ZADNJA VEST Lahko me vlečete za nos, če me boste potegnili iz blata. Niko Brumen Številka 40 Letnik 47 Cena 10,- šil. (60,- SIT) petek, 6. oktober 1995 Poštnina plačana v gotovini Celovec P.b.b. Erscheinungsort Klagenfurt / Izhaja v Celovcu Verlagspostamt 9020 Klagenfurt / Poštni urad 9020 Celovec PD Sele na Nizozemsko. - Danes ob enih ponoči je odpotovalo Pevsko društvo Sele na štiridnevno turnejo na Nizozemsko. Na Nizozemskem bodo v gosteh Moškega pevskega zbora „De Karawanken Mannenkoor Volkei“, ki je lani gostoval v Selah. Nastopili bodo štirikrat. Nizozemcem bodo z dia-pre-davanjem predstavili tudi domači kraj. O turneji bo poročal Naš tednik v naslednji številki. 11. oktober 1995: premiera filma „Slovenska beseda na Koroškem“ ~ Strani 14/15 Ustavno sodišče ugodilo pritožbi radia Korotan Ustavno sodišče je razveljavilo § 2 zakona o privatnih radijih in v celoti uredbo o dodelitvi radijskih frekvenc (Frequenznutzungsplan). S tem je ustavno sodišče ugodilo pritožbam radia Korotan in nadaljnjih 26 radijskih podjetij, ki niso dobili dovoljenja za privatni radijski oddajnik. Kot je znano, je ministrstvo za promet in zveze dodelilo vsaki zvezni deželi z izjemo Dunaja samo eno radijsko licenco, in prav to smatra ustavno sodišče za protiustavno. O tej razsodbi ustavnega sodišča postaja lasten privaten radio za koroške Slovence vedno bolj realističen, kajti tudi zvezna vlada se je v svojem stališču, ki ga je podala v sodnem postopku, izrekla za lastno privatno frekvenco za koroške Slovence. Računati je s tem, da bodo radijske. licence s pričetkom naslednjega leta na novo razpisane. POLITIKA NSKS je pretekli torek obiskal slovenske parlamentarce oz. Delovno skupino za zamejske Slovence. Tema: vsebinske razlike med NSKS in ZSO. Strani 2/3 KULTURA Kvartet bratov Smrtnik slavi 10-letni jubilej. Začelo se je pri Cin-gelcu na Trati, nastopov pa so imeli nad 200 - ne samo na Koroškem. Strani 12/13 SPORT SAK: Nastop proti Mödlingu da upati za prihodnje tekme. Novi legionar Bosnar je po mnenju navijačev ostal „bled“ Stran 19 Jože wakounig Komentar NAŠEGA TEDNIKA Po 75 letih Novembra 1918 je razpadla avstro-ogrska monarhija. Mnenje, da se je takrat posul v zgodovino zapor narodov, se je prav ob dogodkih zadnjih časov krepko spremenilo; medtem je zgodovina pobrala že nekaj drugih zaporov narodov. Po razpadu habsburške monarhije so nastale po volji prizadetih narodov in po volji zmagovalcev nove države, med njimi Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo pozneje z zmagovito Srbijo in Črno Goro združili v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev; od leta 1929 naprej se je ta država tudi uradno imenovala Jugoslavija. Voditelji Slovencev so videli priložnost, da vsaj večino slovenskega ozemlja združijo v novi državi; primorski del in velik del Notranjske so že zagrabili Italijani. Sanje o združeni Sloveniji naj bi se uresničile tudi za Koroško. Zgodovinski razvoj je pripeljal do tega, da so v nedeljo, 10. oktobra 1920, glasovali v coni A o tem, ali naj pripade novo nastali Jugoslaviji ali novo nastali Nemški Avstriji. 59 odstotkov glasov je bilo oddanih za Avstrijo, 41 za Jugoslavijo. Okoli 10.000 Slovencev je glasovalo iz različnih nagibov za Avstrijo in tako omogočilo večino. Ta večina je nastala tudi iz slovesnih obljub, ki jih je koroška deželna oblast dala Slovencem; zagotovila jim je vse pravice, potrebne za nadaljnji narodni obstoj in uspešni razvoj. Teh obljub zmagovalci niso držali. Slovence so za to, da so uporabili demokratično pravico odločitve za to ali drugo stran, kaznovali. Obljubljenih pravic ni bilo. Deželni glavar Arthur Lemisch je celo izjavil, da ima oblast samo za en človeški rod časa, da privede zapeljane nazaj v koroštvo, to je v nemštvo. No, Slovenci bomo seveda dočakali prehod v leto 2001 in s tem v 3. tisočletje po Kristusovem rojstvu, preživeli bomo tudi 100-letnico koroškega plebiscita. Niso nas mogli uničiti zunanji nasprotniki in sovražniki, pretrpeli in preživeli smo nacizem in komunizem pa še kak drug -izem nas ni in ne bo mogel. Najnevarnejši je notranji spor. Dokler so nam vsiljevali vindišarstvo od zunaj, smo bili kolikor toliko odporni. Če nam bojo pa slovenski funkcionarji vindišarstvo skušali vcepljati kot boljšo, kot napredno, morda celo „evropsko“ obliko slovenstva, se moramo zavedeti, da je ura že odbila dvanajst. Narod mora biti enoten v prizadevanjih za obstoj in vsestranski uspešni razvoj. To nima ničesar skupnega z vsiljenim enoumjem. Za obstoj je potrebna narodna zavest, je potrebna krepka samozavest, je potreben zdrav ponos. Če spoštujem sebe, bom brez težav spoštoval soseda in sosedo. Kaj imamo Slovenci obhajati ob 10. oktobru? Če naj bo to spomin zmagoslavja nad nami, ničesar. Če naj bo to spomin zmage demokracije nad diktaturo, civilne družbe nad vojaško prisilo, samoodločbe nad osvajalskim nasiljem oz. diktatom od zgoraj nekje, potem vse skupaj že zveni drugače. Predvsem pa mislim, da je 10. oktober za nas povod, da se zamislimo nad samimi seboj. Predvsem pa mislim, da je 10. oktober za nas povod, da se zamislimo nad samimi seboj. Slovenski parlmentarci spoznavajo temeljne razlikmed NSKS in ZSO Pretekli torek (3. oktober) je Delovna skupina za zamejske Slovence sprejela delegacijo NSKS. Pri tem se je izkazalo, da pretežni del DS podpira NSKS kot organizacijo koroških Slovencev z največjo legitimacijo. DS za zamejske Slovence (predsednica Jadranka Šturm-Kocjan) deluje v okviru odbora za mednarodne odnose parlamenta Republike Slovenije. Delegacija NSKS (predsednik Nanti Olip, podpredsednik dr. Pavel Apovnik in član predsedstva mag. Rudi Vouk) je slovenske parlamentarce seznanila s temeljnimi razlikami, ki obstajajo med NSKS in ZSO, hkrati pa poudarila, da je NSKS po neposrednih volitvah dobil novo legitimacijo, katero naj bi Slovenija nujno priznala. Zastopniki NSKS so poudarili, da gradi njihov koncept na narodni zavesti, medtem ko koncept ZSO izhaja iz preseganja etničnih meja oz. narodne zavesti. Predstavili so tudi predlog o spremembi zakona o narodnih skupnostih: medtem ko zakonski osnutek NSKS gradi na kolektivnih pravicah, zadostujejo ZSO individualne. Podpredsednik dr. Pavel Apovnik je tudi opozoril na osnutek, ki ga je izdelal Matjaž Jančar od slovenskega zunanjega ministrstva na temo: zunanjepolitična strategija Republike Slovenije. V tem osnutku piše, da je potujčevanje oz. asimilacija pozitiven pojav. Zato Narodni svet od Slovenije pričakuje, da jasno pove, kakšna je njena manjšinska politika - politika, ki gradi na narodni zavesti ali pa politika, ki zagovarja asimilacijo. Reakcije na izvajanje zastopnikov NSKS so bile jasne: zastopniki SDSS (Ivo Hvalica), SKD (predsednik poslanskega kluba Nace Polajnar) in SNS (Zmago Jelinčič) so nedvoumno podprli stališče NSKS, zastopnik LDS Mile Šetinc pa je dejal, da je prvič jasno slišal, kje so temeljne razlike med NSKS in ZSO. Predsednica DS Jadranka Šturm-Kocjan je dejala, da DS še ni ovrednotila volitev NSKS, da Iz drugih časnikov Virtuoz Tili Gospodu Milanu Tiliju, ki je bil po volji Uroša Koržeta zadnji dve leti in tri mesece direktor holdinga Alples Železniki in ki pripada ekipi samih vrhunskih strokovnjakov razvojnega sklada RS, se je pred nedavnim pripetilo, da so mu ob prihodu na tovarniško parkirišče vzeli ključe 145 tisoč mark vredne audijeve limuzine. (Avto je mister Tili kupil z denarjem Alplesa, vendar izključno za lastno uporabo). Tudi v svojo pisarno ni mogel, ker so zaposleni na njej preventivno zamenjali ključavnico. Dogodek je posledica dejstva, da je sklad ignoriral že spomladi izražene kategorične zahteve sindikatov Alplesa Pohištvo in Alplesa Lesni pro- gram, naj odstavi nadutega velešefa. Delavci so zato stvari vzeli v svoje roke in možakarja fizično izločili iz svoje srede - česar je sicer že vajen, saj je njega dni moral na precej podoben način zapustiti kranjsko Savo. Seveda so poleg avtomobila in drugih malenkosti v obliki zabeljenih računov iz gostinskih lokalov imeli izjemno tehten razlog: Tili je v imenu Alplesa samovoljno kupil večinski delež IPH Žitara vas in dvignil veliko prahu na obeh straneh_ meje, ko je kmalu nato predlagal njen stečaj. Škandal je končno dosegel takšne razsežnosti, da je Korže s formalno razrešitvijo menedžerskega virtuoza Tilija lahko le legaliziral brco tipu, ki so mu že spomladi 1993 komaj izbili iz glave načrt o likvidaciji Alplesa pohištvo. Lesarski holding v Železnikih bosta zdaj vodila domača direktorja Marko Tršan in Franc Župan, nas pa zelo zanima, kam bo sklad poslal Milana Tilija nadaljevat bleščečo kariero. MAG (27. 9.1995) pa bo to čimprej naredila. Zastopnik Združene liste Borut Pahor na seji ni bil navzoč. Predsednik NSKS Nanti Olip je slovenske parlamentarce seznanil tudi z zadevo IPH Žitara vas. DS je obljubila, da bo čim prej poskrbela za ustrezen sklep odbora za mednarodne odnose. „ . -Kuj- Šolski odbor narodnega svetričel delovati V ponedeljek, 2. oktobra, se je v Celovcu prvič sestal šolski odbor, ki ga je postavil zbor narodnih predstavnikov na septembrski seji in iz svoje srede izvolil ravnatelja Slovenske gimnazije dr. Reginalda Vospernika za predsednika, ljudskošolsko učiteljico Gabrijelo Partl pa za podpredsednico odbora. Sestav šolskega odbora je takšen, da so po osebah zastopani tudi najvažnejši sektorji manjšinskega šolstva: Gabrijela Partl - ljudska šola, Pepej Krop -glavna šola, mag. Zalka Kuch-ling, prof. Jože Wakounig in dr. Reginald Vospernik - splošno izobraževalne višje šole, Nanti Olip - verouk in kot tajnik Združenja staršev na Dvojezični trgovski akademiji tudi za poklicno izobraževalne višje šole; Karel Smolle - poznavalec političnih, administrativnih in pravnih zadev v manjšinskem šolstvu. Po potrebi bo šolski odbor seveda pritegnil tudi razne strokovnjake ali v konkretnih primerih prizadete šol- nike in druge osebe. V smislu smernic zbora narodnih predstavnikov in predsedstva Narodnega sveta si je šolski odbor določil delokrog, ki zajame celotno razvejano problematiko manjšinskega šolstva in predvsem tudi skrb za to, da se določila manjšinskošolskega zakona tudi v praksi upoštevajo. Naloga šolskega odbora je tudi, da sproti informira predsedstvo in zbor narodnih predstavnikov ter predlaga ustrezne ukrepe. Da bi šolski odbor svoje delo uspešno opravljal, je potrebno, da pride do ustreznih informacij. Zato poziv vsem rojakom, če želijo opozoriti na probleme in težave ali na odprta in nerešena vprašanja v kateremkoli odseku manjšinskega šolstva, da obvestijo osrednje tajništvo Narodnega sveta ali neposredno tudi člane šolskega odbora, šolski odbor in tajništvo Narodnega sveta sta zadolžena, da stvar razjasnita, v zadevi tudi posredujeta in se zavzemata za rešitev. Kolegij deželnega šolskega sveta bo ta teden razpravljal o izbirnem postopku za višje službe v koroškem šolstvu (Objektivierungsverfahren). K temu bo dr. Reginald Vospernik kot zastopnik slovenske narodne skupnosti na seji kolegija zavzel stališče, za katerega so se na podlagi njegovega osnutka dogovorili v šolskem odboru Narodnega sveta. V bistvu gre za upoštevanje slovenščine v postopku, oz. za dvojezično usposobljenost kandidatov, ki se potegujejo za vodilna mesta v manjšinskem šolstvu. Slovenska pomoč je izostala Vprašanje, ali bo slovenska vlada oz. njen sklad za razvoj pripravljena sprostiti potrebna finančna sredstva, da bi žitraj-sko podjetje IPH ostalo v slovenskih rokah, je več ko odprto. Doslej še ni zaznati ustreznih korakov. Pozitivna izjema: dr. Jože Pučnik od slovenskih socialdemokratov je posredoval slovenskemu parlamentu poslansko vprašanje, vendar o njem še ni stekla razprava oz. bilo nanj odgovora. Medtem pa so morali spoznati Slovenci v Italiji, da slovenska vlada ni pripravljena odločilno pomagati njihovemu gospodarstvu. Za Tržaško kreditno banko je praktično ugasnilo še zadnje upanje, da bi si Slovenci zagotovili popoln nadzor nad denarnim zavodom. Slovenska vlada je namreč pretekli petek na seji za zaprtimi vrati zavrnila predlog, da bi podprla vstop slovenskega kapitala v TKB. Zakaj konkretno gre? Italijanska ljudska banka iz Brescie je kupila in vplačala 45 odstotkov delnic TKB, 55 odstotkov delnic pa imajo še vedno v lasti dosedanji delničarji, Slovenci v Italiji. 20 odstotkov od 45-ih je italijanska banka rezervirala za slovenski banč- ni kapital frankfurtske banke LDB, v kateri ima večino delnic Nova ljubljanska banka. Rok za nakup teh delnic je bil 30. september. Ker pa je slovenska vlada zavrnila predlog, da bi podprla vstop slovenskega kapitala v TKB, bo italijanska ljudska banka iz Brescie ohranila vseh 45 odstotkov. Nevarnost, da bo tako dosegla tudi kontrolo nad banko, je več ko velika. Velika nevarnost, da bi Italijani slovensko bančništvo docela odvzeli iz slovenskih rok, grozi tudi goriški Kmečki banki. Prejšnji ponedeljek je bila v Gorici demonstracija pod geslom: Vrnite Kmečko banko Gorici! Demonstracijo so podprle vse politične struje Slovencev v Italiji. Goriška kmečka banka je že eno leto pod komisarsko upravo italijanske Narodne banke, ki skuša lastnikom Kmečke banke vsiliti točno določenega poslovnega partnerja. Odklanjajo pa partnerje, ki bi predstavljali možnost sodelovanja med manjšinami na gospodarski ravni. Kakor Slovenska skupnost poudarja, „gre očitno za politično vsiljevanje - to v času, ko slovenska narodna skupnost doživlja hude udarce tudi na drugih področjih“. Prvi predsednik Združenja evropskih etničnih radijskih postaj je Mirko Bogataj (levo). Foto: Fera Mirko Bogataj predsednik evropskih etničnih radijskih postaj Pretekli teden je v Celovcu potekal ustanovitveni kongres EEBU („European broadcasting union“), po slovensko Združenje evropskih etničnih radijskih postaj. Pobudo za ustanovitev združenja sta dala ORF in CIR-COM REGIONAL. Namen EEBU je združevati in spodbujevati novinarje, ki se ukvarjajo z vprašanji ohranitve entnično-kulturne dediščine Evrope. Sodelovanje med temi novinarji naj bi se v okviru združenja izboljšalo in pospeševalo, s tem pa naj bi bilo možno bolje informirati mednarno javnost o ogroženih avtohtonih kulturah. EEBU si je stavila kot cilj ureditev obsežnega arhiva, izdelavo informacijskega gradiva in izobraževanje mladih novinarjev. Ustanovitvenega kongresa pretekli teden v ORF-u v Celovcu se je udeležilo nad 20 intendantov in predstavnikov manjšinskih evropskih radijskih postaj, ki so soglasno izvolili vodjo slovenskega oddelka pri ORF Mirka Bogataja za predsednika novo ustanovljene EEBU. Gostom je novi predsednik predstavil tudi kulturne in politične predstavnike koroških Slovencev, ki so se vsi po vrsti in složno znašli na posebnem sprejemu v kulturnem domu v Št. Primožu. Sedež EEBU bo v času predsedovanja prvega predsednika Mirka Bogataja v Celovcu na ORF, ki je ustanovitev zelo podpiral. Silvo Kumer Dr. Valentin Inzko: „Bolj upoštevati oba naroda“ Slovenski govornik na slavnostni prireditvi ob 75-le'tnici plebiscita (9. oktobra) bo dr. Valentin Inzko. Ob tej priložnosti smo mu zastavili nekaj vprašanj. Pripravi! Janko Kulmesch težavami je povezano delo za spravo. Saj je 10. oktober v preteklih desetletjih oba naroda v deželi bolj ločeval kot pa povezoval. Dolgo je bil na spominskih prireditvah v ospredju le izid glasovanja. Dejstvo, da so koroški Slovenci v odločilni meri soomo-gočali glasovanje za Avstrijo, pa je prišlo pri desetooktobrskih proslavah le redkokdaj primerno do izraza. Zame pomeni deseti oktober dan, ko je bilo leta 1920 z glasovanjem potrjeno nadtisočletno skupno življenje Nemcev in Slovencev v deželi. Le od priznavanja te resnice bo zavisela kvaliteta teh medsebojnih nemško-slo-venskih odnosov v bodoče. Kaj Vam osebno pomeni 10. oktober? To je dan, ob katerem je bilo ponovno dokazano, s kakšnimi Kako gledate kot zgodovinar na plebiscit in obrambni boj? Velika škoda je, da je prišlo po prvi svetovni vojni glede tega, ali naj ostane južni del Koroške pri Avstriji, ali pa naj pripada k Jugoslaviji, do plebiscita. Prelat Valentin Podgorc, zaslužna osebnost za kulturni, gospodarski, socialni in politični razvoj Slovencev na Koroškem, je jasno videl, da so gospodarski interesi tudi našega človeka - predvsem kmeta - neločljivo povezani z gospodarskim razvojem v deželi. Prav tako Podgorc ni podcenjeval tega, da je tudi deželna zavest močno ukoreninjena v našem človeku. Kar se tiče obrambnih bojev, so ti gotovo vplivali na gledanje pariške mirovne konference in na sklep, da odredi za Koroški plebiscit. Kakšno vlogo je igral 10. oktober v koroški narodnostni politiki v prvi in drugi avstrijski republiki? V prvi avstrijski republiki je bilo praznovanje vsakoletnega 10. oktobra v službi zavestne asimilacije, ki se je stopnjevala za časa nacizma v geslo „Kärntner sprich deutsch!“ Za časa druge avstrijske republike pa je bil 10. oktober v službi potrditve avstrijsko-jugoslovanske meje na podlagi izida koroškega plebiscita iz leta 1920. V bodoče pa naj bi bil v službi sožitja in tesnejšega sodelovanja obeh narodov v deželi. V čem naj bi bil pomen 10. oktobra v sedanjosti in prihodnosti? Obhajanje 10. oktobra bi moralo v sedanjosti bolj upoštevati oba naroda. V prihodnosti se koroški Slovenci ne bi smeli čutiti na ta dan manjvredne. Domovino imamo vsak po svoje radi. Tisočletja so predniki obdelovali zemljo; zahtevala je trdo delo, a je dajala dober kruh. Letos koroški Slovenci prvič sodelujejo pri deželni proslavi. V čem vidite poglavitni pomen tega sodelovanja in katere konkretne posledice si želite v koroški narodnostni politiki? Med sodeželani druge narodnosti imamo Slovenci že veliko prijateljev. To so ljudje, ki so se poglobili v dušo, kulturo in zgodovino. To je pogoj za napredovanje soživljenja v strpnosti in prijateljstvu. MISLI OB lO. OKTOBRU ! Skušam se zamisliti v miselni svet udeleženca oz. udeleženke na j 10.-oktobrskem pohodu. Kaj neki gre po glavi npr. eni „bürgerfravi“, ki bo šla na tak pohod? Gotovo je imela doma še veliko opravkov, pranja in likanja praznične obleke - moževe, svoje in otroko- Seit dem 10. Oktober 1920 hat viel Wasser die Drau bewegt - Welle um Welle. So manches ist ge-sc h e he n, und es galt mehr und mehr, Gefühlen und Dingen, die man selbst nicht verstand, mit Respekt zu begegnen. Mit roter Wolle auf hellem Leinen in Kreuzstich gestickt, ist im ve. Zlata kapica, praznična obleka in članstvo v izbrani druščini drugih uglednih „frav" ji bo malo omililo grenek okus, ki ga čuti v sebi, odkar je svoje dekliške sanje dokončno pokopala ter se vdala v tradicionalno vlogo. Malo je v življenju trenutkov, ko lahko z zlato okrašeno kapico ponosno izstopi iz sivega vsakdanjika. Vse druge občutke, ki jo včasih tudi tarejo, je dobro zakopala, če pa le kdaj silijo na dan, jih pa še vedno lahko spusti kot ostro puščico proti sosedom - sodeželanom. Milka Hudobnik Landesmuseum in Klagenfurt der Wandbehang „Kärntner Brauch im Jahreslauf“ zu sehen. Einige Bräuche sind slowenischen Ursprungs und einige durch unsere slowenisch-sprachige Bevölkerung überliefert und erhalten geblieben. Die gestickten Worte „Halt treu zu deiner Ahnen Art...“ sind allen Menschen in ihrer Heimat bestimmt. Im Zeichen der EU gilt es, nicht nur auf die Vielfalt der Gesellschaft zu achten, sondern auch, und insbesondere, sich gegenseitig zu respektieren und anzuerken- nen, was der Nachbar denkt, wie er fühlt. Und wenn er in seiner Muttersprache, die Du nicht sprechen kannst, singt, dann versuche Z željo po praznovanju je načelno težko polemizirati, saj je v praznovanju vedno tudi nekaj iracionalnega. Toliko težje se mi godi, ko gre za praznovanje obletnice, ko je bila povlečena meja, ki je storila, da so se Slovenci nenadoma znašli v dveh državah (če drugi dve meji tu odmislim), a tudi za Nemce oz. nemško govoreče, ki so prej živeli na Kranjskem, spodnjem Štajerskem in v Mežiški ter Dravski dolini, to ni pomenilo sreče, temveč pregon ali pa vsaj manjšinska usoda. Naravno je, da se človek z veseljem spominja ure, ko je bila kaka meja odpravljena ali pa njen prehod olajšan. Na nekakšno sprevrženost v občutju in mišljenju pa kaže, ko začutijo ljudje potrebo po obhajanju spomina na vzpostavljanje mej, ki Du, die Melodie dazu zu summen. Das sollte der Grundgedanke für gemeinsame Feste sein. Ingrid Kaiser-Kaplaner nikogar ni moglo osrečiti, čeprav je bilo v kakem trenutku morda izbira manjšega zla. Težko razumem, iz česa se navdihujejo Slovenci, ki jih skoraj grabi panika, ali se bodo lahko dovolj hitro in dovolj vidno vključili v praznovanje obletnice dogodka, ki je slovenski narod razdelil med več držav, a tudi nemškemu ni prizanesel. Sam bi prej predlagal žalno slovesnost ob jubileju razpada države, v kateri smo Slovenci živeli skupaj, pod istim, iz poznejših izkušenj gledano, ne tako slabim zakonom. Da imajo s proslavljanjem meje in vsakršne omejenosti veselje ljudje, katerih veljava je obešena v obliki kovinskih odkovkov na njihovih suknjičih, mi je do neke mere razumljivo, saj jim je ljubše, da se morajo peljati na dom svojega nemško čutečega pesnika Golla in skladatelja Wolfa s potnim listom, kakor pa da bi Slovencem priznali enakopravnost. Ni pa spodbudno, če to potrebo nenadoma začutijo tudi tisti, ki so zaradi te meje utrpeli največ škode, koroški Slovenci. Mis- Dr. Christof Zernatto: „Demokratie ist keine ruhende Angelegenheit“ Deželni glavar dr. Zernatto o pomenu 10. oktobra 1995. Nas tednik: 10. Oktober 1995 - ein einmaliges Ereignis oder eine Zäsur in den Beziehungen zwischen beiden Volksgruppen? Dr. Zernatto: Der heurige 10. Oktober ist sicher ein ganz besonderer: erstmals spricht ein Repräsentant der slowenischen Volksgruppe bei einer offiziellen Feierstunde im Kärntner Landhaus in seiner Muttersprache. Dr. Valentin Inzko ist für mich gleichsam ein Synonym für Ausgleich, für Verständigung und für ein konstruktives Miteinander. Ich bin froh, daß Hofrat Dr. Inzko von der slowenischen Volksgruppe nominiert worden ist. Froh bin ich selbstverständlich auch darüber, daß sich Vertreter der Volksgruppe dazu bereit erklärt haben, an den gemeinsamen Feierlichkeiten teilzunehmen. Es ist dies auch die logische Konsequenz aus der Volksabstimmung von 1929. In der südöstlichen Abstimmungszone gab es damals eine 70prozenti-ge slowenischsprachige Mehrheit. Nur 30% sprachen deutsch. Von den 22.000 Kärntnern, die für Österreich stimmten, waren 10.000, die slowenisch oder slowenischen Dialekt sprachen. Das Bekenntnis zu Österreich war eines, das alle Bevölkerungsgruppen umfaßte. Das war ein klarer Auftrag für die Zukunft. Nach Höhen aber auch Tiefen in der Beziehung der Volksgruppen in Kärnten im Laufe der Jahrzehn- te hat die Beziehung heute ohne Zweifel Vorzeigeniveau in Europa. Kärnten ist sicher ein Paradefall für gedeihliches Zusammenleben. Das inkludiert freilich auch das Bemühen um eine positive Weiterentwicklung. Die Teilnahme der Kärntner Slowenen an der offiziellen Landesfeier war vor allem Ihr großes Anliegen. Warum? Kärnten lebt von seiner Vielfalt. Sie macht unseren Charme und unser Herz aus. Slowenischsprachige Kärntner und deutschsprachige Kärntner gehören zusammen. Erwarten Sie sich von der gemeinsamen Feier konkrete Impulse für die zukünftige Minderheitenpolitik in Kärnten? Eine gesunde Demokratie ist keine ruhende Angelegenheit. Die Demokratie muß sich ständig weiterentwickeln. Europa entwickelt sich weiter. Wir sind auf dem Weg zu einer noch größeren EU. All das zusammen wird uns als Bewohner derselben Region noch näher zusammenrücken lassen. Was die weitere Entwicklung der Minderheitenpolitik betrifft, diskutieren wir ja schon länger über verschiedene Modelle einer slowenischen Vertretung im Kärntner Landtag. Ich persönlich favorisiere nach wie vor ein slowenisches Virilmandat im Kärntner Landtag. Ich erwarte mir bis Sommer 1996 eine Entscheidung über ein Modell für die Einbindung der slowenischen Volksgruppe in die Legislative Kärntens. Die Vorbereitungsarbeiten für die heurige Jubiläumsveranstaltung sind so got wie abgeschlossen. Wenn Sie Bilanz ziehen: Wurden Ihre Erwartungen zur Gänze erfüllt oder haben Sie noch Wünsche - für den 10. Oktober 2000? Wie schon gesagt, eine Demokratie entwickelt sich ständig weiter, die Europäische Union entwickelt sich ständig weiter. Auch unser Nachbarland Slowenien strebt in die EU, strebt zur selben Sicherheits- und Wirtschaftspolitik, zur selben Währung. Unser 10. Oktober sollte auch in Zukunft geprägt vom Erbe, heute gelebt und ausgerichtet auf die Zukunft sein. MISLI OB IO. OKTOBRU lim, da se je med skrajnostjo oporekanja in nasprotovanja takemu praznovanju, in skrajnostjo ihtavega vključevanja, mogoče odločiti tudi za srednjo in za Slovence morda častnejšo izbiro: do tistega, ki to praznovanje za svoje počutje potre- Einmal verrinnen die schwarzen Gewässer, schrieb der von seiner Weltanschauung zur Zuversicht verpflichtete Bert Brecht. Sehr wenig zuversichtlich fügte er hinzu, daß nur wenige länger gedauert hätten. Die Kärntner Slowenen dürfen zuversichtlich sein. Sie haben das schwierige 20. Jahrhundert mit seinen nationalen Brutalismen überlebt und sie sind nicht bloß wenige. Es gab im Europa dieser Zeit schlimmere Schicksale für Völker. Damit sollten natürlich die Leiden vieler Kärntner Slowenen nicht verdrängt werden. buje, pri tem ne oviraš in ne motiš, da pa sam praznuješ le take obletnice, ki obzorja odpirajo, ki meje ukinjajo ali vsaj njihov režim lajšajo, človečnost pa v vseh oblikah stopnjujejo. .. Vinko Ošlak Aber heute lebt eine seelisch und wirtschaftlich gefestigte Gruppe von Slowenen als Garant für die nächste Generation. Und auch das Umfeld hat sich geändert. Es gibt derzeit in Kärnten deutlich mehr Menschen deutscher Sprache und Ethnie, die es versöhnlich mit den Slowenen meinen als vor Jahrzehnten. Dazu trug sicher bei, daß Slowenien als demokratischer Staat ein anderer Nachbar ist als es das kommunistische Jugoslawien gewesen ist. Aber das Hauptgeschäft leisteten die Kärntner, glaube ich. Und in Erinnerung an andere Zeiten möchte ich eine Gruppe herausheben: jene Lehrerinnen und Lehrer der letzten Jahrzehnte, die im Unterricht die Kärntner Frage tolerant an ihre Schüler vermittelt haben und weiter vermitteln. Die schwarzen Gewässer des Nationalismus sind in Kärnten verronnen. Die freigewordenen Landschaften sind gut besiedelt worden. Wo man mit Blut die Grenze schrieb - so steht es im Kärntner Heimatlied geschrieben. Ich habe bei dieser Zeile nie mitgesungen. Als Kind habe ich sie nicht verstanden, und später zu gut. Der 10. Oktober ist für mich ein Datum, mit dem in einem beschämenden Ausmaß Schindluder getrieben worden ist. Das begann in der Schule, wo man uns „Deutschkärntnern“ nie erklärt hat, daß die slowenischsprechende Bevölkerung der Abstimmungszone das Votum zugunsten Österreichs entschieden hat. Der Abwehrkampf, so gut und wichtig er war, wird bis heute stilisiert zum Kampf des Guten gegen das Böse schlechthin. Und bis heute hat Auf dieser Grundlage lassen sich die Konflikte, die es weiter geben wird, vernünftig regeln. Günther Lehofer ebendieses Böse einen Namen, einen slawischen. Merken die Vorbeter des Patriotismus eigentlich nicht, daß sie exakt das nachplappern, was die Nazionalsozialisten zu Propagandazwecken aus dem Abwehrkampf gemacht haben? Ein Dreivierteljahrhundert ist seither vergangen, und immer noch wird uns weisgemacht, daß wir allzeit bereit zu sein haben gegen das Böse aus dem Süden. Wer dabei unter die Räder kommt, ist ein Teil der Bevölkerung dieses Landes. Ich wünsche mir, in diesem Land eine Feier zum 10. Oktober zu erleben, bei der das „Minderheitenproblem“ keine Rolle mehr spielt, bei der nicht mehr, wie bei allen Feiern bisher, das Miteinander auf den Lippen geführt und das Gegeneinander praktiziert wird. Villeicht werde ich alt genug, um es zu erleben. Dann würde ich sogar mitmarschieren. Michael Walcher Plebiscit Plebiscit 1918 BOJ ZA KOROSKO-SLOVENSKO MEJO BOJ ZA KOROŠKO-SLOVENSKO MEJO 1920 [ICsite© 5© ©cm ©[)@w©anj©tesi vlhidJri ijf©3 y v©IJ^ [k(?©S[l$@ vpim SiiOmj© V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila Narodna vlada, in kasneje Deželna vlada, večinoma samostojna pri reševanju problemov na Koroškem in Štajerskem. Te samostojnosti ne moremo pripisati neodvisnosti njene zunanje politike od vlade v Beogradu, ampak je bila za to stanje kriva beograjska vlada, ki ni obvladovala celotne države in vseh njenih problemov.Tako sta se Narodna in Deželna vlada z Avstrijci samostojno pogajali o vprašanjih, povezanih z razmejitvijo na Štajerskem in Koroškem. Poleg tega je Deželna vlada pošiljala svoje emisarje na različna meddržavna srečanja, tudi na mirovno konferenco v Pariz. Koroško vprašanje je predstavljalo Narodni in Deželni vladi v Ljubljani trd oreh. Dogajanja do plebiscita lahko razdelimo v štiri faze. Prva faza so boji na Koroškem od novembra 1918 do sredine januarja 1919, ko je bilo sklenjeno premirje. Premirju je sledilo obdobje relativnega mirovanja fronte, do bojev od konca aprila do začetka junija 1919 in do sklepa o plebiscitu, ki je iz istega obdobja in ga jahko označimo za tretjo fazo. Četrto obdobje je čas po odločitvi mirovne konference za plebiscit do njegove izvedbe oktobra 1920. Slovenci smo skušali Koroško Pred dvema letoma je v Ljubljani izšlo zanimivo znanstveno delo Bojana Balkovca o Prvi slovenski vladi 1918-1921. Narodna vlada je delovala v precejšnji meri samostojno -mdr. tudi gelde problemov na Koroškem in Štajerskem. Poglavje o boju za meje s Koroško in Štajersko objavljamo v nadaljevanjih. vojaško zasesti, za kar pa smo bili konec I. 1918 prešibki, uspešna ofenziva maja in junija 1919 pa je bila že prepozna, saj je mirovna konferenca že odločila, da bo usodo Koroške določil plebiscit. Poverjenik Brejc je že na prvi seji Narodne vlade predlagal imenovanje komisarja za Koroško in na to mesto je vlada imenovala Franca Smodeja. Sklenila je tudi, da bo takoj, ko bo mogoče, zasedla Koroško. V Mežiško dolino se je odločila poslati 10 vagonov živil, ki bi jih plačali in razdelili pod nadzorom komisarja Smodeja. Glede Brejčevega predloga o stikih z deželno vlado v Gradcu, ki naj ne bi ovirala delovanja na slovenskem ozemlju, so sklenili, da zaenkrat ne bodo ukrepali. Od 6. novembra 1918 je Franjo Malgaj s svojimi vojaki začel zasedati Mežiško dolino. Sprva so bile to samostojne operacije. Zasedba Podjune pa je sledila že z vednostjo Maistra. Malgaj je 23. novembra zasedel Pliberk, 30. novembra pa Velikovec. V istem času je Alfred Lavrič zasedel Borovlje in vzpostavljena je bila demarkacijska črta na Dravi. Narodno viječe je prosilo naklonjene tuje vlade za določitev severne meje na Koroškem, ki naj jo zasedejo antantne čete. Narodna vlada je 14. novembra 1918 predlagala naslednjo črto, ki naj bi jo zasedle te čete: Šmohor, Beljak, Celovc, Št. Vid, Št. Janž na Mostiču, Velikovec, Št. Andraž, Dravograd, Marenberg, Maribor, Spielfeld, Radgona, Št. Gothard. V teh dneh je Narodna vlada sklenila poslati proteste Narodni vladi Avstrije in Izvršilnemu odboru deželnega zbora v Celovcu zaradi ravnanja s Slovenci in slovenskimi organi. Ob tem je tudi zaprosila Narodno viječe, naj z vojsko zasede severno mejo. Koroški deželni zbor je Narodno vlado obvestil, da bo 22. novembra 1918 poslal v Ljubljano dva zastopnika zaradi pogovorov o začasni meji. Narodna vlada je menila, da pogovori niso možni, dokler so na slovenskem ozemlju nemške čete. Telegrama s tako vsebino je poslala v Celovec in Državnemu uradu za zunanje zadeve na Dunaj (Zapisnik 20. seje, 21. 11. 1918). Narodna vlada se je 23. novembra 1918 seznanila z umikom čet nemške narodne straže severno od Drave. V zvezi s tem je Državni urad za zunanje zadeve na Dunaju predlagal pogovore v Sloveniji. Odgovor je naslednji dan podal poverjenik Brejc: Narodna vlada pozdravlja umik nemških čet in upa, da se bodo umaknile tudi na ozemlju severno od Drave, kar pa ne postavlja za prejudic ureditve mejnega vprašanja pri uvodu v pogajanja. Narodna vlada je za kraj poga- janj predlagala Ljubljano. Določitev datuma konference je prepustila Avstriji, vendar je prosila za pravočasno obvestilo, da bi na pogovore lahko prišli tudi slovenski predstavniki s Koroške. Takšen predlog je poslala na Dunaj in v Celovec. Ker je avstrijska skupščina proglasila občino Bela peč za avstrijsko, je Brejc na seji vlade 26. novembra 1918 predlagal Narodni vladi izjavo, da sodijo ti kraji k državi SHS. Brejc je na isti seji poročal, da je dobil telefonsko obvestilo o znakih za italijansko zasedbo Koroške, zato naj bi stotnik Alfred Lavrič naslednji dan (27. novembra 1918) z „20 Srbi zasedel Celovec“. Poleg tega je bilo potrebno preprečiti miniranje predora pri Podrošci. Zgornja izjava o 20 Srbih najverjetneje kaže na omalovažujoč odnos do Italijanov in njihove vojske oz. poveličevanje srbskih vojakov. 28. novembra je Narodna vlada obravnavala predlog koroške vlade o pogajanjih glede začasne meje. Avstrijci so za pričetek pogajanj predlagali 2. december 1918. V svoji delegaciji so napovedali ministrskega svetnika Riharda Wenedikterja in sekcijske-ga svetnika^ Horraka ter po dva zastopnika Štajerske in Koroške. Ker vseh članov Narodne vlade ni bilo v Ljubljani (manjkal je tudi Brejc, ki je dlje časa živel na Koroškem, in je dobro poznal tamkajšnje razmere), je Narodna vlada prosila za odlog pogajanj. Medtem so na Štajerskem Maistrove enote 26. novembra 1916 zasedle Špilje, kar je Gradec zelo vznemirilo (Ude, 1961, str. 120). Po pooblastilu vojaške komande iz Gradca in gospodarskega komisarja dr. Eislerja je prišel v Maribor antantni polkovnik Passy. Maister je njegov obisk izkoristil in z njim sklenil pogodbo o zasedbi določenega ozemlja. Pogodbe niso priznali niti v Gradcu, Celovcu in Dunaju, niti v Ljubljani. Narodna vlada se je 30. no- Rudolf Maister Avstrijska in jugoslovanska propaganda pred plebiscitom vembra 1918 seznanila s poročilom generala Maistra o dogovoru s polkovonikom Passyjem o zasedbi ozemlja, ki ga omejuje linija Št. Pavel, Grebinj, Wageberg, Slovenski Št. Mihael, Krnski grad, Trg (Feldkirchen), Beljak, Šmohor in na jugu do državne meje. Dogovor naj bi stopil v veljavo še istega dne. Polkovnik Ul-mansky je predlagal, da bi sprva Celovec samo obkolili, ker bi zasedeno mesto zelo težko prehranjevali. Komisar Smodej naj bi v Mariboru in morda še v Zagrebu skušal zagotoviti zadostne količine hrane, in če bi mu to uspelo, bi general Maister dobil ukaz, da zasede tudi Celovec. Generala Maistra so hkrati opozorili, naj ne sklepa političnih pogodb, ker je le vojak, in naj se v prihodnje o vsem posvetuje z Narodno vlado. Zaradi pritožb Avstrijcev in pomanjkanja hrane je Narodna vlada 2. decembra 1918 sklenila, da Celovca zaenkrat ne bodo zasedli. Andrejka piše, da bi bilo mogoče zasesti Celovec konec novembra in v prvih dneh decembra 1918. Takrat Avstrijci še niso imeli organiziranih enot. V tem času pa so tekle priprave na pogajanja in možnost bolj energičnega ukrepanja je propadla (Andrejka, 1928, str. 280). Generala Maistra je Narodna vlada ponovno obvestila, naj ne ukrepa na lastno pest. Ze zadnjega novembra je Narodna vlada imenovala svojega okrajnega glavarja v Velikovcu, nadporočnik Malgaj pa je naslednjega dne iz Velikovca poročal, da so Avstrijci poslali k njemu parlamentarca s pozivom, naj zapusti Velikovec. Malgaj ni pristal, Avstrijci so napadli in imeli pri tem več kot 10 mrtvih in nekaj ranjenih, Slovenci pa niso imeli izgub. Predsednik vlade Josip Pogačnik je poslal deželnemu odboru v Celovcu in Državnemu uradu za zunanje zadeve na Dunaju brzojavki, v katerih je protestiral zaradi avstrijskega napada na Velikovec (Zapisnik 27. seje, 2. 12. 1918). Deželni odbor Koroške in Državni urad za zunanje zadeve Avstrije pa sta odgovorila s sporočili o bojih v Velikovcu, češ da je do bojev prišlo spontano med pogovori komandantov, in da so Avstrijci prišli le zavarovat interese nemškega prebivalstva. 4. decembra 1918 se je Narodna vlada seznanila tudi z željo Državnega urada za zunanje zadeve z Dunaja, da bi na bližnjih pogajanjih obravnavali tudi problem volitev v avstrijsko Ustavodajno skupščino na slovenskem ozemlju, česar pa Narodna vlada Franjo Malgaj ni sprejemala. Toda šele 22. januarja 1919 je Narodna vlada dobila novo sporočilo z Dunaja, da volitev v avstrijsko Ustavodajno skupščino na ozemljih, ki so pred upravo Narodne vlade, ne bodo izvedli. Koroški deželni odbor je izrazil pripravljenost sprejeti aprovizaci-jo tudi za slovenski del Koroške, vendar pod pogojem, da mu dovolijo rekvizicije v slovenskem delu, in da Narodna vlada pozove župane, duhovnike in vojaške zastopnike, naj ljudi nagovorijo k oddaji živil. Ce pa kmetje ne bodo dali živil, ne bo aprovizacije iz Celovca. Narodna vlada je ta predlog Koroškega deželnega odbora na seji 4. decembra 1918 zavrnila. Zastopnik Slovencev s Koroške Pirnat je na seji vlade 6. decembra 1918 sporočil želje komisarja Smodeja, da bi slovenski vojaki zasedli Celovec in Beljak. Ocenil je, da tam Slovenci niso varni, ker vlada vojaški svet, in ne celovški deželni odbor in magistrat. Avstrijci imajo v Celovcu 750 častnikov, 5.000 do 6.000 vojakov in med njimi so tudi Slovenci in Poljaki, ki se ne morejo vrniti domov. Podpolkovnik Skubec je namesto podpolkovnika Ulmanskega poročal, da ima na Koroškem stotnik Alfred Lavrič 250 mož, v Velikovcu in drugod na Koroškem pa jih je še 600, kar zadošča le za vzdrževanje reda in miru, ne pa za zavzetje Celovca in Beljaka. Lavrič bi potreboval 17. pešpolk, ki pa ni bil discipliniran, medtem ko ni bilo znano v kakšnem stanju je 97. pešpolk, ki je prihajal iz Ukrajine. Pomoči s Štajerske niso mogli pričakovati, saj je general Maister zahteval za Maribor 400 Srbov s Koroške, ker so se stavkajočim nemškim železničarjem pridružili še slovenski. Narodna vladaje razpravljala tudi o pripravah na pogajanja z avstrijsko delegacijo. (Nadaljevanje prihodnjič) Sin Wernerja Berga Veith Berg je gonilna sila i/ ohranitvi Bergove galerije v Pliberku. FRIC KUMER:_____________ Veith Berg si zasluži priznanje Pliberk. Občinski odbor v Pliberku je soglasno sklenil, da lahko sklad Wernerja Berga prične z obnovo strešnih prostorov galerije Wernerja Berga. Ker občina Pliberk nima na voljo dovolj finančnih sredstev, se je družina Berg odločila, da bo dala Bergovemu skladu brezobrestno posojilo v višini 1,5 mio. šilingov, ki jih bo sklad pokril v teku let s prodajo nekaterih slik. Z 1/6 je pri skladu udeležena tudi občina Pliberk, ki je prišla do deleža s tem, da se je Veith Berg po smrti očeta odpovedal dediščini in jo namenil občini Pliberk. To dejstvo in stalno prizadevanje Veitha Berga za ohranitev in poživitev Bergove galerije v Pliberku je na minuli občinski seji izrecno pohvalil ek. sv. Fric Kumer (EL), ki je dejal, da mora biti občina Pliberk zelo hvaležna Veithu Bergu in Bergovemu skladu. Že letos je Bergov sklad investiral 2,5 mio. šilingov v obnovo galerije, ki bo odprla svoja vrata spet leta 1996. V ptiberškem občinskem svetu so si vsi na jasnem, da je Veith Berg veliko stori! za občino. Najbolj enostavno bi se človeku, ki se je v prid občini odpovedal dediščini, zahvalili s tem, da mu podelijo častno občanst- So v Pliberku zaspali gradnjo večje športne dvorane? Športne dvorane v doglednem času v Pliberku ne bo, zato pa bodo obnovili kopališče za 14,7 mio. šilingov. O tem, da je treba obnoviti pli-berško kopališče, so si vsi mandatarji v Pliberku edini, mnenja pa se razhajajo pri tem, v katerem obsegu. Na minuli občinski seji so sklenili nekako srednje drago variatno v višini 14,7 mio. šilingov, ki so jo sprejeli z 21:3 glasovi. Proti sta glasovala mandatarja F Stroitz in Patterer ter Jurij Mandl (EL), ki je tudi na seji ponovil znano stališče, ki so ga prej zastopali tudi drugi mandatarji, namreč, da je obnova predraga. Mandl je ponovno zahteval cenejšo varianto, ki pa jo je pristojni referent Hanz Jurz (SP) odklonil z argumentom, da cenje po uradnih predpisih ni možno sanirati kopališča. Tako je občinski svet sklenil razdelitve dela, katerega levji del so dobila podjetja izven občine. Po normah EU namreč ne velja več 5% klavzula za domača podjetja. Med domačimi podjetniki sodeljujejo le Findenig (187.000,-šil.), Prutej (119.000,- šil.), Bro-man (137.00,- šil.) in Enzi (269.000,- šil.). Velike posle, kot npr. gradbena dela v višini 4,4 mio. šil. (ILLBAU), pa so prejela podjetja, ki ne zaposlujejo delojemalcev iz občine Pliberk. To dej- stvo je ostro kritiziral Jurij Mandl. „Čeprav se ne strinjam z vsem, bom glasoval za sanacijo,“ je povedal pred glasovanjem vodja EL Fric Kumer, ki je s tem verjetno govoril iz duše večine v občinskem odboru, ki je le s polovično pripravljenostjo potrdila predlog referenta Hansa Jurza (SP), ki pa je prepričan, da se bo investicija splačala in da bo novo kopališče atrakcija za mladino in turiste. Dvorana. Na pobudo podžupanje Helge Kristan (SP) je občinski svet sklenil resolucijo, v kateri Pliberčani zahtevajo gradnjo športne dvorane v Pliberku. Kristan: „Okraj Velikovec je edini okraj brez večje športne dvorane.“ Če bodo v okraju zidali dvorano, potem jo morajo v Pliberku, je zahteva celotnega občinskega sveta, ki pa je po mnenju Blaža Kordescha (EL) zamudil edinstveno priložnost, ko se ni izrekel za projekt velike dvorane v kletnih prostorih novega kulturnega doma v Pliberku, katerega bodo te dni pričeli graditi. Kordesch: „Zdaj bomo zidali manjšo dvorano v velikosti 12 x 22 metrov, ki pa seveda ne ustreza na primer potrebam odbojkarjev. “Fric Kumer, ki je tudi predsednik društva Kulturni dom, je Kordeschu pritrdil in dejal, je društvo zelo dolgo čakalo na stališče občine in še danes čaka na stališče deželnega športnega referenta Ausser-winklerja. Kumer: „Dalj ne moremo čakati, smo itak že v zamudi.“ Po vsej verjetnosti se je vlak za veliko športno dvorano v Pliberku že zdavnaj odpeljal. To sta SP in V P očitno šele zdaj spoznali, referentka je na hitro sestavila resolucijo, ki verjetno zdaj ne bo imela več nobenega učinka. Edina realistična varianta je bita v kulturnem domu, katere pa očitno niso želeli podpreti. Da „slovenskega“ projekta niso podprle SP, VP, in F. ima gotovo določena narodno politična ozadja, čuditi pa se je treba odbojkarjem iz Doba, ki domala ničesar niso doprinesli k temu, da bi Pliberk dobit dvorano, ki jo ravno Dob/jani najbolj potrebujejo. V kulturnem domu je očitno niso želeli, druge pa ne bodo dobiti... Nič drugače se Pliberčani svoj čas niso zadržati do možne naselitve Gorenja, za katerim se še danes vsi jočejo. Silvo Kumer „Po mojem bi lahko kopališče ceneje sanirali. Zaradi tega sem glasoval proti tej dragi sanaciji. ” Jurij Mandl (EL) „Zlatih pip ne bo, toda kopališče je gradbeni dragulj secesijskega sloga in ga je treba ohraniti.” Župan mag. Raimund Grilc „ Vsem kritikom želim povedati, da bo sanirano kopališče privlačna atrakcija za mladino in turiste ” M. sv. Hans Jurz (SP) V farni cerkvis\/. Urha pri Ločah so pred kratkim blagoslovili nove orgle, za katere so farani dolgo zbirali denar. Na blagoslovitev je prišel tudi krški škof, ki je v svojem govoru dejal, da je blagoslovitev orgel tudi praznik obeh narodnih skupnosti v občini, ki v okviru fare zgledno sode-Ijujeta. Foto: Janz Smarjeta: župan Hanzi Ogris je ostopil Po 14 letih županovanja je v Šmarjeti odstopil župan Hanzi Ogris. Volitve župana bodo predvidoma januarja 1996. Hanzi Ogris je oddal svojo funkcijo iz osebnih razlogov, čeprav je prvotno imel namen ostat župan do konca te legis-lativne periode. Predstavnik Enotne liste Šmarjeta Hubert Ogris je obžaloval odstop župana, ki je bil po mnenju Huberta Ogrisa župan za vse Šmarječane. H. Ogris: „Naš župan je človek, ki govori z vsakemu in ki pozna tudi skrbi in težave navadnega človeka. Kar se tiče dvojezičnosti, pa očitno sam ni mogel skočiti čez senco lastne stranke.“ Volitve novega župana bodo po vsej verjetnosti januarja naslednjega leta, točen datum pa bo sporočila koroška deželna vlada, ki ima nalogo, da razpiše volitve. Socialdemokrati bodo po vsej verjetnosti imenovali za svojega glavnega kandidata doslejš-njega podžupana Lukasa Wolteja, ÖVP pa Benharda Pogantischa. Enotna lista želi prav tako postaviti svojega kandidata, če bodo to naredile tudi ostale frakcije. Hubert Ogris: „Natančno se moramo še domeniti znotraj frakcije, toda pričakujem, da bomo na-stopilil.“ Silvo Kumer OKTET SUHA AKCIJA KMEČKO IZOBRAŽEVALNE SKUPNOSTI CD in turneja V okviru Zadruge lahko kmetje po Koroški ceneje kupujejo sadna drevesa Suha. Oktet Suha pripra- Št. Jakob. Na raznih sad- važno, da sadje ustreza vlja novo CD, na kateri jarskih tečajih in v okviru predpisom ÖPUL-a. Pri bodo posnete domače kartiranja KIS za podpore iz skupnem naročilu je cena pesmi, nekatere celo v EU (ÖPUL-Streuobstförde- vsekakor znatno nižja, kot modernem aranžmaju. V rung) je nastala želja po sicer na trgu. programu pa bodo tudi skupnem naročanju sadnih Sadna drevesa lahko na- mednarodne pesmi. Oktet dreves. Zaželene so razne ročite pri Zadrugi Št. Ja- bo z novim programom vrste jaboljk in hrušk, iz ka- kob v R., tel. 04253/2211 šel tudi na turnejo po vsej terih se lahko pridelujejo (Joži Schüttelkopf) in pri Koroški, zaključili pa jo naravni sokovi, mošt, žgan- KIS, tel. 0463/548 64-4 (Kri- bodo naslednje leto s sla- je in suho sadje. Sadje mo- stina Novak). Seznam sad- vnostno 15-letnico okteta ra biti tudi odporno proti nih vrst je na voljo pri KIS in na suškem gradu. škodljivcem. Za kmete je v Zadrugi v Št. Jakobu. NA PRIVATNO POBUDO__________________ Na vogrškem polju so blagoslovili nov križ Vogrče. Križi in kapelice so priče verskega in kulturnega življenja našega naroda. Tako je zelo razveseljivo, da jih posamezniki, cerkev in vaške skupnosti popravljajo in s tem ohranjajo tudi bodočim rodovom. Pred kratkim smo v Vogrčah blagoslovili novo zidani Olipov križ. Zbrala se množica vaščanov, ki je želela biti prisotna pri tem lepem dogodku. Zbrani okoli križa so vaščani zapeli „Kraljevo znamje križ stoji ...!“ Nato je župnik Florijan Zergoi zelo slavnostno blagoslovil novi križ. Navzoč je bil tudi domači umetnik Jožef Stefan, ki je poslikal križ. Freske ponazarjajo Oljsko goro, sv. Cirila in Metoda, Marijo in sv. nadangela Mihaela. Ob tej blagoslovitvi je spregovorila tudi domača pesnica Francka Lubas, ki je v verzih podala misli o tem dogodku. Nato pa je gostoljubna Olipova družina povabila vse navzoče na svojo domačijo, kjer je čakala agapa. V imenu vaščanov jim velja prisrčna hvala. R. K. Frančiška Lubas Ob blagoslovitvi Olipovega križa Ob cesti sredi polja znamenje stoji, zato se spodobi da se vsak, kdor tod mimo zavije, pobožno pokriža ali globoko odkrije. Saj je še dosti drugih dni, da se z lahkega vse delo stori. Tako gospodar Hanzej vedno pravi in delo ob nedeljah kar ustavi. Ker je tako lep križ zgradil. nas je še na bogato agapo povabil. Kdor je sem prišel, naj ga ne griva, ker nas čaka kar cel povjak piva. Blagoslovitev Olipovega križa v Vogrčah. 10 Rož - Podjuna - Zilja PISMO BRALCEV Pripombe k članku o občnem zboru SPD „Borovlje“ 1. Društvenih pravil si nisem izmislila jaz ali kdorkoli od ZSO. Pravila SPD „Borovlje“ so taka, kot jih imajo menda vsa društva. To je potrdil tudi tajnik K KZ Nužej Tolmajer. 2. Na občnem zboru sem sodelovala kot redna članica, prav tako kot dr. Helena Verdel in Franc Wakou-nig. Vsi člani in članice imajo enako pravico do prispevkov v diskusiji in v glasovanju. 3. Franc Wakounig ni funkcionar ZSO in nikoli ni bil. Kljub temu: ali naj bi funkcionarji ne smeli aktivno sodelovati v društvu? Naj razumem „proti volji ljudi“ tako, ko da tisti, ki so glasovali proti vstopu v KKZ, niso „ljudje“? 4. Pravila, tudi tisto o potrebnih dveh tretjinah, so sprejeli vsi „ljudje“ (mislim, da sta bila le dva vzdržana glasova). To razmerje je običajno v vseh društvih in organizacijah, ko gre za temeljne spremembe. Sonja Wakounig, članica SPD „Borovlje“ (od leta 1982) in podpredsednica ZSO Spoštovano uredništvo! Ostro zavračam manipulativno in zlonamerno pisanje Našega tednika z dne 29. 9.1995 str. 2 v zvezi s pogovori med ZSO in NSKS. Z dobesednim citatom „Narodna zvest je nekaj reakcionarnega“ sugerirate bralcem in bralkam, da sem jaz to tako rekel. Zame narodna zavest sama po sebi ni reakcionarna in zato tudi kaj takega pri seji 18. 9. 1995 v kulturnem domu Pri Cingel-cu na trati nisem rekel. Pri seji sem kritiziral politiko NSKS in sem dejal, da je politika, ki jo trenutno vodi NSKS okrog narodne zavesti, reakcionarna. K tej kritiki pa nimam kaj pristaviti. dr. Vladimir Wakounig, Celovec Stališče mag. Rudija Vouka: Tajnik ZSO dr. Mirko Wakounig ni govoril o politiki NSKS, temveč je dobesedno dejal: „Manjšinska politika, ki gradi na narodni zavesti je reakcionarna.“ Vprašal sem ga dvakrat, ali to resno misli. Dr. Wakounig je svojo izjavo obakrat potrdil ČESTITAMO V društvu upokojencev Pliberk praznujejo sledeči člani osebne praznike: Terezija Kerbitz iz Vogrč, Adolf Stein-buch iz Doba, Kristijan Pauše iz Dobrle vasi in Marija Kraut z Bistrice. Vsi ostali člani iskreno čestitajo. Vsem čestitkam se pridružuje tudi NT! Osebni praznik je pred nedavnim praznoval Franci Lipuš iz Plaznice. Za ta njegov praznik mu iskreno čestitamo! V Šmarjeti pri Pliberku ja ta teden slavil 93. rojstni dan in god Franc Schliesser pd. Dobnik. Ob tem visokem dvojnem prazniku prisrčno čestitamo in želimo trdnega zdravja in osebne sreče. Čestitkam se pridružujejo vse sestre in vsi domači in isto želimo tudi sinu Francu za god. Čestitkam se pridružuje NT! Na Poleni je slavila osebni praznik Milka Luschnig. Iskreno čestitamo! V društvu upokojencev Podjuna praznujejo sledeči članj osebne praznike: Stanko Polzer iz Št. Primoža, Tomaž Urak iz Nagelč, Ivanka Karl in Johan Fera iz Belovč. Čestitkam vseh ostalih članov se pridružuje NT! V Novem Selu pri Kotmari vasi slavi dvojni praznik Uršula Kullnig. Čestitajo ji vsi domači, ki želijo obilo Božjega blagoslova! Miha Igerc iz Podkraja pri Pliberku praznuje dvojni praznik. Vse najboljše! V Št. Jakobu v R. je praznovala okrogli jubilej, 70. rojstni dan, Marica Koren. Iskreno ji čestitajo društvo upoko- jencev ter člani SPD Jepa Baško jezero! Društvo upokojencev Št. Jakob čestita Mici Kaltenbacher iz Spodnjih Gorič in Mici Grundboeck iz Podrož-ce. Vsi ostali člani društva iskreno čestitajo. Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo NT! Pred kratkim je obhajal rojstni dan Gustl Planteu. Vsi domači mu želijo vse najboljše! V Lobniki pri Železni Kapli praznuje dvojni praznik Miha Sadolšek. Za ta njegov praznik želimo vse dobro! Na Ravnah pri Rožeku slavi osebni praznik Neža Urschitz. Čestitkam vseh domačih se pridružuje uredništvo NT! Rojstni dan je slavila Frieda Mar-ketz. Za ta njen praznik ji iz srca čestitamo ter želimo vse dobro tudi še v prihodnje! Te dni je v Celovcu obhajal življenjski praznik dr. Mirt Zwitter. Želimo obilo Božjega blagoslova, zlasti zdravja. Na mnoga leta! V soboto, 30. septembra, sta si obljubila zvestobo dr. Marijan Wakounig, Kovačev iz Mlinč in Elisabeth Klammer iz Altenberga v pokrajini Mühlviertel na Zgornjem Avstrijskem. Poročna slavnost je bila v samostanski baziliki v Wilheringu pri Linzu. Slovesnost so olepšali tudi Smrtnikovi bratje s svojim ubranim petjem. Novoporočencema želimo božjega blagoslova in vso srečo na skupno poti skozi življenje. Osebni praznik Blažejeve Milke Te dni obhaja življenjski praznik Milka Blažej s Suhe pri Šmihelu. Slavljenko poznamo kot ženo, ki je zgodaj zgubila svojega moža Guština, a je kot mati petih otrok vse težave premagala z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Kot zvesta pripadnica slovenske narodne skupnosti se udejstvuje v Društvu upokojencev Pliberk, kjer opravlja tajniške naloge, v Enotni listi Bistrica in v Zvezi slovenskih žena. Za osebni praznik ji želimo obilo osebnega zadovoljstva, predvsem pa zdravja. Čestitkam Našega tednika se pridružuje Društvo upokojencev Pliberk. Na mnoga leta! Koroški Slovenci v svetovnem omrežju Internet Veliko se v zadnjem času piše o svetovnem računalniškem omrežju Internet, ki se bliskovito širi in trenutno že šteje okrog 50 milijonov uporabnikov po celem svetu. Kar za mnoge še zveni kot daljna prihodnost, postaja vedno bolj vsakdanja resničnost tudi pri nas, saj se na Internet lahko priključi vsak, ki ima računalnik, telefon in posebno napravo, ki se imenuje modem. Od 10. oktobra naprej so v tem ves svet obsegajočem omrežju zastopani tudi koroški Slovenci. V štirih jezikih (slovenščina, angleščina, nemščina in esperanto) bo lahko vsak uporabnik kjerkoli po svetu in ob vsakem času na svoj računalnik dobil osnovne informacije o koroških Slovencih: kje so naseljeni, koliko jih je, kakšna je njihova zgodovina, kako so politično organizirani, kakšna je njihova kulturna dejavnost. Dobil bo naslove vseh narodnih organizacij in ustanov. Na svojem računalniku si bo lahko ogledal tudi dela naših umetnikov (Berg, Oman, Be-netik) in fotografije naših pokrajin. Poseben del bo posvečen kulturno-turistični ponudbi Južne Koroške. Ta del omrežja bo predstavljen tudi na sklepni konferenci projekta Evropske unije „Narodne skupnosti in kulturni turizem“ v petek, 13. oktobra, v Domu v Tinjah. Del omrežja so še aktualne novice iz življenja koroških Slovencev in povezave do drugih narodnih manjšin v Evropi. Web-strani, ki jih je pripravil in jih upravlja multi-media studio @ prou.č, najdete na naslovu: http://www. a. prouc. co. at/slovene (to je naslov za uporabnike Interneta). SLOVENSKA GIMNAZIJA: Večina staršev za 5-dnevni šolski teden Večina staršev dijakinj in dijakov na ZG in ZRG za Slovence v Celovcu se izreka za uvedbo petdnevnega šolskega tedna - večina od njih že v tekočem šolskem letu. To je rezultat ankete, ki jo je Združenje staršev na ZG in ZRG za Slovence v preteklih dneh izvedlo med vsemi starši. Od 392 oddanih glasovnic - udeležba je bila skoraj 85-odstotna - je za uvedbo petdnevnega šolskega tedna, torej pouka s prosto soboto, glasovalo 223 staršev ali 57,17 odstotka, proti petdnevemu šolskemu tednu pa 167 staršev ali 42,83 odstotka. Dve glasovnici sta bili neveljavni. Zanimiv je tudi podatek, da je od 223 staršev, ki so se izrekli za uvedbo petdnevnega šolskega tedna, kar 176 predlagalo uvedbo že v tekočem šolskem letu. Kot znano, je uvedba petdnevnega šolskega tedna postala možna po razširitvi šolske avtonomije na srednjih šolah, odločilni organ pa je Odbor šolske skupnosti, v katerem so s po tremi člani zastopani starši, dijaki in profesorji. Za uvedbo petdnevnega tedna je pri glasovanju potrebna dvotretjinska večina tako pri zastopnikih staršev kakor tudi pri zastopnikih dijakov in tudi profesorjev. Odbor šolske skupnosti bo svojo odločitev sprejel že v kratkem, pri čemer bodo zastopniki Združenja staršev upoštevali rezultat brez dvoma reprezentativne ankete. iwiÄ r i i oienec SMBKailif PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Številka 3/95 ATS: 10, i v ■ mA - ■ x!k8 ■Ste ^ ..j& l i-* v . , ^ _ J t ' / V,- Spomin na plebiscitno in poplebiscitno dobo Iz delovanja društev upokojencev iz Podjune, Roža in Zilje PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA UVODNIK 75 let je minulo od plebiscita leta 1920 in svečane obljube takratnega deželnega zbora z dne 28. 9. 1919, ki se je glasila, „da hoče varovati narodne in jezikovne posebnosti slovenskih državljanov in skrbeti za njih duševni in gospodarski razvoj v isti meri kakor za nemške prebivalce dežele. “ Drage upokojenke, dragi upokojenci! bo zbrana samo elitna druščina. Zdi se mi, da je to za našo narodnostno skupnost poniževalno. Če se vprašamo, komu služi ta tako imenovana velikodušnost vladnih krogov, najmanj nam, marveč samo temu, da bi se svetu prikazala slika enotnosti naše dežele, ki pa je Ob 75. obletnici plebiscita Kaj je sledilo po 10. oktobru 1920? Pozabljena je bila svečana obljuba deželnega zbora, začelo se je preganjanje zavednih Slovencev in je sledil pregon iz dežele. Skoraj vsa slovenska inteligenca je morala zapustiti Koroško. Sledilo je 75-letno ponemčevanje, ki pa se danes še nadaljuje. Po 75 letih so vladni krogi na Koroškem sklenili, da naj bi tokrat smel tudi zastopnik koroških Slovencev v svoji materinščini spregovoriti na slavnostni prireditvi. Nikakor pa se to ne bi smelo zgoditi na tribuni, mimo katere bo šla povorka. Ne, to ne sme biti, govori lahko v zaključenih prostorih v dvorani grbov v deželni hiši, kjer lažnjiva. 11. oktobra 1995 bo to vse spet pozabljeno in bodo nas Slovence postavili spet v kot. Preveč smo doživeli na vseh področjih, ali je bila to dežela, občina itd., vsi predlogi z naše strani, kjer je šlo za naše narodnostne pravice, so bili doslej od vladne trojice odklonjeni. Tudi po 10. oktobru se bo nadaljevala politika deželnega zbora - brez vključitve zastopnika naše narodnostne skupnosti v odločitve, ki se nanašajo na našo narodno skupnost. Je bil 10. oktober samo muha enodnevnica? Vas pozdravlja Vaša Micka Predplebiscitna im Vojna je leta 1918 minila. Podgorc sam takole opisuje: Vsi so se pripravljali na glasovanje (plebiscit). Nemci so se svoje moči zavedali. Slovenci so bili prepričani, daje njihovo število v deželi tako veliko, da ne morejo propasti. Slovenci so ga pili, Nemci so agitirali in delali podrobno in načrtno. Jugoslavija je zasedla ozemlje. Slovenski topovi so stali pri Sinči vasi, nemški na Vodovnici za Vovbra-mi in v Vabnji vasi za Tinjami. Počilo je tu, počilo je tam. V Sinča vasi je zagorela velika Leitgebova lesna zaloga, na Olšenici se je podrlo pol Homerjevega posestva, v Velikovcu je padla bomba med ljudi, ki so bili na trgu, in je ubila duhovnika Wulza. Podgorc je tudi v teh dneh zahajal v Sinčo vas. Dobil je pro-pustnico in mu slovenske oblasti niso delale nobenih težav. Tako je odšel tudi v sredo po veliki noči v Sinčo vas. V Velikovcu so bili Slovenci, pri Raku na cesti pa so stražili Nemci. Podgorc opravi svoje obračune v Sinči vasi in potem odide domov na Olšenico. V St. Stefanu ležijo za hribi skriti nemški vojaki. Ko gre Podgorc čez Homerjevo trato, streljajo nanj. On se skrije. Popoldne se po cesti vrača v Celovec. Pod Rakolami spet streljajo nanj. On se vrže za hrib. Pridejo nemški vojaki in ga peljejo v stražnico pri Raku. Nato se mora spet vrniti v Velikovec, iz Velikovca se odpelje preko Maribora, Ljubljane in Jesenic nazaj v Celovec. Glasovanje je bilo mimo. Zanimivi so tozadevni zapiski rajnega g. prelata. Kaj je bilo z zadrugo v Sinči vasi? Nekega večera sedi poslovodja Novak v svoji sobici in piše. Poči puška, zažvenkeče okno, krogla se zarije v steno. Sreča je bila, da strel Novaka ni zadel. Strel je prišel sem z železniške proge. Orožniki niso našli nič. Novak pa je zbežal v Maribor. Nemci napadejo zadružno poslopje, pridružijo se jim domačini in odnesejo vse, kar je bilo zaloge v skladiščih. Ostalo je le golo zidovje. Tudi poslovne knjige so popolnoma raztrgali. Msgr. Podgorc zbira in rešuje po glasovanju Kakor razkropljena čreda brez pastirjev so bili koroški Slovenci po glasovanju. Večina narodnih voditeljev je odšla v Jugoslavijo. Skoraj vsi so se morali umakniti. Prvih par mesecev po glasovanju, t. j. po 10. oktobru 1920, sploh ni bilo mogoče misliti na narodno delovanje. Dne 20. decembra 1920 se posvetuje Podgorc z drugimi voditelji, ki so še ostali na Koroškem, o novi ureditvi kulturnega in socialnega dela. Podlaga vsemu delu naj bi bila Zadružna zveza, katere ustanovni občni zbor je bil 23. decembra 1920 v Mohorjevem domu. Bili so zares težavni časi. Po mirovni pogodbi bi se nikomur zaradi glasovanja ne smela delati krivica. Toda krivice so se godile vsepovsod. V svojih spominih opisuje Slika na naslovni strani: Oktober ni samo čas praznovanj, ampak tudi čas prešanja mošta. V Libučah imajo pri Šulnu posebno dober mošt, Franc Grilc in njegov brat Stanko pd. Ober sta tudi letos izbrala le najboljše sadje, in pričakujeta, da bo tudi letošnja kapljica zelo dobra. PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Iz zapuščine prelata Valentina Podgorca »oplebiscitna doba Prelat Valentin Podgorc je dogodke okoli leta 1920 zapisoval. Njegovi zapisi so dokument priče tedanjega časa. Podgorc pravdo, ki jo je vodil on in mladi dr. Tschurtschentaler v prid 25 najemnikom Helldorfo-vih posestev na Rudi, v Grebinj-skem kloštru, v Vovbrah in St. Petru, katerim so najemniško pogodbo odpovedali, ker so glasovali za Jugoslavijo. Ustanovil je za vse najemnike posebno zadrugo, ki jo je trgovsko sodišče tudi odobrilo. V svojih spominih je Podgorc zapisal še celo vrsto drugih žalostnih dejanj in krivic, ki so se v teh mesecih po glasovanju godile Slovencem. Tako so na primer dne 21. februarja pripeljali dekana Limpla ranjenega v sanatorij v Celovec. Zvabili so ga ponoči na spoved in ga obstrelili. Krivca niso našli. Da brani Slovence in da pridejo v javnost take krivice, je Podgorc ustanovil in izdajal poseben list „Glas pravice“. Pomagal mu je č. g. Jurij Trunk. Celovčani lista niso hoteli tiskati. Tudi Fromme na Dunaju je takoj vrnil rokopis prve številke. Dne 4. januarja intervenira Podgorc pri šolskem nadzorniku za sestre v Št. Rupertu pri Velikovcu, ker sojih Velikovčani hoteli izgnati iz samostana. Ker je namen lističa bil, da obvešča tudi nemško javnost o krivicah, ki se godijo Slovencem kljub obljubam in slovesni izjavi, ki so jo dali Nemci dne 28. septembra 1920 Slovencem, da jim bodo zagotovili vse narodne pravice, če glasujejo za Avstrijo, je prinašal „Glas pravice“ članke tudi v nemškem jeziku. Dne 5. marca 1921 je bil v Mohorjevem domu v Celovcu zgodovinski občni zbor Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, katero je ustanovil Andrej Einspieler. Zapisnik tega važnega občnega zbora je kratek. Pisal ga je č. g. Jurij Trunk, občnemu zboru pa je predsedoval msgr. Podgorc. Izvoljen je bil nov odbor: Predsednik Ferdo Krajger, odborniki: Janez Vošpernik, Fr. Aichholzer, A. Gastl, V. Gröblacher, Fr. Kriegl, Jurij Čarf, Štefan Breznik, Valentin Weiss in Ivan Starc. Namestniki: J. Krištof, Jakob Reichmann, Ljudevit Borovnik. Mohorjeva družba je dala političnemu društvu na razpolago pisarno in prostore, nastavljen je bil tajnik. Delo se je spet načrtno začelo. Ustanovili so tudi nov list „Koroški Slovenec“, katerega je tiskala Lidova tiskarna na Dunaju. List se je kmalu udomačil in je bil dobro sprejet. Njegov uspeh je bil, da so Slovenci pri volitvah 19. junija 1921 nastopili kot „Koroška slovenska stranka“ in dobili 9870 glasov in s tem dva poslanca v deželni zbor. Iz knjige „Naši rajni duhovniki“ TAKO SE JE GODILO SLOVENCEM Obljuba koroškega deželnega zbora z dne 28.9.1920: Deželna vlada se zavezuje, „da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost slovenskih državljanov in skrbeti za njih duševni in gospodarski razvoj v isti meri kakor za nemške prebivalce dežele“. To je bila obljuba, nja: Brez pokojnine je bilo pri beljaški železniški direkciji odpuščenih 27 slovenskih železničarjev, v boroveljskih jeklarnah vrsta slovenskih delavcev; 28 učiteljev; na zahtevo Heimatdiensta je celo škof prestavil vrsto slovenskih duhovnikov in na nekatere slovenske župnije postavil iz rajha Nemce, ki niso znali slovensko. Slovencem so odvzeli koncesije za gostilne (npr. leta 1922 Narodnemu domu v Velikovcu) in protipravno zaplenili prostore prosvetnega društva (leta 1924 v Dobrli vasi); obakrat je bilo ugodeno slovenski pritožbi pri najvišjem sodišču, a kljub temu so še dalje veljale samolastne odločbe. Seveda je bilo odprav-Ijenjo tudi vsako uradovanje v slovenščini. Niti v deželni niti v državni službi na Koroškem po letu 1920 ni bil nastavljen noben slovenski uradnik, medtem ko so stari po plebiscitu izgubili službo. To a sledila so tale deja- velja tudi za železnico in pošto. Celo cestarje in raz-našalce pošte (Setza v žita-ri vasi, Schellandra v Bilčovsu), ki so glasovali pri plebiscitu za Jugoslavijo, so pometali na cesto. Prepovedani so bili celo dvojezični župnijski pečati. Na 30 utrakvističnih šolah ni bilo nobenega učitelja, ki bi znal slovensko. Heimatbund, ki je vodil vso nemško politiko proti koroškim Slovencem, je leta 1926 začel tudi z načrtnim kupovanjem slovenskih posestev, na katera so naseljevali Nemce predvsem iz vzhodne Prusije. Do leta 1934 se je tako naselilo na ozemlju s slovensko večino 133 nemških družin s 707 člani. Poleg tega so v obrobnih predelih Nemci podpirali naseljevanje koroških nemških delavskih družin (npr. občina Marija na Zilji 69 družin, občina št. Rupert pri Celovcu 250 družin z okoli 1500 člani). (Koroški zbornik) PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA KATI MARKEC Narava umira Če opazujem travnike, kak dovgo na njih boš videv še cveteče rože? Kosci kje ste, kam ste odšli? nobenega več skoraj videti ni, le še traktorji, ta buč dan za dnem, za njim vleče se dim kot temna megla, ta zrak postaja zastrupljen, narava trpi, ki več ne ozdravi. O kje ste danes lepi pretekli dni, živci vsi razburjeni, nikoli ni dovolj hitro, zato po modernih cestah umirajo mladi ljudje. Mladina, kam hitiš, kam bežiš, kaj poreče polje, travniki, tvoja rojstna vas, kjer včasih fantje so prepevali na glas? Oj gozd zeleni, narava čudovita, kjer zverina vsa srečna v njem si skrita, petje drobnih ptic, ta melodija čudovita, zadost zaraščenih stezic. Že postajajo gozdovi hrjavi, kjer črv v deblu se vije in to bovno seme hitro naprej sije. Oj, gozd zeleni, zakaj se sušiš? Brez tebe človek več ne preživi. St. Jakob v R.: O bik iz Podjune V nedeljo, dne 24. septembra 1995, je vabilo naše „Društvo upokojencev Šentjakob v Rožu“ na kulturno prireditev z družabnim srečanjem. Zelo smo bili veseli, da se je našemu povabilu za sodelovanje odzval pevski zbor društva slovenskih upokojencev Pliberk. Pozdravili smo se kot stari znanci. Predsednica društva slovenskih upokojencev Pliberk gospa Helena Močnik je pozdravila vse navzoče in predstavila program in zaželela vsem upokojencem lep popoldan. Tudi predsednik upokojenvec z Jesenic, g. Voh, je prinesel pozdrave ter v kratkih besedah orisal pomen takih srečanj ter zaželel še dober potek. Pevski zbor pod vodstvom g. Janeza Petjaka je zelo občuteno zapel stare narodne pesmi, katere ne slišiš več vsak dan, ki pa so upokojencem še dobro v spominu in so tudi nekajkrat skupno z zborom zapeli. Iznenadili sta nas gospa Kati Markec in gospa Štefka Elbe, ki sta s svojimi posebnimi vložki predvajali pesmi hudomušnega značaja in tako želi burno odobravanje. Tokrat smo spoznali gospo Kati Markec kot pesnico - brala je nekaj pesmi, ki jih je sama spisala. Te pesmi se nanašajo na nekdanji in sedanji čas - posledice motorizacije in umiranja narave. Pesnici Kati Markec kličemo: kar tako naprej! Med odmorom sta na harmoni- ko igrala g. Franci Mejovšek in g. Tomi Potočnik. Po uradnem programu je sledila družabnost, kjer so upokojenci malo poklepetali. Ugotoviti moramo, da je bil posrečen popoldan, ki pa je prehitro minil. Za slovo nam je pevski zbor zapel še pesem „Rož - Podjuna - Žila“. Zahvaljujemo se vsem sodelujočim, predvsem pevovodji g. Janezu Petjaku za njegov trud in mu želimo še mnogo uspeha. Pliberčanom pa kličemo - pridite spet enkrat k nam v vas. Mi. Nastop pevskega zbora društva slovenskih upokojencev Pliberk. . ....... Izlet upokcßncev Podjuna v dežju Letošnji jesenski izlet 14. septembra je bil vremensko neugoden, kljub temu smo skušali ta dan doživeto obhajati, kar nam je precej uspelo. Na željo več članov smo najprej poromali v cerkev Marijinega vnebovzetja v Petrovče v Sloveniji. To cerkev je menda leta 1988 papež Janez Pavel II. povzdignil v katedralo. Je ogromna, lepo urejena cerkev, za katero skrbijo trije patri. Ob Marijinih praznikih so tam večja romanja. Mašnik je nas koroške Slovence vljudno sprejel in nas bodril, da bi ostali zvesti Bogu in narodu. On da je še povezan s Koroško, imajo nam- reč v hišni kapeli oltar, posvečen koroški svetnici sv. Herrn. Ker je bil ta dan praznik povišanja sv. Križa, je pater v nagovoru lepo vpletel narodno tragedijo Koroške. Po boguslužju smo se peljali v Šentjur pri Celju na izdatno južino. Ker nas je bilo poleg omnibusa še en kombi, smo zasedli celo gostilno. Osebje pa se je trudilo, da smo v kratkem času imeli postrežbo. Ker pa blagoslov z neba ni ponehal, smo se kratkoročno zmenili, da gremo na celjski velesejem. Videli smo, da obisk in ponudba v Celju nista manjša kot na celovškem sejmu. Tudi Koroška je imela več razstavljavcev. Celo šef zadruge Pliberk nas je pozdravil v svojem prostoru. Spoznali smo pa, da ogromnega kraja in ponudb le ne zmoremo pregledati v kratkem času, in smo se spet napotili proti Koroški. Pred avstrijsko mejo je bil predviden postanek za malico v znanem prijaznem gostišču pri Brančurniku. Dobijo se tam tudi v poznih urah vse vrste jedi in pijače po ugodnih cenah. Še bi ostali tam, ker pa je bila ura kljub vremenskim neprelikam že pozna, smo se poslovili in se kar dobre volje vrnili na svoje domove. M. K. DUHOVNA BESEDA župnik Florijan Zergoi Dragi upokojenci! Najprej vas lepo pozdravljam in vam želim prijetne jesenske dneve. Indijski mislec Rabindranath Tagore je dejal: „Hvaležnost je bogastvo tistih, ki nikdar ne morejo povrniti tega, kar so sprejeli.“ Morda ste že na svoji koži občutili, kako črna nehvaležnost boli. Na drugi strani nas pa beseda zahvale nič ne stane_, prejemnika pa zelo razveseli. Vi imate velike zasluge. Želim vam, da prejemate za to veliko hvaležnost. Nam kristjanom kliče apostol Pavel: V VSAKRŠNEM POLOŽAJU SE ZAHVALJUJTE: ZAKAJ TO JE BOŽJA VOLJA V KRISTUSU JEZUSU GLEDE VAS (Tes 5, 18). Kako je z vašo hvaležnostjo? Mislim, da rečete v zahvalo vedno BOG LONAJ. To je najlepša zahvala. Beseda Bog lo-naj je veliko lepša kakor beseda hvala. Prav bi bilo, da bi učili tudi druge, na katere imate vpliv, tako lepo zahvaljevanje. Središče naše vere je EVHARISTIJA. To je grška beseda in pomeni zahvaljevanje. Torej nam že beseda za to naše najlepše slavje pove, da se pri sveti maši najlepše zahvaljujemo Bogu za vse njegove številne dobrote za naše telesno in duhovno življenje. „Naš dnevi so obogateni z darovi, ki nam jih daje Gospod ... Vse je božji dar, tudi najbolj drobne stvari. Zato se je treba znati zahvaljevati.“ (Michel Quoist) VEREN ČLOVEK JE HVALEŽEN ČLOVEK. Nič ni samoumevno. Zahvaljujemo se za življenje, za zdravje, za dobre ljudi, ki nas oskrbujejo, ki nam delajo dobro z besedo ali/in dejanji, za poljske pridelke (in to ne samo na zahvalno nedeljo), za to, da nam ni treba trpeti pomanjkanje, za razvedrilo, za materino besedo, za vero in vse duhovne vrednote. Zelo verjetno je, da bo papež Janez Pavel II. pri obisku v Sloveniji v maju prihodnjega leta razglasil škofa Antona Martina Slomška, ki je deloval tudi pri nas na Koroškem, za blaženega. Molimo za to. Tudi pri škofijskem molitvenem dnevu za duhovne poklice v soboto, 9. septembra, na Ptujski gori smo skupaj z njegovim naslednikom, škofom dr. Fancem Krambergerjem, molili posebno molitev za beatifikacijo (poveličanje) škofa Slomška. Taje dejal zelo pomembne besede: Vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike (kulture). Koliko lepše bi bilo med nami in drugod po svetu, če bi si vsi te besede bolj jemali k srcu in bi bili Bogu za te dobrine bolj hvaležni. Gospod, ti si mi podelil že toliko. Daj mi v svoji dobroti še eno: hvaležno srce. PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Zapiski iz dobe okoli plebiscita leta 1920 so pri nas med koroškimi Slovenci sila redki. Tudi ti očetovi zapiski niso postali od danes na jutri. Nekaj teh dogodkov sem slišal že kot otrok, ko je oče ob zimskih večerih pripovedoval ob krušni peči, in smo ga otroci poslušali skoraj z odprtimi usti. Posebno tisto, ko je obležal smrtno nevarno ranjen v Galiciji in kot tak prišel v rusko ujetništvo. Pri nas je bilo letno žeg-nanje po navadi prvo nedeljo v oktobru. tev slovenske besede v šoli in cerkvi. Kimali pa so tudi k odstranitvi duhovnikov iz naših krajev, in podprli pregon toliko naših družin s svojih domov in za marsikaterega naših rojakov tudi trpljenje in smrt v koncentracijskih taboriščih „tisočletnega raj ha“. O vsem tem po zlomu nacizma seveda ni hotel nobeden ničesar vedeti, kaj šele biti tega sokriv. Po vrnitvi v domovino smo spet počasi postali „črne ovce“ naše koroške družbe in doživeli Doživeli smo marsikatero razočaranje Takrat so bili v veliki izbi pri mizi tudi strici in spet je velikokrat tekla beseda okoli dogodkov, ki so se dogajali v dneh in mesecih po prvi svetovni vojni. Ker pa so bili vsi tudi pevci, je zadonela marsikatera slovenska pesem tudi s pripombo „. . . naj le slišijo na vasi, da smo še tukaj . ..“ Utihnila pa je naša pesem, ko je pri nas prevzel oblast nemški nacizem in se je marsikateri domovini zvesti občan izluščil kot zagrizen nacist in si nadel rjavo ali tudi črno uniformo SA ali SS, ali pa si vsaj nadel okroglo značko „Parteigenosse“ in postal „Blockwart“, „Zellenleiter“ ali celo „Ortsgruppenleiter“. Marsikateri teh je zagovarjal v naslednjih letih ukinitev naših slovenskih društev in posojilnic, ukini- marsikatero novo razočaranje. Ko sem delal že dobrih deset let kot stavec tudi pri slovenskih tednikih, sem začel nagovarjati očeta, naj vendar počasi zapiše vse te svoje spomine, ki jih je nam že kot otrokom pravil na zapečku. Za Naš tednik pa jih bom že jaz pripravil, sem mu obljubil. Tako so nastali zapiski iz mladih dni, iz vojne in ujetništva, pa tudi zapiski iz pregnanstva v različnih taboriščih nemškega rajha. Sele zadnje mesece svojega življenja pa je zaključil tudi „Dogodke po prvi svetovni vojni“. Ti zapiski pa so izšli šele leta 1971, po njegovi smrti, pri Mohorjevi kot knjiga „Rod pod Jepo“. Iz te knjige prinašamo tudi v tej številki nekaj odlomkov. Nekaj spominov na čas okoli plebiscita Spomini Rehsmmovega očeta na dogodkepo drugi svetovni vojni 1% Kimo je minil božič in %/l bližalo se je novo leto .L ▼ .M. 1919. V Ljubljani so morali le nekaj slišati o vojaških pripravah v Celovcu in Beljaku in so vojsko nekoliko ojačili. Na predvečer sv. treh kraljev pa so se širile vesti, da so Ziljani zasedli Podklošter in je nekaj naših duhovnikov in drugih voditeljev zbežalo proti St. Jakobu in naprej skozi predor na Jesenice; med njimi župnika dr. Lučovnik, dr. Ogris ter dr. Luka Miki. Ko smo se drugo jutro prebudili, smo že videli na vasi koroške zastave. Neopazno smo prišli čez noč izpod jugoslovanske spet pod avstrijsko oblast. Volkswehr je namreč udarila od vseh strani naenkrat in zasedla skoraj ves slovenski predel Koroške. Maloštevilne slovenske straže so se porazgubile in le utrjeni predor v Podrožci je še ostal v slovenskih rokah. V Rožeku oz. B roj ah je Volks wehr ponoči v čolnih prešla Dravo; zalezli so stražo ob dravskem mostu od zadaj ter jo brez bojev ujeli. Pri prevažanju čez Dravo pa je en čoln zadel ob pečino in se prevrnil, tako da so pri tem trije vojaki utonili. Tam blizu pa je bil tudi kmet Habernik, ki je imel svoj čoln. Prišli so nad njega, da bi pomagal prevažati vojake. Pa se jim je uprl, ker je bila voda previsoka in ker vojakov sploh ni hotel prevažati. Ko je bil ta kmet drugi dan ravno pri južini, prideta dva vojaka in ga vprašata, če je on Habernik. Ko jim je pritrdil, sta ga na mestu ustrelila. Nato sta zapregla še voz in se odpeljala. Raznesli so namreč vest, da je on navrtal čoln, a tega so nekaj dni pozneje dobili nepoškodovanega ob dravskem bregu pri Reki. "W TLočah je oddelek voja-%/ kov čez noč ostal v T Ploževi gostilni; za kratek čas so streljali skozi okno in v strop. Ko se je brat Tevž pritožil pri poročniku, ki je dremal za pečjo na klopi, mu je ta odvrnil, da je vesel, da vojaki njega ne motijo. Polagoma pa so se le unesli in bratje imel do njihovega odhoda mir. V loškem župnišču pa so vse premetali in prebrskali. Pa tudi cerkvi nekateri niso prizanesli. Vzeli so kelih in monštranco ter ju prinesli v gostilno k Mežnarju. Pa je bilo tam k sreči nekaj pametnih ljudi in gostilničar jim je te reči lahko pobral in jih vrnil v cerkev. Popoldne po sv. treh kraljih je sedelo v Hajnželjevi gostilni nekaj naših fantov, ko prideta v gostilno tudi dva Ziljana, vojaka, in zahtevata vsak kozarček žganja. Ko spijeta, zahtevata še enega, in n a vrh še enega. Ko pa jima reče domača hči Katrej: „Bosta plačala?“, pa se začneta sukati po sobi z nabasano puško in rečeta: „Glejte, s to bova plačala!“ Fantje, tudi sami pred kratkim še vojaki, pa so skočili pokonci ter „junaka“ razorožili, nato pa ju vrgli iz gostilne. Gostilničar jima je še zapretil, da ju bo naznanil njunemu oficirju, ker se tako nespametno obnašata. Na Zilji pa sta vojaka nato pripovedovala, da sta bila v Ledincah napadena in si pri tem komaj rešila življenje. Pozno zvečer je v vas pridrvel oddelek Volkswehra iz Marije na Zilji. Že pred vrati so klicali: „Kje je Hajnžele?“ Šlo mu je za kožo, pa jo je še zadnji trenutek s sinom pobrisal pri zadnjih vratih v noč. Začelo je še isto noč snežiti in sta prišla klicat našo mater in pri nas prespala noč. Drugo jutro pa sta šla naprej v Rute, kjer se je zbrala cela skupina beguncev in skupno so jo mahnili čez Sedlic pod Jepo, kjer je bilo že do kolena snega, v Dovje na Kranjskem. koli Št. Jakoba in Po-■ Bdrožce pa je še vsak dan grmelo. Včasih je za nekaj časa potihnilo, pa se spet „Drug za drugim so prišli domov tudi bratje in znanci in sredi poletja 1918 se je še enkrat srečala na domu v Ledincah cela naša družina . . razvnelo. Na Reki in pri Pod-gorjah pa je stalo celo nekaj topov. V Podgorje je prišla avstrijski vojski na pomoč tudi enota Tirolcev. V pogovoru z domačini pri Podlipniku je eden od njih menil: „Rekli so nam, da gremo branit Nemce, tukaj pa povsod samo slovensko slišim govoriti. Pa tako zdravo zgledate vsi, nobenih pohabljencev in bebcev ni videti.“ g \ smrtnih žrtvah ni bilo I Inič slišati, pač pa je bil razstreljen stolp šentjakobske cerkve in tudi Močnikova kajža na Tešinji je pogorela. Na glavo narednika slovenske straže Hanzeja Korena pd. Vo-lanjaka v Svatnah pa so razpisali 1000 kron nagrade. Povsod se je pojavil in spet izginil, in večkrat je bilo slišati, da so ga tu ali tam ujeli ali celo ubili. Pa je ostal pri življenju. V tistih dneh smo tudi izvedeli, da se bo pripeljala skozi gornji Rož ameriška plebiscitna komisija pod vodstvom polkovnika Milesa in bo ljudi na vaseh in tudi ob cesti spraševala, kdo je za Avstrijo in kdo je za Jugoslavijo. Šel sem tisti dan po cesti do Brnce in nazaj, pa jih ni bilo. Sestra Katrej pa je šla drugi dan pomagat bratu Tevžu, ki je imel v Ločah gostilno v naje- mu. Ta dan so se pripeljali tam mimo in se tudi ustavili. Spremljal jih je tudi dr. L. Ehrlich in še neki Avstrijec. Res so spraševali tam zbrane ljudi. Vse je bilo za Jugoslavijo, samo neki Bartelmej iz Zgornje Koroške, ki je bil ta dan pri Pložu na obisku, je bil seveda za Avstrijo. Dr. Ehrlich je pozneje pravil, da je bil poklovnik Miles vse dotlej po poti po Zogrnjem Rožu do Vrbe Slovencem še kar naklonjen, od Vrbe pa je imel dosti več simpatij za Nemce. In govorilo se je, da so k temu pripomogle tudi mlade Mößlacherjeve hčere. ■ 'Ari nas v Ledincah se je r*pravzaprav kmalu vse po-JL mirilo. Naš župan Rutar je pobegnil na Jesenice. V begunstvo pa so morali tudi skoraj vsi duhovniki. Te so imeli posebno na muhi in so še našega župnika Loiggeja nadlegovali, ki je bil po rodu pravzaprav Nemec, a je prav dobro znal slovensko. Ko se je nekoliko pomirilo, je brat Martin šel spet v Podrožco in se javil na železniški postaji v službo. Novi postajenačelnik pa ga je kot Slovenca le pošteno nahrulil in ga poslal domov. Za gerenta, t. j. začasnega žu- pana, so postavili soseda Ariha, ki je prestavil občinsko pisarno od Rutarja na svoj dom v Le-dince. Ker pa mu je delalo pisanje težave, je prišel nad mene, da bi jaz opravljal posle občinskega pisarja. Nekaj časa sem se obotavljal, pa mi je zatrjeval, naj me ne skrbi, me bo že on pred Nemci zagovarjal. „Boš vsaj na tekočem in me lahko opozoril, če bi hotel kaj napačnega napraviti. In če bi se kaj spremenilo, me boš pa malo kril.“ Tako sem postal začasen pisar in počasi sva spravila spet vse v tek, kar je bilo potrebno. Bogve kaj dela pa v tem razburkanem času tudi ni bilo. Mlajše letnike so spet klicali na nabor, a razen prostovoljcev ni ubogal nobeden. 'T7'malu so začeli tudi pobili rati naše talce, iz vsake .■.^.občine po trj do štiri, med njimi je bil tud[ brat Tevž in nekaj drugih iz Št. Jakoba. Fonar iz Bač pa je pri tem spoznal svojo poznejšo ženo, ki je bila doma v Brdu pri Šmohorju in je bila tudi internirana. Čez nekaj tednov so jih potem spet izpustili in pravili so, da so se zanje zavzeli predvsem socialisti. Iz knjige „Rod pod Jepo“ PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA PRED 50 LETI V začetku maja 1945 je utihnilo orožje po skoraj šestletni strahotni moriji druge svetovne vojne v Evropi, in vavgustu istega leta tudi na Vzhodu. Le težko bo zgodovina mogla prikazati strahotno škodo, ki jo je ta vojna prizadela človeštvu. Splošno mnenje je, da je druga svetovna vojna zahtevala približno 50 do 55 milijonov človeških žrtev. Izmed teh je približno 1 milijon vojakov, ki so padli na frontah; druga, manjša polovica pa so civilne žrtve, med katerimi je tudi veliko otrok. Kratek pregled naj pokaže najvažnejše datume te doslej največje ža-loigre 20. stoletja. LETO 1939: L septembra: Hitler napade Poljsko. 3. septembra: Anglija in Francija napovesta vojno nemškemu rajhu. 18. septembra: sovjetske čete okupirajo vzhodno Poljsko. 6. oktobra: zadnji odpor Poljske zlomljen. LETO 1940: 9. aprila: vdor nemških čet v nevtralno Norveško in Dansko. Danska se brez posebnega vojaškega odpora vda. Norveška se pri Narviku do 8. junija brani. 10. maja: Hitler začne z zasedbo Nizozemske in Belgije. Prva kapitulira 14. oz. 15. maja; Belgija pa 28. maja. 10. junija: Italija vstopi v vojsko na nemški strani. 14. junija: nemške čete vkorakajo v Pariz. 22. junija: Podpisano premirje med Francijo in Nemčijo. 28. oktobra: Mussolini ukaže napad Grčije; italijanske čete vdrejo v Grčijo iz zasedene Albanije. LETO 1941: 6. aprila: nemški napad na Jugoslavijo in Grčijo; Jugoslavija kapitulira 17., Grčija pa 23. aprila. 22. junija: nemški napad na Sovjetsko zvezo, kateremu sledijo v prvih mesecih uspehi: 23. avgusta 1942 dosežejo nemške čete Stalingrad, ga v hudih bojih približno dve tretjini osvojijo, a v nadaljnjem poteku prav tu doživijo enega najtežjih in odločilnih porazov. 7. decembra: Japonci napadejo ameriško postojanko Pearl Harbor. S tem se vojna, doslej omejena na Evropo in Sredozemlje, razširi na ves svet. 11. decembra: Nemčija in Italija skupno napovesta vojno Združenim državam Amerike. LETO 1942: 4. do 7. junija: odločilna pomorska in zračna bitka med ZDA in Japonsko pri otočju Midway; ameriške čete začenjajo osvajati izgubljeno ozemlje nazaj. 23. oktobra: začetek zavezniške ofenzive v severni Afriki. LETO 1943: 31. januarja in 2. februarja: obkoljene nemške čete v Stalingradu kapitulirajo. 13. maja: nemške in druge osne čete v severni Afriki kapitulirajo. S to kapitulacijo prenehajo boji na afriškem ozemlju. 10. julija: zavezniške čete se izkrcajo na Siciliji in jo zasedejo (17. 8.) 8. septembra: Italija po aretaciji Mussolinija (25. 7.) izstopi iz vojne. LETO 1944: 8. aprila: ruske čete dosežejo bivšo češko-rusko mejo. 4. junija: zavezniški vojaki vkorakajo v Rim. 6. junija: „Najdaljši dan“, ko so se zavezniki izkrcali v Normandiji. 20. julija: atentat na Hitlerja, ki naj bi privedel do konca nesmiselne morije, se ponesreči. L avgusta: poljska vstaja v Varšavi zlomljena. 23. avgusta: zavezniški vojaki vkorakajo v Pariz. 20. oktobra: nemške čete morajo zapustiti Beograd. LETO 1945: 19. februarja: ameriške čete začnejo z osvajanjem japonskega ozemlja. 13. aprila: Dunaj zasedejo ruske čete. 25. aprila: angleške in ruske čete se pri prodiranju v Nemčijo srečajo pri Torgauu. 25. aprila: Berlin od vseh strani obkoljen. 28. aprila: Mussolini na begu v Švico zajet in ustreljen. 30. aprila: Hitler se s samomorom umakne človeški sodbi. 2. maja: Berlin kapitulira: Hitlerjev naslednik Dönitz zaprosi za premirje. 9. maja 1945, ob 00.01 uri stopi v veljavo premirje. 21. junija: ameriške čete zasedejo japonski otok Okinava. 6. avgusta: prva atomska bomba pade na mesto Hirošima. 8. avgusta: Sovjetska zveza začne vojno proti Japonski. 9. avgusta: druga atomska bomba pade na mesto Nagasaki. 2. septembra: Japonska podpiše kapitulacijo na ameriški bojni ladji Missouri. To so odločilni datumi druge svetovne vojne; med njimi pa so dnevi strahotnega gorja, ki je zajelo cel svet. Tega gorja pa ni mogoče izraziti z nobeno številko. Novice izpod Pece preko Pliberka do Drave Iz življeija upokojeicev Iz sosednje Slovenije so prišli pevci in sooblikovali kulturni program. Naj starejše in naj večje slavje v Pliberku, sejem -jormak, je za nami. Nanj se je cela okolica pripravljala že tedne in tedne. Letošnja velika udeležba je bila nepričakovana, kakor tudi visoko število razstavljavcev. Temu primerna je bila seveda tudi kupčija. Mednarodno srečanje upokojencev je bilo že v petek z izredno številno udeležbo, posebno iz Slovenije. Društvo upokojencev iz Šmarja pri Jelšah je prispelo kar s tre- mi zbori in mladim harmonikarjem, ki nas je zabaval z lepimi melodijami. Nastopil je tudi mešani pevski zbor s Ptuja. Se prej pa je v pozdrav zapel domači zbor. Zbori so z izredno fineso podajali svoje pesmi. Naš sejem se na travniku še vedno odvija v prvi vrsti s kupčijo in zabavo. Zato je težavno izvajati kulturne programe. Zelo zabaven je vsakoletni srečolov, ki je za društvo poleg skromne članarine edini dohodek. Društvo upokojencev je samo gost v šotoru, ki je last Prosvetnega društva Pliberk. Upokojenci se društvu „Edinost“ zahvaljujemo, da so nas že tretjič sprejeli pod svojo streho! Nekatere upokojence je zanimala okolica ter zgodovinski kraji. Tako seje del upokojencev peljal v Globasnico, kjer so si ogledali muzej s keltsko-rimski-mi izkopaninami na hribu Svete Heme. Nato je bil ogled novega in zelo zanimivega gradu, katerega je lastnoročno po svoji zamisli postavil domačin Anzej Elbe. Slike, ki visijo na stenah v gradu, so ravno tako delo graditelja umetnika. Grad je resnično nekaj izvirnega, zato vreden ogleda. To je le nekaj utrinkov z našega srečanja. Upamo, da se prihodnje leto ponovno srečamo na jorma-ku v Pliberku! * * * V Št. Jakobu v Rožu je društvo upokojencev priredilo kulturno-družabno srečanje, na katerega je bil vabljen naš mešani pevski zbor upokojencev, ki je tudi nastopil. Katrca Marketz in Štefka Elbe sta prebrali nekaj svojih zabavnih pesmi. Več o tem bodo gotovo poročali gostitelji! * * * V istem času, ko je naš društ- veni pevski zbor „svatoval“ v Rožu, se je v Šmihelu odvijal vsakoletni „Vaški praznik“; po zamisli odbornikov domačega kulturnega društva je bil posebno pester in zabaven. Prikazali so krtačenje volne in šivanje kov-trov-odej. Takšne odeje izdeluje in prodaja družina Goltnik. Odeja je domače in solidne izdelave. Zanimiv je bil prikaz cepitev šin-telnov - skodelj. Pri zeliščih si lahko dobil nasvet, kako se kuhajo zdravilni čaji. Mladina in otroci so posebno uživali v vožnji slame s karjolami (samokolnico) in pri drugih veščinah. Popestrila sta vaški praznik zbor Gorotan in domača godba. Tudi za prigrizek in napitek je bilo dobro poskrbljeno. Šele na večer, ko je postalo hladno, se je družba z lepimi vtisi razšla. Alojz Krištof Tudi ORF-slovenski oddelek iz Celovca se je iz šotora oglašal v živo z oddajo čestitk. Srečanja upokojencev se je tudi letos udeležil mestni svetnik Fric Kumer (drugi z leve). PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Iz koroške zgodovine Kako so se gostili koroški mogočneži v srednjem veku V založbi celovške knjigarne Kleinmayr je izšla knjiga „Paolo Santo-nino, Reisetagebücher 1485-1487“ (potni dnevniki) v prevodu prof. dr. Eggerja, v kateri pisar Santonino popisuje med drugim tudi doživljaje na Koroškem. (Celovška Mohorjeva pa je knjigo v sodobnem prevodu izdala pred dvema letoma.) Ko so glavni napadi Turkov na Koroško minili, so višji cerkveni krogi v Italiji zvedeli, da je bilo mnogo cerkev oropanih in požganih. To ni bilo čudno, saj so Turki požgali cele vasi, poklali prebivalstvo, ki se ni rešilo daleč v gozdove, mladino pa odpeljali v sužnost, iz katere seje le malokdo rešil. Da cerkve na novo posveti, in jim da novo cerkveno podlago, je obiskal Koroško neki škof iz okolice Benetk, očivid-no na višji ukaz. Nosil je s seboj tudi več relikvij, da bi bolj podprl pobožnost obupanih ljudi, ki so bili jako nevoljni, zlasti zavoljo raznih domačih mogotcev, od katerih niso dobili v svoji obupni borbi proti Turkom skoraj nobene pomoči. Razumljivo pa je, da je bil potujoči škof gost v raznih koroških gradovih in prav zanimivo je, kako so se takrat, ko je ljudstvo trpelo največje pomanjkanje in bedo, po gradovih mastili v taki meri, da je to tudi za najbogatejše ljudi dandanes nerazumljivo. Oglejmo si opis pisarja Santonina (ki je spremljal škofa kot nekak tajnik) glede pojedine na gradu Rožek. Začela se je pojedina tudi takrat že s kurjo juho, v kateri so plavali posebno pripravljeni piščanci, ki so jih, kakor dnevnik posebej naglasa, pojedli vse do kosti! - Sledile so „izvrstne, na vinu kuhane ribe“, ki so jih pojedli, kakor bi bil to šele začetek. - Tretja glavna jed so bili raki z jajci, „kar je goste“ - kakor beremo - „jako razveselilo!“ Kot četrto jed so prinesli na mizo pečena piščeta in ledveno govejo pečenko, „izvrstno pripravljene!“ - Peta jed so bile ribe v aspiku z mandeljni, šesta prsni kos govedine z zeljem in slanino, in sedma prepelice in jerebice, z „izvrstnim okusom“. In sedaj bi bil menda že konec? Nikakor! Na vrsto je prišla sedaj nekaka koroška domača jed -pšeno, kuhano v mastni juhi in sladkano, kar je potem prav posebno teknilo! - Kruh je bil bel in lahek kakor pero, vino so točili v srebrnih posodah in kristalnih steklenicah, različno, belo in rdeče, deloma tudi s posebno namočenimi zelišči, tako, da se je pojedina bolj zavlekla, kakor je bila za takega visokega gosta dostojno. Tako se to celo pisarju zdi, ki še pripomni, da so se kar potili, ko so vstali od pojedine! Toda večerjali so zopet prav izbrane jedi in prav razkošno, kakor pripomni pisec: nadevane prepelice s slanino in cimetom, kar dvajset menekov, boljših, kot so bile postrvi itd., tako da visoka gospoda tudi zvečer ni trpela - gladu! Kot nekaj posebnega omenja Santonino tudi pojedino na gradu Bekštanj. Te hočemo opisati bolj na kratko. Prva jed: pitani kapuni, dušeni v lastnem soku, „ki so bili tako mastni, da so komaj našli kosti!“ Druga jed je bila mešanica raznih jedil, zajec, pečene piške in goveja pečenka v neki skupnosti, tretja domača posebnost repa s slanino, baje prav fina. Četrta: meso medveda, seveda mladega, s poprovo omako. Peta: vmesna močnata jed, omlete, zabeljene s svinjsko mastjo in dišavami. - Šesta: zajčje meso, kurja jetra in drugi kokošji deli, kuhani v juhi z dišavami in kisom. - Sedma: pšeno, kuhano v mastni juhi, s prepelicami, in končna jed, ki je baje škofu posebej dišala, polna skleda sladke smetane! Ne smemo se torej čuditi, da se je razburjenje kmetov proti fevdalcem na gradovih, njihovim gospodarjem, bolj stopnjevalo, kakor proti divjanju tujim, versko nahujskanim Turkom. Nekaj spominov iz plebiscitne dobe v velikovkem okraju - severno od Drave Ponemčevalni zatiralni naval na velikovško-grebinjsko področje je po plebiscitu naravnost pobesnel in vrgel v naravno razmerje sil vsa sredstva: individualni in kolektivni teror, gospodarski pritisk in zapostavljanje, ponemčevalno šolstvo in še Cerkev. Posledice lahko opazujemo po 75 letih po vseh občinah veli-kovškega okraja. Posebno po plebiscitu je nemški nacionalizem masivno in brutalno izrabljal ekonomsko šibkost in odvisnost slovenskega prebivalstva kot sredstvo razdvajanja in germanizacije. Ta odvisnost in ranljivost je bila seveda največja pri najemnikih celih kmetij in med najemniki travnikov in njiv. Tako rekoč vsi bajtarji in kmetje zapovrstjo pa so odvisni od zemljiške veleposesti zaradi tega, ker sami nimajo gozda, temveč kvečjemu kake servitutne pravice dvomljive vrednosti. Če je kmet ali bajtar potreboval steljo, suhljice za drva, stavbeni les za „rušt“, če ima vodovod iz baronove gore itd., je moral iskati naklonjenost protislovensko usmerjenega veleposestnika in njegovih gozdarjev in uradnikov. Nekdaj je bil to zlasti baron Helldorf, potem je zavzel njegovo mesto posebno sinški Leitgeb. Za ilustracijo nekaj primerov: V Grebinju in okolici so na mah pregnali vse najemnike Helldorfovih posestev, o katerih so sumili, da so glasovali za Jugoslavijo. Ne postava o varstvu najemnikov ne prošnje in tožbe niso nič zalegle. Spomladi leta 1922 je dal Männer v imenu barona Helldorfa vreči iz stanovanj v Št. Jakobu in v Kloštru več družin, češ da stanovanje potrebuje, ta stanovanja so potem ostala prazna. Gospa Matendor-ferjeva iz Stare vasi je 30 let bila šolska služkinja v Grebinju. Odslovili so jo brez pokojnine. Bila je Slovenka. Konec leta 1921 je bila javna najemniška dražba travnikov iz Helldorfovega vele- posestva. Izvršila pa se je samo pri parcelah, katere so imeli do tedaj v najemu zavedni Slovenci. Bila je nastavljena cela truma nemškutarjev, ki so kričali kakor besni, zmerjali in grozili s palicami, tako da so Slovenci bili v nevarnosti za življenje. Dosegli so, da so bili vsem Slovencem travniki odvzeti. Marsikateremu kmetu je s tem grozil gospodarski polom. V nedeljo, dne 12. marca 1922, bi moralo biti v Kloštru od oblasti dovoljeno slovensko zborovanje. Pred zborovalnim poslopjem se je začela zbirati gruča ljudi, oboroženih s palicami in revolverji. Okrajni revirski inšpektor Philipp Zwick je naznanil sklicatelju shoda, da Heimatdienst ne trpi slovenskega zborovanja in da orožniki ne bodo mogli preprečiti napadov. Na ugovor sklicatelja, da Heimatdienst ni nobena oblast, je dejal revirski inšpektor, da bodo orožniki odšli in da prepuščajo vsako odgovornost Slovencem. Ker so Slovenci upravičeno odklonili Spomini na plebiscit kontrolo nad zborovanjem, ki bi jo morali izvrševati trije teh „orgešovcev“, je tolpa vdrla v zborovalne prostore, ne da bi ji orožniki branili. Med divjim kričanjem in grožnjami so pretepli Velikovčana Čarfa in druge Slovence. Sklicatelja shoda Toma Kunčiča iz Spodnje Kneže so pretepli s palicami, bikovkami in bili s pestmi in revolverji po glavi. Potem so napravili pred hišo „špalir“ ter pretepali in pljuvali v Slovence, ki so bili prisiljeni odhajati skozi njihove vrste. Vse to se je dogajalo pred očmi orožnikov. Napadalske tolpe so bile zbobnane iz vseh občin velikov-ške okolice. Grebinjski župan Schwarz je bil pozval celo občinske odbornike, naj pridejo k tem pretepom. Tudi je določil. katere Slovence je treba pretepsti. Poleg grebinjskega župana Schwarza in župana Rabitscha iz Vovber je vodil pretepače dežel-nosodni svetnik dr. Josef Poetsch iz Velikovca. - Naslednji dan pa se je zbrala tolpa pred Narodno šolo v št. Rupertu, kakih 60 mož, in je pod vodstvom istega dr. Poetscha, velikovškega župana Kandutha in učitelja Hornbo-gnerja zahtevala od dr. Petka in od Kupperja, nadučitelja na Narodni šoli, da morata do 1. aprila zapustiti Velikovec, ker pozneje ne morejo jamčiti za njuna življenja. Za nikogar iz pretepaške tolpe to ni imelo posledic: Schwarz in Kanduth sta še naprej županovala, dr. Poetsch še dolga leta „sodil“ v Velikovcu. Po plebisictu se je tudi koroška Cerkev, celovško škofijstvo, pričela udinjati germanizatorič-nim smernicam Heimatdiensta -Heimatbunda. V dvojezični župniji Grebinj je bil nastavljen za župnika slovenščine nezmožni poljski Nemec Leitner-Lipiarc-zik, ki tudi po več letih še ni znal toliko slovensko, da bi ustrezal normalnemu pastirovanju in verouku. Slovenci so vztrajno zahtevali dvojezičnost v cerkvi in slovenski verouk za slovenske otroke. Svoje zahteve so podkrepili s podpisi, ki so prišli potem ali po škofij stvu ali po župniku v roke žandarmerije. Podoben boj so Slovenci bojevali v sosednji slovenski župniji na Rudi, kamor je škofijstvo poslalo za župnika koroškega Nemca Lau rej a, ki je po letih za silo lomil slovenščino. Slovenski verniki so kljubovali dolga leta, da bi dosegli svoje jezikovne pravice v Cerkvi. Ob priložnosti birme v St. Rupertu leta 1926 se je velikovški župan zahvalil škofu za vztrajno sodelovanje in podporo v vsakem oziru. Potisnili so slovenski jezik iz šole in Cerkve, in to nikjer v takem obsegu kakor v velikovški dekaniji. Danes nudi narodnostno-jezi-kovno obličje grebinjske pokrajine videz opustošenih polj in nasadov, ki jih je do tal oklestila in potolkla toča. Borovlje so dobile ime od borovja Tako piše „Koroški Slovenec“ dne 18. maja 1932: Borovlje. Sedaj ko dobivajo boroveljske ulice, ceste in trgi svoja imena, bo marsikoga zanimalo ime Borovelj samih in druga imena, ki so z njimi v zvezi. Ime „Borovlje“, pravilnejše „Borovljane“, pomeni prvotno prebivalce v borovju, ki ga je danes okoli Borovelj, na Dravi in Doleh. Nemški „Ferlach“ je nastal iz slovenskega izraza „Borovljah“. Severni del sedanjega mesta ob cesti v smeri proti Dravi se imenuje „Pod-klanc“, južni pa „Kobel“. „Podklanec“ Nemci niso znali ponemčiti, iz Kobla pa so napravili „Gabel“, kar pa je nespametno spakedrano, ker pomeni slovenski „Kobel“ to, kar nemški „Kofel“, ne pa „Gabel“. Oni del mesta, kjer stoji cerkev, zlasti pa prostor pred njo, nosi ime „Na Gorici“, in to je tudi res, če se oziraš z glavnega trga. Ta glavni trg, sredi katerega ja stal prvotno križ, ima znamenito ime „Log“, v borovskem narečju „Voh“, in naj starejši Borovljanci se še spominjajo na to ime; tod se je nekdaj razprostiral lep log, kakršnega vidimo tudi na sliki gorečih Borovelj, ki visi v cerkvi pod „Porčehnom“ na desni strani, menda iz leta 1795. Z „Gorice“ prideš skozi „Kozjak“ v Podklanec do nekdanje meje Borovljanov, do „Golnarja“, iz „Loga“ pa skozi „Gartel“ na „Kobel“. Gartel je bil nekoč last borovskih baronov Silbernagl, pd. Martinčkovih, ki so kakor rodbine Loca-telli, Milesi, Francoj in Just v zgodovini Borovelj igrali vlogo. „Dobrava“ na levem bregu „Proda“, nemški Griess, Dolane, „Leščje“, „Hum“, Mali Vogel“, voda „Prdlja“, „Ribjak“, od koder je boroveljski vodovod, „Žlebeč“, in mestni del pred pokopališčem in pod kolodvorom, „Zadje“ imenovan, so sama stara prvotna domača imena. Vodo „Žlebeč“ so Nemci prekrstili v „Slivizquelle“ in neki Celovčan - Nemec - me je enkrat vprašal, če ima ta voda morda po slivovki okus, da ima to ime. „Medborovnica“ se je nekoč nemško imenovala „Zwischenferonitzen“, dokaz da se je „Pred“ imenoval „Borovnica“; to ime je izginilo. Tudi ime in mesto „Grada“ in „Gradišče“ le malokdo še pozna. Vse to in tudi ime škofa Pavliča, ki je izšel iz rodbin borovskih kovačev, in še to in ono bi se moralo rešiti pozab-nosti ob tej priliki. Dr. F. M. PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Ali ste vedeli? Potresi Cas plebiscita: ŽIVE PRIČE Pozorno prebiramo poročila o potresih kje na čilen-skem ozemlju, v Ameriki ali kje v Avstraliji. Komaj se vzdramimo, če še nas malce pretrese: prvi trenutek naredimo velike oči, pa kmalu pozabimo. To so naši predniki doživeli večkrat. 25. januarja leta 1248 je bilo. Čez dan so šli Ziljani in prebivalci tja doli do Beljaka svoja navadna pota. Sumljivo pa so se ozirali za soncem, ki je še v opoldanski višini sijalo nekam rdeče-bledo. Tankočutnejši so čutili neko čudno premikanje pod seboj, pa mu niso našli pravega izraza. Le živina je bila ves dan hudo nemirna, krave so ob polnih jaslih mukale, konji nemirno tolkli s kopiti. Na površju Preseške-ga jezera in Baškega jezera so se nenadno pojavile množice rib, kakršnih še nikdar niso videli. Ravno je slonel oče Floriamund ob oknu podkloštrskega samostana in se oziral za Dobračem, ko se nenadno zatemni nebo, iz daljave prihaja grmenje in tuljenje, zemlja se strese, kot bi bil sodni dan. Z višin se vsujejo ogromne množice skalovja. V trenutku je reka Zilja zaježena, koj n a vrh so zasute vse vasi od S mere pa preko Podkloštra in Brnce. Zilja grozeče narašča, njeno valovje hrumi v zaprašeni, kot v oblak zaviti dolini in jo napolni, da nastaja prvo jezero. Blačani in gorjanci na Podkorenu se v strahu obračajo naokoli in z začudenjem zazrejo velikansko vdolbino v sivem Dobraču, ki stoji kot prej dostojanstveno in izgleda, kakor bi bil samo malce potresel svojo častitljivo brado. Strašen je obračun naslednjega dne: Skalovje ja zasulo 17 vasi, tri gradove in deset cerkva. Ni več Št. Janža, vasi Rokave, Most, Blata, Zadnjice, Zarja i. dr. Kar je pustilo skalovje, je porušil potres, ki ni prizanesel niti mestu Beljak, ki je bil do tal porušen. Še daleč v zgornjerožahskih vaseh in celo Kanalski dolini so sledili posledicam silnega poresa. Pod Dobračem pa se je zbiralo vodovje, ki je segalo do zvonov šmerske cerkve. V starem rokopisu, ki so ga našli v monakovskem arhivu, so pozneje zasledili kratko poročilo, kako je pri nekem potresu gora Dobrač od zgoraj zasula 18 vasi z vsem živim drobižem vred, da je na ziljskih planinah „okamenelo 50 ljudi z živino vred in je postala kamen tudi neka dekla, ki je sedela ravno pri molži“. Nato pa so sledile kuge, lakota in smrt. Odkod potresi? Učenjaki jih razlagajo kot posledice premikanja velikih grud, sestavljajočih zemeljsko skorjo. Čim bolj je skorja razkosana, tem številnejši so potresi. V glavnem sledijo dvema pasovoma razdrapane zemlje. Prvi se vleče od Srednje Amerike preko Atlantika v južno Evropo in Sredozemskega morja, odtod pa preko srednje Azije čez Tihi ocean. Drugi obdaja Tiho morje okrog in okrog. Tudi velja, da so gorate pokrajine bolj izpostavljene potresnim nevarnostim kakor prostrane nižine. Pri Dobraču so baje opazovali že celo stoletje pred potresom, kako se je večala razpoki i na ogromne skale; treba je bilo samo malega sunka in skalovje se je odkrušilo. Nedvomno je bil čilenski potres neprimerno hujši, ker je samo premikanje zemlje porušilo cela mesta in pod razvalinami pokopalo nad 50.000 ljudi. Zgodovinsko zelo bogato leto 1995 nas sili, da se spominjamo polpreteklosti, ali nam je to prav ali ne. Časa plebiscita se Slovenci na Koroškem zelo neradi spominjajo. Verjetno tudi zato, ker so nemški koroški krogi vedno zlorabili izid plebiscita za nacionalno hujskanje in predvsem v času med vojnama za zatiranje in zapostavljanje slovenstva. V resnici je šlo pri plebiscitu samo za to, ali hoče slovenska narodna skupina naprej ostati v mladi avstrijski državi ali bi se raje priključila novi jugoslovanski državi Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS): Večina se je odločila, da ostane v Avstriji in s tem avstrijski državljani. Vprašanje je bilo, kako se bo dalo ohranjati slovenstvo v okviru avstrijske zakonodaje. Pa so sledila za Slovence zelo težka leta, leta naraščajočega nacionalizma, nemčurstva, nacizma in končno čas druge svetovne vojne: čas izgnanstva in upora. Ni čudno, da imajo posebej starejši Slovenci na Koroškem tudi plebiscit v slabem spominu, ker je videti vir vsega gorja in vzrok vedno bolj zaskrbljujočega vpada števila Slovencev na Koroškem. Zato smo o plebiscitu vprašali nekoga, ki ni bil osebno prizadet, ker niti ni glasoval, čeprav je bila Mojca Krieglova takrat že osemnajst let stara, že gospodinja, ker je morala kot naj starejša hčer po mamini smrti skrbeti za družino in se dobro spominja, kakšna je bila situacija slovenske narodne manjšine tisti čas. Obiskali smo jo v Celovcu v lepo urejeni garzonjeri, kjer se tudi še sama oskrbuje in je ve- > A rW': m ' A Irtif 1 •ki j Tudi Žila je skoraj že umrla, vse je samo še nemško, celo verouk je nemški. Če mladina ni več verna in misli samo na denar, bo zelo žalostno. S 4 i f m sela vsakega, ki malo z njo poklepeta. „ Vsak dan še hodim k maši, hvala Bogu, ob nedeljah obiskujem ponavadi kar tri maše. “ Vprašati smo jo hoteli, kako je bilo v času plebiscita izven glasovalnega področja, kako so Slovenci doživeli plebiscit, ki niso bili osebno prizadeti. „ Pri nas na Žili je bilo ves čas napeto. Že ko sem hodila v šolo, pred prvo svetovno vojno, so nemškutarji gledali na nas Slovence kot na manjvredne. Samo v prvem razredu smo imeli še malo slovenščine, nato pa samo še nemški pouk. Peli smo sicer še nekaj slovenskih pesmi. Ampak učitelj se je zelo potrudil, da bi bila kmalu vsa vas slovenska. BiH pa smo takrat sami Slovenci v vasi in moj oče (Franjo Krieg!) je bil zelo zaveden Slovenec. Ustanovil je Slovensko katoliško izobraževalno društvo Žila v Za-homcu. Imeli smo časopise iz Slovenije in slovenske knjige v hiši. V nedeljo popoldne, po blagoslovu, je dal slovenske revije, časopise in knjige na mizo in rekel: To boste zdaj brali! Bil je zelo strog. “ Marija Kri egi govori še da- nes tako lepo slovenščino, da smo jo vprašali, kako je ves čas ohranila svoj materin jezik. „Oče me je dal po ljudski šoli v St. Rupert v narodno šolo, ki so jo vodile slovenske šolske sestre. Veliko so nas naučile in nas vzgajale v duhu vere in narodne zavesti. Potem sem bila še eno leto v Mariboru kot gospodinjska pomočnica. Doma sem sodelovala v društvu, predvsem „Pri nas na Žili je bilo ves čas napeto. Že ko sem hodila v šolo, pred prvo svetovno vojno, so nemškutarji gledali na nas Slovence kot na manjvredne. sem se veliko naučila pri različnih igrah in kolikor sem imela časa, sem brala slovenske knjige. “ Prav plebiscit ni bil tako izrednega pomena. Kljub temu je Marija Krieglova morda nehote nekaj opazila, kar veliko več pove o tistem času: „Napeto je bilo ves čas in nas Slovence so vedno bolj sovražili, predvsem učitelji so imeli velik vpliv. Nemškutarji so rovarili že pred prvo vojno, po plebiscitu so isti samo še bolj vpili. Naenkrat so bili isti ljudje nacisti in so imeli oblast na Koroškem. Slovenci smo bili vedno drugorazredni, v kolikor si nismo sami pomagali. Ampak imeli smo redno sestanke, skoraj vsak mesec eno gledališko igro, vsi srni bili zelo zavedni. Vedno smo imeli stik s Slovenijo, ljubljanski časopis Slovenec je bil pri nas vsak dan na mizi. Slovenci smo skupaj držali in si med sabo pomagali. “ Marija Kriegl je še velikokrat čutila na lastni koži, da je kot Slovenka manj vredna in zapostavljena. Hodila je v Celovec v bolničarsko šolo, kjer je bila v času nacizma dvojno zaznamovana: „Jaz sem bila obenem črna (verna) in Slovenka. Ko sem bila v Salzburgu na praksi, so me dali najprej na infekcijski oddelek in bi morala na fronto, če bi me ne rešil tirolski zdravnik. “ Kako vidi danes položaj Slovencev, smo hoteli zvedeti: „Danes je zelo žalostno. Počasi bo vse razpadlo. Danes je glavno samo še denar, tudi slovenske organizacije bodo počasi razpadle, če bo šlo tako naprej. Ni več idealizma, ni več narodnosti, samo denar je važen in uživanje. To škodi tudi slovenstvu. Tudi Žila je skoraj že umrla, vse je samo še nemško, celo verouk je nemški. Če mladina ni več verna in misli samo na denar, bo zelo žalostno. Slovenci se še vedno bojijo starih nacistov na Koroškem. Starši se bojijo prijaviti svoje otroke k slovenskemu pouku. Zato nimamo nobenega vzroka za praznovanje, ko se spomnimo plebiscita. Danes je za jokati, ko pomislim na Slovence na Koroškem. Tudi komunizem v Sloveniji je bil vzrok, da smo imeli malo stika s Slovenijo. Mladina bi se morala potruditi za slovenstvo. “ Bridke besede iz ust žive priče smo slišali, morda opozorilo vodilnim in odgovornim slovenske narodne skupine, ampak vzrok za razmišljanje za vse, mlade in stare. Ali bo kam šla 10. oktobra, smo jo še na koncu vprašali. „Nikamor ne bom šla. K maši bom šla, nikamor drugam! “ PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Mark Twain in lenuh Ko ameriški humorist Twain še ni bil znan in se je potikal po deželi, je zašel nekega dne na neko farmo in prosil za delo. Z njim sta potovala še dva lenuha. Farmar jim je dal delo in jih poslal na njivo. Opoldne, ko so ležali v senci pod košatim drevesom in jim je farmar prinesel kosilo, je videl, da se niso preveč trudili z okopavanjem. „Tisti, ki je najbolj len, dobi deset dolarjev,“ je dejal farmar. s, Twainova sprem- VJ Ijevalca sta planila \S pokonci in jela dokazovati, da je eden napravil manj kot drugi. Mark Twain pa se je nekoliko zavalil na stran in tiho dejal: „Bodite ljubeznivi in mi dajte teh 10 dolarjev v desni žep!“ Prilizovalec Kralj je šel na lov. Ustrelil je za zajcem in zgrešil. Da njegovo veličanstvo ne bi bilo prehudo prizadeto, ga je nekdo iz spremstva potolažil: „Odlično ste streljali in če niste zadeli, ni vaša krivda, ampak zajčeva. Ko bi bil zajec vsaj še enkrat tako dolg, kot je, pa bi ga gotovo zadeli!” Advokatska Sveti Peter in Lucifer sta se prepirala, kdo bo popravil pokvarjeno ograjo med nebesi in peklom. Ker se nista mogla zediniti, je Petru pošlo potrpljenje in je zagrozil Luciferju: „Če ne boš dal popraviti te ograje, bom šel na sodnijo!“ Za dobro voljo zanimala za službo, se je po telefonu isti dan oglasila. Povprašala je o raznih pogojih, o plači, o dopustu in končno hotela še vedeti, kako star je on. Advokata je vprašanje tako presenetilo, da je brez obotavljanja povedal: „Osemintrideset let.“ „Za božjo voljo!“ je bilo slišati po telefonu. „Še na misel mi ne pride, da bi pri tako starem dedcu delala!“ „Stari dedec“ je i slišal samo še, kako L je zaropotala slušalka na telefonski aparat, " drugega nič. „Kar pojdi!“ je brezskrbno odgovoril Lucifer. „Se prav nič ne bojim. Le to bi rad vedel, kje boš ti v nebesih sploh mogel najti kakega advokata, da te bo pri procesu zastopal!“ Vsak nekaj „Si vedno zapisuješ izdatke, ki jih napraviš v trgovini?“ „Da, vedno, a le do petnajstega.“ „Zakaj pa samo do petnajstega? Kaj pa potem?“ „Potem pa zapisujejo v trgovini!“ Protiudarec Zelo zaposlen advokat je potreboval novo tajnico in objavil v časopisu oglas, kjer je bilo povedano, kaj vse mora tajnica znati, in ob koncu oglasa je bila še enkrat pripomba: „Ne nad 30 let stara.“ Prva tajnica, ki se je po- Slab nasvet Zdravnik pravi neznanemu možu, ki ga je prišel vprašat za svet: „Da, da, prijatelj, preveč melanholični ste! Vam je treba razvedrila, vesele družbe, smeha . . . Pojdite vendar v gledališče, kjer nastopa slavni komik Muhič. Do smrti se boste nasmejali.“ „Oprostite, gospod doktor .. . Tisti Muhič sem jaz!“ Vsega le ni vedela V Kopenhagnu je prišel k vedeževalki pristaniški delavec Jens Nielsen in hotel vedeti, kaj mu bo prinesla prihodnost. Vedeže-valka mu ni napovedala nič dobrega: „Jutri vas bodo aretirali.“ Le to mu je povedala. Vedeževalka je v svoje veliko začudenje „uganila“ usodo Jensa Nielsena. Jezilo jo je le, da ni uganila, zakaj ga bo policija prijela. Med njenim „prerokovanjem“ ji je namreč ukradel kaseto z denarjem. o koncu 1. svetovne vojne je bilo v Selah „relativno“ mirno. Ni bilo kakšnih velikih vojaških spopadov med „Abwehrkäm-pferji“ in med pripadniki čet SHS (Srbsko-hrvaško-sloven-ske države). Ker so bili skorajda vsi Selani zavedni Slovenci so seveda bili na strani SHS države in niso bili na strani koroških nemškonacionalnih sil. Bolj kruto pa je v Selah postalo leta 1919. Na dan sv. Florijana (4. maja 1919) so napadli Sele enote „Volkswehr“. Ker pa je v Selah bilo tudi nekaj Srbov, so morali prav ti hitro zbežati. Že nekaj tednov Sele: 75. obletnica plebiscita Pripravil Igor Roblek Skupina selskih vojakov po vrnitvi iz L svetovne vojne leta 1918. V Selil so takrat izropali farovž V sredo, 6. septembra, smo se v Selah pri Vrtniku pogovarjali o 75. obletnici plebiscita. Naše pogovorne partnerke so bile Agnes in Marija Olip ter Angela Roblek. Pri pogovoru smo veliko zvedeli o dogodkih, ki so se dogajali pred 10. oktobrom 1920. poprej so Selani zvedeli, da jih bo Volks wehr napadla. Znano je tudi bilo, koga želijo na „obisku“ najbolj prizadeti. Med drugim so to bili najbolj zavedni Slovenci kot npr. župnik Alojzij Vavti, Mažej in še drugi. Preden je „Volkswehr“ prišla blizu, so domačini že povedali tistim, ki so bili v nevarnosti, da se morajo hitro skriti. Tako je župniku Vavtiju uspelo uiti zadnjo minuto. Cel mesec se je skrival v gozdovih in pod Košuto. Tudi drugi so se morali skrivati. Nekateri so šli celo v Slovenijo. Veliko od teh se ni več vrnilo v Sele, temveč so ostali kar v Ljubljani oz. v drugih mestih in krajih Slovenije. Kako kruta je bila „Volkswehr“, pa pokaže tale dogodek: Nekdanji vojak v avstrijs-ko-ogrski vojski Johan Čertov je pasel ovce, in ko je videl, da se bližajo oboroženi ljudje, se je hotel hitro skriti v gozd. Med bežanjem ga je eden od vojakov ustrelil od zadaj. Treba pa je povedati, da je on bil edini, ki je izgubil življenje pred plebiscitom v Selah. Tudi policija, ki je takrat bila v slovenskih rokah, je morala bežati. Ker se je večina tistih, ki jih je hotela dobiti „Volkswehr“, umaknila v gozdove, so vzeli kot ujetnike v Borovlje nekaj drugih Selanov. Te so tako kruto pretepali, da so nekateri trpeli celo življenje za posledicami pretepanja. Selani so si v tistih težkih trenutkih vsi med sabo pomagali. Tega 4. maja 1919 je „Volkswehr“ oropala farovž in tudi cerkev. V cerkvi so med drugim razmetali po tleh hostije, slike in jaslice so ukradli. Selani so potem vse stvari, ki so jih ukradli, kupili nazaj, tako da v domači cerkvi ni manjkala nobena stvar. Po enem mesecu se je položaj malenkostno pomiril in življenje je spet potekalo v bolj pomirjenem ozračju. „Abwehrkämp-ferji“ niso oropali samo farov-ža in cerkve, temveč kradli so tudi še pri raznih kmetih, kot npr. pri Grosu, kjer so ukradli ovne. Domačini sojih na srečo po enem mesecu našli pri nekem kmetu na Žihpoljah. Zanimivo pa je tudi bilo, da so bili med tistimi, ki so ropali, tudi nekateri Slovenci, ki se pa kot take niso hoteli priznati. Ze takrat se je po besedah Angele Roblek dobro poznala asimilacija. Jesen in zima med 1919 in 1920 sta bili zelo mirni in tako Slovenci v Selah niso ču- tili takega pritiska, kot so ga čutili Slovenci v drugih krajih. Iz gozda se je spet vrnil župnik. Za plebiscit v Selah in v okolici ni bilo nobenega oz. kakih posegov „Volkswehr“. Ko pa je postal znan rezultat plebiscita, so bili seveda vsi prestrašeni, kajti dobro so jim še bili v spominu dogodki v maju 1919. Ljudje so bili prestrašeni in nihče si ni upal reči kake napačne besede. Po besedah naših pogovornih partnerk je bilo še med 2. svetovno vojno bistveno huje. Agnes in Maria Olip sta med 2. svetovno vojno bili izseljeni. Angela Roblek, ki je bila doma pri Pušelču, je-rekla, da so trpeli dvojni strah: podnevi so se bali nemške policije, ponoči pa partizanov. Vse naše pogovorne partnerke pravijo, da so izredno vesele, da se je v Selah še ohranila slovenska beseda. Pozivajo mladino, naj slovensko besedo še ohrani za nadaljnje rodove. Upajo, da se nikoli več ne bo dogodilo nič takega, kot se je to v letih 1919/ 1920. Spominjale so se preteklih časov, ki niso bili lahki: Agnes in Marija Olip ter Angela Roblek. MOJ KONJIČEK Kaj delajo naši upokojenci „v svojem prostem času“ Stanko Thaler Stanko Thaler iz Nonče vasi pri Pliberku zbira minerale in stare ure. Pri Thalerju v Nonči vasi je zbiranje družinska bolezen V družini Thaler v Nonči vasi zbira skorajda vsak družinski član kaj. S konjički je nalezel družinske člane pravzaprav oče Stanko Thaler, ki pa je po 15 letih menjal svoj konjiček; prej je zbiral minerale, zdaj pa stare ure. Pripravil Silvo Kumer Pri Thalerju v Nonči vasi je zbiranje raznih stvari očitno družinska bolezen, pravi oče Stanko. Sam zbira minerale in stare ure, sin Daniel telefonske karte, mama ročno izdelane punčke, ki so oblečene v razne nacionalne noše, sin Stefan pa se je pridružil očetovemu konjičku, zbiranju ur. Stanko Thalerje stopil v pokoj leta 1991, toda čas za svoj konjiček si je vzel že prej. Pred približno 15 leti je pričel zbirati minerale; ta konjiček ga je vodil po celi srednji Evropi, kjer je redno obiskoval sejme, na katerih so prodajali minerale. Na idejo ga je pravzaprav spravil sin Stefan, ki je kot mali fant prinesel v hišo različne kamne, ki so se tudi očetu pri ogledovanju zdeli izredno zanimivi. Slučajno sta sin Stefan in oče Stanko zašla na sejem mineralov na Ravnah in sta tam kupila prvi mineral. Zbirka se je v teku let povečala na nad 200 žlaht- nih kamnov, ki jih je Slavko Thaler zbral po Sloveniji, Koroški, na Češkem, v Švici in v Nemčiji. Najlepše ima doma razstavljene v vitrini in si jih lahko vsak, ki pride k hiši, ogleda. Zaradi zapiranja rudnikov v Me-ziski dolini, v Bad Blei-bergu in v Nemčiji je danes vse manj lepih mineralov na trgu, cene pa so se znatno povišale. Toda to ni bil glavni razlog, da se je Stanko Thaler pred dvema leto- ma odločil, da si bo privoščil še dodatni konjiček. Ko je popravljal staro ročno uro, je bil nad mehanizmom ure tako navdušen, da je pričel zbirati stare ročne in žepne ure, ki so zgrajene še po starem, torej brez baterije. Thaler: „V sakemu priporočam, da odpre uro in si ogleda, kako deluje mehanizem stare ročne ure. Prepričan sem, da bo vsak zelo presenečen.“ Novejše ure, ki gredo na baterijski pogon, so nezanimive, pravi Thaler,ki mora svoje ure vsak dan na- vijati. To dela seveda redno, kar njegova žena takoj vedno opazi. V hiši naenkrat postane tiho in ko ga išče, je Stanko pri svojih urah, katere navije in pregleduje, ali kažejo pravi čas. Posebno važnost Stanko Thaler posveča temu, da gredo vse ure prav, če ne, morajo k urarju v Mežico, kjer se mojster posebno dobro spozna na mehanizme starih ur. In kako razširja Thaler svojo zbirko? Nekaj ur je kupil na bolšjem trgu, nekaj so mu jih dali sorodniki, dve ročni uri pa je dobil tudi od sosedov v Nonči vasi in v Pliberku. Thaler upa, da se bo marsikdo, ki bo bral ta članek v Našem upokojencu, odločil, da da svojo uro v to zbirko, kjer bo seveda dobila častno mesto. Thaler vodi tudi posebno knjigo, v katero zapisuje, od koga je dobil uro, in če je možno, tudi zgodovino ure, se pravi, kje je bila narejena in po kateri poti je prišla v Nončo vas pri Pliberku. Namesto da vržete svojo staro uro stran, jo dajte meni. STANKO THALER Ko pride sin Štefan domov, z očetom govorita samo o starih urah. ŽENA Včasih ga iščem in ga sredi dneva najdem pri urah. f ENA Rož - Podjuna - Zilja Potrebna pomoč za spomenik našim pregnancem V nedeljo, 1. oktobra, je bil pri Miklavžu v Bilčovsu redni občni zbor in srečanje slov. kor. izseljencev. Tokrat je bilo srečanje posvečeno tudi spominu vrnitve pred 50 leti iz pregnanstva in spominu na vse žrtve, ki so umrle po taboriščih, v gestapovskih zaporih in ki so dali svoje življenje v odporu kot partizani. Tega srečanja se je udeležila tudi vrsta častnih gostov. Tako oba predsednika osrednjih organizacij N. Olip in dr. M. Sturm, dr. Apovnik, kot tudi gen. konzul Slovenije g. Jeraj, pa tudi zastopnik pregnancev iz Slovenije. H kulturnemu programu je doprinesel moški zbor društva s svojimi pesmimi in tudi predsednica s posebnim pozdravom in pesmijo Miklavževega očeta „Daleč tam je zdaj dežele . . . iz prvih dni pregnanstva. Tonči Šlapar pa je recitiral pesem izgnancem M. Bora, Kokotovi Gora in Žalostinko in Kurntovo pesnitev iz časa vojne. Hanzej Schaschl pa nam je pokazal dia-posnetke krajev, kjer so bila izseljeniška taborišča pa tudi mesta Eichstätt in Nürnberg. Prav tako tudi še ohranjene grobove na pokopališču za cerkvijo v Frau-enaurachu in Eichstättu in še marsikateri vtis potovanja. Tehtne besede je spregovoril predsednik Jože Partl. Spomnil je na vrnitev pred 50 leti in na ne-zaželjen sprejem na železniški postaji v Beljaku. Na čakanje v napol porušeni nekdanji jezuitski kasarni v Celovcu na vrnitev na naše domove. Pa tudi na truda-polni začetek na zanemarjenih in opustošenih domovih. Dotaknil pa se je tudi dogodkov v naslednjih letih, na ukinitev obveznih dvojezičnih šol in na trganje krajevnih tabel. Tudi dobe Wagnerja in Plai-derja se je dotaknil in neobremenjenega pristopa k EU, kjer naj bi bil tudi prostor za male narode. Poudaril pa je, da smo le sami garant za naš obstoj. K praznovanju /5. obletnice plebiscita pa je menil, da smo bili tedaj snubljeni v slovenščini in da dane obljube niso bile izpolnjene. Nasprotno se nam je podtikalo, da nismo domovini zvesti in doživeli smo preganjanje naših duhovnikov in inteligence. Pod nacisti pa se je spet začelo preganjanje duhovnikov in naprej pri „etničnem čiščenju“ in grozili so nam s popolnim uničenjem. Nekdanji rojaki iz te dobe pa se zbirajo na Ulrichsbergu, delajo se domovini zvesti, čeprav so se borili za tuji zločinski režim. Pozval pa je tudi naše politike k složnosti vsaj v važnih vprašanjih, ko gre tudi za naš obstoj kot tudi v sličnih rečeh kot pred kratkim, ko je šlo za to, kdo naj bi govoril v deželnem zboru ob letošnjem 10. oktobru. Krepitev jedra in ohranitev slovenskega materinskega jezika, tudi narečja, še naslednja desetletja - ne more biti nacionalizem. Pregnani smo bili, ker smo bili Slovenci in ne ker smo pripadali k enemu ali drugemu političnemu taboru. Nekaj besed so spregovorili tudi vsi častni gostje. Predsednik NSKS Nanti Olip pa je opozoril tudi na izredno poslanstvo, na živo slovensko zgodovino za časa nacizma in da naj posredujemo izseljenci naše trpko doživetje in grenke izkušnje naprej, ker o vsem tem današnja mladina, posebno nemško govoreča, skoraj ni nič poučena in tako lahko postane nevaren politični potencial. Delati pa moramo na tem, da bo tudi sodeželan spoznal, da smo sestavni del dežele, ki ga je treba spoštovati in da živimo pri nas le mi Slovenci multikulturno in ne gre, da bi le mi odstopili od vsega, za kar smo prinašali žrtve in trpeli. Dr. M. Sturm je menil, da temelji Avstrija na antifašističnem odporu, kar je pokazala tudi proslava 50-letnice na Dunaju, kjer so sodelovale vse narodnosti, tudi zbor Danica in kjer smo videli med vodečimi odpora tudi Franceta Pasterk-Lenarta, komandanta 1. kor. bataljona. Pozval pa je tudi, da naj ne potisnemo od sebe tiste, ki ne znajo več našega jezika, a se zavedajo slovenskega pokolenja in se skliceval na sodelovanje vseh demokratičnih sil. Franci Černut je povedal, da smo v drugih deželah že bili povabljeni tudi izseljenci kot priče časa nacizma na glavne in srednje šole, a se tega pri nas na Koroškem še niso poslužili, pripravljeni pa bi bili. Gen. konzul Slovenije Jeraj je izrazil spoštovanje do našega dela in za odkrite besede predsednika Partla pa tudi da bi za Slovenijo bilo lažje, ko bi se slovenski zastopniki lahko zedinili na konkretne želje in zahteve, saj se Slovenija čuti dolžna, zamejske Slovence podpirati kot subjekt. Njegova vizija pa naj bi bila, da bi bili tudi povezovalni člen med obema sosednima državama. Zvedeli smo tudi, da Zveza slovenskih izseljencev upa, da bo ji do 50-letnice njenega obstoja v prihodnjem letu uspelo postaviti vsaj v bližini Celovca, na Fta-dišah, skromen spomenik na leta našega pregnanstva. Načrti da so že v delu, in prosi vse za podporo, da bo to delo mogoče tudi izvesti. Plitro so potekle te popoldanske ure in razšli smo se prijatelji, tedaj še otroci, iz težkih dni in upamo, da se bomo v prihodnjem letu spet srečali na Radišah prav tako številni. Franc Rehsmann Oqlasi Mlada družina išče domačo kmetijo, katere lastniki nimajo naslednika in želijo, da bi še naprej uspevala. Pripravljen sem jo prevzeti na dosmrtno rento (Leibrente). Prednost ima gorska kmetija. Interesenti naj se pisno obrnejo na uredništvo NAŠEGA TEDNIKA, I0.-Oktober-Str. 25, 9020 Klagenfurt/Celovec. Šifra: „1000“ Bosansko-islamsko društvo / Bosnischer islamischer Verein v Celovcu išče prostor za versko in kulturno zbiranje svojih članov-vernikov. Površina 80-120 m2, opremljeno s sanitarnimi napravami. Lokacija v Celovcu ali na obrobju mesta. Ponudbe na naslov društva: Villacher Straße 99, 9020 Klagenfurt/Celovec ali po telefonu: 23-93 - 15 med 18.00 in 19.30. Slovenski državljan, ki si je v Celovcu ustanovil družino in ima univerzitetno izobrazbo s področja družboslovja in marketinga, znanje nemškega in angleškega jezika ter računalništva, išče ustrezno delovno mesto v Celovcu ali okolici. Naš tednik, 10,-Oktober-Str. 25, 9020 Celovec. Šifra: „1995“ Naslednji kmečki sejem v Borovljah bo na Glavnem trgu 6. oktobra 1995, od 14. ure naprej. 11 ARGE '95 - 10. oktober Zanimiva diskusija v Selah Prejšnjo sredo, 27. septembra 1995, je bila v Selah pri Malleju diskusija, ki sta jo prirejala ARGE ’95 in Delovna skupnost avstrijskih narodnosti v SPÖ. Diskusije - vodil jo je Andrej Mohar -, so se udeležili mdr. podpredsednik NSKS mag. Vladimir Smrtnik in predsednik ZSO dr. Marjan Sturm. Ana Blatnik je rekla, da želi kot so-organizatorka pri teh diskusijah, ki so bile že na raznih krajih južne Koroške (Šmarjeta v Rožu, Borovlje itd.), prispevati k novi kulturi sožitja. Zupan Engelbert Wassner je podal nekaj splošnih podatkov o Selah in povedal, da Sele nimajo gospodarske infrastrukture. Problem Sel je, da se mora vsak dan 200 ljudi voziti na delovna mesta v druge kraje. Obenem je poudaril iniciativo interesne skupnosti selskih kmetov (ISSK), ki je nabavila hladilni voz oz. druge naprave, ki so v korist vseh selskih kmetov. Poudaril je tudi, da bi se morala pri kulturnih in izobraževalnih ponudbah upoštevati tudi nemščina, navzoči predstavniki kulturnih društev pa so menili, da je ponudb v obeh deželnih jezikih dovolj; treba jih je samo izkoristiti. Podžupan Nanti Olip je poudaril, da moramo najti odprt dostop do lastne, selske zgodovine, ki je bila v zadnjem stoletju zelo kruta: Povedal je, da se mora mladini dopovedati, naj z veseljem uporablja slovenščino in to v čim lepši obliki. Ravnatelj ljudske šole na Kotu in predsednik Pevskega društva Heribert Kulmesch je osvetlil položaj kulture v Selah. Poudaril je pomembnost slovenskega jezika in kulture, ki sta po besedah Kulmescha del naše identitete. Rekel je tudi, da se mora bolj upoštevati narodna zavest ter načrtno gojiti kultura. Po referatih se je razvila živahna diskusija. Soglasno so vsi diskutanti ugotovili, da je prisotnost slovenskega jezika v Selah nekaj samoumevnega. Potrebno pa je, da se teh samoumevnosti zavedamo in se v svojem vsakdanjiku po njih tudi ravnamo. Na diskusiji se je dobro videlo, kaj Selane ločuje (strankarsko politično gledanje) in kaj združuje (materni jezik slovenščina). Pretekli diskusijski večer je bil za marsikoga zelo poučen. Igor Roblek Doma na Koroškem -So klingt’s in Kärnten Zamisel je bila odlična, izvedba pa na žalost ponesrečena. Veselo petje, igranje in ples je bilo napovedano v soboto na sejmišču v Celovcu. Ozadje in osnovna misel je bilo srečanje koroških pevcev ob 75-letnici plebiscita. Podobno srečanje je ORF uspešno organiziral že trikrat v Špitalu, Feldkirchnu in Velikovcu. Toda tokrat naj bi bilo vse bolj slovesno, bolj množično, bolj mogočno in učinkovito! Vabile so vse glavne koroške kulturne organizacije (Arbeitersängerverein, Kärntner Bildungswerk, Kärntner Sängerbund, Krščanska kulturna zveza, Slovenska prosvetna zveza). To je pomenilo nad 20 zborov, med njimi MoPZ SPD Bilka Bilčovs (M. Lausegger), MPZ SPD Radiše (N. Lampichler), MPZ PD Sele (R. Verdel) in MPZ J. P. Gallus, Celovec (J. Ropitz). Pod geslom „Mladina poje“ so nastopili v začetku štiriurnega programa mladinski zbori koroških šol (gimnazije iz Spitala, Celovca in Velikovca, glavni šoli iz mesta Celovec in iz Vetrinja). Mladinski zbor ZG/ZRG za Slovence v Celovcu pod vodstvom R. Verdela se je enakovredno uvrstil mednje. Nato so si izborile pozornost gledalcev folklorne skupine: Volkstanzgruppe Rosegg, Afritz, Wabelsdorf, Eisentratten, Tamburaška skupina Št. Janž (Vera Kunčič) in folklorna skupina SPD Trta, Žitara vas (Roswitha Stern). Moderirala sta zelo privlačno in domiselno, tudi dosledno dvojezično, Danica Urschitz in Hans Mosser. Zamisel je bila odlična. Predvsem pri pevcih je geslo: „Gelebte Nachbarschaft - Živimo s sosedi!“ najlažje uresničiti. Toda resnično srečanje med ljudmi obeh kulturnih skupin je na Koroškem zelo težavno. Tokrat je bil okvir bolj ovira kot sredstvo za okrepitev medsebojnih odnosov. Najbolj sta motili dve stvari: največja dvorana sejmišča je bila pripravljena za 2000 obiskovalcev, prišlo jih je okrog 200! In ves čas so se med koncertom pogovarjale? -majhne skupine na enem koncu dvbrä-ne pri golažu in klobasah in so po svoje poskušale uresničiti srečanje pevcev. Nastopajoče skupine (nad 1000 ^ udeležencev!) so se po vrsti zbrale v dvorani, nastopile in spet odšle. Čeprav so sodelovali zbori, ki sodijo 'w sam vrh koroškega petja (Madrigalchor Celovec, Kammerchor Norbert Artner, St. Veit, Polizeichor Villach), je bila tudi glasbena raven samo povprečna: vsi so peli tiste pesmi iz svojega repertorarja, ki so jih najbolj znali. Enotne tematike ni bilo čutiti. Ali je bil namen velikanske prireditve srečanje pevcev ali skupni koncert, bil je odličen in ponovitve vreden, izvedba je bila na žalost ponesrečena. Hvaležni smo kljub temu vsem, ki so z dobro voljo sodelovali. Smrtnikovi bratje so že kot otroci pridno vaditi za svojo kariero. Kvartet „bratov Smrtnik“ slavi 10-letni jubilej Začelo se je pri Cingelcu n Trati... V času 10 let so bratje Smrtnik nastopili nad 200-krat in to ne le na K;kem. POGOVOR S F.-J. SMRTNIKOM Naš tednik: V času 10 let ste veliko nastopali, v mnogih dvoranah navduševali poslušalce. Kateri nastop ti je ostal najgloblje v spominu? Franc-Jožet Smrtnik: Če se zamislim v naše 200 nastopov, moram reči, da je bil vsak po svoje zanimiv in mi ostal nekako v spominu. Posebno v spominu pa mi je naša 5-letnica v nabito polni farni dvorani v Železni Kapli ter nastop na prireditvi „Glasba treh dežel“ v Škocjanu pri Domžalah pred 1300 poslušalci,... in še bi lahko mnogo našteval. Sodite med najbolj kakovostne in priznane zbore koroških Slovencev. Kakšen pa je recept za doseg te ravni? Če smo res kakovostni, to lahko ocenijo glasbeni strokovnjaki. Dejstvo je, da smo bratje in imamo zaradi tega isto barvo glasov, kar je hkrati naša velika prednost. Poleg tega radi in z veseljem prepevamo. Prav gotovo pa bi našo kakovost lahko še izboljšali, toda le, če bi več vadili. Razlika med kvartetom bratov Smrtnik pred 10 leti in danes? Pred desetimi leti smo bili vsi za 10 let mlajši, danes pa smo starejši in zrelejši. Takrat smo bili vsi študentje, danes pa ima vsak svoj poklic - dva sta že poročena in imata družino. Tvoj najmlajši brat Marko je izjema, saj kot edini ni vključen v ' zbor. Ali ne zna peti? Peti že zna, toda je poklicno mnogo na poti, tako da ne more redno obiskovati vaj in zaradi tega ne nastopa. V. javnosti se predstavljajo bratje Smrtnik vedno kot vzorna enota. Je to tudi privatno tako, ali pa prihaja tu in tam tudi do nesporazumov? Petje nas združuje in povezuje, imamo zelo dober odnos, le pri vajah se včasih skregamo, a besede, ki padajo tam, so po vaji že pozabljene. Prihodnji petek imate v farni dvorani v Železni Kapli vaš jubilejni koncert. Ali ste pripravili poseben repertoar pesmi? Za jubilejni koncert smo pripravili deset novih pesmi, ki pa jih nismo izbrali po kakšnem sistemu, pač pa je vsak predlagal tisto, katero bi rad pel. Da pa bo koncert dobro uspel, smo povabili k sodelovanju še naše prijatelje „Suški oktet“ in družino Miklav iz Lepene. Ob jubilejih se rado gleda nazaj, toda za prijatelje bratov Smrtnik je gotovo bolj zanimivo, kaj od njih lahko pričakujemo v prihodnjih 10 letih? Če bomo ostali zdravi in se bomo tudi v prihodnosti tako dobro razumeli, bomo prepevali še več desetletij. Radi pa bi v bližnjem času posneli našo drugo kaseto in CD ploščo. Hvala za pogovor! Pripravil Franc Sad jak Pred več kot desetimi leti, natančno 14. julija 1985, so Smrtnikovi bratje pri Cingelcu na Trati (v okviru družinskega petja KKZ) prvič javno nastopili. Njihov nastop je bil takrat eden izmed številnih -toda le na prvi pogled, kajti že med izvajanjem pesmi („Moj deklič“, „Kapelška“ in „Fantič“) so poslušalci vedeli: „Ti štirje Korčani imajo veliko prihodnost!“ In res, takratna pripisovanja so se nadvse uresničila. Kvartet bratov Smrtnik je iz leta v leto pridobival kakovost, se uveljavljal in navduševal v številnih dvoranah ne le na Koroškem. Vendar, preden je bil kvartet sploh pripravljen prvič stopiti na oder, je bilo potrebno mnogo prošenj in osebnega angažmaja tajnika KKZ Nužeja Tolmajerja: „Družino Smrtnik sem že prej dobro poznal, saj smo bili skupaj izseljeni v Nemčijo. Vedel sem, da v družini vsi radi pojejo, zato sem jih tudi nagovarjal in vabil na družinsko petje. Toda to ni bilo enostavno, saj sem se moral truditi več kot dve leti, preden sem jih pridobil za nastop!“ Franc-Jožet Smrtnik: „Z vsemi fintami nas je Tolmajer prepričeval, za kar smo mu danes seveda zelo hvaležni!“ Za prvi nastop je kvartet bratov Smrtnik pripravil Valentin Polenšek, od njegove prerane smrti naprej (konec avgusta 1985) pa jih vodi „stric“ Joško Koncilija. S petjem so pričeli seveda že v )tr°ških letih, saj so doma redno Irepevali z očetom in mamo. V udski šoli so sodelovali v 'boškem zboru, ki ga je vodil Va-^ntin Polanšek, pozneje na slovenski gimnaziji v Celovcu pa v Foškem in mladinskem zboru. Ucli med študijem so se vključeni v zbore, na Dunaju v zbor du-'ajskega krožka, v Gradcu v zbor Faških študentov. Sedaj sodeluje-^ še pri domačem moškem zboru Valentin Polanšek, Zdravko 1 Franc-Jožef še dodatno pri lov-^6m zboru, Marjan in Franc-°žef pa pojeta tudi pri cerkvenem boru. Danes teden, 13. oktobra 1995 3b 20. uri), bo v farni dvorani v Že-:zni Kapli jubilejni koncert bratov ’Oirtnik, ki ga bosta kot gosta sooblikovala družina Miklav in Oktet 'Jha. Ponovitev koncerta pa bo an navrh v Borovljah pri Cingelcu a Jrati, torej tam, kjer je kvartet rvič javno nastopil. Skrbi pred ju-llejnim koncertom? Franc-Jožef ,rnrtnik: „Naša edina skrb je v pozivnem smislu, saj sumim, da bo Irna dvorana v Železni Kapli pre-ajhna - tako veliko je zanimanje a jubilejni koncert!“ kvartet bratov Smrtnik sestavlja-■ Franc-Jožef (31/bariton), Zdrav-) (30/II. bas), Marjan (29/I. tenor) Vladimir (28/II. tenor). Pojejo edvsem koroške narodne in po-ir°dele pesmi ter slovenske Fetne. Seveda tudi pesmi iz cerk-!ne liturgije, božične, adventne, arijine, postne in velikonočne. Ljubezen sredi vojne Mlada voditeljica eksperimentalnega gledališča v Beljaku „Studiobühne Villach“, Ingrid Ahrer, je pokazala dvojni pogum: uspelo ji je rešiti gledališko dejavnost vsaj za bližnjo prihodnost in upala se je postaviti premiero igre o koroški vojni preteklosti na predvečer 10. oktobra. Tako bomo doživeli igro Ljubezen sredi vojne, ki vabi k mirnemu sožitju na Koroškem, ves mesec oktober v Beljaku. Zanimivo je že, kako je sploh prišlo do tega dela. Ko je voditeljica gledališča predlagala dramsko delo o koroški polpreteklosti za letošnje leto obletnic, je mesto Beljak navdušeno obljubilo podporo. Ko je bilo besedilo napisano, so se mestni očetje ustrašili lastnega poguma in odpovedali sodelovanje. Priskočila je dežela, pomagale so tudi slovenske organizacije in podjetja, ker je bilo vsem jasno, da so odrivanje preteklosti, razmišljanje o nasilju in uporu, o zatiranju zapostavljenih pereče teme na Koroškem, o katerih je treba razpravljati. Avtor Wolfgang Siegmund je v lastni družini doživel usodo manjšinca: stari oče je bil Kočevar, ki je bil iz- gnan iz domovine, vendar je dosledno pomagal vsakemu, ki je v vojni trpel: „Sovraštvo je bila žalostna resnica, toda človek mora ostati sredi groze človeški,“ to načelo je bila osnova, na kateri je avtor začel raziskovati koroško polpreteklost: nacionalizem, upor, partizanstvo in narodne boje, zatiranje in zmagoslavje. Iz tega je nastala igra, ki je usmerjena v prihodnost in hoče vzbuditi nov pogum za sožitje. Verjetno je dobro, da tudi igrajo samo ne-korošci: Stari mož oz. mlad oče - Thomas Stolzeti, hči Vere - Linde Prelog, mlada Vera - Marion Silwer, Florian - Willy Plöller. Sodeluje tudi Rozi Šticker iz Št. Jakoba kot pevka. Švicarski režiser Hanspe-ter Homer je poudaril bolj pripovednost. Politika je zgolj ozadje. Na odru se zvrstijo filmski prizori. Posebej za to ustvarjena glasba pomaga prikazati človeška čustva sredi vojne vihre. Cilj in izpoved predstave morata biti: zbuditi upanje v boljšo prihodnost! Osrednja tema je odnos očeta do hčere in osebni spor nemškega vojaka, ki mora doživljati, da prav Nemci preganjajo njegovo družino. Upor je silovita rešitev osebnega problema: Vse to so teme, o katerih se na Koroškem še vedno premalo pogovarjamo. Zato vabimo posebej koroške Slovence, da si ogledajo gledališko predstavo. „Eine Liebe im Krieg/Ljubezen sredi vojne“ v Beljaku. Premiera bo 9.10. ob 20. uri. Nato vsak dan razen ob nedeljah in ponedeljkih do 4. novembra. Pozor: 18. in 24. oktobra bo po predstavi javna diskusija o tematiki: „Ženske v zgodovini“, „Partizanstvo na Koroškem“ in „Učimo se iz zgodovine“. Alojz Angerer Reportaža Kdaj se je vnela ideja za tako obširen film? Miha Dolinšek: Ideja za obsežnejši filmski projekt je stara že več let, za realizacijo pa nam je primanjkovalo tako tehničnega kakor tudi umetniškega kadra. Z ozirom na to pomanjkljivost sem se pred štirimi leti odločil za delo z mladimi, tako da si le-ti pridobijo osnovno znanje pri različnih majhnih filmskih projektih. V zadnjih letih smo posneli kar precej filmov, po različnih predlogah - večinoma [deje oz. zamisli mladih. Ti so bili moje upanje, in letos je bilo tako daleč . . . Ali nam lahko na kratko opišeš vsebino filma? Kar zadeva vsebino, bi povedal le naslednje: hodite z odprtimi očmi po svetu in vsebina leži na dlani. Si z dokončanim proiz- vodom filma zadovoljen? ÄIÄÄSÄIS Kdor me po- zna, ve, da nisem hitro zado- r % voljen z ustvar- m -^6-- jenim. Tokrat pa lahko rečem, da je film uspel. Ali so pri snemanju bile tudi težave? Kje niso teža- >jf \''y/7 MIHA DOLINŠEK: „Tokrat lahko rečem, da je film uspel!“ ve? Toda težave hitreje pozabim, kakor lepe trenutke. Kaj natančno pomeni beseda „backup“ ter številke 91400159 v naslovu fil-_________________________________ ma? Backup je sposojenka iz računalniškega jezika - v našem novem filmu prevzema „harddisk“ funkcijo knjige. Računalnik na sebi je zelo občutljiva tehnična naprava in zaradi tega nepreračunljiva. Različni zunanji vplivi lahko zmotijo urejeno računanje v računalniku, in tako lahko nastane velika praznina. Za take primere so v računalništvu vgradili „backup", ki je nekaka podzavest računalnika. Kar zadeva številke, pa naj bo uganka za dolge zimske večere. Komu velja tvoja največja zahvala? Predvsem tistim, ki so nas radevolje sprejeli, ko smo bili lačni, ali zaspani in tistim, ki so se odzvali našemu povabilu in stopili pred kamero ali za kamero. Vsem prisrčna hvala! Nedvomno je nastal največji slovenski filmski projekt na Koroškem. Za uresničitev pa ni bilo potrebno le mnogo idealizma in prostega časa, pač pa tudi denarja. Koliko je stal celoten projekt in kdo ga je denarno podprl? Če bi veliko razglabljal o denarju, bi se tega dela nikoli ne lotil! Kaj je bilo doslej tvoje najvišje priznanje? Poleg različnih visokih priznanj na raznih filmskih festivalih je bil moj največji uspeh oz. priznanje mojemu delu to, da je bil eden izmed mladih (Stefan Hafner, op. uredn.), ki se je s 14 leti priključil naši skupini - „filmu mladje", letos jeseni kot prvi koroški Slovenec, letošnji maturant Slovenske gimnazije, sprejet na dunajsko filmsko akademijo, kjer so iz cele Avstrije sprejeli le dva. Hvala za pogovor! PRED PREMIERO FILMA „BACKUP - Slavospev koroški slovenski literaturi „Film Mladje“ pod vodstvom Miha Dolinška je ustvaril 87-mi-nutni film o slovenski besedi in literaturi na Koroškem. Premiera bo prihodnjo sredo Mladinskem domu. Pripravi! Franc Sad jak • \ r Bliža se premiera najnovejšega in do sedaj največjega slovenskega filmskega projekta na Koroškem: „backup - Slovenska beseda na Koroškem". Film naj bi z igranimi vložki dokumentiral razvoj slovenskega jezika na koroškem ozemlju, od naseljevanja alpskih Slovanov v 6. stoletju, preko Brižinskih spomenikov, Celovškega rokopisa, Turških napadov, Bukovnikov pa tja do izselitve v drugi svetovni vojni. To vse je zajeto v prvem delu filma, kjer je neposredno sodelovalo 185 oseb. Drugi del filma, ki je sestavljen iz 9 kratkih filmov, pa sedem študentov interpretira (Niko Sturm in Oliver Marcela, Nina Sajko, Marjan Sticker, Stefan Hafner, Matija Ošlak, Tamara Dev) motive sodobnih slovenskih koroških avtorjev (Janko Messner, Florian Li-puš, Gustav Januš, Janko Ferk, Jani Oswald, Maja Haderlap, Fabijan Hafner, Milka Hartman, Andrej Kokot). Pri celotnem projektu je igralo blizu 200 oseb (razen dveh komentatorjev, samo koroški Slovenci), ki so bile z vso resnostjo pri delu, saj je za vsako sekvenco bila potrebna popolna zbranost. Tako so v času treh tednov posneli toliko, „kakor normalno v petih tednih,“ pravi Miha Dolinšek, pobudnik celotnega projekta. Kako načrtno in koncentrirano je potekalo snemanje, pa je najbolje izrazil Jože Broman (igral je berača): „Neverjetno, kako intenzivno je bilo snemanje, tehnična eki- r Reportaža 15 petek, 6. oktober 1995 Franci Lipuš (v sredini) dobivlja zadnja navodila pred nastopom -igral je Urbana Jarnika. Levo Marjan Sticker - režiser prvega dela filma, desno pobudnik Miha Dolinšek. pa niti minute ni imela časa se nasloniti ... I“ Poleg tehnično filmskih naprav so bili seveda potrebni tudi različnim časovnim obdobjem ustrezni kostumi. Nad 100 kostumov si je mlada filmska ekipa sposodila od Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Da je vsaka malenkost odgovarjala konceptu, sta bila potrebna tudi maskerja. Maja in Tomo Brzina iz Ljubljane sta to nalogo profesionalno opravljala ter skrbela za idealne obraze v filmu. Snemalno območje se je začelo na Zahomški planini ter se nadaljevalo preko Ljubljane, Št. Pavla v Labotski dolini do Možberka. Po končanem snemanju je izkušeni monter ORF-a Danijel Bogataj v prostem času in ob pomoči Dolinška skrbel za montažo in digitalne efekte (v Celovcu in na Dunaju). Zvočno pa so film obdelali v Ljubljani (glasba 1. dela: Gregor Srniša). Kar zadeva zvok je potrebno še omeniti, daje celoten projekt v stereo in zaradi tega zvočno še dodatno kakovosten. Za predvajanje filma pa so temu primerno potrebne posebne naprave. Ob premieri filma bo izšla tudi dopolnilna brošura, ki jo je pripravila Tanja Domej. Obsega zgodovinsko ozadje vsebine filma. Vsa čast igralcem in sodelavcem, predvsem pa krožku KDZ - „Filmu Mladje“. Vsak je svoje prispeval k tem nadvse uspelim filmskim projektom. Toda dve osebi je potrebno posebej izvzeti, ki sta bili jedro, takorekoč „glava in duša“ celotnega projekta - Miha Dolinšek in Marjan Sticker. Miha Dolinšek ni le vodil kamero, temveč je bil pobudnik zahtevnega projekta, medtem ko je Sticker prevzel režijo prvega dela ter bil tudi odgovoren za nastopajoče ljudi tega dela. Oba sta leta 1985 pričela s krožkom Film Mladje, ki dela v okviru Koroške dijaške zveze. Ni minilo leto dni, ko so pričeli s snemanjem prvega filma pod naslovom „Tevžej“. Sledila sta dva kratka igrana filma po predloženih zgodbah mladih članov Filma Mladje - „Prvi sneg“ in „Še upanje“. Film Mladje je vzbudil vedno več zanimanja pri mladih. Tako so se začeli celo dijaki dvojezične trgovske akademije ukvarjati s problematiko slovenskega dijaka na dvojezični šoli v Avstriji. Skupno z Dolinškom so napisali scenarij ter posneli film -„Karavanke“. Nato je napisal, takrat še dijak Slovenske gimnazije, Štefan Hafner scenarij o današnji problematiki „izobčencev“. Nastal je nadvse uspešen film „Govorice“. Skorajda vsi ti filmi so tekmovali tudi na raznih filmskih festivalih ter bili presenetljivo visoko odlikovani. Poleg navedenih filmov ima Dolinškov tim Film Mladje v omari še štiri posnete in že dokončane kratke filme, ki pa še niso za javnost. Za vsem tem večno zanimivim in privlačnim konjičkom „film“ naše uspešne mladine, je bil pri delu in ustvarjanju vedno v ospredju Miha Dolinšek. Ko pa je za razne filmske projekte prišel čas pohvale in priznanj, pa se je umaknil v ozadje ter na toplo stran pohvale dvignil svoje mlade in perspektivne sodelavce. Kdo te je nagovoril za sodelovanje? Franc Kattnig: Vesel sem, da imam kljub sivi bradi nekaj stikov do mladine. Prav mi je bilo zelo, ko so rekli, da naj bi prevzel vlogico v filmu, ker so mi obljubili, da ne bo besedila, ki si ga tako težko priučim. Nagovoril me je prav Miha Dolinšek, ki je zbiral podpore za izjemni projekt tudi pri nas. Koga si igral? Igral sem slavnega Ožbalta Gutsmanna, ki je leta 1777 izdal slavno slovnico „Windische Sprachlehre“, jezikovni priročnik, ki je doživel vrsto ponatisov in tudi slovar „Deutsch-windi-sches Wörterbuch“ in nekaj drugih knjig. Rojen je bil v Grabštanju. Kako si se počutil v vlogi filmskega igralca? Manj dobro v vlogi filmskega igralca, ker mi primanjkuje talenta za to in mi spomin za besedilo peša. Izvrstno pa sem se počutil med mladenkami in mladinci, ki so z veliko vnemo bili pri stvari. Več vedo, sem prepričan, kakor marsikateri slovenist, o slovenski besedi na Koroškem, mnogo več! Dobro sem se počutil, ker mi je ta stik dal trdno prepričanje, da bo slovenska beseda na Koroškem deležna tudi v prihodnje velike skrbne nege in mnogo ljubezni. Nič več me ne skrbi zanjo. Kolikokrat si stal pred kamero? Nastopov sem imel kar nekaj - ne vem pa, ali bodo mogli vse tudi „ponucati“. Poslavljal sem se od svojega samostanskega predstojnika (Jože Wakounig), nato sem nekaj brskal po samostanski knjižnici (obe sceni smo posneli v Št. Pavlu v Labotski dolini), nato pa sem hodil po tratah in livadah v Selah najbrž kot misijonar, ki je obiskoval koroške fare ob misijonih, saj so bili tudi za ohranjevanje in utrjevanje ter učenje slovenščine velikega pomena. Bi ponovno prevzel vlogo v filmu? Seveda bi - če bi bila potreba po vlogah brez besedila . . . Premiera filma „backup - slovenska beseda na Koroškem“ je 11. oktobra 1995 ob 20. uri v „kinodvorani“ Mladinskega doma v Celovcu. Na istem prostoru se bo film predvajal poleg premiere še dvakrat in sicer v četrtek, 12. oktobra in v petek, 13. oktobra 1995, ob 20. uri. Nemškogovoreči imajo možnost, da si v istem prostoru in na istem ekranu ogledajo tudi nemško verzijo filma! Med filmskimi sodelavci (igralci) je tudi vodja Mohorjeve založbe Dl Franc Kattnig T PETEK, 6. oktober Kulturna obzorja A SOBOTA, 7. oktober Od pesmi do pesmi -od srca do srca. T E D NEDELJA, 8. oktober 6.30-7.00 Dobro jutro na Koroškem - duhovna misel (Gabi Amruš) 18.00-18.30 Dogodki in odmevi E N PONED., 9. oktober Prepir ločuje - pogovor združuje. V TOREK, 10. oktober Partnerski magazin R A SREDA, 11. oktober Koroški zbori Večerna 21.04-22.00 Primorski obzornik D 1 ČETRTEK, 12. oktober Rož - Podjuna - Žila. U PETEK, 13. oktober Kulturna obzorja rmrrxr NEDELJA 8. oktober '95, 13.30 PONEDELJEK, 9. oktober 1995 TV SLOVENIJA 1, ob 16.20 • Srečanje na Koroškem: „V moji deželi ne poznamo nasilja, konflikte rešujemo z besedami!“ • „Dotiki in srečanja v domovini“: raznolikost in razgledanost krepita mirno sožitje • Nespremenjen trend: tudi v novem šolskem letu je zanimanje za dvojezične splošno- in poklicno izobraževalne srednje in višje šole zelo veliko Sobota, 7. oktobra SELE Koncert Rož, Podjuna, Žila Čas: ob 20. uri Kraj: gostilna Terki, Sele Prireditelj: Alpski klub Obir Nastopajo: Mešani pevski zbor „Gorjanci“, Kotmara vas -Mladinski zbor „Podjuna", Pliberk - Družina „Zwitter“, Za-homc - Vokalni kvartet z Vinske gore, Slovenija-Moški pevski zbor „Trta“, Žitara vas Po koncertu plesna zabava z ansamblom „Simona Legnar-ja“ iz Slovenije Nedelja, 8. oktobra ŠT. JANŽ V ROŽU Lutkovna predstava „O ptički, ki je ukradla .. Čas: ob 15. uri Gostuje lutkovna skupina OŠ Bajca iz Vipave Prireditelj: SPD Št. Janž ŽVABEK Farni praznik Kraj: Zvabek Čas: 10.00: zahvalna maša 11.00: družabno srečanje (pred župniščem) Prireditelj: Župnijski svet in KPD „Drava“ Žvabek Sreda, 11. oktobra ŠT. JAKOB V ROŽU Dr. Eberhard Suntinger in mag. Krassimira Dimowa: Zdrava prehrana za telo in dušo (Izhodišča za dravo telo in dušo) Čas: ob 19.30. uri Kraj: Regionalni center Št. Jakob v Rožu Prireditev bo potekala v nemškem jeziku. Petek, 13. oktobra PLIBERK XY nerešeno - monodrama za 23 oseb in en televizor Čas: ob 20. uri v nemškem jeziku Sobota. 14. okt. ‘95. ob 20.00 v slovenskem jeziku Kraj: pivovarna Štih-Sud-haus Prireditelj: Kulturinitiative Bleiburg, Lyons-Club Bleiburg Sobota, 14. oktobra DOBRLA VAS Pogovorni večer: Prof. Dr. Karl-R. Essman, verskope-dagoški inštitut, Dunaj: Pomaga Cerkev ljudem živeti? (v nemškem jeziku) Čas: ob 14.30. uri Kraj: v župnišču v Dobrli vasi Prireditelj: Katoliška prosveta Petek, 20. oktobra nosti v Evropski uniji“ - v okviru prireditvene serije „Zukunft Österreich - Zukunft Europa“ Zveznega ministrstva za pouk in kulturne zadeve Predavatelj: poslanik dr. Wolfgang Petritsch, vodja biroja za odnose s tujino mesta Dunaj, (prejšnji šef kabineta kanclerja Kreiskega) Kraj: gostilna Koren, Kajzaze Čas: ob 19.30 Prireditelj: SPD Bilka Po predavanju bo diskusija z referentom BILČOVS Janko Messner/M. Hinteregger Predavanje: „Koroški Slovenska prosvetna zveza Slovenci in narodne skup- RAZSTAVA BISTRICA NA ZILJI Razstava: Hubert Warmuth Kraj: Kulturstätte Druml/Uničeva hiša Galerija je odprta do 28. 10. RAZNO VABILO NA REDNI OBČNI ZBOR Posojilnice-Bank Podjuna registrirane zadruge z omejenim jamstvom, ki bo v petek, dne 13. oktobra 1995. s pričetkom ob 18. uri v Kulturnem domu v Dobrli vasi. Dnevni red: 1. Otvoritev, pozdrav in ugotovitev sklepčnosti 2. Imenovanje zapisnikarja ter izvolitev dveh overovateljev 3. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora 4. Poročilo upravnega odbora 5. Poročilo nadzornega odbora 6. Čitanje revizijskega poročila in poročila o pregledu računskega zaključka za poslovno leto 1994 7. Pregled in potrditev računskega zaključka za leto 1994 8. Sklepanje o uprabi dobička 9. Sklepanje o razrešnici upravnemu in nadzornemu odboru 10. Poročilo o stanju in poslovno poročilo poslovodstva 11. Razno Vsi člani vabljeni k številni udeležbi. REDNI OBČNI ZBOR Zadruge-Market Železna Kapla Čas: torek, 17. oktobra 1995, ob 19. uri v Zgornji sobi Zadruge Igra - gibalo življenja Izobraževalni tečaj za igro in animacijo Mladinski center na Rebrci 20./21. 10. 1995 „Igra-gibalo življenja“ 24725. 11. 1995 „Pot k izviru“ 28729730. 12. 1995 „Ustvarjam, torej sem“ 26727. 1. 1996 „Vrtiljak" Prireditelji: katoliška prosveta, KKZ.kOM Vodi: prof. Sten Vilar Kulturna prireditev: „SAMO ENA DOMOVINA, NAMREČ ZEMLJA“ (Heine) Kraj: Vrba (Casineum) Čas: 19.30 Nastopajo: Učenci osnovne šole Danila Kumer iz Ljubljane Prireditelj: Generalni konzulat RS v Celovcu bratov Smrtnih PETEK, 13. OKT. 1995 OB 20.00 URI v farni dvorani v Železni Kapli btopajü: OKTET SUHA, DRUŽINA MIKLAU KVARTET BRATOV SMRTNIK Program bo vodil FRANCI SADOLŠEK Ponovitev ioleimboncerte Sobota, 14. okt. 1995, ob 20.00 uri pri Cingelcu na Trati pri Borovljah Prireditelja: SPD Borovlje in Posojilnica Borovlje VSI PRISRČNO VABUENI • Tour-kviz 95: Naravne lepote doma in pri sosedih • Jesenske gobe - bogastvo narave IMPRESUM NAŠ TEDNIK - Lastnik (založnik) in izdajatelj: društvo „Narodni svet koroških Slovencev“, ki ga zastopa predsednik Nanti Olip, 9020 Celovec, 10.-Oktober-Straße 25/III. Uredništvo: mag. Janko Kulmesch (glavni urednik), Silvo Kumer (namestnik glavnega urednika), Franc Sadjak (urednik), Marjan Fera (fotograf), Karl Sadjak (oglasni oddelek), vsi: 9020 Celovec, 10.-Oktober-Straße 25/III. Tisk: Mohorjeva tiskarna, 9073 Viktring, Adi Dassler Gasse 4, te- lefon 0463/292664. NAŠ TEDNIK izhaja vsak petek. Naroča se na naslov: Naš tednik, I0.-Oktober-Straße 25/111, 9020 Celovec; telefon uredništva, uprave in oglasnega oddelka: 0463 / 51 25 28. Telefaks: 0463 / 51 25 28 - 22. Letna naročnina: Avstrija 420,-; Slovenija 2500,- SIT; ostalo inozemstvo 700,- šil.; zračna pošta letno 1000,- šil.; posamezna številka 10,- šil.; Slovenija: 60 SIT. RAZNO KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI IN SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU 1 Primorski /. dnevi na Horoškem od sobote,14. do soboto, 8110.1935 L OKTOBER, OB 18.30 (PO MAŠI) ;v v Šmiheiu lupine SOBOTA, 14. farna cerkev Koncert vokalne skupine Resonet iz Trsta (vodi Aleksandra Pertot) Prireditelji: MePZ Gorotan, K PD Šmihel in farna skupnost NEDEUA, 15. OKTOBER, OB 10.00 (PO MAŠI) farna cerkev v Selah Koncert vokalne sku| Prireditelji: skupnost jpine Resonet iz Trsta PD Sele, KPD Planina in farn pri Goric Režija: Emil Aberšek Prireditelji: SPD Rož, Regi Št. Jakob v R. in Društvo i Št. Jakob ionalni center upokojencev PONEDELJEK. 16. IN TOREK. 17. OKTOBER Ljudski šoli Mohorjeve in Sele, Modestov in Mladinski dom ter kulturni dom na Radišah Literarno branje „Na Krasu je lepo" Iz svojih del bo bral pesnik Miroslav Košuta TOREK, 17. OKTOBER. OB 18.00 Mohorjeva knjigarna v Celovcu Predstavitev knjige dr. Rafka Dolharja d Trente do Zajzere" iredstavila dr. Nada Pertot „Od Knjigo bo predstavila d Prireditelji: Slovensko planinsko društvo, Slovensko kulturno PETEK, 20. OKTOBER. OB 10.30 Višja šola za gospodarske poklice Srečanje s pisateljem Alojzei Št. Petru :m Rebulo Koncert MePZ Gallus iz Trsta vodi Janko Ban Prireditelja: MePZ J. P. Gallus iz Celovca i Slovensko kulturno društvo Celovec SOBOTA, Ljudska šc Nastopajo učenci Slovenskec glasben učenci Glasbene šole na Koroškem Prireditelja: Glasbena šola na Koroškem in SPD „Bilka" v Bilčovsu OKRAJNI BI0-PRAZNIK Po uspešnem Bio-prazniku v Celovcu namerava Ernte-društvo (društvo, ki združuje pretežni del BlO-kmetov) prirejati BlO-praznike tudi v posameznih okrajih. Ti prazniki naj bi služili kmetom, ki po tej poti lahko nudijo široko paleto kmečkih izdelkov. Taki prazniki pa služijo tudi informaciji potrošnikom. Praznik bo v petek popoldne, 6. oktobra 1995 v Hirschenau (med Velikovcem in Grebinjem) in v soboto, od 9. do 13. ure na glavnem trgu v Velikovcu. Nekaj točk iz nronrama: bogat trg bio-proizvodov - razne mesne specialitete na žaru - informacijske stojnice - program za otroke - glasba BEGEGNUNG IM OKTOBER SREČANJE V OKTOBRU 1995 Völkermarkt/Velikovec, 7.-18.10. sobota. 7, okt.. 19.30. Neue Rurrr „Barbara, Lucija, pomoj Volkskundlicher Film von Dr. Herta Maurer-Lausegger, auf slow, und deutsch über eine alte Mühle bei Diex Prireditelj: PD Lipa - univerza Celovec sobota. 14. okt.. 19.00. Stadtpfarrkirche St. Maodalena: Mladinska maša Mag. Herbert Kulnik, ansambel Drava Prireditelj: PD Lipa - univerza Celovec ooned. 16. okt.. P0.30. Cafe Sannk: Branje z jazzom Jani Oswald, Tonč Fenig Jazz Trio Prireditelj: PD Lipa - univerza Celovec sreda. 25. okt., dopoldne. Stadttnrm Völkermarkt: Dijaki srečajo dijake HAK Velikovec in ZG za Slovence v Celovcu Krščanska kulturna zveza v Celovcu RAZPIS za obisk štirih koncertov iz abonmaja Slovenske filharmonije: petek. 20. oktober 1995: P. I. Čajkovski, Koncert za klavir in orkester št. 1 petek, 12. januar 1996: G. Verdi, Rekviem petek, 15. marec 1996: G. Mahler, simfonija št. 6 v a-molu petek. 7. iunii 1996: W. A. Mozart, simfonija št. 41 v C-duru Cena za vse štiri koncerte, vključno vožnja: šil. 1000,-Prijave sprejema: Krščanska kulturna zveza, 10.-Oktober-Str. 25/III, 9020 Celovec, telefon: 0463 / 51 62 43, faks: 0463 / 50 23 79 Ker je število vstopnic omejeno, vas prosimo za čimprejšnje prijave! ©©Bä v petek, 6. oktobra, ob 19. uri Koncert: „Jesus rockt jetzt solo“ - Rafi Weinstock & Band Glavni igralec musicala „Jesus Christ Superstar“ predstavi svojo prvo CD Tečaj vodi: dir. Mirko Srienc v soboto, 7. oktobra 1995 Skupno iščemo gobe v tinjskem gozdu Spored: ob 11. uri: Priprava razstave najdenih gob Tečaj vodi: Anton Poler, Maribor od sobote, 7. oktobra, od 15. ure do nedelje, 8. oktobra, do 17. ure Retorični seminar: Kako se učim govoriti? (nem.) Tečaj vodi: Philipp Karl Maurer v petek, 13. oktobra, ob 19. uri Predavanje: Verovati v lahkomiselnem svetu (nem.) Predava: prof. dr. Karl Essmann v soboto, 14. oktobra, od 9.-17. ure Tečaj: Ikebana z jesenskimi rožami Tečaj vodi: Herta Deutsch od sobote, 14. oktobra, od 15. ure do nedelje, 15. oktobra, do 16. ure Človeško partnerstvo - biblična pomoč, I. del (nem.) Izobraževalna potovanja 1995: od ponedeljka, 23. oktobra 1995 do sobote, 28. oktobra 1995 POTOVANJE V RIM Voditelj: p. prof. dr. Iwan Sokolow-sky, Rim - Dunaj od sobote, 17. februarja 1996 do sobote, 24. februarja 1996 IZOBRAŽEVALNO POTOVANJE V JORDANIJO Voditelj: Jože Kopeinig, Tinje ODPRTJE KRAJ SREČANJA GÜNTHER DOMENIK / VALENTIN OMAN v soboto, dne 7. oktobra 1995, ob 9.30 pred Mohorjevo hišo v Celovcu, Vetrinjsko obmestje 26 / Cesta 10. oktobra GOVORU i bodo- Pozdrav: mag. dr. Anton KOREN univ. prof. dipl. inž. Günther DOMENIG Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Nanti OLIP Župan deželnega glavnega mesta Celovec dv. sv. mag. Leopold Guggenberger Drugi namestnik deželnega glavarja mag. Karl-Heinz GRASSER Kulturni referent dežele Koroške, prvi namestnik dež. glavarja dr. Michael AUSSERWINKLER Koroški deželni glavar dr. Christof ZERNATTO Molitev in blagoslov Jože KOPEINIG OKvirni spored: Godba na pihala iz Šmihela (vodi Hannes Košutnik) Po prireditvi domač koroški prigrizek Odprtje je v okviru deželnih proslav ob 75. obletnici koroškega plebiscita. Hranilno društvo „Klub 26“ iz Celovca (predsednik Jozej Blažej, tajnica Justina Hribernik) ni samo veliko po številu članov (130), temveč ima predvsem tudi velik smisel za prijetno družabnost. Pred nedavnim je organiziral izlet v Škocjanske jame in k zamejskim rojakom v Števerjanu pri Gorici. Štever-jan je edina občina v Italiji z županom od Slovenske skupnosti (Hadrijan Corsi), je domači kraj predsednika SSk Marjana Terpina, znan pa je tudi po tradicionalnemu festivalu narodnozabavne glasbe. Pa še to: Števerjan spada h Goriškim brdom, kjer uspeva odlična vinska trta. Jasno, da so člani „Kluba 26“ obiskali tudi vinsko klet - pri Komjancu. Pozdravili so jih zastopniki števerjanske politike, kulture in Cerkve. Ponovno smo bili priča, kako močna je čustvena vez goriških Slovencev do koroških in kako malo se mnogi koroški Slovenci tega zavedajo. V tem smislu velja števerjanskim Slovencem naš iskren Bog lonaj. „Klubu 26“ pa želimo, da bi še večkrat organiziral tako lepe in koristne izlete. -Kuj- pbclcdSbw ILCiDCm < -i o So sklenili avstrijski socialisti na svojem rednem zboru, da se tistim, ki so šli prezgodaj v pokoj, ne sme odbiti niti groš od pokojnine. Kaj pa s tistimi, ki bojo šli v pokoj prepozno, potem ko bojo zapustili pravo polomijo za državo in za nas vse? Bojo pač odbijali od naših pokojnin, če bo sploh še kaj ostalo. Mag. Jože Wakounig, Kotmara vas: Nasprotujem kajenju v šolskih poslopjih in na šolskih zemljiščih. Šola je vzgojna ustanova, kajenje škoduje zdravju in ne uvidim, zakaj bi nekadilci in nekadilke morali vdihavati strupeni smrad, ki ga puhajo v zrak kadilci ir; kadilke. Na Slovenski gimnaziji je kajenje seveda prepovedano, kakor tudi na vseh drugih šolah v Avstriji. Prepoved velja tudi za učiteljski zbor, ne samo za dijaško mladino. Aleksander Mak, Sele: Kajenje naj je prepovedano vsepovsod, kjer človeku zdravstveno škoduje. To se pravi, da sem za to, da se znotraj poslopja ne sme kaditi, zunaj pa naj bi bilo dovoljeno. Kar se tiče šol, pa je brez zveze prepovedati kajenje na celotnem šolskem arealu. Kdor res želi in „mora“ kaditi, bi v tem primeru opravil svoje nujne potrebe na stranišču, kar pa zopet škoduje pasivnim kadilcem. Mag. Maja Amrusch-Hoja, Svatne: Pri nas na Trgovski akademiji velja kot povsod v Avstriji stroga prepoved kajenja v javnih poslopjih in tudi na javnih zemljiščih. Zavedam se pa, da je za nekatere učence in tudi profesorje zelo težko, da se držijo te prepovedi. Na naši šoli pa tudi opažam uvidevnost s strani dijakov kadilcev in profesorjev. Na dvorišču in na parkirišču si kadilci zaenkrat še prižigajo cigarete. Kajenje v šolah; da ali ne? Pripravil Igor Roblek Katja Sima, Pulpače: Po mojem te prepovedi ni možno izvesti, kajti poznam nekatere šole, na katerih je kajenje dovoljeno. Večinoma se na Slovenski gimnaziji držijo dijaki na prepoved in ne kadijo tudi ne pred šolskim poslopjem. Mislim, da je bil cilj te akcije, da se mladini ne da možnost kaditi v javnih poslopjih. Ta cilj se po mojem ni dosegel, pametnejša bi bila informacija o kajenju. Mateja Mesner, Bistrica nad Pliberkom: Pri naši zadnji konferenci smo se domenili, da ne bo kajenja v razredih in na hodnikih. Ker pa imamo nekatere kolege, ki ne zdržijo brez cigarete, smo jim dovolili, da kadijo v konferenčni sobi. Sem nekadilka, toda akceptiram kolege, ki hočejo kaditi. Ne vem pa, kako so zadevo rešili na gimnazijah. Menim pa, da če smejo profesorji kaditi, naj smejo kaditi tudi dijaki. Alojz Lach, Gra-balja vas: Sem za to, da se v šolah ne kadi. To pa zaradi tega, ker je naše okolje že tako preobremenjeno in kajenje še pospešuje to zastrupitev okolja. Poleg tega pa še v veliki meri škoduje zdravju kadilca in pasivnih kadilcev. V naši ljudski šoli se vsi učitelji držijo striktne prepovedi kajenja. Študije so dokazale, da so finančne posledice, ki nastanejo zaradi kajenja, večje kot dobiček pri cigaretnih davkih.