere spadajo zlasti telovadne akademije in tekmovanja v partizanskem mnogoboju, predvsem pa skuša ustvarjati razumnejše sodelovanje z vodstvi šol, delovnih organizacij, družbeno političnih organizacij in s starši, kolikor gre za mlajše pripadnike.
Predvidoma bo društvo letos vključilo še nadaljnjih 100 do 150 novih pripadnikov, kar bi predstavljalo glede na 1800 mladih na Ravnah 12 °/o aktivnih v društvu. Vsekakor pa ta proces razširjanja telesne vzgoje na Ravnah poteka prepočasi, saj je še ogromno mladih ljudi, ki niso zajeti v nobeno telesno vzgojno organizacijo. Nedvomno je največja ovira pri vključevanju novih pripadnikov v premajhnem številu usposobljenih prednjakov in pred-njakinj, namreč takšnih, ki pravilno gledajo na telesno vzgojo kakor tudi na vsa politična in družbena dogajanja.
Naše društvo tako premore le 10 vodnikov in vodnic, ki vodijo 10 oddelkov naše mladine. Ker pa so oddelki številčno premočni, jih je včasih treba razbiti na več skupin, kar pa zopet predstavlja problem za strokovni kader, in s tem vedno
bolj narašča potreba po dodatnem številu prednjakov.
Res je sicer, da je v našem kraju več profesionalnih telovadnih učiteljev, ki pa se le težko odzovejo neposredni dejavnosti v društvu. Nemara bi jih lahko pritegnili, če bi primerno honorirali njihovo dejavnost, s čimer pa bi morali preiti, kot sem že prej omenil, na nagrajevanje ostalega amaterskega kadra. Vse delo v našem društvu je zdaj prostovoljno, kar zahteva v današnjem tempu življenja nepopisno veliko idealizma in požrtvovalnosti. Pri vzgoji vodniškega kadra se moramo boriti še z mnogimi težavami. Želimo, da bi bili vodniki in vodnice iz delavskih vrst, kajti dolgoletne izkušnje kažejo, da so ti telovadci najbolj požrtvovalni in zvesti. Prav te mladine pa nam včasih ni mogoče poslati v tečaje, Iker delovne organizacije, kjer je zaposlena, nimajo vedno dovolj razumevanja, ko je treba tem ljudem z dopusti ali kako drugače omogočiti strokovno izobraževanje. Delovne organizacije bi morale biti najbolj zainteresirane, da bi si društvo pridobilo dovolj močnih prednjakov, ker le tako bomo lahko vključevali večje število mladine in tudi neposrednih proizvajalcev, ki so morda že starejši, pa še vedno čutijo veselje do tega športa, ki krepi telo.
Že prej sem omenil finančna sredstva, pa poglejmo, za kaj bi ta sredstva najbolj nujno potrebovali.
Mnogo bi potrebovali za tekmovanja bodisi v orodnem mnogoboju ali pa za tekmovanja, ki bi jih organizirali med občinami. Na drugem mestu so rekviziti tako za telovadce kot za ves vodniški kader, dalje sredstva za razne tečaje, kjer bi se usposabljal kader, in še in še bi lahko našteval, toda nima smisla, ker nam denar, ki ga dobimo oziroma smo ga dobili v preteklem letu, zmanjka že v začetku tega naštevanja.
V tekočem letu smo poleg sredstev iz lastnih dohodkov, ki pa smo jih porabili
izključno za adaptacijo doma, prejeli tudi
700.000	din dotacije za osnovno dejavnost društva. Popolnoma razumljivo je, da ob takšnem materialnem stanju društva ne moremo pričakovati večjih uspehov.
Mislim, da bi bilo treba financiranje telesno vzgojne dejavnosti razumneje urejati in tako društvu nuditi večjo' materialno osnovo za delo. Le če bomo postavili financiranje osnovne telesne vzgoje kot družbeni in ne kot društveni problem in bo za delo in uspehe društva zainteresirana širša lokalna samouprava, bomo lahko od društva terjali tudi večje obveznosti.
Zaradi vseh teh problemov se v lanskem letu nismo mogli v zadostni meri angažirati. Imeli smo eno samostojno akademijo. Udeležili smo se z mladinci in mladinkami (kompletne vrste) orodnega mnogoboja v Ljubljani (mladinci V. mesto, mladinke IV. mesto). Člani so sodelovali na akademiji v Prevaljah, članice pa so se (kot že vrsto let) udeležile tradicionalnega pohoda »Ob žici okupirane Ljubljane«, kar jim je prineslo v skupnem plasmaju II. mesto (prejšnja leta so bile navajene pobirati prva mesta). Bilo je še nekaj manj pomembnih tekmovanj, kar pa je še zdaleč premalo za takšen kraj, kot so Ravne.
Zelo smo zadovoljni s telovadnimi pro-
Mladinke pri vajah na bradlji	Foto:	M-	Butolcn
Milan Safošnik
S potovanja po ZR Nemčiji
Študij za izobraževanje odraslih
stori v novem domu, samo žal ugoitavljamo (kar je tov. Klančnik omenil v eni prejšnjih številk »Fužinarja«), da orodje, ki je v telovadnici, sami vse premalo uporabljamo in bo treba storiti kaj več v bližnji bodočnosti, da bodo naprave, ki so nam namenjene, čimbolj izkoriščene.
Za drog je treba precej spretnosti
Ko že govorimo o oblikah dela, bi bilo nemara prav, da bi našli take oblike dela, kjer niso potrebne ne vem kako visoke investicije, temveč le visoka stopnja organizacije in discipline bodisi v telovadnici, v Športnem parku, na letovanju ali izletu. Nedvomno se bo društvo v bodoče moralo spoprijeti tudi s tovrstno problematiko in jo reševati učinkoviteje kot doslej.
V naše vrste želimo čimveč mladih, toda ne takih, ki bi radi čez noč postali Cerarji, ampak take, ki bi s svojim vztrajnim delom lahko pokazali določene uspehe. Navsezadnje pa ne telovadimo samo zato, da bi dosegali ne vem kakšne vrhunske uspehe, temveč v svoje razvedrilo in, kot pravi geslo, da ohranimo »zdrav duh v zdravem telesu«.
Milan Butolen
Po okusu jih loči
Natakar: »Je imel gospod kokošjo ali govejo juho?«
Gost: »Ne vem. Imela je okus po milu!«
Natakar: »To je bila kokošja juha. Goveja ima okus po petroleju.«
Ponovna mladost
— Jaka se je sila pomladil, spet je kot dojenček.
— Ali uživa matični mleček?
— Ne, le zaletel se je z motorjem, pa je brez zob, hoditi ne more in pitajo ga.
Uslužnost
— Doktor, pomagajte mi, večkrat se mi kar na lepem naredi črno pred očmi.
— In kakšno barvo si želite?
S skupino direktorjev slovenskih delavskih univerz sem bil od 8. do 19. januarja letos na študijskem potovanju po ZR Nemčiji. Vtisi in spomini po določenem času žbledijo, poizkusil pa bom vendarle obuditi nekatere pomembnejše.
Dne 8. januarja smo zgodaj zjutraj v Ljubljani trudni in nestrpni zaradi napovedane triurne zamude vstopili s skupinsko vozovnico Ljubljana-Koln v ekspresni vlak iz Aten, ki je pred tem nekije pri nas doživel trčenje. Za to smo zvedeli šele, ko smo se vrnili v Jugoslavijo.
Kljub koledarski zimi je ibilo snega le na Gorenjskem, v Avstriji in v bavarskih Alpah, ves ostali predel pa je spominjal na pomlad, ki sramežljivo prihaja v deželo.
Formalni carinski pregled na Jesenicah nas je opozoril le na to, da zapuščamo domovino. Tihotapcev med nami ni bilo, tistih nekaj mark smo lahko kupili pri banki. Neugodna uradna zamenjava dinarja pa tudi ne navaja na »šverc«. Založili smo se le s cigaretami in seveda s slivovko, ki je v tujini že dolgo »konvertibilna«.
Enakomerno drdranje vlaka nas je ponovno umirilo, vendar nam čudovito sončno jutro ni dovolilo počitka. Tam nekje v geografski sredini Avstrije smo se dobesedno prerivali ob širokem oknu vagona. Nihče ni hotel zamuditi edinstvenega pogleda na oddaljene Visoke Ture z Gross-glocknerjem. Tik pred nami je bil razprostrt turistično mogočno razviti Badgasitein. Prava turistična obljubljena dežela, smo si ponavljali in gledali. Vse take naravne lepote imamo tudi mi, smo se prepričevali, toda kaj, ko niso dostopne z železnico in gorskimi cestami. Za avstrijske Alpe tega ne moremo reči.
Pri Salzburgu smo prestopili avstrijsko-nemško mejo. Osoren glas nemškega cari-
nika nas je opozoril na to, da tokrat ne bo šale. Izrazito zelena uniforma in značilna kapa sta nas vse prej kot pomirili. Bežno je preletel ponujene potne liste in takoj povprašal po slivovki, hip za tem pa tudi že radovedno brskal med prtljago v kovčkih. Tudi žepi plaščev in suknjičev so mu bili sila zanimivi. Spor je nastal pri slivovki. Brez oklevanja nam je carinil originalno Badlovo slivovko in za četrt litra zahteval dve marki. Pomislite, dve marki carine! Pri nas to pomeni tretjino vrednosti polne steklenice. Krepkemu komentarju kolegov s carinikom sem se seveda izognil in razgrnil Nedeljski dnevnik ter -bral. Zaradi tega sem prihranil tisti dve marki, z obljubo kolegom seveda, da jih bomo skupno zapili. 2e v Stuttgartu sem za steklenico piva plačal točno dve marki. Seveda smo potem bili manj žejni.
Pokrajina, skozi katero smo nato drveli, je bila pravo nasprotje naši Gorenjski in alpskemu svetu, ki smo ga bili še predtem občudovali.
Močan vtis ustvari na potnika ob oknu drvečega vlaka le mogočno razvita in številna industrija, čudovite ceste in skrbno obdelana polja. Osamljena, lepa, večnadstropna kmečka stanovanjska poslopja dajejo videz urejenega in visoko mehaniziranega kmetijstva.
Ko smo bili že pustili za seboj Miinchen, smo pri mestu Karlsruhe prišli v bližino francoske meje, se priključili reki Ren in je nismo zapustili vse do Kolna. V.prvem mraku smo imeli za sebqj že Mannheim (Frankfurt smo obšli), Wiesbaden, Koblenz, Bonn in nekako ob sedmi uri zvečer izstopili v Kolnu. Po prisrčnem sprejemu smo se vkrcali v avtobus in se odpeljali v 16 kilometrov oddaljeni Leverkusen. Mesto je mlado, komaj nastaja, ima pa že preko stotisoč prebivalcev. Kulturne tradicije nima, vendar prav po tej plati izredno živi
Koln
la- ■■i.
■ fr VU
Frankfurt am Main
z bližnjim najstarejšim mestom ob Renu, Koinom.
V mestu samem, kjer je sedež znane barvne industrije Bayer in privatne železarne Wupperman, je zaposlenih približno
45.000	delavcev.
Kaj to za mesto pomeni, smo v naslednjih petih dneh bivanja sami spoznali. Samo v tovarni Bgyer, ki zaposluje 38.000 delavcev (od tega 3.800 inženirjev in doktorjev), se pripelje na delo z lastnimi vozili okrog 9.000 delavcev. Tovarna zaito odkupuje zemljo za parkirišča (odkupne cene dosegajo fantastično višino), gradi nadstropna parkirišča; 'teh je v Dlisseldorfu in Essnu več, vendar motorizaciji vseeno niso kos.
Skozi Leverkusen tečeta znani avtomobilski cesti iz severovzhodnih predelov Nemčije do Aachna na belgijško-nizozem-ski meji in z jugovzhoda na severozahod prek Dortmunda naprej na zahod. Gradijo veliko novih stanovanj, omislili pa so si tudi povsem ločeno naselje upokojencev, približno takega obsega, kot je naše Če-čovje. Ta predel, kjer je umrljivost izredno visoka, imenujejo »predel cilindrov«. Po takih gradnjah sodeč so tudi drugje arhitekti »zmotljivi«.
Poseben dogodek za nas je bilo potovanje z avtobusom v Essen in Diisseldorf. Ta predel imenujejo tudi rensko-westfalsko industrijsko področje in daje tričetrt vse pomembnejše zahodnonemške produkcije. Na tem predelu je zaposlenih preko dva milijona industrijskih delavcev. Od tega samo pri znanem . koncernu Kruppu 320.000.
Mesto Essen je staro. Samostan, ki smo si ga ogledali, je ibil zgrajen že v času Karla Velikega. Ogledali smo si tudi eno izmed rudarskih naselij, kjer živi več deset tisoč rudarjev. Nemških demografov in sociologov to sploh ne moti. Trdijo celo, da se tak način naseljevanja obnese. Kako nemogoča družba bi bili, če bi pri nas poizkusili s tako gradnjo!
Diisseldorf je lepo in izredno prometno mesto. Ren je tukaj že toliko širok, da spo-
minja na morski zaliv. Sicer pa skozenj plujejo ladje vseh Obmorskih evropskih držav. Pravijo, da je reka Ren najbolj prometna na svetu.
V Leverkusnu smo si ogledali tudi železarno družine Wupperman. Zaposluje nekaj več kot 2500 delavcev. Tu železo in jeklo le predelujejo. Strokovnjaki železarne in lastnik sam so nas seznanili z razvojem, gospodarskimi in drugimi vprašanji podjetja, z delitvijo dohodka in osebnih dohodkov zaposlenih.
Železarna ima svojo izredno razvito industrijsko šolo, kjer izobražujejo okrog 150 vajencev in delavcev. Pred sprejemom pripravijo za novince enotedenski uvajalni seminar zunaj mesta, kjer se ti spoznaijo med seboj, z inštruktorji, dobijo v prijetni obliki prva znanja o podjetju in delu, o prvi pomoči, HTV itd.
Učence določen čas opazujejo in jih za posamezne poklice diferencirajo šele, ko jih dodobra spoznajo. Šolanje traija najmanj poldrugo leto in največ tri leta in pol, odvisno od profila. Zavzemajo se za to, da bi dobili učenci čim širšo izobrazbo, ter da bi specializacija nastopila dokaj pozno. Sodobna avtomatizirana industrija to zahteva. Po spretnosti in sposobnosti delijo učence na tri skupine, prehajanje iz ene skupine v drugo je mogoče na osnovi znanja. Povedali so nam, da ta način selekcije učence zelo stimulira in daje izredne rezultate. Manj spretne izučijo manj zahtevnih poklicev. Osposobljeni industrijski pedagogi imajo nalogo, da se z učenci, ki snov težje dojemajo, dalj časa ukvarjajo. Učenci odhajajo v zadnjem letu na prakso v druga sorodna podjetja po vsej državi. V učne delavnice pa prihajajo na tehniško učno prakso tudi dijaki gimnazij. Podjetje izučenih delavcev po končani šoli pogodbeno ne veže. Med šolanjem prejemajo starši za učence dokaj visoke mesečne nagrade. Učenci dobijo brezplačno hrano, nudijo ijim brezplačno letovanje v spremstvu pedagogov itd. V podjetju menijo, da je izobraževanje kadrov, čeprav vseh sami ne zaposlijo, dolžnost do družbe.
Ogledali smo si tudi mestno poklicno šolo z delavnicami in odlično opremljenimi kabineti. Vsi smo talkoj dojeli, da tako opremljena delavnica ob odličnem kabinetu lahko zares nudi nazoren, moderen pouk. Šola ima tudi oddelke za odrasle. Hospitirali smo tudi oddelek mojstrske šole za kovinsko stroko.
Za mladino so izobraževalne oblike brezplačne, le odrasli prispevajo del k stroškom. Prehoda iz poklicne ali. mojstrske šole na visoke šole ni. Po tej poti je mogoče doseči največ stopnjo obratnega inženirja. Za vpis na visoko šolo je treba pred tem dokončati srednjo šolo z maturo, ki traja dve leti in pol.
Učna obveznost traja v ZR Nemčiji praktično do 18. leta starosti, zaito obiskujejo poklicno šolo tudi vsi, ki teh let še niso dopolnili, zaposlili pa so se ali so ostali doma.
Veliko je še pomembnih reči, ki smo jih videli in slišali, težko pa bi vse opisal. Omenil bi še razgovor o kulturnih in političnih vprašanjih z zveznima poslancema, predstavnikoma SPD in CDU. Ze njun uvodni dialog nas tje opozoril, da strankarskih nasprotij v razgovoru z nami ne bosta mogla povsem obvladati. Po odgovorih pa smo zaključili, da resnih programskih nasprotij med strankama, čeprav je ena na oblasti, druga pa, sicer številnejša, v opoziciji, pravzaprav ni. V razpravi smo načeli pereča notranje in zunanje politična vprašanja ZR Nemčije in odprte probleme v odnosih ZR Nemčije do Jugoslavije. Tam, kjer zaradi naših utemeljenih stališč nista mogla zagovarjati uradnih stališč Bonna, sta pokazala dokajšnjo mero razumevanja za naše poglede in naša politična načela. Na kraju sta povedala, da bi. obiskala Jugoslavijo in jo tako bliže spoznala.
V Leverkusnu sem stanoval pri starejših premožnih zakoncih. Oba sta kot turista že bila v Jugoslaviji, vendar sem kmalu dognal, da jo poznata zelo površno. Ob večerih sta mi predvajala filme in prikazovala diapozitive. Fotografirata vsak zase. On na primer sploh nima smisla za opazovanje narave. Tako so njuni posnetki po motivih močno različni. Najpogostejši motiv na njegovih posnetkih so bile zanemarjene tržnice v Banja Luki, Mostarju itd. Znamenito sarajevsko Baščar-šijo je posnel kot siromašen, propadajoči del mesta, ki ga je bilo prav zato pametno posneti. O kulturnih posebnostih ne vesta ničesar.
Sama sta kot turista pri tem seveda najmanj kriva. Prospektov nimamo na voljo, turističnih vodičev za posameznike ni, zato si sodbo o vsem pač ustvarja vsakdo sam.
V petih dneh sem se trudil prikazati Jugoslavijo tako, kot je. O item se da veliko povedati tudi v sicer polomljeni, nemščini.
Med Jugoslavijo, kot jo poznajo Nemci iz svojih časopisov in propagandnih televizijskih oddaj, in Jugoslavijo, kot jo poznamo mi, (je velikanska razlika.
Neki večer smo si ogledali propagandno oddajo iz Bonna o »političnih« emigrantih iz socialističnih dežel. Ob poplavi žaljivk ne pozabijo vključiti kadra o tem, kako »srečno« živijo v Nemčiji ob kruhu, maslu itd. Kak primitivizem, sem si dejal.
Na lastne oči pa sem se prepričal o »bla-
gostanju« več tisoč tujcev, od tega 4000 Jugoslovanov v posebnih četrtih za emigrante.
t
LJUDSKE UNIVERZE V NEMČIJI
Bralcu se morda zdi, da so ljudske in delavske univerze posebnost novejšega, v večini socialističnega sveta. Res, pri nas (vsaj v drugih republikah) so nastajale po vojni, v večini po letu 1950, slovenske so razmeroma še mlajše; nastajale so leta 1959. Od ostalih, mislim tistih na zahodu, se močno razlikujejo po programski usmeritvi, čeprav jih po materialni plati ni moč primerjati.
Ljudske univerze na zahodu imajo že stoletno tradicijo. Prva taka ljudska ustanova je v Nemčiji nastala že leta 1825. V začetku so bile te ustanove podobne našim čitalnicam. Imenovali so jih tudi »društva za popularizacijo znanosti«. Ljudske univerze so pretežno prosvetljevale. S svojo osnovno programsko usmeritvijo so .bile v večini ob robu političnega dogajanja.
Nacizem je hotel ljudske univerze zase, da bi širile njegovo ideologijo, vendar je v njihove programe težko prodiral, zato je Hitler večino ljudskih univerz tudi odpravil.
Danes so ljudske univerze programsko napredno usmerjene in pri določanju načrtov dokaj samostojne. Finančna sredstva dajejo ljudski univerzi občina, dežela, država in seveda slušatelji. Za splošno izobrazbo dajejo slušatelji le simbolične prispevke, zato je ta vir pridobivanja sredstev nepomemben. Vsi v občini pa si seveda želijo, da bi dajala država čim manij sredstev, ker na ta način država na vsebino programov ne more vplivati.
Ljudske univerze v Nemčiji upravljajo sveti. Struktura teh je značilna za strankarsko življenje in sem imenujejo svoje predstavnike glavne politične stranke, Občinska uprava, po enega predstavnika pa še slušatelji in predavatelji.
Programi ljudskih univerz so v večini prosvetljevalski. Za vse leto izdelajo natančen program predavanj, tečajev in seminarjev in le redko prihaja do zamenjav. Programi ljudskih univerz so močno odvisni tudi od nazorskega prepričanja njenega direktorja, ki je pri svoijem delu dokaj samostojen. Postavlja ga direktor mesta, nekak načelnik mestne uprave. Reelekcije seveda ne poznajo, zamenjave direktorjev pa so dokaj pogoste. Inštitut za družbeno in politično izobraževanje (domska ljudska univerza) na obronkih Taunusa blizu Frankfurta na Maini vodi zadnjih šest let že tretji direktor.
Poleg točno vnaprej načrtovanih predavanj, weekend-seminarjev, daljših seminarjev ter tečajev, prirejajo razstave umetniških slik in skulptur. Tu je moč videti najnovejšega Piccasa in seveda pop-art.
Frankfurtska ljudska univerza prireja tudi več razstav, tako so pripravili razstavo o Auschwitzu, ko je bil lani v gledališču te ljudske univerze proces proti nekaterim vodjem tega zloglasnega taborišča. Ob znani aferi Spiegel, ki je močno razburila nemško javnost in odjeknila tudi drugje po svetu, so pripravili razstavo in vrsto predavanj. Vseh obiskovalcev so našteli prek 200.000. Pravijo, da je osnov-
ni namen razstav in predavanj spomniti na grozote pred 20 leti, ker neprijetni spomini zelo hitro bledijo. Mladini, ki tega ni doživela, pa naj bo v svarilo.
Ogledali smo si tudi predstavo poklicnega gledališča ljudske univerze.
Uprizorili so bili sodoben kritični zapis mladega nemškega avtorja — Črni labod. Delo obravnava dileme in nasprotja med staro in mlado generacijo Nemčije v odnosu do najbolj kritičnih vprašanj iz časov nacizma. Ta in podobne predstave doživljajo izreden uspeh in so zlasti od dobro mislečih ljudi dobro sprejete.
Razen tega smo obiskali še politični kabaret, ki izredno kritično obravnava kočljiva notranje in zunanje politična vprašanja ZR Nemčije. Satira je ostra in močno družbeno angažirana. Neposrednih sankcij od oblasti ne doživljajo, vendar jim gostovanja izven svojega prostora onemogočijo, itako da hiši, ki bi jih sprejela, črtajo del finančnih sredstev. Po predstavi smo se s skupino entuziastov pogovarjali in zvedeli, da dajejo eno kabaretno predstavo tudi po tri mesece.
Potovanja slušateljev LU po deželi in v tujino so pogosta. Ogledajo si kulturne in zgodovinske znamenitosti dežele, seznanijo se z družbeno ureditvijo, političnimi razmerami itd. Vse, pravijo, je izredno privlačno, krog slušateljev ljudske univerze pa s tem seveda postaja stabilnejši in se veča.
Močno razvito je poučevanje tujih jezikov, zlasti se veliko učijo angleščine. Pravijo, kdor obvlada samo materin jezik, je analfabet druge stopnje. Slušateljem angleškega jezika prirejajo potovanja v Veliko Britanijo, tam jih pa prepustijo lastni iznajdljivosti in znanju jezika. V določenem času in na določenem kraju se nato ponovno Zberejo. Vtise mora vsak seveda pripovedovati v angleščini. Pravijo, da so taka potovanja zelo zabavna. Ko smo vprašali, kaj je z »izgubljenimi«, so dejali, da na kraju vendarle vse poiščejo. Taka potovanja seveda niso preveč poceni,
vendar za slušatelja ne pomenijo velikega finančnega bremena.
Nemci se uče tudi kitajščine in v Frankfurtu priredijo letno tudi po štiri tečaje — seveda z majhnim številom tečajnikov. V šali imenujejo te — pesimiste, nasprotno pa imajo slušatelje ruščine za optimiste. Z anketo so ugotovili, da se učijo Nemci tujih jezikov več kot 50% zaradi neposrednih zahtev službe (tajnice in drugi). To ;je najmočnejši motiv.
Francoščino poučuje na ljudski univerzi v Frankfurtu brhka Parižanka. Pravijo, da se uče francoščine moški — kar 85 %. Povpraševanju ne moremo zadovoljiti. Ko so povprašali deset slušateljev tečaja kitajščine, zakaj so se odločili za ta jezik, sta dva odgovorila, da jo potrebujeta za pot na Kitajsko — poslovno, trije zaradi literature, neka dama pa je povedala, da želi odkriti, kaij se za simpatičnimi hieroglifi pravzaprav skriva. Za to damo so navedli kot glavni motiv čisto žensko radovednost.
Za počitničarje organizirajo kratke tečaje najrazličnejših tujih jezikov preprosto zato, da bi lahko v tujini kontrolirali vsaj pravilnost računov.
Ljudska univerza Leverkusen redno organizira obiske kolnske operne hiše. Tudi mi smo si ogledali nedeljsko predstavo baleta P. I. Čajkovskega »Miška in oreh«. Pred novim modernim poslopjem opere smo opazili vrsto avtobusov, ki so sem pripeljali slušatelje ljudske univerze.
Tak način kulturne vzgoje se mi zdi zelo smiseln, saj zahteva razmeroma majhne stroške, nudi pa izvrsten kulturni užitek tudi tistim, ki na svojem območju nimajo tako kvalitetnih kulturnih hiš. Nekaj podobnega je pred leti poizkusila pri nas mladina železarne, kasneje pa zaradi pomanjkanja denarja tega niti poizkusila ni več.
STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE
Opisal sem že način poučevanja tujih jezikov, ki nekako spadajo v kategorijo strokovnega izobraževanja. Ostale oblike
Diisseldorf
pa so: tečaji za tajnice, tečaji iz matematike — tudi višje, šiviljski, kuharski, stenografski itn. Za vse pa velja odšteti veliko denarja. Ugotovili so tudi, da 30 do 40 odstotkov tečajnikov teh drobnih oblik potem obiskuje tudi druge izobraževalne oblike.
Tečaj o moderni glasbi so npr. začeli s štirimi slušatelji, naslednjo sezono so pridobili že 20 slušateljev Itn.
Vse nas je presenetila izredna skrb nemške družbe in seveda ljudske univerze, rešiti tako imenovani »problem prostega časa«, ki ga prinaša s seboj avtomatizirana industrija. Delavnik traja v večini le po 40 ur tedensko. Izhajajo s stališča, da je človek dedno ustvarjalen, to ustvarjalnost pa mu je vzela avtomatizirana industrija. Treba je najti nadomestilo za izgubljeno možnost biti ustvarjalen. Hobiji, pravijo, so izraz takih potreb — nadomestila. Družba mora zato biti tista, ki bo dala možnost za razvoj hobijev. V ta namen ustvarjajo družbene centre in pri ljudski univerzi kabinete, ateljeje, delavnice, kjer se lahko vsakdo poizkusi v svoji ročni in umski spretnosti. Zene npr. tkejo, šivajo, krojijo, Slikarji se poizkušajo v svojem hobiju, drugi spet aranžirajo, kujejo, stružijo in drugače obdelujejo kovino, fotografi se poizkušajo v fotomontaži itn., vse z namenom, dati človeku možnost ustvarjanja. Pravijo, ko človek ni zaposlen, misli na neumnosti. Če je oropan ustvarjalnosti, otopi in postane izvrševailec — tudi v politiki, skratka, če naj ostane človek to, kar naj bo, mora na ta ali drug način ustvarjati, ne sme postati izvrševalec. Za nemško družbo zelo koristno stališče, spomnimo se samo zagovorov na procesu v Niirnbergu.
V Frankfurtu imajo zgrajenih in odlično opremljenih enajst družbenih centrov. Enega izmed teh smo tudi obiskali. Poseben problem za prebivalce tega mesta predstavlja sedež sil NATO. Tu je med drugim več deset tisoč ameriških vojakov, med temi veliko črnopoltih. Problem zato, ker ustvarjajo posebne navade; prav zaradi njih je močno razvito nočno življenje. Vseh nočnih klubov po vsej verjetnosti ni mogoče prešteti. Huliganskih izpadov, vsaj v času obiska, nismo opazili.
DRUŽBENO IZOBRAŽEVANJE
Družbeno izobraževanje organizirajo ljudske univerze povezano s sindikati. V programih se zavzemajo zlasti za proučevanje sodobne družbe, filozofskih, znanstvenih in kulturnih tokov. Najbolj uspejo ciklusi. Značilnejši naslovi so: družba in politika, delo in življenje, družba in vzgoja, domovina in Evropa, psihologija, filozofija itn pravo, religije itn. Za to zivrst izobraževanja med delavci iz proizvodnje ni velikega zanimanja zlasti zato, ker so njihove možnosti za politično delo v strankah ali zunaj rujih minimalne. Dobro obiskana so strokovna predavanja preprosto zato, ker delavce v tak izobraževalni način sili sam proizvodni proces. Razmeroma nizek je tudi odstotek ljudi, organiziranih v strankah (le -nekaj več kot milijon), v njih pa aktivno dela le borih 10 %>. Uradno vladino politiko kroji razmeroma ozek krog funkcionarjev. Drugih oblik vplivanja na oblikovanje uradne politike ni.
Programi strank se v zadnjem desetletju bistveno ne razhajajo več. Tako CDU kot SPD imata mnogo stičnih točk, v uradni zunanji politiki pa se celo ujemata. To spoznavajo tudi sami in pravijo: kjer ni razlik v mnenjih, tudi ni diskusij.
Ljudske univerze zasledujejo ob tem razvoju svoj cilj, in sicer: ljudi objektivno in vsestransko informirati, navaditi jih na kritično razmišljanje in ocenjevanje nastalega položaja. Človek naj odkrito in samostojno razpravlja o problemih in stališčih. Neposreden cilj družbenega izobraževanja na ljudski univerzi in sindikatih je torej: ljudi pripraviti k aktivnemu delovanju in spreminjanju družbenega stanja.
Seminarji s povsem določeno temo so prirejeni za posamezne poklice (npr., prosvetne delavce), teme so konkretne, in sicer: o komunalni politiki, o sodobni zgodovini. Na inštitutu za družbeno ekonomsko in politično izobraževanje proučujejo sodobno nemško zgodovino in zgodovino drugih narodov. Slušatelji so profesorji gimnazij in drugih šol. Znano je, da na srednjih šolah v ZR Nemčiji novejše nacionalne zgodovine ne poučujejo, saj se. pouk zgodovine konča tam nekje z obdobjem Bismarcka. Nasploh pa je od zgodovinarjev samih odvisno, ali bodo na šoli zgodovino zadnjih 40 let učencem posredovali ali ne.
Letos bodo npr. programe usmerili v proučevanje marksizma. Filozofske razlage so z materialističnim naukom le uokvirjene iz preprostega razloga, ker bi sicer slušatelji teh razlag ne poslušali. Treba je vedeti, so nam dejali, da so slušatelji na teh tečajih predvsem predstavniki sred-
njega sloja prebivalstva, ki -materialističnega filozofskega nauka seveda v popolnosti ne sprejema.
Namen tega izobraževanja pa je, da vsak vendarle sooči svoje prepričanje z razlago in tako dožene njegovo pravilnost. Na inštitut prihajajo tudi tuje skupine. Skupina Francozov je npr. proučevala: politično strukturo ZR Nemčije, razdeljenost Nemčije, kmetijstvo, urbanizacijo in to, kako živi danes povprečna nemška družina.
Eden od študijskih programov inštituta zajema za prosvetne delavce poglobljeno razlago psihosociologije mladega človeka in metode poučevanja. Učitelj mora biti sposoben spoznati socialno sredino, iz katere učenci izhajajo, pravijo na inštitutih.
Predavatelji, ki jih izbirata ljudska univerza Leverkusen in Frankfurt, so v glavnem napredno usmerjeni. Mnogi se zavzemajo v svojih -razpravah za jugoslovansko pot v socializem in večini pomeni naša pot vzorec bodočega razvoja -nemške družbe. V Frankfurtu so nam pokazali dokaj dobro študijo jugoslovanske samoupravne prakse.
Med bivanjem v ZR Nemčiji smo si ogledali še zvezno šolo za mlade sindikalne funkcionarje (mladinski sekretarji v podjetjih), zvezno sindikalno šolo za odrasle in šolo za delo in življenje. Povsod smo zvedeli za osnovne cilje, ki jih tako sindikalno izobraževanje zasleduje.
Sistem sindikalnega izobraževanja je v ZR Nemčiji -zelo razvit in sistematičen. Programi so, razumljivo, pogojeni z življenjem v strankarsko urejeni državi, prizadevajo pa si v okviru teh možnosti vendarle doseči zunanje meje. O tem -pa morda kdaj drugič.
Trnova pot ene same družine
v
leti
Črnečah pri Dravogradu je živel pred Blaž Mlakar, Skromen logar, usl-užben
•••••
  mm
Miha Mlakar
pri neki magnatski (grofovski) družbi. Bil je poročen -in je imel z ženo Marijo, roj. Gutovnik, dvanajstero otrok. Šest fantov in šest deklet. Med prvo svetovno vojno (1914—1918) je zaradi nesoglasja z nadlo-garjem svojo službo zapustil in -se lotil -tesarstva. Tako je s težkim delom in majhnim zaslužkom skrbel za številno družino. Vendar »je -moral vsa-k otrok, ki je hodil v šolo, že s šestim ali -vsaj osmim letom h kmetom za pastirja, da so vsaj nekoliko razbremenil-i družino.
Oče Blaž je bil -nekaj let v postelji bolan, ter je za vodenico v 67. letu starosti umrl.
Kot prva je- morala v -svet najstarejša hči Marija. S težkim srcem je šla, čeprav samo k nekemu sosedu. Hrabra in vdana je vse težave prebila in živi sedaj v starosti v domačem kraju, v rojstni vasi Črnečah.
Druga je bila na vrsti Ivanka. Tudi -ona je morala za nekaj let h kmetom. Ker je bila ljubko in mirno dekle, so jo vzeli k nekemu grofu (Kirhnerju) v službo, kjer se je učila za kuharico. Po nekaj letih je grof svoje posestvo prodal in se odselil. Zato je morala tudi ona stran. Dobila je službo kuharice v dravograjski kolodvorski restavraciji Komauer. Pot službe jo -je zanesla -tudi v Beograd, kjer je preživela le-
Motiv	Foto:	H.	Glgerl
ta 1941 hud bombni napad. Po razburljivih letih vojne in še v povojnem času je končno stopila v zasluženi pokoj.
Tretji je bil sin Rudolf. Ta je moral že s šestim letom na kmete. Kot mladenič je dobil delo v itovarni mazil, tako imenovani Golovi fabriki v Dravogradu. Od tam je Žel odsluževat kadrovški rok. Po vrnitvi je moral zaradi pomanjkanja dela poiskati in sprejeti razna dela. Pogosto je bil poklican na orožne vaje. Tako je padel nemški vojski v roke, a po srečnem naključju je lahko pobegnil in se vrnil domov. Kmalu so ga našli in spet vpoklicali. Rad ali nerad je moral z njimi tudi v Francijo. Tam je bil od Amerikancev ujet in je 13 niesecev prebival za bodečo žico. Po vrnitvi iz jetništva 1945 se je zaposlil v tekstilni tovarni Otiški vrh pri Dravogradu. Tam so bili dohodki zanj zadovoljivi. Vendar se je poizneje zaposlil pri Gradbenem podjetju v Dravogradu, od koder je motal z več drugimi delavci v ladjedelnico Split. Tam ga je podrl neki motorist tako močno na cesti, da je za posledicami nesreče umrl.
Četrti je bil Blaž. Tudi ta je moral najprej na kmete. Ko je nekoliko dorasel, se je zaposlil pri peku Leopoldu Arihu v šentijanžu pri Dravogradu kot nosač kruha. Takrat so namreč ponujali pecivo tudi na domeh, samo da so več prodali. Tak nosač je imel sicer mnogo hoje od hiše do hiše, nosil težki koš po 8 do 10 ur dnevno na rami, a je kljub temu imel le pičle dohodke ald je delal sploh samo za hrano, ki pa tudi ni bila izvrstna. Edino kruha je imel na razpolago.
Ko je prišel od vojakov, se je tudi on zaposlil v tekstilni tovarni Otiški vrh. Plače so bile tam sicer lepše, a teh ni dolgo užival. Po neki daljši bolezni se je odjavil prav na socialnem zavarovanju v Slovenjem Gradcu. Ob vrnitvi se je pe/l<jal s kolesom domov in je treščil vanj neki avto Bundeshera, čeprav se je peljal po pravi strani ceste. Posledicam je v slovenjegraški bolnici podlegel. Zapustil je ženo in 3 leta starega otroka (fantka).
Peti je bil Mirko. Po nekaj letih na kmetih se je šel v Dravograd učit dimnikarstva. Med okupacijo je bil kot pomočnik izseljen v Celovec, kjer pa ije vseeno lahko opravljal svojo službo kot dimnikarski pomočnik. Takoj po osvoboditvi 1945 se je vrnil v Dravograd ter postal samostojen mojster. Kot vestnega državljana in občana so ga zelo spoštovali in tudi izvolili za funkcionarja v raznih družbenih organizacijah. Tako je bil na primer poveljnik dravograjske gasilske čete. Kot tak je šel tudi s svojo četo v akcijo reševanja mostu pri Šentjanžu. Vendar je tudi njega zasledovala nesreča. Pri reševanju mostu ga je neki del potegnil v deroče valove. Dva itedna po nezgodi so ga našli delavci, ki so delali pri razširitvi in asfaltiranju ceste na Muti. Močno je ta dogodek pretresel ves Dravograd in okolico, koliko bolj pa družino in sorodnike.
Trije otroci so pomrli že v mladosti, od 3 do 6 let. Ena je doživela dvajseto leto, a tudi ona je morala zgodaj v grob.
Edino dvema hčerama ge bilo bolj prizaneseno. Lahko sta ostali dalj časa ob materi. Pozneje sta šli za natakarice. Uhančka je tudi doživela 1941 bombni napad na Beograd. Srečno se je vrnila v Dra-
vograd, nadaljevala natakarstvo do poroke z nekim slaščičarjem ter z njim šla v Bosno (Novi Travnik), kjer še sedaj živi.
Lizika je ves čas ostala v domačem kraju kot natakarica in živi sedaj v lastni hiši v Pliberku.
Zadnji je Miha, ki je tudi moral najprej h kmetom. Vendar je treba omeniti, da je bolehal za tako imenovano angleško boleznijo ter do 4 leta starosti ni mogel na noge. Po srečnem naključju se je oglasil pri Mlakarjevih neki moški, ki je svetoval domače zdravilo in uspeh je bil kar viden. V 4. letu je fantek shodil. Vseeno je moral 'tudi Miha z osmim letom na kmete za pastirja. Tako ije bil pri nekem kmetu v Libeličah, ki se ni oziral na zaostalo razvitje po angleški bolezni ter mu nalagal, kakor zdravemu, težka bremena. Šel je Mihec k drugemu kmetu, misleč da bo ta bolj uvideven. A nič. Celo itako muzo (klofuto) je dobil po levem ušesu, da je nanj popol oglaišel. To je bilo leta 1923. Kmet je bil kajpak pijan, ko je to storil, a vendar Miha trpi zaradi tega vse življenje. Zato je šel kot pastir še k sosedu, kjer (je
služil tudi njegov brat. Dve leti je ostal tam. Toda nekega dne je moral tudi on proč, ker si je po malomarnosti kmetovi nabasal mrčes. Zato je šel v Goriški vrh pri Dravogradu k nekemu kmetu kot hlapec. Tam ije bil od 1927. dalje. V 2 letih dela pri tistem kmetu je doživel marsikaj bridkega, kar dokazuje, kako so takrat delali s posli. K hiši je prišel kot hlapec prav na Silvestrovo. Kot postelja mu je bil dodeljen le neki oder za kure v hlevu tik pod stropom. Na teh nekaj krajnikov je dobil 5 snopov prosene slame. Z eno roko se je moral držati stebra, z drugo pa se slačiti ali oblačiti. Niti sedeti ni mogel na tej postelji, ker mu strop tega ni dopuščal. Na novega leta dan zjutraj je prišel gospodar v hlev in vprašal: »No, hlapček, kako si spal?« Ker Mihec celo noč ni zatisnili oči zaradi mraza in tesnobe, je rekel, da slabo. Na grožnjo, da ne bo ostal pri hiši, mu je gospodar še isti dan napravil iz desk novo posteljo. Vendar je tudi ta ostala v 'hlevu in Mihec je moral ostati. Zaradi bolezni v otroški dobi je vedno bil slaboten in za svoja leta zaostal.
Tega pa gospodar ni upošteval. Koliko mu je bilo za človeka, čeprav hlapca, je dokazal na res edinstven način.
Ob slamoreznici je moral slabotni Mihec goniti sam stroj na roke. Na prošnjo, naj bi gospodar, ki je obilno nalagal, tudi pomagal na za to pripravljenem stopalu pod strojem, mu je le-ta zabrusil: »Saj si ti hlapec!« Sila, ki jo je hlapec moral uporabiti, mu je škodovala za nadaljnje življenje. A kaj ije 'bilo to gospodarju mar!
Poleti je bilo treba pripraviti, torej na-kosiiti krmo za 7 glav živine (5 krav in par volov). Navadno je bilo to osem velikih košev, te je moral slabotni Mihec na ramah znositi na višje ležeče posestvo in v hlev. Volov ni smel vpreči, 'ker ti so bili gospodarjevi in jih je bilo torej škoda. Hlapca je lahko nagnal vsak dan od hiše. Celo sosedje so se zgražali nad takim početjem.
Zaradi takih odnosov ije Mihec zapustil tudi tega gospodarja. Našel si je mojstra v Šentjanu pri Dravogradu, kjer se je učil za čevljarja. Vendar je živel v pomanjkanju. Tudi sam mojster ni imel dovolj hrane, ker pač ni bilo denarja. Učenec kot doraščajoči človek je pa posebno trdo občutil to pomanjkanje.
Nekega zimskega večera, sneg je gosto naletaval, je moral Mihec iz Sentjana pri Dravogradu nositi par čevljev v Libeliče. Seveda peš, kar čez tri hribe (takrat še ni vozil avtobus). Mojster mu je naročil, naj še isti večer pride nazaj in ne brez denarja, ker mora drugi dan po blago. Mihec je korajžno korakal proti Libeličam v upanju, da bo tam dobil kos kruha. A ni bilo nič. Lačen se je vračal proti domu. Šel je že preko Dobrave pri Dravogradu, ko je občutil močno slabost. Sneg mu je segal že preko kolen. Tako .je bil izmučen, da se mu je kar temnilo. Še je imel toliko moči in razuma, da naprej ne bo prišel. Vračal se je po lastni sledi proti Črnečam. Potem je šel po glavni cesti v Šentjan. Ves lačen in izmučen je prispel ob pol treh zjutraj. Vendar mu tudi tu niso imeli dati kaj za pod zob. Lačen iin premražen je legel in spal do sedme ure. Takrat je
mislil, da bo vode nanosil iz vasi. Ponovno je gazil sneg. S polnimi vedri je nezavesten padel v sneg. To je videla reijenka pri tisti hiši, poklicala ljudi, 'ki so Mihca spravili v toplo izbo ter mu ponudili črno kavo. Ob tem je prišel do zavesti in počakal na zajtrk.
Vseeno je s trdno voljo prestal vse težave in se izučil. Prvega marca 1931 je z odličnim uspehom napravil pomočniški izpit. Še šest mesecev je ostal pri tem mojstru. Nato se je podal k drugemu mojstru v Dravogradu, zaradi pomanjkanja dela pa je tudi tam bil kmalu odpuščen. To se ije tiste čase večkrat zgodilo. Zato je moral prijeti za vsako delo. Največ je delal pri zidarjih.
Pri nekem čevljarskem mojstru, kjer se mu je posrečilo spet dobiti delo v svoji stroki, je kmalu sam uvidel, da bo odveč. Nekega jutra pride na delo, 'ko mu mojster to naravnost pove, in še isto uro je šel. Na cesti se ozira na vse strani, kam se naj poda, da bo dobil 'delo. Šel je mimo materinega stanovanja in naravnost proti Libeličam. Ni nič dobil. Še se ni oglasil pri materi. Šel je v Vuhred. Tudi na tej poti ni uspel. Podal se je proti Slovenjemu Gradcu. Prav po pregovoru »s trebuhom za kruhom« je lačen hodil sem in tja, dokler ni dobil v Slovenjem Gradcu delo. Kmalu je moral spet k zidarjem. Tokrat kar v Slovenjem Gradcu. Zadnjo zaposlitev je dobil pri Veržunu na Tolstem vrhu.
Od leta 1940 dalje je delal kot čevljar. Jeseni istega leta se je poročil. Stanoval je z ženo v Šenpetru pri Dravogradu, vendar je moral leta 1941 otb prihodu nemških čet bežati v sosedov mlin, ker je artilerija takratne jugoslovanske vojske imela v bližini svoje oporišče, nemška pa je napadala iz Dravograda in z Dobrave pri Dravogradu. Celo noč sta bila z ženo v mokroti in mrazu. Drugo jutro so Sen-peter že zavzeli okupatorji. Vrnila sta se sicer domov, a zvečer spet poiskala zaklonišče pri nekem kmetu. Zaradi straha je dobila žena živčne napade in jo je mož težko pustil samo. Ni pomagala nobena prošnja, Miha je moral na delo. Najprej
Na Pohorju
na porušene dravske mostove v Dravogradu, nato še v Zvalbek v elektrarno na avstrijski strani.
Medtem mu je žena zbolela in umrla. Zaradi njene matere, ki ni poznala denarja, še manj pa živilskih nakaznic, je Miha zaprosil za dopust ali premestitev v domači kraj, kar mu ni uspelo. Nato je decembra enostavno samovoljno zapustil delo pri firmi Siemens-Bauunion. Novembra se je ponovno poročil s sestro pokojne žene. Stanovala sta še vedno v Šenpetru. Leta 1942 se je selil v Pameče pri Slovenjem Gradcu. Nekaj časa je še od tam hodil na delo v Dravograd.
Ker je šel samovoljno iz Zvabeka, je dobil po več mesecih priporočeno pismo od gestapa Prevalje. To pismo je dobil teden dni prepozno v roke. To zaradi tega. ker se je odselil iz Šenpetra v Pameče. Dal je to pismo županu, da mu je pokaza-datum prejema. Takoj drugi dan se je podali inia Prevalje. Istočasno sta se morala javiti tudi dva druga, vendar ne v isti zadevi. Ona dva je gestapo zaklenil v sosednjo sobo, medtem ko se je Mihu posrečilo pobegniti. Nesrečneža sta morala v Dachau, od koder se nista več vrnila, a Miha je srečno odnesel pete.
Končno je dobil delo kot čevljar v Slovenjem Gradcu. Pozimi 1943 je moral na operacijo. Operiral je dr. Schvvarz. Pozneje čevljarskega dela ni smel opravljati zaradi velikega sedenja. Moral je v tovarno meril. Po štirih mesecih je moral v skupino tehnične pomoči v Celje. Oblekli so jih v delovne obleke ter s kamioni odpeljali v Haloze, v Leskovec. Slama, ki jim je bila dodeljena za ležišče, je bila že vsa drobna in polna bolh. Ni bilo mogoče zatisniti oči. Po treh dneh so jih odpeljali na kraj, kjer se zedinijo tri meje — hrvaška, štajerska in madžarska. Tam so postavili deset metrov visoke stolpe za stražarje. Po sedmih mesecih dela so dobili dopust od 21. decembra do 1. marca. Med tem dopustom se je Miha vključil v NOV kot čevljar in obveščevalec. Po dopustu bi se moral vrniti, a mu ni bilo do tega. Zato je dobil večkrat priporočeno pismo iz Radeč pri Zidanem mostu od komande tehnične pomoči. A Mihec je pisma zažgal, javil pa nič. Več kot leto se je tako boril, a nič ni pomagalo. Silili so ga, da bi moral kopati bojne jarke, ni se odzval. Še spomladi 1945 so ga ponovno klicali na kopanje. Tokrat mu je župan pretil, da bo drugi mesec izseljevanje naroda in bo gotovo zraven, če ne bo šel, posebno ker bo doma, v Pamečah, kopal. Zato se je končno
Tako so najmlajše zapele mamicam ob dnevu žena	Fot#;	8	K«jzer
le odločil. Zbirno mesto je bilo pred občino v Slovenjem Gradcu. Tam so se Nemci pogovarjali, da bo transport v Ptuj. Kamioni so bili že pripravljeni. Miha je ravno toliko razumel nemščine, da je takoj sklenil pobegniti. To se mu je tudi posrečilo, ker niso bili posebno zastraženi. Vendar mu je župan odklonil izdajati živilske nakaznice. Več mesecev jih zato ni dobil.
2e isto pomlad se je selil v Vrhe pri Slovenjem Gradcu. To mu je prineslo nove sitnosti. Tistikrat se ne bi smel seliti in se (je moral zaradi itega zagovarjati na slovenjgraški občini. Ob iprijavi so namreč Ugotovili, da bi moral že prej enkrat v vojsko. Ni šel. Na vprašanje, zakaj se pozivu n‘i odzval, je minne duše izjavil, da Poziva sploh ni prejel. Tudi tega je zažgal. Čeprav je bil župan le Nemec, je vendar priznal, da ima Miha pravico pri tistem kmetu stanovati, ker je premalo ljudi za delo. Bili sta-tam le dve slabotni ženski in droben pastir. Tam je dočakal dan svobode. Vendar je bil kmalu 'vpoklican v LM Slovenj Gradec. V Slovenjem Gradcu in Mislinju, kjer je bil 'tri mesece, je moral tudi v borbo z ustaši. Nato je zbolel in je moral v bolnico v Slovenjem Gradcu. Ves oslabljen od pomanjkanja hrane je tam ležal, pravzaprav le bolj sedel na ležalnem stolu. Bil je tako slab, da ni mogel storiti glasu. Zdravniki in strežniki iga niso opazili. Hrane tudi tam mi bilo. Šele drugi dan, ko (je prišel njegov komandir z ozeblo nogo, je ta opozoril zdravnika dr. Strnada na tihega bolnika. Vendar tudi on ni mogel drugače, kot da je Mihi priporočal »bolovanje« doma. Ker je bil zelo slab in je stanoval v hribih, je bila to precej kočljiva zadeva. Vendar se je z zadnjimi močmi privlekel do najbližje kmetije. Dobra gospodinja mu pa tudi ni imela kaj drugega dati kot sveže mleko, ker so ustaši Vse odnesli. Ob mleku si je toliko opomogel, da se je vedno še kakor megla privlekel na vrh k drugemu kmetu, očetu spodnje gospodinje. Ta je imel celo žganje. Potem mu je ponudil tudi prekajeno svinimo, ki jo je imel v gozdu zakopano. 2e v poznih večernih urah se je Miha končno privlekel domov.
Po mesecu dni bolezni je dobil razrešitev pri LM in je pozneje, kolikor so mu to moči dopuščale, prvo leto pomagal do-
k
ma, drugo leto tudi pri sosedu. Moral bi nazaj v tovarno meril, a si je namislil raje v železarno Ravne. Od jeseni 1946 do pomladi 1947 je 'hodili prosjačit za delo. Aprila je bil ponovno pri Ivanu Kokalu, takratnem šefu kadrovskega oddelka. Tam se ije vršil sledeči poigovor: »Kaj si po poklicu?« »Čevljar!« »Šoštarjev ne potrebujemo v tovarni!« »Prosim, jaz sem pripravljen prijeti tudi za druga dela!« »Dobro si' povedal, sprejeli te bomo!« Tako je Miha 14. aprila 1947 postal član železarne Ravne. Najprej je delal na lesnem skladišču, nato pri avtotranaportu, potem v stari strugami kot pomožni delavec. Tudi v čistilnici se ni ustrašil dela. Od tam je moral v livarno, nato v mehanično delavnico, kjer je postal celo preddelavec transporta. Po hudi pljučnici, za katero je ležal dva meseca, (je slučajno dobil službo kot vratar. Vendar mu je tov. Homan to delo na glavnem vhodu dodelil samo začasno. Službovala sta tam dva stara, že upokojena delavca po 12 ur, ker, ni bilo ljudi. Tako se je uvedla tretja izmena. Čeprav je bil Miha postavljen na to mesto samo začasno, je vendar moral prositi sedem let za premestitev nazaj v Obrat. Ostati je moral naprej kot vratar. Vedno je
tov. Homan Mihca prepričal, da nikjer ne bo na boljšem.
Vendar služba vratarja ni tako prijetna, kot se vidi na prvi pogled. Natančnost službe zahteva marsikaj, kar ne samo delavcem, ampak 'tudi uradnikom ni po-všeči. Ni se govorilo o vratarjih samo, da so zabušantje, ki drugim denar kradejo, ker z delom ga ne zaslužijo. Ne, vratar je vedno v življenjski nevarnosti pred napadom. Ne na cesti ne v gostilni1 nisi varen pred zahrbtnimi napadi. Tudi Mihca so že večkrat napadli in ga fizično obdelali. Neki delavec ga je udaril trikrat po glavi. Vseeno je svojo službo nadaljeval, kot se spodobi, vestno. Razen tega tudi ob nedeljah in praznikih vratar ni prost, njegova služba traja naprej. Mnogo truda in sitnosti povzročajo tudi pijanci. Vratar ne more odgovarjati za njihovo kvalitetno delo v tovarni, niti ne, da se bodo zdravi in živi vrnili domov.
Tako je Miha dočakal, po petnajstih letih kot vratar (vse skupaj je devetnajst let), svoj trdo zasluženi pokoj.
Z željo, da današnja mladina svoje starše bolj spoštuje, ker so morali toliko preživeti, iter da bi jim (mladini) ti dogodki bili marsikdaj tudi v tolažbo, je to napisal
Miha Mlakar
Napredek zdrave dejavnosti
Delo in načrti naših tabornikov
Sodobna kombinacija
Sredi januarja je odred »Koroških jeklarjev« pregledal svoje delo in sprejel smernice za naprej.
Po tečaju v začetku lanskega leta, ki so se ga udeležili vodniki lin ga uspešno opravili, so prejšnja dva voda reorganizirali in jima pridružili štiri nove, tako da je imel odred lani naslednje vode: na industrijski šoli »Gozdovnike« s 7 člani, na I. osnovni »Zvite lisjake« (16), na
II.	osnovni »Mogočni hrast« (12) in »Vitke ciprese« (24 čebelic), »Samorastnike« (10), in »Viharnike« (10).
Taborniki so se udeležili turnega smuka po Koroški, sodelovali pa so tudi pri Titovi štafeti in pri (proslavi na Poljani.
Tekmovalnega pohoda na Naravskih ledinah so se udeležili vsi vodi. Tekmovali so v streljanju z zračno puško, v postavljanju šotorov, določevanju azimuta, v sprejemanju Morsove abecede in v teoretičnih vprašanjih iz taborništva. Prvo mesto so osvojili »Samorastniki«. Isti vod se je udeležil tudi postavljanja tabora v Ba-njolah pri Puli. 18 dni trdega dela (namesto dopusta) je poglobilo njihove taborniške izkušnje. Medvedki in čebelice so nekaj dni taborili na Naravskih ledinah, »Viharniki« pa pri Škofji Loki.
Pred dnevom mrtvih je 26 tabornikov z Raven počastilo spomin padlih partizanov na Pohorju to priredilo na Pungartu orientacijski pohod. Za konec sezone je pripravil Blaž Kajzer uspelo predavanje z barvnimi diapozitivi o Julijskih Alpah ter o Bolgariji to Turčiji, 5. decembra pa so taborniki priredili mnogoboj, ki se ga je udeležilo 36 članov, najboljše uspehe pa sta dosegla Ivan Globočnik in mladi Stanko Srčič.
V preteklem letu je bil najboljši vod »Viharnikov«, ki je imel več kot 20 sestankov to je priredil skoraj vsako drugo nedeljo izlet, njegovi člani pa so se udeležil vseh akcij.
Na splošno je dosegel odred Koroških jeklarjev precejšen napredek, saj zna skoraj vsak ravenski tabornik hoditi po terenu s pomočjo karte to kompasa ter dajati z zastavicami sporočila v Morsovi
Taborniški vigvam na Ojstrici
abecedi, doibivajo pa zaenkrat starešina in načelniki še premalo podpore ter delovnih spodbud od vodnikov.
Zato je v okvirnem delovnem programu za letošnje leto kar na prvem mestu zaveza, da je 'treba dobiti čim več strokovnega kadra, da ibo delo odreda še kvalitetnejše. Priredili bodo ustrezna predavanja in vodniški (tečaj, da bi splošno taborniško znanje dviignili na še višjo raven.
Organizirali bodo več orientacijskih pohodov in tekmovanj, ki jih 'bodo povezali z izleti v bližnjo in daljno okolico, vsak drugi mesec pa ibodo pripravili še testiranje iz teorije za vse člane.
V okviru možnosti bodo priredili več taborjenj v domači okolici ter morda v Banjolah in v Bohinju. Še naprej bodo sodelovali pri vseh krajevnih in občinskih prireditvah, skupaj s krajevno skupnostjo Ravne na Koroškem pa bodo priredili delovno akcijo.
Zavedajo se, da jim bo k uspehom pomagala lastna pridnost, bolj kot doslej pa bodo obveščali javnost o svojem delu tudi z dopisovanjem v svojo revijo »Tabor« in v našega »Koroškega fužinarja«.
Tabornikom želimo, da bi pod vodstvom starešine Jožeta Šulerja ter načelnikov Marjana Lačna in Zvonka Erjavca tudi letos dosegli lepe uspehe.	m.	k.
Ko zacvetita rumeni ženitel in rdeči volčin
Komaj se pojavijo prve kapnice na sončnih ‘bregovih, ljudje že veselo hitijo, da bi prestregli zaželene sončne žarke. Poslej dan za dnem odhajajo na sprehode v zatišje hribov, kjer šumi večna pesem naših gozdov.
Otroški čvič utihne, radijska glasba zamre in nestrpna roka že seže po prvem telohu, ki (je — še ves zaspan — pokukal izpod snega. Potem je vsak dan več cvetlic. Divja iva ali mačkovna prva požene drobne Sive mucke, ki potem krasijo marsikatero vazo. Nekoliko pozneje se na leskovem grmu pokažejo temno rdeči cvetovi, ki jih površno oko le težko opazi. Zato pa ni mogoče prezreti Štalekarjevega hriba nad Mežico, ki se že zgodaj spomladi odene v cveteče vresje in vabi čebele na pašo, vrbje ob Meži pa se barva zelenkasto rumeno.
Prebujeno življenje se pretaka od veje do veje, od drevesa do drevesa, dokler se ne razprostre vsenadkrog pisana preproga, kakor da (je mavrica na vsak cvet posebej položila nekaj svoje barve.
Pomlad seže visoko v goro, da breza in macesen vsa razigrana šušljata med seboj in komaj čakata aprilskega neurja, da se bosta zavrtela v njem. Ruševec se šopiri po snegu 'in vabi lovce v svoje planinsko kraljestvo.
Prišel je čas vigredi, zato stopimo tja pod skalnate police, kjer se nam klanja rumeni ženitel, in pogleijmo še v Jazbino, kjer dolgočasne grabne oživlja dehteči volčin in —praznujmo še mi!	J. V.
— Moj sin je končno dokazal zrelost: napravil je šoferski izpit.
VOJAKOVO PISMO
Spoštovani sodelavci, stari in mladi fu-žinarji,
leto dni je miniilo od takrat, ko sem zapustil svoje delovno mesto v strojnem remontu in šel tja, kamor pač pokličejo mlade fante na pomlad in jesen — k vojakom.
Po dolgem letu dni sem dobil dopust, in ko sem stopal z ravenske postaje proti domu, je v meni vse igralo od veselja. Komaj sem prestopil domači prag, že so me domači in prijatelji začeli seznanjati z vsem, kar je novega zraslo v dolini ob Meži, in ko sem pozneje šel na sprehod, kar nisem mogel verjeti.
Niisem se mogel ločiti od zimskega bazena, ki je zrasel s pomočjo naših fuži-narjev pod vodstvom direktorja Gregorja Klančnika.
V gramoznici so zrasli novi bloki, Meža je dobila nov most, kraj bencinske črpalke, tehtnico in skulpture Farme vive.
Tudi železarno sem si ogledal in videl, da zdaj zaščitne čelade skrbijo za večjo varnost pri delu.
Vendar železarna ne pozablja tudi svojih sodelavcev-vojakov. Pošilja nam vsako številko »Koroškega fužinarja«, tako da lahko od daleč spremljamo življenje v našem kraju.
Preden sem se ločil od ravenskih fužin, sem vprašal nekega sodelavca, kaj misli o razvoju kraja in železarne.
»Ja,« je rekel, »veš, kolega, Ravne bodo zrasle v veliko mesto in bodo še bolj znane v svetu, kot so zdaj.«
Tako sem se vrnil nazaj v vojaško suknjo z željo, da čimprej odslužim še preostalih 170 dni.
Za konec bi še enkrat pozdravil vse sodelavce v železarni, vsem pa, ki so že ali šele bodo oblekli vojaško suknjo, želim, da bi jim dnevi potekali čim lepše.
Vaš sodelavec — sedaj zopet vojak
Vinko Gaberšek Bosanski Brod
Literarni večeri
Vsakoletni obiski književnikov so postali pri nas lep običaj, o katerega pomenu in vrednosti smo že dosti govorili in pisali.
Bralec si nehote želi videti človeka, čigar dela bere, rad hi slišal njegovo besedo, morda celo govoril z njim. Ali jie čudno, če s tistim, kar vidi in siliši, ni vedno zadovoljen? Kdo je kriv, če jie oelo razočaran? Bi se dalo kaj storiti, da bi bila srečanja zanesljivo uspešna?
Poizkusimo po vrsti odgovoriti na vprašanja in ugotovimo najprej, da gre v mnogih primerih za nesporazum. Človek, ki mu prebrana knjiga ugaja, si ustvari o avtorju ugodno podobo. Meni pač, da bo pisatelj, ki mu je jezik poslušen instrument, s katerim ustvari besedno umetnino, gotovo tudi dober govornik, če ne oelo recitator. Pa smo tam!
Čeprav so seveda izjeme, nasploh pisatelji niso gledališki igralci in mnogi celo slabo berejo. Dovolj je, da pišejo in sami smo krivi, če želimo še več.
Pisatelj Boris Pahor v Kotljah
Kaj bi bralci radi slišali na literarnem večeru? Gotovo vsakdo kaj drugega. Ta zanosno, drugi pretresljivo pesem, ta udarno, drugi duhovito, morda zbadljivo prozo. Morda kratek, dramatičen dialog, ta živo, aktualno temo iz sodobnosti, oni odlomek iz avtorjeve najboljše knjige. Da vsem ni mogoče ustreči, je jasno.
Dodajmo prostorno dvorano, v kateri sedi kakih 40 ljudi, okoli njih pa samevajo vrste praznih stolov — in vsi pogoji za nelagodno vzdušje so tu.
Dve možnosti imamo, da se temu izognemo:
— ali sprejmemo to, kar nam pisatelji sami ponudijo,
— ali vplivamo nanje, da nam dajo to, kar želimo.
Pripravimo torej prihodnjič bodisi literarni bodisi debatni večer v manjšem intimnejšem prostoru — v klubu, v študijski knjižnici. Lahko tudi kombinirano: domači igralci naj bero odlomke, navzoči avtorji pa naj razložijo nastanek del.
Predvsem pa ne pozabimo — vsako leto so pisatelji pravzaprav gostje naših mladih in naj mlajših, v prvi vrsti prihajajo k nam zaradi njih in jih doslej še niso razočarali.	ni.	k.
Sodobna punčka
Mala Mimica je šla 'S staro mamo v cerkev. Nekaj časa je zavzeto opazovala rdečo večno luč, potem pa je pocukala staro mamo za rokav: »Babica, ko bo lučka zelena, pa lahko greva!«
Redakcija te številke je bila zaključena 13. aprila 1966.
★
Izdaja upravni odbor Železarne Ravne — Ureja uredniški odbor:	Alojz	Breznikar,	Jože	Delalut,	Franc
Golob, Ivo Kohlenbrand, Marjan Kolar, Dušan Miler, Peter Orožen, Jože Sater, inž. Mitja Sipek — Odgovorni urednik — Marjan Kolar — Tel. Int. 304 —■ Tisk: CP Mariborski tisk, Maribor.