Grosupeljski rokometaši vse boljši
Morda je prav naključje hotelo, da so grosu-peljski rokometaši, ki nastopajo pod uradnim imenom GPG Grosuplje, prav v letu. ko mine-va 30 let organiziranega dela v rokometnem klubu, dosegli največji uspeh.
Kot drugouvrščena ekipa lanskega tekmo-vanja v II. slovenski rokometni ligi so si prii-grali nastopanje v 1. slovenski ligi in tako uresničili želje številnih ljubiteljev rokometa v Grosupljem, predvsem pa igralcev samih. Nedvomno je ta uspeh tudi sad entuziastične-ga in strokovnega dela dolgoletnega trenerja članske ekipe Bogdana Habjana, sedaj trener-je mladinske ekipe in pa Marka Šibila, ki je vodenje prve ekipe prevzel lansko leto.
Da pa ta uspeh ni maksimum grosupeljskih rokometašev je bilo zaslutiti že letos polet) v Hecingenu, v ZRN, kamor so ^ih na medna-., rodni rokometni turnir povabili domačini. V konkurenci 15-tih zahodnonemških in jugo-slovanskih ekip so namreč presenetljivo, ven-dar popolnoma zasluženo osvojili prvo mesto. Poleg treh pokalov, ki so jih prinesli s seboj, pa so dobili tudi vabilo, da prihodnje Ieto bra-nijo naslov najboljše ekipe. Upati je, da bo prav ta uspeh postal mejnik preboja grosu-peljskega rokometa iz anonimnosti.
Da so na dobri poti, kažejo rezultati v dose-danjem delu igranja v 1. slovenski ligi. Čeprav so bile želje ob začetku prvenstva skromne,
predvsem obstanek v ligi. pa je ekipa, ki sta jo pred pričetkom okrepila bivša igralca Kolin-ske Slovana Aleš Praznik in Matjaž Manček, kot novinec v ligi največje presenečenje. Po desetih odigranih kolih, je trenutno na četr-tem mestu z realnimi možnostmi, da to visoko mesto obdrži tudi ob koncu jesenskega dela prvenstva.
Ker propozicije nastopanja v 1. slovenski ligi obvezujejo vse ekipe, da lekme odigrajo v dvorani, so rokometaši GPG Grosuplje ostali brez svojega domačega igrišča. Tako so tekme, ki so jih uradno odigrali doma, igrali v dvoranah v Ivančni Gorici ter v Ti-voliju in na Kodeljevem v Ljubljani. Verjet-no ni potrebno posebej poudarjati, da so bili zaradi tega v precej slabšem položaju od dru-gih ekip. Še večjo vrednost pa pridobijo omenjeni rezultati ob dejstvu, da igralci ra-zen enkrat tedensko, ko jim je na voljo dvo-rana v Ivančni Gorici, trenirajo v majhni teiovadnici v novi šoli, kjer je komaj dovolj prostora za postavitev enega gola. Takih po-gojev, ki gotovo nimajo nič skupnega s tek-movalnim športom, si grosupeljski rokome-taši prav gotovo niso zaslužili. Na srečo prav v takih razmerah zmorejo od sebe dati naj-več, vendar je vprašanje, koliko časa bo to še možno zdržati.
TOMAŽ AMBROŽIČ