• Goriški list« izide vsako sredo in sobolo zjutrtij. — Uprava urni- |	_	_	.	I	Za mesto Gorica in Trst: posamezna številka 0.50 lir, polletna na-
ništvo v Gorici, Corso Verdi štev. 47 - Telefon štev. 29Z	< gla-i I	OoriC3,	0(1	C?	16.	aVjJUSta	1944.	I	ročnina 26. lir, celoletna 52,— lir. — Izven mesta Gorica in Trst:
se zaračunavajo po ceniku. - Račun pri Cessa di Risnermio Gorica. I	j	posamezna	številka	1.— lira, polletna naročn. 47.— lir, celoletna 90.-
NA EVROPSKIH BOIISCIH
Trdi bGji za Ssint Malo - ftlenton, Le Mans in Vire Mortain, težišča hude boibe - Sovjeti ustavljeni pri Bjaiistoku - Firenze še vedno sredi bojišča
Goriški Sloviti v Liuini
Želja vsakega goriškega Slovenca je, da bi videl Ljubljano, naše kutlurno in politično središče. Do nedavnega nas je ločila z Ljubljano stroga državna meja in redko se je zgodilo, da je kdo s te strani dobil dovoljenje za prekoračenje meje. Večina starih go-riških Slovencev sc lahko ponaša, da je /e bila v Ljubljani; nam mladini pa je Ljubljana do sedaj bila neznana in nedosežna.
Pod vodstvom pripravljalnega odbora za prvo slovensko akademijo smo si pretekli teden ogledali Ljubljano. Vsi, ki smo sodelovali pri tej lepi prireditvi, smo imeli to srečo, da smo dobili dovoljenje za potovanje. Noč pred potovanjem je bila neznansko dolga, saj nisem nič spal — kar v mislih sem bil na poti — in štel sem ure do odhoda v Ljubljano.
Med petjem narodnih pesmi in splošnega veselja smo se
v	torek zvečer pripeljali v Ljubljano, kjer so nas sprejeli prijatelji goriških Slovencev. Takoj prvi vtisi so doka-zali gostoljubnost in prijaznost Ljubljančanov. Preskrbeli so nam stanovanje v najboljšem ljubljanskem hotelu »Unionu«. Čeprav smo bili u trujcni od vožnje, vendar smo si že tisti večer privoščili dobro mero ljubljanskega piva,
o	katerem smo že prej slišali, kako dobro je.
Drugi dan nas je pozdravilo lepo vreme, ki je ostalo ne-spremenjeno vse dni našega bivanja v Ljubljani.
Dopoldan smo si ogledali grad in pokopališče padlih domobrancev na Orlovem vrhu, nato Ljudsko tiskarno, to pravo čudo tiskarske tehnike. Vodil nas je sam g. generalni direktor za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Popoldan pa smo izbrali Tivolski park. Mnogo je bilo smeha pa tudi strahu, ko smo se vozili s čolni po jezercu. Po dobri malici pri »Čadu« smo se vrnili v mesto. V četrtek dopoldne smo bili sprejeti pri g. prezi-dentu generalu Rupniku in mu voščili v imenu primorskih Slovencev zdravja in sreče za njegov 64. rojstni dan. Bil je globoko ganjen in navdušen nad našo pesmijo. Povabil nas je na malico in bil s svojo gospo ter gospo hčerko stalno med nami kaki dve uri. Vtis, ki ga je naredil ta sivolasi general in voditelj slovenskega naroda na nas, je neizbrisen. Peli smo mu naše pesmi in mu tako prinesli vsaj za kratek čas dih njegove domače zemlje, saj je naš rojak. Bili smo tudi pri prevzviše-nem škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki nam je ganjen in vesel našega obiska spregovoril par lepih besed in dal svoj pastirski blagoslov. Popoldan smo bili na nebotičniku, nato si ogledali še razne zanimivosti, zvečer so nas pa povabili na slavnostno večerjo gg. u-redniki »Slovenskega doma« z gospodom Javornikom na čelu. Bil je lep in nepozaben bratski večer; uredništvu »Slovenskega doma« iskrena zahvala.
V	petek dopoldne smo si
Vrhovno poveljstvo nemških oboroženih sil javlja:
Na normandskem bojišču sc nadaljuje močan sovražni pritisk, ne da bi mogel nasprotnik doseči kaj omembe vrednih uspehov.
Na področju severno od Alencona so oklepniški oddelki s protinanadom odbili sovražno napredovanje, ki ga podpirajo močne zračne sile.
Prišlo je do silovitih borb, ki še trajajo. Protiletalsko topništvo letalstva je zbilo 12 štirimotornih bombnikov.
Branilci Saint Maloja so tudi včeraj odbili vse sovražne napade.
Južno otoka Guernesey so lovci min s številnimi topniškimi zadetki poškodovali sovražni torpedni lovec.
Na francoskem ozemlju je bilo v boju uničenih 122 teroristov.
Težki ogenj V 1 sc še nadalje vsipa nad London in njegove zunanje četrti.
Iz Italije ne poročajo o kakih posebnih bojih.
Pred Karpati do Visle smo zajezili krajevne napade Sovjetov, deloma v protinapadih.
iNa mostišču na Visli zahodno od mranova in južnovzho-ilno ou Varke so v teku zagrizene borbe.
^evernoozhodno od Varšave m juznozaliodno od bjali-stoka smo zavrnili številne sovražne napade in hude krajevne vdore.
Severnozahodno od Bjali-stoka so boljševiki s podporo številnih oklepnikov in bojnih letal v ogorčenem boju potisnili naše čete za nekaj kilometrov proti zahodu.
Na latvijskem bojišču so ob trmastem odporu naših divizij spodleteli sovražni pre-dorni poskusi z nadmočnimi silami.
Na vdornem ozemlju juž-nozahodno od Pljeskovskega jezera se nadaljuje zagrizen boj s sovjetskimi silami, ki so prodrle naprej.
Posamezna sovražna letala so vrgla bombe na Hanover.
Poročnik von Bostell, poveljnik ponočnega oddelka
II"> |jl I |_«|	l	||J	^	~ »<"	'*
ogle‘dali atelje in dela našega rojaka akademskega slikarja Rika Debenjaka. Tudi na Navje smo šli obiskat zadnje ostanke naših velmož. Popoldan smo porabili za ogledanje Žal in občudovali izvirno de-
lo	našega velikega mojstra arhitekta Plečnika. Večer smo zaključili v prijetni družbi z ljubljanskimi prijatelji.
Kar prehitro je prišla sobota in ločiti smo se morali od bele Ljubljane. Odhajali smo polni veselja in navdušenja nad lepoto tega mesta in prijaznostjo ljudi, s katerimi smo prišli v stik. Vsak izmed nas pa ima v srcu veliko in trdno željo zopet kmalu iti v Ljubljano.	F.
motoriziranega topništva, se je izredno odlikoval v boju s sovražnimi oklepniki na področju Modohna.
Gorica, 15. avgusta - V. R. -Dogodki na zapadni fronti dajejo navidezen vtis, da imajo zavezniki inicijativo v svojih rokah. Njihovi srditi napadi ne kažejo še znakov utrujenosti, kakor jih pa tudi hramba nikakor ne kaže. Vendar pa je ta inicijativa nekaj navideznega. Pot na vzhod je zaveznikom zaprta. Kakor voda, ki najde na svoji poti jez, tako si mora tudi naval anglo-ameriških čet iskati druge poti. Ta druga pot je proti jugu in ta pot vodi pač do pridobitve več ali manj obsežnih teritorijev a nc približuje inva-zijce njihovemu cilju. Torej je inicijativa v tem nekaj zelo relativnega. Tudi na poti proti jugu pa zavezniške čete zadevajo ob izredno hude zapreke — priča nam je Saint Malo, čegar posadka je žc odbila številne napade Ameri-kancev in še vedno vstraia na svojem mestu. Tudi pri Alen-conu, na obeh straneh reke Orne in južno mesta Vire se skoro vsi mogoči m napadi An-gloamerikancev razbijajo ob mogočnem valolomu nemških čet. Vzporedpo z akcijami na terenu, so nemške pomorske edinice in letalstvo v večnem delovanju in motijo —• posebno v področju zapadno mesta Le Havre — izkrcavanje rezerv in vojnega materijala. Nemški nolicijski odredi pa čisti io francosko zaledje in pobijajo komunistične teroriste vsenovsod.
»V 1» moti neprenehoma spanje prebivalcev Londona in južne angleške obale. Hiša za hišo, palača za palačo — vse se spreminja v prah. Ponosnega mesta sploh ni več poznati. In konec je še tako daleč...
Tudi na vzhodni fronti je Sovjetom napredovanje zelo težavno. Sploh daje sedaj fronta vtis, da so se vstavili. Boji pri Bjaiistoku in Varšavi imajo povsem značaj pozicijskih bojev. Le na latvijski fronti je sovražnik prav malo napredoval. Sicer pa vsa o-gromna vzhodna fronta nc nudi v zadnjih dneh nikakih posebnosti. Napori Sovjetov bodo brezdvomno kmalu pokazali svoje posledicc na Sovjetih samih. Stalin to pač dobro ve, zato se mu mudi, zelo mudi...
Firenze — eno najlepših italijanskih mest, je še vedno središče hudih bojev. Nemci so sicer mesto izpraznili, da ohranijo njegovo zgodovinsko imetje, a to po vsej priliki ni veliko pomagalo — An-gloamerikanci so vseeno obdelali mesto s svojim težkim in najtežjim topništvom in ga spremenili v bojišče. Sicer ni na italijanski fronti nič nove-
ga, ako izvzamemo velike priprave, ki jih nemško letalstvo pridno opazuje in na podlagi katerih se zamore sklepati da bodo Anglameri-kanci kmalu podvzeli novo veliko izkrcevalno akcijo na ligurski ali na jadranski obali, ali na kar na obeh naenkrat.
Za sedaj je torej položaj na vseh frontah navidezno stabilen. Prihodnji dnevi nam bodo povedali, ako je ta položaj le prehoden.
Sodba ljudskega sodišča
8 krivcev atentata 20. julija obsojenih na smrt z obeše-n jem
Berlin, 16. avg. DNB. Ljudsko sodišče veliko-nemškega Reicha je sodilo 7. in 8. avgusta 8 zločincev, ki so bili odstranjeni iz vojske in ki so se vodilno udeležili zločina dne 20. julija.
Obtoženi Erwin vod Witz-leben, Erich Hoppner, Hell-muth Stieff, Albrecht von Ha-gen, Paul von Hase, Robert Bcrnardis, Fredrich Karl Klau-sing in Peter grof York von Wartenburg so bili kot pre-lomniki prisege, brezčastni ča-stihlepneži, zaradi veleizdaje in izdaje domovine obsojeni na smrt. Njihovo premoženje zapade Reichu.
Obsodba je bila izvršena dve uri po objavi. Vsi obsojeni so bili obešeni.
V	NEMŠKEM TISKU
Berlin, 12. avg. Z velikim poudarkom in podrobno poroča ves nemški tisk o razpra-
vi	in sodbi ljudskega sodišča proti izdajalcem dne 20. julija. Listi poudarjajo v svojih naslovih, da je ljudstvo obsodilo zločince. Istočasno objavljajo listi fotografije obtožencev Stieffa, von Witzleb-na, Hoppnerja in von Haseja pri zaslišanju. Objavljajo tudi sliko predsednika ljudskega sodišča dr. Freislerja, kc* kaže sodišču dokumentarične posnetke o kraju zločina. Listi še niso objavili lastnih komentarjev.
Drobne politične vesti
Milan. Neapeljski radio javlja, da je spadala med prve ukrepe Bonomijeve vlade po njenem prihodu v Rim zaplemba premoženja razpuščene fašistične stranke in njenih organizacij.
Stockholm. Kakor javlja »Svenska Dagbladet« je poslal švedski kralj Gustav maršalu Mannerheimu naslednjo brzojavko:	»Ko prevzemate,
gospod maršal, v pomembnem trenutku za bodočnost Finske najvišje mesto v Vaši deželi, Vas prosim, da sprejmete moje najiskrenejše čestitke.«
Ko so začeli komunisti v Sloveniji na široko pobijati duhovnike, neoporečne narodnjake in nedolžne preproste ljudi, je začelo javno mnenje spregledovati. Komunisti so stali pred narodom kakor tolpa izobčencev.
Toda čez nekaj časa je bilo opaziti, da se je javno mnenje začelo obračati in da so simpatije za komuniste in tolovaje rastle — rastle, pa četudi so se narodnim elementom oči odprle in so se nad komunistično propagando vedno bolj vznemirjali.
Način, kako se je slovensko javno mnenje polagoma preobrnilo, je eden najpomembnejših uspehov la/.ne komunistične propagande. Po je primer izredno uspele »propagande s čustvi«, na to propagando do čustva moramo biti zelo pozorni.
Ta preobrat v javnem mnenju se je izvršil polagoma in neopazno, kakor sam od sebe. Sam od sebe? Nesmisel! Tak preobrat more izvršiti samo velikanska organizacija, ki posega v vse kroge in dela z največjo tajnostjo.
Komunisti so znali spretno izrabiti vse čustvene sile, ki so sc nabirale v množicah.
Narodnjake so slepili z narodno osvobodilnim bojem. Zmago partizanstva so prikazovali kot preporod narodne misli.
Spretno so znali napeljati na svoj mlin težnje po soci-jalnih reformah.
Tudi neko anarhistično težnjo pokvarjenih bogataških in razumniških krogov so znali porabiti in uvrstiti med sile, ki naj zaženejo revolucijo. Vprav ta anarhistična težnja, »sla no novem«, kot jo je imenoval Botero, ki se je izražala v naveličanosti nad vsem, kar je obstajalo in si je dajala duška v blaži ranem hlastanju po novem, je igrala pri komunističnem gibanju prvo vlogo. Saj so v vodstvu partizanstva izraziti buržuji, ljudje, ki se jim nikdar ni slabo godilo.
Potem so znali »kanalizirati«, kot bi dejal tovariš Lenin, vsako osebno užaljenost, iz katere so znali organizirati aktiven upor in iz sorodstvenih zvez so uspeli ustvariti sijajne politične kombinacije.
Končno so izrabili za svojo propagando čisto človeška čustva usmiljenja in vzajemnosti, ki žive v srcih ljudi; vsi razen izprijencev čutijo usmiljenje s trpečimi.
Komunisti so prosili za denar, perilo in živila, niso pa dosegli samo to, kar so prosili, ampak so si pridobili požrtvovalnost njih, ki so kaj darovali za stvar, za katero so iskali njihove pomoči.
To je psihološko dejstvo, čegar pomen se ne da dovolj vpoštevati. Človeka boš pridobil samo za tisto stvar, za katero bo kaj žrtvoval! Mm gi dobri ljudje so torej s tem, da so prinesli svoja darila, dali še sebe. In čim več so dali, bolj so bili pridobljeni za komunistično stvar.
Komunisti so sc vrgli n ' s;-nove in z njimi pridobili yr<M
J\faše izrazoslovje
mater, očetov, sestra, zaročenk. Premnogokrat so iz nežnih materinskih čustev nastale vezi, ki pomagajo kot železne traverze držati skupaj stavbo slovenskega komunizma. Koliko je nevednih tetk, ki zavoljo svojih nečakov prenočujejo na svojih stanova' njih morilce, kurirje, skrivajo letake in brošure. In koliko je mamic, ki nimajo v sebi niti trohice komunističnega mišljenja, a zaradi izprijenih ali zapeljanih sinov, širijo partizansko propagando od ust do ust in tako pripravljajo pot redu, kjer ni mesta za družino in kjer se materinska ljubezen ne pozna. C), ko bi matere vedele!
Komunisti so šli še dalje. Šli so v globine življenja. »Na dnu« so našli polno brezpo-membnežev, izgubljenih ekzi-stenc, zločincev in vlačug. Znali so jih pretresti in vreči iz njih vsakdanjosti v divjo delavnost, kot je lastna le »ponižanim in razžaljenim«.
Množice literatov, profesorjev, uradnikov aristokratov, bogatašev, zasebnikov, malih ljudi! Množice tako zaslepljene, da ne vedo za koga prav za prav delajo, a vendar delajo z tako vnemo in zagonom!
Zaključimo iz tega spet enkrat, da je organizacija prvi in bistveni pogoj vsake uspešne akcije!
Samo z organiziranjem, s tihim podrobnim organiziranjem je komunistom uspelo usmeriti te velike čustvene sile v svoja jadra.
Ko tako ugotavljamo raz-predenost, izgrajenost in moč komunistične organizacije, i-mamo edini namen, da predo-čimo realno sliko o položaju nasprotnika. Kajti kogar pojav komunizma ni pretresel v globino duše in ga vrgel iz tečajev ali tako, da je postal njegov peklenski apostol ali tako, da je postal njegov dosledni pobijavec, brez strahu in malodušja, ta dokazuje, da
o	komunizmu ni prav ničesar razumel.
Samo iz velikih perspektiv, objemajočih komunizem v njegovi zasnovi in podrobnostih, se more roditi globoka, kakor iz enega kosa zlita delavnost proti njemu. In taka je edino uspešna, edino rešilna!
-m-
  _ji	,—*nt **i ii^ 1 i
Usoda Ofarjeu v Švici
V	»Volkischer Beobacher« z dne 7. avgusta beremo:
Na protest švicarske socialno demokratske stranke zoper aretacije Titovih pristašev v Curlhu, Lausanni m Ženevi, je list »Bund« odgovoril tole:
»Številni jugoslovanski interniranci, zelo nestrpna druščina, so razcepljeni na dve stranki, ki se med seboj koljeta do krvi. Zaradi tega je bilo potrebno ločiti jih vsaksebi. Ljudje, ki so navezali stike s švicarskimi levičarji se niso znali obvladati ter so se z obsežno politično propagando pregrešili proti določilom, ki veljajo za begunce, uživajoče ugodnost pribežališča v Švici«.
Preganjanje fašistov v Rimu
Bern, 16. avgusta. Švicarska poročevalska agencija objavlja vest iz Rima, da so v okviru očiščevalne akcije odpustili 25 profesorjev rimske univerze. Ista usoda je doletela uradnike bivšega tiskovnega ministrstva. Nadalje so odpustili 21 visokošolskih prote-sorjev, med njimi senatorja Pendo. Razen tega so zaprli v Rimu 100 višjih častnikov vsled njihovih zvez s fašizmom ter jih nameravajo poslati v koncentracijska taborišča.
Doba, ki jo preživlja naš mali narod, bo ostala v zgodovini gotovo med najodločil-nejšimi. Vsak zgodovinar ji bo moral posvetiti prav posebno pozornost. To je doba največjega zločinstva nad našim narodom, je pa tudi doba najvzornejšega junaštva zdra-vih narodnih sil, ki narod v zadnjem trenutku rešujejo popolnega pokončanja.
Zato je pač jasno, da se bo moral tudi naš list v prvi vrsti zanimati za tragedijo našega naroda in da bo moral po svoje sodelovati pri reševanju vseli njegovih najdragocenej-ših svetinj.
Pri pisanju o tako zvani Ob (»Osvobodilni fronti«), ki jc vstala v slovenskih deželah na ukaz ne narodno zavednih bratskih Rusov, ampak na u-kaz mednarodnih in protina-rodnih ruskih boljševikov, bomo morali rabiti nekatere iz raze, ki želimo, da jih bravci pravilno razumejo. 1 o je potrebno, ker sami nc ma ramo nikomur delati krivice, r-a tudi zato, ker nočemc, d t b' drugi nam delali krivico ' napačnim tolmačen je n' naših izrazov
Zločinci, tolovaj i it^i
Ko smo še v polsnu doživljali »romantiko osvobodilno, ga gibanja« po slovenskih deželah in so ljubljanski listi i tolovaji in zločinci psoval’, »idealne fante« po gozd..\ih in njih junaške voditelje, komandirje, politkomisarje itu., je bilo naše narodno sree do skrajnosti užaljeno. Ne, vo pa je preveč! 1 akili psovk ue gro rabiti za toliko požrtvov aivuh in za narod trpečih mladih ljudi, četudi se je kak »neodgovoren element» med njimi kaj pregrešil zoper lepo m edenje in morda tudi s kako krutostjo, ki io dandanašnji povsod najdemo. 1 ako smo mislili, ko smo v polsnu gledali na osvobodilno vrenje in kipenje v deželi. Medtem smo se pa že zbudili, ker nas je to vrenje že po vsem narodnem telesu prav pošteno oepklo. Ker ni šlo za mačje solze, ampak za veliko narodno tragedijo, smo vkljub strogi prepovedi »osvobojevalcev« našega ljudstva segli po knjigan m spisih, da se o vsej zadevi na? tančneje poučimo. Poslušali smo tudi glasove bratov in sester, ki so od blizu gledali m po dolgih bridkih izkušnjah spoznali vso grenko vsebino osvobodilnega dela OF. In kaj smo spoznali, spoznali, kat mora spoznati vsak pameten in čuteč Slovenec, ki je o vsej zadevi točno poučen:	da	so
vsi tisti, ki vedo, kaj Osvobodilna fronta hoče, in jo vkljub temu prostovoljno ali v gozdovih ali po vaseh podpirajo, pravi in resnični tolovaji m roparji in da je ta izraz zanje prav za prav zelo mil. Zadeno pa ta očitek morda le desetino vseh pristašev OF, ker vsi ostali podpirajo to reč le žaro, ker je ne poznajo ali ker so k temu s stalnimi grožnjami prisiljeni.
Zaslepljenci.
V	vrsto zaslepljencev spadajo tisti fantje v gozdovih in tisti terenci in njih pomočniki in zlasti pomočnice po vaseh in mestih, ki so že precej Izučeni o vsej nesreči, ki je prišla po zločestem »osvobodilnem gibanju« na naše ljudstvo in njegovo duševno in iclesno zdravje ter premoženje, pa se vendar še vdajajo upanju, da te strašne žrtve le služijo dobremu namenu in da gre za pravo in resnično osvobojen je naroda. Ti ljudje so sc pošteno zaleteli in si ne marajo priznati, da so se zmotili in da
morajo kreniti s poti, na katere so bili zapeljani. Oči si zatiskajo, da bi ne videli razdejanja, ki so g a v dobri veri povzročili.
Sužnji.
Pobuda za OF je prišla iz največje države sužnjev in zato ni nič čudnega, da je povsod, kjer nastopa »osvobodilno gibanje« zavladalo popolno suženjstvo. Sužnji pa so vsi tisti, ki dobro vedo, da je delo OF od samega zla, pa se morajo vendar odzvati mobilizaciji, se boriti, stradati, uši pobirati in pobijati po gozdovih . . . ali pa denarce in blago vkup nositi raznim terencem in njih odborom. Sužnji so tudi vsi tisti izobraženci, ki dobro vedo, kam drvi ves narod pod zastavo z rdečo zvezdo, pa nimajo poguma, da bi ljudstvu spregovorili jasno besedo in tako od njega odvrnili največjo nesrečo, kajti danes sme narodu nekaznovano govoriti le komunistična partija in njeni zastopniki.
Takih sužnjev je naša dežela polna in na žalost spadajo k njim po večini tudi zastopniki tistih stanov in političnih smeri, kjer bi človek najmanj mislil, da najde ljudi s suženjskim duhom.
V	znamenju Osvobodilne Fronte je našla popolno suž-nost celo resnica sama — do-čim uživa popolno svobodo le laž.
Člani Zavarovalne družbe za vse slučaje.
Te imenujejo tudi člane O.R. Vprašaj koga, kaj ti dve začetnici OR pomenita. To so ljudje, ki vedo kot ti in jaz, da je komunistična OF poguba za narod, vero, gospodarstvo, kulturo itd. Globoko v srcu jim je tudi žal, da se jc ta reč tako strašno razpasla. Boli jih, da radi nje narod tako hudo trpi in mu grozi pogin. Boli jih, ker pač narod ljubijo. Toda še veliko bolj kot narod ljubijo sami sebe. In ker se jim zdi možno, da OF zmaga, bi radi tudi za ta usodni slučaj radi zavarovali svoje koristi. Zato pa želijo biti nevtralni, niso ne za tega ne za tistega, ampak pustijo, da se stvari razvijejo, »kakor se pač morajo razviti«. V vsakem slučaju pa porečejo: »Saj smo bili vedno za to stvar, tudi mi smo pomagali k zmagi. Tudi nam tiče primeren stolček v vašem kraljestvu!«
To neznačajno in sebično ljudstvo ni v časti ne pri eni nc pri drugi skupini, ampak bo ob koncu jiadlo med dve ma stolčkoma na tla in na tleh premišljevalo, da velika doba slovenskega naroda ni našla v njih velikih mož.
Vitezi slovenskega naroda
To ime zaslužijo v polni me-! ri tisti fantje, ki so po mnogih prebridkih izkušnjah spoznali, v kako nesrečo je spravila OF narod in dom. Pa niso ostali pri spoznanju, ampak odločili so se, da svoj narod rešijo, pa četudi za ceno svojega lastnega življenja. Oklenili so se Prešernovega reka v Krstu pri Savici:
»Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!«
Kako sijajne strani slovenske zgodovine pišejo ti vredni sinovi Slave! Z njimi zaslužijo naslov pravih slovenskih vitezov tudi tisti izobraženci raznih stanov, ki vkljub grožnjam in stalni življenjski nevarnosti ne nehajo ljudi svariti in učiti, po kaki poti pride naš narod do resnične svobode in po kaki drvi le v .brezno pogube.
Letina v
Nemški kmetje so pričeli spravljati peto vojno letino. Dosedanje ugotovitve so pokazale, da bo tudi ta peta vojna letina prav zadovoljiva in da je nemško kmečko prebivalstvo sledilo paroli vodstva in pod najtežjimi okolnostml in z velikim naporom doseglo maksimalne uspehe, ki se sploh dajo doseči. Pričakovanja so se zlasti izpolnila pri krušnem žitu in pri oljaricah.
Z oljaricami posejana površina jc bila letos znova povečana in računajo, da bo letina dala okrog 350.000 ton olja nasproti 280.000 tonami v prejšnjem letu. Pridelek oko-pavin bo prav tako zadovoljiv, če bo vreme nadalje u-godno.
Posebna pozornost gre letos pridelku krompirja. Lani je bila letina krompirja v Nemčiji zelo slaba. To je bila najslabša letina v zadnjih dveh desetletjih in je bil pridelek za približno 20 milijonov ton manjši, kakor v povprečju prejšnjih let. Ta lanski primanjkljaj je bil celo večji, kakor znaša vsa nemška potrošnja krompirja za prehrano prebivalstva. Zato je bilo treba zlasti industrijsko predelavo krompirja in porabo za > krmo bistveno zmanjšati. Se- J daj, ko je to v pogledu oskrbe s krompirjem težko leto J prebrodeno, objavljajo nemški listi podrobnosti o ukrepih, ki so bili izdani v preteklem gospodarskem letu v pogledu potrošnje krompirja. Že v avgustu lanskega leta, ko je bilo jasno, da bo pridelek slab, so oblastva izdala potrebna navodila, ki so šla za
Patentirani narodnjaki
Ljudje, ki.si od nekdaj la-1 stijo monopol na narodnjaštvo, so se iz strahu pred bombani, iz strahu pred gozdom, iz strahu pred »izdajstvom«, iz strahu pred lastnimi zmotami odtegnili od narodne skupnosti in niso prišli k naši akademiji v nedeljo 6.V11I. — To so ljudje, ki varujejo svoj narodni monopol med štirimi stenami in hranijo svoje navdušenje za slovenski narod ob Piccolu, kajti slovenskih časnikov »princi-pielno« ne vzamejo v roke. Ljudem, ki so postavili bombe v Verdijevo dvorano, so ti ljudje po mišljenju mnogo bližji kot pa jedru svojegt, naroda, ki je s takim navdušenjem hitel na to našo zgodovinsko prireditev. Ubogi narod, ki bi čakal kaj dobrega od takih patentiranih narodnjakov, ki bodo v boljših časih spet silili v ospredje.
Sovraštvo ne fjra
I Nekateri naši ljudje in med ' njimi tudi inteligenti so tako j zagrizeni sovražniki domo branstva in vsakega pozitivne-j ga dela za naš narod v tej uri, j da mora vsak pameten človek j nad njihovo slepoto kar str-j meti. Vzrokov za to nerazumljivo duševno stanje je več. Eden bo gotovo ta, da vidijo bistvo rodoljubja v strastnem sovraštvu do »tujcev«, pa naj bo to sovraštvo še tako pogubno za naš narod sam. Ako bi ti ljudje imeli toliko ljubezni do naroda in do vere, ko-likor imajo sovraštva do drugih narodov in tudi do vere same, bi bili kratkomalo vzorni rodoljubi. Če so taki vodniki slučajno še vodilni možje, moramo z žalostjo ugo/o-
Nemčiji
tem, da se predvsem zasigura krompir za prehrano prebivalstva in za setev. Tako je bilo treba omejiti industrijsko predelavo krompirja in izdati u-krepe za omejitev krmljenja s krompirjem. Tvornice, ki izdelujejo krompirjev škrob, so prejele v predelavo samo eno četrtino krompirja kakor prejšnja leta, tvornice za izdelavo krompirjevih kosmičev pa so morale predelavo zmanjšati za eno šestino. Občutno je bila zmanjšana zlasti predelava krompirja v špirit in so tvornice špirita prejele v predelavo le eno tretjino normalne količine. Krmljenje svinj s krompirjem je bilo občutno omejeno in so kmetje z razumevanjem sledi-
li	navodUom oblastev. Za krmljenie so uporabljali namesto krompirja predvsem sladkorno pesn. Deloma je bilo tudi zmanjšano številčno stanje svinj in so zaklali približno 1 milijon svinj več, kakor v prejšnjem letu. Ta iz-nadek v svinjereji, pa. bo ver-ietno že letos nadomeščen. Tudi klavna teža svinj je bila povprečno manjša, vendar je bila višja, kakor v letu 1942.
Pravočasno izdani ukrepi vodstva in razumno sodelovanje kmečkega prebivalstva so omogočili, da je bilo do nove krompirjeve letine na razpolago za prehrano dovolj krompirja. Skupna količina krompirja za prehrano je bila le za 2 milijona ton manjša, kakor v prejšnjem letu. Letos bo imela Nemčija zopet normalno letino krompirja in s tem bodo odpadle dosedanje
viti, da gre pri njih za slepe vodnike slepcev.
Hribovci vedo več kot časopisi
Hribovci včasih odklanjajo slovenske časopise, češ da jih ne morejo nesti s seboj, ker bi se tako izpostavili življenjski nevarnosti pred partizani. Pristavljajo pa radi, da jim za ozdravljenje od komunistične bolezni takega branja ni treba, kajti iz lastne izkušnje vedo veliko več, nego morejo naši listi pisati. Med našim hribovskim ljudstvom se navdušujejo danes za partizane samo še popolnoma pokvarjeni in brezvestni ljudje. Kdo naj ozdravi naše zaslepljene okoličane in meščane, ki še prav nič niso okušali biča komunistične strahovlade in se tudi nočejo dati poučiti od izkušenj drugih. Tistim, ki ne marajo spregledati, ni pomoči, a naj vsaj ne zamerijo drugim, ako skušajo priti resnici do dna. Kdor sam ne man* spoznati resnice, pa še drugim zameri, ako jo skušajo spoznati, je pravi farizej!
Fiksna ideja
Naj domobranstvo napravi za narodni podvig na Goriškem še toliko dobrega, gotovi telebani na vse to ne vedo povedati nič drugega kot: »Vse zastonj, smo proti njim, ker sodelujejo! Sodelujejo! Sodelujejo!« — To je fiksna ideja. To fiksno idejo si bodo izbili iz glave in bodo postali čisto normalni ljudje, a-ko bodo en teden ponavljali: ofarji so pokončali dober del Slovenije in na 10 tisoče slovenskih življenj-
omejitve.
Dejstva in ugotovitve
LEPOTA NAŠIH NARODNIH NOS
Rdeča ruta, bel ošpet in zagorelo lice, tako se s polja vračajo dekleta in kmetice.
(Narodna pesem.)
Ali So mogle našim materam babice in nam naše mate-re zapustiti kaj lepšega kot je narodna noša? Kako se postavljamo v njih ob svečano-stih in raznih cerkvenih praznikih, dekleta in žene, deklice in stare mamice! Tedaj nam pač nobena najelegantnejša oblečena dama ni kos. Pa tudi zamenjale ne bi z njo, niti z obleko, kaj šele z njenim življenjem. In naši dedje^očetje, bratje in zaročenci
Zagoreli
v	lica nam navihano pomeži-kujejo z iskrečimi očmi, izpod mehkih krajevcev baržu-nastega klobuka pa jim uhaja na gladko čelo cel šop pše-ničnih las. V desnici velik rdeč dežnik in pisan robec, za trakom na klobuku slovenski šopek, pa vriska in uka veselo ~ter bije s peto ob peto, da drobcenim našim korakom živahno in hitro on daje takt.
Vsaka vas ima svoj glas in tudi vsaka dežela ima svojo narodno nošo, ki se razlikuje od druge po kraju, barvi in po mnogih drobnarijah, ki so za vsako narodno nošo značilne.
Beneške Slovenke nosijo prav pestro narodno nošo. Lepa bela peča, katere izvor sega nazaj v začetek osemnajstega stoletja, jim zakriva le levo polovico glave, preko desne strani pa visita navzdol zavezana roglja, ki dajeta licu
izraz smelosti in hudomušnosti.
»Tjamažat« ali »čemežot« jt. črno krilo, rezano iz platna pa tudi iz svile. Sega prav do gležnjev in si ga prenašajo s črnim pasom. Včasih je sešito krilo iz dveh vodoravnih črnih platnenih kosov in se imenuje »kotula«.
Rokavci, to je jopica, ki jo oblečejo k čimežotu, ima kratke rokave in se vidijo lakti.
V	mrazu pa oblečejo preko rokavcev volneno jopo.
Nogavice so pletene, čevlji nizki in zapeti s srebrnimi zaponkami. V zimskem času pa nosijo škornje.
Moški so nosili poleti prte-nice, pozimi pa debelejšo o-bleko iz bele volne. Prav svojevrsten je bil klobuk, ki je imel tako velike krajevee, da so segali preko ramen in nadomeščali dežnik. Na jopiču in telovniku so imeli celo vrsto srebrnih ali zelenih gumbov. Hlače so jim segale do kolen, nogavice so bile volnene, čevlji nizki in zapeti s sre-brimi sponkami, nozimi so nosili škornje. Ob hudem de. žiu na so si ogrnili ličnat plašč.
Tržaške okoličanke pa so i-mele precej bogato nošo. Lase jim je pokrivala bogato vezena peča. obrobljena z doma keklianimi cinkarni. Krila so bila iz živobarvnega modreca ali na temnomodrega in celo črnordečega hlača in nosita snoHai s trakovi. Na krilo jim ie bil nrišit drugobarven živo-tek. .Tone, krojene iz črnega
>*<■
suknja, so jim segale do pasu in so jih nosile le pozimi. Po-leti pa so nosile bela »ople-čja«, v zapestju in ob vratu krasno vezena. Nosila so jih nod životkom, da je bilo videti le rokave, ki so bili kratki in pa oprsje. Preko kril so nosile bogato nabrane drugo-barvne predpasnike. Nogavice so bile bele, čevlji nizki, zelo odprti, pete pa visoke in kaj ozke. Vse so prav rade imele v nedrju polno dišečih vrtnic in drugo lepo cvetje, med katerim so blestele zlate verižice in drugo okrasje.
Moški so nosili črne, do kolen segajoče suknene hlače, ionič jim je segal preko kolkov in je bil iz črnega suknja. Pod njim so nosili bel telovnik s svilo obšit. Na jopiču in telovniku sta bili prišiti dve vrsti gumbov. Jopič in hlače so bile obšite z rumeno ali modro svilo. Klobuk je bil zelo širok in črne barve. Pozimi in ob burji pa so nosili kučme iz dragega krzma, spredaj nizke in zadaj visoke. Na klobuk so si fantje kaj radi pripeli šopek cvetja, zlasti če ga jim je dalo ljubljeno dekle.
Nosili so nizke in zelo odprte čevlje, modre nogavice pa so jim segale do kolen.
Mnogi danes narodne noše izpreminjajo po svojem okusu in s tem pokvarijo videz prave narodnosti. Vedno bi morali paziti, da si tudi novo narodne noše kroie no starih. T e tako bomo dolgo ohranili njih pristnost.
Slovensko dekle.
Slovensko slavje v Kobaridu
Važnost vitaminov
Vedno in vedno govorimo o vitaminih. Njih kemičnega sestava sicer ne poznamo, vemo pa, da so za človeški organizem zelo važne snovi in so nadomestilne snovi ostalih živil. V vodi se vitamini radi tope in so neodvisni od ostalih hranil. V naš organizem jih dovajamo iz zunanjega sveta s hrano, a ne z vsako. Veliko je hranil, ki jih uživamo sicer zelo pogosto, a nimajo vitaminov, so našemu organizmu indiferentna ali pa celo škodljiva.
Poznamo štiri vitamine, i-mena zanje pa nam dajo zapovrstne črke abesede, torej vitamine A, B, C in D.
Vitamini se nahajajo največ v presni hrani, torej v zelenja-
vi	in sadju. Pri kuhanju sadja in zelenjave gredo vitamini v vodo, zato je ne smemo nikdar zavreči. Porabiti jo mora- > mo pri zalivanju juh in prikuh, nri sadju pa naj ostane v sadni sladici, to je v kompotu.
Vitamina A in D se nahajata v vseh vrstah zelene hrane, v maslu in ribjem olju. Zato iu dolgo niso ločili. Vitamina B je veliko v pšenici, fižolu, špinači, kislem zelju, čebuli, koruzi in v masti ter v olju.
V	limonah, pomarančah, grozdju, rdečih jagodah, ri-bezlju, čebuli, v kosmulji in v paradižniku je velika množina vitamina C, ki pa se pri kuhanju in konzerviranju uniči. Zato je najboljše, da to sadje, paradižnike in čebulo uživamo surovo. Pri sadju nam ta zahteva ne dela pre-glavic, saj je okusnejše presno kot kuhano, paradižnike Pa si pripravimo v solati. Mnogi jedo tudi surove s kruhom in s soljo. Nekateri uživajo Presno tudi čebulo, a to so le iužnjaki, nam pa je presna če-
bula premočna in je ne prenesemo.
Vitamini se izgube tudi s konzerviranjem. Pomanjkanje vitaminov pa našemu organizmu škoduje in povzroča razne bolezni. Zaradi pomanjkanja vitamina A oboli očesna rožica. Kdor uživa premalo maščob, zelenjave (železa) in močnatih jedi, ima premalo vitamina B in si poškoduje živčni sistem. Kitajci, ki so uživali popolnoma olupljen riž, so dobili neke vrste živčno bolezen beri-beri. Ko so spoznali vzrok bolezni, niso več odstranili mrežice, ki pokriva riževo zrnce.
Pomanjkanje vitamina C pa povzroča bolezen skorbut. Taka bolezen se javlja v krvi in v podkožnih krvavitvah. Če se ranimo, se kri noče ustaviti. Zobne dlesni prično razpadati in krvaveti, pod kožo se pojavijo številne podplutbe.
Pri ekspedicijah na severni tečaj je umrlo mnogo pomorščakov zaradi skorbuta, ker so uživali le konzervirano hrano, ki je izgubila vitamin C.
Pomanjkanje vitamina D, pa povzroča angleško bolezen ali rahitis, kjer se zakasni okostenitev. Zato morajo o-troci, ki imajo slabo razvite kosti, dnevno uživati ribje olje, da to bolezen preprečijo.
Da se torej obvarujemo resnih bolezni, ki jih povzroča pomanjkanje vitaminov, u-živajmo dnevno veliko presnega sadja in zelenjave, saj zdaj je čas.
Gospodinja.
Vitamini v robidnicah
V	Nemčiji so ugotovili, da vsebujejo tudi robidnice vitamine. V robidnicah pritličnega robidovja, ki ga najdemo zlasti ob vodah pogostoma v večjih skupinah in ga prepoznamo po drobnih, zelenih steblih in listih s puhasto rah-
^ « »■* »■** *
lim bodičjem, so vitamini zastopani samo polovico manj kakor v limonah, ki so tako izvrstno sredstvo proti skorbutu in drugim obolenjem. Če te robidnice naberemo in s sladkorjem konzerviramo, se tudi leta dolgo ne pokvarijo. Toda te robidnice so redek plod in jih žal ni mogoče nabirati v takih količinah, da bi se konserviranje izplačalo v večjem obsegu. Priporočamo iih na otrokom, da jih zobljejo, če jih najdejo.
Razkrinkani komunisti
Od nedelje na ponedeljek je bilo po Gorici razširjenih v italijanskem jeziku zelo mnogo letakov, katerim pa se takoj pozna očetovstvo, namreč, da so jih sestavili, razmnožili in razstrosili komunisti. Eden teh letakov se glasi l (dobesedno v prevodu):
»Meščani Gorice zahtevamo, da sc odstranijo iz Gorice belogardisti, ki čakajo prilike, da vpadejo v hrbet Nemcem in Italijanom. Živela Italija! Živela Nemčija!«
Dodajemo k temu letaku, da noben pošten Italijan, niti Furlan še ni imenoval slovenske narodne straže z izrazom »belogardisti«, temveč so tega zmožni samo komunisti in ti so tudi raztrosili take letake in Ufi m je vseeno, katere narodnosti so. Slovenski domobrance je v Gorici čuvar zdravega življenja in poštenega dela. Kdor zahteva, da bi šli domobranci iz Gorice, se že sam izdaja za komunista. Sicer pa naši narodni čuvarji nikakor ne bodo vprašali avtorjev teh letakov, ali smejo ostati v Gorici ali ne, temveč jim bodo ob prvi priliki pokazali, kdo ima tu domovinsko pra-\ico!
Kobariški kot je v nedeljo 13. avgustu na zanosnem zborovanju v Kobaridu premagal komunistični in badoljevski teror ter izpovedal s prepričanjem svoje slovenstvo.
Prejšnjo nedeljo so na Kobarid letele mine, ki naj bi bile poštene Kobaridce ostraši-le. Premočna je naša zavest, da bi klonili takšnim grožnjam. Nasprotno:	bombe so j
nam vlile poguma, tem močneje smo se zavedeli zgodovinskega pomena nedeljske slavnosti. Tudi v našem planinskem raju živi slovenski rod, žejen svobode in hrepeneč po čistem, neomadeževa-nem slovenstvu. Slovenstvo, ki ga ponujajo partizani, je skrunjenje, ker je le vaba in laž. Kobaridci danes vemo, kje nam je pričakovati končnega osvobojenja in mirnega življenja.
V	soboto večer se je kobariški praznik začel z lepo u-snelim literarnim večerom. Glavnega poudarka mu je dala navzočnost in sodelovanje kobariškega rojaka nesnika dr. .Tože Lovrenčiča, nrispeval na je tudi Cost iz ^Ljubljane pesnik S. Šali.
Spored v nedeljo je bil tako bogat, da je zavzel ves dan in res napravil vtis narodnega praznika. Slovesne pete maše, ki jo je daroval kaplan g. Pon-tar, se je udeležila častna četa kobariških narodnih straž, pomnožena Z'oddelki iz Gorice in Tolmina. Po maši so domobranci na trgu pred cerkvijo dvignili na visoki drog slovensko zastavo, ki je po petindvajsetih letih pregnanstva iznova zaplapolala nad Kobaridom in plapolala nad njim ves dan v znak, da je napočila za Kobarid nova doba. Zemlje lačni tujci, ki bi rajši videli drugačne barve, in lažni osvoboditelji, ki na slovenske barve pripenjajo barbarsko rdečo zvezdo, so morali umolkniti, ker jih je preglasno prevpila nepokvarjena slovenska zavest Kobaridcev.
S trga so domobranci s pesmijo odkorakali v dvorano, okrašeno z zelenjem in slovenskimi zastavicami, kjer je množica dala duška svojim
čustvom. Zborovanja so se u-deležili domobranski častniki s stotnikom Debelakom, ki je zastopal poveljnika narodnih straž na Primorskem, in nadporočnikom Cotičem, poveljnikom kobariške posadke na čelu. Udeležili so se nadalje zborovanja g. dekan Pavlin, župan Tomšik, zastopnik poveljnika nemške posadke v Tolminu in drugi.
Po himni Hej Slovenci in pozdravu nadpor. Cotiča je nrvi spregovoril stotnik Debelak, ki je s krepkimi besedami poudaril pomen današnjega dne, ko manifestiramo za neomadeževann slovensko zastavo. Mi smo slovenski zastavi pripeli znak krvi, prelite ža svobodo naše zemlje, brez-narodni komunisti pa so jo o-nečastili, ko so ji s neterokra-ko rdečo zvezdo vzeli neodvisnost in jo vrgli v službo boljševiško - judovske propagande. Drugi govor na zborovanju je imel pesnik dr. Joža Lovrenčič. Govor priobčimo prihodnjič. Manifestacijo so noživile deklamacije in petje zbora narodnih stražarjev iz Tolmina. Med deklamacijami moramo omeniti dve Lovrenčičevi prigodnici Naša zgodovina in Ob razvitju slovenske .zastave v Kobaridu. Zbor je zapel Gregorčičevo Mojo srčno kri škropite ir več domobranskih. Ob koncu zborovanja je povedal nekaj načelnih misli še vodja domobranske propagande, nakar se je po nekaj pesmih tabor zaključil spet s slovensko himno.
Popoldne so ob številni u-deležbi stražarji ponovili Vodopivčevega Kovačevega študenta. Prijetna igrica z domačimi napevi je razvedrila gledalce, ki so žejno srkali vase slovensko besedo in pesem.
Prav za zaključek so priredili stražarji nogometno tekmo s člani nemške posadke, tako da se je končno sprostil slovesni del dneva v prileten oddih.
Kobaridci smo z nedeljskim taborom položili prisego: Kobarid in z njim vse Posočje mora ostati slovensko. Za to se bomo borili, čeprav bo treba Soči spet pordečiti valove.
■i
Slovenski Rdeči križ v Gorici
Kakor je našim čitateljem že znano, je bil lani, septembra meseca ustanovljen Slovenski Rdeči križ v Trstu kot j poverjeništvo osrednjega Slovenskega Rdečega križa v Ljubljani. Tržaško poverjeništvo je imelo področje v tržaški, istrski in goriški pokrajini. Izkazala pa se je nujna potreba, da se za goriško pokrajino osnuje posebna podružnica, ki bo tržaško razbremenila. To goriško poverjeništvo Rdečega križa je sedaj odprto in ima svojo poslovalnico v Gorici, Mazzinijeva ulica 2, ter ji je naslov: Slovenski Rdeči križ v Ljubljani, poverjeništvo v Gorici. Naloga tega poverjeništva je predvsem poizvedovanje za vojnimi ujetniki, civilnimi interniranci, konfiniranci, po-grešanci in drugimi osebami v Nemčiji, Italiji, Angliji in kjerkoli drugod. Pošiljal jim bo sporočila svojcev, obveščal tezo njihovih odgovorih in dajal splošna navodila ter obvestila. Rdeči križ bo posredoval pri pripravljanju pa-
ketov in odpreme za vojne u-jetnike, delavce in internirance v Nemčiji ter bo posredoval za vrnitev vojnin ujetnikov in internirancev.
Slovenci na Goriškem se morejo z zaupanjem obračati na Slovenski Rdeči križ v Gorici!
Razrušen spomenik
Prejeli smo uradno obvestilo:
V noči od 11. na 12. avgusta je bil po neznanih osebah razstreljen javni častni spomenik v Gorici. Razumljivo je, da je to nesmiselno dejanje oseb, ki so nameravale doseči s tem svoje temne namene, vzbudilo pri velikem delu prebivalstva naj večje o-gorčenje.
Hišni starešina jje doli žan posredovati med hišnim gospodarjem in Htrankami.
Zaklonišče mora biti snažno in zračno. Morebitni mrčes v zaklonišču takoj preženite in uničite!
Vesti iz Trsta in okolice
t FERDO KlEINMflYR
Primorski Slovenci so izgubili te dni znamenitega moža, ki hi ga zlasti v teh težkih časih neobhodno potrebovali, moža, ki je lahko s ponosom gledal na plodna tla svojega delovanja. Kajti vse njegovo življenje je bilo delaven dan. Znan je bil širom slovenske zemlje kot humorist, satirik, črtičar, mladinski in vzgojni pisatelj, zgodovinar slovenskega šolstva; delavec v društvih, urednik raznih časopisov, prireditelj šolskih knjig in sestavljalec slovnic in besednjakov. Ohranimo mu trajen spomin.
RAZDELJEVANJE
KROMPIRJA
Tržaško prehranjevalno ravnateljstvo sporoča, da prejmejo tržaški potrošniki po
1	kg krompirja. Cena 6 lir v prodaji na debelo in 7.40 lir v nadrobni prodaji.
RAZDELJEVANJE NOVTTT TOBAČNIH NAKAZNIC
Od četrtka dalje prejmejo tržaški potrošniki nove tobačne nakaznice, ki so veljavne do 4. septembra. Nakaznice je 'dvigniti v času od 8. do 12. in od 15. do 19. v ulici Procu-reria 1. Potrošniki Opčin in Proseka prejmejo glede tega potrebno sporočilo.
SMRTNA KOSA 1
Umrli so med drugim v Trstu 231 etn a Ana Orlič, 531 etn i Jožef Pečenko, Pavel Eegec, 301etna Danila Zlobec-Abra-mic, 861ctna Marija Trifič, 58-letna Katarina Štriha. 671etna Avrelija Florijan, Eleonora Colja, 841etni Anton Štolfa, 821etna Marija Zodenigo-Ci-goj, 51 letni Marcel Marušič in Ida Roza Frajkovič.
POROKE
Te dni so se poročili v Trstu mesar Edvard Manfe in gospodinja Turida Vascoto, uradnik Bruno Fortunat in u~ radnica Nerina Godina, uradnik Adolf Peruzzi in gospodinja Leonida Vezjak.
NOVE ODREDBE GLEDE ODVOZA SMETI
Tržaška občina sporoča, da se zaboji s smetmi ne smejo več postavljati pred vrata, temveč jih je treba pustiti v hišnih vežah.
RAZDELJEVANJE ZASEKE IN SLADKORJA
V	smilu sporočila tržaškega prehranjevalnega ravnateljstva prejmejo tržaški potrošniki te dni za prvi teden v avgustu po 100 gramov zaseke.
S 14. avgustom pa se prične razdeljevanje sladkorja za september in oktober. Vsak potrošnik prejme za oba meseca kilogram sladkorja.
CENE NA TRŽAŠKEM TRGU
V	smilu objave tržaškega prehranjevalnega ravnateljstva so v Trstu veljavne sledeče ccne: Grah v prodaji na debelo 1420 lir za metrski stot, v nadrobni prodaji 16 lir kg. Stročji fižol 940 lir za metrski stot, oz. 10.60 lir za kg v nadrobni prodaji.
ZAPIRANJE TRGOVIN PO ALARMU
Pristojna oblast opozarja, da morajo biti trgovine z živili, z zelenjavo ter pekarne odprte po alarmu eno uro delj nego je.predvideno po predpisih. To pa velja le za primer, če traja letalski alarm delj nego za polovico obratovalnega časa.
UMRLA JE »BOTRA SV. IVANA«
Pri Sv. Ivanu v Trstu je umrla ga. Marija Cigoj, ki je doživela častitljivo starost 83 let. Pokojnica je bila zelo popularna babica, ki so jo poznali po vsem Trstu. Imenovali so jo »botro sv. Ivana«.
VSAK DAN NEZGODE
Mala Lucija Černiloga iz Rojana je padla z okna prvega mednadstropja in obležala s težkimi poškodbami. Pri padcu v podpalubje se je ponesrečil mehanik Arnald Ščuka. Ima zlomljeno levico. 24-letni Ecij Boeti iz ulice Sv. Jakoba na Hribu se je pri delu ranil na desnici. Ponesrečence so prepeljali v tržaško bolnišnico, kjer se zdravita tudi 171etni kovač Franc Isaja in 471etna Gilda Benedetti, ki sta se tudi ponesrečila pri delu.
POVOŽENA STARKA
Pri Sv. Jakobu je povozil avto 731etno branjevko Heleno Bori iz ulice Giuliani 13. Starka ima številne poškodbe. Prepeljali so jo v tržaško bolnišnico, kjer se zdravijo tudi 331etni Armand Zanon, ki mu je drobec železa ranil desno oko, 731etna Ana Harsega, ki je pri padcu v bližini zaklonišča dobila razne poškodbe, 16-letni Anton Miniati, ki si je pri delu ranil desnico, 301etni Ticijan Velikonja, ki mu je brat Orest v prepiru priza-djal poškodbe, in 521etni Viktor Pino, ki ga je žena z udarcem s stolom poškodovala po desnici.
Kmetijstvo
Bolezni piščancev
Pogoji za pridobivanje zdravih in močnih piščancev, z ve~ liko odporno silo so: za valjenje je treba vzeti vedno zdrava in sveža jajca, od popolnoma zdravih kokoši. Petelin mora biti zdrav in mo-čan, ter ne sme biti v bližnjem krvnem sorodstvu s kurami.
Iz takih jajc se pri pravilnem ravnanju zležejo zdravi piščanci, ki pri dobri oskrbi le-po uspevajo ter so odporni proti raznim boleznim.
Navadno valjenje povoljno uspe, toda le malokateremu perutninarju se posreči vse piščance tudi vzrediti. Da toliko piščancev pogine je vzrok malomarnost pri vzreji in prehrani. Pri pravilni vzreji ima-io piščanci dovolj odporne sile, da v slučaju obolenja bolezen premagajo, dočim slabotni piščanci pri zanikarni vzreji takoj obolijo in navadno tudi poginejo. Tudi tukaj velja pravilo, da je veliko cenejše bolezen preprečiti kakor pa jo zdraviti.
Predvsem je treba paziti na snago in na pravilno prehrano. Piščanci ki so že v začetku slabi in zanikarni, je najboljše uničiti. Ce kako pišče oboli, ga je treba takoj odstraniti od zdravih. Zelo važno je, da nimajo piščanci uši ali kakih drugih zajedavcev, ki slabijo njihovo telo.
Najpogostejše bolezni piščancev: Bela griža. Vkljub najskrbnejši odbiri plemenskih jajc in vkliub največjt pažnji pri valjenju ter oskrbi piščancev, se lahko zgodi, da se pojavi ta bolezen. Kal te bolezni je v jajcu in mnogo zaroda pogine že med valje- S njem, izlegli, okuženi piščanci j pa kmalu po valjenju pogine- ' jo. To bolezen povzročajo bolni petelini, ki pri oploditvi okužijo jajca. Znaki te bolez- j ni: okuženi piščanci so v razvoju zelo zaostali ter so zelo suhi. Jetra mmajc svoje ni' ravne barve, trebušna mrena je vneta in polna krvi. Srčna prepona je belkasta in debela, srce je polno belih madežev. Najsigurneje pa se ugotovi ta bolezen z mikroskoničnim pregledom krvi. jeter ali ledvičk. kjer se nahaja ta bacil. Okužene živali ie treba zaklati, ker drugega sredstva proti tei bolezni ni.
| Razne driske: Nekatere se pojavijo kot posledica kakega kužnega obolenja ali pa je vzrok nepravilna prehrana, slaba in pokvarjena voda ali pa prehlad. Navadna driska ali zelena driska je posledica nepravilne, pokvarjene ali
premočne hrane, posebno če se jim daje premočno mesno hrano, posebno se rada ta driska pojavi pri pokvarjeni, stari in kisli mehki hrani in če se piščance takoj prve dni po izvalitvi hrani z mehko krmo. Vzrok driske je tudi prehlad (če majhni piščanci hodijo po rosi in vodi ter nimajo toplega suhega prostora za počitek). Obolele živali zelo hitro pešajo in slabijo ter poginejo zaradi tega. Da se ne pojavi driska, je treba paziti predvsem na to, da se ne daje piščancem 48 ur po valjenju nobene hrane. Potem je treba piščance pravilno hraniti in negovati (ne jim dajati pokvarjene hrane in ne preveč mehke krme, varovati jih je prve dni pred vlago, prostor za spanje naj imajo suh ter topel). Čim pa sc driska pojavi je treba premeniti dotedanji način hrane. Izvršiti je treba temeljito čiščenje vsega, kar bi lahko bilo vzrok obolenja. Obolelim piščancem se daje kuhana ajda potrošena s cimetom. Med hrano se jim meša zdrobljeno oglje. Med vodo sc jim daje na vsak liter po tri grame zelene galice. Pri močnejši driski se jim daje dva odstotno taninovo raztopino, ali na eno žlico črnega vina 5 kapljic Opiumtinkture. Posebno priporočljivo pa je dajati obolelim piščancem posneto kislo mleko. Ker kislo mleko tudi preprečuje to bolezen, je sploh dobro, če se daje tudi zdravim piščancem.
Odpadlo sadje mora Iz satanista
Čc prerežete v tem času odpadel plod jabolka ali hruške, boste v njem navadno našli ličinko jabolčnega oz. hruškovega zavijača. Morda je plod že zapustila, kar nam kaže luknjica na njem. Zato v tem času nastavljamo zavijačem pasti ob deblu. Ko ličinka zapusti plod, si poišče varno zavetje na deblu, pod skorjo, v kaki razpoki, včasih kar v zemlji; le manjši del se jih zabubi kar v hlodu. Neizkušena ličinka smatra naše pasti za varno zavetje in jih je na ta način mogoče precej pokončati.
Rekli smo, da ostane nekaj zavijačev kar v plodu, ko že odpade. Tu imamo spet ugodno priliko, kako jim priti do živega. Vse odpadlo sadje je treba sproti pobirati. Čeprav tako sadje ne bi bilo za nobeno rabo, se pobiranje splača, ker s tem uničujemo zavijača. Pobrano sadje lahko pokrmi-mo prašičem; če nimamo te možnosti, ga je treba uničiti, da se ličinke ne razlezejo. Najbolje jih uničimo v peči; pa tudi s sadjem vred globlje v zemljo zakopane ličinke poginejo.
Jerzy 2ulawski:
30
1Tla
sre6rni o6li
Morje mraza, tretji dan, 23- ura
po sončnem zahodu-
Pogled mi je obstal na zadnjih besedah, ki sem jih bil zapisal še podnevi. Uresničile so se. Na Morje mraza smo prišli sami- Tomaž Woodbell je umrl danes ob sončnem zahodu.
Kako strašna samota! Ubija nas vsak trenutek. Ostali smo še samo trije ...
Venomer mislim samo na eno: na to tiho, a tako strašno Tomaževo smrt-
Sončni kolut se je z dolgim robom že dotaknil obzorja, ko smo po enem tednu vožnje prišli na konec skalnatega hodnika. Pred nami se je razgrnila gladka, z zadnjimi žarki zahajajočega sonca pozlačena ravnina. Pravim: pozlačena, ker je sonce, ko se je nagnilo k obzorju, zažarelo zlato-rumeno, česar dotorej nismo nikoli opazili. To je brez dvoma dokaz, da je tu ozračje gostejše- V oči nam je padla tudi druga!, za nas močno ugodna stvar: Morje mraza je čez in čez
pokrito s peskom. Ta ravnina ni bila nekoč nič drugega k^kor dno pravega morja1-Mahoma nam je zrasel pogum, zlasti še, ker je bilo Tomažu na videj bolje. Postali smo kar prešerni, že se nam je dozdevalo, da kakor ptice preletimo to ravan in da bomo, preden Sb znova prikaže srnice, s Tomažem vred tam v deželi življenja... Že smo slišali šumenje vetrov, klokotanje voda, že smo videli zeleneče planjave . -. Zgodilo se je drugače.
Komaj nekaj kilometrov poti _ po planoti je bilo za nami, ko se je Tomaž oglasil s prošnjo, naj zadržimo, voz. Naijipanjše resenje mu je povzročalo neznosne bolečine.
»Rad bi si odpočil«, je rekel s pojemajočim glasom. »In sonce bi po-gledal, preden zaide • • •«
Voz smo ustavili, on pa se je za* gledal v sonce, ki mu je izlilo na lice zadnje zlate pramene. Nekaj časa je gledal nepremično, nato pa se je obrnil k Marti:
»Marta, Kako je že tisto: Sonce, ti Bog prejasni.. -«
Marta je kakor ob prvem sončnem zahodu, ki smo ga gledali z Lune, stopila v bleščavo, iztegnila roke, povzdignila oči k umirajoči luči in jela na pol poti, na pol govoriti čudovito, v valovitih ritmih tonečo himno: »Sonce, ti Bog prejasni, zdaj odha-
jaš v dežele, ki jih mi ne poznamo!
Soncc, ti luč neba, ti radost zemlje, zdaj odhajaš in puščaš v žalosti naše oči, da obsiješ nje, ki so rešeni peze telesa • •.
ki so rešeni teles, pa novih še niso privzeli kakor sužnji, ki so jih spustili, da bi imeli dan miru in tišine, preden se znova vrnejo h kazni in verigam.
Dober je On, dober Vsevečni, Neiz-razni, Nedojemljivi, ki je ustvaril dan tihote sredi vojska in gorja .. .
V	Njem je vrelec in izliv vseh stvari, v Njem se raztopijo duše njih, ki se vračajo iz boja v pokrajine, odkoder so prišli pred vekovi •..
O Sonce, ti bog prejasni, ti greš k stopnicam Njega, a v temi ostanejo tu hrepeneče oči. • .«
Woodbell je poslušal in zdelo se je: da dremlje. Iznenada je odprl oči:
»Marta, ali je 0’Tamor umrl?«
»Umrl.«
»In brata Romognera?«
»Umrla-«
»Tudi jaz bom umrl... In onadva - - •« Pokajal je na naju z očmi.
»Onadva bosta umrla, a ti, ti boš živel!« ga je zavrnila s svojim čudnim prepričanjem-
»Tako?« je zašepetal. »A kaj mi to pomaga...«
Za trenutek je vladal molk. Selena
Nasveti za hišo
DOMAČI NASVETI ZELENJAVNI RIŽ
Skuhaj na pol nekaj glavic kolerabic, korenjček, eno malo bučko (zuketo) in nekaj graha. Ko se ohladi, zreži ko-lerabice, korenjček in bučko na prav tanke rezine. V kozici zarumeni na maščobi čebulo in ji dodaj potrebno količino riža, malo popraži in dodaj zrezano zelenjavo, kavno žličko paradižnikove mezge (še boljše je, če dodaš rezine svežega paradižnika), malo ocvirkov, sesekanega peteršilja in česna, soli in popra. Vse to dobro premešaj, zali j z vodo in daj v peč, kjer naj se kuha pol ure. Serviraj s solato.
FIŽOLOVA TORTA
Skuhaj 35 dkg fižola in ga zmelji na mesoreznici. Posebej speni 1 žlico maščobe, 1 rumenjak, po okusu sladkorja (ali za sladkorno bolne saharina), 1 vanilij sladkor, noževo konico citronata, dodaj, ko je spenjeno 10 dkg moke,
1	pecilni prašek, sneg enega beljaka in kozarec vode. Ko si vse to zmes dobro premešala, dodaj še zmleti fižol, stresi v namazan tortni model in peci tričetrt ure. Pečeno prereži in namaži z marmelado.
KLJUČE OD VRAT ALI OMAR
itd. položi v čisti, zadnji lug,, ki ti ostane od pranja, in prilij žlico salmijaka. Primerno količino, ki ti je potrebna za očiščenje, pristavi k ognju, ko si položila ključe vanjo, in pusti, da zavre. V lugu boš opazila, koliko nesnage je bilo na ključih, ki jih nosiš v žepih in torbici; vesela boš svetlih ključev, ki jih še splakneš v vroči čisti vodi in temeljito obrišeš.
Širite ..Goriški list“
Odgovorni urednik Dr. Milan Komar - Gorica
Službe dobe:
OT išče gospodične od 18-35 leta, ki obvladajo nemščino, da se bodo izvežbale za telefonistinje. Dalje mladeniče, tudi take, ki nemščine ne znajo, da se izvež-bajo za telefonske inštalaterje pri gradnji daljnovodov.
Vsi, ki imajo veselje in zanimanje za tako izobrazbo, naj se zglase pri vodstvu OT, gradbeno vodstvo v Peschieri (Lago di Garda).
se je s sprednjima tacama vzpela na mrežnico in mn lizala povešeno dlan-Ozrl se jc in napravil kretnjo, kakor da bi rad pobožal zvesto žival, pa mu je očividno zmanjkalo meči.
»Moja, moja živalca • ■ •« je šepnil-Nato je rekel, da bi rad pogledal Zemljo- Obrnili smo ga, tako da jo ]b mogel videti. Stala je v krajcu vrh pečin na jugu- Dolgo je strmel in iztezal roke k svetli polobli — ki se ,e čeznjo pravkar premikala senca Indijskega oceana z jasnim trikotnikom Indije, vrezanim vanjo . - •
»Olej, glej, tam je Travancore,« je
vzkliknil.
»Tam je Travancore,« je ponovila Marta kakor odmev.
»Tam sva bila srečna .. •«
»Da, srečna .. .«
Spet sc je jel vznemirjati-»Marta, ali pojdem p0 smrti tja? .. Saj vidiš, ne maram bloditi tod — po tej puščavi — po tem mestu mrtvih •.-Marta, reci, ali pojdem tja? . • •«
Miarta je molčala, povešala glavo, Tomaž pa je vprašal znova:
»Marta, ali pojdem tja — na! Zemljo — po smrti?«
Bolesten krč je skazil dekletu obraz, toda obvladala se je in tiho odvrnila: »Pojdeš, za trenutek, na dan miru-., Potlej se vrneš k meni. -.«
Oči so mu že ugašale. Dlani mlahavo spuščenih rok so bile višnjevkaste
in mrzle. Vztrepetal je še enkrat i>* komaj slišno šepnil:
»Marta, kako je tam na Zemlji?«
Marta je znova pripovedovala pravljice o morju, lokah, cvetovih, njemu pa je legal ria usta bolesten, a miren smehljaj — oči so se mu počasi pre. mikale-
Še enkrat jih je odprl, za trenutek ujel vanje Zemljo in Sonce, ki se je le še z ozkim robom svetilo nad puščavo — vzdahnil in umrl z zadnjo bleščavo ugašajočega dne.
Strahoten, besen Martin jok je iznenada pretrgal tišino naglo padajočega mraku.
V	temi smo izkopali grob in mil' nasuli peska na oči.
In spet smo na poti — že dvajset ur • • ■
Pomikamo se po ravni, peščeni puščavi. Pri izhodu iz Prečne soteske smo prekoračili 50. vzporednik. Zemlja je le še 40° nad obzorjem, a na našo srečo na tej ravnini ni vzpetin, ki bi mogle metati senco na našo pot-Čc pojde, bomo potovali vso noč brez prestanka-
Neznansko smo potrti. Marta sedi brez moči, nora od bolečine, ob njenih nogah zavija Selena za svoji111 gospodarjem- Dajemo ji hrane, da bi jo potolažili, pa ne mara ničesar. Vajena je bila jemati vse iz Tomaževih rok-	(N*daljevanje sledi.)