BINA ŠTAMPE ŽMAVC SINJEBRADEC SINJEBRADEC Pojedel si me devetkrat za devetero svojih žena, za vsako zaklenjenih sob in vsak založeni ključ. Pojedel si me stokrat, ker veliko je skritih lož tvojega sveta, kjer sva živela skupaj, razločena oba na svojo polovico, nedodelanih kril in zmeraj na preži. Pojedel si me devetkrat za devetero mojih samot in temnih prekatov srca, kjer je bival strah, da ne bom več ob tebi. HLADEN KOT SMRT Hladen ko smrt poseda, hladen ko smrt, in ni mu mar nadstropij moje žalosti, kamor ne prideš z dvigalom, ampak počasi in peš in boli, ko se vzpenjaš, hladen ko smrt, hladen ko smrt poseda, rezkih oči nad ribnikom mojih solz, kjer ne rastejo lokvanji, lotos ne prebije teme in ločje gigantske slanice, hladen ko smrt, hladen ko smrt poseda, neprobojno zaključen, izdelan do milje natančno, zazrt kruto in nepopustljivo v ravnico svojega pogleda. BLIŽINA Natanko odmerjaš svoje korake, da ne stopiš predaleč blizu, bližina je strašna daljava, tudi, če jo odmerjaš prav, je ne zmoreš prehoditi. Zato natančno odmerjaš korake in greš mimo. DVIGALO Ne zmanjka nadstropij moje žalosti, ko stopam sama. Če bi oba, bi se morda povzpela niže. NEPOKLICANA SAMOTA Tu, sredi nepoklicane samote, kjer se obdajam sama, ne penetriraš prav pogosto, pravzaprav nikoli, tam, kjer si, ti je nagota ljubša, če jo obrneš v levo ali desno stran, sta združena v pehoti erosa na tesno v dvoje. Tu, v nepoklicani samoti, kjer se obdajam sama, ob jutrih tudi ptič ne poje. RAZBITO OGLEDALO Dan je razbito ogledalo, vsepovsod brušen drobir, ko stopaš, največkrat bosa, golih lakti lakiraš zrak, kjer je ostalo nešteto pasti, ki zadrgnejo dah, zarežejo v grlo, iztanjšanih drobcev ostro naslonjeni k ranam obrusijo bolečino do tenko škrlatnega roba, kjer zveni tisoč zrcal, polnokrvnih ostrih skalpelov, ponavlja se brušen drobir jutra do poznega popoldneva in svinčenih kristalov noči, obešenih na nihalo ure, ki nikamor ne gre in beži. VELIKO OGRODJE MOLKA Veliko ogrodje molka, da nanj razpostaviš čas do večera, veliko ogrodje molka, črna spodmikava pajčevina, kjer pajek jekleni čaka vztrajno in stanovitno, z voljo zelenega lovca, nespečega tisoč rodov. MEČ Nisi dal meča vmes, ko sta legla svetoskrunsko na duri najine bližine, pustil si ga bridkega meni, da me zareže v poldne srca, v vročini asfalta, ko pade na tla škrlatni prekat bolečine in čas zarožlja s topim kazalcem praznine, vriščeče do samega neba kot pisk splašene lokomotive. Nisi dal meča vmes, ko sta legla svetoskrunsko na duri najine bližine, začudena, da gral vrtnic gine in poganja iz vaju socvetje bodal. KLAVIR V moji glavi nenehno igra Martha Argerich koncert za klavir in orkester, ko se spopadam s tišino in merim čas, natančno, natančno, zmeraj ob uri, da ne pozabim, kako teče, posajen z bolečino, bohoten deževni pragozd, ki mu sekira ne more blizu in raste neustavljivo mimo, čez temni substrat časa, ne da bi se mu kaj zgodilo. V moji glavi nenehno igra Martha Argerich ko se spopadam z okostjem godal, ki naraščajo rezko belino, med drobci ubežnih tal zmeraj stopim v praznino, ne lista lokvanja, ki na vodi bi spal, da napoti nanj noga stopinjo. NOČ Samo oblačím se, nikoli ne svitam, niti ob jutrih, skopnel si mi dah, ki se ozira za soncem, zadrl mi želo globoko v drobovje, napravil me noč, da več ne svitam, ne svitam, oblečena v strah. DIVAN Ko sanjam, divan najine bližine je čisto bel, bel, privzdignjen v zrak sred travnikov brezbožnih, okostje naplavin, ki jih izjedka čas, suho osončje bolečine izdolbe vanje bridko skril samote, odsotnost sama, bela, trpko razsnežena v prah; ko sanjam divan najine bližine, je bela tudi noč in belo me budi na vekah strah. GOVORICA Ne znava več govorice. Molk čepi volk mi v naročju siv valobran, umolknem, ko slišim nerazumljive tvoje besede, ki se obračajo stran, jedkanke misli navpičnih, podobne sulicam, ki z njimi vojščaki prebadajo dlan, iščoč deževne votline, kjer se skrivajo nežne košute. Ne znava več govorice, tvoj jezik je kurtoazno slan, nič več ne služi ti slika, zdaj si njen plen, odsev na obrazu, kjer strmoglavlja, nemočna in strta ko te pogledam, žalost upehana ptica. NEDELJE IZ MELANHOLIJ Nedelje iz melanholij in povsod tvoj korak; na balkonu, ki v juniju mrzlem še noče cveteti, škrlatna bazilika je obmrla čez noč, srebrn golob na strehi stekleni otresa perot v čudni junijski zimi, ko misel že čisto jesenska polega navznot, kot perut prestreljena brez kaplje krvi, a vendar ječi, prezebla od rane narobe postavljenih dni, kar si šel od tod in zanesel zmrzal na odstavljeni vrt, nedelje iz melanholij odtlej so prerasle kot divji srobot oboke in grede in silijo skozi okna navkreber, neslišno zaraščajo vhod, nezadržno te ni in nevzdržno drugje si, kot tu nekoč, nedelje iz melanholij na balkonu zamrlem so hladne kot linolej tvojih oči. JEZDEC Jezdiš jo, vem, na tisoč načinov na postelji lune in tal, božaš jo, vem, z rokami gigantov, spuščenih iz ograde, kot prej nisi znal, jezdiš jo, vem, z očmi domišljije, ukradene z mojih stopal, jezdiš jo, jezdiš jo, jezdec fantomski in noč te izdaja v vrišču tisoč zdrobljenih zrcal. SIESTA Za zaprtimi okni dan ugaša, počasi, premišljeno zadržuje dah, nedelja iz junija na sončnih nogah praznine postaja na vročih vogalih nenaseljenih hiš, od daleč glasovi otrok, kot izza tople morske sipine, ki davno postala je grob peščenih gradov in vojakov iz gline, le spomin jih prikliče še kdaj z glasovi otrok, ki se žogajo mimo, da junij diši od bližine v pesek pogreznjenih nog in knjig pod gigantskimi sončniki razžarjenih obal, kjer tudi opoldne šumijo senčni muzeji tišine … JEDEC Nisem mogla jesti, pojedel si mojo dlan in mislil na drugo. Devetkrat se je zamenjal dan, devetkrat zamenjala noč, devetkrat obrnil se mesec, a je ostala pojedena dlan desna in potlej še leva, tista, ki raste v srčno stran, in nisi naučil me jesti s praznino pojedenih rok. Nisem mogla jesti, pojedel si mojo dlan in nad polnimi krožniki hrane je krožil tvoj vran, zamolklo in mrzlo motril neobvezane rane. ROMAN Za spuščenimi polknicami minevava skupaj, jaz in maček že star, zunaj zlatozrnat sneži razbeljeni junij, čas je ulit po partituri romana Brine Svit, zenice mlajše mačke odlitek peščene ure, ki je ni treba naviti, teče točno in sipko, podobna peščenim grebenom, ko gre čeznje dlan ali boso stopalo poletnih hlodcev preden zaide dan in je pesek skodran še topel, nasnut na ravnino obale v zaustavljenem horizontu prebliska, ko nimaš več kam in misliš iste obale, zmeraj iste obale, zlat miselni valobran za sipke minute večerne, svet tako daleč stran, le čas na dosegu roke mineva, mineva, mineva zapestje korald, razsutih v naročju zmeraj na novo izmišljenih tal. JUBILEJ BOLEČINE Na jubilej bolečine pada poletje z razsežjem neznosnih sopar, rada bi ne mislila, ne mislila, odložena kot stvar ob konfinu brez domišljije, kjer noč ne odkrije, kar zamolčal je dan, in okostje stopal ne doseže samote v gladkem skalpelu. Rada bi ne mislila, ne mislila, ne jemala v mar grižljajev razpadle bližine, postaranih ulic, kjer par razdvojen nesmiselno traja v svetilkah obcestnih, v spominu tramvaja, v popevkah besed žalost morje podvaja in trpko razsut v dva niča svet opoldneve ohlaja. SVET Azija ima svoj zeleni čaj, Slovenija nagelj v Evropi, na skodelici čaja plava svet, vonj se ne strinja s kažipoti, s paro uhajajo lokomotive in s kerozinom boeingi beli prebijajo zvočni zid in glave – po Freudu se strah ne zaceli – odtod nenehno rabutanje poezije, kot se poleti rabutajo slive, misli povsod bohotivke štrlijo, ne tangic, da spele bi vhod, rukanje z empatijo – morda le vzdrži firmament za oddaljene ptice jesenske. Štorklje k oranžam letijo. SLIKA Stopila bom v svojo glavo kot v ogledalo in pogledala misli od blizu, kako so oblečene v žalost, žamet iz višnjevih gub za zavese obrazov večernih, koraki svilenih obrob, ki se stekajo vase, pod kupolo krinoline iz joka se stapljajo šivi melanholije in lahno povešena roka odtava v svetlobo zahoda, potaplja se v sence, nagubane kot nabrežje baroka in veter nebo dokonča z vrtiljakom visoke tišine za belim čelom otroka, iz davno založenih sanj dlan zmeraj vrača se pozna in postavlja misli na glavo, zamišljena, krhka in sloka. PREBITEK V SAMOTI Prebitek v samoti, sam, samo ti, nikogar, da posteljo greje. Na zapuščeni terasi po klopi poseda prah, bledih kamnov tal ob nogah se listje oprijema, zapah neba premaknjen k soncu – star kuščar si na zidu kri ogreva, v otrplih okončinah siv raztaplja strah, spotegnjen po samoti brez odmeva, bršljan si tihotapi veje daleč na sončno stran zidu, gopak miru divja prek sten potihoma, nenehno in zavzeto, ukleto v nepremični daljni tu in tuli sivi volk čez sobno stepo. SOPRAN TIŠINE Visoki sopran tišine – kratko zaziblje me noč v drnec poletnega spanca – sama sebi dajem preveč miru, od nikoder glasov bližine, ki prijazno približajo zvezde in mlaju odvzamejo moč deveteroglave strašne praznine nad tilnikom, kjer se zbirajo sanje za oddaljena okna jutra, ko zmorejo ptice leteti v jasnem zenitu sonca in ne padajo težke navzdol obrobljene kaplje deževne, dan rojeva se nov in misliš na senčnati včeraj, onstran, kot nepoznan jutri, le v sončni sredici časa premišljeno zdaj kot za zmeraj in zunaj za oknom se ptica za ptico oglaša. SINJEBRADČEVO POLETJE Še toplo prostrani zrak plivka breztežne sobane, zapredena v razjedeni lanski nič loščim predale pelina in kane grenkoba kot daljna pot lastovice, z dolgo senco ostrina tvojih ubežnih vek zraste že pozno jesensko čez osončeno nišo zelenja, kjer pozno popoldne še traja, spokojno žareče in mirno in v mobilah rahlo pocingljava tišina – svetlomodri delfini in palčke srebrne, kot veter znenada spomin zaobrne se k severu sanj in ti sežeš vanj s plastenkami mrzle bližine, nedosežno oddaljen, neusmiljeno stran, nanizan na ostre brežine odsotnosti same, Sinjebradec brezsramni, in povešaš me k tlom kot vrbe jesenske, poraščen od nje z gostosenčnatim zlom. HIEROMANTI Ne vem, če si upam obrniti stran, moja dlan je pretenka vse žile so vidne in črte na dlani na gosto med sabo se križajo temne, hieromanti so mrtvi, poti razdvojene, biljard prhkih sanj in nočitve ledene, ne vem, če si upam, uklel si me v eno, pomnoženo s seboj v zrcalih samote, kjer gnezdijo lune nepremičnih noči brez zvezd in brez jutra, kamor ne vem, ne vem, če si upam odpreti oči. PLAŽE OGORKOV Ne veš, kako čakam v tem svetlem septembru, popoldne z razglednic je kot zlati prah, tiho seda v večer, na še golih rokah mi zvenčijo obročki zahodne samote in strah mi polega k nogam mehko striženi mah za planjave večerne, ne veš, kako čakam v tem svetlem septembru, Sinjebradec vnetljivi, po plažah zažigaš ogorke, njej si dal ključ in prepoved prodal za zblaznjene obljube, pripovedko oskubil z glavnikom brez zob in odpahnil vsa vrata, da je stekla povodenj, se zlila čez prag in odnesla bregove, sesul se je stolp iz bližine nekdanje, zdaj vzhajaš ob njej in zahajaš ji v krilo, kot vosek razžarjen pečatiš mi svet, kot zadnji pečat sežigaš mi dlan, ne veš, kako čakam v tem svetlem septembru, ko ti, Sinjebradec, ubijaš mi dan. HIŠA Ta hiša je tuja, reži vame z zaklenjeno sobo prejšnjega Sinjebradca, njena klet je podzemlje, strašen Had hlad, kamor ne upam niti podnevi, ne prodre Orfej z liro in zgoraj nadstropje iz vrišča ljubic preži s stropovi postrani, kambriji morskih alg zasušenega vonja prodirajo v stene, mezijo med spanje, vežejo misli na jarbole črne, brez lune in tal, da ne morem hoditi, ne splezati nanje, ta hiša je tuja, ni moja, je tvoja, Sinjebradec okrutni, uklel si me vanjo, postavil brez tal v sipki čas popoldneva, kamor ne more več sonce južnih obal. SKUPINSKI PORTRET Skupaj se tanjšava jaz in v jesen razpršena samota. Skozi odprta vrata balkona vinika listje zanaša s poraščenih sten, kjer se barva oktober, na stolu osončenem greje se mačka, priprtih oči, dremajoč od toplote motri, kako naletavajo listi, mrtvi metulji oktobrskih sap, se vrtinčijo k tlom in suhotno šuštijo pelargoniji beli ob starih nogah, veter pihlja z juga zaletavo poletno, se ne zmeni za čas, ves gorak kodra kožo in poživljeni zrak zadiši po avgustu, čeprav neomajen večer krajša dnevu korak in pod lučjo na mizi je žalost naslovnica gnevu. INDIJANSKO POLETJE Ta blagi, trepetavi september v plitvini časa, potiho se krajšajo dnevi, z javorjev listje zanaša z neskončno milino na pot drevoreda, vse je še tu – zamaknjen potpuri poletja pocvita modrino sivke kot komajda včeraj z razglednice julij, stopila bi vanj, a me listje poseda v že pozne vrtove, kjer bleda in skrita spotega se plesen v prezgodnjem večeru, volumen sence in praznine si, ki se plazi po meni, ga ne ogreje popoldne poletja, ne med na obzorju zahoda, voda, kjer lokvanj se beli v starem čebru na dvorišču, od daleč bledim in stopicam na mestu, izbrisana iz srca ne ostanem shranjena niti v globinah mobilnika tvojega, Sinjebradec, odloženega s sivko v provansalskem poletju. SAMURAJSKI MEČI Neskončne kvote belo nadrobljenih misli ti plašijo dah v baldahin neprebojen, pod katerim ležiš in te veke skelijo od ostre, kot samurajski meči drob parajoče samote. NIHALO Nimam časa, da se zacelijo rane, prepolovljena od tvoje krutosti, Sinjebradec, potekel mi je rok, ko sem naslonjena nate tekla s časom navštric in ni zmanjkalo ur, so minute ostale razmišljeno krotke, nihalo broneno zvenelo kot gong, ki vabi k večerji prijazno za dvoje, nimam več časa, da se zacelijo rane, je že včeraj prepozen in danes prestrašeno stran, minute prihodnje merijo cente ur, nihalo bodalo s konico neslišno se zadira navzdol, v luč poznega popoldneva, ne vabi k večerji, prirašča me k tlom, med listje jesensko, utrujene trave, in čas nezadržno odmika korake, vse bliže s svojim neporaščenim dnom. SAMURAJI TIŠINE Samuraji tišine jezdijo mimo, skozi bambusov gozd in ločje slanice, ki jo namaka jok, jezdijo mimo, mimo pampe samote, kvišku dvignjenih glav, nepotegnjenih mečev, nikogar, ki bi zastal, ko miskanti samote šuštijo, zapičil meč in presekal samoto na polovico, samuraji tišine jezdijo mimo, hitijo kot čudne zemeljske ptice, žerjavi prepozni v svetlikavi svili, s kljuni odrezani zvočnih poljan govorice. ODSOTNOSTI Kot kamen na cesti, kjer nihče več ne hodi sama, ob uri večerni, ko sedajo hiše k večerji, teatri odgrinjajo odre in bari slonijo zaprti, v foteljih polegajo striptizete, zapete navzgor do vratu, dirigent dviga roke, a tu le tišina vsemirna, nič ne pretoči se v zvoke, predmeti posedajo tihi, medvedek, punčka in slika, zazrti v plural samote, lestenec teme ne prebije in soba ločje miru, kjer niti čas se ne zgane, nihalo polzi brez glasu od ure do ure in dalje, v belost samote brezdanje in kar naprej spet in spet ni te tu. SKALPEL Nepopravljivo strašen koraka čas, Sinjebradec, navil si vse ure, tiktakajo v troje, ukradel mi čas, da vsa sem preteklost, porabljena v dvoje, nič me ni tam, kjer se jutro začenja, ne v sobi ne v sliki, z razžaljenim dnevom, pobiram se stran, na obronke samote, kjer čakaš s skalpelom in vztrajen, oddaljen, zarežeš mi v dlan. SCENA Vela prisotnost jeseni, mrak mi utaplja boke, sloki ginki za oknom v predvečerni sceni, nihče me ne prime za roke, ne prižge mi večera, molk diha temno razpet pod strop sobe, kjer ni več nikogar, nihče vrat ne odpira ob jutrih, nočeh, ob nogah popoldneva, mačka poseda nema na nevidni blazini otožja, lovi oddaljene zvoke sveta, ki zmeraj odhaja mimo, na vratih sloni tišina, iz svinca in pol iz srebra, pritiska na kljuko in le odsotnost vsega je, Sinjebradec, v tem umorjenem večeru, ki mrzlo drži me za roke. PROSTI PAD Sozvočje veveric, ko padajo lešniki, v prostem padu samote ni videti tal, ko naraščajo jutra s plimo bosih stopal, ki ne najdejo sidra, kar utapljajo se med nihali kositra prekrhkega časa, še ne moreš naprej, sam pred sabo uhajaš v preteklik zamejen z ostrino vsega, kar neomajno odhaja. BARBE – BLEUE Razbil si me na čereh časa, Barbe-Bleue, razbil na tisoč odsevov in v vsakem posebej ugaša moj dan, nespeča je noč, jutro strašen balvan, čezenj nikdar ne zmorem, ostajam onstran, kar stojim in minevam, vsak dan me je manj v izmuzljivih minutah, na spodmikavem vzglavju, kamor glavo polagam, tilnik neporavnan z videnjem zvezdogleda, sredi knjig, postrojenih v zvezdnih vojnah noči dvobojuje se čas, za orožje izbran, tiho ure skeli na predpražniku svita. HOROLOG Ukaniti moram jutro, da nezavedno zraste dan čez svitanje nezačeto, obrniti novo stran, kazalo v času razpeto brez vidnega roba, ker nemogoče je vstati v začetek brez konca, utreti korak, mačka čaka neslišno, okno še neodprto in roloji spuščeni, nepridvignjene veke in predmeti motrijo boleče in vztrajno, ne mečeš še sence, polziš sam pred sabo, ko čas z jutrom rase v dopoldan suhoten, obstajaš navznoter še neobsijan. NEVEČER Suhotno, samotno spotega se bel predvečer. Vzorci zaves na zlatkasti steni, kot meč samuraj tiho loščim svoj mir, v nepremišljenem mraku polstena tišina premika upadle kulise, ne morem več stran, tema duri zapira s ključavnico, ki ne strem je do jutra, za okni obzorje strmoglavega netopirja in kar naprej na vratu zeva ogrlica iz sence nevečera. ZATON V sencah prosojno se daljša jesen. Sonce v zamolku pretlači rubine svetlobe, mobile v vetru zgibajo molk, nagiba se čas, zmeraj bliže je tlom, in zaton popoldneva zlate trave polega v nenavadnem novembru, ko še rože cvetijo, sedum in vrtnice bele in bisernik daljša koralde čez temno obzorje bršljana in pozno okna zaprem, že je zgodaj tema in zjutraj bela slana spotega čez travo naličje srebra in sem vse ure nočne strmoglavljena iz sna in tudi podnevi bede neustavljivo sama. HAD Jaz sem vsa trupla za durmi tvojih sob, Sinjebradec, ker ni samo ena, veliko jih je, ki jih nisem smela odpreti, hoteti, želeti, tvoja duša je had, kjer umirajo sence, lira vanjo ne more, zmeraj vstopi prepozna, utopi se v tišini, nedonošeno jagnje, obnemelo svatuje, tvoja svatba je grozna, molk z bodali zaklepaš, tja ne pridejo sanje belopernatih grlic, ne lastovic zgodnjih, daljna krila žerjavov plosko padejo mrtva na zaklenjene tvoje rame. BREZDAN Nepopustljivo krčiš bližino in režeš gigantske rezine samote, ki je ne zmorejo enti, ne ajdi ne silna vodena kolesa mlinov, ki zapuščena posedajo v vodi, ti jih prislanjaš ob prhka moja ramena, da iz natrgane vene sama se dolbe sredica in hrbet zapoka po šivih in atrija sten polovica s časom nič več se ne celi, pregovor izkljuješ, oslepiš ga modrosti, in reklo obrneš v jaro kopje broneno, da vsak dan me znova čas pokonča. VES DAN JE IZ SANJ Ves dan je iz sanj, ki jih sanjam ponoči, in zbujam se s krikom. Za paravani tesnobe metulji so črni in neprehodne poti iz umazane snežne brozge, nič več ne sneži snežno snažno na tihe bele daljave, kjer sveže gazi, podobne ptičjim stopinjam so mandale dnevu, nič več ne sneži, le čevlji s težavo predirajo plundro, ne grejo nikamor, kot v sanjah na mestu zaganjajo krila, črnikave ptice nad njimi letijo v balvan neprehoden, v zaton govorice, kjer slišiš neslišne svoje besede, kako nezadržno molčijo in tišajo dah, ves dan je iz sanj, ki jih sanjam ponoči, in ko se zbudim, je znova večer. IME O tebi ne govorimo, ne sklanjamo tvojega imena, ne barve tvojih las, ne spregamo tvoje biti, mrtev bi bil bolj živ, tvoja bližina zelena, preveč boliš, tvoja odsotnost krivi ramena in soncu izkljuje oči, tvoj libido penetrira v spanje in z jutrom tema se budi s helebardami vek, o tebi ne govorimo, mačka molče poseda na pragu, molk se odbija od sten, sobe diše po somraku odstavljenih pesmi, prečrtanih gibov, izrabljenih min in kuvert brez naslova, o tebi ne govorimo, ne govorimo, da ne postaneš spomin. SINJEBRADČEV BOŽIČ Božično drevo tvojih hiš je bridko zasidrano v mraku in sega z vrhom v temo, z njim najraje molčim med črnimi zvezdami niča, zasušen je škrlat kril in ključi razlomljeni v dvoje, roka s spuščenim rapirjem drobno olupljenih žil, bledi boki devic na dolgih nitih tišine, dan presnavlja se v noč, girlande iz pajčevin so tesne mreže za ptice, majhni stekleni obrazki in mnogo ustnic iz kina pod firmamentom upadlega tila diha samoto in me je strah in sram, ko v poznem somraku posedam tako zanesljivo praznično sama. KRZNAR Šla bom h krznarju, ki kože stroji iz živih objemov in kupila si plašč do stopal, da ogreje sibirijo molka, z ovratnikom iz dlani, in podlogo same bližine, naj star strah raztopi na stopnišču globokega ivja, mizo pristavi za dvoje, vino v barvi krvi, da zacvetejo vene globoke, tišina z glasovi zaspi, zasopla v blagem predmraku, se tiho odenem v lakti, zgibanke prstov na pasu, ovratnik zaviham navzgor za nežne stopinje večerne in v posteljo ležem, oblečena v roke, šla bom h krznarju, h krznarju, ki take kože stroji, preden še čas prepusti me mrzlo odreti grobarju. ČAS Dan pojema v ogorku večera. Mačka, tako čudovito nema, polega na robu samote, prelagam tišino iz knjige v roke, še list sobnih lip ne odpade, zavese temnijo visoke navzdol do čipkastih nog, le svetilka s komode nekako živi in zunaj bodo teatri na odrih prižgali luči, ki preganjajo tremo plesalcev v trikojih za vajo, udomačili tla in saten piruet drobno zlomljenih špic, ko mačka umiva si pačko gorkote, mislim labode, neznansko suhotno kaplja čas v Fussmannovi uri stoječi, z utežmi vsako uro padam navzdol, pripeta h kazalcem, ki kot skalpeli sekundno natančno parajo boke. Poetika osamljenosti / samote Temeljno občutenje in razpoloženje, ki preveva pesniško knjigo Sinjebra- dec, je osamljenost v vseh njenih poetično najbolj pretanjenih razsežnostih, ki je razpredena z mojstrstvom verznega ritma in slikanjem podob ter brezčasnih, pravljičnih prizorov skozi celotno knjigo. Elementi »sanjskih podob« so na umetniški način vzeti tudi iz konkretnega življenja pesnice. Lik sinjebradca, hladnega izkoriščevalca ali požiralca, jedca ženske nežnosti, je v evropski književnosti zelo razvejen in obdelan na veliko načinov; slovenske poezije se je s pričujočo zbirko dotaknil prvič. Že s prvim verzom prve pesmi v Sinjebradcu smo postavljeni v žarišče intimne, notranje drame lirskega subjekta: »Pojedel si me devetkrat / za devetero svojih žena, / za vsako zaklenjenih sob / in vsak založeni ključ.« Okoli »nasilne« raz-ločenosti med ljubimcema, moškim in žensko, od katerih je eden izmed njiju izdal njuno ljubezen, se v drhtenju nenaravno vzpostavljene tišine širijo subtilne, barvite, žive poetične pokrajine. Prostori, načini bivanj teh poetičnih pokrajin govorijo o žalosti, molku, strahu, melanholiji, praznini, samoti (drugo, pesniško ime za osamljenost), hrepenenju, rani, bolečini, tujosti. Zaznavanja stvarnosti so izjemno izostrena, budna, lucidna, analiza dogajanja v razmerju para natančna, močna, strastna lepota podob pa je neverjetno sugestivna ravno s svojo mehkobnostjo in krhkostjo, prizadetostjo, a izčiščeno koncentracijo jezika. Element časa je subjektiviziran in položen v trajanja pesmi kot v slikarstvu nekaterih del Salvadorja Dalija ali zlasti Giorgia de Chirica z njegovim pictura metafisica. Specifična, »sanjska metafizičnost« poezije Bine Štampe Žmavc se razpira v dihanju poetizacije globoke intimne izkušnje, ki jo varuje, zdravi in ohranja, dokler pesem poje, se piše in množi, deli z mnogimi samotami individualnih človeških usod. »Ves dan je iz sanj, / ki jih sanjam ponoči, in zbujam se s krikom. / … / … in ko se zbudim, / je znova večer.« Notranji tok pesmi je nezadržen od začetka do konca zbirke, sinjebradec vstopa kot hladna, brezčutna figura in razpira bolečino v rani, pesemski ritem se kot zaklinjanje ravno na tistih mestih stopnjuje kot govorica dobre magije proti zlu v univerzalnem, brezčasnem smislu – pesniška moč avtorice se v teh točkah nesporno potrdi v vsem svojem mojstrstvu. Povsod je navzoča zavest o minevanju, o neponovljivosti življenja, o izginulem času, ki ga ni mogoče zavrteti nazaj in kjer se zgolj umetnost kaže kot najpopolnejši, najsmelejši poskus ohranitve spomina v konfliktu s pozabo, izbrisom. »… sam pred sabo uhajaš / v preteklik zamejen / z ostrino vsega, / kar neomajno odhaja.« Sinjebradec je zbirka o univerzalni samoti slehernika, ki živi v vseh nas, problematizira splošni odnos med žensko in moškim in je hkrati zbirka, ki izmed vseh do sedaj objavljenih knjig Bine Štampe Žmavc za odrasle najsiloviteje izpostavi njeno pesniško moč, metafiziko sodobnega človeka, samega v brezmejnem vesolju. Ivan Dobnik Foto: © Murr O AVTORICI Bina Štampe Žmavc se je rodila 4. oktobra 1951 v Celju, pesnica, pisateljica, prevajalka. Študirala je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med drugim je trinajst let vodila otroško improvizacijsko gledališče kot režiserka, dramaturginja in pisateljica tekstov. Danes spada že med klasike slovenske mladinske književnosti. Napisala je bogat opus knjig pesmi in proze za otroke, dramskih tekstov ter radijskih iger. Za svoj besednoumetniški opus na področju otroške književnosti je prejela veliko nagrad in priznanj, doma in v tujini, med drugim leta 2000 Mednarodno bienalno nagrado Janusz Kor- czak v Varšavi, leta 2003 nagrado mednarodnega literarnega natečaja Parole senza frontiere v Trentu in leta 2007 nagrado Društva slovenskih pisateljev Desetnica za pesniško zbirko Živa hiša. Je članica uredništva revije Poetikon. Živi in ustvarja v Celju. Knjige za odrasle Soneti Pesek v pesem (1999) Soneti Poševno sonce (2001) Opoldnevi (2005) Sinjebradec (2007) Bina Štampe Žmavc SINJEBRADEC Spremna beseda Ivan Dobnik Poetikonove lire 6. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko izdaja Književno društvo Hiša poezije Zanj Nadja Dobnik Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2017 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=292855808 ISBN 978-961-7016-08-6 (epub)