GLASILO ŽENSKIH DRUŠTEV V JULIJSKI KRAJINI Izhaja prve dni vsakega meseca. — Letna naročnina :, L 14; polletna: L 7; četrtletna: L 3-50; poedini zvezki: L 1-20. — Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poStni predal štev. 384. — Odgovorna urednica : C. E. Godlnova. — Tiska »Tiskarna Edinost" v Trstu, Via San Francesco d' Assissi 20. LETNIK I. APRIL ' ŠTEVILKA 4. UHHHH D D D D VSEBINA 4. ŠTEVILKE: D D D D OBRAZI IN DUŠE JI. — Božena Nemco\ a. (Dr. Ivan Prijatelj) Stran 7j OLESJA. — Nadaljevanje. — A. I. Kuprin, (Iz ruščine prevela P. Hočevarjev*) . . ct 78 GABRUAN IN ŠEMBILUA. — (Dr. Ivan Lah) ^ « 81 TEMELJNE SMERNICE NAŠE JAVNE VZGOJE. — (M. Trdanova) « 83 ZAKAJ JE TOLIKO DRUŽIN NEZADOVOLJNIH ? — (Poldi Leskovčeva) . . . „ . « 85 TRŽAŠKE OKOLIČANKE V NARODNI NOŠI « 88 O RADU ŽENSKIH DRUŠTAVA NA PROSVEČIVANJU ŽENE. - (Vida Cubrilovičeva) « 89 GOSP..PRIMARIJU Dr. LEOPOLDU JEŠETU V LJUBLJANI. — (Inocencija Zalarjeva) « 91 IZVESTJA: Po ženskem svetu. — Materinstvo. — Gospodinjstvo. — Kuhinja. — Iz naše skrinje, — Ročno delo. — Razgovori Stran 921, 93., 94« 95., 96 UREDNICA: PAVLA HOČEVARJEVA. 1] ŽENSKI SVET \? Obrazi in duše. H. Božena Nemcoua (1820-1862), po krstnem imenu Barbara, po možu, finančnem uradniku, Nemcovd, je bila rojena kot najstarejši izmed štirinajstih otrok, očetu Johannu Pankelu na Dunaju, nadkonjarju pri Katarini pl. Sagan, pustolovski, ljubezensko izžiuljeni vojoodinji. Njen oče je bil Nemec, njena mati pa Čehinja. Ta okoliščina, da se je vojvodinja Saganska, po svojih avanturskik skitanjih STRAN 74. ŽENSKI SVET LETNIK 1. končno naselila na svojem ^evernočeškem gradiču Ratiboiice, je odločila, da se mlada Barbara ni ponemčila v tujem mestu. Usoda nadarjene, krasne deklice kot bodoče češke pisateljice se je odločila, ko je prišla mlada Barbara v slikovit podgorski kraj s svojevrstnim češkim prebivalstvom in v družbo modre babice, po materini strani, Magdalene Novotne. Ob pripovedki te pametne in čustvene žene iz ljudstva, v krasni pristno -češki podeželski prirodi, ter ob romantičnem čtivu in dekliških romančkih, v katere se je zapletala temperamentna devojka, je začel kaliti njen pisateljski talent. L. 1837. se je omozila s finančnim respicientom Josefom Nemcem, možem, ki je bil petnajst let starejši od nje in povrhu še brez vsakih finejših čustev. Z možem se je selila z ozirom na pogoste službene premestitve iz kraja v kraj, po različnih ' manjših krajih na Češkem. Končno je dobil njen mož za štiri leta (1841—1845) službo v Pragi. Tu se je okrog mlade, krasne žene zbral cel krog visokoumnih in lepočutnih mož, panzohčni pedagog in prirodoslovec Karel Amerling, profesor praške medicinske fakultete, Josef Radomil Čejka, estet, poznavatelj in prevaja-telj španskih romanc, Shakespearja in južnoslovanskih literatur, pesnik Nebesky in drugi. Zlasti Nebesky je mlado, lepo, v zakonu ne posebno srečno ženo seznanjal z idejami «Mlade Nemčije* o visokem poslanstvu ženske, ki se ima osvoboditi od konvencionalnih vezi in ki naj sledi svojim čustvom in nagnjenjem, z vsemi demokratičnimi, človekoljubnimi ideiami časa, opozarjajoč jo zlasti na one tendence nove literarne siruje, ki so propovedovale, da mora literatura biti ogledalo resničnega življenja. V tej družbi se je tudi živo užgala domoljubna narodna zavest Nemcove, katera si je iskala duška v njenih rodoljubnih in erotičnih pesmih. Ob nadaljnjih premeščevanjih moža v različne češke kraje je začela visateliica podrobno študirati kmetiško ljudstvo, zbirati ljudske pravljice in pripovedke. Ko je bil. končno njen mož prestavljen v Miškovce na Slovaško, se je ona odločila, zaradi podraščajočih otrok ostati v Pragi. To dvanajstletno bivanje Nemcove v Pragi je bilo polno gmotnih brig in skrbi, zlasti ko je bila njenemu možu 1854 ustavljena plača — ne najmanj zaradi ženinih čeških pisanj — je morala žena pogosto na ponižujoč način moledovati za podporo pri znancih in prijateljih. H gmotnim stiskam so se pridružili zakonski konflikti, ki so se od strani moža včasih stopnjevali do brutalnosti, ker se je temperamentna strastna žena neredko vdajala v ljubavna razmerja z možmi, duševno daleč prekaša-jočimi njenega moža. V teh težkih pogojih življenja je Nemcova predčasno osivela in ostarela ter umrla l. 1862. Njen pogreb na Vyšegrad je predstavljal triumfalno slavi je. V vseh teh življenjskih stiskah, v bojih z bedo, prevarami in spletkami je Nemcova iskala utehe v svobodnem kraljestvu umetnosti in v marljivem literarnem delu. Njeni lastni doživljaji, črpani iz žarke njene nature in duše, iz umetnostnih tendenc časa, njeno obširno gradivo, LETNIK 1. ŽENSKI SVET STRAN 75. nabrano na licu mesta v neposrednih študijah preprostega ljudstva po vsej češki in slovaški zemlji, njeni mladostni familijarni spomini, vse to ji je nudilo neizčrpno zakladnico snovi za povesti, v katerih je razvila izredno poznanje češke duše in življenja češkega naroda. Med leti 1844.—1848. je skladala Nemcova pesmice v dotedaj običajnem domoljubno erotičnem tonu, podslikane s češkim historizmom in splošnim slovanskim navduševanjem. Novo je bilo v teh pesmicah podčrtavanje poslanstva ženske v narodnih, tudi političnih bojih. V tradicijah dotedanje romantične dobe se gibljejo deloma še tudi njene «Narodne pravljice in povesti* (1844—1847). Vendar se razodeva v tej prvi njeni pripovedni zbirki že novodobni beletristični talent v tem, da pisateljica črpa gradivo iz doživljenih lastnih mladostnih spominov in iz ljudskih tradicij okrog Domazlic, kakor jih je cula na lastna ušesa. Ljudski motivi so že prepojeni ne samo z individualno fantazijo, požlahnu-jočo ljudsko pripoved na način Čelakovskega in Erbena, ampak povrhu še s socialno-moralnimi sodobnimi tendencami. S poetizirano romantiko se že druži krepak realizem in sočen humor. Označujoča karateristika in plastično oblikovanje ter prislovična jedrnatost ljudskega izražanja so že napovedovavke realizma. Ko je bila Nemcova na tak način potrgala cvetje na ljudski njivi, se poglobi k njega koreninam, se potopi v vsakdanje dejanje in nehanje ljudstva. Njena prihodnja pripovedna zbirka «Slike iz domažliške okolice* (1846) očituje v ozadju sicer še poetično-narodopisni interes, a v ospredju stoji že drobnorisba vaškega življenja s kulturno-vzgojno in narodno-probujno tendenco. Ženska erotika se fundira že z individualno-psiholo-škimi doživljaji. Za časa njenega težkega praškega življenja, odločenega od moža, v otepanjih z bedo in pomanjkanjem išče Nemcova utehe razen v družbi z liberalnimi možmi svojega kroga, v spominu na mladost in umetnostnih idealih višjega, od predsodkov osvobojenega človečanstva. Humansko-so-cialne tendence «Mlade Nemčije* in George Sandove ji kažejo pot. V novelicah «Domotožje» in «Barbka» popisuje izseljevanje češkega ljudstva na Dunaj z mračnim socialnim ozadjem. Za socialno slabotnejše, pogosto človeško plemenitejše, od sveta ponižane in razžaljene se navdušuje v «Rozalki» (1855) in v drugih novelicah, odlikujočih se po napeti dramatičnosti in izborni karakteristiki nastopajočih oseb. V času največjega gmotnega pomanjkanja, pogoste bolehnosti, v žalosti nad smrtjo ljubljenega sinka, v sredi prevar in spletk mestne družbe, se zateče in zamakne Nemcova v izgubljeni raj svoje mladosti in svojega mladostnega bivališča v toplo in intimno kraljestvo preprostega češkega ljudstva, v naročje matere prirode. V njeni izmučeni duši se izoblikuje najlepši biser njene umetnosti, njena nedosežna «Babica» (1855). STRAN 76. ŽENSKI SVET LETNIK I. Snov za to solnčno idilo je vzeta iz pisateljičinih spominov na njeno lastno življenje na gradu v Ratiboficah. Opisujejo se dogodki v familijar-nem življenju Proškovih (Panklovih), življenje med gospodo na gradu in med kmeti okrog gradu. V ospredju stoji babica, narisana v idealiziranih barvah po Magdaleni Novotni. Okoli te centralne figure pa je pisateljica nanizala celo vrsto izrazitih, živih ljudskih tipov, milih otroških obrazkov, celo galerijo realistično narisanih scen iz podeželskih šeg in navad v okviru prirodne pokrajine, polnem Rousseaujevega hrepenenja po zdravilnem ne-driju zemlje. Dasiravno roman ne vsebuje nikakega zapletenega dejanja, ampak prosto in neprisiljeno nanizane scene, vendar sledi čitatelj vsem tem neznatnim in skromnim dogodkom, razvijajočim se sredi selških praznikov in običajev, z napeto pozornostjo in se naravnost naslaja ob neskončno delikatnih in dragocenih drobnorisbah novelistke. Neki poseben žar se razliva zlasti od centralne figure, od «babice», od te preprosto modre in prirodno mile personifikacije čvrstega, zdravega pogorskega rodu, od te ljudomile vzgojiteljice pokolenj, združujoče v svoji osebi tri generacije in ublažujoče oba podeželska svetova, grajski in kmetiški, preko vseh nasprotij v življenjsko modro harmonijo. Dih očiščenega, višjega človečan-stva je razlit črez to čudovito delo, ki išče čutečih duš in izkuša osrečiti srca vseh, tudi najrevnejših ljudi in jih tudi osrečuje, samo da si ji odprejo v vsej prostodušnosti in iskrenosti. V vsakem stavku se čuti, da je pisateljica sama preživela in prečustvovala to delo, ki diha, trepeče in živi. Vso svojo visoko v življenjskih nagonih raznihano ter umirjeno in v življenjski modrosti preizkušeno dušo je vložila Nemcova v to delo, ki nosi na sebi izrazit češki narodni značaj in je napisano v preprostem, kakor podgorski studenec jasnem, čistem in sočnem ljudskem jeziku. «Babička» Nemcove je postala popularna takoj po izidu. Danes je to prava narodna knjiga v polnem pomenu te besede. Češki pesniki, slikarji, kiparji in komponisti so si oplojali inspiracijo ob tem delu, ki se je prevedlo v najrazličnejše jezike, zanimivo je, da v slovenski jezik najprej, že eno leto potem, ko je izšla češka izdaja. Slovenski prevod je bil oskrbel Fr. Cegnar in izdal Janežič v «Cvetju». Danes bi Slovenci nujno potrebovali novega prevoda. V zadnjih šestih letih svojega mukotrpnega življenja je napisala Nemcova še celo vrsto povesti iz vaškega življenja. Med. temi se odlikuje »Divja Bara* z markantnimi značaji in jedrnatim humorjem, v kateri nastopa kot junakinja na zunaj trda in osorna, na znotraj mehka in čustveno nežna ovčarska deklica dostopna silnim emocijam ljubezni in prijateljstva, prava slika pisateljice same v njenih mladih letih. Usodo čeških izseljencev ponazoruje «Dobri človek* (1858) s plastično narisanimi postavami. V realističnih novelah «Karla» in «Koča pod gorami* (1858) ter v romanu «Podgorska vas» (1856) se rišejo čvrste postave gorjancev iz okolice Domažlic, Šumave in domovine Slovakov s severnega LETNIK 1. ŽENSKI SVET STRAN 77. Ogrskega v vseh njihovih težnjah in utripih, njih žalostih in radostih sredi njih dela, v njih praznikih in svojevrstnih običajih. V poslednjem romanu, v katerem je hotela združiti karakteristiko ljudstva z novodobnimi socialno-reformnimi tendencami, je nekoliko neizravnani in nedovr-šeni kompoziciji še vedno razvila visoke prednosti svojega realističnega talenta: zmisel za samorastle, markantne in originalne postave iz ljudstvat za preprosto, jedrnato ljudsko modrost, za bujno prazniško radost in zaskrbljeno, v delu tonečo vsakdanjost kmeta, za njega domačijsko, fami-lijarno srečo očetov, mater in otrok ter za romantično, prirodno-silno Iju-bavno strast doraščajoče kmetiške mladine. Na grajsko gospodo Nemcovd ne gleda sovražno, kakor n. pr. naš Jurčič, ampak ji dodeljuje vlogo viso-koumnih človečanskih svetovateljev v ljudskih brigah, požlahnjevateljev skromnih kmetiških duš. Ker za tako gospodo med tedanjim češkim gra-ščaštvom ni našla realnih modelov, trpe ti njeni gosposki tipi na precejšnji izkonstruiranosti, zlasti v povesti «V gradu in pod gradom» (1862). Lepo pa se čita njen humanizem sredi krepkega realizma v povesti «Ubogi Iju-dje», izišli eno leto poprej (1861). Avtobiografsko vrednost ima njena strastna izpoved ženske usode «Štiri dobe» (1855). Boženi Nemcovi, tej izredni ženski umetnici, se je posrečilo vpodobiti ljudsko življenje češko v okviru plemenitega človečanstva. Ako sta Če-takovsky in Erben iskala v preprostem Čehu pesnika, je iskala in našla Nemcovd v njem človeka. Energija te izredne ženske, s katero je preko največjih skrbi, življenjskih težav, ovir in muk, stremita po notranji, od vseh predsodkov očiščeni svobodi in resnici, je občudovanja vredna. Njena pripovedna umetnost, rišoča pred ozadjem ljudskega življenja in slikovite češke pokrajine markantne, zlasti ženske postave, nravno globoke, v socialnih in individualnih konfliktih, zadobivajočih harmonično razrešitev in utešitev v ljudomilem idealizmu pisateljice, njen humor in nežna pesniška ubranost: vse to je mogočno >. elovalo na tedanjo češko generacijo, prikupljalo pisateljico tudi pri nastopnem pisateljskem pokolenju, vse to v njenih spisih še danes z neodoljivo silo in čarobnostjo govori k umu in srcu vsakega Čeha. To kaže njen grob na Vyšehradu, ki ni nikdar brez cvetlic, teh milih dokazov zanimanja in pozornosti od strani njenih ča- stivcev. (Dr. Ivan Prijatelj) ©© © © Eva, prva ženska, je bila kriva, da je Adam izgubil paradiž. Kaj čuda, če ga od tistih dob vsi moški iščejo pri ženski. Nič ni prijetnejšega za gospodinjo kakor zajemanje iz polnih predalov in posod. Žalost — kadar se pokaže dno. Vsaka redna in skrbna gospodinja ima neizprosnega priganjača, ki nepresiano vihti svoj bič nad njo — to je: ura. Utva. STRAN 78. ŽENSKI SVET LETNIK I. ULtb J *»• A. I. KUPRIN. (Iz ruščine poslovenila P. Hočevarjeva.) (Nadaljevanje.) »Poglej, mamica, ščinkovci so zopet šli za menoj," je vzkliknila deklica in se glasno zasmejala: „poglej. kako so smešni ... Pa lačni so. In kakor nalašč nisem imela zrna s seboj." Ali ko je zagledala mene, je takoj umolknila in močno zardela. Njene tanke črne obrvi so se nezadovoljno vzdignile, oči pa so se vprašujoče ozrle na starko. »Ta gospod je zašel . . . Vprašuje za pot," je pojasnjevala starka. »No gospod," se je z odločnim pogledom obrnila proti meni, „prehladil se boš. Napil si se vode, pogovoril si se, je že čas, da greš. Midve nisva družba zate." »Poslušaj, krasotica," sem rekel deklici. »Pokaži mi, prosim te, pot na Irinovski laz; iz tega vašega močvirja ne pridem do smrti." Morebiti je vplival na njo mehak proseč ton, ki sem ga dodal tem besedam. Previdno je položila ščinkovčke na peč poleg škorcev, vrgla na klop že odloženo kratko kočemajko in šla molče iz koče. Sel sem za njo. »Imaš same krotke ptičke?" sem jo vprašal in stopal za njo. »Krotke," je odgovorila kratko, ne da bi se bila ozrla name. »Tukaj, poglejte", je rekla in se ustavila pri plotu. »Vidite stezico tam med smrekami? Vidite?" »Vidim" . . . »Pojdite po njej kar naravnost. Ko pridete do starega hrastovega parobka, pa zavijte na levo. Tako vedno naravnost, vedno po gozdu, po gozdu — pojditel Pa boste kmalu pri Irinovskem lazu." V tem hipu, ko mi je z iztegnjeno roko kazala smer pota, sem se ji nehote nasmehnil. Na njej ni bilo nič podobnega mestnim gospodičnam, katerih obrazi nosijo oni enolični preplašeni izraz, ker jih kvarijo šali, ki pokrivajo zgoraj čelo, spodaj pa usta in podbradek. Moja neznanka, visoka brinetka kakih 20-25 let, se je držala lahko in leporaslo. Ohlapni beli rokavci so ji lahko in lepo ovijali mlade zdrave grudi. Naravne lepote njenega obraza nisi mogel pozabiti, če si jo le enkrat videl, ali težko jo je opisati. Krasota vsega obraza se je zlila v te velike temne oči, katerih črne, v sredi nalomljene obrvi so ji dajale komaj opaženi odsev lokavstva, moči in naivnosti; v rujavo rožni ton njene polti; v svojevoljne gibe ustnic, od katerih spodnja je bila nekoliko polnejša ter ji dajala odločen in muhast izraz. »Ali ni vaju nič strah, ker živita sami v tej goščavi?" sem jo vprašal ter obstal poleg plota. Ravnodušno je mignila s pleči: »Česa naj bi naju bilo strah? Volkovi ne zahajajo sem." LETNIK 1. ŽENSKI SVET STRAN 79. „Saj niso samo volkovi . . . Sneg vaju lahko žamete, požar se lahko pripeti ... In še kaj drugega. Sami ste tukaj, še pomagati vama ne more nihče." „In hvala Bogu!" je zaničljivo mahnila z roko. „Cim bolj bi pustili naju z babico pri miru, tem bolje bi bilo, a tako pa . . ." „A tako -- kaj ?" »Marsikaj že veste, kmalu se postarate," se je odrezala. „Morebiti ste celo vi sami izmed tistih ?" je vprašala preplašeno. Mislil sem si, da se starka in ta krasotica gotovo bojita kakih preganjanj od strani oblasti, pa sem jo pomirjeval: „0! prosim te, ne boj se I Jaz nisem čuvaj, ne pisar, ne da car, z eno besedo: jaz nisem od nikake oblasti." „Ne ? Govorite resnico ?" „Dajem ti častno besedo. Boga mi, jaz sem sam tuj človek. Prišel sem semkaj samo v goste za nekaj mesecev, pa bom zopet odšel. Ce hočeš, pa ne bom nikomur niti povedal, da sem bil tukaj in da sem vaju videl. Ali mi veruješ?" Dekličino lice se je nekoliko razjasnilo. „No, to se pravi, če ne lažete, pa govorite resnico. Kako pa vi, ali ste prej kdaj slišali o naju ali ste slučajno zašli ?" „Sam ne vem, kaj in kako bi ti rekel. Res, tudi slišal sem o vaju, ne rečem, hotel sem celo enkrat zabresti sem, a danes sem zašel slučajno — izgubil sem se . . . No, pa mi zdaj povej, zakaj se vidve bojita ljudi. Kaj so vama storili hudega?" Ozrla se je name z motrečo nevernostjo. Pa moja vest je bila čista in hrabro sem vzdržal njen uprti pogled. Tedaj pa je izpregovorila z rastočo razburjenostjo: „Slabe stvari nama prihajajo od njih . . . Priprosti ljudje še ne toliko, ali oblasti . . . Pride čuvaj — hoče denarja, pride načelnik — hoče denarja. Prej pa, nego vzame, se še roga babici: ti, pravi, si čarovnica, hudičevka, katoržnica*) ... Ah 1 Pa še koliko drugega pravi!" „Pa tebi, ali ti tudi kaj hočejo ?" se mi je izvilo neprevidno vprašanje. S trdno samouverjenostjo je vzdignila glavo in v njenih solznih očeh se je zableščalo nekaj kakor triumf. „Nečejo . . . Nekoč se je sukal krog mene zemljemerec nekakšen .. . Rad bi se mi bil malo polaskal ... Pa mislim, da še danes ne more pozabiti, kako sem ga jaz polaskala." V teh zasmehljivih, na poseben način ponosnih besedah je zvenelo toliko svojeglavne neodvisnosti, da sem nehote pomislil: »Vsekakor nisi zastonj zrasla sredi poleškega borovca, — s teboj ni dobro češenj zobati." *) Hudodelka, ki zasluži 2olemo kazen v Sibiriji. STRAN sti ŽENSKI SVET" LETNIK i. „Ali morebiti midve komu kaj hočeva?" je nadaljevala vedno bolj zaupljivo. „Midve niti ne potrebujeva ljudi. Samo enkrat na leto grem v vas da kupim mila in soli. Pa čaja za babico . . . ona vam ga ima tako rada. Ce bi tega ne bilo, bi pa sploh nikdar ne videla nikogar." „Vidim, da vidve z babico ne marata za ljudi. Kaj pa jaz, ali vaju smem obiskati za par minut?" Zasmejala se je in — njen obraz se je spremenil nekako čudno, nepričakovano. Od prejšnje surovosti ni ostalo niti sledu več, bil je svetel, bojazljivo vdan, otroški. „Kaj bi pa delali pri nas? Midve z babico sva dolgočasni . . . Zakaj ne, pridite, če ravno hočete, če ste res dober človek. Samo ... če vas kdaj nanese pot sem, bolje da brez orožja . . ." „Ti se bojiš ?" „Cesa naj se bojim? Ničesar se ne bojim!" in v njenem obrazu se je zopet izražalo zaupanje v lastno moč. „Le rada nimam tega. Zakaj je treba streljati, ptico ali zajca tudi! Nikomur ne store nič zalega, pa tako so majhne, smešne tako ... No, vendar: na svidenje," je hitela: „ne vem, kako naj vas počastim po imenu . . . Bojim se, da me ne bi babica zmerjala." Lahno in urno je zbežala proti koči; povesila je glavo in z rokami pridrževala od vetra razmršene lase. »Počakaj, počakaj!" sem zaupil. „Kako je ime tebi? Saj bomo znanci kakor mora biti." V hipu se je ustavila in se obrnila proti meni: „Za Aleno me kličejo-Po tukajšnjem Olesja!" Nataknil sem puško na ramo in šel v pokazani smeri. Ko sem stopil na mali holmec, odkoder se je začenjala ozka, komaj vidna gozdna stezica, sem se ozrl. Rdeče krilo Olesjino, nalahko dvigeje se vsled vetra, se je še videlo na pragu koče ter delalo jarko liso na zaslepno bleščeče beli snežni podlagi. Kmalu za menoj je prišel tudi Jarmola domov. Kakor navadno ni maral praznih pogovorov, tako me tudi sedaj ni niti z eno besedo vprašal, kako in kam sem bil zašel. Tebi nič — meni nič je kakor mimogrede izpregovoril: „Tja ... v kuhinjo sem zanesel zajca . . . Spekla ga bova, ali ga morebiti kam pošljete ?" „Ti si niti misliti ne moreš, Jarmola, kje sem bil jaz danes," sem mu rekel, ter si že vnaprej predstavljal gozdarjevo začudenje. „Kako naj si mislim?" se je odurno obregnil Jarmola. »Gotovo, k čarovnicama ste šli . . ." „Kako pa da si uganil to?" „Kako bi ne uganil? Videl sem, da niti glasu ne daste več, pa sem se vrnil po vaših stopinjah . . . Eh, gospo-od!* je pripomnil s karajočim presedanjem. „Ni prav, da se pečate s takimi stvarmi . . . Greh je . . . " [Nadaljevanje]. LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 81. GABRIJAN IN SEMBILIJA. (Dr. Ivan Lah.) (Povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici Šembiliji, kakor jo je napisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakrijanu, kjer se je godila ta povest). II. Na grajskem vrtu sred dehtecih rož sedela mala je Sembilija, in s cvetkami se poigravala na belem pesku med gredicami. In rožni cveti so se sklanjali, z grmov so k njej se pripogibali, kot da hoteli bi okrog in krog s cvetočim vencem jo ovenčati. Vmes drobni listi vsipali z dreves so se in padali okrog po tleh, kot da preprogo lepo pisano hoteli tkati bi krog deklice. Jn ptički švigali so skozi zrak, po vrtu so se spreletavali, in glavico so ji obkrožali in žvrgoleli svoje pesmice. Tih veter vel je preko mladih trat, in bajke z listi si je šepetal in trepetal je okrog deklice, smehljal se je in s kodri zlatimi si njenimi je včasih poigral. Sijalo solnce jasno je z neba, in z žarki zlatimi obdajalo Sembilijo, in se razlivalo nad tratami, da v njem kopale so cvetlice in gredice se in vonj kipel iz njih je poln opojnosti. Na klopi pod drevesom senčnatim sedela je gospa Odilija, vsa blažena je zrla v božji dan in v njem je svojo srečo gledala, in onih dni se je spominjala, ko sama v vrtu je posedala, in hrepeneče sreče čakala, ki dolgo bila ni uslišana. In spomnila se je na tisti dan, ko sama je na vrtu sanjala, in k nji prišel je prerok-siromak, noseč od daleč ji veselo vest. In spomnila se je na oni čas, ki bil dokaz je božje milosti, ko je spoznala srečo radostno, ki čudežno rodila se je v nji. In spomnila se je na detece, ki v zibelki se zasmejalo je in stezalo je bele ročice in gledalo jo z lepimi očmi, kot da iz daljnih krajev je prišlo in išče zavetišča tu pri nji. In ko preteklo leto je in dan, na vrt prostran je nesla detece, in rožice mu je natrgala in z belim cvetjem ga primerjala. In tisti Čas je prvič slišala iz ust otroških oni sladki glas, ki s težkim srcem ga je čakala, da dete mater je zaklicalo. Od časov teh le sama radost, smeh, polnila grad je in dvorane vse, in rastla mala je Sembilija kakor na vrtu nežna rožica, na rokah dobre srečne matere. In ko tako je z njo posedala in gledala otroka pred seboj, spominjala se je na prejšnje dni, in mislila na čudapolni sen. In kadar je na vrtu sredi rož sedela zlatolasa deklica, in tihi veter vel je skozi zrak in si igral je z njenimi lasmi, je bilo vse tako kot tisti dan, ko sama je na klopi sanjala, in mahoma je sred cvetočih gred nedolžno detece zagledala; in sreča vsa tako zasanjana, ki bila čudežno je uresničena, STRAN 82. ŽENSKI SVET LETNIK I se zdela ji je kakor čuden--sen. In včasih v strahu je nenadoma zaklicala ime: „Sembilija", iz rož se deklica je dvignila in preko trat je prihitela k nji, in bilo je tako, kot tistikrat, ko dete se je v sanjah bližalo. In kadar mala je Sembilija sedela sama tam med rožami, in si igrala tiho s cvetkami, je dolgo mati vanjo gledala, ker bilo vse je kot odmev iz sanj. Zato je rada sanjala tako in gledala otroka pred seboj. Tako potekal je na gradu čas, in kras mladosti rastel dan na dan kot cvet krasan je in Sembilija pod varstvom dobre skrbne matere postala roža je med rožami. Vse rože njej so se priklanjale, vsi ptički pesmi ji prepevali, vsi cveti pota ji nasipali, ker bila roža je med rožami, kraljica bila med družicami. A včasih težka misel je prišla kot da je iz daljav priplavala in legla je na srce materi kakor oblak, ki vsplava v jasen zrak in sčasoma pokrije vse nebo, tako prišlo je s črno mislijo v te jasne dni vse polno žalosti. To bila je prerokba starčeva, da pride čas, ko mine sladki sen, ko bo dorastla mala deklica in konec bo otroških srečnih let, in konec bo na vrtu lepih sanj, in konec bo teh jasnih solnčnih dni, ko docvetel bo v vrtu nežni cvet in bo Bogu v zahvalo darovan, ker bil od njega sem je presajen, da njemu v čast v tem vrtu dozori. O tem ta dan gospa Odilija na solnčnem vrtu je premišljala in misel ta je zapustila ni, dasi jo tiho je odganjala, in sama sebi se čudila je, da moti jo ta misel žalostna, ko zunaj sije solnčni jasni dan, in da zaman odgnati jo želi, ko vse okrog je v solnčni radosti in daleč je bodoči tisti čas ko spremeni se vse, kot na jesen, ko cvet in svet zagrne prt meglen. In mislila si v srcu je gospa: „Zakaj da ravno danes misel ta me moti tožna neprenehoma ? Menda ne bliža se nesreča kje nevidoma ? Tako priplazi gad se včasih sred livad pod rožami, ko sanjajo pod žarki zlatimi, in skrivajo pod saboj črno prst, ki je iz nje vzbrstel njih prvi cvet, a on sred njih si išče skrito pot, da sikne vanje svoj pogled in strup, ko up najslajše sanje kaže jim povsod, in uničuje svet odet z nebeškimi krasotami. Jako nevarno je sedeti sredi rož. In v strahu se ozrla je okrog in hipoma planila k deklici in jo v naročje skrbno dvignila in gledala okrog preplašena. Tu vrata so na vrt odprla se in sredi njih je stal pastirček mlad, boječ pastirček, bos in gologlav, s pastirsko dolgo palico v rokah, Lase imel je črne kodraste, obleko slabo, sivo rašasto, kot nosijo jo bedni romarji, kadar gredo na sveto božjo pot, na plečah čutaro, okrog vratu piščalka mala mu visela je kot znak stanu privezana na trak. Tako je stal pred njo nenadoma in gledal jo z velikimi očmi. (Nadaljevanje.) LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 83. TEMELJNE SMERNICE NAŠE JAVNE VZGOJE. (M. Trdanova.) Svetovna vojna je posegla usodepolno v življenje evropskih narodov. Dvignila je iz tečajev nešteto uredb in zakonov, ki so tvorili podlago raznim panogam družabnega življenja; uničila je toliko zdravja, telesnega in duševnega; vzbunila pa je tudi notranjost, mišljenje in duševnost in vse to je našlo globok odmev v najširših ljudskih plasteh. Izpremembe, ki jih je izzvala, so velikanske; gospodarsko in politično življenje se ne more umiriti in ustaliti; vprašanje družabnega reda in družabne preosnove je bolj kot kdaj pereče; porajajo se novi miselni toki, oblikujejo novi svetovni nazori. — In v tem splošnem kaosu se vprašujemo tudi me žene: „Kam in kod ?" Zavedamo se visoke dolžnosti, vstopiti kot sodelavke v vrste onih, ki streme za ozdravljenjem socialne družbe. Naše delo se bo vršilo seveda v okvirju našega naroda, ki je sestavni del te družbe. Naravno je, da si moramo izbrati ona področja, kjer bomo lahko najbolj plodonosno udejstvovale razpoložljive nam sile. Res je, da nas obide čut malodušja, ko zremo žalostno dedščino svetovnega poloma: razdejane domove, poteptano blagostanje, fizično in moralno nazadovanje. To opazovanje nas privede do spoznanja, da treba ustvariti soliden temelj za novo zgradbo, začrtati jasnih direktiv, ki naj bi v njih smeri zanihalo novo življenje našemu narodu. Pri začrtovanju teh smernic moramo vpoštevati predvsem naravne zakone, ki se tako jasno izražajo ne samo v prirodi, ampak tudi v vsej zgodovini človeške družbe. Povsod opazujemo večni boj za bitje in obstanek, ki v njem podleže vse, kar ni za življenje sposobno. Posledice tega naravnega zakona in pogoj vsega življenja pa je brezkončno, večno izpopolnjevanje. Razvojna teorija uči, da podleže v boju slabejši; bitja, ki so danes na najvišji stopnji razvoja, so se razvila iz najenostavnejših potom vednega razvoja in izpopolnjevanja. Iz teh naravnih zakonov izvajamo posledice: ako hočemo živeti, moramo biti dovolj močni, sposobni za življenje. Zgodovina nas uči, da so v tem boju podlegli celi narodi, veliki in slavni. Dvignili so se do vrhunca moči in slave, a pojavila se je v njih mehkužnost in iz nje izvirajoče fizično in nravno propadanje; postali so slabejši, podlegli so. Prenehal je razvoj in izpopolnjevanje, zastal je napredek in to je povzročilo nazadovanje in nesposobnost za življenje. Da torej narod ne podleže v tem boju, mu je treba telesnih, duševnih in nravnih moči, ki so predpogoji življenja. Miroslav Tyrš, genijalni učenjak in mislec češkega naroda, pravi: „Niti izobraženost, niti bogastvo, niti politična moč niso same na sebi vzdržale naroda pri življenju; to vse so že narodi imeli, pa zopet izgubili, ker so bili nezdravi in nravno izprijeni. Le zdravje in nravnost je poroštvo življenja." In na drugem mestu govori:,»Telesno in niavno oplemenitenje naj STRAN 84. ŽENSKI SVET LETNIK 1. dvigne narod do tiste moči in kreposti, ki ne dopušča, da bi narodi izumirali". Res je, da ne moremo vzeti teh besedi doslovno, zakaj narod lahko primerjamo posameznemu organizmu. Rodi se, vzraste, doseže vrhunec življenja in potem propade; to so neizpodbitni zakoni razvoja. Toda zgodovina navaja narode« ki so dosegli svoj vrhunec, kot graditelje in nositelje človeške kulture. Važna naloga kulturnih delavcev je torej, da privedejo svoj narod čim prej do vrhunca in da je ta kulminacijska točka višja, nego bi bila brez njihovega prizadevanja, in drugič, da vzdržijo narod pri polnem močnem življenju, dokler pripuščajo to naravni zakoni. V tem smislu moramo začrtati vzgojni program vsemu jugoslovenskemu narodu, predvsem pa onemu delu, ki je izločen iz njegovega krvnega obtoka. Ta del bojuje predvsem boj za golo eksistenco, biti ali ne biti. Boj je ljut, mnogostranski in posega v vse panoge narodovega življenja. Ta boj zahteva visoko potenco fizičnih, duševnih in nravnih sil pri vsakem posamezniku, zakaj le na ta način bo zadobila manjšina potrebno odporno silo. Le vsestranska krepkost in sila nas more ohraniti, zato naj vzgojitelji naroda streme za tem, pridobiti posamezniku trajno moč: telesno, duševno in nravno. To je koncentracijska točka, najvažnejše poprišče narodove vzgoje in tu naj bi zastavile žene vse svoje sile. Priznati moramo, da smo dosedaj preveč uvaževali vzgojo intelekta. Priprava za življenje je preveč enostranska. Poglejmo le dosedanje šolske učne načrte! Po večini skrbijo le za razvoj umskih sil, a vpoštevajo premalo duševno in nravno stran našega notranjega življenja in o telesni vzgoji navadno sploh govora ni. Naše vzgojno stremljenje mora iti za tem, da pride na eni strani vsak posameznik do tiste stopinje telesnega zdravja, vsestranske moči in lepote, ki je njemu mogoča, dosežna; na drugi strani pa mu podajmo nravno vzgojo in ti dve naj tvorita trden temelj duševnemu delovanju. Med tremi važnimi točkami vzgojnega načrta sem navedla kot prvo telesno vzgojo in ne brez vzroka. Človek mora biti v prvi vrsti telesno, zdrav. Telesno zdravje je podlaga duševnemu in nravnemu. Zdravje, moč in lepota, je bil znameniti ideal Helenov, kjer je dosegla telesna vzgoja največjo dovršenost. Njihova zgodovina nam priča, kolikega pomena je bila telesna vzgoja za starogrško kulturo. Telesna vzgoja obstoji v smotreni vadbi telesa in v pravilni uredbi življenja in hoče okrepiti celo ustrojstvo, da ne podleže tako lahko boleznim. Toda ne samo cilj, poznati moramo tudi sredstva telesne vzgoje. Med najvažnejše prištevamo pač higijeno, telovadbo; boj proti alkoholu, nikotinu in nalezljivim boleznim ; umevanje življenjskega reda, ki mu pripada uravna\a hranitve, stanovanje, pravilno razdeljeno delo in počitek i. t. d, LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 85. Seveda so to le glavni obrisi, nekako ogrodje, vogelni kamni za našo stavbo. Ne smemo pa ostati samo pri teoretičnem zasnutku, ampak naša naloga je praktično udejstvovanje tega načrta. Zato bodi naša dolžnost, seznanjati najširše sloje našega ženstva s posameznimi panogami telesne vzgoje. V priprosti, lahko umljivi obliki naj se zanese med nje razumevanje in hkratu naj se jim podajo praktična navodila, kako izvesti dani načrt. Telesna vzgoja, pojmovana na tak način, se nam kaže ne samo kot zadeva posameznika, ampak kot zadeva naroda, socialne družbe sploh. Le zdrav naraščaj, zdrav zarod je edina podlaga, na kateri se lahko zida jak značaj, visoka nravnost, izrazita duševnost, jasen intelekt. To je edina pot, ki vodi k pravi kulturi; le tako bomo dvignili narod na tisto stopinjo telesnega in duševnega zdravja, ki je predpogoj za ubrano sožitje poedinca s poedincem, naroda z narodom. Le tako vzgojen narod bo prispeval k ozdravljenju organizma vesoljnega človeštva. © © © © ! " _ ZAKAJ JE TOLIKO DRUŽIN NEZADOVOLJNIH? (Poldi Leskovčeva). ZadovoljnostI Lepa beseda, pa kako redek gost med človeštvom! Zadovoljni niso posamezni narodi, zadovoljni se ne čutijo stanovi, zadovolj-nosti zaman iščeš v nižjih slojih, ne najdeš je pri srednjih, niti prt najvišjih stanovih. Najbolj redek gost pa je zadovoljnost v družinah. Ne mislim tu nikakor govoriti o nezadovoljnosti v onih zakonih, ki so se sklenili iz sebičnosti z ene ali druge strani; o zakonih, kjer je dekle zvabilo dobro gmotno stanje bodočega moža ali obratno ne glede na starost, značaj in vse drugo, kar je potrebno k dobremu zakonu. Ne nameravam razpravljati o pomanjkanju zadovoljnosti v onih zakonih, kjer je dva človeka združil katerisibodi neplemenit nagib ali vnanji pritisk. Moj namen je, prodreti do vzroka nezadovoljnosti v onih zakonih, ki so se sklenili iz mladostnega ognja ljubezni, tako plemenitega, svetega in čistega, da noben jezik nima besed, da bi dostojno opisal ta nebeški dar. Da, tudi v takih zakonih največkrat ni zadovoljnosti. Rožna zavesa omame v prvih dneh se pretrga in oko gleda zopet jasno in trezno v ži-ljenje. Trda in neizprosna vsakdanjost stopa pred nas in zahteva svoje pravice. Malenkostne se zdijo marsikomu te zahteve, a življenje naše je nepretrgana nit malenkosti, ki pa nosijo dostikrat v sebi kal največjega zla nezadovoljnosti. " - - Kje naj iščemo krivcev, pri možu ali pri ženi? Sporna točka je to, ki povzroča burne debate v raznih družbah, ki pa jo rešijo največkrat pristransko. Možje se zavzemajo z ognjem in navdušenjem za svoj spol in' mečejo vso krivdo na žene in te seveda odlagajo to breme na moževa ramena. Da bi pa šel kdo sam vase in si temeljito izprašal vest — zato ni ne časa, ne volje. Današnji rod je vse preveč ^površen. Z mrlično na- STKAN 86.. ŽENSKI SVET LETNIK I. glostjo drvi za xaznimi varljivimi slikami, ki jih smatra za svojo srečo, a ne ve, da je prava sreča le v naši notranjosti ?— da je prava sreča soglasje duš in src — to je zadovoljnost. Po mojem mnenju je nezadovoljnosti v zakonu kriv lahko mož ali žena — seveda vsak na svoj način. Ta nezadovoljnost temelji v dveh bistvenih napakah, ki kazita moža ali ženo; če je mož pijanec ali če žena ni dobra gospodinja. Ti dve bistveni napaki sta predvsem, ki rušita srečo v naših družinah. Kaj naj rečem o možu pijancu? Kje naj najdem besed, da dostojno opišem to morje gorja, ki ga poplavi črez družine moževo pijančevanje. Ali naj govorim o nemem trpljenju žene, o pomanjkanju, o nočeh, prečutih med vzdihi in solzami, o vsem telesnem in duševnem trpljenju pijanceve ženel Treba bi bilo knjige, bolj obširne ko sveto pismo, da bi se izlilo vanjo vse to brezdno gorja, ki ga vžije žena pijančeva ?— svetnica in mučenica. Pa čemu opisa! Dan za dnem, ne, uro za uro nas življenje obsipa s strašnimi in ostudnimi prizori iz takih družin, ki ti pretresajo kosti in mozeg. To je rak-rana našega nahoda, ki se je globoko, le pregloboko zajedla v živelj našega ljudstva — to je strup, ki učinkuje počasi, a gotovo in čigar posledice so strašne. Rušijo mir naših družin in predvsem ugonab-ljajo našo deco. Pojdite, vi brezmiselni očetje, v šole in oglejte sL ta bleda bitja z ugaslimi in udrtimi očmi, ta šibka telesca, v kojih komaj zapaziš, da živi duša. Kako počasi jim deluje duh, kako težko razumejo in si prisvajajo najpotrebnejše znanje, kako se jim osem- do dvanajstletnim pri pisanju tresejo roke kot onemoglim starcem — to ve in vidi najbolj učitelj, ki živi v njih sredi in z žalostno dušo opazuje pešanje telesnih in duševnih sil teh nedolžnih žrtev očetovih strasti. Boj proti alkoholu naj bi bilo geslo vseh onih, ki so poklicani, da vodijo naš narod k napredku — to naj bi bila parola vseh kulturnih delavcev. Iztrebite iz našega ljudstva pijančevanje in vse drugo vam bo navrženo! Gmotno in moralno se bo dvignil naš rod k luči in solncu in omiki. Pa tudi žena je lahko kriva, da v hiši ne vlada zadovoljnost — namreč če ni dobra gospodinja. Važnost in velik pomen gospodinje izražajo malone vsi narodi in jeziki v biserih svojega slovstva — v narodnih pregovorih. Tudi naš narod ima vse polno takih izrekov in pregovorov, ki bi jih bilo odveč naštevati. Naloga žene ni samo, da je možu zvesta družica in deci ljubeča mati — ona mora biti tudi dobra gospodinja, ki skrbi z vnemo in neumorno delavnostjo za telesni blagor svoje družine. Snažen, reden in miren dom priklepa moža z neločljivimi sponami nase — ga odvrača od gostilne in slabe družbe, nudi mu med svojimi štirimi stenami toliko lepega in razveseljivega, da ga ne bo mikala zakajena gostilniška soba, ne hrupna družba tovarišev. Ce mož pogreša doma vseh onih ugodnosti, ki jih zahteva njegov stan in katere sme z vso pravico zahtevati do žene v svojem domačem krogu — ugodnosti, ki se sicer zdijo mnogim LETNIK I. ZKNSKI SVET STRAN 87. našim ženam premalenkostne, da bi se pečale ž njimi — potem ni čuda, da mož zanemarja ženo in deco in išče razvedrila drugje, seveda vedno v škodo sebi in družini svoji. Važnost in pomen gospodinjstva je žalibog med našim ženstvom bodisi v nižjih ali srednjih slojih vse premalo razvit. O vsej mogoči izobrazbi se razpravlja, snujejo se novi učni načrti, ustanavljajo se nove šole, pri nas seveda le na papirju — prirejajo se razni tečaji i. t. d. le za naše ženstvo se ne briga nihče. Za vsak stan je treba določene učne dobe, treba izpitov in drugih dokazov o potrebnem znanju. Le v zakon , sme stopiti neizkušeno dekle brez ozira na to, ali zna kuhati in pospravljati, ali zna krpati in šivati, ali' zna skrbeti vsaj za telesni razvoj svojih potomcev. V tem oziru greše veliko naše matere, ki ne uvedejo svojih hčera v gospodinjstvo« Ne glede na to, ali se dekle poroči ali ne, ali je'preprosto vaško dekle ali izobražena mestna gospodična, vsaka potrebuje temeljitega znanja v gospodinjstvu, predvsem skušnje, ispretnosti in ročnosti v najvažnejših oddelkih gospodinjstva. Seveda se je tu treba ozirati na posamezne stanove. Kmečko dekle potrebuje kaj drugega nego delavčeva ali uradnikova žena, a podlaga je obema ista, osnovni nauki veljajo za obe. S pomočjo teh osnovnih naukov se vsaka žena lahko sama nadalje izobražuje v gospodinjstvu. Če žena možu postreže z zasmojenim in slabo pripravljenim kosilom, če mu da raztrgane nogavice, če ga pusti, da pohaja zanemarjeno oblečen, če v hiši vlada nered, kakor bi hišo poplavila povodenj, če pušča svojo deco zanemarjeno in brez vednega varstva in nadzorstva — potem ni čuda, če se mož mračen in siten odtegne domači zmešnjavi in gre samo, da se mu ohlade ušesa, da ne gleda tega babilona v hiši. Pri drugih narodih se je že pred vojno začelo živahno zanimanje in gibanje v prilog gospodinjstvu, ki je in ostane temelj, na kojem sloni družinsko življenje. Zlasti Cehi bi nam lahko služili za vzgled, kako je treba uvaževati in gojiti gospodinjstvo. Izvrstne gospodinjske šole, kuharski tečaji, tečaji za šivanje in krpanje, tečaji za kmečke gospodinje, tečaji za vzgojo dojenčkov i. t. d. se množe neprestano. V teh tečajih se mladenke praktično poučujejo o vsem za žene potrebnem. Vzgajajo se v teh tečajih bodoče gospodinje, ki se bodisi poroče, bodisi vstopijo v službo pri kaki družini, kjer so pomoč in opora gospodinji, ki sama ne zmore vsega. Tudi Jugoslavija pridno poskuša zadostiti zahtevam časa in vzgojiti svojemu rodu dobre gospodinje. Pri nas se o tem žalibog ne sliši nič, dasiravno čuti potrebo po strokovni izobrazbi vsaka količkaj misleča žena, vsako količkaj resno dekle. © © © © © Ženska je teren, katerega pameten človek po svoji volji kultivira. Mohamed. LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN ,H9. O RADU ŽCNSKIH DRUŠTAVA DA PRO- SVECIVAN]U2 ŽENE. (Vida Čubrilovičeva.) Posle velikoga evropskoga rata 3 osetio 4 se u celome .svetu jak ženski pokret, kojemu je glavni cilj prosvečivanje žena. Osnivaju se na sve strane razna ženska društva, ali je svima glavna faeka programa »prosvečivanje žena" i to onih po gradovima °, kao i onih po selima;. to če reči najširih ženskih masa. Ako se zapitamo, a zašto baš sada da je dosao ženski pokret do svoga izražaja i da su baš sada počele žene da se bore i da rade0, na tom polju ? Odgovor je jasan. Socijalni je položaj žene i pre rata bio bedan. Trajanjem dugogodišnjega ' evropskog rata i svima. nezgodama i.teškim posledicama, koje snose svi narodi iza rata, došla je žena u još gori8 socijalni položaj nego što je ikad bila. S jedne strane losea materijalne prilike u koje je mnoga žena pala izgubivši hranitelja u ratu, te borba sa teškim životom, s druge strane opet borba sa neznanjem i nekulturom. Tako se žena našla medu dva velika zla, ne znajuči koje joj više život otežčava. U takvim prilikama živi i bori se danas 90% žena kod večine naroda. 'Poznato je, da bogatstvo i kultura pripada jako malom broju 'o ljudi, a da večina članova društva jako malo uživa od tih tekovina " i bogatstava zemaljskih. Prema tome se i veči dio 12 žena bori za svoj opstanak, bez obzira, da li umna ili fizička radenica. Sto su god široke mase žena nekulturnije, tirne su i nesamostalnije, — položaj im je bedniji. Sve zlo, i ekonomsko i opčenito, 13 pojačano je dosta nekulturom žene. Žene intelektualke, koje su došle u sličan položaj, kao i fizička radenica, t. j. u borbu sa svima nevoljama u — dale su izražaja svome bolu, jadu, nepravdi, koje tisti na tisuče žena. One su osjetile svu tegobu '' života, vidile u čemu leži največa nevolja naše žene, prodrle su u dušu, u život društva, te su našle, da je koren zla u nekulturi i neznanju, što je još pojačano lošim ekonomskim prilikama i društvenim nepravdama. Shvatljivo in je, da žene imaju smisla za zajednički rad1', jer imaju iste interese, iste osečaje, iste .težnje, ista. iskoriščavanja žene, tako vidimo na sve strane grupisanje žena18, koje"hoče. da : rader i tirne da olakšaju jedna drugoj život. Takve žene osnivajo „Ženska društva" i stavljaju se na čelo pokreta. Žena intelektualna — umna radenica — diže se da pornogne i dade duševnoga bogatstva svoj sestri, fisičkoj radenici. Jasno, se vidi na-mjera, da ide za tim, da joj olakša život kultu.rom i.znanjem i tirne da ju ojača za borbu životnu. U svim mladim državama počela su odmah da se osnivaju društva za prosvečivanje žena. Ova društva skupljaju oko seb,e najvrsnije i najodu-ševljenije intelektualke, te počinju da rade svom snagom i voljom. Vidimo ih gde drže razna predavanja, analfabetske tečajeve, naročito l9 predavanja STRAN 90. ŽENSKt SVfct LETNIK t za mladež, izdavaju listo\/e. Osnivaju »Ženske klubove", koji če postati toplo ognjište svih žena bezkučnica 20, sirotih studentkinja, žena putnica21, činovnica22; postanu središte kulturnoga života svih žena iz raznih društvenih redova. „ Ženski klubovi" imaju lepo uredenu biblioteku i čitaonicu. Ali društva za prosvečivanje žena ne zadovoljavaju se svojim radom samo u gradu, idu dalje — i vidimo ih, gde osnivaju školu za seoske domačice 23. Bore se i za zaštitu ženskih prava te rade da olakšaju život ženi i svugde zastupaju interese žena. »Materinski domovi" sklonište24 su sirotim ženama, koje nalaze25 tu pred porodaj26 i iza porodaja toplo ognjište, a društvo se stara 27, da nima pomogne snači se u životu, tražeči28 im mesta, da tirne olakša život kako majci tako i detetu. „Jasle" osnivaju žene za sirotu radeničku 29 decu i za njihove matere, drže analfabetske tečajeve, prave30 posjete u domove dječije, samo zato da bi što više bolje upoznale prilike u kojima živi žena radenica sa svojom porodicom31, a na taj način, da što bliže dode32 u kontakt sa radenicama. Osnivaju i „kancelarije za namještanje ženskinja" sa ciljem, da žene i devojke, koje dodu u grad tražiti službu, ma kakve vrste, upute33 na ljude poštene i čestite, i tirne da ih sačuvaju 34 od propasti kojoj su obično izložene.35 Ove „kancelarije" imaju i svoga advokata, koji daje besplatno pravne savete ženama čija su prava ma na koji način oštečena36 ili nagrožena, ili zastupa njihove parnice37 pred sudom. „Domačičke škole" 38 osnivaju se, da nauka spremi39 seoske devojke za razumne domačice, kako bi što bolje mogle odgovoriti svojim dužno-stima kao majke, domačice i državljanke. Radenica dosta, polja za rad i ljubavi dosta — ali opet nešto ima što osobito u Jugoslaviji strašno koči40 u tome radu, naročito što se tiče pro-svetnoga rada medu ženama radenicama i seljakinjama. — Nijedno od spomenutih41 društava nije uspjelo, da prodre sa svojim radom bas medu najšire slojeve naših žena. Sva spomenuta društva rade sa velikom voljom, htela bi, da učine što više na polju prosvete, ali su vazda42 nailazila na nezgode i slab odziv sa druge strane. Cesto se puta o tome govorilo i razpravljalo na kakvi način da se dode do sela ili fabrike. — Svakako mora se tražiti put i način, koji če voditi sve kulturne radenice, pravo u sebe, pa i one najzabačenije,4' a isto u male radeničke domove, gde sve odiše sirotinjom, bedom, težkim životom i neznanjem. Baš do tih žena treba doči i u tim ženama probuditi smisao za bolji život, koji treba da je sadrzina svake žene kao i čoveka, bez obzira na njen društveni položaj i materijalne prilike. Treba je naučiti živeti, upoznati je sa lepotama i korisnošču kulture, sa dobrom knjigom, probuditi u njoj smisao i za duševni život, koji je dugogodišnjim samo fizičnim radom i jednostranim životom skoro u klici ugušen.45 Žena radenica u varoši46 več stoji drukčije. Ona obično živi u sredini gde je kulturni život razvijen, i ne bi morala biti na tome stepenu 47 kul- LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 91. ture na kome je. Nas i njih, pak, razdvaja njihova politička organizacija vecinom, a da bismo mogle zajedno raditi na svome podizanju48 i kul-turnom i zakonskom pogledu, u porodici, kao i u društvu. Ženska društva naša za sada stoje izvan svih političkih stranaka, a svrha im je samo po-dizanje kulture ženine i zadobivanje večeg poštovanja i prava za ogromne, nezamenljive dužnosti njene. i. delo — 2. izobrazba, prosveta — 3. vojna — 4. zapazil — 5. po mestih — 6. delajo — 7. dolgoletne — 8. slabejši — 9. slabe — 10. številu — n. piidobitev — 12. del — — 13. splošno — 14. nepriliknmi — 15. težave — 16. umevno — 17. skupno delo — 18. ?druževanje po skupinah, grupiranje — 19. posebno — 20. brezdomovink — 21. popotnic — 22. uradnic — 23. kmetske gospodinje — 24. zavetišče — 25. dobe — 26. porod — 27. pobriga — 28. iskajoč — 29. delavsko — 30. prirejajo — 31. družino — 32. pridejo — 33. napotijo, namestijo — 34. obvarujejo — 35. izpostavljene — 36. oškodovana — 37. tožbe — 38. gospodinjske šole — 39. pripravi — 40. ovira — 41. omenjenih — 42. vedno — 43, delavka — 44. najbolj zavržene — 45. v kali zadušen — 46. mestu — 47. stopinji — 48. dviganju. © © © © ® Gospodu primariju dr. Leopoldu Ješetu v Ljubljani! Spet gledam beli dan, nebeških zvezd svečavo, jaz vidim mesečino, solnca razsvetljavo ! Kako je vendar lep ta svet1 To veličastvo! Beraču kot miljardarju je vse bogastvo! Vse žalosti so nične, — dragocen le svit, nesreče vse so majhne, — sreča le je vid. Smrt ni najhujša — hujša je oči slepota, vse giblje, dela, — slepca straži pa temota. Ne greš naprej, ne greš nazaj — to je tvoj stan:, živeti, pri zavesti biti pokopan. A jaz spet gledam stvarstva vseh dobrot zaklade, spet vidim zimo, sneg in gozd in kras livade, minila zopet je slepote strašna noč, življenje v meni je, veselje, radost, moč I Gospod primarij doktor Ješel Blagi! Mili! Šest mescev neumorno ste se Vi trudili. Ta vspeh je zmaga Vaša, — Vaših rok je čast. Oči so zdrave, vid moj to je Vaša last. Če noč in dan klečim, Vam pojem dolžno hvalo, srce to revno se Vam skromno bi odzvalo. A Vi, ki do zahvale ni Vam bilo mar, izbrali vzor ste si — pomagati vsekdarl Kako je srečna mati Vaša — domovina, ki zemlji svoji takega je dala sind! Primarij Ješe ! Vi dobrotnik moj edin, bolnikov Vaših up naj dvigne ta spomin. Inocencija Zalarjeva. *] V javno zahvalo za izredno ozdravljenje. STRAN 92. ŽENSKI SVET LETNIK i. IZVE STJA PO ŽENSKEM SVETU Zagrebške žene za zdiave socijalne razmere. Na vzpodbudo društva «Knegi-nje Ljubice» se je vršila v Zagrebu anketa ženskih društev. Povdarjala se je potreba socijalnega čiščenja današnjega življenja. Tu se nudi ženskam hvaležno delo na polju socijalnega, kulturnega in humanitarnega delovanja. Čiščenje pa bo uspešno samo s pomočjo kulturnih zavodov. V prvi vrsti je poklicano časopisje, kino in gledališče, da zastavi svoje moči v tej smeri. Pretirani modernizem je treba nadomestiti s tradicijonalno etiko. Sprejeta je bila resolucija, ki se obrača na gledališča, da naj ne uprizarjajo komadov, ki učinkujejo demorali-zujoče in proti etiki. Prosi tudi kino, da predvaja samo koristne filme. Končno apelira na časopisje, da opusti vsako človeka nevredno pisavo. Sklenjena je bila ustanovitev železniških misij, ki bi sprejemale potujoče ženske. Število slušateljic na ljubljanski univerzi. V zimskem semestru 1922/23 je na ljubljanskem vseučilišču vpisanih slueateljic: na tehniški fakulteti 6, na juridični 4, na filozofski 51, na medicinski 13, Vseh slušateljev je na univerzi 1257. Ženske v javni službi v Jugoslaviji. V zadnjem času je v Ljubljani prešlo v ženske roke zelo važno mesto šefa bakte-riologične stanice, katero je preje zavzemal odlični strokovnjak dr, Plečnik, sedaj vseučiliški profesor. Imenovana je na to mesto drča. Š i m č e v a, po rodu Ljubljančanka. Drča, Šimčeva je študirala na Dunaju, v Pragi in Zagrebu in se vsa posveča svojemu poklicu, — Za asistentinjo na kirurgičnem oddelku splošne javne bolnice v Zemunu je bila imenovana drča, Halka Puljo-Karsznie-vviczeva, — Odvetniški izpit je položila v Belgradu drča. Kriknar-Jovanovičeva, dosedaj tajnica v pravosodnem ministrstvu, — Za kmetijsko strokovno učiteljico v Sloveniji je bila imenovana Terezija Goričanova, Smrt odlične Hrvatice. 26. januarja t. 1. je umrla v Zagrebu Ivka baronica Ožegovič v 56. letu svoje dobe. Pokojnica je bila izobražena in globoko človekoljubna žena, ki je bila neutrudna v delu za trpečega bližnjika. Neizrečeno veliko dobrega je storila za časa vojne težkim ranjencem, ki jim je osebno stregla in jim bila prava mati. Bila je demokra-tinja v najlepšem pomenu besede in med ljudstvom zelo priljubljena. Kumo- vala je zastavi prvega zagrebškega delavskega društva. Baronica Ožegovič je v polni meri razumela in izvrševala nalogo ženskega življenja: biti duhovna mati vsem, ki so šibki in ljubezni potrebni. Blag ji spomin! Pravni položaj žene na Poljskem. Poljska žena se je v veliki meri udeleževala tihe borbe poljskega naroda za osvoboditev izpod ruskega gospodstva. Tako je dozorevala za javno življenje in ko je prišla svoboda, je zahtevala zase državljansko polnopravnost. Prva poljska vlada, ki se je sestavila pod varuštvom Nemčije in Avstrije, je ženam odrekla politične pravice. Pač pa je Poljakinjam v polni meri prinesel te pravice volilni zakon za konstituanto 1, 1919. Dobile so tudi volilno pravico za občinske zastope. V konstituanto je bilo izvoljenih 8 poslank, t. j. 20% vseh poslancev. V kon-stituanti ženske niso ustanovile lastnega ženskega kluba, ampak so se pridružile po svojem svetovnem ali političnem prepričanju raznim strankam, in sicer tri desnim, pet pa levim. Izmed poslank se je ga. Moczydlowska posvetila boju proti alkoholizmu, ga, Moraczewska slovi kot socialistična govornica in organizatorka, a gospe Rosmowska in Driu-binska po kulturnih in socialnih prizadevanjih med kmetskim ljudstvom. — Tekom leta 1921, so izšli razni zakoni, ki zagotavljajo poročeni ženi popolno svobodo v gospodarskih stvareh, odpray-ljajo razne določbe prejšnjih zakonov-ki so kakorkoli podrejali ženo možu in dajejo ženi pravico do varuštva in pričevanja v uradnih stvareh. Pravni položaj žene na Poljskem je torej ugodnejši nego v marsikateri drugi demokratični državi. Poljakinje so odločene, da ne odnehajo prej, dokler ne bo iz zakonov odpravljena zadnja sled neenakopravnosti na škodo ženstva. Žene v poroti. V Nemčiji je z novim letom stopil v veljavo zakon, glasom katerega imajo tudi ženske dolžnost, da sodelujejo na sodnih razpravah kot porotnice in prisednice. Vendar sme biti od dveh prisednikov, ki prisostvujeta razpravi, samo ena ženska, — Na Angleškem se pri sestavi porotnih list ne gleda na spol. Lahko sestoji porota tudi iz samih žensk, kar se je nedavno zgodilo v Norwichu, Izbiranje moža. Neki pariški ženski list je postavil svojim bralkam sledeče vprašanje: «Prijateljica vas vpraša za nasvet, kakega moškega naj poroči; katerega moškega bi ji vi svetovali?« LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 93. Listu je dospelo okoli 20.000 odgovorov in to večinoma iz meščanskih krogov. Odgovori so značilni za mišljenje Pa-rižanke, ki se drugače navdušuje za tenorja, za elegantnega oficirja in za čutečega pesnika. Kadar pa izbira moškega, s katerim bo stopila v zakon, pozabi na prej omenjene in da predvsem prednost industrijalcu, ki je dobil 9000 glasov, torej 45%. Na drugem mestu je ustvarjajoči učenjak in na tretjem bankir. Dvatisoč žensk vidi v teh dveh poklicih svoj ideal. Umetnost je zastopana šele na četrtem mestu in to v prvi vrsti kinoigralci, za katere se je izreklo 1300 žensk. Dramatik je dobil 500 glasov in komponist komaj 300. Dramatični igralec pa ni dobil niti enega glasu, a pevec komaj 50. Tisoč Parižank se je izreklo za advokata. Temu vspehu se mora advokat gotovo zahvaliti senzacionalnim procesom, katere obiskuje Parižanka ravno tako kakor gledališča. Zanimivo je, da se je 100 žensk izreklo za časnikarja. Omenjene številke nam jasno govorijo o današnji ženski duševnosti, ki je posledica vojne. Ženska hoče imeti moža s takim poklicem, ki dosti nese. Današnja ženska ima mnogo več zahtev kakor pred vojno, Ne navdušuje se več za družinsko življenje, kjer naj bi ji bili otroci in mož prva skrb; vse svoje misli osredotočuje na sebe samo. Ne moremo se čuditi temu: saj živimo v dobi surovega materializma, v dobi bede in razkošja in .,, eksaltiranosti. MATERINSTVO Otrokovo spanje. Za duševni in telesni razvoj je otroku spanje neobhodno potrebno. Čim mlajše je dete, tem več spanja potrebuje. Ako je novorojenček zdrav, spi prve čase skoro po ves dan in vso noč. Hrano naj dobiva na vsake 3-4 ure; če spi dalj, ga ne smemo buditi. Stara naša poslovica pravi: s p a n č e k je še boljši kot žganček! Najne-znatnejši telesni napor ga utrudi, zato sladko zaspi po joku, po sesanju in po kopeli. Čim mirnejše leži, tem bplje je za njegov razvoj. Ko se nahrani, ga je treba takoj položiti v posteljico, najsi spi ali čuje. Dete, ki je od prvega navajeno ležati, ne bo nikoli okolici v nadlego ali v zamudo pri delu. Če ni zaspano, se zamoti samo in se zabava z brcanjem in mahanjem, dokler od utrujenosti ne zaspi. Zibanje je slaba in nepotrebna razvada. Pri nekaterih otrokih mora mati sedeti pri njih, dokler ne zaspe; drugi zaspe le pri prsih ali s stekleničico. Poznam mafer, ki mora držati otroku pod glavo svojo zgornjo lakt, in drugo, ki jo mora dete držati za uho. Ko že zaspi in se mati odmika, začuti in se zopet zbudi. Uboga sužnja mora po cele ure preležati pri razvajenem ti-rančku. Neka žena mi je pripovedovala, da ima otroka celo noč pri prsih in bog-varuj, da bi se obrnila od njega! Ta razvada ni le kriva, da se mati ne more nikoli odpočiti, ampak tudi neizrečeno škoduje otrokovemu zdravju: materino mleko se ne utegne pribrati in izpočiti, otrokova prebava se ne uredi, vdihavanje slabega zraka v bližini drugega telesa slabo vpliva na nežna pljučica. Nemirnemu in slabemu spanju moramo vedno iskati vzroke: ali je dete lačno, je zavžilo pretežko hrano, slabo leži, je v mokrem, ga zebe i. dr. Do šestega leta ne zadostuje otrokovemu zdravju samo noč, ampak dobro dene tudi urica podnevnega spanja. Otroci morajo iti v posteljo med sedmo in deveto uro. Celo odraslemu zaleže spanje pred polnočjo več nego po polnoči. Da spi dete mirno in dolgo, je potrebno sledeče: Posteljica bodi ravna in dovolj velika; naj ne ima zglavja ali pa prav nizko, da dete lahko globoko in svobodno diha. Otrok naj večerja poldrugo uro prej, predno gre spat in naj ne vživa težkih jedi. Zvečer naj se ne razčuje z bučno igro; starejši naj mu ne dražijo domišljije z razburljivimi pravljicami in ga naj ne plašijo s strahovi. Vsakokrat naj gre prej nastran in naj ima svežo spalno srajčko. V posteljo mora iti s toplimi nogami, drugače -ne bo mogel zaspati. Privadi otroka na lepo lego, stegnjene noge in zaprta usta. Nikoli naj se ne igra s spolovilom, kar ima lahko težke telesne in moralne posledice. Blagodejno vpliva na nežno dušico kratka molitvica in misel na angelčke ali nežna materina uspavanka. Novorojenček naj ne leži vedno na isti strani, da se ne preleži in da se mu ne obtišči in zvogla glavica. Odejico dobro zatlači ali jo privezi, da se ponoči ne razbrca. Ako je mrzla soba in dete jemlje ročice izpod odeje, mu napravi pri majici dolge rokavčke, ki segajo še črez prstke; tako bo lahko svobodno krilil in si ne bo shladil ročic, P. GOSPODINJSTVO Pometanje je pač poleg mnogih vsakdanjih gospodinjskih del med najvažnejšimi. Saj stanovanje, ki je skrbno pometeno in kjer ne opaziš prahu, priča o skrbni gospodinji. In kolike važnosti je to za zdravje družine! Saj vsakdo ve, koliko nam škoduje prah, če ga vdihavamo; zato bodi vsaki gospodinji pometanje važna naloga. STRAN 94. ŽENSKI SVET LETNIK I. Pri pometanju se pa gospodinja izpostavlja nevarnosti, da vdihava preveč prahu, ki silno škoduje pljučam. Predvsem naj se nikdar ne pometa, ne da bi bila okna na stežaj odprta. Med pometanjem ne govori ter pazi, da dihaš skozi nos, zakaj skozi usta ima prah hitrejši dohod do pljuč. Tudi glavo si je treba pri pometanju zavezati z ruto, ker prah silno škoduje lasem. Pri parketih kakor tudi pri navadnem podu naj se uporablja žimnata metla, ker ta mnogo bolje pometa prah ter ga le maJo dvigne. Res je, da so žimnate metle dražje od navadnih, radi tega pa trajajo mnogo dalj. Če se pometa iz de-sak z navadno metlo, ga je treba vedno nekoliko poškropiti, da se prah preveč ne dviguje. Ker se pa na ta način pod umaže, je priporočljivo, da se potrese po njem mokro žaganje. Vlažno žaganje vpija prah, pod pa se pomete, ne da bi se kadilo. Tudi hišni opremi škoduje prah. Če se hoče pohištvo leta in leta ohraniti, je treba predvsem skrbeti, da se vsak dan dobro obriše in sicer ne samo tam, kjer se prah vidi, ampak po vseh stranicah in kotih. Tudi na omarah in visokih pečeh se nabira prah, ki ga je treba večkrat odstranjevati. Za brisanje uporabljamo mehko krpo, ki dobro pobira prali in ne odrgne občutljivega pohištva; po kotičkih pa izmetamo s posebnim čopičem ali s kurjimi peresi. Vida. Svilene nogavice se najlepše perejo, ako jih namočimo za par ur v mrzlo boraksovo vodo in jih potem operemo v mlačni vodi z milom, v katerem ni sode, (Še najboljše je žolčevo milo). Nato jih izplahnemo in še vlažne polikamo. Nogavice likamo vedno po dolžini in ne po širini. KUHINJA Pince, (ki jih pečejo v Trstu in okolici za Veliko noč kakor po drugih krajih kolače), Presejaj 2'A kg najboljše moke v večjo posodo. Vzemi 15 dkg kvasa, ko-jega zdrobiš na drobno ter drobno zmešaš z Yi 1 mlačnega mleka. Napravi sredi moke jamo, v katero vliješ pripravljeni kvas, kojega primešaš moki, ter na to dobro pokriješ z moko in pustiš vzhajati. Posodo dobro pokrij! Ako hočeš, da brzo vzide, postavi posodo prav v gorak prostor; ako se ti pa ne mudi, pa v bolj hladnega. Najbolje je, da pripraviš kvas zvečer, predno greš spat. ter ga pustiš, da vzhaja čez noč, da lahko zjutraj nadalje mesiš. Predno začneš mesiti, si pripravi 40 rumenjakov (za dobro pinco moraš rabiti samo rumenjake, beljake uporabiš za kaj drugega) ter 40 dkg stolčenega sladkorja. Oboje mešaj tako dolgo, da se sladkor v rumenjakih raztopi. Raztopi nato 40 dkg masla, da postane mlačno. Pripravi si tudi % kozarca ruma ali maršale, v kateri namočiš košček vani-lije in % 1 mlačnega mleka. Ko je kvas vzšel, primešaj v moko zaporedoma pripravljeno količino začimbe in poleg 5 dkg drobne soli. Nato vse skupaj dobro zmešaj in ugnetaj vsaj pol ure, da gre testo od posode in rok. Pri tem pa moraš paziti, da ostaneš v kolikor mogoče toplem ozračju, da se ti testo ne shladi. Ko ga dobro predelaš, ugnetati moraš z rokami kakor kruh na plohu (deski), ?— posuješ z moko. Nato posuj moko na ploh ter deni nanj testo. Nato razdeli testo na 3 enake dele. Vsak del se še enkrat dobro pregnete, zaokrožiš v hlebček ter postaviš na debelejši papir, katerega tudi posuješ. Vse tri tako pripravljene hlebčke postavi v kolikor mogoče gorak prostor, da vzhajajo. Ko vzidejo, napravi na vsakem hlebčku v enaki razdalji od srede na vzven 3 zareze ter pomaži vsak hlebček z jajcem, na kar jih postavi v. peč, Ako imaš zidano peč, spečeš vse tri hkrati, ako pa pečeš «pince» v štedilniku, moreš speči kvečjemu 2 naenkrat, če ima štedilnik le 1 pečico, V slučaju pa, da imaš večji štedilnik z dvema pečicama, pečeš lahko vse 3 istočasno. Pripeti se ti lahko, osobito v slučaju, da ne moreš speči vseh naenkrat, da ti testo vpade. V tem slučaju moraš oni hlebček, ki je «vpadel», nanovo dobro pregnesti ter pustiti vzhajati. Pripominjam, ' da imajo naše okoli-čanke navado, hlebček parkrat pregne-tati, ker mislijo, da bolje pince vzpe-vajo. Kot pristna okoličanka sem tudi jaz tako delala delj časa, dokler se nisem prepričala, da so pince prav lepe, četudi jih samo enkrat pregnetem, a seveda prav dobro. Kdor pošlje pince k peku, kar se pri nas najčešče godi, potem, naj pošlje hlebčke nerazrezane. Razreze in namaže iih z jajcem pek, ko jih deva v peč. Z navedeno količino .so pince prav okusne. Ako ti zadostuje manjša množina, pa razdeli vsako količino (moko, jajca, sladkor, itd,) razmeroma na tri enake eli 2 enaka dela po lastni potrebi. Pravijo, da se pince v štedilniku ne posrečijo, češ, da mora biti za njih edinole zidana peč. O neresničnosti te trditve sem se prepričala žalibog stoprav lani, ko sem se odločila, da spečem pince doma v štedilniku, naj bo pa kakorkoli si bodi, ker sem bila naveličana vseh sitnosti, pošiljanja v pekarno in tozadevnih razočaranj. LETNIK 1. ŽENSKI SVET STRAN 95. Ugotavljam z zadoščenjem, da so mi pince tako lepo vspele, kakor dotlej še nikoli. Pri pečenju v štedilniku treba le paziti, da je peč sicer lepo vroča, a ne razbeljena. Na ono stran odkoder prihaja ogenj, se dene dvojen ali celo trojen debelejši papir, da nekoliko zmanjša toploto od te strani. Ko so pince lepo rumene, kar se zgodi prilično v tri četrt ure, vzemi jih iz peči, odstrani papir, na kojem so bile, in postavi jih na primeren podstavek. Pince tako pripravljene trajajo dolgo časa. Po navadi jih pečejo na veliki četrtek ali petek. One, ki jih serviraš na veliko nedeljo, so ravno tako dobre kakor one, ki jih serviraš na belo nedeljo. Seveda mora v tem času ostati pinca cela in ne-razrezana, ker se sicer posuši. Pri nas v tržaški okolici, kjer je več peči na razpolago, pečejo pince doma in jih ne pošiljajo mnogo k peku. Navada je pa, da družine, ki imajo peč v hiši, prevzamejo pečenje pinc, kruha in pres-nicev svojih znancev in prijateljev tako, da je v tisti hiši kakor v mali pekarni. Seveda pa dajo dotične, ki prineso v peč, drva za peko ter pomagajo ali celo samo prevzamejo pečenje svojih stvari. A. Pomarančna marmelada. 3 kg pomaranč olupimo, zrežemo lupine na približno 2 cm dolge in 1 mm debele rezance, pomarančno sredico pa na pol cm debele rezine in objednem odstranimo peške. Vse skupaj denemo v posodo in vlijemo vode, v kateri smo raztopili žličko soli. Vode vlijemo toliko, da so pomaranče ravno pokrite, in jih pustimo počivati 24 ur v pokriti posodi. Drugi dan pridenemo 3 dkg sladkorja in kuhamo tri ure. Predno odstavimo, pridenemo še sok iz 8 limon in prevremo še enkrat. — Če hočeš kuhati manjšo količino marmelade, si zapomni, da rabiš vedno toliko težo sladkorja kakor sadeža; n, pr. 1 kg pomaranč (tehtane cele) in 1 kg sladkorja; limonov sok v razmerju. Pomarančna marmelada je razmeroma zelo poceni in je jako fina. A. F—ova. Bolniška hrana nam dela cesto velike preglavice. Bolnik sme uživati navadno le malo reči, kakor: mleko, juho, jajca. Kaj kmalu se naveliča, ako mu nudimo vedno eno in isto. Zato bomo prinašali tupatam kak recept, ki bo gotovo dobrodošel gospodinjam v času, ko imajo bolnika v hiši. Za danes podajamo tu način, kako pripraviti jajca za spremembo. Dva rumenjaka stepaj tako dolgo, da se spenita. Nato prideni pol kozarca čiste, dobre juhe, ki je bila skuhana iz 20 dkg mesa. Vse skupaj zlij v mal, gladek model ter kuhaj v pari. (Ako nimaš primerne priprave, deni model v večji lonec s potrebno količino vode. Paziti je, da voda ne pride v model, kateremu je treba kaj podložiti, da ne leži naravnost na dnu ionca.) — Ko je masa strjena, pusti, da se shladi, zvrni jo iz modela in serviraj. Tako prirejena jajca so kakor lahka, tresoča se krema z juho; so prijetnega okusa, lahka in tečna. M. IZ NAŠE SKRINJE. Stari svatbeni običaji v tržaški okolici. Svojo izvol jenko je mladenič posečal kvečjemu trikrat na teden in to pred solnčnim zatonom ter v prisotnosti sta-rišev. Najkasneje ob 10 zvečer se je moral posloviti, nakar so roditelji vzeli ključ. Ob petkih ni smel fant zahajati k dekletu. Pred poroko sta šla ženin in nevesta trikrat k izpovedi: prvič sta odpravila splošno izpoved, drugič suho, t, j. brez obhajila, slednjič še navadno. Pred poroko je hodila nevesta pobirat «za rožo«. Pri tem jo je spremljala žena, ki je morala imeti nov jeAas, Nevesta sama je nosila kolače v novem prtu ter darovala družinam po enega ali dva. Ljudje pa so ji dajali «za rožo« v denarju aii pa storž (vieto) koruze. Na dan poroke je šla nevesta s sorod-nico v cerkev, kjer je položila na oltar župniku velik kolač v novi žepni ruti. Na glavi je imela pečo iz mušlina, (dolgo celo do 10 m), segajočo ji do tal, okoli vratu pa škapolir. Po poroki so zvečer pripeljali svat je nevesto k ženinu, kjer so bila hišna vrata zaprta. Odzunaj so govorili sledeče besede: «Odprite, pripeljali smo izgubljeno ovco!« Domači pa so odgovarjali v veži pri zaprtih vratih: «Ponoči vas ne poznamo, kje ste bili podnevi?« Svatje so ponovno prosili: «Odprite, ker dan se je nagnil!« Nato so v tretje govorili: «Odprite, ker pada dež!« Iz veže pa so odgovarjali: «Se vas usmilimo«, ter so odprli vrata. Novica je vrgla v hišo kolač, nato je prijela trinožni stol, poizkusila, če jo drži, sedla nanj ter si posadila v naročje enega izmed malih otrok («kolenčiča») ter mu podarila jabolko ali pomarančo, v kateri je bil zataknjen denar. Potem je pomešala lonec z novo kuhalnico ter podarila tašči dva srebrna goldinarja, ki ju je vrgla v lonec, Škedenjka. ROČHO DELO Razpis nagrade za ročna dela. «Žensko dobrodelno udruženje« v Trstu priredi koncem šolskega leta razstavo ročnih del, ki so bila med letom izvršena v tečai;h. Na tej razstavi razstavijo lahko svoja STRAN 96. ŽENSKI SVET LETNIK 1. ročna dela vse naročnice «Ženskega Sveta», tudi izven Trsta. Za tri najlepša dela, izvršena po vzorcih iz priloge «Zenskega Sveta«, bodo določene lepe nagrade. Dve nadaljni nagradi se določiti za dve deli v narodnem slogu, ki sta izvršeni po lastnem načrtu, t. i. popolnoma originalni in še neobjavljeni. Natančna navodila objavimo pravočasno. Tekme se lahko udeleže samo naročnice «Ženskega Sveta», Da razširimo naše vzorce za ročna dela tudi tja, kamor ne dospe «Ženski Svet«, izdamo te dni v svoji založbi razne narodne motive s križci, tiskane na kartončke v obliki razglednice. Ti vzorčki bodo posebno primerni za šolsko uporabo in prosimo gg. učiteljice, da jih širijo med svojimi učenkami. Izdajali bodemo vzorce v serijah po 3 ali 4 kartončke z 2-4 vzorci na vsakem. Cena bo zelo nizka, po 20 stot. za komad. Gdč. učiteljicam pošljemo na željo prvo serijo na ogled. Slika tržaških okoličank v narodni noši, ki jo priobčujemo v današnji številki, bo gotovo marsikomu všeč, ter jo bo želel imeti kot okrasek v sobi. Razmnožili smo to sliko tiskano v temno-rjavi barvi na finem rumenkastem kartonu. Dobi se pri upravi lista za L 2'-komad. RAZGOVORI Odgovori: 1. Skala: Lase, ki se cepijo in lomijo, je dobro večkrat postriči na konceh. Suhi lasje postanejo hitreje beli od mastnih, a ne izpadejo kmalu. Dobro pa je, dati presuhim lasem včasih malo maščobe, ki jo rabi koža. Konce prstov prav narahlo pomočimo s par kapljami najfinejšega olivnega olja in nato enakomerno drgnemo — masiramo — kožo, ne da bi pri tem pomastili lase. Proti kurji polti je edino sredstvo do sledno utrjevanje vsega telesa z rednimi kopelmi in frotiranje s frotirnimi roka vicami ali z brisačo; . izborne so tudi zračne in solnčne kopeli, ki jim sledi hitro f rotiran je z mrzlo-mokro brisačo ter nato gibanje na prostem ali gimna- stične vaje. Obleka naj bo porozna. Kurja polt je največkrat posledica mehkužnosti, D. D—ova. Proti suhim lasem je najboljši pri pomoček mandeljnovo olje za lase, ka tero dobiš v vsaki lekarni. Z oljem si namažeš nalahko kožo na glavi, Ako se pa lasje lomijo in cepilo, jih moraš več krat na koncu pristriči, A. Anica. Pohištvo iz orehovega lesa najboljše očistiš, ako ga drgneš s cunjo, nalahko namočeno v petroleju ali pa v trpentinu, A. Pohištvo iz orehovega lesa ohranimo lepo, ako ga čistimo s sledečo zmesjo: 2 žlici petroleja, 2 žlici vode in 1 žlico zobnega praška (Schlammkreide). To dobro premešaj, nalij na volneno cunjo in z njo dobro drgni po pohištvu, Minka. 4. I. Proti kurjim očesom je najboljši pripomoček «tinktura za kurja očesa«, katero dobiš v vsaki lekarni, S tinkturo namazi zvečer tri dni zaporedoma kurje oko ter nazadnje okoplji noge v topli vodi, kateri primešaj nekoliko sode. Kurje oko se nato lahko odlušči. S tem pa kurja očesa niso odpravljena za vedno; ponavljajo se, ako imaš pretesne čevlje. Zato moraš ponavljati proceduro vsakokrat, ko se kurja očesa nanovo prikažejo. A. Vprašanja. 1. Noge se mi jako potijo. Kaj pomaga proti temu? Prav hvaležna bom oni, ki mi ve nasvetovati kak uspešen način zdravljenja, Erjavčeva. 2. Kljub temu, da si vsak večer ma-žem z glicerinom, imam vendar vedno raskave roke, kar mi zelo nagaja pri šivanju in finejših delih. Katera izmed cenjenih čitateljic pozna sredstvo, da odpomorem tej neprijetnosti. Jeklarjeva. 3. Kako se snažijo barvana tla? Pavla. 4. Ali je dobro deklicam striči lase ? , Lea. LISTNICA UPRAVE. Vse cenj. naročnice, ki so dobile pomotoma dva izvoda I. štev, «Ženskega Sveta«, prosimo, da nam eno čimprej povrnejo. Vse, ki so dobile I. štev. in je niso vrnile, se smatrajo za naročnice in se jim pošilja list dalje. Prosimo vse one, ki še niso poravnale svoje članarine, da to store Čimprej po položnici, ki je bila priložena II, štev. Položnico je izpolniti pravilno. V od- rezku «certificato allibramento« je treba napisati čitljivo svoje ime in naslov. Pri pošiljanju zneskov, ki presegajo četrt-pol- ali celoletno naročnino, je napisati na tem odrezku zadaj, ali v posebnem pismu, kako naj se denar uporabi. Če n, pr, uprava dobi 10 ali 20 lir. ne ve, koliko je namenjenega za naročnino in v kako svrho je poslana ostala svota. Naročnina naj se ne pošilja v pismu, ker se je že več zneskov izgubilo, ampak vedno po položnici ali nakaznici.