Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 137 nesel s seboj, ne lažeta torej ne. Schwerzer se je mudila deset tednov v hotelu, bila je jako sitna, »ne dobra«, pa »plenti dolal«, polna tolarjev. Dete je bilo tako visoko, takih las — pokaže mož na les svetle rumenkaste barve — bilo je bolno pet, deset dnij, kopalo se je vsak dan. Zahtevala je pestunje, obdržala pa šele tretjo in jo vzela s seboj. Parnik, na kateri je spravil kuli njeno blago, imel je visoka kolesa; bil je nedvojbeno ameriški, tedaj je šel proti severu. Pestunjo je vzel »kom-prador« iz misijonskega zavoda, v kateri vsprejemajo zapuščene ali kupljene kitajske otroke in jih vzgajajo za službe pri Evropcih. Brez koristi ni bil sestanek, Cetinovič rad plača račun, kakeršen sestavi detektiv posebe za vsako osebo. Vsi so zadovoljni, le kom-prador je neprijetno iznenaden; pričakoval je dobiti ves denar v svoje roke in ga razdeliti po svoji volji. Na misijonskem zavodu še zv6 Cetinovič, da se je odpeljala do-tična pestunja z gospo Seamens v Shanghai. Poučil se je tudi, da je tam središče evropskega življa, da imajo Rusi tam velik konzulat. Iz vsega, kar je pozvedel, sme sklepati, da se bo mudila ruska fregata »Svet-lana« najdlje v tem emporiji in tam jo hoče Cetinovič tudi pričakovati. (Dalje prihodnjič.) Pisma iz Zagreba. Piše Josip Stare. XV. e vemo, kaj si rodoljubne Slovenke mislijo, kadar slučajno pogledajo na tiste razvaline, katerih je vse polno po gorah in gričih romantične domovine naše; saj nam ti razdrti gradovi bude tako različnih mislij in čutov, da bi bilo težko ugeniti, katere podobe iz davne preteklosti so se ravno ta trenutek pokazale v domišljiji, opazujočega človeka. Jednemu prihajajo na misel lepe pravljice, ki si jih ljudje pripovedujejo o nekdanjih graščakih in zakletih deklicah, drugi se spominja žalostnega stanja tedanjih kmetov, čuje v živi domišljiji svoji jok in stok nedolžnih jetnikov ali pa žvenketanje orožja železnih vitezov. Zavednemu Slovencu vzkipi srce od jeze, kadar se ozre na ta gnezda zatiralcev naroda našega in narodnosti naše; pesnik pa vidi pevca popotnika, kako pred zbrano gospodo ubira strune, jim peva čudne zgodbe junakov in vitezov ter v pesmi svoji poveličuje telesne in duševne vrline slavnih žen. Cestite naše čitateljke, ki imajo polne mizice lepo vezanih knjižic, da nikdar ne pogrešajo zabavnega in po- 138 Josip Stare: Pisma iz Zagreba. učnega berila, ne morejo si danes niti misliti, kako vesele so nekdaj na samotnih višavah svojih bile grajske gospe in gospodične, kadar se je oglasil kak pevec potnik ali trubadur. Dobro so mu postregle, da se je rajši mudil pri njih in jim povzdigoval srca s pesmimi svojimi, katere je zopet in zopet moral ponavljati, da jim ni ušla nobena lepa misel, in da so jim čudovite zgodbe ostale v spominu. Bogato obdarovan je pevec zapustil gostoljubni grad, plemenite gospodične pa so se pri preji in drugih opravilih svojih še dolgo menile o slavnih junakih in kar jim je druzega povedala pevčeva pesem. Dandanes je pač drugače. Pevca popotnika je zamenila vsakdanja pošta, ki redno donaša knjig in časopisov, da jih človek niti ne more vseh prebirati. Premalo utegne, a še menj ima, kdo potrpljenje, da bi po cele ure, nikar dneve, poslušal vezano pevčevo besedo; hlastno prebere nadaljevanje v nevezani besedi pisane pripovedke, in le malokdaj se utegne pomuditi pri posameznih mislih, v tem ko mu je pesnik le bolj za naslado, da se ponaša ž njim in da mu v krasnih platnicah poveča sijaj hišne oprave svoje. Toda krivo bi sodil, kdor bi mislil, da je po vsem svetu tako. Se je krajev, kjer se je ohranilo preprosto narodno življenje, in ž njim preprosto narodno pesništvo. Ne trebaš iti daleč. Naši najbližnji bratje v Bosni in Hercegovini po večem še dandanes med seboj tako živ6, kakor so nekdaj živeli davni predniki njihovi. Se jih je med njimi, ki duševne hrane ne zajemajo iz tiskanih knjig, ampak ki rajši poslušajo živo besedo. Zato so se med njimi tudi še ohranili pevci, ki kakor nekdanji trubadurji hodijo od vasi do vasi, od bega do bega in kakor živa knjiga prepevajo zgodbe iz davne preteklosti naroda svojega ali pa v lepih liričnih pesmih razodevajo težave in sladkosti srca človeškega. Kako imenitne so takšne pesmi za poznavanje narodnega mišljenja in življenja sploh, ni nam treba poudarjati; a bržkone bo če-stitim »Zvonovim« čitateljem tudi to znano, da ga ni naroda, ki bi se dandanes mogel ponašati s tolikim številom narodnih pesmij, kakor narod hrvaški in srbski. Književniki so že mnogo tega blaga nabrali in priobčili, ali še ga je premnogo v narodu, in zdaj je menda zadnji čas, da se ti zakladi ohranijo vnukom našim, kajti le prekmalu utegnejo nam umolkniti ti zadnji trubadurji v Evropi. Veliko vrednost narodnih pesmij uvidela je tudi „Matica Hrvatska" in sklenila je izdati veliko zbirko tega neprecenljivega narodnega blaga. Zc pred desetimi leti se je lotila dela, ves čas je pridno dopisovala z domoljubi po vseh hrvaških krajih, in danes ima nabranih pesmij toliko, da bi ž njimi mogla napolniti petdeset knjig. Tega „Matica" ne more, pa niti neče. Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 139 Izbrala bo torej samo najlepše cvetke, zvezala jih v lepe šopke in jih izdala v desetih zvezkih po kakih štirideset tiskanih pol. Prvi, ki se je oglasil na „Matičino" povabilo, bil je sam njen predsednik, presvetli gospod Ivan Kukuljevič-Sakcinski. Dalje „Matici" zbirko svojo, v katerih je pesmij v vseh treh glavnih narečjih hrvaških; dal pa ji je tudi tristo narodnih pesmij, katere je po Dalmaciji nabral slavni italijanski pesnik T o mase o. Poslednji je hotel te pesmi leta 1840. sam dati na svetlo, pa jih ni mogel zaradi neugodnih tiskovnih razmer, ki so bile vzrok, da sta tudi Rakovčeva in Ljubičeva zbirka ostali v rokopisu do denašnjega dne. Obe zbirki sta zdaj svo-jina „Matice Hrvatske"; posebno lepa je Ljubičeva z otoka Hvara. Znani rodoljub P a v 1 i n o v i č je poslal „Matici" kakih tisočštiristo po večem Krških pesmij iz Bosne in Dalmacije; profesor Luka M arij a-novič je nabral v Liki čez dvesto pesmij; iz Slavonije je najimenitnejša zbirka književnika Luke Iliča; spomina vredne so tudi pesmi, ki jih je M u r a t nabral na Luči Sipanjski kraj Dubrovnika, in mnoge druge, katerih tu ne moremo vseh navesti. Samo to naj še povemo, da je B a 1 d o Glavic iz Dubrovnika poslal „Matici" pesmij, ki vse skupaj štejejo nad stotisoč vrstic. Tolikega vspeha se „Matica Hrvatska" sama ni nadejala. Imela- je samo še jedno željo, namreč to, da bi za zbirko svojo dobila tudi pesmij, od Hrvatov muhamedovcev, o katerih je znano, kolikanj ljubijo narodne pesmi, zlasti junaške. Ker je zadnja leta mnogo muhamedovskih Bošnjakov in Hercegovcev pristopilo k „Matici", prosil jih je odbor, če ne bi oni med verskimi svojimi brati hoteli nabrati pesmij za »Matičino« zbirko. Pokazali so dosti dobre volje, in poslali so nekoliko pesmij, ki so „Matico" le še bolj vzpodbodle, da išče dalje. Najbolj so jo zanimale pesmi iz tako zvane turške Hrvaške, kjer je narod najčisteje ohranil junaško srce in stare navade svoje in se še prav nič ni spačil po tujih šegah. Na mnogo dopisovanje je poročil »Matičin« poverjenik in trgovec v Bišču gospod Joso Ivkovič, da se mu je posrečilo dobiti pevca muhamedovca, katerega vsi begovi čislajo in hvalijo kot najboljšega; naj torej pride kdo iz Zagreba, da mu bo ta pevec narekoval pesmi svoje. »Matičini« želji je ustregel vseučiliški profesor dr. LukaMa-rijanovič, že od mladih nog vešč in spreten nabiralec narodnih pesmij. Meseca septembra 1886. 1. šel je gospod Marijanovič»v Bišče, kamor je iz ¦ Orašca, z doma svojega prišel tudi omenjeni pevec, M e h m e d Ko-lak-K o lak o vič. V petih dneh je zapisal profesor Marijanovič dvanajst junaških pesmij, skupaj kakih devettisoč vrstic, a to ni bil niti četrti del vseh pesmij, kar jih ve pevec Mehmed. Človek, ki ne zna 140 Josip Star&: Pisma iz Zagreba. ni pisati ni citati, in more toliko v spominu" mleti, daiidarteš je' gotovo redka prikazen. Tudi pesmi so pokazale redek pevčev dar, iti Mlak bi škoda, ko bi se toliko narodnega blaga pogubilo. Ker se gospod Ma-rijanovič ni utegnil v Bišču dalje muditi, pregovoril je Mehmeda Kola-koviča, da je na povabilo »Matičinega« odbora dne 20. decembra 1886. 1. prišel v Zagreb. Tu je Mehmed dan na dan ves mesec narekoval pesmi svoje od jutra do večera, a žapisdvaii šd jih po vrsti prof. Ma-rijanovid, prof. Srepel in pesnik Harambašič. Zapisali so pet i ris e§t--deset junaških pesmij, ki štejejo skupaj nad 47.000 vrst desetercev. Pevec Mehmed se odlikuje tudi v tem, da zna vrsto za vrsto počasi narekovati ter jo nadaljevati tam, kjer je prejšnji dan prejenjal. Takšnega pevca doslej ni našel še noben nabiralec narodnih pesmij in isti Vuk se je tožil, da pevci le poj6, a nobeden da ne zna narekovati. Mislimo, da ne bode odveč, ako tu navedemo nekoliko črtic iz življenja tega nenavadnega človeka. Mehmed Kolak-Kolakovič se je rodil okoli leta 1830. v Orašci kraj Kulen Vakufa, v vasi, v kateri žive sami Hrvati muhamedovci. Za mladih let se je vojskoval v Hercegovini proti Luki Vukaloviču, potem pa je v zadrugi z brati svojimi kmet oval na svoji zemlji in dosti dobro živel, dokler si bratje pred desetimi leti niso razdelili male kmetije svoje. Ob istem času mu je za vstaje leta 1876. pogorela hiša in bil je siromak, ki je po večem živel ob milosti begov. Meseca septembra 1878. 1. bojeval se je v Bišču s Turki proti Avstrijancem, potem je prodal skoraj vse svoje posestvo in ni mu ostalo druzega, nego prazna koča. Kakor je že prej za begove od kmetov pobiral »tretjino« ali pa »desetino«, tako si je tudi odslej našel zaslužka na begovskih dvorih, kjer je zmeraj dobro došel zato, ker je jako pošten, pa tudi zato, ker zna s pesmimi in s tamburico svojo kratiti čas turški gospodi. Ze za mladih let se je naučil mnogo pesmij od ujca svojega Sinanagiča in od nekega Bečira, ki je baje bil najboljši pevec, kar jih je Mehmed kdaj slišal, kajti da je znal kakih tristo pesmij. Čuditi se moramo spominu teh preprostih ljudij, kajti Mehmedu je dosti, da mu kdo kako novo pesem pove dvakrat ali trikrat in zna jo na pamet; če mu jo pa zapoje, dovolj je, da jo čuje jedenkrat. Dokler mu je živel ujec, Mehmed iz spoštovanja do njega nikdar ni hotel očitno pred ljudmi pevati, šele po njegovi smrti je postal pevec popotnik, ki že trideset let potuje od Petrovca do Kladuše po vsi turški Hrvaški. kjer se je visoko povzdignil nad ostalimi pevci. Mehmeda Kolak-Kolakoviča zovemo po vsi pravici begovskega pevca, kajti kakor nekdanji trubadurji hodi od jednega begovskega dvora na drugi, kjer brez njega ne mine nobeno gostovanje, nobena slovesnost. Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 141 Posebno rade ga poslušajo begovske gospe, ki ga tudi obilneje obdarjajo, nego njih možje. Mehmed se zove begovski pevec, tudi po vsebini svojih pesmij, ki po večem spominjajo zgodbe turških begov iz tistih časov, ko so Turki vzeli hrvaško Liko ter se s krščanskimi junaki bojevali proti severu do Karlovca in Otočca, proti jugu pa do Zadra. Njegove pesmi so jedinstven ciklus, ki nam pripoveduje ime-nitnejše zgodbe iz krajiškega življenja v XVI. in XVII. stoletji, ko je Lika bila pod turško oblastjo. Vse osebe iz onega kraja in tedanjega časa se opevajo tako na tanko, da nam o vsakem junaku pripoveduje, odkod je, kako si je pridobil grad ali čast, kje je dobil konja, kako se je oženil in druzega več. Najslavnejša junaka sta liški Mustajbeg od Turkov, in Jankovič Stojan od kristjanov, pa tudi drugih je mnogo. Časih nas Mehmedove pesmi peljejo k morju, in tu nam prav na tanko opisuje tedanjo ladij o in življenje na nji. V vsaki pesmi boš našel zgodovinsko jedro, zlasti pa nam one kažejo šege in navade tedanjih Turkov in kristjanov; kako so se junaško ženili, kako so se izkušali v boji, kako so spoštovali pobratimstvo, kako so živele žene njihove, in vse, kar se je tedaj godilo na domu. Zanimivo je tudi to, da Mehmed poje le o junakih svojega kraja, t. j. iz tako zvane turške Hrvaške, v tem ko ne zna nobene pesmi o kraljeviči Marku in drugih hrvaških in srbskih junakih. Tudi so Mehmedove pesmi mnogo obširnejše, nego druge, kajti vsaka šteje po 700—1400 vrstic desetercev. To epsko širino napravljajo mnoge epizode, ki jih naivno in neska-ženo srce Mehmedovo tako spretno vpleta, da jim prav nič ne jemlje skupne jedinstvenosti. Res, da se je Mehmed vseh pesmij, kar jih zna, od drugih naučil, vendar pa je z urojenim pesniškim darom marsikaj prenaredil, dodal ali skrajšal, kakor je bolj kazalo izredno razvitemu estetičnemu in etičnemu ukusu njegovemu. >Matičin« odbor, zlasti pa neutrudljivi tajnik, gospod Ivan Kostrenčič in gospod prof. Marijanovič sta si pridobila velikih zaslug, da sta našla pevca Mehmeda ter ga privabila v Zagreb, da sta tako rešila mnogo dragocenega narodnega blaga in nam ob jednem pokazala pevca popotnika, kakeršnega bržkone ne bomo več videli; kajti z napredujočo kulturo umolknejo tudi ti naši pevci, kakor so v zahodni Evropi že davno izginili nekdanji trubadurji. Ni čuda torej, da se je vse trlo v dvorani pevskega društva »Kola«, ko se je razglasilo, da bo Mehmed pel. Nič ga ni motila velika množica Ijudij. Mirno je prišel na oder v navadni turški opravi, razprostrl po tleh preprogo, sedel nanjo po turški in začel počasi in jednolično brenkati na tam-burico svojo. Mehmed je visoke postave, lepega, junaškega obraza z 142 J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. orlovim nosom in črnimi brkami; z bistrimi svojimi očmi pa te zna tako milo pogledati, da se ti v prvi mah mora prikupiti. Kadar jame prepevati dolge in tožne glasove, povesi oči, žile se mu napno in za-rudelo lice ti kaže, kako se je iz dna srca svojega navdušil za pesem, ki jo poje. Dasi človeka čudno pretresejo nenavadni žalostni glasovi, vendar je pri Mehmedu in vseh pevcih te vrste beseda ali vsebina pesmi prva stvar. Petje ima le olajšati pevcu spomin, poslušalcem pa zbrati misli, da pazljiveje poslušajo. Tako je bilo pri starogrških rap-sodih, pri francoskih trubadurjih in pri vseh drugih narodnih pevcih. Konečno naj omenimo še to, da je Mehmed Kolak-Kolakovič stare hrvaške rodbine, ki se častno spominja v plemenitaških pismih one dobe, ko še ni bilo Turkov v Evropi. Upamo, da bo napredujoča kultura zopet poravnala tisto brezno, ki ga je #verski razdor izkopal med brati iste krvi; da je ta naša nada opravičena, kaže nam moha-medovski pevec Mehmed, ki je prvi pesmi svoje narekoval krščenemu Hrvatu. Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal J. Trdina. 34. Stražani. d nekdaj že se je dobil tu pa tamo kak Podgorec, ki je znal nekoliko brati. Grke mu je pokazal gospod kapelan ali kak drug vedež, vse drugo je odpravil potem sam s pridnimi vajami. Kmalu se je izuril, da je mogel moliti v cerkvi na bukve. Po večji učenosti ljudje niso hrepeneli, menda zato, ker jim se ni zdela potrebna. Ta čas je že davno minil; nastopila je nova doba in ž njo so prišle nove potrebščine. Pismenega človeka jeli so spoštovati in častiti tudi pod visokimi Gorjanci. Skoro so se prikazali na več krajih orglarčki in cerkovniki, ki so sloveli za velike modrijane, ker so znali začrkati, dasi ne povse pravilno, svoje ime in kako številko. Radostno so jim izročali Podgorci v pouk bodre svoje otroke. Lepe nade so jih grdo prevarile, kajti se drobna mladina v teh šolah ni naučila niti brati, nikar pisati. Očetje so se jezili in preklinjali orglarčke in cerkovnike, vendar se jim je srce kmalu zopet ohladilo in pomirilo. V Stopiče, ki so koren in neko središče Podgorju, poslala jim je blaga usoda učitelja, kakeršnega so si želeli. Izprašali in potrdili so ga za to službo najučenejši ljubljanski strokovnjaki. Že na koncu prvega