LJUBLJANSKI ZVON 19QQ LETNI K-XLIX 10 Vsebina zvezka za mesec oktober: 1. Anton Ocvirk, Ljubavna lirika...............57? 2. Ferdo Kozak, Pariz. (Konec prihodnjič.) . *...............5?8 3. Stano Kosovel, Planeti ...................584 4. Stano Kosovel, Dvom...................585 5. Grof H. Keyserling, Nastajajoči svet..............586 6. Josip Vidmar, Ivana Cankarja pisateljski početki........589 7. Miran Jarc, Bliskavica v somračju..............598 8. Fran Eller, Cesta.....................610 9. Fran Eller, Španski ples...............». . . 611 10. Anton Ocvirk, O uprizoritvi Goethejevega «Fausta>.......611 11. Jože Pahor, Serenissima. (Dalje prihodnjič.)..........620 12. Književna poročila . ...................632 France Bevk, V zablodah (Josip Vidmar). — Janko Glaser, Čas — kovač (Anton Ocvirk). — Luč (Pastuškin). — MilošGjurič, Problemi filozofije kulture (B. Borko). 13. Kronika ..........................636 Ivo Vojnovič (B. Borko). — Opera (S. Osterc). — Pregledi sodobnega ruskega slovstva (B. Borko). LJUBLJANSKI ZVON izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 150 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Reklamirani zvezek se pošlje brezplačno samo, če se je reklamiral najke*- neje ▼ enem mesecu, ko je izšel. Pozneje reklamirani zvezek se mora plačati. ★ Urejnje FRAN ALBRECHT. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo: Prešernova nlica št. 54. ★ Izdaja «Tiskovna zadruga», r. z. z o. z. v Ljubljani Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič). XLIX. LETNIK 1929 X. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO LJUBAVNA LIRIKA ANTON O C V I R K I. Ti si večer, vanj jočem od samote, in veter iz noči si. ki prinaša spominov pesem; si bridkosti Časa in dih vonjiv si žalostne lepote. Ti si globoko jezero tihote in luč si hrepenenja, ki ugaša; ti si nemir srca. ki se oglaša ko ukleti ptič, ki krili sred praznote. Vse v meni tvojega prihoda čaka. ob misli nate duša je prevzeta, v njej večnosti slapov je se pretaka. Zaman so jadra hrepenenj razpeta, ne slišim v pesku tvojega koraka. Vem. Ti bolest si mojega soneta. II. Ti mojega srea si bolečina, ti mojih sanj si — nočnih rož — dehtenje: tvoj glas dreves v polmraku je šumenje in tvoj pogled razpeta je daljina. Ti moje zapuščenosti tišina, ti svetih hipov — poznih ur bedenje, plamenov živih — skritih sil kipenje, ti razodetij tajnostnih globina. Ob meni tiho tvoj obraz se sklanja, prevzela me je tvojih las omama, telesa vonj, oči sladkost brezdanja. Prečudno tesno je sedaj med nama. Kako sem truden od pričakovanja, v samoti luč sem. ki si sveti sama. III. NOČNA PESEM V polsnu nalahno slišim zveneti stopinje tvoje. Veter v zavesah je moral vzdrhteti? Tako tesno je. Slišim tvojega glasu poltih šepet razboljeni. vanj lije pod oknom drevja trepet pritajeni. Na ustnicah čutim dih tvojih las razpletenih, kakor vonj rožnih grmov v nočni čas potopljenih. Razlita po sobi medla mehkoba tiho ždi. O, in v molčanje upita tegoba v noč ihti. Tam ob oknu, kako tvoj obraz se smehlja in tvoje oči — o, vse v plamenih — vroče. Razprl sem roke in čutim globoke udarce srca. Nikogar. V zavesah mesečina joče. PARIZ FERDO KOZAK Spomeniki (Nadaljevanje.) a j vam kar izpočetka povem, da spadam v tisto vrsto ljudi, ki v vsakem kraju prebrskajo vse galerije in podobne domove, kjer se v miru in tišini razkazujejo dejanja in dognanja upodabljajočega človeka. Nekateri sicer trdijo, da ni tako početje nekam sodobno, in da velja predvsem planiti v življenje vsakdanjega dne, napiti se žive sedanjosti, ne pa postopati po dvoranah, kjer komaj stopinja drami mrtvo preteklost. Vendar, zrelišča so k sreči izenačena s številom človeških glav in tako je marsikomu življenje, kar znači drugemu smrt in obratno. Svojo navado sem torej priznal, pojasniti bi jo pa utegnil z neizrazno jasnino in neposrednostjo, ki sem jo občutil še zmirom. kadar mi je bila dana prilika ogledovanja kakršnegakoli dela samega, ne pa reprodukcije ali fotografije. Kako druge, v bistvenostih različne perspektive se odpirajo očesu, kadar izpregovori živ in resničen materijal! Vsak posnetek je prav za prav revna, prazna in večkrat tudi lažniva senca originala, ki zastira celo tisto rahlo slutnjo, ki bi je bilo oko lahko deležno. In tu ne mislim le kakovosti dela. pač pa posebno njega življenski živec, izraz in značaj. Zaraditega — da ne naštevam še drugih, preprostejših vzrokov — me v vsakem mestu vabijo zbirke umetnin in razumljivo, da še toliko bolj v Parizu. Toda nikar se ne prestrašite, da pričnem zdaj z dolgoveznim opisom vseh muzejev, ki si jih lahko ogledate v tem mestu. Temu namenu zadostno služijo razni vodniki; čemu torej obteževati navadno pismo, preprost pomenek z duhom, ki spominja na potovalne družbe in podobno! Ostanimo pri življenju, namreč, pri vsem tem. kar je razgledov očesa rodilo svojo posebno predstavo v duši, svoje jasno, toplo doživetje. Nad tem pa menda ne bom grešil, če mimo^ grede podčrtam nepojmljiva bogastva, ki jim daje streho pariški Louvre. V zmislu umetnin mogočno mesto na gori, hram, kjer zaslutite za življenjem zbranih del vekovc, daljne razvojne komplekse, pota narodov, mogočen pohod človeštva — in vsem minljivim domačijam te zemlje skozi srce tekoča zlata veriga ustvarjajočega duha, vse do današnjih dni. Ta orjaška perspektiva, ki vam objame dušo kakor za cerkvenimi okni dremajoča zemlja, je posebna skrivnost Louvra in obenem tudi Pariza. Posebno, ker je takozvani zgodovinski vidik podrejen, ubit od intenzivnega življenja srca, ki je v podobo, v lik prelivalo vse svoje sanje in strasti, svojo osnovnico sredi stvarstva, svojo vero, lepoto in resnico. Naivna, poezije polna se zdi fantastika Asircev, v srčni preprostosti potencirana v mogočnost in moč, spričo hladne predmetnosti Egipta. Njega moč in učinkovitost je v resnobnem preudarku, v skoro hladni zmiselnosti forme in pomenu materijala. V vseh delih slutite gospodujočo gesto, kakor bi bilo vse, s čimer se je umetnost pečala, posest in last izvoljencev, predstavi ja jočih red in zakon na zemlji. Senca intelek-tualizma sloni na tem svetu, mračnost ukazujočega in vladajočega spoznanja in poezija se zdi odmerjena le kot luksuz socijalno in umstveno najvišjim. Vendar vas porazi element, ki se je kljub 37* 579 strogi discipliniranosti in organski podrejenosti ali pa morda baš zaradi tega izživel v brutalni impozantnosti in hladnem, ponosnem dostojanstvu. Kakšen čudno strog, pogumen, do slehernega zgiba organiziran svet je v njega žaru dihnil iz kaosa! Kakšna suverenost spoznane in v sistem življenja preobražene skrivnosti! Dobro dopolnitev louvrski zbirki- francoske plastike nudi Troca-dero z odlitki gotskega kiparstva. Tam sem videl ženski akt do bokov, z imenom «Eva», ki me je vsega prevzel, da bi skoro ne mogel z besedami izraziti tega doživetja. V tej zbirki gotske skulp-ture nisem bil pripravljen na tako pojmovanje, ki je z zdravo realnostjo in tenkočutnim okusom ustvarilo ta lik afirmacije življenja in človeške lepote. Lepote, ki je ne očituje ne forma, ne materijalna bitnost, ki pa suvereno razpolaga in se okoristi z obema možnostima in slavi prelestno zmago v izrazu človeške funkcije. Lepota, ki je vsa zemeljska, vendar ne odrešujoča, pač pa zemljo očiščujoča. Kakor bi vir luči žuborel v tem delcu, vir jasnine in prisrčne dobrote. Naivnost, združena z otroško ljubeznjivostjo in preprostostjo, dasi stoji pred vami zrelo žensko telo. Nehote sem se ob tem delu spomnil Sainte Chapelle, kraljeve kapelice. Ne morda v zmislu sorodnega likovnega pojmovanja, pač pa v zmislu realne, zemeljske domačije, ki je sicer v obeh plateh na popolnoma svoj način izražena, a je vendarle v neki relaciji obema skupna. V njenem znamenju je gotski duh rodil v Franciji dela, ki imajo menda prav svojevrstno mesto v gotski umetnosti in jo obenem karakte-rizirajo s čisto posebne strani. Toda za razgovor o tem bi bila potrebna mnogo širša koncepcija, ki je pa danes, spričo le bežnih vtisov, vseskozi izven mojega namena. Torej nadaljujem pri Troca-deru, oziroma muzejih. Rad bi omenil še luksemburškega, ki je namenjen moderni umetnosti in ki po vrednotah ne reprezentira posebno dragocene zbirke. Le par del, par imen zmaguje nad obilico razstavljenega blaga, ki se mora zahvaliti za svoj prostor precej ohlapnemu kriteriju. Isto velja tudi za mestno zbirko v le Petit Palais. S tem zaključujem to poglavje, da se izognem ulogi vodnika. Grejejo me druge stvari, ki bi želel z vami kramljati o njih. So vam znana dela Leonarda da Vinci ja? Do danes sem menda videl le dvoje njegovih slik, a najpomembnejše hrani gotovo le pariški Louvre. Če ste že stali kdaj pred platni tega mojstra, se mi ne boste čudili, da vas vprašujem zanj in da omenjam od množice drugih baš njega. Menda se dogaja vsakomur, da pred umetnino nevede prisluhne tudi srcu, ki jo je ustvarilo, da zasluti v njej moža z njegovo človeško vsebino, njegovimi boji in poti na zemlji in v sferah ustvarjajoče volje. Kolikor se spominjam, sem v tem zmislu še povsod srečaval lažje ali težje razumljivo človečnost, več ali manj jasne komplekse človeških skrivnosti, ki utripajo pod plastjo zunanjega življenja in režejo svojo sled v privide obliku-jočega elementa. Še zmirom mi je iz dela govoril človek in njegov glas je bil ubran na tiste organske osnove naše bitnosti. odkoder plete razumevanje ali slutnja odgovore o osebnosti, njeni vsebini in moči. Le pred Leonardovimi deli sem ostajal zmirom nekam zbegan, kakor pred nečem iz drugega sveta. Če so me baš ogrela, niti ne morem z gotovostjo presoditi, ker se jim nisem mogel nikdar približati s tisto potrebno notranjo svobodo, ki odpira pred čuti vsa vrata in jih s toplino uvaja v tvorno sprejemanje. Da, prevzela so me, toda zmirom nekako po bliskovo in nasilno. Čutil sem, da nimam časa niti možnosti, da bi se zbližal z njimi, pač pa sem se moral pokoriti slepo in brez volje. Vsako srčno sodoživljanje ubito že naprej, vsaka iskrica bratstva in človečnosti zadušena v kali. Kakor bi utonil v blisku uroka. Zavedal sem se, da sem notranje slep, da sem brez moči vržen v svet, ki se je le nekako v zunanjem licu odel s podobnostjo zemeljske resničnosti, ki je pa v svojem bistvu doma izven našega stvarstva. In ta domačija ni pravljica, ne naivna fantazija, ampak nekaj dejansko samobitnega, za naše pojme strahotnega, ali če hočete demoničnega. Toda kako pojmiti nekaj, za kar imamo le slabotno besedo, a nobene realne predstave, ne vere? Gledal sem Mono Liso in pojmil, da ni vezal tega privida nikdar z nobenim človeškim srcem zlati most ljubezni. Niti sledu sanj ali hrepenenja, nobene kaplje zaupanja ali vročih, v iluzijah potisočerjenih želja. Ta obraz je živel le v eni edini resnici — kot neizbežna, hladno-mračna usoda, ki je brezpogojno in neizprosno gospodarila srcu. Usoda, ki ne vzbuja niti strahu, niti vdanosti — in zopet ste pred zaklenjenimi vrati, ki vam ni dan ključ predstave do njih. Motril sem podobo za podobo, lice za licem in utrip teh raznih, prečudnih smehljajev se je zgrinjal nad menoj kakor žametast hlad polnočne skrivnosti. Sam ne vem, zakaj me je spre-letelo, kakor bi se me dotaknile peruti smrti. To kraljestvo zagonetnih, ubijajočih lepot, ti smehljaji, ki ne zganejo nobene tople strune v občutku, ampak trepečejo, ugašajo in vzplamtevajo pred očmi kakor lučke nad razkrajajočimi se vodami... Varljivi plameni nad nedoznanimi teminami. V formalnih zakonitostih hladen intelekt, v izrazu in vsebini pa. nekaj neopredeljivega, iz česar veje duh onstranskega, zagrobnega. Venomer sem se vračal k občutku, da ni med ustvarjeno fabulo in med elementom umetnine nobene organske vezi nazora, pa tudi ne osebnega človeškega problema. Nie, kar bi pričalo o faktični, živi rasti tega moža v gotovi realni resničnosti. Kam je obračal svoje skrivnostne stopinje? Kakor da ni ne veroval, ne zaupal, ne ljubil, ne sovražil; skoro vse možnosti nagonskega človeka zanj ne žive, ker so izločene iz njegove čuv-stvene sposobnosti. In vendar ne očituje njegovo delo tistega suverenega miru, ki ga utegne roditi popolna odmaknjenost od zemlje in njenih problemov. Ne, le onostranost je sposobna osvetliti nase svetove s tako breztelesnim, demoničnim ognjem; namreč nekaj, kar je izpolnilo kri, neplodno v zmislu rasti in razvoja, toda absolutno v čistosti svojega elementa. Odtod morda i nemožnost aplikacije. spričo golega, krvnega refleksa. Kako dognati in obuditi v predstavi zagonetni problem umetnika in človeka, ki se je kril v globinah tega, v elementu poganstva temelječega duha? Kajti, da bi ne bila ta skrivnost resnična in živa, ne morem dvomiti, ker ne poznam del, ki bi me polnila s podobno prelestno izrednostjo in tajinstvenostjo, kakor bas Leonarda da Vincija. Včeraj sem bil v Rodinovem muzeju in ta obisk je vzbudil v meni živo potrebo po jasnini in skladnosti. O Rodinovih kvalitetah vam naravno ne bom pisaril, že iz enostavnega razloga, ker sem prepoln njegove resničnosti. A baš tu čutim okorna tla, kjer niti ne morem nadzirati svojih stopinj in mi je preprosta iskrenost skoro edina opora, ki ji lahko zaupam. Rodinov muzej je urejen v srečnem namenu, da nudi kolikor mogoče popolno zbirko mojstrovega dela. Vse kolektivne zbirke imam rad, ker poleg vrednot posameznih del odkrivajo očesu razglede v delo vsega žvljenja z vsemi plodnimi in neplodnimi smermi, z vsemi svetlimi zmagami in trpkimi postajami v borbi z materijalom in z lastno notranjostjo. Pred vami zaživi organizem, ki bi mu bilo brez podobne prilike bržkone težko uganiti njegovo pravo ustvarjajočo moč. obseg njegove sposobnosti, globine njega izraznih zakonitosti. Posebno velja to — vsaj zame — pri Rodinu. Kar sem poznal njegovega dela doslej po fotografijah, mi je bilo pred resničnostjo v napotje — le ovira, ki sem jo težko premagal. V borbi z njo sem pohajal po muzeju zmeden in trenutkoma se mi je zazdelo, da mi od vseh vtisov megli notranje oko nejasnost, za katero skoro ni v meni moči. da bi jo razgnal. Saj sem beležil zavest popolnoma drugačnega odnosa ja do raznih del, kakoršnega sem imel doslej; saj se je skoro zoper mojo voljo uveljavljala v meni nujnost presojanja in opredelitve. Marsikaj, kar je opajalo v reprodukciji, me ni ogrelo in ko sem odhajal, sem se zavedal le ene jasnosti in brezdvomnosti: da sem videl delo, ki mu gre po sredi boj za skladnost, za uravno-vešenje dveh polov ustvarjajoče volje, kjer je večkrat življenje porazilo lepoto oblike in se je bas s tem ovenčalo z lepoto organizma; in kjer je ponekod nadvladala spoznana, zaželjena. v nazoru ustaljena lepota in oslabila moč in dinamik« življenja. Element in okus. Med temi dvemi poli, oziroma v njih medsebojni akciji se je oblikovala in zorela Rodinova umetnost. Element: zdrava, naravnost barbarska rasa, predmetnost in materijelnost, zemlja in čutnost; silovita je afirmacija materijelne bitnosti, način izraza pa je skrivnost osebnosti. Ne grob, pač pa očiščen v ljubezni surove prasile. Tu se užiga slutnja o osnovah, kjer so greble korenine moža v oprsje vesoljstva, odkoder je rastla moč in vera in ponos ustvarjajoče akcije. Za okusom pa stoji intelekt s svojo spoznano resnico, dognanja o problemih in zakonitostih forme, rafinement, prefinjenost, špekulacija, znanje in vsa visoka Rodinova kultur-nost. Okus ga je usidral v antični sposobnosti, toda le v zmislu rokodelstva. Tu se mi zdi, kakor da je prešel vse razvojne faze grškega kiparstva, tja do virtuoznosti dozorele, že ugašajoče kulture. Vendar, povdarjam, le kot rokodelec, ker je kot umetnik mnogo bližji gotski koncepciji in še posebej francoski. S tem pa nočem trditi, da je poizkušal biti njen vernik, njen glasnik. Morda ga je v individualnih težnjah od tradicije osvobojenega porazila mimogrede in je ostala sled tega srečanja kakor zarasla rana v organizmu. Do konca dni. Verjel bi tej misli toliko prej, ker celotno delo ne očituje nikjer tvorne skladnosti elementa in nazora, pač pa vse bolj boj med obema poloma, njih medsebojno odvisnost in večkrat tudi nasprotje. No, hotel sem vam pisati o spomenikih v splošnem, pa vam razlagam par mož, iz enostavnega razloga, ker se mi je ob njih delih vzbudil oster interes za njih osebni in umetniški problem. Prav za prav nisem imel namena, da ga razrešim: le znajti sem se hotel sredi množice vtisov, oživeti v besedah občutke, ob katerih sem zaslutil povsem svojevrstne, prej neznane obraze. Če sem se približal resnici, niti ne vem: imam pa zavest, da je bila pot v skladnosti in v zmislu predmeta. Vsaka umetnina je organizem, ki ima kakor vsaka živa stvar svoje bitne zakonitosti, svoj karakter in skrivnost svoje življenjske intenzivnosti. Vse, kar je upodobljeno, ni važno in tudi ne, kako. Bistvo se mi zdi v vsem tistem, kar vidi le naše notranje oko, kar ni nikjer izrečeno, kar nas v podzavesti prevzame in jasni ob sodoživljanju. Tam je resničnost in moč dela, tam je i tiha tajnost moža, ki ga je ustvaril. (Konec prih.) PLANETI ST ANO KOSOVEL Zrl sem svetove: elipsa je šla naprej, magičen krog — povsod konec, nikjer ni mej, dalja se v daljo je zlivala: vsepovsod gore, ravnine, oblaki in — prosta pot. Zrl sem zemljo: tisočletja obdajala jo je tema in s tišino napajala ognje vulkanske, tajila njih skrito moč, prišla je ura — razklal se je njen obroč. Zrl sem življenje: z nemirom boj za pokoj, v borbi kaotični bil je spočet heroj, trudil se je, da bi zbližal tečaja dva, prišla je ura — poljubil je prhka tla. Zrl sem davnino: visoko je šla bridkost eter med njo in radostjo je bil, ne most, čas je kvadriral načrt hrepenenj in sanj, prišla je ura — noč planila v dan dejanj. Zrl sem preteklost: kaj zemlje znoj oplodil, kaj živih bitij pod skorjo je molk rodil! Divje stoletje šumelo je v mrak drevo, prišla je ura — upognilo je krošnjo. Zrl sem sedanjost: pogumen obraz in plah, zvezde na nebu — v očeh njenih solnčni prah. volja do večnosti, v prsih usehla moč — mrtva zavest pokopala je cilje v noč. Zrl sem prihodnost: zbor glorij, v svit plamene se je odrekel vabljivosti bežnih sreč. vase je vera ustvarila novi čas in obraz, ki še ni izklesan pri nas. Zrl sem življenje vseh časov, zemlje, svetov, rojstva sem videl in smrti in boj rodov, rasli so silni: kot v pušči hrumi vihar, padli kot solnce se utrne — za novi žar... DVOM STANO KOSOVEL Drži za grlo mc in vrat mi davi... Hotel raztrgati bi jeklo spon, a kar me je, potapljam se v motnjavi, in v blaznem kaosu je mrtev zvon, ki sicer poje blagorom v višavi in z njim je zvezan zemski milijon. Odkar sem stopil na steze življenja, mi je zlovešči in dobrotni duh, ki gospodarja za ves svet ne menja in je za prošnje drugih večno gluh, pa če se stokrat skrčijo hlepenja ali če dvigne se iz njih napuh. Tribut zahteva kadar pride ura, a če pripravljen nisem kdaj na njo, ga ne zanima, kaj veleva sura, če mi oči bleščave preneso, če je razpoloženje barve dura ali akordi v molu mi pojo. Brez milosti v pretekle čase seza, ne plač ne smeh mu nista resno mar, ne moti ga objestnost ne askeza, za žrtve vselej prost ima oltar, neznana milost mu je in odveza, jaz kupljen suženj, on je gospodar. A jaz pred njim se na kolena grudim in božjo mavrico in zlati svit mu v odkupnino za trenutek nudim. o, za trenutek, zame veko vit, in z vsem naporom se borim in trudim. da vsaj oko doseglo bi zenit. Kar pomnim dni, v njegovi sem oblast in kakor daleč seže moj spomin, iz let in mesecev ga vidi rasti iz moje zemlje, mojih korenin, in čuti v njega rasti in propasti, kako njegov sem sin ... NASTAJAJOČI SVET GROF H. KEYSERLING se kulture do danes so imele svoje težišče v iracijonalnem, v nagonu, v čuvstvu, v alogizmu in kaosu, iracijonalno pa že po svojem bistvu ni nikdar prenosno. Popolnoma nemogoče je, da bi prehajalo iz monade na monado. V tem oziru sličijo primitivne kulture res predstavi, ki jo ima človek o rastlinah; vezane so na prostor in na čas in ni mogoče, da bi se izpremenile v svojih bistvenih znakih. Drugačna pa je duhovnost v svojem najširšem smislu, to se pravi, vsebujoča logos in intelekt: da se prenašati in izročati; resnica, izrečena po zakonih intelekta, je v principu enako razumljiva za ves svet: inteligenca podira vse meje; zmožnost razumevanja, ki je ni mogoče izvajati iz česarkoli, je po svoji naravi zmožnost razumevanja subjektivnega in psihičnega tujega sveta, s čimer se tako odstranjajo vse meje med dušami. Bolj ko se razvija duhovnost, tem bolj narašča tudi zmožnost prehajanja, izročanja in prenašanja. Vendar pa tudi ni popolnoma točno, da gledamo antično kulturo v svoji ekskluzivnosti; če je bilo mogoče tedanji svet helenizirati in v verskem oziru prepojiti z judovstvom in če smo še danes v helenizmu in judovstvu, tedaj je to dejstvo, ki je bilo z ozirom na to. da je bilo nemogoče predati njihov primitivni vir, silno značilno. Vendar pa ostane resnična Spenglerjeva miselna osnova za vse kulture, ki so bile do danes, kajti, da povzamemo našo začetno idejo, ni bila nobena njihova oblika življenja zmožna drugače, kot na podlagi enotne in organične duhovnosti, ki je obstajala že prej. Helenizacija in hebreizacija sta se posrečila le toliko, kolikor je živa duhovnost Grkov in Judov ali neposredno zavzela kulturen krog, ali pa kolikor je postala, kakor pri kristjanizmu, sestavni del nove sinteze na podlagi žive dedično-sti. V vsej zgodovini nimamo doslej vzgleda, da bi karkoli prešlo na poznejše rodove in živelo samolastno življenje. Krščanska kultura je računala na izpreobrnjenje. Z drugimi besedami: živa tradicija je bila doslej, v kakršnikoli obliki se je že pojavila, prvi pogoj vsakega prehajanja in prenašanja. Nasprotno pa se je sedanje stanje človeštva korenito izpremenilo. Intelekt. ki se je bolj razvil, kakor se je po svoje bolj razvilo možganje, se je oprostil tradicijonalnih vezi in v njem je našla zavest svoje novo težišče in posledica tega premeščenja psihičnih plasti je dejstvo, da je prehodni element vtisnil svoj pečat človeškemu življenju. Resnično središče pravega mentalnega organizma je danes drugje, kakor je bilo v času razvoja sedanjih kultur. Razmišljanje o tehnizaciji sveta nam bo razložilo, kaj to pomeni. Slabo hi staviii vprašanje, če bi gledal* v tenniki predvsem ^jec kvas barbarstva. Brez dvoma, neskončna možnost rapcre&s, ki ne '<6$ visi niti cd časa mti od prostora niti od česa drugega .1% ki. j« glavni znak vsake čisto tehnične pridobitve, aespzotoije pieproetemia sanusil-a kulture ^ tradicionalni obliki; to kar je mogoče v v&eb čssib Iftv vseli krajih kot življenska oblika, h« more biti t dosed a j vefcj&v-nib pogojib neposredno razodetje dnba. Toda glavo pokretač je dragje.. Kultura v svojem idealnem smislu je jso sgodovini'vse prej* kakor nnjna oblika življenja, Na dftigi strani je popolnoma pačno misttti, da bi civilizacija v sedanjem sta&jxs pomenila koss.ec. Nasprotno, sikoAf. izza velikih invazij (okoli 500 po ftr. r.) človeški ved m Bil tako mlad i» prav njegovi mladi i® pomlajeni deli sc» odločujoči faktorji v razvoja. IsbcdisČe vsega j« v tem» da se je v psihičnem ejrgasdzsnna intelekt take- razvil, da so prav radi te positivste Spremembe ves prejšnje kalibre pcevečene smrti Nobena popolnost siv pre&m neodvisnega razvoja teb elementov, Razvijejo se isr* »c ra/Jijajo na široko sn jina ni mogoče verfcai« tega, kar ni «možno pieosncve, prav tc nam Sadi najbolj pooStosje trinmfaLdl pohod 'tehnike. ■ ' Nobena oblika h predhodne sobe se ne mere dolge- ustavljati ta «t» kjex prodre tehnika. Dandanes na primer so s« angleški ifc francoski krogi, kje;- je ku!*-&ra v polni zrelosti, a&jd&lje usiftvij&H nekakemu razkroju; in vendar je bolj jasno kako* vsi dokazi, da jte ža ljubitelja ki&erttatog?radija, dirk, «a avijatika in zveic-vn-sg* potnika nemoigče, d«, bi ostal se v naprej y'tesnjen v notranje ali 'snsasje meje, j^ajardajfi predstavitelji leib krogov se ®4e ob «vojsfe .coetab kot nova bitja, presta pese vsake tradicije. Prav isto opa&s-taa, a v ^mgačni obliki, v izvenevropskem sveta. Medte»*, ko je v airiši stairi %£vropiu koncem koncev vendarle mogoče nekako sožitje starega baovega sveta, — saj je kultura v svojem razvoja rodila tehniko, — j-6 tax« doli tehr.ike popolnoma ispodkopalla. vse prejšnje tradicije. Posrečilo se je to- s strašno Mtrsco; kakor hitro podamo vzrok, naša je tndi potek popoKnoma Gre tu docela navaden pojav v tehničnem svetu, ki ga nikakor ni: me~ mtfgoče raznmeii Prav kakor sc- matematične resnice jas&e po svgjem bistva ker so vcepljene vsesa stvarem ra vsem Ij^dean, prav te&o jasne so tudi vse tehniške možnosti, Tudi ji? ki ös fcalejo v dovolj odkgacjii* m po- politične dej&vncsti, so popolkoana odvisiae od plime ?.n oseke Iffiafcarjevega romaatmraa, M pa ga spet določa moda njegove Ijnbesati & romantične Pavle Zsunakov®. Mlaka? m ta eterična predhodnica «S^epe Vide» tvorita svoj svet, ki j« giißljsv v mladostni nežnosti m ja&ivnooü m je slasti v iljhalbea&ns&i sgodhi neresničen sa&jazsko m&esen. To je Cadkarjeva soiadoßi&a oassja «ide&lbai» Ijiabsaaai, M pa ume feitü »slo okrataa napram nemogoče eiEdČnew«i skrssafllen — Stmenu, PoKüSsäa svet «Romantičnih isaa dve sjrediščitia^e v Mlakar* ja m pmvo v Delate, glede Ikstereg« mamo Cankarja verjeti» da j« hinavec iu ühol&sec, Ostali politiki so msieskosfccd ki zfcegaai oraejenčH, ss&lce neznačajjsa* malce srpijačrai» toda vse is onemoglosti ra prasmosti Njih Mteres je hrepenenje po maadatkih občinskih svetnikov m podobnih Časti. Kadar pa j« Ca&fc&sjtt kdo izmed njih povedati stvari; ki so popcl&oH&a präko njegovih momoßü*,• Dve mejna šh v&cmzli tega sveta sta dve Ženski Svetu romaatične čistost« stoji n&jfoJižje präe&aica Olg»., iwreszya popolne toposti m nmasanosti pa gospa Makova - • prava bankarska zlob-»est, ki pa je nekoliko grotto, dasi verodostojno isvdäena- Voa podtika je predstavljena s posmehom, ki pa je bolj zdržali nego polet sanj» £&to je slika politike v podrobnostih r&Meje pretirana podoba romantičnega sveta. Kot celota pa doM ^>litika še nenaravnejai obris v svojstvik gospodarja položaja, Mlakarja, m v tem, da jo Caißkar prienač^je ar.tiromaiiiiki ali, 2 drago besedo, žtvijeaaki nečistosti. Ta pretiranostv obe smeri ni fjarno posledica sačetmiitva, marveč ja vsaj deloana v «ve^a 2 njegovo vrojeno asfcrsdanostjo, ki je asrva« ^aa za vae sasijarje, m vsaj deloma iadi a ajego-?o dttsevno es?.o-stranosijo, radi katere je imel vedno mdb smisla sa ^atiimost živ-Ijesssköi grisorov. Zaaai&Ijal jiln je iolj saradi njin Mejixega ganalsUa, akradi njih pomenljive igre; ki laJrko v uaaeteisH wsjesaoeti m karrftomji ponazori skrivnost ^ivJjjjnja« Ta pa niti oä daleč m vsa v njegovem človeško pdjmovanexa zmisln. 38 595 Druga Cankarjeva drama «Jakob Ruda» je eno izmed ne prav mnogoštevilnih njegovih del. ki imajo v predmetu malo ali nič osebnega. To je umetnina vživljanja. ne umetnina pretvarjanja lastnih izkustev v tuja življenja. Verjetno je, da mu je snov dala resničnost, ki pa mu ni dala vse inspiracije za delo. To je dobil menda deloma tudi v literaturi; predvsem pri Ibsenu. V drami so se ohranila razpoloženja, ki določno spominjajo na ne povsem pristno mistiko ali vsaj misterioznost kakega Rosmersholma. To so ostanki prvotne muzikalne in neopredeljive vsebine, o kateri pravi v nekem pismu, da mu je bilo v drami «glavno neko temno, nejasno pričakovanje, ki obvlada z vso silo junaka Rudo ter ga naposled — z jako neznatnim zunanjim povodom — zavede v samomor». V sedanji obliki drame se to temno, nejasno pričakovanje pokaže samo tu in tam v razpoloženjih, pri odločitvi Rudove usode pa so ga skoro docela nadomestile ali vsaj nadomestiti hotele določnejše moči. Toda prav v teh silah, ki naj bi napravile Rudov pogin nujen, je ostala drama slabotna in neprepriČevalna. To je v osrčju dela. v njegovem osnovnem konfliktu. Ruda je izgubljen že v početku drame. Preden se prične zaplet-Ijaj njegovih poslednjih dni,izpove sam: «Zame je vse izgubljeno ... jaz potrebujem nekoga, ki bi mi povedal, da bi se spalo najlažje tam doli. — globoko doli med skalovjem, na mehkem mahu, na dnu vode». Spoznal je, «da nima življenje zanj nobenega pomena več». Ne usmrti se, kakor bi nam Cankar vsaj za trenutek hotel sugerirati in kakor bi dramatska oblika prav za prav zahtevala, ne zaradi tega, ker je proglašen za blaznega, kajti kdo ne vidi. da je ta proglasitev vse prej kot končno veljavna, ne zaradi kesanja nad nameravanim zločinom zoper hčer, ne zaradi bodoče revščine in sramote, skratka zaradi ničesar ne, kar se je v tej drami zgodilo ali pripravljalo, marveč edino zaradi smrtne moralne preutrujenosti in izčrpanosti, k* ju je prinesel v dramsko zgodbo iz neznane preteklosti. Ker pa ga je prav za prav zlomila preteklost, kaj pomenijo tedaj v njegovi usodi dogodki drame? Ruda pravi nekje o sebi: «V meni je še iskrica življenja; kadar dogori. potem se odpočijem». To iskrico je morda zadušil in izčrpal moralni napor, ki ga od Rude zahtevajo dogodki dela. Kvečjemu to in nič več. Izčrpal bi jo pa tudi vsak drug ali pa bi ugasnila sama od sebe. Zato je drama brez pravega konflikta, kajti boj med življensko voljo in hotenjem po pravem življenju je le navidezen. V resnici je življenska volja Jakoba Rude mrtva in moralno stremljenje se ima boriti z umirajočim nasprotnikom, kolikor se ima sploh z njim boriti. Toda ta boj je le epizoda, le stran- ska bolezen tega umirajočega organizma. Razmerje med Kudovo usodo in danim dramskim dejanjem bi se dalo kvečjemu formulirati še tako. da je nameravana kupčija s hčerjo zadnji dogodek, ob katerem ta pojemajoči ogenj močneje zagori in nekoliko hitreje ugasne, ugašal pa je zato, ker mu je enostavno zmanjkalo goriva. To pa je že samo na sebi za dramo premalo, tem bolj pa kvari delo dejstvo, da se Cankar sam tega ne zaveda, ali pa da se celo napol zaveda ter skuša z vsem naporom stvar pokazati drugačno, nego je v resnici. Te središčne napake, ki dela dramo resnično «nezrelo», kakor jo je označil pisatelj sam, ni mogoče zagovarjati kot stilno posebnost umetnosti, ki ji gre za «miselne ali etične tendence», marveč jo je moči razumeti samo kot nedostatno obvladanje uprizorjenega življenja in dramske oblike. To ni ideološka nepazljivost napram realnosti, kajti kakšno tendenco pa «Jakob Ruda» ima? Marveč je še vedno nemoč mladega avtorja,predstaviti resničen dramski konflikt v dejanju, ki je organski nosilec v boj zapletenega življenja. Cankarjeve stilne posebnosti se v «Rudi» kažejo najbolj izrazito v predstavljanju oseb. Ruda sam je s svojim problematičnim bremenom preteklosti in s svojo bolj problematično zaljubljenostjo v mrtvo ženo in z domom, ki se mu podira nad glavo, kakor tudi s svojo ne povsem jasno moralno utrujenostjo in iskanjem nekoga, ki bi mu povedal, naj se usmrti, in s svojim skoro neokusnim obljubljanjem samomora — dokaj literarna in bolj izmišljena kot prepričevalna osebnost. Vendar je v njegovih moralnih mukah cesto mnogo sugestivnosti, mestoma celo veličine, pa tudi njegova plemenita in nekoliko genialna neodvisnost tli živa in resnična v vsej njegovi pojavi, ki je postavljena še popolnoma v meje naravnih možnosti. Preko teli gotovo udarja Rudov prijatelj, ali kar že je. Dobnik. Slutim, da tiči v njegovi osupljivi sigurnosti, s katero govori Rudi samemu in drugim o nujnosti njegove smrti,nekaj Zarathustro-vega nauka o umetnosti pravočasnega umiranja. Vsekakor je ta figura ideološko zarisana v neko pretirano in celo brutalno odkritosrčnost. Kot soroden lik mu je sopostaviti s težkim moralnim odklanjanjem predstavljeno in preobteženo Marto. S podobnim čuv-stvom in deloma s posmehovanjem je opisan Broš, srdito je karikirana Alma, vesela karikaturica je učitelj Justin. V naravnih mejah sta zasnovana prav za prav samo Ana in Dolinar — zopet Cankarjeva ljubezenska sanjarija —, ki pa tudi gresta vsak skozi svojo nenaravno situacijo v sklepnih prizorih z Rudo. V tej mešanici naravnega in nekoliko pretiranega, objektivnega in spet s sovraštvom in posmehom deformiranega, v tej neenotnosti in neenako- mernosti oblikujoče volje je izražena ista nestaliia, enostranska, moralizujoča in vendar umetniška nrav, kakršna se je odkrila v vsebinskih sredstvih. Gotovo je. da poleg središčne prelomljenosti tudi ta neenakomernost omejuje vrednost druge Cankarjeve drame, ki vsebuje že mnogo uspelega in ki predstavlja v primeri z «Romantičnimi dušami» bodisi v ustvarjanju verodostojnega konflikta in dejanja, bodisi v umetniški brzdanosti in meri, bodisi v enovitosti zajetega življenja pomemben napredek. IV. Iz neromantične polovice «Romantičnih duš» je nastala komedija «Za narodov blagor», ki je satira na našo domačo politiko. Satiro je šteti med najkočljivejše literarne načine. Njeno bistvo je karikiranje, to se pravi, posmehljivo pretiravanje izbranih značilnosti. V njenem poslu je nekaj resnice in nekaj neresnice. Resnice, kolikor mora kljub pretiravanju ostati zvesta originalu; neresnice, kolikor pretirava. Zvestoba originalu je za satiro, ki hoče biti učinkovita, velike važnosti. Brez nje je odtrgana od življenja, je posmehovanje nečemu abstraktnemu, izmišljenemu: podobnost življenju pa ji daje tisto vznemiri jivost, ki ji je kot neki pravični nepravičnosti in resni posmehljivosti lastna. Cankarjeva satira se obrača zoper slovensko politiko. Karikira jo kot celoto in ne govori zoper neko stranko, marveč zoper bistvo tedanje politike v splošnem, zoper politično mentaliteto, ki je bila v našem življenju tedaj meroda j na, zoper način in tehniko političnega gibanja in zoper njeno namišljeno predstaviteljnost za ves narod. Snov in neposredno pobudo mu je dal notranji spor v eni izmed tedanjih strank. Vporabil je glavne obrise tega dogodka in jih je popolnoma predelane na nesel na celoto našega političnega življenja. Pri tem se mu je primerilo, kar se pri takem posploševanju lahko dogodi, da je značilnosti te epizode brez ostre kritičnosti nanesel na splošnost, da mu je ušla resničnost izpred oči in da je tako nastala satira, ki v marsikateri zelo važni potezi ni več karikirana resničnost, marveč pot vor jena resničnost. Kajti če je spor med Grozdom in Grudnom, ki nastane zaradi rivalstva obeh pri bogatem in vplivnem Gorniku,karikatura naše tedanje politične razdvojenosti,potem je treba reči. da ji manjka resnična podlaga. Površno in nepravilno bi bilo misliti, da bi tak razkol mogel nastati iz malenkostnih ali osebnih nesoglasij. Pripravljal se je marveč dolga leta in je bil ter ostane navzlic vsem nelepostim in vnanjim banalnostim in nesrečam, ki jih je povzročil, življenska nujnost razvitega naroda, potreba, ki izvira iz globokih instinktov za ustvarjanje smotrenih skupin v celoti človeštva. Če je tedaj pojmovati «Za narodov blagor» kot satiro te razdvojenosti in njenih vzrokov, potem je neresnična tam, kjer bi ne smela biti, in se obrača zoper tisto kal naše politike, ki je morda v vsem notranjem političnem življenju tega naroda edino nedotakljivo. V tem jedru je naša komedija satira brez originala, gola duhovitost in kombinacija brez bodeče osti, je krivica. In vendar je gotovo, da je Cankarjev posmeh v marsičem le točen in resničen, fo je povsod tam. kjer ugovarja zoper politične manire. zoper politično tehniko, zoper atmosfero, ki jo je politika pri nas ustvarjala, skratka, kjer ugovarja zoper njene najbolj konkretne izraze. V teh je bilo in je pri nas in povsod neznansko umaza-nosti, plitkosti, grobosti in vsakršne gnusobe, ki so jo vnašali vanje ljudje. Stržen politične ločenosti pa je čist in je izvenčloveškega porekla. Tega Cankar v svoji satiri ni upošteval. Zato je neresničen tudi glede razmerja,ki obstoji med politično idejo in političnim voditeljem. Kajti navzlic vsem možnim zlorabam je koncem koncev le voditelj odvisen od ideje in ne obratno. Prav pa je imel v bičanju voditeljskega absolutizma in v karikiranju tistih omejenčkov, ki se v politiki izgubljajo in ki jih ta slabotnim duhovom tako nevarna moč sama izpreminja v karikature. Tako je delo kljub Cankarjevi posebni nadarjenosti za ta način, in kljub njegovi duhovitosti kot satira v velikem zgrešeno, vendar v podrobnostih učinkovito. To je vzrok, da nas primeroma malo vznemirja in da ga bolj uživamo kot duhovitost in posmeh nečemu, kar je le na pol resnično in kar nas le redko osebno dirne. Kot umetniška enota in kot dramatsko delo pa je bolj zaokroženo in bolj trdno zgrajeno nego «Jakob Ruda». Vendar ima še pomembne pomankljivosti. Predvsem je dovolj očitna fikcija Gornik, povzročitelj razdora, ki ga ob koncu drame likvidira strah pred Ščukovim uporom. Prav tako je fiktivna Grozdova slepost glede Gornikovega razmerja do njegove stvari, zlasti pa še do njegove nečakinje, ki mu jo tako nemogoče vsiljuje. Toda dočim je Gornik samo neokreten tehničen pripomoček, je Grozdova zadeva psihološka neresničnost, ki je nastala iz zadrege za nadaljni potek dejanja, iz nejasnega ocenjevanja situacij in pa deloma iz veselja do ostrega pretiravanja, ki je v tej satiri dostikrat gnano preko prave meje. Tudi Grudnovo razmerje do žene in do njene igre z Gornikom je taka nejasnost in skoroda neokusnost. Za enoto celotne komedije pa je najbolj problematično vprašanje Ščukovega ponižanja, «človekoljubne klofute», ki jo dobi od Grozda in ki ga vrže iz tečajev. S tem. mestom je zadet tudi dobršen del zadnjega dejanja. Dve dejanji in pol tretjega potekajo dogodki v realističnih mejah kljub temu, da je realnost v njih često karikirana. Prizor z zavezovanjem čevlja pa dramo naenkrat odlomi in se za- sadi vanjo kot nekaj tujega. Kajti ta prizor ni več karikatura, marveč je simbol, abstrakcija, tako je realno nemogoč. Prav tako pa je simbol tudi Grozdovo somnambulno stanje po tem prizoru. To je za jasen čut težka stilna nelogičnost, ki moti, in slabi učinek, mesto da bi ga stopnjevala. Najboljši zagovor ji je doslej napisal urednik zbranih spisov, ki jo utemeljuje takole: «... kadar gre umetnosti za miselne in etične tendence, tedaj vedno zapušča pot naturalizma in se ne meni mnogo za zunanjo verjetnost dogodkov ter jo nadomešča z notranjo resničnostjo apriorno zamišljenega sveta». Satira je a priori tendenčna umetnost. Toda ali je mogoče zanikati, da ima svetovna literatura i realistične i simbolične satire, da, da ima celo naturalistične? Tako so tudi prva tri dejanja Cankarjeve satire vse do imenovanega prizora karikaturno realistična. Ta pa je z večino poslednjega dejanja simboličen. Ali je pri tem res preskok iz stila v stil nujna posledica tendence? Ali se ne bi moglo Ščukovo ponižanje zvršiti v realnih pa čeprav pretiranih prizorih? Zato občutimo ta nenadni simbolizem kot napako. Vzrok mu ni moralna tendenca, marveč druge lastnosti Cankarjevega mladostnega naturela. Njegova bravurna nedisciplina, njegova nekoliko abstraktno usmerjena nrav. ki cesto ustvarja sheme in simbole stvari, mesto njih prikazni in ki tu prvič v pomembnejšem delu išče poti do osebnega simbolno realnega sloga, v katerem je krsneje ustvaril več svojih obsežnejših spisov. BLISKAVICA V SOMRAČJU (I z povesti «N o v o mest o») M IRAN J A R C jestece na hribu je tonilo v som račje majskega prednočja. Hiše so se stiskale v sivo skupino kvadrov in kock,iznad katerih se je dvigal samo visoki gotski zvonik kapiteljske cerkve. Šumenje reke, ki se je vila okrog utihlega mesfeca. je kipelo široko v vseprostorje, nasičeno z vonjavami cvetočih kostanjev, vrtnih rož in orošenih trav. Iz gozda, na desnem bregu reke, sta stopila na jaso dva mlada človeka. Obstala sta v visoki travi blizu jeza, kjer je sameval ob prisekano deblo privezan star čoln. Dijaka sta zrla na težko polzeč o, črno reko. ki se je, kakor vase zamišljena, komaj opazljivo plazila dalje. Šele pri jezu je zavrela v belo kipenje, da se je daleč culo zamolklo bobnenje valov in je skrivnostno odmevalo čez vso to pokrajino, ki je izdihavala neko prikrito bolest v molčanje prisiljenega človeka. Iz te sproščajoče se drema vice se je oglasil Danijel Bohorič, ki je ves zamaknjen poslušal šumenje temne vode: «Ali ni to pesem? O, kolika lepota! Da bi jo zajel in si jo osvojil za vedno...» Njegov tovariš, dokaj višji od njega in po vsem videzu in kreta-nju starejši, Tone Jerman, ga je osuplo pogledal. Danijel pa je nadaljeval, kakor da je sam: «Glej, take lepote me je strah. To vzbuja bolečino! In vendar bi ne mogel živeti brez te bolečine, brez te sladke rane. Tako pojočo somračnost je moral doživljati tudi Kette...» Tone Jerman se je še bolj začudil. Nikoli ni še slišal Danijela tako govoriti. In mu je odgovoril: «Ali bi mogel strpeti, če ne bi črpal bolečine zvihranosti iz lepote?» «Si že kdaj premišljal o takih ljudeh? O Ketteju, o Prešernu? O pesnikih?» je Danijel vzhičeno vzkliknil. «Premišljal sem...» je poudaril Jerman. Bohorič je umoknil. Jerman pa je opazoval tovariša, s katerim je bil nocoj prvič skupaj izven šole. Doslej sta se prav za prav le malo poznala. Komaj pred nekaj meseci je prišel Jerman na gimnazijo iz drugega mesta. Ker se je posebno odlikoval v učenju, so ga mnogi tovariši naprošali, da jim je pomagal pri nalogah. Tako se je tudi seznanil z Bohoričem, ki se mu je zbog skromnega in tihega vedenja takoj prikupil. Bohorič je čutil, da počiva na njem prijateljev pogled in bilo mu je tesno. Nekam obotavljajoče je spregovoril: «(Hej, Tone, kako čudno naključje. Šla sva se sprehajat, da bi ponovila rodovnike avstrijskih vladarjev, pa sva se našla v tem pogovoru. O. koliko bi Ti še povedal! Ti, vem, me boš poslušal.» Jerman ga je pričakujoče pogledal. In tedaj je Danijel zaupal: «Veš, jaz pišem ... pesmi pišem ... pa nikomur tega ne razkrij. Nihče še ne ve.» «Pesmi pišeš?» je vzkliknil Jerman zavzeto. «Res? Tedaj sva si tovariša!» «Tudi ti pišeš?» je Danijel zastrmel. «Moje so že priobčili v časopisih,» je pripovedoval Jerman, «pa seveda ne pod mojim imenom.» «Tako?» Danijel je gledal, kot da je čul razodetje. Pa je vzkliknil ves radosten: «O, kako sem vesel! Tedaj si bova mnogo, mnogo povedala! Ali me boš poslušal? Glej, z nikomer od sošolcev se ne morem pogovoriti. Bojim se jih. Norčevali bi se. Saj jih poznaš. Močni so in hrupni. Robati v besedi in kretnji.» «Morda pa le krivo sodiš», je opozarjal Jerman. «Ti fantje so polni življenja, zdravja in borbenosti. Ali manjka jim razmaha. Kaj pa jim nudi to mestece? Prišli so zdravi in krepki iz vasi. Sila in sončnost polj in travnikov polje v njih. To gnezdo pa jih duši. Sklonjeni so nad knjigami, ujeti v ozkih sobah, pod nadzorstvom opravljivih in čenčavih gospodinj. Kam naj se razlije mlada raz-vneiost in zakipelost, ki jo suhoparni učitelji kri venci jo in zasužnja-jo. V velikem mestu imajo gledališče, velike prireditve. Že hrupne ulice same jim uiešajo žejo po življenju, kakor na kmetih uteša delo na polju, ker je resno in sveto, in vasovanje, ki jim je najlepši in najtišji praznik v zvezdnih nočeh. O, jaz jih razumem, čeprav se ne morem družiti z njimi. In tudi Ti si proč od njih. Danijel... Pa veš. zakaj?» «Ker bi ne razumeli, ker bi se rogali... ker... s takimi ljudmi ne bom nikoli mogel živeti v prijateljstvu.» «Vem. Med nama in med njimi je prepad. Oni so zdravi, midva sva bolna!» «Bolna?» se je začudil Danijel, ki je bil vendar videti v svoji otroški zaupljivosti ves čist in veder, dočim je Jerman kazal mnogo znakov šibkosti in utrujenosti. «Da. bolna sva. Že od vedno nosijo taki ljudje bolezen v sebi. Posebna je ta bolezen. Je mar človek, ki išče lepote, pa ga je strah razkošja, zdrav? O, tudi meni bi se smejali, pa si ne upajo, ker sem jim potreben in koristen. Vidiš: kar je potrebno in koristno, samo to cenijo in spoštujejo. Če bi ne bilo takih ljudi, kaj bi bilo s svetom? Da so samo naše vrste. o. ali si že premislil? Danijel, kako si svež! Pa je vendar že bolezen v tebi.» Danijel ni odgovoril in Jerman je nadaljeval: «Ampak ne smeš gledati prečrno. Poznam nekaj sijajnih fantov, češče pridejo k meni in živahne večere preživljamo. Zoreč na primer, ta okrogli, zanesenjaški svobodnjak, ali pa večno nezadovoljni in razkrajajoči Barbič. Pa Vrezec, ta objestni upornik in kruto resni, včasih pa tudi pustolovsko igralski zagonetnež. Vrezec tudi piše. Toda. Danijel, vesel sem. Tudi ti boš zahajal k našim. Se nocoj te odvedeni s seboj.» «Nocoj? Ne vem», se je Danijel protivil. ker se je zbal tako nenadne družbe umsko ostrih in. kot je videl, že priznanih borcev. Plaho je vprašal: «Pa je to kako društvo, ali kaj?» Žal mu je bilo, da ni Jerman sam. kakor je pravkar zaželel, kajti kako se ga je že z veselil kot edinega prijatelja. «Ne, ne, kar tako se shajamo,» je odvrnil Jerman, «o literaturi se razgovarjamo in prepiramo. Vsakdo skuša uveljaviti svoje. In pa.... t utebo «o mi. Tolikokrat sem potreben glasnih in iskrik kjcidi.. .> Poslednje besede je spregovoril Jerman tišje in 2 s?.eko otožnostjo.Potem sta spet oba molčala. BoboriČ se ni upai spraševati. Vede/, je, da je njegov tovariš molčeč o vsem, kar je zadevalo njegov* zasebne razmere. Samo redki so "vedeli za, njegovo bridkost» Živel je pri neki sorodnici, ker mu ni Kilo mogoče strpeli dome.. Njegov oče, nižji uradnik, je živel blodno. Vino ia toeajke se mu bile uteha. Divji in nasilen je bil .napram svoji ženi, ki je 70a. oslabela in suhotna, vedro objokana, strašno trpela. Trpeča je v razočaranju nad družinskim življenjem, ->5> sporm ia prepih, ki jih cesto poslušali škodoželjni sostanovalci. TrpeEa je v pomanjkanja, skušajoč 2 nočnim Šivanjem Še kaj prislužiti, da bi mogla prelsraniti Še tri mladoletne otroke. Tone je M najstarejši in naj-siabotnejsi. Že v zgod/iji mladosti je začutil pojave živčne bolezni, rad? česar je zdravnik odločno zahteval, da mora z&pustüi doxa in se preseliti kam, kjer bo živel vsaj brez razburjenja. Morda je bila neprestana skrb za dom, ki ga je spet napravila molčečega* Nenadoma je zakrilil z roko, kakor da je ujel bežno misel, m vzkliknil: «Čut, Danijel! Glej to <:emno; brezzvezdno nebo. Kolikrat opazujem pri oknu črno daljavo. In mislim: kaj biva nek?. za to črno steno? Spet prav taka stena? Dobro. In za njo? Siena. Šn stena... stena .... stena ... Toda na koncu vseh teh sten ? ČsMo v ozadju? Na koncu vseh koncev? Ali je rde? Abscfetai nič? Kaj je to «nič»? Ali pa se zasledim pri tej misli; kdo sem, kaj sem* jaz- Tone Jermen ? Tone jermas ... Tone Jerman . Svoje ime ponavljam take dolgo in neprestano, brez odmora, dokler mi pomes* mena popolnoma ne olemni in dokler ne opazim, da mi je zvok tega imena čisto frij, 'ökc Čisto nov, da o&trmim in se me polasti negotovoett a« 3e sploh. taS^o pišem? O, to 50 Čudni poskusil» •f&akor da govoriš iz mene,» je vzkHknü Danijel. «Q„ tudi jaa se io]ikrat prepustim takim blodn/am v neznano, da se mi kakor v grozi zvrti, ko izgubljam oporišče v samem sebi in ko ne vem več, kaj je ž menoj.* Če bi to povedal ljudem, kako bi me sprejeli?» «Ljudje? Odreši?, priznavajo samo., ?*:ar je ss&isebso Masa iskanja so nepotrebna, .morda so celo nevarna*, je odvrnil Jerm&Et. Ker je BoŽ^riČ molčal, je nadaljeval: «Toda, Danijel, ftisem snisMl, da si tudi il tak. Saj, če te pogledam* kakor da asisi še nikoli trpel. Morda pa ni vsaka beseda u, trpljenje., morda se izoblikuje tudi is čiste ♦ radosti in Iz svetega začudenja. Ne, v tebi n; trpljenja, DaaijeL Ali •3:. z•:•■ >• ro lepoti •aa&ä.e Ja* pa sem že.občuti glad. Jaz pa sein še iskal ležišča sredi zimske ®6ci, t'jüjec na ulici - s Zgrozeva se, a ne doživlja me, je zacustvoval Jerman, ki je vedel, kako udobno živi Bohorič. Oče njegov je višji državni uradnik, stanujejo v vili z vrtom, ki nalikuje parku iz romanov. Morda je prav ta udobnost izostrila Bohoriču pogled za najdrobnejše pojave: za cvetni list, ki je dahnil z veje, za utrip travne bilke, ki jo je obvela večerna sapica. Vsak pojav se mu je izsanjal v podobo, vsaka podoba v neizpeto pesem. Vse je bilo samo prelivanje lepote. In lepota boli. boli... Jerman je razumel in hotel je Danijelu, najmlajšemu, dati toplo besedo: «Vidiš, tudi ti trpiš, čeprav ne zaradi žeje telesa. Vem. da te je strah ljudi, kakor so Bernik, Vrankar, Kovačič. Ne sprašujejo se, ne iščejo za besedo,ne spreminjajo podob. Solncu pravijo solnce.hiši — hiša, človeku — človek. Dejstva so jim temelj, ki je nepremagljiv. Dvoma ne bodo nikoli poznali. Nikoli ne bodo trpeli do blaznosti, ali tudi radost jim ne bo zakipela do nebes.» Dospela sta do prvih hiš. Danijel je z otroško radovednostjo poslušal odkrivalca mračnih spoznanj. Bilo mu je. kot da ga nekdo vokvirja: tu stojiš, zaznamovan si, nikoli več ne prestopiš začaranega risa. Saj je podobno že sam slutil, toda nocoj je bilo potrjeno in z besedo izoblikovano. Doslej se še ni tako ostro izgovoril s samim seboj, kot je zdaj slutil, da se bo moral. Nemir se ga je dotaknil s prvim rahlim sunkom,kot veter iz črnih daljav. Doslej je živel polno in razkošno v godbi barv in zvokov.besed in pogledov,zor in sončav, mrakov in noči... vse pa je bilo zveneče prelivanje brez zasek. Jerman je čutil tegobo, ki se je polaščala tovariša. Kakor v tolažbo mu je dejal: «Bodi, kakor si. Ne sprašuj se. Govori po svoje z življenjem. Govori v pesmi, dokler prvič ne krikneš v grozi, ki je še slutiš ne.» Zavila sta v ozko ulico, kjer so se stiskale tesne, nizke hiše. Groza, ki je niti ne slutim? je prešinilo Bohoriča. Iz veže neke gostilne je buhnilo hripavo vpitje in prepevanje. Iz temnega vrta je pljusnil razigran ženski smeh, ki mu je sledilo pritajeno hihitanje. Začul se je moški glas, ki je utihnil v šepetu. In spet smeh. V vejevju je zašumelo. Vzklikanje kakor ihtenje. Drsanje korakov po pesku. In potem, ko da je nekdo padel na travo... Jerman je samogibno potegnil za seboj Bohoriča, ki se je ustavljal. «Pojdiva odtod, pojdiva!» je Jerman skoro prosil in začel hiteti. Glas se mu je tresel in roka mu je podrhtavala. Kako je razburjen! Zakaj? je zastrmel Bohorič. «Zakaj? Kaj ti je, Tone?» Ali vprašal je le. da bi sebe prekril. Spomnil se je besed: groza, ki je še ne slutiš. Pa se je rešil v podobo, ki je bila samo zanj: deklica Lea. O njej niti pesem ni pela. O njej bi ne govoril nikomur na svetu. Pa jo je komaj poznal po videzu in po redkih razgovorih. Lea, prva Danijelova sanja. Kako bo dožive- * t je prve smrti v ljubezni? * Obstala sta pred širokim, starim poslopjem, zastraženim s kostanji. Nekoč so tu bivali menihi. Zdaj so v prezidanem samostanu službovali uradniki in stanovale njihove družine. Tu je tudi bival I one Jerman. Po ozkih, škripajoči h stopnicah sta stopala v tretje nadstropje. Iz dolge, ozke sobe se je videlo na zapuščen vrt, ki je puščobno sameval v oblačni noči. Jerman je prižgal petrolejko in ponudil Bohoriču stol poleg visoke omare z razmetanimi knjigami in časopisi. Ta omara je bila rabna tudi za pisalno mizo. Nad posteljo je visela slika skladatelja Schumanna, po vsej priliki izrezana iz časopisa. «Koliko knjig imaš!» se je Danijel začudil.«Shakespeare,Goethe, Cankar, Župančič, Verlaine, Dickens... A Dostojevskega nimaš?» «Dostojevskega?» je osupnil Jerman. «Ne. Dostojevskega ne maram!» Bohorič ga je začudeno pogledal. «Kako, Dostojevskega ne maraš!? Ali je mogoče. Meni... meni pa je Dostojevskij edini pisatelj, ki ga ljubim, kakor je sploh kaj mogoče ljubiti.» «Tako?» se je Jerman začudil in objel Bohoriča z velikim pogledom: ta gosposki fant, ta nepokvarjeni otrok vrtov in mesečine, nežnosti in raz vajenosti... pa se ogreva za zviharjenega črnega čarodeja Dostojevskega? O, Danijel, kako si še čist in svež, da ne čutiš nevarnega strupa ruske svete blaznosti! Ali boš vedno plul tak skozi življenje, lahak in prosojen, ubran in občudujoč? Odgovoril mu je pa samo: «Vidiš. Danijel, ljudem kot sem jaz, je Dostojevski nevaren.» — «Kako prijetno je v tej sobi, Tone. Sam si, nihče te ne moti. Kakor odrasel živiš. Jaz pa sem vedno kot pod nadzorstvom. Od samega prizadevanja, da se mi ne bi kaj pripetilo, me duše.» Potem se je spet ozrl po sobi. kakor da mu je bilo žal za drobec izpovedi, na katero Jerman ni odgovoril. «Schumanna imaš tudi?» je spet vprašal Bohorič, «pridi kdaj k meni. Klavir imamo. Pa ti kaj zaigram.» Jerman ga je preslišal. Zrl je topo predse in se prijemal za čelo. Odložil je ščipalnik in zdaj so vplivale njegove oči še bolj mrko. Kakoi* vročičen se je dvignil in začel nestrpno hoditi po sobi. Ves bled v obraz, je navdajal Bohoriča s strahom. «Kaj ti je?» je vprašal Danijel in vstal. «Nič ... nič ... večkrat mi pride tako. Saj ho kmalu dobro ...» In nekaj trenutkov za tem: «Danijel... ali ni bilo čudno? .. .* Govoril je kakor sam s seboj. «Kaj?» «Tisto ... tisto na vrtu ... v Ozki ulici... moški in ženska ...» Kaj mu je? je presunilo Bohoriča. Čemu se za to tako razvnema ? Jerman je spet spregovoril: «O, pri nas doma je strašno. To je pekel. Kaj, če je tudi v meni podedovano ... Moj oče je alkoholik in degeneriranec ... Moj oče!... Danijel, jaz ne bom zdrav nikoli.» Bohorič ga je poslušal ves vznemirjen. Kakor da je zaprt z blaznežem v celici. Vsak trenutek, ji pričakoval, se utegne zgoditi nekaj temnega. Toda Jerman, ki je dihal razburjeno, se je nenadoma spokojil. Prižgal si je cigareto in se približal Danijelu, kakor da ni bilo nič. «No, pokaži kako svojo pesem», mu je dejal in spet mu je bil izraz miren in veder. Bohorič se je dal vendarle preprositi. Iz listnice je privlekel dvoje listov in jih dal Jermanu. «MeseČinski vali poj« ... pojo ... o, nočne srebrn inc ... Od razkošja lepote je src« težko. Ves sem prosojen, ves sem dih ... ves sem stih ... O. samo pesem nikoli ne mine.» In še je čital: Uspavana od nizkih starih vrb. ki z vetrom, kadar se ujame vanje, bolesti polno pesem zaječe -tihotna reka spleta skrivne sanje. Ves svet samoten je in zapuščen, nebo nad njim tak hladno in tak tuje — A kot v večerih najinih nekoč, v akordih davnih voda še valuje. «Danijel, ti si pisal to?» je vzkliknil Jerman ves prevzet. Bohorič ga je opazoval napeto, v bojazni za sodbo. Jerman pa mu je povedal nekaj povsem drugega: «Danijel, tebi je dekle v mir in odrešitev?» Kaj govori? se je začudil Bohorič. «Iz tvojih verzov čutim,» je pojasnil Jerman, «meni pa je ženska v grozo.» Ne, premlad je še, ne bom mu pripovedoval, je premislil Jerman. Glasno pa je dejal: «Danijel, tebe moramo uvesti v naš krožek. Vstopnico si si že kupil s tema pesmima.» A Bohorič je mislil na Jermanove besede o ženski. Ženska mu je v grozo? Ni doumel, ker ni doživel. Šele prvi mladi sen ga je pregrinjal. Že samo ime Lea mu je pelo in mu dajalo rajrazkoš-nejšo razgibanost, kakor drugim najviharnejša zaživetja ob ženski. Otrok Danijel! Spet ga je poklical Jerman: «Slutim tvojo potr Danijel. Preveč si zdrav, da bi klical po ono-stranosti, ko ti že zemlja vzbuja sanje. Nikoli se ne boš razjokal... Morda res ne ... Ali pa ti samo želim. Hotel bi vedeti za človeka, ki nikoli ni pogledal v brezno, pa bi vendar s svojimi čustvi zaživel v najvišjem sproščen ju. Ah, kaj govorim! To je zmedeno. Ne poslušaj me. Na, to čitaj!» In odprl mu je svoj zapisnik. Danijel je čital: «Sanjam o pesmi, ki ne izzveni, ki traja v srcu in ogreva kot solnce. Vidim zlate peroti, ki lete pome in me neso k solncu. Ali si hrepenel kdaj v poletni noči na klopi v parku, ali na kopici sena na travniku? Zvezde se utrinjajo, tebi se zdi, kot da čutiš božji smehljaj v srcu. Da, da, jaz hrepenim po takem smehljaju, moje ustnice so žejne zlate pijače, moje oči hlepe po lepoti. A kot grozen zmaj hrumi iz daljave črna zloba in hoče uropati mojemu srcu mir. Preko poljane gre temna pesem v snežni zimi, jaz pa sanjam o pesmi, ki je sladka in lepa kot neskončnost.» Bohorič je položil zvezek na mizo. Čutil se je poraženega od vseh teh vtisov. Kakor da bi zabredel v bližino vrtincev, odkoder ne more več nazaj ... Tedaj so se začuli v veži koraki. Jerman je odprl. Živahni klici in pozdravi sošolcev so pozdravili to tiho sobo. «Naši!» je vzkliknil Jerman. Bili so: Barbič, «žalostni vitez», črn. suhoien. redkobeseden: Zoreč, okrogel, poskočen, rdečih lic, zgovoren, živa kri: Vrezec. droben, osier v pogledu, živahen, zbadljiv, pustolovski, zapovedovalec. Vrezec, v obnošeni sivi pelerini, je prvi vstopil in mogočnjaško za klical: «No, Tone. dramit smo te prišli. Revolucijo bomo napravili v tvoji sobi. Vrzi knjige v kot, pa z nami. Kaj vidim? Bohorič? Kako pa si ti zašel v to pesniško svetišče? Ali bi se tudi ti rad mešal med poete? Nikar!» Bohoriča je tak nagovor užalil. Kakor da sme Vrezec odločati zanj. Kakor da je nenadoma tuja roka posegla v njegov sanjski svet. Zbudil se je v njem odpor proti temu pustolovcu, a obenem je začutil slabost: ne da bi se mu bil mogel zopcrstaviti. Šele Jerman, pred katerim je imel oblastni Vrezec vendarle nekoliko obzirnosti, se je zavzel za Danijela: «Vrezec. tega mi pa pusti. Še veseli ga bomo. Naš je ...» Tačas je že stopil Vrezec k mizi in brezobzirno pograbil Bohoričeva rokopisa. Barbič in Zoreč sta se z Jermanom razgovarjala o matematični nalogi.Tedaj se je začulo porogljivo Vrezčevo smejanje. Čisto notranje nujno je, da prida Goethe Valpurgini noči še Intermezzo, da bi odmaknil Faustovo pozornost z veselo igro od misli na Marjetico. Po Intermezzu pa udari v Fausta trda realnost, ki jo je Goethe sijajno označil s prozo v sledečem prizoru «Žalosten dan. Polje». Če bi izpustil kdo Valpurgino noč in Intermezzo, mora potem nujno odpasti tudi prizor «Trüber Tag. Feld» že radi značilne stilne posebnosti. •k «Der Worte sind genug gewechselt, Lasst mich auch endlich Taten sehen!» (Vorspiel auf dem Theater.) Goethejev «Faust» je tako odmaknjen grobi teatraliki in vse njegove osebe so prežete s tako globoko individualno življensko silo. da zahtevajo naravnost genialnih igralcev, globokih v razumevanju in s širokim obzorjem, da zmorejo izigrati ves duševni kompleks njih sveta, kajti vse to dela še velikim odrom mnogo težkoč. Ravno radi širine in globine teksta se poraja mnenje, da Faust ni upri-zorljiv in da bo moral ostati le idealna tragedija brez odra. Temu navidez resničnemu mnenju ugovarja dokaj močnih razlogov, ki sem jih deloma omenil. Res pa je, da je «Faust» v prevodu večidel neuprizorljiv — izjema je le kongenialen prevod — posebno če je prevod le slutnja originala. Tak prevod je Funtkov, ki je ne samo zastarel, ampak večidel pesniško mrtev, neokreten, neduhovit in v vsem negoethejanski, ker mu manjka tistega živega vrelca besedne, ritmične in sentenčne gibčnosti, ki je svojstvena delu. Že to dejstvo bi moralo odvrniti upravo, režiserja in dramaturga od uprizoritve. Razen tega zahteva «Faust» velik oder, na katerem se da uprizoriti kolikor mogoče v celoti, ker z odrom v zvezi je tudi krajšanje in prirejanje teksta, pri čemer se mora skrbeti, da ostane delo čim bolj neokrnjeno in pristno. Krajšanje teksta pri nas je pokazalo prvič precejšnje nerazumevanje dela; tako je namreč po sceni v cerkvi sledila scena «Oblačen dan. Polje», ki ne bi smela, kar sem že zgoraj dokazal; drugič so krajšana mesta, ki naravnost govore o inscenaciji (Faustovi monologi), ki se je morala omejiti na razmere našega odra, radi česar sta morala odpasti Valpurgina noč in Intermezzo. Da je na tak nič nasilno skrajšana tragedija le še karikatura Goeihejevega «Fa usta», upam, mi ni treba dokazovati. Bila pa je karikatura tudi v inscenaeiji, režiji in izvajanju. Svojo inscenaeijo je O. Šest imenoval misterijski oder, dasi mu očividno ni povsem jasno, kaj je misterijski oder, kakšne posebnosti ima, v čem obstoji pomen njegove trodelne arhitekture z devetimi ložami, še manj, kake historične zakonitosti ima in ali je «Faust> sploh možen v tej shemi. (Primerjaj L. Franke: «Ueber die Myste-rienbühne» in E. Devrient). Šestova inscenacija je bila le trd, nejasen. brezstilen shema, ki je že itak oslabelega «Fausta» še uničil. Nelogičnost režiserjeve inscenacije kaže že način uporabe dvojnega odra, ki mu ni vdahnil nič misterijskega. ko je na nadoder, kjer so peli angeli v nebesih, postavil Marjetičino sobo, del mesta, vrt. polje itd. in že s tem raztrgal celoto. Očitneje je prišla ta prisiljena stili-zacija do poloma v sceni Sprehod, kjer je uničila pravilno pojmo-\anje te scene brezsmiselna uporaba predodra in nadodra, ki ni mogla vzbuditi pravega velikonočnega razpoloženja, ki diha iz teksta in je iz notranjega razvoja dela nujno. Kje je bila tukaj priroda, o kateri govori Faust? Tn pomlad? Razen tega je pa tak način inscenacije tudi razumsko nemogoč, kar se je še očitneje pokazalo v sceni Vrt (nemogoče sprehajanje zgoraj in spodaj!), v zamenja vanju Marjetičine sobe (prvič zgoraj, pri podoknici spodaj), v nepravilnem pojmovanju cerkve, ki je delala bolj vtis zakristije kot pa gotične katedrale. Tn kje je bila maša zadušnica? V simbolnem kolobarju? Kjerkoli zahteva tekst širine, mogočne prirode. je inscenacija odpovedala, zato je v tem stilu «Faust» sploh neizvedljiv. Z majhnim zvišanjem odra v ozadju, lučjo in zavesami bi bil učinek neprimerno večji in bolj plastičen. Če bi režiser pomislil na to, bi se mu takoj razdrla prisiljena shematika dvodelnega odra. Ne-odpustno pa se mi zdi tako astilno pojmovanje gotike. Gotika je vndar temna, njej lastno je kipenje kvišku, višina in tesnoba, vitkost šiljastih lokov, mraz sten v polmraku, vsi koti so izpoln jeni s stebriči. Goethe sam je že naznačil scenerijo v prvem prizoru: «Noč. V visoko obokani, tesni gotski sobi Faust nemire n — že tu opozorim na Levarjev nastop! — na stolu ob pisalniku.» Pri Šestu pa je bila soba široka, nizka, neobokana, svetla in v ničemer podobna študijski sobi učenjaka, alkimista, astrologa in okultista. (O skopi in scenično prazni sobi z eno retorto. nekaj knjigami, čudnim globusom sploh ni vredno govoriti!) Enaka je bila celotna arhitektura odra. Nad široko pravokotno steno se je dvigal nadoder z nekakim — sicer preširokim — quasi gotičnim lokom. Temu primerno so bila Široka tudi okna. vrata in drugo. O gotika! Kako smešno zveni potem v tej širini stavek Faustov: «Weh*, stcck' ich in dem Kerker noch? Verfluchtes dumpfes Mauerloch. Wo selbst das liebe Himmelslicht Trüb durch gemalte Scheiben bricht!» itd. Reinbrandtova slika Faustove sobe, bi že lahko vse povedala režiserju, ali pa del H. Heinejevega Tanzpoema «Dr. Faust». Scene, ki bi morale slikati širino, pomladno razpoloženje, so pa bile stisnjene v prazen shema (n. pr. sprehod, vrt. polje). Na enako brez-smiselno insceniranje opozorim pri sceni Pri vodnjaku, ko je režiser postavil na nadoder v tekst nespadajočo čudno zveriženo sliko nekega srednjeveškega mesta, ki mu pomena seveda ne vem in slike ne razumem. Posebno omembe vredna se mi zdi Čarovniška kuhinja, ki bi jo označil kot blasfemijo Goethejevc Čarovniške kuhinje. O projekciji slik in o čem podobnem pri nas še ni duha ne sluha. Poleg te okorne sheme je vso celoto uničevala nepravilna barvna razsvetljava, brez razumevanja za harmonijo barv (n. pr. v Prologu zlata in rdeča, v ječi in cerkvi ni bilo nikjer prave temačnosti, razsvetljava v Faustovi sobi!) in za ustvarjanje prostora z lučjo in barvo (stena je bila brez značilne barve). Isto neskladnost je povzročala glasba, ki se ni v vsem držala teksta (v cerkvi pri maši zadušnici bi morali peti vendar koral), ni bila v ničemer značilna in ni nikoli prišla iz fortissima. ko vendar najbolj učinkuje pianissimo in crescendo do mezzo forte, ki ustvarja mistično razpoloženje. Ne-karakteristične so bile obleke. Faust je bil oblečen v salonsko obleko Shakespearejevih junakov, ki nima nič opraviti z zamazanim po-guljenim talarjem srednjeveškega učenjaka (glej M. Meine Tanzpoem!). Mefistova obleka je bila brez značilne barve in preveč brez smisla prikrojena. Obleke ostalih pa so bile najrazličnejših slogov, dob in pomenov, da o kostumu vešče in vešč niti ne govorim. Tudi podrobne režije ni bilo videti. Šest je izpustil vse učinkovitosti. čeprav jih Goethe izrecno našteva. «Duh zemlje» se ni niti kot plamen pokazal, ni bilo megle pri zaklinjanju. ne plamenov iz politega vina, dasi se te stvari dado z lahkoto prikazati. Čarovniška kuhinja je bila naravnost tipičen zgled brezfanlazijske režije, veščino zaklinjanje je bilo brez poudarka, ko vendar vemo. kaj pomeni «Hexeneinmaleins», in kako se vrste obredi pri zaklinjanju. Čarovnice pojmujejo pri nas kot zadirčne in nenaravno cvileče prikazni. Goethe jih ni. (Primerjaj «Geistesbesckwörungsbücher» in J. Wierusa knjigo o čarovnicah.) Kot režijsko kurijoznost na j omenim le čarodejno ogledalo. To je bilo bolj izložbeno okno kot to, kar bi moralo biti. Nerazumevanje luči! Kot je bila malo pomembna režiserjeva inscenacija v glavnem zasnutku in podrobnostih, tako nejasna, režisersko brezosebna je bila notranja režija, če je o tej sploh mogoče tu govoriti. Razkol med inscenacijo in podajanjem je bil očividen. Igralci so bili prepuščeni sami sebi in nikaka celotna črta jih ni vezala. Delo je bilo v igralcih nedoživeto, večina teksta jim je bila nerazumljiva, kar se je opazilo posebno pri večjih scenah n. pr. Sprehod, Auer-bachova klet, ki jo, na ta način r.ežirano, moram imenovati karikaturo Goetheja in sicer tipično slovensko, z našim brezniškim kru-ljenjem. Režiser je menda mislil s tem prizorom učinkovati, ga narediti «ljudskega». Saj se je pisalo v časopisih o «ljudskem Fa listu». Očividno mu je pomen te scene tuj; a Goetheja seveda po-domačimo s Cesarjevo pijanostjo in Faust je takoj «ljudska igra». O čarovniški kuhinji sem že govoril. Scene z množico, ki jo je zastopalo pet nemih oseb, so bile neznatne (n. pr. V cerkvi, Sprehod i. dr.). Tudi v vsem ostalem nisem opazil nobene skupne, za zadnjim smislom hoteče, notranje režijske črte, prav posebno pa pri glavnih igralcih ne, kar moram zvrniti na nerazumevanje prave notranje vsebine tragedije. Saj so malone vsi igralci hlastali le po zunanjih učinkovitostih (n. pr. Mefisto). Levar kot Faust je že v prvih prizorih, ki so po svojem notranjem viharju močno težki, popolnoma izpadel iz besedila in je v bistvu igral Wagnerja, ne Fausta. (Opombe vredna je tu tudi nemogoča maska!) Sodim, da mu je Faust notranje tuj, saj ga je tudi prednašal tako malo pristno, brez bolečine in brez doživetja. Zato so se monologi pri njem sprevračali v deklamatorično izražanje, ki mu je dajal barvo patos — značilno hitro govorjenje in požiranje besedila. Njegov Faust ni bil ne prometejski, ne uče-njaško miren in ne veličasten: v njem nisem opazil modrijana (prvi monolog Levarjev je bil. ne samo vsebinsko, tudi življensko nemogoč), ampak vse bolj raztrgan je bil in popolnoma nejasen. Zato tudi ni mogel izigrati notranjih bojev in odločitev, ki sem jih omenil pri analizi dela (n. pr. prehod iz spoznanja brezplodnosti učenja-štva v hotenje zliti se z vsemirom itd.); nikjer ni bilo miselnih in čuvstvenih pavz (monologi!), ne vsebinskih akcentuacij, o notranjem dvoboju sploh ni govoriti. V začetni sceni stoji ob mizo naslonjen (tekst!), pove besedilo monologa, ne da bi vsaj oddaleč zaživel v njem, se meče s knjigo (— srednjeveške knjige nisem videl —) po tleh. vzklika, kriči, roti, pa vse v nekem nenaravno hitrem tempu. Pogovor z Wagner jem je bil klasičen zgled notranje neistinitosti. Ker ni bilo v Faustu prave osnovne črte, zato se ni spremenil tudi v odnosu z Marjetico, vedno isti, enak, nikjer gnan od Čuvstva ali miselne sle: v pogovorih z Mefistom — njiju vedenje je sploh novo poglavje! — je bil večidel aroganten in često izven vsebine. Njegovo značilno kril jen je z rokami. (Sprehod. Čarovniška kuhinja. pogovor z Marjetico na vrtu) zavijanje postave spominja bolj na operno kot na dramsko kreacijo. Tako Levar, žal, ni dorasel postavi Goethejevega «Fausta», o kateri pravi pesnik v Eckermannu: «Faust ist ein so seltsames Individuum, dass nur wenige Menschen seine inneren Zustände nachempfinden könne n.» (Str. 147.) Kako naj potem doživi res pristno tragedijo ob Marjetici, ko gledalec ob njem ne občuti nič pristnega, le staro igralsko rutino in čudno nazalizirano in patetizirano govorjenje. Tudi S k r b i n š k o v M e f i s t o ni bil pravilno igran, dasi je v pogovoru z učencem v nekaterih hipih zaživel pravi Mefisto—veliki cinik. V Prologu je Skrbinšek igral popolnoma izven teksta, z za-dirčnim pačenjcm, ki spominja na poljudne hudiče v ljudskih igrah. Goethe piše zopet v Eckermannu: «So der Charakter des Mephisto-pheles ist durch die Ironie und als lebendiges Resultet einer grossen Weltbetrachtung wieder etwas sehr schweres.» (Str. 147.) V Mefistu se galantnost meša z ironijo, filozofsko modrostjo in dialektiko. — Tudi pravega odnosa do Fausta nisem opazil. Nepravilen pa je bil v sceni v Čarovniški kuhinji, na vrtu, kjer je lascivne črte preveč poudarjal (n. pr. suvanje s komolcem in gledanje po strani), da tekst ni ostal več pravilen; v drugih prizorih pa je prevladovala poza in groba deklamatoričnost nad ciničnim galantnim dialektikom in učlovečeno negacijo ter priljudno zvitostjo, ki je «ein Teil von jener Kraft, dass stehts das Böse will, und stehts das Gute schafft.» Marjetico je igrala N a b 1 o c k a, ki kljub igralskemu doživetju ni mogla do pristne nedolžne naivnosti Goethejeve Marjetice. Tudi ona ni razumela pravilno teksta. Res je, da je Marjetica prava in polnokrvna ženska, toda v zadnjih scenah jo prešine spoznanje, ki jo tira do blaznosti, katere Nablocka ni vedela pravilno izigrati v ječi, prizor, ki, močno igran, zapusti globok čuvstven vtis. Občutno je motila njena slovenščina. Psihološko močnega konca — ko se lastnovoljno odtrga od Fausta, ki jo hoče rešiti — tudi ni pravilno podala, ostala je le teatraliČna gesta brez vsebine. Temu je krivo neenotno igranje vseh glavnih igralcev, ki so si pomagali z zunanjim, ko do notranjega niso mogli. Tudi ostali igralci Lipah kot Wagner, Medvedova kot Marta, ki je prehajala v karikaturo, vešča — Rakarjeva in drugi se niso povzpeli do harmoničnega ustvarjanja celote. Napake so bile očite končno tudi v glasovih za odrom (glas Boga, Zli duh). Ne razumem, od kod imajo naši igralci navado izgovarjati abstrakten ali mističen tekst z zategovanjem in pojočim moduliranjem. Tudi zadnje tragične čuvstvene pointe uprizoritev ne ostavlja. Namesto angelov na koncu bi bil mnogo učinkovitejši le «Glas od zgoraj» — kot je Goethe tudi napisal — in namesto vzklika Henrik, ki ga pojejo, bi čuvstveno vse bolj razgibal «Glas iz notranjosti», ki se izgublja. Kljub napornemu delu režiserja, igralcev in inscenatorjev, «Faust», žal, ni doživel uprizoritve, ki bi se vsaj nekoliko smela imenovati dostojna veliki umetnini. Še vsak namen veliko umetnino ponižati in jo približati «ljudstvu» Se je maščeval in tudi «Faust» se je. Najprej mora dozoreti občinstvo do «Fausta», če bo hotelo doživeti njegovo mogočnost; s takimi uprizoritvami pa bo otopelo za vse, kar nosi na sebi znamenje nesmrtne veličine. SERENISSIMA Z C O D O VINSKI R O M A K - JO ž E P A II O R olja je bil več dni popolnoma prost. Priprave zaradi nevarnosti, da napadejo Turki same Benetke, so se mrzlično nadaljevale in zaposlile vse vojaštvo, ki je čakalo v lagun-skem mestu. Zmeda je naraščala, nihče se ni več spomnil Famagoste in njenih odposlancev. Gol ja se je sicer zglasil, kakor se mu je bilo naročilo, a menda niso imeli časa zanj, zakaj odslovili so ga spet. češ, naj se javi pozneje. Sprehajal se je po mestu in gledal, da bi našel kakega znanca. Vojna pa je menda vse preorala. niti Lorenza ni srečal nikjer. Čim bolj so bežali dnevi, tem silneje je moral misliti na Amelijo. Kje je, kdaj in kako jo bo videl, kaj dela. kako živi, ta in še druga vprašanja so ga vedno bolj mučila. A bil je sam in kakor od vseh odrezan v tem velikem mestu, polnem življenja in vrvenja. Spet je sedel, kakor vse večere, z materjo in pripovedoval svoje doživljaje. Pozno je že bilo, ko je nekdo potrkal na vrata. Iznenaden jih Gol ja odpre, pred njim stoji mornar. «Kdo si?» vpraša častnik kratko. Mornar pa ne odgovori na vprašanje. Pove samo, da ga je poslal Marko. Golja se začudi. «Marko,» ponavlja mornar, «govoril bi rad z vami!» Justu ni prijetno, da ga nadleguje ob tej uri. «Povej, kdaj in kam! Jutri pridem!» «Nocoj, ne jutri!» pravi mornar. «Prosil me je, da bi šli kar z mano.» Častnik pomišlja, ali bi šel. Hitro se odloči, pripaše si meč in vzame plašč. «Kam moraš iti?» vpraša mati, ki ga ves čas opazuje. «Ali ni že prepozno?» «Opravilo imam!» se opraviči sin. Ničesar natančnejšega ne more povedati, saj sam ne ve. kam ga kličejo. Ve samo, da mora iti in v srcu se veseli, ker upa. da ho zvedel, kam je prebežala Amelija. Kdo naj ve to, če ne Dalmatinec? Poslovi se in odide z mornarjem. Mrzla noč je bila zunaj, po mestu so švigale maske, po prelivu so šumele gondole. Dasi je bilo mesto še vedno v nevarnosti, se Benečani vendar niso odpovedali karnevalskim radostim. Marsikje se je cula razbrzdana plesna godba. Mornar je imel čoln in z Goljo sta odveslala daleč v drugo stran inesta, kjer so samevale redke palače in kjer so bili prelivi oviti v neprodirno temo. Mornar se je oziral okrog kakor jastreb in je naposled pokazal nizko hišo. Pristala sta, nizka vrata so se jima odprla. V prvem, s pisanimi lampijoni razsvetljenem prostoru je sedelo dvoje ljudi, a Dalmatinca ni bilo. Sedel je v drugem in ž njim so sedeli še nekateri. Trije so igrali, ko je vstopil Golja. dva sta se razgovarjala. Kakor hitro je Lorenzo pozdravil Goljo, so tudi igralci že vrgli karte od sebe. To ga ni iznenadilo. Osupnil pa je, ko je zagledal v družbi postavnega moža, ki ga je moral že nekje srečati. Velik je bil in širok, le upadel se mu je zdel, kakor da je marsikaj prestal, odkar se nista videla. «Za nami prihajaš.» ga pozdravi neznanec, «pozno sicer, a morda ne še prepozno!» Tudi glas se zdi Golji znan. «Saj sva se že videla nekje,» odgovarja počasi, «a ne spomnim se, ob kaki priliki!» «O prav posebni!» pravi velikan. «Pokojni Vendramin je bil tedaj zraven. Veliko se je zgodilo od takrat. A kar je bilo, je prešlo, kar smo zamudili, se ne vrne več. Ti si prišel k nam. Zdaj veš, da je le dvoje mogoče: ali ž njimi ali z nami!» Golja se spomni onega usodnega dne v skriti koči poleg Zadra, ko je moral oditi kakor izobčenec. Neprijetno mu je. Kdo je ta, ki ga je Vendramin slušal, in ki je preživel nevihto? Ima tudi danes še vajeti v rokah? Kdo je. ni Just zvedel nikdar. Povedali so mu le, da dela zdaj v neki muranski steklarni kot delavec. Marsikaj na njem pa je pričalo. da je iz plemstva, morda celo iz najvišjega. «Nenavaden mož,» je pošepnil Lorenzo Golji, «na smrt obsojen že davno! In kolikokrat mu je bila Serenissima na sledi! Pa ji je še vedno ušel! Zanj ni nevarnosti in ni strahu!» «Takoj k stvari!» je opomnil velikan. «Ne bomo izgubljali časa! O preganjanjih v zadnjih tednih moramo govoriti in o naših ukrepih!» Opozoril je, kakšen mogočen odmev je imel Guerrinijev uspeh pred Famagosto tudi v Benetkah samih. Spet je zrasla tu samozavest, spet so dvignili glave bravi, ki so bili pričeli izgubljati pogum spričo sporov med beneškim in španskim brodovjem, določenim za boj proti polmesecu. Mnogo ljudi je bilo pretepenih zadnje čase na javnih prostorih, vsi sami taki. ki so veljali za nasprotnike vojne stranke. Nekateri izmed napadenih so bili celo težko poškodovani in so obležali nezavestni. Bravi so pa imeli proste roke, saj so napadali le take, ki je že njih obleka govorila, da niso plemenitega rodu. Velikan je pripovedoval vse dogodke tako, da je natančno navajal podrobnosti. Zdelo se je, kakor da je povsod pričujoč. Vedel je, kaj se godi v mestu kjerkoli, kako sodijo ljudje, kar se odigrava, in kakšne posledice morajo imeti dogodki. «Na vse to ne smemo več molčati,» je menil, «odgovoriti moramo na dva načina, s palico in z ognjem! Naše skupine so že po vsem mestu in čas je, da vrnemo milo za drago. Kjer napadejo, tam protinapad! Bliskovito ga je izvršiti, še preden kdo kaj sluti. Bliskovito se morajo izgubiti napadalci, ko je izvršeno dejanje. Zob za zob! Drugi odgovor je ogenj. Ta odgovor je hujši!» Govornik je umolknil, zakaj zunaj so se začuli glasovi. Večja družba je prihajala v gostilno. Dalmatinec je skočil kvišku in šel iskat vina z majoliko. Drugi pa so takoj spet pograbili karte in pričeli igrati, prepirajoč se glasno in hrupno. Komaj so se zunaj nekoliko pomirili, je nadaljeval velikan: «Z ognjem bomo najprej ustavili pobijanje naših ljudi. Zakaj' Ker je kri njih morilcev cenejša kakor blago po njih skladiščih. Kakor hitro spet koga napadejo in pobijejo, mora odgovoriti plamen!» «Popolnoma pravilno!» meni eden izmed kvartačev. «To je sredstvo, ki ga še nismo uporabili. Čas je, da se ga poslužimo! Videli boste, kako se jim zareže v mozeg!» Razgovor se je razvnel. Živahno so pretresali, kaj in kje bi se dal podtekniti ogenj, ne da bi ga mogel kdo preprečiti. Govorilo se je o vladnih poslopjih, skladiščih, o vojaških zalogah, o palačah in dvorcih patricijev, da, celo o galejah. Vsi so si bili edini, da je potrebno dejanje, kajti sicer preseže nasilje bravov vse meje. «Kakor hitro se izvrši prvi napad, odgovorijo torej plameni!» pravi orjak. «Kdor bo izžreban, mora izvršiti svoje dejanje za vsako ceno! Velja?» «kAli naj šele čakamo?» se oglasi Golja. «Kaj pa z onimi, ki imajo na vesti umore naših ljudi? Kaj z Vendraminovimi morilci? Že davno bi morali biti kaznovani! Zakaj se ni storilo to? Zakaj jih niste poiskali?» Golja se razburja, velikan pa ga zavrne mirno in trdno: «Ker smo si šele sedaj opomogli od udarcev! Zadrski dogodki so razbili naše vrste in razgnali naše najboljše. Šele zdaj smo se začeli spet strnjati, zato pa so se tudi udarci po nas spet pomnožili. Nov val prihaja, nov napad!» «Morilce plemiča moramo najti!» ponavlja Golja. «Ne smejo uiti kazni! Radi požigov pa, mislim, je treba prizanašati vsem, ki so proti vojni stranki!» «Prvim požgemo njim!» ga zavrne hrust strastno. «Nikakor ne! Oni sami pobijajo tiste, ki jih pobijamo mi!» ugovarja Just. «Silno si otročji!» se upre velikan. «Oni, ki so bili proti vojni stranki,so naši sovražniki,nesramnejši od vseh okrog vojne stranke! Poslednji so vsaj odkriti!» «Sam sem videl!» se brani Golja. «Spopadali so se med seboj in se grizli kot psi!» «Zdaj se ne več!» pribija prejšnji trdo. «Sporazumeli so se do dobrega. Razumejo, da je vsak spor le njim v škodo. Obenem pa čutijo našo nevarnost. Že po dogodkih v Zadru so se spremenile stvari. Hieronim Zane, generalni kapitan, je bil njih prva žrtev. Uklenjenega so pripeljali v Benetke in ne eden njegovih prejšnjih prijateljev se ni potegnil zanj.» «To mi ni bilo znano,» omahuje Golja: «ne vem,kako gredo stvari zdaj. Samo to vem. da ne bomo niti s poboji niti s požigi dosegli svojega namena ...» «Nehaj!» se upre hrust. «Če nimaš povedati drugega, se lahko odstraniš!» «Pustite me, da izgovorim!» zahteva Golja. «Nisem še končal, nisem še povedal svoje zadnje misli! Svoj namen bomo dosegli šele takrat, in samo takrat, ko bomo štrli Serenissimo. To je moja beseda!» «Dobra je in prava!» pritrdi hrust. «Stvari moramo gledati, kakršne so. Ne vojne ne protivojne stranke ni več v Benetkah — zdaj je Sercnissima in so njeni sovražniki. Signoria je danes edina, kakor ni bila še nikdar. Nevarnost jih je zedinila. Zato ne bomo prav nič prizanašali baronom zemelj, ki se umikajo iz trgovine. Ne! Tudi nje bomo skušali zadeti, celo prej še kot druge!» Tako je govoril hrust,Golja pa je mislil na Moceniga in Loredann. Mislil je na njuno medsebojno smrtno sovraštvo in je strmel. Ali je res mogoče, da bi se bila zedinila ta dva človeka? Da bi se poravnala? Je mogoče, da bi se toliko zgodilo v tako kratkem času, odkar je bil 011 odšel iz Benetk? Posvet ni več trajal dolgo. Hrustu se je mudilo. Ni ljubil besed in je silil, naj sklepajo o dejanjih. Določili so več skupin, ki naj nastopijo, kakor hitro bi bra vi koga pobili. Dalmatinea pa so pooblastili. naj se z zaupniki pripravijo, ko bo dan ukaz, da se odgovori z ognjeni. «Še nekaj!» je dejal hrust in se obrnil k Golji. «Prav radi tega smo te nocoj povabili na razgovor. V Mestrah imamo odlično skupino bojevnikov. Nimamo pa ž njimi stalne zveze. Čim bolj stvari hitijo, tem tesnejša mora biti mreža. Si voljan prevzeti zvezo? Tebi bo najlažje, ker imaš na razpolago ljudi in čolne. Prevzameš?» «Prevzamem!» se je takoj odločil Golja. «A od koga bom dobival ukaze in poročila?» «Za to ne skrbi!» je dejal velikan. «To je moja zadeva!» Posvet se je končal, možje so se začeli razhajati. Hrust je odšel prvi. Izginil je skozi stranska vrata, ki so bila popolnoma enaka steni. Ostali so odšli skozi glavna vrata: zadnja sta šla Golja in Lorenzo, in sicer skupaj, ker je tako želel Just. Skozi prvo gostilniško sobo se je Dahnatinec zapletal, kakor bi bil popolnoma pijan. Ko pa je bil zunaj, je naglo izginil za bližnji vogal, bliskovito in nenadno, kakor da se je potopil v preliv. Golja je pohitel za njim in ga že našel v gondoli. Odveslala sta v noč, temno, globoko in polno tajinstvenosti. «Najmanj na štirih krajih so imeli nocoj sličen posvet,» je spregovoril Dalmatinec, «prav lepo se razvija gibanje! A povej mi nekoliko, kako je zgrajena Mocenigova palača znotraj? Kakšne prostore ima? Posebno pa še: kdaj in kako je zastražena?» Goljo je osupnilo to poizvedovanje, a Lorenzo mu je pojasnil. «Pomisli,» je dejal, «kakšno veselje bi napravili našemu vodji, če bi o priliki zakurili kres kar sredi mesta! In kakšen strah bi spre-letel kosti onih. ki bivajo v takih lepih palačah!» «Veselje vodji?» oponese Golja. «Ali ne gre tu za nekaj drugega in ne za veselje vodje? Ne gre za maščevanje krivic in za zaščito pred novimi?» «Kakopa!» odgovarja Dalmatinec. «Za to in za nič drugega! Prav veseli me, da razumeš! A po pravici povedano: lep bi bil tak kres sredi Benetk. Ej, to bi bil užitek! A reci vendar: je li mogoč tak kres?» «Vse je mogoče!» pravi Golja. «Pa o tem bova govorila drugič, če boš hotel.Danes mi povej nekaj.kar je zame važnejše kot vse drugo! Povej mi. ali veš, kje živi Amelija? Rad bi jo poiskal in jo videl že!» «Take skrbi imaš?2 se smeje Lorenzo: «Glej, jaz govorim o kresu, o stvareh, ki se ne vidijo vsak dan, on pa misli na ženske! Ali ti res še niso prešle take misli? Res ne moreš živeti brez žensk?» «Ne rogaj se!» ga zavrne Golja. «Povej mi. če veš, kar te vprašam! Če ne veš, molčiva!» «Samo eden v Benetkah ve za Amelijo», pravi Lorenzo. «Tisti, ki ji je pomagal na begu. On edini bi ti vedel povedati. A najti bi ga bilo treba.» «Povej mi, kje naj ga iščem?» «Če ti tudi povem, ga ne bi našel. Morala bova iti skupaj. A prej imava pozvedeti še, kje tiči.» Dogovorila sta se še, kdaj se snideta, nato pa je Lorenzo pristal pri obrežju, ki je bilo popolnoma temno. «Izstopi!» ga je pozval Dalmatinec. Novo poglavje se začenja, veliko in lepo, ono poglavje, kakršnega bi mi ne mogel pričarati pred oči niti najlepši sen.» Čez polje sta šla, roko v roki in vse okrog njiju je bilo svetlo in toplo. Mnogo sta si imela povedati po tolikih težkih dneh. Do večera sta ostala skupaj. In ko se je Golja vračal proti Benetkam, je čutil, kakor da je ves prerojen. Mogočnejše kakor kadarkoli je bilo nebo nad njim in zvezde sijajnejše kakor vse, ki so sijale kdaj v njegovo mladost. Vriskal je in poganjal konja, kakor da mora nocoj predir-jati pol zemeljske oble. Kar je preživel in pretrpel v vsem usodnem času od onega dne, ko so ga bili povišali, pa do danes, vse se je čudežno prelilo v silno, neizmerno radost tega večera. Za vse svoje trpljenje je bil poplačan in zdelo se mu je, da ni človeka na svetu, s katerim bi menjal svojo veliko srečo. Toda ko je prišel v Benetke, je zvedel pri materi, da so ga iskali. Vprašali so, kam je šel, po kakšnih opravkih in kdaj se vrne. Kdo bi bili, mu mati ni mogla povedati. Prijatelji niso bili, vse njih ponašanje je govorilo tako. So bili bravi? je osupnil Golja. Torej me imajo pod očesom? Me zasledujejo? So morda že opazili, da sem bil v Padovi? Da sem potoval preoblečen v trgovca? Polno misli mu je vzrojilo v glavi. A kakor mu je bilo vse to neprijetno, ga ni spravilo v slabo voljo. Ni moglo zasenčiti njegove radosti, da je spet našel Amelijo, da ji je razodel, kaj misli. Ta dan je bil jamstvo za vso njuno prihodnost in niti bravi niti kdo drugi ne bi mogel več preprečiti njune sreče. «Čuj, J ust!» je zaskrbelo mater. «Ni bolje, da greš nocoj na galejo? Da prenočiš tam namesto doma? Gotovo boš varnejši kakor pa tukaj!» «Ubogal vas bom,» je dejal, «dasi se ne bojim nikogar. In naj-radostnejšo vest vam lahko povem danes: našel sem Amelijo, našel sem jo,naj je tudi pregnana! Ves dan sva preživela skupaj in nikdar še nisem bil tako srečen. Kar sem sanjal dolgo, se bo uresničilo. Zdaj Šele vidim, kako lepo je življenje!» «Torej vendar!» se je razveselila mati. «Torej se bo res izpolnila moja najsrčnejša želja?» Ni se mogla premagovati; sedla je k mizi in skrila obraz v dlani. Solze radosti so ji privrele skozi koščene prste, besede ni mogla več spregovoriti. «Pozno je.» je dejal sin, ki je vse opazil; «jutri se bova pomenila o tem!» Poslovil se je in odšel, ves prevzet od ginjenosti in velike, tako nenadne sreče. (Dalje prih.) KNJIŽEVNA POROČILA France Bevk: V zablodah. Roman. Izdala in založila Slovenska Matica. V Ljubljani 1929. Knezova knjižnica XXIII. zvezek. Str. 223. Težišče današnjega romana je premaknjeno iz dejanja in dogodkov v značaje in psihologijo. Tudi ta Bevkov roman erotičnih zablod je glede dogodkov omejen na najnujnejše, d očim je v predstavljanju čuvstev in razpoloženj podroben. Zato stoji in pade z vrednostjo psiholoških razborov vrednost vsega dela. Osebnosti, pred vsemi nezvesta in razsipna žena, ki tira moža v denarne nerodnosti; mož sam, povprcčnjak -in slabič, ki je vsakdanje neobčutljiv za resnični ženin odnosa j do njega in ki jo priklepa nase z videzom blagostanja; srčno razmerje med njima in vnanje občevanje; osebnost ljubimca, bogatega, svetskega, «nenavadnega» in avtorju samemu ne povsem jasnega, tip dona Juana iz — polpreteklosti; vse to jedro dela je obrabljen kliše. Radi avtorjevega nepoznanja miljeja in radi primitivnega razbora teh osebnosti izgubi kliše še marsikaj od tistih možnosti, ki so mu navzlic obrabljenosti še ostale. Avtorjeva preproščina, ki je v menjavi dobrega in slabega psihologiziranja pri glavnih osebah nekoliko manj opazna, pride posebno jasno do izraza v ustvarjanju postranskih osebnosti, kakor sta «cinik», ki je v resnici komaj nadležen neslanež, ter idealist Možina, o katerem pravi pisatelj, da je «ostrina njegovega duha sekala v najzamotanejše probleme», o katerem pa ima bralec kvečjemu vtis nekoliko zmedenega dobričine. Notranji procesi, ki jih glavne tri osebe preživljajo in ki prav za prav niso procesi, marveč golo menjavanje čuvstev in razpoloženj, so sicer dovolj resnični, ne vodijo pa nikogar k ničemur in ostanejo popolnoma brez smotrenega zaključka. Zato je povest notranje nezavršena. Nekak razvoj preživi edino varani mož, toda ravno njegova notranja zgodba udarja neorgansko in ne-smotreno iz meja ostalega življenja. Dovolj dobro pa so uprizorjene meno erotičnih razpoloženj, napetosti in sprostitev, zlasti v ljubimcu, pa tudi v ženi in njegovi drugi ljubici. Ta poglavja so v knjigi najboljša, dasi marsikak duševni pojav, ki je sicer dobro opažen in opisan, ni združljiv z osebnostjo, v kateri ga Bevk opazuje. Tako prav za prav nobena teh oseb ne daje iluzije resnične človečnosti, gotovo pa nobena v vsem svojem nehanju. Prav tako pa je tudi pri vseh čutiti neskladnost med zamislekom in tem, kar je nastalo. V obeli primerih je morda edina izjema uradnica Pavla v svoji neveseli povprečni življenskosti. Kakor so po znanih receptih zasnovane osebe, tako tudi dejanje s svojimi izletniškimi anekdotami, z dirko, z nemogočimi kavarniškimi pogovori i. t. d. Pod vrednost teh običajnih rekvizitov pa je šteti požar, ki spravi prepovedano razmerje žene in ljubimoa v tek. Ta dogodek in pa slučaj, da se ljubimec od vsega početka nastani v hiši, kjer živita zakonca, ki ju razdvoji, sta donu Juanu našega romana pri izpraševanju vesti lahko v tolažbo, kajti to je skoro že usoda in kovarstvo višjih sil... Koncem romana se najdeta dva brodolomca tega erotičnega viharja v pravi ljubezni, ki da «vzcvete, kadar se želja po drugem človeku in hrepenenje po duši, ki je sorodna, zlijeta v eno...» Pravi svoj pomen pokaže ta sumljivi stavek, ko si zaljubljenca povesta: «Jaz ne čutim tvojega telesa...» «Tudi jaz tvojega ne...» Ta nekoliko gartenlaubska miselnost, ki se skriva v teh besedah, vrže kakor žaromet še enkrat svojo luč po dogodkih in postavah. V tej svetlobi se pojasni marsikaka temina: v tej miselnosti je iskati vzroka marsikateri šibkosti \ega slabo uspelega romana. J. Vidmar. J®a&fli> £ffi®a»a?$ —• Samozaložba Maxibor. 192?. Ste. 70. Glaserjeva ^eeaiSka sMrka Čsa — kovač, ki je iz£l& deset let »si Pdiocskki ae kaše gesaiSke rasti se 7 vsekana, se izraza, farmi, ne deaorevanja vstee a j; 7 avet, iemved priča cek- o pojemam ju pesniške moči Le čut 2» 2žjloa njo ksSturo je poeta! večji Zbirka je nasnreö wraa izdane, tipografsko prijetna j» skrbno sestavljena, »i obtežena e kopico e jaških pesmi, kar kazi Voduškovo iiSi BoStefictovo zbirko, kž sta 7 vsakem osmi daleč za GSasezjevo. GSaserjeva pssntfkn narav?. hš Široka ne globoka, umetniška &mb£e£|& je premajhna, fei sc ctr. 3i. i. i si,) in r&zviečencot. Razen tega» je Glaser tadi oblikovno odvisen v prvi vrsti od Župančiča- {a. pr. «čaše pojoče», cge®ßovf. na desni» a a levi>, blesk neso>» «mlad-?., razvneia», «erce «voÜk: — čes>» aso^^aerja po voJk — glad, «v dal}o poje», «zvoku iajnenm nastavi» in jpointi drugega}. Klijvab- skrbnosti, s katere so pesmi coeta.7-)e pMd vgvsd 'ii rstzo&j postavljanj* (n.p?. frale, bolest, kovač, v «ftnäi alffidü i^jT.)» MeiffigSajenostl in banalnosti (n.pr. «S vedro vdanostjo ffj in neža«. {!})» za peščeni sosv hvaležna», rima pi&isiik o v ia !k o v, «ti kot v spanja bo irnoida alb». Vsebina večine pesmž je poleg občutja že stara in zaaaa, da res ue morem aajti tipično nove besehe al*i misli Mfei 7 ^Meditaciji» je že ekrab!Ije^a» ioio v «Elegiji» m večini impreeij. Ugajata mi pesmi «Večer» in «SpiSaf poetu», prva zatfi občutja m oblike, drc^a radi izrs^ja, nemogoči pa »e mi E'iita pesmi «Sanje» «n ■cBetjr.aivo». 'IVi^i "t^r&srae pesmi niso mo&ze. Narodni motivi so pa 3e motivi in tie osebna pesnikova sila. GJtaserjeva zbirka je sicer močnejša od Vodnikove in BoSteletove, je pa veöoar 7 celoti umetniško 8&ka in cirna razen za pesnikov razvoj sžkakega nmetniŠkega pomena, kaže le kültumi r&svoj časa in o''>raz generaeije pred vojno in med cjc. AntoaOevirk. fhv&K ^oljudno-znanstveni zbornik. Y. Zbral iuavočermelj. Trst 1929. KnjižeVna družinu «Luč». Tiskala, izdala in založila tiskaran «Edinost» v Trstu. Steffi 106. Ta zbornik, ki je izS^i 7 peta seriji zbirke Književne «Luč» obenem s povestjo Franceta Bevka «Kzlvda» in0 s prevodom slovaške povesti Martina Kukučinu «Mišo», je ves posvečen slovenskemu šolstvu v sedanji Julijski Krajini. F er d o Kleinmayr opisuje «Slovenske ljudske sole v tržaški okolici od 1. 1868. do konca» kot nadaljevanje svojega sestavka v IV. Zborniku «Ljudsko šolstvo tržaške okolice v svojih početkih do 1.1868.» Predočuje po uradnih virih usode slovenskih šol na tisti točki slovenskih tal, kjer se je avstrijski germanizem rval za premoč s tržaškim magistratnim italijaijstvom, dokler ni to po vojni strlo slovenskega šolstva do poslednjega drobca. Spretno je uporabljeno bogato statistično gradivo. Zanimive podrobnosti pričajo, da je pisatelj krepko sodeloval pri razvoju tega šolstva in je bil nato neprostovoljna priča njegovega povojnega uničevanja. Lavo Č e r ni e 1 j je očrtal «Strokovno šolstvo v Trstu» v zgodovinskem in statističnem oziru, in sicer slovensko trgovsko šolo. trgovsko in obrtno nadaljevalno šolo, mrtvorojeno obrtno šolo in zadružne tečaje. Jedrnati, zgoščeni članek je mogel tako sestaviti le mož. ki je sam prav do konca posvečal svoje inoči vsem tem učnim napravam. Isti pisatelj je objavil članek «Realka v Idriji» s podatki o tej šoli od 1. 1901. do njene odprave in do zadnjih njenih ostankov v Vidmu, ki je tako prišel v zgodovino slovenskega šolstva kakor Pilat v vero. V zvezi z realko se omenjajo nekateri srednješolski poizkusi, ki pričajo, da Italija nekaj časa ni prav vedela, kako bi se otresla obveznosti, ki si jo je sama naložila s slovesno obljubo, nalepljeno leta 1919. po vseh zidovih v slovenskem delu Julijske Krajine: «Italija, velika država svobode, vam da iste državne pravice kakor vsem drugim svojim državljanom, vam da šole v vašem jeziku, več kakor vam jih je dala Avstrija.» Šele minister Gentile je pokazal najkrajšo pot iz te zagate. Forojuliensis riše «Goriško šolsko društvo Šolski dom» in podaja pregled slovenskega šolstva v Gorici od otroških vrtcev in ljudskih šol do obrtnih in do pripravnic za srednje šole. Vse to široko razvejičeno kulturno snovanje je pokopala Gentilejeva šolska reforma; v šolskem letu 1925/1926 ni bilo v Gorici nobenega slovenskega razreda več. — Pisatelj —i— je napisal «Doneske k zgodovini slovenske gimnazije v Gorici». Ta zavod je bil prva čisto slovenska taka šola, pa tudi prva žrtev novih razmer, ker se po vojni ni več odprla, članek v marsičem dopolnjuje Čcrmeljevega o idrijski realki, ko govori o raznih italijanskih poizkusih za kak nadomestek. Ob tem zborniku občuti človek posebno jasno, koliko požrtvovalnosti in truda skromnih, često nepoznanih kulturnih delavcev je bilo treba, da se je vse to zgradilo, in kaj smo utrpeli s tem, da so nemili valovi zagrnili te naše cvetoče gredice. Važnost tega zvezka za slovensko kulturno zgodovino moramo prav posebej podčrtati. Snov še zmerom ni vsa zbrana. Želeti bi bilo, da bi se dosedanja slika z objavo nadaljnjih člankov izpopolnila. Pastuškin. Miloš Gjurič, Problemi filozofije kulture. Izdanje knjižarnice Rajkoviča i čukoviča. Beograd 1929. Str. 180 v 8<> (ciril.). Filozofija kulture, ki si je pridobila v novejšem Času, zlasti po spisih O. Spenglerja, B. Russella, N. Berdjajcva in drugih, presenetljivo popularnost, je pri nas še malo znana. Nje težnja, da spozna zmiscl hitoričnega dogajanja, zariše našemu času njegov metafizični obraz, dožene večnostne toke v minljivem prelivanju časa, izmeri iz zornega kota večnosti intenziteto in globino današnjih miselnih in kulturnotvornih sil, ta težnja, ki se tolikanj oddaljuje suhoparnemu akademstvu sistematičnega filozofiranja, je najbolj v skladu z notranjimi potrebami sodobnega zbeganega Evropca. Popularna nasprotja med tehniko in duhovno kulturo, propad številnih starih vrednot in vznikanje novih, revolucijsko kričavih smeri, konflikti med «modrostjo Vzhoda in zna- njem Zahoda», boj med kaosom in redom, drumatsko napeti spor med intelektualnim in čuvstvenim svetom — vse to pretresa v naših dneh mnogo duhove, vzpodbuja k filozofiranju, neti v dojemljivih ljudeh nov nemir, ki so po svoji psihični dinamiki še najbolj približuje večnim vrelcem religioznih in umetnostnih emocij. Filozofija kulture odgovarja na vse drhtljaje tega uemira; nje domena, ki obsega i tečaje fantazije i tečaj logičnega, matematičnega razuma, daje sodobnemu človeku največ prostora za razmah; v nji veje svoboden veter osebnosti in njenih neskončnih step ne ovirajo ostro konstrukcije racionalistične sistematike. Potreba po doumet ju zmisla zgodovinskih procesov in bistva kulture je bila posebno močna v ruskem duhovnem svetu, kjer je prehajala bolj kot k jo drugod celo v umetniške umotvore. V zadnjem času opažamo tudi na področju srbske filozofijo jačje valovanje v smeri k tem tajnostnim obalam, ki privlačijo z magnetično silo intuicije. Avtor zgornjega spisa dr. Miloš Gjurič je najizrazitejši zastopnik srbske filozofijo kulture. Preden je dovršil «Problemi-filozofije kulture», svojo doktorsko tezo na zagrebškem vseučilišču, je izdal več filozofskih spisov, ki so vsi prežeti z njegovo osebnostjo in vsi priprava za sintezo, ki jo predstavlja ta knjiga. Brez dvoma je na M. Gj urica že zgodaj vplivala ruska filozofija, podprta z opojnostjo, ki nam jo dajo ruska umetnost: njegov temperament, ki v njem ni težko opaziti patosa rojenega umetnika, izzivi ja jočega se v sferi intelekta, je prepeljal njegovo filozofsko hotenje mimo in preko raznih sistemov racionalistične filozofije k Borgsonu, odtod pa daleč nazaj k Plotinu in Platonu in še dalje k predsokratskim mislecem. V svojih zgodnjih spisih «Vidovdanska Etika» in «Smrt majke Jugoviča» jo Miloš Gjurič izvršil zanimive, čeprav dokaj problematične poizkuse, da izlušči iz srbskega narodnega pesništva filozofsko jedro slovanskega svetovnega in življenskega nazora. Od nadaljnjih Gjuričevih spisov omenjamo «Filozofijo panhumanizma» (Beograd 1922), studijo «Racionalizam u savremenoj nemačkoj filozofiji» (B. 1928) z zanimivo kritiko racionalistične filozofije ter knjigo doneskov k filozofiji slovanske kulture «Pred slovenskim vidicima» (B. 1928). Že ti spisi pričujejo, da imamo v Milošu Gjuriču originalno filozofsko osebnost, ki združuje v sebi — kakor Nietzsche — vidovitost umetnika z intelektualno silo misleca. Njegov antiracionalizem je značilen za sodobno srbsko miselnost, tem bolj, ker ni osamljen in ker vpliva tudi na širše kroge (nemara se baš pod Gjuričevim vplivom vse češče omenja v beograjski javnosti sicer krivo pojinovana potreba duhovne usmerjenosti na Vzhod in izolacije pred Zahodom). Za mlado slovansko filozofijo sploh pa je še posebej značilna romantična barvitost Gjuričevega idealizma. Knjigo «Problemi filozofijo kulture» je razdelil pisec na pot delov. V prvem razpravlja o problemu kulture kot problemu subjekta in objekta, v drugem o sodobni duhovni krizi, v tretjem o novem dialektu filozofiranja, v četrtem o etosu in tehniki v organiteti kulture in v petem o kulturi kot mostu med življenjem in večnostjo. Gjurič zastopa nasproti logičarski sistemoma ni j i ine-talogično spoznanje in vidi kakor R. Müller Freinfels v filozofiji plod karakterja, temperamenta in naturela. Filozofiranje mu je dinamično; nazori, ki jih sprejema, potekajo iz intuicije, se krešejo ob doživljajih iu se prek vaša jo z osebnostjo ter slednjič preoblikujejo v simbole. Gjurič skuša v svoji analizi problemov filozofije kulture dokazati vzroke današnje kulturne krize; vidi jih v razcepljenosti njenih funkcij, v njeni neorganski razmetanosti, ki jo je zakrivil racionalizem, v njenem sporu z življenjem. Nasproti obstoječemu razkroju stavi Gjurič prav kakor ruski filozofi duhovno cclovitost, življensko polnost, pravilen harmoničen odnos med vsemi kulturnimi funkcijami: skratka kulturno organičnost. Njegov formalni ideal je heraklitovska agonalna harmonija. Vse posamezne kulturne zone: religija, morala, umetnost, filozofija, znanost in praktika morajo vzlic svojim polarnostim in nasprotjem zveneti kot poedini toni v veliki konsonanci. Zato zametuje avtokratijo enega samega činitelja naše zavesti in zahteva «polno pansinergijo elementov celote.> Ratio je samo lupina, ki obdaja naše duhovne sile; skorja ne sme nikdar ovirati drevesa v njegovi naturni rasti. Zato je treba moderno miselnost infiltrirati z novo vitaliteto. Sodobne filozofske discipline in teorije so premalo v zvezi z življenjem, a nobena ne more živeti zase. marveč vsaka predstavlja posamezna vrata v stovrate Tebe filozofije. Zato je treba spoznanje zliti s celoto in prožeti z ognjem erosa. Filozofija mora dajati poleg umstvenih analiz tudi smer volji, ustrezati potrebam srca in duše. Filozofija kulture skušaj ustvariti ravnovesje in sintezo med znanstveno filozofijo in filozofijo življenja, ki sta obe sami zase preveč enostranski. Človeka je treba zopet nasloniti k pratlom življenja, k vrelcem vseh tajn, a to znači, da naglašamo poleg logike tudi logos, poleg abstraktnih zakonov tudi tvorno vsebino, poleg pojmov tudi ente-lehijo in zmisel, poleg inatematičnosti dialektičnega procesa tudi svobodno tvorno iniciativo. Kazalci naše poti kažejo k vsečloveku. To sintezo med kulturo modrosti (Vzhod) in kulturo znanstvenosti (Zahod) pa ima po svojem zgodovinskem poslanstvu ustvariti slovanska duhovna celota. Gjuričeva knjiga, sicer zavesten plod izrazite individualnosti, ki se ji pozna skoraj na vsaki strani, je objektivno pomenljiv prispevek k antejskemu boju za tajno življenja, kakor ga vodi slovansko, zlasti rusko mišljenje s temnimi kozmičnimi silami. V nji je subjektivno živo pobarvan, a s skrbno izbranim gradivom stare in moderne filozofije vseh, posebno pa orientalskih narodov podprt pogled na vesoljni kaos življenja, ki se pokorno podreja človeškemu duhu. da ustvari iz njega veliko sintezo Življenja in Misli. Čeprav so Gjuri-čevi «Problemi filozofije kulture» metodično-znanstveno delo, ki je šlo kot doktorska disertacija skozi strogo rešeto katedrske filozofije, so vendar vsakemu mislečemu človeku, ki obvladuje terminologijo, silno mikavno in uprav prijetno čtivo. ne glede na to. koliko se strinja z avtorjevimi končnimi sklepi. Po načinu pisanja me Gjuric spominja češkega filozofa Tomaša Trnke, ki se v svoji obsežni filozofski trilogiji «Hledam tajemstvi života» bavi z istimi problemi kot Gjuric. B. Borko. KRONIKA Ivo Vojnovic. 30. avgusta je umrl v Beogradu dramatik in pripovednik Ivo conte Vojnovic. Kakor gospar Lukše v njegovi «Dubrovački trilogiji», je mogel tudi Ivo Vojnovic ob koncu življenja utrujeno in resignirano zamahniti z roko in reči: «A sad!... Iio'ino spat». Umrl je v 72. letu po daljši bolezni, slep in naveličan. Njegove ostanke so prepeljali v Dubrovnik in jih pokopali na Mihajlu, starem pokopališču izumirajoče «vlastele»; hotel je ostati med svojimi, pod cipresami rojstnega mesta. Tako se je tudi s smrtjo potrdila in zapečatila Vojnovičeva nerazdružljiva vez z Dubrovnikom. Zakaj Vojnoviča, kakršen se nam je razodel v svojih spisih, si ne moremo misliti brez naših «hrvatskih Aten»; on ni največji dubrovniski pesnik za Gunduličem samo po motivih, marveč je tipičen Dubrovčan tudi po svojem duhovnem obrazu, po načinu, kako je zrl na svet. Biti duševno Dubrovčan pomeni koreniniti v tradicijah dubrovniske roniansko-slovanske republike, te čudne politične tvorbe na vratih Balkana, miniaturne iinperialistke, ki do zadnjega ni zatajila svojih visokih aristokratskih ambicij. Najboljše, kar je ustvaril Vojnovič, je dubrovniško, in tu je tudi mrsikaj, kar se izven Dubrovnika vidi že zdaj nejasno, nerealno, prazno; šele intimno vživetje v dubrovniški milje in poznavanje njegove zgodovine ti razkrije zmisel tega prejakega lokalnega barvila na Vojnovičevih pastelno mehkih slikah. To. da je bil Dubrovčan, je dalo njegovemu pesniškemu talentu določeno smer; še jačje so jo zarisali rodbinski vplivi (bil je baje potomec užiških knezov, mati mu je potekala iz stare florentinske plemiške rodbine pl. Serraglijev); vzgoja v duhu italijanske literature in umetnosti 19. stoletja je tudi doprinesla dobršen del k enostranskemu razvoju njegove osebnosti. D oči m je bil v našem plebejskem svetuu malce komičen s svojim kneževskim naslovom, vzbujajoč strahospoštovanje samo pri meščanskih zelencih in čitateljicah nemških ženskih romanov, se je v Dubrovniku in v italijanskih mestih, izmed katerih je zlasti ljubil Benetke, čutil med svojimi. Bil je kot človek in kot pesnik pasatist: njegov pogled v življenje je bil čisto retrospektiven. Po svojem individualizmu je bil najbližji umetnikom iz pozne, že razvodenele renesance; humanist, a brez neposrednega stika s staro kulturo, bolj površen entuzijast nego resničen poznavalec humanizma in antike. Odtod artizem v življenju in v delih, kajkrat površen, zgolj vnanje lepotičje, ki se izživlja v blagoglasju in prezre globok notranji ritem umetniške besede. V tem je precej spominjal na svojega vzornika D'Annunzia, zbog česar je italijanska kritika odklonila prevod Vojnovičeve «Gospodje sa suncokretom* kot epigonsko. neživljensko opevanje Benetk. Od kozmopolitizma je rad krenil k nacionalnemu, celo nacionalističnemu izrazu. Bil pa je premalo pristen v svojem čuvstvovanju, preveč dubrovniški in romanski, da bi se bil razvnel do svojega dna in postal bard jugoslovanske svobode, ki jo je napovedoval. Tudi v «Smrti majke Jugovieev», svoji najbolj nacionalni dramski pesnitvi, doživlja srbsko zgodovinsko vizijo bolj z vidika gosparske republike nego z bizant-skih tal srednjeveške kosovske Srbije. Opevajoč plebejske vrline, jim daje preveč svojega in dubrovniškega. Zato «Smrt majke Jugoviča» vzlic svojim dramatskim in pesniškim kvalitetam prvotno ravno v Srbiji ni nikogar ogrela: iz nje odseva jadransko pojmovanje kosovske tragedije enako kot iz Meštro-▼ičevih skulptur kosovskega hrama «Lazarevo Vaskresenje», ki zaostaja za «Smrtjo majke Jugoviča», očituje isti narejeni nacionalizem, ki je bil v avtorjevih možganih in v njegovem razvnetem čuvstvovanju. ni pa mu ležal v umetniškem instinktu, v njegovi celotni osebnosti, ki edina daje umetniškemu delu vitalnost in barvo. «Imperatrix» je nastala oblikovno pod vplivom tujih vzorov. To je tretji del njegove «tetralogije matere». V rokopisu je zapustil «Prolog nenapisane drame*. Med obema tokoma — med nacionalnim idealizmom in kozmopolitskim epi-gonstvom — leži polje, ki je na njem bil Ivo Vojnovič sam. velik in do sedaj neprekosljiv. To so oni spisi, ki so inotivično ali vsaj v posredni zvezi z Dubrovnikom, z njegovim pejsažem, z njegovimi ljudmi, z njegovo zgodovino. Predvsem se sem-le uvršča prva Vojnovičeva večja novela «Geranium», nato povest «Ksanta» (poznejši «Stari grijesi»), eden najlepših plodov srbskohrvaške proze, topla, baresovsko kolorirana novela, polna dubrovniške poezije, morju in juga; dogodek v času, ko je prvič izšla. Potem slede znameniti dubrovniški dramski komadi «Ekvinocij>, drama ondotnega ljudstva, mornarjev, ki prihajajo z daljnih plovb in žena, ki slave ob melanholičnem zvonjenju dubrov-niških cerkva svoje tradicionalne feste, konflikt ljubezni in resničnosti. drama strasti. Dalje «Trilogija», najmočnejša med vsemi., najbolj njegova: drama plemstva in njegove republike, epilog 1200letni dubrovniški «svobodi». Nato «Maškarate ispod kuplja», zopet čisto dubrovniški komad, malce ironičen, malce sentimentalen, z ljudmi, ki niso za nove čase — vzdih in solza za onim, kar je minilo. Sedaj po smrti, ko je Vojnovičevo delo zaključeno, bo treba določiti tem umotvorom pravo vrednost: treba bo proučiti, kako je conte Ivo gledal na Dubrovnik, ločiti njegov čisto individualen aspekt od vplivov Ibsena. Rostand a. D'Annunzia in simbolistične šole. Težko je, da bi ga mogel kedaj kdo prekositi v umetniškem oživljanju dubrovniške starine, ki nima pri njem samo barve, ampak tudi vonj; gospara Lukšo, Orsata, Jelo in mnoge druge dubrovniške tipe je mogel ustvariti samo conte Ivo, ki je bil bližji «duši Dubrovnika» nego vsi novodobni plebejci, on. ki je najbolj proniknil v zmisel tisočletnega urbaničnega razvoja svojega rojstnega mesta. Nepozabne ostanejo tudi njegove matere, ki imajo — kakor matere narodnih pesmi — rasne mišice in slovansko srce. Samo conte Ivo, ki si je brusil pero in vzgajal okus v francoski in italijanski literaturi, kjer je imel širši razgled nego kateri koli njegovih hrvaških sodobnikov, je mogel dati svojim dubrovniškim slikam toliko fines in subtilnih odtenkov. Njegove očitne simpatije za simbolizem niso bilo slučajne, marveč so izražale bistvo njegove osebnosti, ki je inklinirala v romantiko. Zakaj Vojnovič je bil — kakor vsi pasatisti — sanjar, z rahlim dodatkom baudelaireovske ironije. Dokaj pozabljeni so Vojnovičcvi Lapadski soneti, lirični odmevi njegovih dram; spisal je tudi nekaj lepih pesmi v prozi, dočim so gledališki zapiski, zbrani v knjigi «Akordi», zanimiv refleks nazorov in sodb bivšega dramaturga in enega največjih jugoslovanskih dramatikov. Kaj je še omeniti? Da je bil malo preveč sentimentalen gospod, flaneur, prepovršen v prozaičnih zadevah vsakdanjega življenja, a vsekdar eleganten mož, ljubitelj izbranih ugodij in distingviranih žena. Hedonist, a ne plebejski epikurejec. Silno je ljubil svojo mater in ostal samec. Med vojno so ga zapirali in vodili po Dalmaciji kot talca, I. 191". mu je Zagreb poklonil za šestdesetletnico narodni dar: v teh letih se je začela razvijati njegova očesna bolezen. Ljubil je Beograd in je ondi umrl z željo, da se mrtev vrne pod ciprese na solnčnem Mihajlu. B. Borko. Opera. Kmalu po premijeri opere «Švanda dudak» sem čital v nekem zagrebškem dnevniku tako prisrčen slavospev njenemu avtorju. Jaromiru VVeinbergerju, da se mi zdi umestno, opozoriti ljubitelje umetnosti na kvarne posledice takega početja neobjektivnih in strokovno nenaobraženih dopisnikov. Nehote sem se spomnil drzne reklame dunajskega kritika Jul. Korn-golda (Neue freie Presse) in njegovega adlatusa J. Rcitlcrja ob priliki uprizoritev E. W. Korngoldovih oper, zlasti «Violante» in «Mrtvega incsta» na dunajskih opernih gledališčih. In radi tega sem pričel Weinberger ja primerjati s Korngoldom mlajšim ter našel mnogo sličnosti. Predvsem vidimo pri obeh veliko tehnično spretnost — «z mnogimi besedami malo povedati» ter neizmerno nagnjenje h koloritu v orkestru. Iz tega sledi tudi nagon k ilustra-tivnosti, k negaciji absolutne muzike in njene vrednosti, k uporabi vseh sredstev, da se doseže efekt. Sredstev, ki so jih našli drugi in ki so se izkazala kot zanesljiva. Nemec bi dejal temu: Mache. V tem pa vidim tudi edini plus Korngoldovega in Weinbergerjevega dela. Veseli me, da je Korngold v zadnji dobi začel predelavati Straussove in menda celo Offenbachove operete. Zakaj to nese še več! Mislim, da se tudi Weinberger kmalu loti tega posla. /-usicujM uucviuK. poroča torej ncKaKo xaKoie: ivaKo nas veseli, da je Weinberger otel pozabljivosti Dvorakove in Smetanove melodije in jih oblekel tako, da jih danes -ni treba biti sram, ako se kje pokažejo. In kako odkritosrčen je: priznava, da se je «naslonil* na oba češka mojstra. Baš ta odkritosrčnost je znak, da se ni mislil krasiti s tujim perjem. In v tem prisrčnem tonu gre zadeva naprej in se v še prisrčnejšem konča. Pri sodišču je vsekakor olajševalno, ako se je zločinec sam prijavil in obtožil, tudi — če je že pod pritiskom razmer priznal svoj greh. V umetnosti stvar ni tako enostavna. Absurdna je trditev, da bi mogel kdo «obnavljati» Smetanove in Dvorakove melodije. Vsakemu Čehu in Slovanu sta oba češka mojstra sveta in nedotek-Ijiva. — Weinberger je napisal k operi efektno uverturo, ki se prične z znano Drdlovo «Kubelikovo serenado>, preide potem v uverturo «Prodane neveste», pokoketira z uverturo k «Libuši» ter se ob neusmiljenem razbijanju tolkal vrne v regersko pobarvano «Kubelikovo sercnado». V tem tonu se delo nadaljuje. Mirno nas defilira nekolikokrat «Prodana», «Rusalka», «Vltava», «I/, čeških logov in gajev», Ilegerjeve varijacije na Mozartov tema, fuga iz Reger-jevega Es-dur kvarteta, ki po izjavi avtorja «krona delo». Besedilo je po Karešu priredil M. Brod, — tudi «po Karešu». Besedilo je zelo efektno in res primerna snov za ljudsko opero. Kvaliteta izvajanja je bila visoko nad kvaliteto dela. Naslovno vlogo je pel Janko z velikim uspehom. 7. Jankom sem zelo zadovoljen, vendar preide v liričnih partijah prerad v romantiko, skoroda v sentimentalnost, česar pri Primožiču in Grbi nisem nikdar zapazil. V Primožiču ima mojstra, od katerega se lahko mnogo nauči. Križaj je podal vraga vseskozi odlično, Thierryjeva pa kraljico naravnost sijajno. Poličeva je bila pravi tip Dorotke. Kovač glasovno razmeroma dober, igralski pa medel in naiven Babinskij. Pri manjših vlogah se vidi. da primanjkuje glasov. Režiser Kriveckij in dirigent Polič sta naredila svoje izvrstno kakor vedno. Vavpotičeva inscenacija naravnost razkošna. Balet ustreza, vendar — kje so Vlčkovi časi? 7.a moj okus Golovin ni figura za soloplesalca. Krenkova opera «Jonny svira» je prav za prav revija z nekaterimi central uimi osebnostmi, kot so Jonny (po Verdijevem Othellu menda prvi večji zamorec v operi). Maks, Anita, Danieüo in Yvonne. Vseskozi originalno, spoštovanja vredno delo. Glasba je naturalistična, za marsikoga so viški te glasbe v izrazitih jazzovih točkah. Pa te točke res niso prazen nič! Le ob zaključku je tega jazza malo preveč. Zadnja slika ser vira namreč le glasbo iz prejšnjih in to vse šlagerje. Muzikalno je stvar zelo izrazita in slikovita, vendar ne v ilustrativnem zmislu. Prekrasna je III. slika drugega dela — pri ledeniku. Glasba je tukaj nekoliko podobna Mahlerjevim sinfonijam — seveda ne epigonska. Slike se vrste s filmsko brzino. Na odru imamo v tej sliki postajo, bodisi radio ali pa železniško, v oni ledenik, v eni bioskop. v apoteozi pa — zemeljsko oblo, na kateri zmagovito vlada črni zamorec in svira na ukradenih goslih. Kfenek je hotel napisati opero za sodobnega človeka, za človeka, ki se hoče v gledališču zabavati, za športnika — ali, če hočete, za «šimijskega kavalirja». Jonnyja je dirigiral Neffat zelo temperamentno in eksaktno. kar ni tako lahka stvar. Režiral je opero ravnatelj Polič, scenografijo je oskrbel Vavpotič. Naslovno vlogo je kreiral Primožič sijajno. Tudi Janko je v Jonnyju izvrsten, radi manjše postave za zamorca morda še bolj primeren nego Primožič. Vičar kot Maks je na našem odru dobrodošel gost, ker je pri nas spet križ s tenorji. Anita Majdičcva je pevski boljša nego igralski. Ali bi se Majdičeva ne mogla 6*39 odvaditi svoje govorne hibe? Yvonne je kakor nalašč pisana za Poličevo. Daniello je nesiinpatična vloga in jo je podal Grba prav dobro. O ostalih manjših vlogah velja isto kakor pri švandi. Pri otvoritveni predstavi švande dudaka je bilo gledališče tako slabo zasedeno, da so človeka obhajali pomisleki, kako dolgo bomo imeli še opero v Ljubljani. No. Jonny je bil z obiskom lahko zadovoljen. Slavko Oster e. Pregledi sodobnega ruskega slovstva. V zadnjih mesecih sta izšli dve knjigi, ki izpopolnjujeta dosedanje zgodovine ruske literature s pregledom novih in najnovejših smeri in umetnikov. Prvo «Die russische Literatur der Neuzeit und Gegenwart in ihren geistigen Zusammenhängen» je spisal Nikolaj pi. Arseujev. bivši vseučiliški profesor v Saratovu in sedaj zasebni docent v Königsbergu. Izšla je v zbirki «Welt und Geist», ki jo izdaja «Dioskuren-Verlag» v Mainzu. Ta težko pričakovani spis vsebuje precej materiala, vendar pa kot celota ne ustreza; ni samo krivičen nasproti posameznim, avtorju nesimpatičnim strujam in osebam, marveč je tudi površen in po obliki neizdelan. (O tej knjigi je pisec teh vrstic že poročal v «Srpskem knjiž. glasniku» z dne 1. junija 1929.. str. 234.) Znatno večje veselje bo imel čitatelj s knjigo Vladimirja Poznerja «Panorama de la Litterature Russe Contcmporaine^, ki je izšla v zbirki «Panoramas des Litteratures Contemporaines» založništva Kra v Parizu (376 strani v 80). Pozner je Rus po rodu. Izdal je v francoščini že več uspelih prevodov iz ruskega slovstva, med drugim letos «Anthologie de la Prose Russe Conteni-poraine». Navedenemu pregledu sodobne ruske literature je spisal predgovor Paul Hazard, avtor priznanih študij o francoski revoluciji in Italiji, o Stend-lialu, Chateaubriandu i. dr. Po zgoščenem, a krepkem uvodu (o pomenu Puškinove poezije in Gogoljeve proze za sodobno rusko leposlovje) prehaja Pozner k dekadentom in simbolistom. Tu se vrste fino risani literarni profili (nnokentija Annenskega, Vasilija Rozanova, D. Mercžkovskega, Zinaide Ilip-pius, Fedora Sologuba. K. Balmonta. Val. Brjusova in M. Gorkega s pregledom realistične šole od 1. 1885. do 1905. V drugem delu, ki zajema prvo desetletje XX. stoletja, slede po splošnem uvodu o simbolizmu literarni portreti Aleksandra Bloka. Andreja Bjelega. Vjačeslava Ivanova, Aleksjeja Remizova in skupen pregled realistov od 1. 1905. do 1. 1914. Tretji del obsega dobo 1910.— 1917., ki jo označuje smrt simbolizma in kričeči nastop futuristov. Posebej preinotriva pisec Mihajla Kuzmina. Vladislava Hodaševiča, Nikolaja Gumi-Ijova. Anno Ahmatovo, Osipa Mandelstama. Igorja Sjeverjanina, V. Hleb-nikova in Vlad. Majakovskega. Četrti del je posvečen sedanjosti in seznanja čitatelja s stanjem poezije in proze v prvem desetletju sovjetskega režima. Poznerjev spis nima kdove koliko biografskega in bibliografskega gradiva, zato pa nam nudi zaokroženo in jasno sliko ruskega literarnega razvoja v zadnjih tridesetih letih, njegovih gonilnih sil, struj. šol in markantnih tvorcev. Pozner opisuje poleg individualnih značilnosti tudi duhovno in socialno okolje, življenje v petrograjskih literarnih salonih pred vojno in moskovske literate med revolucijo. Kdor išče mnogo materiala, bo odložil tudi to knjigo z željo po popolnejšem delu. toda kdor se hoče predvsem informirati o celotnem razvoju in o literarnem pomenu posamezinh ruskih pesnikov in pisateljev od devetdesetih let dalje, bo stežka našel knjigo, ki bi mu ustregla v tako prikupni, jasni in nevsiljivi obliki kot mu ustreže Pozncrjeva «Panorama». B. Borko. Urednikov «imprimatur» dne 24. oktobra 1929. Opomba. V članku B. Krefta: Gledališki fragmenti se mora na str. 544 glasiti: In v tem vsakdanjem izražanju in domislekih ter stilni neenotnosti je težišče napake. — Stališče uredništva v zadevi Klopčičeve ocene Gradnikove kitajske lirike in odgovora M. Jarca se pojasni v prihodnji številki. Nove knjige Uredništvo je prejelo ▼ oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene 90 natisnjene v cirilici): Baillon Andre, O jednoj Mariji. Preveo Branko Filipovič. Beograd. Nolit. 1929. 269 str. Cena kart. 28, Vez. 40 Din. Cankar Ivan, Der Knecht Jernej. Eine Auswahl. Eingeleitet von E. A. Reinhardt. Uebersetzung von G. Jirku. Wien-Leipzig. Niethamer-Verlag. 1929. 287" str. Cena 80 Din. Dostojevskij F. M., Selo Stepančikovo. Humorističen roman. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani, Tiskovna zadruga. 1929. 244 str. (Prevodna knjižnica 12.) Dukič Ante, Pogledi na život i svijet. Zagreb. «Tipografija.» 1929. 70 str. Cena 20, vez. 32 Din. Gorinšek Danilo, Žalostna ljubezen. Ptuj. Ptujska tiskarna. 1929. 30 str. Maister R., Kitica mojih. Maribor. Tiskovna založba. 1929. 80 str. Mrak Ivan, Slepi prerok. Himna. Ljubljana. «Slovenski zmaji». 1929. 122 str. Pavičevič Mičun M., Kralj-Nikolin portret. Iz memoara pisanih 1916. Zagreb. Samozaložba. 1929. 16 str. Poljanec Franjo, Pregled istorije srpsko-hrvatskog književnog jezika. Sarajevo. Državna štamparija. 1929. 47 str. Cena 15 Din. Pupavac Nikola, Pjesme I. Koprivnica. Tisak V. Vošicki. 1929. 16 str. Cena 12 Din. Remarque Erich Maria, Na zapadu ništa novo. Preveo J. S. Maric. Beograd. Nolit. 1929. 201 str. Rus Jože, Napoleon ob Soči. Ljubljana. Založba Luč. 1929. 40 str. Sinclair Upton, Metropola. Preveo Bogdan Bilbija. Beograd. Nolit. 1929. 199 str. Cena kart. 28, vez. 20 Din. *Smiljanič-Bradin Tomo, Pesmarica. Skoplje. Jovan Gj. Popovič. 1929. 80 str. Sturm Fr., Grammaire Frangaises ä Tusage des classes superieures des ecoles secondaires. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1929. 423 str. Prix 100 Din. Universitas Alexandrina Labacensis. Ljubljana. Rektorat univerze kralja Aleksandra Prvega. 1929. 533 str. 200 Din. Zakon o srednjih šolah. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1929. 46 str. (Zbirka zakonov XXXIV. snopič.) Zwitter Fran, Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Inavguralna disertacija. Ljubljana. Leonova družba. 1929. 77 str. Cena 28 Diju n. ★ ★★ Jakopičev jubilejni zbornik je izdal za öoletnico mojstrovo Ljubljanski Zvon v redakciji Frana Albrechta. Zbornik obsega nekaj zanimivih Jakopičevih spominov, članke in prispevke Otona Župančiča, dr. Izidorja Cankarja, dr. Fr. Mesesnela, Juša Kozaka, dr. Ferda Kozaka in A. Podbevška. Zborniku so pridejane več- in enobarvne reprodukcije najboljših Jakopičevih umotvorov. Zbornik velja broširan 110 Din, elegantno vezan 140 Din. — Naročila na Zbornik sprejema E I knjigarna Tiskovne zadruge | ~ v Ljubljani, Prešernova ulica št. 54. ~ Najnovejše knjige Tiskovne zadruge v Ljubljani Dostojevskij-Levstik: Selo Stepančikovo. Humoristični roman. Broširana knjiga velja 44 Din, v platno vezana 56 Din. Shakespeare-Župančič: Ukročena trmoglavka. Komedija v 5 dejanjih. Broširana knjiga velja 36 Din, vezana 46 Din. lika Vaštetova: Umirajoče duše. Zgodovinski roman iz baročne Ljubljane. Umetniško delovanje __časti in denarja žejnega Robbe in tragična ljubezen slikarja Menil cingerja do Robbove žene Zike sta glavna motiva zanimive povesti. §§ Broširana knjiga velja 52 Din, vezana 62 Din. m Nansen Fridtjof: V noči in ledu. S slikami. — Potopis znamenitega polarnega raziskovalca Nansena, ki je tri H leta nepretrgoma taval po večnem snegu in ledu v borbi z naj- H hujšimi prirodnimi elementi. Prava moderna robinzonada. §1 Broširana knjiga velja 36 Din, v platno vezana 46 Din. E Lapajne dr. Stanko: Mednarodno in med- ~ pokrajinsko pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. §§ Broširana knjiga velja 180 Din, v platno vezana 200 Din. =ÄiiiiiiNn«iim 53535390232323022353239101014848484853232323530101534848020223232302020253535301534848484823232302025353015348484823232323235353535348 48485353534848484848485348534848482323232323010101010123232323230153 5323535302028948484848484890482348230000000000232323235323022323232353 23234848484848482323895390232323232323232323232353535348535353 015348484848484848015390232323232323535353535348485348