TEDNIK GLASILO Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt p„ b. b. LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 14 CELOVEC, 1. APRILA 1971 CENA 2.50 ŠILINGA Brežnjevov mirovni načrt Začel se je XXIV. kongres sovjetske partije Sovjetska zveza je v torek napovedala novo spremembo koeksistence med državami z različno družbeno ureditvijo. Na 24. kongresu sovjetske partije je Brežnjev v svojem referatu orisal obsežen program za ohranitev miru in zahteve po popuščanju napetosti v svetu. Hkrati je predložil ženevski mirovni konferenci osnutek pogodbe, ki naj bi premaknila pogajanja z „mrtve točke". Tito v Rimu Če človek zadnjih dvajset let zasleduje Titovo zunanjo politiko, mora priznati, da je bila ta razgibana in prav gotovo uspešna. Med dvema mogočnima vojaškima blokoma — med NATO in Varšavskim paktom — je Tito hotel s svojo politiko nevezanih držav lastno pot in tako postal interesanten in vazen za zapadno vojaško zvezo NATO in zn vzhodne države Varšavske zveze. Z Italijo pa se je posrečilo po dogodkih prekinitve zveze z Rusijo leta 1948 poglobiti gospodarske stike in ko se je Jugoslavija pred leti odločila, da vzpostavi z Vzhodno Nemčijo diplomatske odnose in je take odnose Zvezna republika Nemčija z Jugoslavijo prekinila, je postala Italija za Jugoslavijo najvažnejši gospodarski zaveznik. Ko sta se Italija in Jugoslavija leta 1954 v Londonu formalno sporazumeli glede tako imenovanega Tržaškega ozemlja, da preide cona A pod italijansko upravo in ostane cona B pod jugoslovansko upravo in je bil sklenjen dogovor o obojestranski manjšini, se je državna meja med Italijo in Jugoslavijo odprla na s teža j. Tudi maloobmejni promet je naraščal iz leta v leto. V potrditev teh dobrih odnosov je lani italijanski državni predsednik Saragat obiskal Jugoslavijo. Pričakovati je bilo, da bo maršal Tito ta obisk vrnil. Zares je bil tak obisk dogovorjen za mesec december 1970. Dan pred napovedanim obiskom je Tito svoj obisk odpovedal. Vzrok te odpovedi je bila neka izjava italijanskega zunanjega ministra Mora, da se Italija ne odpove svojim nacionalnim interesom — mišljena je bila Istra. Titova odpoved obiska v Italiji je zaostrila razmerje med državama, pač pa je bilo takoj vidno, da se bosta obe državi trudili, da se napetost ublaži. Diplomacija je napela vse strune in letošnji sestanek jugoslovanskega ministra Te-pavca in italijanskega zunanjega ministra Mora v Benetkah je pripravil pot za Titov državni obisk 25. marca 1971 v Italiji. Na programu razgovorov so bile točke svetovne politike, ki delajo državnikom velike skrbi. Napetost na Bližnjem vzhodu med Arabci in Izraelom ne poneha in dela preglavice, predvsem sosednim državam Sredozemlja, ker se tam vedno bolj kopiči tako ameriška kot sovjetska vojaška sila. Zaskrbljenost glede dogodkov v Vietnamu, vprašanje mednarodne varnostne konference in Berlina je na dnevnem redu. Nekoliko optimizma v svetovnem merilu dajeta dogovora med Sovjetsko zvezo in Zvezno republiko Nemčijo ter Poljsko in Zapadno Nemčijo. Seveda pa je Tita na državnem obisku v Italiji spremljala, tudi skrb za slovensko manjšino v Italiji. Maršal Tito je sprejel delegacijo slovenske manjšine iz območja dežele Furlanije-Julijske krajine v Rimu na daljši razgovor in je na slavnostni večerji pri predsedniku Saragatu podal o manjšinah sledečo izjavo: »Jugoslavijo in Italijo povezuje tudi to, da živi del pripadnikov narodov obeh dežel na istem prostoru. Pripadniki slovenske narodnosti na območju dežele Furlanije-Julijske krajine ter pripadniki italijanske narodnosti, ki žive v Sloveniji in Hrvatski, utrjujejo mostove prijateljstva med dvema sosedoma. Čutimo prepričanje, in to prepričanje potrjuje praksa, da je skupno življenje narodnosti v razmerah, ko vladata svoboda in enakopravnost, tvorni vzgib zbliževanja in sodelovanja. Zato cenimo vsak ukrep italijanske vlade in drugih odgovornih organov, ki je njegov cilj zboljšati položaj pripadnikov slovenske narodnosti v Italiji. Hkrati vam lahko zagotovim, gospod predsednik, da bomo tudi mi v Ju- la sovjetski predlog vsebuje: 1. prepoved izdelovanja in kopičenja biološkega orožja. 2. V Kremlju naj bi sklicali razorožitveno konferenco petih atomskih držav: Sovjetske zveze, Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije in Kitajske, pozneje pa bi sklicali svetovno razorožitveno konferenco, katere namen bi bil popolna ukinitev jedrskega, biološkega in kemičnega orožja. Kot „načelno konkretno nalogo" za ohranitev miru in varnosti je Brežnjev imenoval odstranitev „vojnih žarišč" v Aziji in na Bližnjem vzhodu; dvostranske in pokrajinske pogodbe o neuporabi sile; odpravo blokovskih sistemov na Vzhodu in Zahodu po končnoveljavnem priznanju ozemeljskih sprememb v Evropi po 2. svetovni vojni; V Vzhodnem Pakistanu, ki ga je ob konec minulega tedna, voditelj največje politične stranke te dežele, „Zveze Avvami", proglasil za neodvisnega z novim imenom „Ljudska republika bengalskega naroda", je v teku huda državljanska vojna, ki je doslej terjala že skoraj 300.000 mrtvih. Javnost v državah jugovzhodne Azije močno vznemirjajo poročila o prelivanju krvi v Vzhodnem Pakistanu. Vlade in uradni krogi tega dela sveta skušajo ostati ob strani in se ne vmešavati v notranje zadeve Pakistana. Listi v večini obsojajo ravnanje predsednika Jahije Kana, ki je ukazal vojski, naj stre politično gibanje šejka Mudžiburja Rahmana in njegov boj za večjo avtonomijo ali celo popolno neodvisnost Vzhodnega Pakistana. Tudi v ponedeljek je v svet prodrlo le malo vesti o državljanski vojni v Vzhodnem Pakistanu. Bengalska tajna radijska postaja je sporočila, da je ..osvobodilna vojska" z ogromnimi žrtvami zavzela radijsko posta- V Trstu se je sestal izvršni odbor Slovenske skupnosti in obravnaval vrsto aktualnih političnih vprašanj. Med drugim je Slovenska skupnost izrazila svojo zaskrbljenost zaradi mnogih pojavov nasilja izrazito fašističnega značaja, ki so se v zadnjem času zgodila v mnogih mestih, med njimi tudi v Trstu. Slovenska skupnost zahteva, da odgovorne oblasti v kali zatrejo vsak poskus fašističnega nasilja. Slovenci smo na lastni koži pregloboko občutili fašistični teror, da goslaviji, v prihodnje prav tako kot doslej, spoštovali načelo enakopravnosti in si prizadevali nadalje zboljšati položaj italijanske narodnosti v Jugoslaviji.« Ob priliki tega državnega obiska je Tito sprejel v Pizi tudi egiptovskega zunanjega ministra Riada, ki se je mudil na političnih razgovorih z italijansko vlado v Rimu. Državnemu obisku pri italijanski vladi pa je sledil 29. marca 1971 drug državni obisk v Vatikanu. Odnosi med Jugoslavijo in Vatikanom so se po letih hudih napetosti od leta 1966 vidno in dejansko zbolj-ševali, dokler ni avgusta 1970 prišlo do opustitev vseh tujih vojaških oporišč; zmanjšanje vojaških sil in oboroževanja na vseh ..nevarnih ozemljih", posebno v Sredozemlju; ukinitev vseh še obstoječih kolonialnih režimov; pojačeno sodelovanje na vseh področjih, ki zanimajo obe strani. Brežnjev je v svojem referatu zahteval zlasti sklicanje evropske varnostne konference in ratifikacijo nemških pogodb z Vzhodom s strani Bonna. Šele potem bo zagotovljena pot popuščanju napetosti. O konferenci „SALT“ in o vprašanju razorožitve pa je Brežnjev dejal, da bi bilo možno doseči uspeh samo tedaj, če bi upoštevali potrebe varnosti vseh partnerjev in če ne bi nihče stremel iz teh pogajanj doseči enostranske koristi. jo v Daki; takoj nato pa je le-ta utihnila. Pakistanska vlada je v ponedeljek trdila, da je v Daki (glavnem mestu Vzhodnega Pakistana) zopet mir in da se življenje normalizira. Malo kasneje pa je izdala prepoved gibanja za ves Vzhodni Pakistan. Bengalci, ki bežijo čez mejo v Indijo, pripovedujejo, da je vladna vojska povzročila med ljudstvom pravo krvoprelitje. Diverzantska dejanja bengalske osvobodilne vojske pa delajo silne težave pakistanski vojski pri o-skrbovanju le-te, tako je npr. osvobodilna vojska potopila v pristanišču Čitagongu veliko ladjo z oskrbovalnim materialom. Politični opazovalci v Indiji in Vzhodnem Pakistanu sodijo, da je oskrbovanje vladnih čet v Vzhodnem Pakistanu osrednji problem državljanske vojske. Indija je že lani prepovedala preletavanje pakistanskih letal čez njeno ozemlje, tako da imajo sedaj le-ta 11 ur daljšo pot okoli Indije. Za morsko pot pa rabijo njihove ladje skoraj pet dni do Vzhodnega Pakistana. bi sedaj mogli mirno trpeti kakršenkoli poskus ponovnega oživljanja črne fašistične diktature. Slovenska skupnost si bo zato po svojih močeh odločno prizadevala povsod, kjer je prisotna, in v vseh organih, v katerih ima svoje demokratično izvoljene predstavnike, da se naredi konec vsakršnemu fašističnemu nasilju. Izvršni odbor Slovenske skupnosti je z zadoščenjem ugotovil, da sta vladi Italije in vzpostavitve normalnih diplomatskih odnosov med obema partnerjema. Vatikanska diplomacija poskuša navezati stike tudi s komunističnimi državami. Ureditev odnosov med Cerkvijo in Jugoslavijo je najdalj uspela. Pripustiti pa moramo kot zunaj stoječi že vatikanski izkušeni diplomaciji, da pravilno presodi položaj. Prepričani pa smo, da Jugoslaviji poravnava spora s katoliško Cerkvijo ne bo v škodo. Sicer pa sta si papež Pavel VI. in maršal Tito v enournem razgovoru imela marsikaj povedati o skupnem naporu za svetovni mir. Proces proti Borotu Marjanu Šturmu preložen Ogorčenje slovenskih študentov Zvedeli smo, da je okrajno sodišče Celo-ves preložilo sodnijski postopek proti dijaku Borutu Marjanu Šturmu na nedoločen čas. Proces bi se bil moral začeti zadnji petek, 26. marca. Iz „Dela“ (nedelja, 28. marca) pa prevzemamo novico, da so zadnji petek demonstrirali slovenski študentje proti napovedanemu procesu pred avstrijskim generalnim konzulatom v Ljubljani. Po raznih geslih sodeč so primerjali slovenski študentje v Ljubljani celovški proces s sojenjem proti beograjskemu študentu V. Mijanoviču. Na protestnem zborovanju so sprejeli pisma, naslovljena na Boruta Marjana Šturma, na zvezno vlado v Beogradu ter na avstrijski generalni konzulat. Malo pred razhodom je petčlansko študentovsko delegacijo sprejel avstrijski generalni konzul dr. Heinrich Riesenfeld. Obljubil je, da bo vse zahteve ljubljanskih študentov še isti dan sporočil avstrijskemu veleposlaniku v Beogradu in zunanjemu ministrstvu na Dunaju. # Zdaj pa še eno vprašanje „demokratič-nemu“ dnevnemu tisku na Koroškem: Zakaj molčite o procesu? Zakaj ste se razstrelili v skrajnih obtožbah in obsodbah takrat, ko so se pojavile razne nočne akcije? Zakaj molčite zdaj, ko naj bi sodili človeku, ki je obtožen sodelovanja pri eni tistih nočnih akcij? Kje je vaša demokratičnost? Kje je vaša neodvisnost? Kje je vaša odkrita in dobra volja, da bi obveščali objektivno, resnično? Ali ste se zbali lastnega poguma? Ali vam je res toliko do „miru“ v deželi, da kar zamolčite tak važen proces? Kje so vzroki takega zadržanja? To vprašamo vas, in hkrati pričakujemo jasen odgovor, ki se ne zvija okoli zabledelih, izpranih, izmlačenih časnikarskih in političnih fraz! Jugoslavije premostili težave, ki so lani decembra onemogočile obisk jugoslovanskega predsednika v Italiji. Slovenska skupnost je prepričana, da bo po obisku Tita v Italiji nastopila nova doba na poti dobrih sosedskih odnosov in iskrenega prijateljstva med obema državama, hkrati pa nov korak na poti reševanja slovenskih manjšinskih pravic, ki so zapisane v mednarodnih obvezah in ki jih jasno predvideva italijanska ustava, ki je sad odporniškega gibanja in demokratičnega hotenja ogromne večine italijanskega ljudstva. Volitve v nižjeavstrijskih občinah V nedeljo so volili v 86 nižjeavstrijskih občinah. V teh občinah so bile volitve potrebne zato, ker so 1. januarja 1971 združili 270 malih občin v 86 velikih. Uspeh pri volitvah je zabeležila le Svobodnjaška stranka (FPO), ki je nasproti volilnim izidom 5. aprila 1970, zvišala število glasov od 286 na 1335, medtem ko je ostalo pri Avstrijski ljudski stranki, Socialistični in Komunistični stranki v glavnem vse pri starem. Od 1588 mandatov jih je dobila OVP: 1036 (lani 1053), SPO: 472 (lani 466), FPO: 10 (lani 1) in KPO: 5 (lani 4); brezimenske liste so prejele 65 (lani 64) sedežev. Baje 300.000 mrtvih v Vzhodnem Pakistanu Slovenska skupnost v Italiji o aktualnih vprašanjih OD TEDNA DO TEDNA AVSTRIJA BO PRIZNALA KITAJSKO Dunajski parlament je pooblastil zunanjega ministra dr. Kirchschlagerja, da naveže stike s kitajsko diplomacijo, z namenom, da bi Avstrija priznala kitajsko ljudsko republiko. Sicer ni to prvi korak, da bi se izmenjali veleposlaniki. Vsekakor računajo, da bi Avstrija priznala Kitajsko že letos. Avstrijska zvezna vlada je za navezavo diplomatskih stikov s Kitajsko izbrala romunsko glavno mesto Bukarešto. To nalogo je prevzel avstrijski veleposlanik dr. Eduard Tschoep; ta je že stopil v stik s kitajskim veleposlanikom Čang Hai-fengom. VVALDHEIMOVA KNIJIGA O AVSTRIJSKI POLITIKI Bivši avstrijski zunanji minister Kurt Wald-heim, sedaj poslanik pri OZN, je objavil knjigo z naslovom ..Avstrijska pot“. Wald-heim je kandidat Ljudske stranke za predsednika republike. V svoji knjigi obrazložuje avstrijsko zunanjo politiko od leta 1918 do danes. Mnogo obširneje piše o dogodkih po drugi svetovni vojni. Na tiskovni konferenci je VValdheim izjavil, da se je prava avstrijska zunanja politika začela šele po letu 1955, po podpisu avstrijske državne pogodbe. Knjiga obravnava zlasti novejše probleme: Avstrija kot nevtralna država med dvema blokoma, evropska gospodarska integracija, Južna Tirolska, odnosi z drugimi državami Podonavja, odnosi s tretjim svetom, dejavnost OZN. Južni Tirolski posveča poglavje 35 strani. VValdheim poudarja, da sporazumna rešitev, ki čeprav ni idealna rešitev, je največ, kar se je dalo doseči v sedanjih okoliščinah. ..Sedanja rešitev," piše VValdheim, „je kompromis, da se ohrani bistvo etnične skupine, ki stoletja pripada Avstriji, in da se omogoči mirno sožitje z italijanskim prebivalstvom. ZA FAŠIZEM V ITALIJI NI POVRATKA Italijanski notranji minister Restivo je že minuli teden v senatu v posebnem poročilu odkril zaroto skrajne desnice proti vladi; šlo je za pravcati oboroženi državni udar. Ni pa tedaj povedal, da je zaroto organiziral 66-letni princ Junio Valerio Borghese. Obveščevalna služba je bila sicer že delj časa na tekočem glede namere prevratniških elementov, ki naj bi se pooblastili vlad- Korošci, vaša usoda, vaša bodočnost! 6. Preden nadaljujemo objavo nadaljnih brošur in propagandnega materiala, bomo objavili bistvene točke iz zgodovine koroških Slovencev, da boste bolje razumeli laži, podtikavanja, nesramne trditve, potvarjanje zgodovine, poveličevanje Nemcev ter zasramovanje Slovencev. Čeravno so se naši predniki odločili za Avstrijo, se ponavljajo laži, podtikavanja in potvarjanja. To dokazujejo vsi izpadi, pisma bralcev ter pisarjenje nekaterih v nemškem časopisju. PREGLED ZGODOVINE KOROŠKIH SLOVENCEV Po F. Erjavcu Zdi se mi, da mi Slovenci premalo poznamo našo zgodovino na Koroškem in pogostokrat damo prav nemškim „zgodovinar-jem", ki našo zgodovino neredko kdaj tudi potvarjajo. Zato je naloga vsakega Slovenca, da pozna svojo narodno zgodovino in da jo uspešno brani pred napačnim tolmačenjem. Treba je zato, da se enkrat vsede-mo in pošteno preštudiramo zgodovinske knjige, ki so objektivne. Koroška je bila po vsej priliki obljudena že par tisoč let pr. Kr., toda o tedanjem prebivalstvu seveda nimamo nobenih zanesljivejših podatkov. Precej nam je pa znanega že o prebivalstvu, ki je posedalo nekaj stoletij pr. Kr. vse obširno ozemlje od južne Koroške do Balkana in katerega ostanke so nega krmila v noči med 7. in 8. decembrom 1970. Borghese izhaja iz družine rimskih plemenitašev. Med vojno se je izkazal kot pomorski častnik, tako je pri Kreti s podmornico Scire potopil angleško križarko York, pri Aleksandriji pa ladjo Oueen Elisabeth ter onesposobil ladjo Valiant. Bil je prvotno na strani Mussolinija m ob proglasitvi republike Salo je formiral lastno borbeno enoto „X MAS“. Po kapitulaciji se je izneveril „du-ceju“ in se povezal z Nemci. Mussolini ga je dal aretirati, toda na zahtevo Nemcev ga je moral znova izpustiti na svobodo. Po vojni (I. 1946) je bil obsojen zaradi krutega preganjanja partizanov in protifašistov sploh, nepopisnega mučenja, deportacij in skupinskih ubojev, vendar je bil I. 1949 am-nestiran. Sodna oblastva so izdala zaporni nalog za Borgheseja, ta pa jo je medtem odkuril neznanokam (morda je še vedno v Rimu, morda pa v Grčiji, Španiji, Argentini, Švici ali na Portugalskem). V tistih decembrskih dneh v Rimu je bilo tudi zborovanje več tisoč istrskih in dalmatinskih beguncev, ki so protestirali proti obisku predsednika Tita v Italiji. Skrajno desničarska organizacija je dala razumeti, da so bili tudi oni vpleteni v načrt za državni udar, predstavniki begunskih organizacij (med temi nekdanji tržaški župan Bartoli) pa to zanikajo. POGAJANJA MED ČEŠKOSLOVAŠKO IN VATIKANOM Te dni so se v Pragi začeli pogovori med predstavniki Vatikana in češkoslovaško vlado; vlado zastopa Karel Hruza, ki je pooblaščen za cerkvene zadeve. Podrobnosti o pogajanjih niso sicer znane. V 13 škofijah so na vodstvu kurij povečini namestniki in upravitelji, samo tri škofje (Litomerice, Češke Budejovice in Brno) vodijo redno imenovani škofje. Prago vodi apostolski administrator, kardinal Beran je leta 1969 umrl v Rimu. PREMALO OTROK NA POLJSKEM Kardinal Stefan Wyszynski je dal po poljskih cerkvah prebrati pastirsko pismo, ki zadeva upadanje rojstev ter bi moralo biti prebrano že 27. decembra. Zaradi znanih nemirov je kardinal objavo odložil. Pastirsko pismo ugotavlja, da je količnik roj- našli n. pr. tudi blizu Rožeka in v okolici Beljaka. To so bila ilirska plemena, nato so prišli Kelti. V 2. stol. so Cimbri (germansko pleme) pritisnili na keltske Noričane. No-ričanom so prišli na pomoč Rimljani, ki so potem polagoma prodirali in zasedli končno Norikum. V teku preseljevanja narodov so tedanji Norik še prekoračili Markomani, Kvadi in Langobardi. Ime Noricum se je spremenilo v „Carantanum“ kar pomeni v keltskem jeziku „dežela prijateljev". Ko so torej spomladi I. 568 Langobardi zapustili današnje slovenske dežele, so začeli iz Podonavja za njimi pritiskati Sloveni, deloma sami, deloma pa v družbi s svojimi gospodarji Obri. Dotlej so namreč tvorili Slovenci z vsemi ostalimi današnjimi Jugoslovani vred še skupen narod Slovenov in so se današnje razlike med posameznimi jugoslovanskimi narodi razvile šele počasi v teku naslednjih stoletij. Predniki današnjih Slovencev so prodirali od vzhoda proti zapadu deloma po starih cestah, deloma pa ob rekah Donavi, Dravi, Savi in Muri ter po njih pritokih globoko v vzhodnoalpske doline. Večkrat so seveda pri tem morali lomiti tudi hud odpor prvotnega prebivalstva, ki je ostalo tam še po odhodu Langobardov. Nas zanimajo tu seveda predvsem tisti naši pradedje, ki so zasedli vso današnjo Koroško in še precej ozemlja preko njenih meja. Gosto so naselili najprej Podjuno, od koder so se razširili na današnji velikovški okraj in počasi prodirali naprej proti Djekšam in Pustrici. Glavna slovenska postojanka na Koroškem je nastala že zgodaj na Gosposvetskem polju, ki je bilo z mestom Virunu-mom že za časa Rimljanov nekako središče vse Koroške. Tu so se naselili Slovenci vsekakor že okoli leta 580, a zatem sta nastali potem podobni središči še okoli Beljaka in na Lurnskem polju. Iz Virunuma so namreč prodirali stari Slovenci tudi po ostali današnji Koroški, eni so zasedali Rož, drugi so štev na Poljskem med najnižjimi v Evropi ter še vedno naglo upada. To je panična reakcija na pravi „boom“ rojstev takoj po vojni, hkrati posledica zakonodaje, ki olajšuje splave, in hudih socialnih razmer, v katerih živijo družine s številnimi otroki. Danes je položaj ugodnejši, kakor je bil decembra in se še boljša, zato je bilo pastirsko pismo tudi objavljeno. V pismu je tudi rečeno, da je na Poljskem vsak dan 750 po zakonu dovoljenih splavov, toda vseh splavov — s tajnimi vred — je gotovo dvakrat toliko. Oblasti širijo kontraceptična sredstva. V roke jih dobivajo tudi mladoletniki. Če pojde tako naprej, se bo Poljska spremenila v pokopališča. Med zadnjo vojno je Poljska od 33 milijonov prebivalcev zgubila 6 milijonov zaradi vojne in po Hitlerjevih taboriščih. (Polovica mrtvih je bilo Židov). V velikih mestih, kakor v Varšavi, Lodzu in v Vroclavu je več smrti kakor rojstev. Rekordno število otrok — 794.000 — se je rodilo na Poljskem leta 1955. Prebivalstvo je doseglo po številu predvojno raven, toda leta 1969 se je rodilo samo še 16,3 otrok na 1000 prebivalcev, pred vojno pa 31. Po uradnih podatkih se število celotnega prebivalstva ne bo spremenilo do leta 1977, potem pa bo padlo vsako leto za 200.000 do 250.000. POHOD NEBELCEV PO LONDONU V nedeljo se je zbralo okrog 6000 Afri-kancev, Azijcev in Indijcev ter v sprevodu korakalo po londonskih ulicah v znak protesta proti zakonskemu osnutku, ki omejuje doseljevanje iz nekdanjih kolonij in držav Britanske skupnosti (Commonvvealtha). Doslej so se ti svobodno naseljevali na Angleškem; poslej bo to možno samo, ako imajo tam že starše ali prastarše. IZRAELCI NEKOLIKO POPUŠČAJO Znana izjava predsednice izraelske vlade Golde Meirove o mejah, ki jih zahtevajo Izraelci, je v veliki meri pokvarila pogajanja za rešitev spora z Arabci. Ameriška vlada je pozvala Izraelce, naj bodo v svojih zahtevah skromnejši in jasnejši. V Ameriko je odpotoval izraelski zunanji minister Abba Eban, da bi pomiril Američane ter se je sestal tudi z ameriškim delegatom pri Organizaciji Združenih narodov. V imenu te organizacije je posredoval med Arabci in Izraelci Jarring, ki pa se je že medtem spet vrnil na svoje poslaniško mesto v Moskvo. Iz Jeruzalema poročajo zdaj, da ne zahtevajo Izraelci priznanja prave suverenosti (vrhovnosti) nad Šarm-el-Šeikom), od ko- prodirali preko Beljaka dalje proti Špitalu in Lienzu, tretji pa so krenili proti Trgu (Feldkirchen), posedli tamošnji okoliš in še dolino gornje Krke okoli Nešave (Gnesau). Ozemlje med Št. Vidom in Osojskim jezerom je tvorilo sploh enega glavnih slovenskih naselitvenih predelov. Posebno važno je bilo slovensko naseljevanje gornje Dravske doline. Izhodišče za to je tvorilo izredno močno slovensko jedro na Lurnskem polju (Lurnfeld). Z Lurnskega polja so prodirali potem v vse doline rek Liser, Malte in Moll prav do podnožja Velikega Kleka. Od tam so šli dalje na Salzburško in zasedli doline. (Iseltal, Defereggental, Virgental, Tauerntal, Kalsertal). Nekaj imen so seveda prevzeli od prvotnega prebivalstva, ki so ga še našli tam, neštetim krajem pa so dali imena šele Slovenci (današnje „nemške“ označbe teh krajev iz tistih časov so po večini slovenskega izvora). Na slovensko posest še spominjajo imena VVindischscharte in VVindisch Matrei. Narodna meja je potekala: Drei-herrnspitze, GroBvenediger, GroBglockner, Radstadter Tauern, Schladming, dolina reke Aniže (Enns), Dachstein, Wels do Donave. Iz gornjega očrta torej vidimo, da so bile pred dobrimi tisoč ieti slovenske: vsa današnja Koroška, Vzhodna Tirolska, kos južno-vshodne Salzburške, velik del Gornje Avstrije in skoro vsa Doljna Avstrija južno od Donave skoro do vrat samega Dunaja, skratka skoro obe zapadni dve tretjini današnje Avstrije. Na slovensko posest teh ozemelj nas še danes spominjajo premnogi kraji, ki nosijo v svojem imenu besedico „Wind“ („Windisch“), ker so stari Bavarci označevali z imenom „Vindi", a stari Slovenci so na-zivali pripadnike tujih narodov „Vlahe“ ali „Lahe“. Tudi na te nas še danes spominjajo imena vasi Vašinje (VVallersberg) in dr., vendar je teh imen razmeroma jako malo, kar nam znači, da so stari Slovenci s temi „Vlahi'1 vsaj na glavnih naselitvenih pod- der je možno obvladati Tiransko ožino in izraelsko plovbo skozi Akabski zaliv, temveč želijo, da pride Šarm-el-Šeik pod mednarodno nadzorstvo. To je povedal tudi Eban ameriškemu zunanjemu ministru. Izraelci pa zahtevajo tudi arabski del Jeruzalema. Tej zahtevi se protivi odločno Vatikan, kakor je jasno pisal „Osservatore ro-mano". V vatikanskem glasilu je bilo rečeno, da hočejo Izraelci povsem spremeniti narodnostni sestav prebivalstva in to s sistematičnim naseljevanjem Židov. Jeruzalem mora ostati dostopen pripadnikom vseh veroizpovedi, kakor je bil v preteklosti. AMERIŠKI VOJAKI V VIETNAMU SE VDAJAJO MAMILOM Pred dvema letoma je bilo v Vietnamu 30 odstotkov ameriških vojakov, ki so se vdajali mamilom, sedaj je takih uživalcev mamil že 60 %. Od prvega avgusta lani do 18. oktobra je zaradi zastrupitve s heroinom umrlo kar 75 ameriških vojakov. Ameriški Newsweek je v Vietnamu izvedel anketo, katere podatki kažejo, da se vojaki odločajo v Vietnamu za mamilo iz globokih psiholoških vzrokov, ki jih moremo povezati s samo vojno. Približno 10 % vojakov v Vietnamu je vključenih v pravo vojno — to pomeni, da je petintrideset tisoč mož navadno v vojni — ostali pa se vdajajo brezdelju, medtem ko upajo, da se bo realiziral Neronov načrt o umiku čet in da se bodo vrnili domov. V takem nezdravem brezdelju se vojaki vdajajo vsemu mogočemu, od pijače do mamil. Kljub temu pa je le malo primerov, da bi se vojaki uprli ukazom svojih nadrejenih. Predvsem je za te vojake značilna popolna brezbrižnost. Morala vojakov upada, kljub temu, da si ..odgovorni voditelji" prizadevajo, da bi jih razvedrili z vsemi mogočimi pobudami. TUPAMARl IZROČILI PISMO JACKSONOVI ŽENI Urugvajski gverilci so dostavili ženi u-grabljenega britanskega poslanika Geof-reya Jacksona pismo, ki ga je Jackson lastnoročno napisal v španščini. Poslanik sporoča ženi, da je njegovo zdravstveno in psihološko stanje odlično. Istočasno so gverilci dostavili nekemu krajevnemu časopisu dve poslanikovi sliki, ki dokazujeta, da so Jacksonove trditve resnične. Sicer je isto povedal tudi državni pravdnik Oribe, ki so ga gverilci pred časom ugrabili in ga po daljšem zasliševanju izpustili. ročjih precej temeljito počistili. Staro romansko prebivalstvo se v tedanjih listinah sploh ne omenja več, a germanskega itak nobenega ni bilo. Že to nam priča, da je imelo vse očrtano ozemlje že v 8. stol. izključno slovenski značaj. Stari Slovenci so bili demokratično organizirani po zadrugah, rodovih in plemenih, a kake državne organizacije še niso poznali. Razen tega izprva niso bili preveč bojeviti. Zaradi tega so nad njimi že okoli 560, ko so še živeli v Podonavju, zavladali brez večje težave turško-tatarski Obri. Tu so se morda pozneje naučili tudi sukati orožje. Obrska nadoblast je trajala komaj 60 let. Njihova moč se je namreč hitro iztrošila in to je leta 623 izrabil med severnimi Slovani trgovec Samo, ki je stopil na čelo tamkajšnjih Slovanov in ustanovil in uredil močno slovansko državo, ki je segala najmanj od reke Labe na Češkem do Alp. Ko so se Bavarci zvezali s frankovskim kraljem Dago-bertom, da bi premagali Samovo državo, jih je Samo v tridnevni bitki pri VVogatisburgu tako strahovito potolkel, da je imel pred njimi dolgo časa mir. Slovenci so med tem mogli razviti in utrditi svojo mlado samostojno karantansko državo, ki je imela svoje sredšiče v celovški kotlini. 659 je umrl kralj Samo in velika slovenska država je razpadla, vendar ta sprememba ni uničila karantanske države. V tem času se je Karantanija krepko držala in je prešla celo v ofenzivo. Tako so torej ravno slovenski Karantanci ustvarili za dobrih sto let krepko samostojno državno življenje in že v to dobo spada tudi nastanek znamenitega obreda ustoličenja slovenskih karantanskih knezov na Gosposvetskem polju. Početki nam niso jasni, vendar so izražali tisto staro slovensko kmečko demokracijo, ki je ni poznal tedaj še noben drug narod v Evropi. (Dalje prihodnjič) Knjiga išče bravca ... ...je bil naslov začetnega referata na nedeljskem seminarju za knjižničarje iz koroškega zamejstva na Ravnah na Koroškem, katerega se je udeležilo približno 45 kulturnih delavcev iz vseh naših krajev, zlasti mladina je bila zelo dobro zastopana. Tečaj sta priredili obe naši kulturni organizaciji v sodelovanju z študijsko knjižnico na Ravnah. V omenjenem referatu je prof. Jaro Dolar, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, nakazal situacijo slovenskega branja za časa Primoža Trubarja in jo primerjal z razmerami v dobi Prešerna, ki je ugotovil, da se slovenske besede poslužujejo le najnižji sloji, medtem ko gospodujoči stan občuje izključno v nemščini. Neprecenljivih zaslug za slovensko besedo si je potem od srede prejšnjega stoletja naprej pridobila Mohorjeva družba, ki je s svojo založniško dejavnostjo pripomogla Slovencem do slovesa enega najbolj knji-goljubnih narodov na svetu. Kaj vse zmore knjiga, je predavatelj osvetlil z ugotovitvijo, da je Dante za Italijo več storil, kot vsi politiki skupaj. Tudi Slovenci nismo postali narod po zaslugi politikov, temveč po zaslugi knjige. Danes, v času potrošništva, je situacija še posebej problematična, ker se je industrija polastila literature, to se pravi, da niso kvalitetni, temveč komercialni vidiki merodajni za knjižno produkcijo. Rezultat je, da je trg poplavljen s plehko, trivialno literaturo. Zato je vloga knjižničarja tembolj važna. Podobno kot gospodinja, ki mora skrbeti za to, da posadi svoje goste v primerni red in s tem v optimalno soseščino, mora gledati knjižničar, katerega gostje so knjige in bravci, da posadi pravega bravca k pravi knjigi. Vpogled v slovensko založništvo je dal prof. Bruno Hartman, ravnatelj Visokošolske in študijske knjižnice v Mariboru s svojim predavanjem ..Slovenske knjižne založbe in njih tipologija". Danes deluje v Sloveniji okrog 70 založniških ustanov, med njimi 20 založb, ki so več ali manj specializirane na posamezna področja, ter 13 založniških podjetij. Skupaj so v letu 1969 izdale nad 1100 knjig v skorajda 6 milj. izvodih. Nedosežena pa je seveda še do danes Mohorjeva družba, ki je v prvih sto letih svojega obstoja dala Slovencem nad 26 milijonov knjig. Posebna težava slovenskega založništva je v tem, da smo Slovenci majhen narod in so zaradi tega naklade zelo nizke. Povprečna naklada pri liriki znaša 500 izvodov, pri romanih pa 1000 do 2000. Tudi tu so Mohorjanke izjema, kjer gre naklada pogosto v desettisoče. Nizka naklada seveda knjige znatno podraži, kar pot knjige do bravca tudi v veliki meri otežkoči. O ..pridobivanju mladih bravcev" je govorila ga. prof. Darja Kramberger, vodja pionirskega oddelka Mestne knjižnice v Mariboru. Če hočemo doseči pravo razmerje med knjigo in bravcem, moramo skrbeti za to, da bo ustvarjen tesen kontakt med njima že v otroški dobi. Že v predšolski starosti se bo otrok razveselil nad slikanicami, ko vstopi v šolo, pa bo beseda v vedno večjem obsegu nadomestila ilustracijo. Poleg tega pa je seveda važno, da je knjiga vsebinsko prilagojena starosti oziroma zrelostni stopnji otroka. Samo če bo knjiga odgovarjala sprejemljivosti in inter- Vest o smrti g. prof. dr. Cigana je tudi nas, ki smo z njim preživljali taboriščne čase v Špitalu ob Dravi, hudo pretresla. Ne morem zbrati pravih misli, da bi pravično označil pokojnikove zasluge za našo taboriščno skupnost, rad bi le omenil dogodek, ki mi je ostal globoko v spominu. Ko se je mudila v Špitalu angleška vojaška misija, ki je zasliševala taboriščnike o njih zadržanju med vojno, oziroma revolucijo, sem bil tolmač polkovniku, ki je misijo vodil. Mislil sem, da je bilo tretji dan zasliševanja, ko je bil kot opazovalec navzoč tudi neki angleški narodni poslanec. Ta dan je bil med drugimi zaslišan tudi dr. Cigan. Ko je podal svoje osebne podatke in povedal, da je duhovnik, se je oglasil angleški poslanec in ga vprašal: „Kaj veste o sode-sovanju slovenske duhovščine z nemškim okupatorjem?" Nikoli ne bom izgubil iz spomina tistega dramatičnega trenutka. Prof. Cigan se je stresel in prevzet od svete jeze stopil pred poslanca, udaril s pestjo po mizi in odločno rekel: ..Kakršen koli položaj že esnemu svetu otroka določene starosti, se odnos med njima ne bo ohladil. Delavnost mladinskega knjižničarja pa seveda ne sme biti omejena na izročanje knjig, še številne druge možnosti so mu na razpolago, da v mladih srcih goji ljubezen do branja: razstave knjig, knjižne uganke, srečanja s pisatelji, ki berejo iz svojih del in se pogovarjajo z mladino. Novo in izredno uspešno pot so poleg tega našli v Sloveniji pred desetimi leti, ko so začeli akcijo z bralnimi značkami: kdor je izven šole v določenem času prebral gotovo število knjig, dobi bronasto, srebrno ali zlato značko. Približanje slovenske knjige naši mladini je označil dr. Sušnik, ravnatelj Študijske knjižnice na Ravnah v diskusiji zlati ključ za reševanje slovenskega življa na Koroškem. Od spodaj, pri najmlajših je treba začeti z gojitvijo ljubezni do materine besede in do literature v materinskem jeziku. V praktično delo knjižničarja sta s svojimi predavanji vpeljali ga. prof. Zlata Kert in ga. Marija Suhodolčan. Tako so upravniki društvenih knjižnic dobili tudi konkretna navodila za knjižnično poslovanje. Posameznim predavanjem je sledila živahna diskusija in nekateri diskusijski prispevki so bili res dopolnitev in obo- Za stoletnico rojstva (9. febr.) pisatelja Frana Šaleškega Finžgarja je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala nedavno zanimivo knjigo Finžgarjevih pisem, 80 po številu, iz njegove zadnje dobe (od 1932 do 1962), in sicer le pisma znanemu prevajavcu slovenskega slovstva, dr. Ferdinandu Koledniku. Dopisovanje med pisateljem Finžgarjem in Kolednikom se je začelo tako, da se je Kolednik že kot bogoslovec pričel udejstvovati literarno, z lastnim ustvarjanjem (črtic in zgodb), in je svoje proizvode pošiljal v oceno pisatelju Finžgarju, ki je od leta 1922 do 1952 bil urednik Mohorjeve družbe in med tem daljšo dobo tudi urednik revije Mladika. Kolednik se kot samostojni slovstveni ustvarjalec sicer ni razvil, pač pa je kot veščak v francoskem jeziku poprijel za prevajanje slovenskih slovstvenih del v francoščini. Za Jurčičem (povest Jurij Kozjak) je takoj prišel na vrsto novejši pisatelj Fran Šaleški Finžgar. Pa je Kolednik iz Finžgarjevih del prevedel najprej krajše, bolj preproste, vendar literarno močne stvaritve — črtice, novele: Tale naš Jaka, Vzdržal je, Dekle Ančka, Strici. Od ne-slovstvenih (nabožnih) Finžgarjevih del pa je doživela prevod v francoščino knjiga Sedem postnih slik, ki je leta 1938 izšla kot II. zvezek zbirke ..Studenci žive vode". Za prevod največjega Finžgarjevega dela, romana „Pod svobodnim soncem", se je mladi duhovnik Kolednik kmalu navdušil. Pobudo mu je dal škof dr. Gregorij Rožman. Iz Finžgarjevih pisem izvemo, da je pisatelj Finžgar imel zasnovanih 5 takih zgodovinskih povesti, s katerimi bi naši mladini podal vso zgodovino Slovencev. Na žalost, do tega ni prišlo, ker je imel Finžgar ob velikem dušnopastirskem in drugem prosvetnem delu premalo časa. Kar pa je na- imate, si vam drznem reči: Sram vas bodi! Slovenska duhovščina je bila prva žrtev Hitlerjeve agresije, polovili so nas kot zločince, večino poslali v koncentracijska taborišča, druge pa pognali iz Slovenije. To je bilo naše sodelovanje." Obrnil se je, odšel in vrata krepko zaloputnil. Jaz sem ostrmel, toliko poguma nisem pričakoval. Oba Angleža sta se brez besedice spogledala. Iz oficirjevega pogleda sem razbral vprašanje: „Kaj pa zdaj?" Poslanec pa je osramočen sedal za mizo, pod piraje si obraz z obema rokama. Nekaj časa je vladal mučen molk. Prekinil ga je oficir, ki se je obrnil do mene in mi rekel: »Naslednji!“ Tak je bil pokojni g. dr. Cigan. Kot ubog taboriščnik je dal zasluženo lekcijo mogočnemu Angležu. Prepričan sem, da bo nepozabni pokojnik pri Bogu prepričljiv priprošnjik za naš trpeči narod. Spomin nanj pa bo ostal med nami, ki smo ga poznali, do konca naših dni. Dr. Franc Žebot VVestminster, Cal. — ZDA gatitev sporeda. Na koncu je še spregovoril ravnatelj dr. Sušnik, ki je kot hišni gospodar zamejske goste tudi že pozdravil ter vodil diskusijo. Še enkrat je poudaril trojni namen tega tečaja: posredovati Koroški v še večji meri njej primerni delež na slovenski knjigi, kar bi se dalo doseči s spodbuditvijo knjižničarske dejavnosti na Koroškem; Koroška naj bi sprejemala vrednote duha in duše po dobri knjigi, ki sodi med najbolj učinkovita in najtrajnejša sredstva za dosego tega cilja; tudi Koroška naj bi doživljala ponosno in bogato zmogljivost slovenskega jezika in slovenske knjige. V imenu Slovenske prosvetne zveze se je gostiteljem, ki so zamejskim gostom poleg pestrega sporeda postregli še s prisrčno gostoljubnostjo, prav lepo zahvalil predsednik H a n z i W e i s s , ter dodal, koliko težkega dela še čaka, da bo slovenska knjiga tudi na Koroškem našla pot do bravca. Podpredsednik dr. Erik P r u n č pa je izrekel zahvalo v imenu Krščanske kulturne zveze ter je izrazil željo, da bi taka srečanja, ki potekajo v lepi slogi in stvarnosti, bila hkrati šola za stvarno delo tudi na drugih področjih. Konkretno h knjižničarskem tečaju pa je dejal, da lahko upamo, da bo preko novo urejenih društvenih in potujočih knjižnic odprta pot novemu času in novim razmeram primernega srečavanja s knjigo in kulturo sploh. pisal (Pod svobodnim soncem) je pa to najbolj brana slovenska knjiga. Kolednik je mislil na njen prevod, čeprav so ta roman začeli že v Ameriki prevajati v angleščino. Kolednik pa je zastavil svoje sile za prevod v nemščini in v italijanščini. V pismu z dne 15. avg. 1946 je pisatelj Finžgar dal Koledniku pravico za prevajanje vseh svojih del na francoski jezik. V istem pismu je naglasil, da ima le on sam pravico dajati dovoljenje za prevod v katerikoli tuji jezik vse do svoje smrti. Pooblastil je dr. Kolednika kot avtoriziranega prevajalca svojih del na francoski jezik. Iz Finžgarjevih pisem dr. Ferd. Koledniku, ki jih je zbral in uredil znani slavist, prof. dr. Martin Jevnikar ter jih opremil z uvodom in dragocenimi opombami, izvemo premnogo zanimviega iz Finžgarjevega slovstvenega ustvarjanja, a tudi iz njegovega osebnega življenja. Iz „raztresenih udov" (pisem) se dobro odraža Finžgarjev lik kot slovstvenega umetnika in kot človeka duhovnika. Zato sodi ta knjiga ne samo v knjižnico literatov in slovstvenih zgodovinarjev, marveč tudi v knjižnico slehernega slovenskega duhovnika in bogoslovca, ker je Finžgar tudi našo nabožno slovstvo (da ne rečem bogoslovno) obogatil z odličnim delom „Sedem postnih slik", ki jih je Kolednik spravil že v dvanajst jezikov in je njih francoska izdaja doživela že 6 ponatisov. Knjiga Finžgarjevih pisem pa priča tudi o neutrudljivi prevajalski in založniški dejavnosti ..trdoživega Štajerca" dr. Ferdinanda Kolednika, ki ga Finžgar označuje za pravo „kranjsko trmo". Vsekakor se je treba dr. Koledniku zahvaliti in mu izreči priznanje, da je slednjič tudi veliki Finžgarjev roman izšel v prevodu, najprej v nemščini, čeprav šele po Finžgarjev! smrti (2. jun. 1962). Roman Pod svobodnim soncem je leta 1963 izšel z nekoliko spremenjenim naslovom, namreč: Iztok, Roman um Justinian und Theodora. Steyler Verlag. Aus dem Slovvenischen ubersetzt von Dr. Ferdinand Kolednik. Ob stoletnici Finžgarjevega rojstva moremo ta veliki Finžgarjev literarni tekst ponuditi ne samo nemškim sodeželanom, marveč tudi nemškim letoviščarjem v koroški deželi, kot klasično dragotino slovenskega slovstva. Dr. M. Turnšek + Univ. prof. inž. Alojzij Hrovat Minuli teden so v Ljubljani pokopali dipl. inž. Alojzija Hrovata, upokojnega univerzitetnega profesorja, ki je pred skoraj pedesetimi leti pomagal shoditi mladi slovenski univerzi. Univ. profesor Alojzij Hrovat se je rodil leta 1885 v kmečki hiši v Velikem Podljubnu pri Novem mestu. Veselje do študija ga je prek gimnazije privedlo na gradbeni oddelek tehnične visoke šole v Gradcu, kjer je tudi diplomiral leta 1912 za gradbenega inženirja. Dipl. inž. Alojzij Hrovat je bil priznan strokovnjak in odličen pedagog. Zato je prejel tudi več najvišjih državnih odlikovanj, leta 1951 pa je bil izvoljen za republiškega poslanca. Ob Finžgarjevih pismih Koledniku Za čast slovenske duhovščine LJUBLJANSKA DRAMA V CELOVCU V četrtek, 15. aprila, bo gostovala v celovškem Mestnem gledališču ljubljanska Drama s Shakespearovo tragedijo „ M a c b e t h “. Nastopil bo celotni igralski ansambel Drame, naslovno vlogo bo igral Boris Kralj, režiral pa bo že znani Žarko Petan, ki je z inscenacijo Vi-tracovega ..Viktorja" vzbudil v celovškem gledališču veliko pozornost. Vitracov „Viktor“ v Mestnem gledališču Delo je postavil na oder Žarko Petan Pred 14 dnevi so v celovškem Mestnem gledališču uprizorili novo dramsko premiero, in sicer delo R o g e r s a V i t r a c a „Viktor ali otroci na oblasti" (Victor oder die Kinder an der Macht). Delo je postavil na oder gost-režiser Žarko Petan iz Ljubljane. Znani francoski dramatik Jean Anouilh, ki je pred slabimi desetimi leti zrežiral „Viktorja" tudi za Nemce, je o samem tekstu zapisal posrečeno misel, češ da gre za mešanico iz najboljšega Feydeauja ter Strindberga. Devetletni Viktor namerno razbije na svoj rojstni dan dragoceno vazo, potem pa, s pomočjo svoje po letih ustrezne prijateljice, nadaljuje z razbijanjem meščanskega življenja svoje družine in njihovih prijateljev, dokler vsa situacija ne zavre do tiste stopnje, ko se je treba srečati s pobijanjem in ubijanjem. Viktor je pošast, pravijo odrasli (ker na široko razbobnava svojo informiranost o očetovih seksualnih podvigih na materini prijateljici, ker laže, ker intrigira, ker je brihten in to brihtnost temeljito izkorišča ...), čeprav je samo takšen, kot so oni — brezobziren, nasilen, grob, toda tudi nesrečen, ker je kljub številnim stikom z obdajajočim ga svetom v bistvu tako sam. Brez sentimentalnosti in sočutja, brezobzirno in grobo posmehljivo se je odvijala ta igra o življenju, ki bedno propade, ko se sooči z otipljivo resnico, s spoznanjem o samem sebi (dokler le bdijo ti odrasli v oblikah laži ali prividov o sebi, je vse v redu, ko pa jim otrok Viktor nazorno predstavi dejstvo in bi morali potem z njimi še živeti, ne jim pobegniti v nove laži, se vse zruši še dejansko v nič, kar je bilo sicer tudi že poprej). Petanova režija Vitracovega »Viktorja" je bila v Celovcu z odobravanjem sprejeta. Horst Dieter Sihler, znani gledališki in filmski kritik (stalni poročevalec filmov v celovškem radiu), je v »Karntner Tageszeitung" o Petanovem zrežiranem delu med drugim zapisal, da gre temu slovenskemu umetniku brezdvomno zahvala, ker nam je Vitracovega »Viktorja" predstavil tako bleščeče. Kot redkokateri drug gledališčnik pri nas zna ta Slovenec spraviti v jasen, logičen red navidez nerazumljivo, zmedeno poezijo. To nam pričajo njegovi aforizmi kot tudi njegova dosedanja gostovanja z izvrstno inscenacijo K o p i t i v e -g a „Očka, ubogi očka ...“ (Vater, armer Vater...) in Pintarjevega »Hišnika" (Hausmeister). Petan je velik režiser. Kako zna povezati kot pri buli (tumorju) podivjano tkivo dogajanja v scenske domisleke, ki ne učinkujejo niti najmanj togo, ampak dopuščajo interpretaciji različne poti ali pa le namigujejo nanje, to je zares vredno videti. REDNE KNJIGE SLOVENSKE MATICE Izšle so redne knjige Slovenske matice: zbornik razprav in člankov „KOROŠKI PLEBISCIT", ki so ga uredili prof. dr. Janko Pleterski, Lojze Ude in dr. Tone Zorn, študija dr. Emilijana Cevca ..POZNOGOTSKA PLASTIKA NA SLOVENSKEM" in prof. dr. Voje-slava Moleta „IZ KNJIGE SPOMINOV". Osrednjo pozornost bo nedvomno zbudila knjiga o koroškem plebiscitu leta 1920. Poleg tehtnih prispevkov naših najvidnejših zgodovinarjev, pravnikov in drugih sodelavcev je privlačnost knjige v avtentični objavi številnih obojestranskih dokumentov iz obravnavanega obdobja. »Veriga" zarožljala na pliberškem odru! co&u ftOvedcMtO’ KJE JE DOSLEDNOST? Nemčija, Belgija, Holandija: povsod demonstrirajo kmetje, ker se čutijo zapostavljene, diskriminirane! Dunaj, 19. 3. 1971: v avstrijskem glavnem mestu je prišlo do odločnega protesta kmetov, ker se čutijo zapostavljene, diskriminirane! Celovec, 16. 3. 1971: kmetje so šli na celovške ceste ter v protestnem pohodu demonstrirali nezadovoljnost, ker se čutijo zapostavljene, diskriminirane! Kmetje se čutijo zapostavljene, diskriminirane, tudi na Koroškem. Zato je koroška kmečka zveza (Bauernbund, GVP) organizirala protestni pohod ter k temu protestu poleg drugih tudi povabila južnokoroške kmete s ekonomskim svetnikom M. Kumrom na čelu. Znano je, da je pliberški podžupan prebral zahteve južnokoroških kmetov tudi v slovenskem jeziku. Prav tako je znana reakcija nekaterih (in teh ni bilo malo!) kmetov, ki se čutijo zapostavljene, diskriminirane. Zato je „Naš tednik" v svoji številki z dne 17. 3. t. I. (12. 3.) javno ter jasno zahteval, da naj koroška kmečka zveza kot organizator kmečke demonstracije te šovinistične izgrede prav tako javno ter jasno obsodi. Na žalost kmečka zveza tega ni slišala, kaj šele storila! Sicer je že zborovala po teh dogodkih (25. 3. t. I.), govorila je tudi o diskriminaciji; vendarle očividno Deutschmana & Co. nikakor ni motilo, da diskriminirajo južnokoroškega kmeta tudi zaradi narodne pripadnosti, ter da potemtakem čuti dvojno zapostavljenost! čudno in smešno. Dobiš vtis, da nimaš opravka z zapostavljenimi kmeti, ki se borijo proti diskriminaciji, temveč s svojevrstnimi diskriminiranimi egoisti ter posluževalci dvojne mere. Zato ponovno zahtevamo: Koroška kmečka zveza obsodi javno ter odločno šovinistične izgrede pri kmečki demonstraciji 16. 3. 1971! Naša zahteva je jasna, kratka, predvsem pa utemeljena. Z dvojno mero namreč nismo pripravljeni reševati ne slovenskega, niti kmečkega vprašanja! jokež KAKO DOLGO ŠE Neki nepodpisani pisec — kdo naj bi bil, se sprašujem — razglablja o ..napadalcih — branilcih" („Angriffskampfer — Abvvehr-kampfer", KN 12, 27. 3. 1971, str. 2) in se spušča v stvari, ki jih naj bi pustil rajši ob strani. Dovolite, da takoj citiramo v prevodu drugi odstavek: „Kdor se upre protizakonitemu in nepravičnemu napadu, je pogosto prisiljen uporabiti ista ali še ostrejša sredstva, da ne bi podlegel. Zato ga ne smemo postaviti v isto vrsto z napadalcem. Tudi zakonodajalec tega ne dela. Napadenemu izrecno priznava pravico obrambe kot silobran (Notvvehr). Napadeni je celo upravičen, da se upre z vsakim sredstvom, ki se mu zdi potrebno." V možganih naših prijateljev od najbolj zakrknjene nemške strani imajo to pravico samo Nemci. Kot v letih 1918—1920. Naši slovenski borci za severno mejo so kajpada napadalci, akoravno so se borili samo za severno mejo slovenskega narodnega o-zemlja. Hoteli so rešiti in so deloma tudi rešili severne pokrajine slovenskega narodnega ozemlja nadaljnjega prisilnega in „de-mokratičnega" ponemčevanja. Kaj radi pač pozabljajo grozodejstva nacistične drhali na Slovenskem. Kaj radi nam naštevajo tistih 300 nedolžnih Korošcev in Korošic, ki so jih ..odvlekli in umorili" partizani. Partizani so se sicer borili proti Hitlerju in nacizmu (to ugotavlja KN v četrtem odstavku), pa tudi za priključitev južne Koroške k Jugoslaviji. Nadalje naštevajo razna stremljenja v Sloveniji in Jugoslaviji, kako bi po raznih ovinkih le še prišli do južne Koroške. Tem zahtevam da se Jugoslavija doslej ni odrekla. Je sicer priznala avstrijsko državno pogodbo, ki jo je sklenila Avstrija s štirimi zavezniki, pač seveda... S tem da so hoteli ti zlobni Jugoslovani samo doseči eno: Hoteli so postati ..zaščitniki" (Schutzmacht) koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov. O štajerskih Slovencih pa se razpištoli neimenovani pisec pri KN z zelo „tehtnimi" ugotovitvami; berite torej prevod 8. odstavka: „V Štajerski, ki je tudi imenovana v državni pogodbi, ni ničesar ščititi, ker tam živi Pliberška farna mladina je zopet aktivna! V veselje vseh, ki radi gledajo odrske uprizoritve in to posebno tedaj, kadar nastopajo domači igralci. Pliberška farna mladina nas je preteklo nedeljo (28. 3. 1971) vabila v farno dvorano; po dolgem odmoru odrskega udejstvovanja, je namreč naštudirala Finžgar-jevo igro „Veriga“. Igra sama je večini znana. Večina naših igralskih skupin jo je že igrala; prav tako v Pliberku, čeprav že pred približno dvajsetimi leti. Kljub temu nas igralci niso dolgočasili ali razočarali. Nasprotno: njihova igra nas je razveselila. Podajanje je bilo sveže, naravno, izgovarjava pa je bila sorazmerno razločna in lepa; tako smo lahko brez nadaljnjega sledili igri naših mladih odrskih ustvarjalcev ter občutili jezikovno lepoto in vsebinsko privlačnost Finžgarjeve drame. In kar se tiče scenarije: bila je naravna; pokazala je svet, v katerem se dejanja dogajajo, v realnih, resničnih konturah, ne pa prizorišča v svetu pustnega torka, sploh je težko opisati scenarijo. Toda tisti, ki so si ogledali igro, so jo videli in občudovali. Tisti pa, ki še niso imeli prilike spoznati naše odrske opreme, svetujemo, da nas obiščejo. Pa bodo spoznali, tako požrtvovalne igralce kot tudi kulise, za katerimi tiči nič manj požrtvovalnega truda ter napora. Zares, požrtvovalnost je tisti kriterij, ki je ob uprizoritvi ljudske drame „Ve-riga" pokazal pliberško farno mladino. Gotovo je uprizoritev povezana s kakšno po- Krščanska kulturna zveza obvešča vsa društva in kulturne skupine farne mladine, da imamo za materinski dan sledeče igre na repertoarju: BOJ ZA MAMICO, otroška igra v dveh dejanjih (razmnožena) CILKA IN NJENA PUNČKA, otroška veseloigra v enem dejanju ŽIVI IN MRTVI MAMICI, kratek prizor MAMIČIN NAJ LEPŠI DAN, prizorček z rajanjem ČE NAŠE MAME N! DOMA, otroška enodejanka MALE MAMICE, BOLNA PUNČKA, BOG VSE VIDI, ZA MATERINSKI DAN, LIZIKA MOLI, kratki otroški prizorčki Mirko Kunčič: MIRKO IN ABECEDA, igrica v enem dejanju NAOČNIKI, otroška igra v dveh dejanjih (razmn.) DVE MATERI, igrokaz v štirih dejanjih (razmnož.) SIROTA JERICA, pravljica v štirih dejanjih ALI JE KAJ TRDEN MOST, vesela spevoigra (razmnožena) MATERINA SRCA, dekliška igra v enem dejanju (razmnožena) DEKLAMACIJE ZA MATERINSKI DAN (razmnož.) JURČEK, pravljica v štirih dejanjih SLOVENSKA MATI, kratka igrica (razmnožena) MATI, kratek prizor (razmnožena) PRAVA MATI, kratek prizor (razmnožena) PAVELČKOVA PIŠČALKA, otroška igra (razmn.) le okrog 1000 Slovencev pri Radgoni, ki ne morejo zahtevati nobenih manjšinskih pravic in tudi niso nobena narodnostna skupnost, ker se nikakor ne menijo za to, da bi zahtevali manjšinske pravice ali da bi jih jim celo vsilili drugi." človek, ki daje od sebe take, spi že nad četrt stoletja ali pa živi v družbi, ki ji je osnovana pravica vsakega človeka do enakopravnosti in prostega življenja ravno toliko vredna kot Hitlerju milijoni umorjenih Judov, Rusov in drugih manj vrednih narodov. Tudi Slovenci smo bili med tisto nič vredno ..golaznijo", ki jo je bilo treba čim prej iztrebiti, da bi mogla zmagoslavljati ponorela nordijska rasa. Izgovarjajo se na uspeh svojega ponem-čevalnega delovanja na Štajerskem. Štajerska deželna vlada do zdaj ni pokazala niti drobtinice dobre volje, da bi dala našim slovenskim bratom pravice, ki stojijo zapisane v raznih mednarodnih pogodbah, ki so zagotovljene v osnovnem državnem zakonu, ki jih daje vsaka zares svobodna in demokratična družba. Naj se samo enkrat ozrejo čez mejo, dol v Jugoslavijo naj pogledajo. Tam je država do narodnih manjšin mnogo bolj pravična kot pri nas, v demokartični Avstriji. Če tega argumenta nočejo pustiti manjkljivostjo: pretirano mahanje z rokami nekaterih igralcev je npr. motilo marsikaterega gledalca. Ne smemo pozabiti, da so to sami amaterji. Vrhu tega je bilo v igralski skupini nekaj igralcev, ki so prvič igrali in kljub temu dobro rešili dano nalogo. Na drugi strani smo lahko občudovali igralca W. Jurana. Njega ter njegovo igro smo v dejanskem smislu besede uživali. Želeli bi samo, da bi temu igralcu dali čim več priložnosti za nadaljnji razvoj igralskih zmožnosti; treba ga bo predvsem šolati, pa bomo imeli v naših vrstah igralca, ki bo tudi kos težkim ter zahtevnejšim vlogam. Vsi igralci skupaj pa so nam hoteli dokazati, da so še pripravljeni žrtvovati kaj za domače občinstvo, ki kljub raznim filmskim, radijskim in televizijskim aparatom ni izgubilo smisla za gledališke predstave; da želijo ustvarjati za svoje občinstvo — narod ter da pri Bogu in vseh svetnikih v nebesih zavračajo slepo ter brezvestno konzumira-nje narodnega mrtvila. Zato pa jim velja prav prisrčna hvala oziroma domači „Buah vonej!" ter obilo sreče v nadaljnjem odrskem ustvarjanju. Enako bi se prisrčno zahvalili organizacijskemu vodji kaplanu Da-meju; v njegovi glavi se je namreč porodila realizacija tega odrskega nastopa pliberške mladine, ki je bil brezdvomno razveseljiv uspeh! Vsem skupaj pa: na svidenje! Janko Kulmež IZ NJENEGA ŽIVLJENJA, igra v sedmih slikah (razmnožena) Jaka Spicar: POGUMNI TONČEK, igra v petih dejanjih (razmnožena) Pavel Golija: PRINCESKA IN PASTIRČEK, pravljična igra v petih dejanjih (razmnožena) TRIGLAVSKA ROŽA, pravljična igra v treh dejanjih. ČESTITAMO! Prejšnji teden je končal na Dunaju študij prava Filip W a r a s c h , maturant Državne gimnazije za Slovence, doma z Djekš. Čestitkam se pridružujeta tudi NSKS in NT. MOKRIJE („Srce“ z napako) Pisec, ki je poročal o občnem zboru SRD „Srce“ v Dobrli vesi (NT štev. 12, 71), je bralce Našega tednika napačno informiral. Pisal je, da sem bil jaz izvoljen za blagajnika v novem odboru društva „Srce“. Resnica je, da so me sicer predlagali za blagajnika, nisem pa bil izvoljen za ta posel. To pa zaradi tega, ker pod danimi pogoji nisem bil in nisem pripravljen biti ne odbornik ne član tega društva. Jozej Prunč pri življenju, naj pogledajo med severne države, na Finsko, ali na Dansko, ali pa kar v našo zahodno sosedo, v Švico. Družba, ki pravi, najprej jih je treba prešteti (saj vemo, kako tajno!), saj jih je samo tisoč, saj niti nočejo pravic (dobro vemo, kak nečloveški narodni pritisk, kaka nespravljiva narodna mržnja divja po možganih nemških Štajercev proti slovenski narodni skupnosti), družba, ki se torej izgovarja na take gnusne izrodke ponorelih človeških možganov, ne more biti ne zdrava, ne demokratična, predvsem pa ne pravična in ne človeška. In svet gleda to žaloigro. Poznamo take primere, povsod po svetu so nam znani, tudi razne nemške manjšine so prizadete od takih razmer. Mi, mi Slovenci, smo temu živa priča, na lastnem telesu občutimo to. Nekateri so se hoteli izmakniti s tem, da so se oddaljili od naše skupnosti. Hočejo biti nekaj, kar niso. Ne zavedajo se revčki tega, da jih ..sosedje" samo izrabljajo kot strelivo. Izkoreninjenci so, zaradi tega „nočejo“ imeti z nami nič skupnega. Mi Slovenci smo temu grozljiva priča, nekateri celo dokaz, z nami pa tudi nekateri trezni Nemci, ljudje, ki so spoznali, kam privede taka narodna dražba! šalom ,= Naše prireditve____________________ RADIŠE Slovensko prosvetno društvo na Radišah vabi vse prijatelje odrske umetnosti na igro BEGUNKA ki bo v nedeljo, 4. aprila 1971, ob 15. uri v dvorani pri cerkvi na Radišah. Prisrčno vabljeni! «©► S ŠT. JAKOB V ROŽU Slovenska prosvetna zveza obvešča, da bo v petek, 2. aprila 1971, ob 20. uri predvajal kino Janach v Št. Jakobu v Rožu slovenski celovečerni film LUCIJA Kot predfilm boste lahko videli film o slikarju Božidarju Jakcu in na splošno željo še film o Ziljskem štehvanju. CERKVENI KONCERT V spomin Kristusovega trpljenja bo stolni cerkveni zbor prvič v Celovcu izvajal na cvetno nedeljo Jos. Haydna oratorij „ S T A B A T MATER" v stolnici. Začetek ob 18. uri. Na ta redki koncert opozarjamo vse ljubitelje resne verske glasbe. Sodelujejo zbor, solisti in orkester celovškega gledališča. u&u, fuutedofto. Z VSO SILO V ODPRTA VRATA Iz nemškega stališča bi se ne skliceval na nemško večino v Mariboru itd. in na nemškega župana v Ljubljani, pa naj to odgovarja resnici ali ne. Ti krogi samo izdajo napore o nemškem mostu do Avstrije. Slovenci naj bi blii na svoji zemlji hlapci gosposke nemške rase. Na drugi strani so se isti krogi radi hvalili, da je bila Avstro-Ogr-ska velesila malih narodov. Da velesila malih narodov-hlapcev, kakor je razvidno iz njih oholih trditev. BESEDIČENJE V CELOVŠKEM BOGOSLOVJU Bogoslovje — kraj, kjer se pripravljajo mladi fantje na duhovniško službo in katerim naj bi se vcepil čut za ljubezen, pa tudi za pravico, brez katere si ne moreš predstavljati življenja v resnični ljubezni. Kristus je na primer dejal: „Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Po tem vas bodo spoznali vsi moji učenci, a ko se boste ljubili med seboj." (Jn 13, 34) — bogoslovci oziroma sodobni Kristusovi učenci pa naj bi skušali v tem duhu živeti in z življenjskim vzgledom posredovati Kristusove nauke svojemu (večji de! še preprostemu) občinstvu ter kot izvrševalci in oznanjevalci božje besede pripravljati zemljana v svetu raketnega ropotanja za večno srečo. — Temu namenu med drugim služijo bogoslovja. Pri nas celovško bogoslovje! V celovškem bogoslovju se izobražujejo slovenski fantje ter sinovi večinskega naroda. Pridiga se jim ljubezen, slišijo se besede o pravici ter da je pravica predpogoj za plodovitost prave in resnične ljubezni. In tako se besediči to ter se besediči ono — dejanja pa izostajajo! Kako to? Sliši se, da nekateri bodoči sobratje v Kristusu ter bivši sopotniki skozi gimnazijska leta južnokoroške teologe kaj radi uvr-ščavajo v kategorije „ofov“ ter drugih sličnih zemeljskih bitij; nekateri da celo grozijo oziroma poveličujejo s plinskimi celicami. Sicer pa: stvarnih diskusij si baje mnogi nemški teologi ne želijo. Rajši se jih izogibajo ter pridigajo: „Wos vvollst denn? Gehst lieber obe...“ (kam? V pekel ali Biafro?). Marsikateri izmed še-Slovencev pa baje meni: „Rajši sem tiho! Bolje bo, če ne pristopim k Akademiji slovenskih bogoslovcev. Želim mir, mir pred svojimi bivšimi kolegi ter sogimnazijci!" Želi si mir. Želijo si mir. Verjetno ga imajo. Kolegi in bivši sogimnazijci jih potemtakem komaj prekrščujejo ter jih po vsej verjetnosti ne bodo poveličevali v plinskih celicah. In tako imajo svoj mir — v celovškem bogoslovju. Toda tovrsten mir ni vreden Kristusovega duha. Duh je v tem primeru jalov, farizejski, ali meso je koroško; vse lepe in božanstvene besede o krščanski ljubezni, pravici ter krščanskem miru pa ostanejo prazno in ničvredno blebetanje. Kajti: „Na njih sadovih jih boste spoznali...“ (sveto pismo) Igre Krščanske kulturne zveze Res »lokalni interesi?" Italijansko-jugoslovanski trgovinski pogovori likah in za različne potrebe že registrirane. Vendar spisek ni zadosten, zdaj bi bili nujni konkretni projekti, kako pristopiti k realizaciji posameznih zamisli. Za dolgoročno usmeritev bi bila koristna ekonomska raziskava o tem, kakšne so neizkoriščene možnosti ob odprti meji. Na rezultatih raziskave bi bilo moč programirati razvoj na obeh straneh in pritegniti kapital za razvoj. Toda nekatere stvari so nujne in ne trpijo odlašanja, ker življenje sili naprej. Prioritetna se mi zdijo zlasti tri vprašanja, ki jih je treba meddržavno urediti: odprtje novega bloka za mednarodni promet v Vrtojbi pri Novi Gorici, sodelovanje na področju pomorskega gospodarstva in sklenitev ustreznih sporazumov za delovanje kaninskega turističnega kompleksa. Tako široko zastavljenega obmejnega sodelovanja pa ni moč več urejati z obstoječimi meddržavnimi telesi ali z občasnimi sestanki, ampak bi bilo treba nekatere stvari institucionalizirati. Možni sta dve varianti: lahko bi ustanovili mešano konsultativno komisijo Slovenije in Furlanije — Julijske Benečije za pospeševanje obmejnega sodelovanja, ki bi obema vladama predlagala rešitve, ali pa bi takšno komisijo ustanovili na vladnem nivoju. Prva oblika se mi zdi bolj ustrezna, ker bi bila tako sestavljena komisija bolj povezana z življenjem in neposredno zainteresirana za nagle rešitve. rekord 643 milijonov dolarjev, italijanski izvoz v Jugoslavijo pa je znašal 377 milijonov. Jugoslovanski izvoz v Italijo je v letošnjem januarju, glede na lanski januar, padel za 25 odstotkov, istočasno pa se je italijanski izvoz povečal za 50 odstotkov. Jugoslovanska delegacija je v Titogradu poudarila, da želi Jugoslavija povečati svoj izvoz bombažnih izdelkov, s čimer bo moč doseči italijansko preferenčno ravnanje za prodajo jugoslovanske koruze. Danes priobčujemo v našem listu članek, ki je izšel pod gornjim naslovom v Delu (25. 3.), izpod peresa Silva Devetaka. Zaradi izredno aktualne vsebine ga prinašamo v celoti. (Op. ur.) Naš odnos do narodnih manjšin jugoslovanskih narodov v sosednjih deželah izhaja s stališča, ki ga imamo do nacionalnega vprašanja znotraj jugoslovanske samoupravne socialistične družbe. V naši vsakodnevni politični praksi zagotavljamo narodnim manjšinam vse pogoje za nemoten narodni, politični, gospodarski in kulturni napredek. Zato je samo po sebi umevno, da pričakujemo, da bi ta načela, ki so sicer del napredne svetovne družbene misli in mednarodnega prava, veljala tudi za manjšine jugoslovanskih narodov v sosednjih državah. V treh italijanskih obmejnih provincah — v tržaški, goriški in videmski — živi približno 120.000 italijanskih državljanov slovenske narodnosti. Čeprav se je njihov položaj predvsem zaradi odprtosti meje zboljšal, še zdaleč niso izpolnjene vse italijanske meddržavne in ustavnopravne obveznosti, kakor tudi še niso bile glede njih docela uveljavljena vsa načela italijanske demokracije. Približno 40.000 Beneških Slovencev italijanske oblasti še vedno ne priznavajo niti kot narodno niti kot jezikovno skupnost. Prepočasno reševanje gospodarskih problemov v nadiških dolinah jim počasi, a vztrajno reže življenjske korenine. Naša stalna skrb in podpora manjšini postaja del političnih odnosov med državama. Do veljave prihaja dejstvo, da so narodne manjšine element povezovanja, od katerega so v mnogo-čem odvisni dobri ali slabi meddržavni odnosi. Mladinski križev pot Slovenski koroški skavti in Katoliška mladina iz Podjune vabi na KRIŽEV POT ki bo na cvetno nedeljo, 4. aprila, ob 19. uri. Zberemo se ob vznožju L i s n e gore in gremo v procesiji v cerkev. Vabljena mladina in tudi starejši! Vodstvo Kat. mladine dekanije Borovlje vabi fante in dekleta na KRIŽEV POT ki bo v torek, 6. aprila, ob po! osmih zvečer v Velinji vesi (Bilčovs). Manjšina ni bila in ne bo nikoli drobiž v globalnem urejanju meddržavnih odnosov. Osnovno je predvsem to, kakšne zahteve postavlja manjšina sama. Poglavitne izražene zahteve slovenske narodne skupnosti v Italiji bi lahko strnili v tele okvire. a) dosledno izpolnjevanje Tržaškega specialnega statuta, ki je sestavni del MOS; b) enakovredne pravice za Slovence v tržaški, goriški in videmski pokrajini dežele Furlanije-Ju-lijske Benečije; c) nediskriminacijski položaj slovenske manjšine nasproti nemški v Južnem Tirolu in francoski v Dolini D’Aosta; d) zaščita manjšine s posebnimi zakoni, s čimer bi med drugim tudi pomagali preprečiti denacionalizacijo. Jugoslavija oziroma Slovenija ni „državni varuh" manjšine. Spoštuje njeno samostojnost narodnega in političnega subjekta. Podpira pa zlasti tiste njene izražene zahteve, ki krepijo nacionalni položaj manjšine in s tem slovenskega naroda v celoti. Ali to pomeni, da se vmešavamo v italijanske notranje zadeve, ali da enostransko širimo meddržavne obveznosti? Ne eno, ne drugo. K temu, kar je biio rečeno, bi dodali še tole: Prvič, kar zadeva tržaško področje, gre za neposredno meddržavno obveznost Italije, ki je ne izpolnjuje v celoti. Drugič, kar zadeva položaj slovenske skupnosti v celoti, podpiramo le zahteve, ki jih le-ta postavlja kot del italijanske politične stvarnosti (in glede katerih največkrat ni pozitivnih ukrepov oblasti). Tretjič, ker vsak poseg v pravice slovenske manjšine zadeva tudi narodno celovitost (ne državno celovitost!) slovenskega naroda, enega od jugoslovanskih narodov, so ta vprašanja nujno politična vprašanja v odnosih med državama, če se ne rešuje zadovoljivo. četrtič, povsem noimalno je, da se v odnosih med državama, ki jih upravičeno smatramo za dobrososedske, odkrito postavljajo vsa neurejena vprašanja in eno od le-teh je manjšinsko. Tretje premalo urejeno in v odnosih ne dovolj preučeno kompleksno vprašanje je tako imenovano ..obmejno sodelovanje". Najprej bi bilo treba na strokovnem nivoju hitreje reševati vse, kar spada pod formulo „in-teresi lokalnega prebivalstva", ki se uporablja od obiska Mora v Jugoslaviji leta 1965. V javnosti je bilo s tem v zvezi govora o cesti, ki bi povezovala Novo Gorico z Brdi, o bazenu za namakanje na Soči, o obmejnih obojestranskih dobavah vode, elektrike, plina itd. Nadalje gre tu za ureditev odškodnine za imovino italijanskim državljanom, ki so se izselili iz Jugoslavije priključenega ozemlja. Po MOS bi morali državi to urediti s posebnim sporazumom. Pričakujoč, da bo sklenjen ta sporazum, je bila ta imovina začasno izvzeta od nacionalizacije. Formula ..interesi lokalnega prebivalstva" je že zdavnaj zastarela, čeprav jo obe diplomaciji še vedno vneto uporabljata, nazadnje v komunikeju s sestanka obeh zunanjih ministrov v Benetkah. Danes je situacija povsem drugačna. Ne gre več za ..interese lokalnega prebivalstva", temveč se kaže nuja po novih oblikah sodelovanja ob meji, ki bi odgovarjala sedanji stopnji razvitosti in bodopim potrebam obmejnih regij. Maloobmejni blagovni sporazumi so zastareli in bi jih bilo treba posodobiti z bolj razvitimi oblikami ekonomskega sodelovanja, kot je trgovina, da bi lahko služili sedanjim potrebam. Mislim, da so že zrele razmere, da bi na obeh straneh meje skupaj programirali ne le infrastrukturo, temveč osnovne skupne točke celotne gospodarske rasti. Poleg tega se mi zdi, da bi se lahko s sosedno deželo pogovarjali tudi o možnostih za skupne nastope proti tretjim. Te ideje so bile bolj ali manj ob različnih pri- italijansko-jugoslovanska mešana komisija za gospodarsko, industrijsko, trgovinsko in tehnološko sodelovanje se je sestala v Titogradu. Razprava je obsegala vrsto trgovinskih vprašanj med obema državama. Jugoslovansko odposlaništvo je vodil podtajnik za zunanjo trgovino Boris Šnu-deri, italijanski pa je načeloval generalni ravnatelj v ministrstvu za industrijo dr. E u -genio Carbone. Obseg italijansko-jugoslovanske trgovinske izmenjave je v preteklem letu zabeležil RADIO CELOVEC NEDELJA, 4. 4.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 5. 4.: 13.45 Informacije — V polja prihaja pomlad (literarno-glasbena oddaja). — TOREK, 6. 4.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Žena, družina, dom. — SREDA, 7. 4.: 13.45 Informacije — Mali recital — Oton Župančič: Veronika Deseniška — 4. (5. dejanje). — ČETRTEK, 8. 4.: 13.45 Informacije — Koroška kronika — Komorna glasba. — PETEK, 9. 4.: 13.47 Informacije — Križev pot (Sodelujejo slov. skavti). — SOBOTA, 10. 4.: 9.00 Rubrika za jugoslovanske delavce, zaposlene v Avstriji — Naša Velika noč (ponovitev) — F. S. Finžgar, Selškega župnika Velika noč. AVSTRIJSKA TELEVIZIJA PETEK, 2. aprila: 10.00 TV v šoli: Sprednja Avstrija — 10.30 Industrijska pokrajina: Kapfen-berg — 18.00 Zeleni svet — 18.20 Družina Petz, lahko noč za najmlajše — 18.50 Bunny in njegovi tovariši — 19.16 ORF danes zvečer — 20.15 Uradni spisi XY — nerešeni — 21.15 Volitve zveznega predsednika 1971: Franz Jonas — 22.00 Čas v sliki — 22.15 Spotoma ob koncu tedna — 22.20 Betside Story. SOBOTA, 3. aprila: 16.00 Za otroke od 5. leta dalje: Hišica — 16.25 Za otroke od 6. leta dalje: Hop in Hup — 16.40 Za otroke od 11. leta dalje: Daktari — 17.30 Za mladino od 14. leta dalje: Kaj lahko postanem? — 18.20 Družina Petz, lahko noč za najmlajše — 18.50 Heinz Conrads v soboto zvečer — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Cirkus; mednarodna ar-tistika in živalska dresura — 21.15 Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu: Sovjetska zveza proti Švedski — 21.45 Evrovizija popevk iz Dublina. NEDELJA, 4. aprila: 16.00 Za otroke od 11. leta dalje: Flipper — 16.25 Filopat in Patafil — 16.30 Za mladino od 14. leta daije: Kdo ve več? 17.30 Mednarodna nogometna tekma: Avstrija— Madžarska — 18.55 „Tutu“, lahko noč za najmlajše — 19.00 Čas v sliki — 20.15 „!