TADEJA PRIMOŽIČ Življenje s klekljano čipko Na 13 bienalni razstavi Domače in umetnostne obrti v Ljubljani leta 2000 je Obrtna zbornica Slovenije drugič podelila najvišje nagrade v Republiki Sloveniji na področju domače in umetnostne obrti - /late vitice. Tokrat jo je poleg pletarke Tončke Jemec iz Dolskega, kamnoseka Pavla Guliča iz Dutovelj in piparja Alojza l.otriča iz Gorjuš prejela tudi upokojena strokovna učiteljica klekljanja in risarka vzorcev Mira Kejžar iz škofje Loke. za ustvarjalni opus in prizadevanja na področju ohranjanja ter razvijanja domače obrti na Slovenskem. Življenje Mire Kejžar je bilo ves čas tesno povezano s klekljano čipko. Njeno dol goletno delo in bogato strokovno znanje, ki ga je vseskozi nesebično delila, sta pustila eno najvidnejših sledi v klekljarstvu v zadnjih desetletjih v Sloveniji. Klekljana čipka je tudi rdeča nit pričujočega prispevka, ki govori o življenju in delu dobitnice Zlate vitice. Zgornje Danje ležijo na I120 m nadmorske višine in so najvišje ležeča si ni jena vas v Sloveniji. Na fotografiji iz srede petdesetih let je draga hiša z desne rojstna hiša Mire Kejžar. po domače pri Gajgarju 153 LOŠKI RAZGLEDI 47 Otroštvo in mladost Mira Kejžar se je rodila v Zgornjih Danjah pod Ratitovcem 14. maja 1926 mami Frančiški, rojeni Gasser, in očetu Jožefu Kemperle, kot najstarejša izmeti treh hčera. Vile sojenice so ji že v zibko položile nagnjenje do likovne umetnosti, ki je bilo značilno za celotno družino Jensterle iz Spodnjih Danj, iz katere je izšel tudi znani slovenski impresionist Ivan Grohar. Mira je otroštvo in mladost preživela z mamo Frančiško in babico Miniko ter sestrama Rozalko in Faniko. saj se je oče Jožef, po poklicu lovec, leta 1931 med delom ponesrečil. Okoliščine njegove smrti so ostale nepojasnjene. Pomemben dodaten vir dohodka tamkajšnjih družin je bilo izdelovanje klekljanih čipk. ki se je na to področje močneje razširilo proti koncu 19. in na začetku 20. sto letja. Klekljanje ni bilo pomembno oz. nujno za preživetje le za mojo družino, čipke so izdelovali tudi v drugih klekljarskih krajih. Takrat je bilo zelo veliko povpraševanje po čipkah v celi Evropi. Po 1. svetovni vojni se je odprl trg zlasti v Nemčiji. Takrat je klekljala cela naša vas: ženske, otroci in celo moški. Klekljati je Miro Kejžar naučila babica Minika v zgodnjih otroških letih. Pri šestih letih je že klekljala rogljičke na metre in pri sedmih letih ribice. Sprva je klekljala kar na maminem piinklu in mama ji je vsak dan sproti na vzorcu označila mesto do katerega je morala naklekljati tisti dan. To je bila neke vrste domača naloga. Mama mi je rekla: Če pa vse znaš pa klekljaj. Se niso nič posebej bri gal, če res znam. Klekljarski pribor je bi! doma od kar pomnim, punklpa ves čas na mizi. Še danes se dobro spominjam, da sem prav s kleklja njem zaslužila prvi denar in si kupila praznično oblekico. S sedmimi leti je Mira začela obisko vati Državno narodno šolo v Zabrclu. Šola je bila enorazrednica, kar je pome nilo, da so imeli kombiniran pouk oz. je v istem razredu hkrati potekal pouk več razredov. Največ časa in truda smo posvetili računstvu in oblikoslovju, slovenskemu jeziku in prirodi. manj zgodovini, zemljepisu, srbohrvaškemu jeziku, praktičnemu gosjiodarskemu znanju, risanju, lepopisu, petju, ročne mu delu. Tudi takrat sem klekljala, zju traj še pred poukom. Med 8. in 12. uro smo bili nato v šoli. popoldne oz. zvečer pa ni bilo dneva, da ne hi klekljali. Poleti smo po pouku Šli še na njivo in Mira Kejžar (leva) in sestra Kazalka pri birmi leta 1937 ali 1938 pred Pintarjevim znamenjem na Sorici. Botri sta hi/i njuni sestričniMicka (leva) injulka Egart 154 ŽmjESJF. s KLEKLJAM) ČIPKO • • • Kranclovke tnpogačka z meloncama sedli za punkel šele zvečer. V vsaki družini v Zgornjih Danjab je bil nekdo, ki je klekljal ho/je kol ostali in tako smo si tudi v naši družim' delo porazdelili; nekateri so delali na kmetiji, drugi />a klekljali. Spominjam se. da je sestra Rozalka namesto mene pomagala v hle vu, jaz pa sem r tem času klekljala na njenem punklu. Rozalka je imela izre den občutek za živino. Še danes se dobro spomnim, da me je krava Spegla vsakokrat, ko me je videla, nasadila na roge in me vrgla v sen. medtem ko jo je Rozalka lahko božala. Vzorce za čipke, ki so jih preti prvo uporabo utrdili s klejem so dobivali od trgovcev, ki so narejene čipke pozneje tudi odkupili. V tistem času so največ klekljali z bombažnim sukancem Aida, ki so ga kupovali v Železnikih. Z lane- nim sukancem so delali le izjemoma, saj je bil zelo drag, če pa so delali z njim. so skrbno porabili vsako nitko. Največ so klekljali različne vzorce v tehniki širokega risa v metrski obliki: srčke, melonce, kranclovke. pogačke ipd. in različne vzorce v tehniki satovja - lukuce. v velikosti od 15 clo 30 cm. za katere so zaslužili od 3 do 5 dinarjev. Praviloma je Mira vsak dan morala narediti prtič velikosti 15 cm. ti. tablet, za izdelavo katerega je zaslužila 3 dinarje. Klekljali so tudi prtiče velikosti od 30 do 50 cm. ki so jih imenovali rute ter v celoti klekljane prte velikosti 60. 80 ali 120 cm različnih motivov v tehniki širokega risa (srčkovke, polžki itn.) in satovja. Tudi pri klekljanju so si delo delile. Mira je zelo lepo in hitro klekljala ribice, zato so si v družini punkle menjali in prav ona je na vseh vzorcih naklekljala ribice. Prepričana je. da jih prav zato še danes tako lepo kleklja. Čipke, ki so jih naklekljali v družini Kemperle. je v tem času odkupovala Tončka Demšar (Strojevceva) z Zalega loga. ki je bila prijateljica stare mame Minike. Prinesene čipke je Tončka ponavadi zamenjala za poceni bombažno potiskano kotenino kamrik. toda ker sta bili s staro mamo prijateljici, je družina v zameno za čipke dobila boljše, gosto tkano bombažno blago, iz katerega je stara mama šivala predpasnike in obleke. Včasih so namesto blaga dobili tudi denar. Z njim so plačali davke in kupili osnovne življenjske potrebščine: kilogram najfinejše bele moke je tedaj stal 3 dinarje, kg belega kruha od 2.5 clo 3 dinarje, kilogram sladkorja 15 dinarjev itn. Poleg klekljanja je .Mira že v otroštvu rada tudi risala. Spomnim se. da sem že v tistem času prerisovala izrabljene klekljarske vzorce za celo vas, saj kopirnih stro- 155 /(ISA7 KA/.OIVDI r jer. kol jih poznamo danes, ni bilo. Najprej sem vzorec prerisala na papir za zavi janje masla, potem pa sem ga s pomoč jo indigo papirja prerisala na ovojni t.i. pok papir. Poleg klekljanja je bilo v rasi razširjeno še izdelovanje rož iz krep papirja. Izdelovali smo vrtnice, astre, ta zaroblene itn. Krep papir srno zvili in ga z žico povezali. Iz teh papirnatih rož in smrečja smo pogosto zastonj izdelovali pogrebne vence za vaško skupnost. Poleg tega smo v vasi iz domače volnepletli nogavice, roka vice, kape in kostimčke, vendar le za domačo potrebo. Manj smo kvačkali in vez/i. V letih splošne krize pred 2. svetovno vojno se le-ta v hribih ni tako hitro čutila. ljudje nismo vedeli ne za nacizem, ne za fašizem, razmišljali smo kako preživeti. Fantje in možje so odhajali na delo na Jesenice, dekle/a za dekle k premožnejšim kmetom Pri njih so imele zagotovljeno hrano in prenočišče, zgovorile so si še obleko in čevlje. Osnovno šolo je Mira končala leta 1940 in po njej želela nadaljevati šolanje, ven dar so ji doma večkrat dejali: nehaj sanjati, raje premisli h kateremu kmetu boš šla. Tudi mama Frančiška, ki je razumela njeno veliko željo po izobraževanju, ji je takrat dejala, bodi pametna, saj vidiš, da ne gre. Moja želja po šolanju je bila tako velika, da si1 m razmišljala tudi, da bi odšla v sa mostan. Celo vprašala sem takratnega duhovnika v Sorici Viljema Cudra ali je pri nas kakšen samostan za šolanje, pa mi je odgovoril, da so samostani samo za delal ne pa za šolat. Pogačke i 11 polžki v metrski obliki 156 ZniJESJBS KLEKLJAM I Čll'K() V letih pred vojno so v družini Kemperle največ klekljali metrske čipke v tehni ki širokega risa: pogačke, meloncein srčkovke. Za cerkev so izdelovali širše različice srčkovk, ki so jih imenovali lire. Čipke je odkupovala Lenka Tolar, ki jih je nosila stalnim strankam v Ljubljano. Veliko naročil je bilo pred prazniki, zlasti pred Novim letom. Takrat smo klekljali praktično noč in dan. Ko je šla ena spat je druga vstala. \' zameno za čipke smo dobili blago iz katerega je mama. ki je bila izvrstna šivilja, sešila srajčke in obleke. Redkeje smo dobili denar. /. njim je mama plačala davek in i sem trem puncam pred vojno kupila dve številki prevelike čevlje- gojzdar/e. saj je bila prepričana, da moramo biti obute, če bo vojna. Mirine načrte po nadaljnjem izobraževanju je dokončno prekrižala 2. svetovna vojna. Prvi hip. ko so Jugoslavijo zasedli Nemci, je bil življenjski standard družine Kemperle celo boljši kot pred tem. Nemci so vsaki družini glede na velikost kme tije v zemljiški knjigi in količino letnega pridelka določili število kart. ki so bile nado mestilo za premajhen zemljiški donos. 1'asat. kakor so imenovali hrano na točke, je bila poceni in jo je bilo na začetku v trgovini vedno dovolj. Mira se spomni, da je takrat prvič poskusila čokolado Nestle, mleko v prahu in pravi sladkor. Družina Kemperle je imela srečo, da nikomur izmed njenih članov ni bilo potreb no oditi na prisilno delo na Koroško. Se.stra Rozalka je odšla za pestrno na kmetijo Kondrat v Sorico, sestra Panika pa je bila še otrok in je lahko ostala doma. Uradno je ostala doma tudi Mira, ki pa je vsak dan hodila na dnino k bližnjim kmetom. Pri krojenju, Balantu in Adamu sem sadila krompir, žela, mlatila in opravljala druga kmečka dela. Prav tako sem na golosekih, t.i.fratah, na planini Martinček na Jelovici sadila smrekice. kar je bilo dobro plačano delo. Pred tem smo morali požeti še travo m potresti kompost ter tako pripravili tla za pikiranje. Poleg tega sem si denar služi la ti nI i z delom v drevesnici, kjer smo sejali in kasneje presajali sadike, želi travo ipd. Domačini so v tistem času proti plačilu skrbeli tudi za lokalne ceste, tolkli so večje kamne na posameznih odsekih in jih čistili. Leta 19tl so dela na Jelovici zaradi nevarnih razmer ukinili. Vse do ustanovitve Cankarjevega bataljona [Doleti in prve bitke na Vodiškiplanini smo vestno opravljali svoje delo. nato jut smo z njim zaradi nevarnih razmer prenehali. Se danes se spo minjam kako je takrat pokalo. \ 'ojna je močno spremenila naš način življenja, ljudje Ovratnik r tehniki satarja 157 LOŠKI RAZGLEDI 41 so se zapirali. Eni so bili na eni. drugi za drugi strani. Bilo nas je strah, nikoli nismo vedeli kaj se bo zgodilo. Družinski proračun so tudi v vojnem času višali z izdelavo klekljanih čipk. ki so jih zelo radi kupovali nemški vojaki. Takrat sem v Železnikih prvič videla klekljan ovratnik. Ko sem prišla domov je mama narisala kroj. nato pa sem ga sklekljala. \ tem času smo začeli izdelovali tudi robčke. Denar pa smo tako kol vedno porabili za nakup osnovnih potrebščin. Odhod od doma Leta 1945 je Mira zapustila domače okolje in odšla v Industrijo bombažnih izdelkov (IBI) v Kranj. To je bil korak naprej. Prišla sem v izredno dober in ustvar jalen kolektiv. Med stroji se mi je odprl nov svet. Takrat sem bila zelo srečna. Vtem času sem spoznala cel postopek predenja in tkanja, od bombažne uiti do izdelka. Opravljala sem delo snovalke vzorcev, ker sem zelo hitro znala brati vzorce. Kasneje sem prevzela delo blagajničarke. V Kranju je bilo za klekljane čipke manj časa. Klekljala sem ob večerih in praznikih za sebe in za priložnostna darila. Vzorce za manjše /»-tiče. t. i tablete, iz melone, kranclovk, srčkovk in lukuc. sem prinesla od doma. V Kranju sem kupila bombažni sukanec Aida. lan je bil predrag. Naklekljane čipke sem nato največkrat podarila. Ob delu je Mira sprva obiskovala večerno tekstilno šolo. vendar pa ji le-ta ni omogočala nadaljnega študija, zato se je prepisala na večerno gimnazijo. V tem času je spoznala svojega bodočega moža Leopolda Kejžarja. doma iz Davče, ki je bil takrat zaposlen kot sekretar /veze mladine Slovenije v Kranju. Na njegovo prigovarjanje je zbrala pogum ter pustila službo in prisluhnila svoji želji po nadaljevanju šolanja. Tako Polde kol jaz sva ime/a veliko željo po študiju in pakt za naslednjih 40 let je bil sklenjen. Obljubila sva si. da bova skrbela eden za drugega. medlem ko bora izmenično študirala. Leta 1949 je Polde dobil službo v Ljubljani na republiškem komiteju mladine. Mira pa je uspešno opravila sprejemne izpite na Šoli za umetno obrt. Za sprejemni izpit na šoli je bilo potrebno predložiti svoje risarske izdelke, čipko in biografijo. Spomnim se. da sem poslala v celoti klekljan prt velik 80 cm z motivi srčkovk in bila brez težav sprejeta. Šola za umetno obrt Šola za umetno obrt v Ljubljani je bi la ustanovljena leta 1946, imela je 6 odd elkov: oddelek za dekorativno slikarst vo, umetno kov inarstv o, kiparstvo in rezbarstvo, notranjo opremo, keramiko in žensko umetno obrt. Slednji se je delil na vezi/jstvo in čipkarslvo. ki ga je obiskovala tudi Mira Kejžar. ki je še danes prepričana, da je bila to v tistem času prava odločitev. Zelo sem si želela Kranclovke 158 /71 IJI-SIE S KU.KIJAM) ČIPKO nadgraditi svoje znanje ročnih del. še posebej klekljanja. Hkrati pa sem si želela pri dobiti znanje in izobrazbo, ki bi mi omogočala nadaljevanje študija na akademiji. Po drugi strani sem bila prestara za srednjo šolo, Šola za umetno obrt pa je bila dostopna tudi za starejše, ki zaradi vojne do tedaj nismo mogli študirati. Izobraževanje na Šoli za umetno obrt je trajalo -t oz. 5 let. Mira je izbrala petlet ni program, ki je po koncu šolanja omogočal zaposlitev, čeprav so jo profesorji prepričevali, naj izbere štiriletni program ter nadaljuje šolanje na akademiji. Moja odločitev je bila v tistem času razumljiva, saj sem se konec leta 1950 poročila in leta 1951 rodila hčerko Štejko. Program na šoli za umetno obrt so sestavljali splošni in strokovni predmeti. Splošni predmeti so bili slovenski jezik, matematika, zgodovina, kemija itn., stro kami predmeti pa strokovno risanje, prostoročno risanje, arhitektonsko risanje, risanje klekljarskih vzorce/: Ivariuoslovje. krojenje, noše itn. Zelo pomemben pa je bil praktični pouk, kjer smo spoznavali tako klekljanje ko/ tudi druge čipke in ročna dela. npr. /ile čipke, vezenje. Pouk je trajal z odmorom za kosilo cel dan. Dopoldan med M. in 12. uro je potekal pouk praktičnega ročnega dela, popoldan med 1 t. in 18. uro pa teoretični pouk. Pouk klekljanja je potekal po programu, ki je še danes ohranjen. Za vsako klek- Ijarsko tehniko oz. element so morale učenke poleg vzorčka iz. programa narisati še svoj vzorček in ga kasneje tudi izdelati. Seznanile pa so se tudi z nekaterimi drugimi evropskimi čipkami. Svoje znanje smo na koncu štiri- oz. petletnega šolanja morale dokazati še z diplomskim delom. Še danes imam shranjen vzorec, sestavljen iz številnih cvetlič nih motivov, bil je /udi že večkrat objavljen, le da so 'pozabili«pripisati nuje ime. Velike pozornosti je bilo deležno tudi risanje, saj smo imeli vsak teden /povprečju /6 ur risanja. Mira pa ni klekljala le v šoli. temveč tudi ob večerih doma. da se je kaj novega naučila oz. utrdila znanje pridobljeno pri pouku ali zato da je kaj zaslužila. Takrat Sošolke na Šoli za umetno obrt (z leve proti desni): Tunika Prelovec, Mi/lika. Malči Gostišči. Adrijana Zaharija, Min/ Kejžar, Stanka Pibernik in Marija Zazola, fotografirane v Tivoliju leta 1953 (Potu Polde Kejžar) 159 LOŠKIRAZCLEDI 4? / leve proti desni: sestra Fanikn. Mira s hčerka Štefka, imuna Frančiška in sestra Rozalka s sinom /ranam, fotografirani leta 1952 v Zgpmjib Danjab (Foto Polde Kejžar) se je največ klekljalo vzorce vpolslepem risu za posteljnino. Tudi ozek ris se je vse bolj uveljavljal, vendar pa ga sama nisem znala dovolj lepo narediti. Enostavno je bil preveč širok, zato sem ga morala vaditi doma. Šele takrat sem se naučila klekljali italijanski ris in idrijski ris. Kako zanimiv je bil ozek ris oz. njegove različice na trgu, zgovorno pove dejstvo, da je podjetje DOM' le Čipke plačevalo tudi do 50 odstotkov boljše kot čipke v tehniki širokega risa. \ Časih sem za topodjetje narisala tudi kakšen nov vzorec. Vzorce, ki smo jih risali v šoli. smo namreč morali na zahtevo naše učiteljice Neže Pelhan-Klemenčič puščati v šoli. Pelhanova ni bila le zelo dobra učiteljica, temveč tudi izredno dober gospodar in človek. Delo na šoli je organizirala tako. da smo lahko učenke vzorce in čipke, ki smo jih naredile v šoli. prodale vpod- jetje Dom in si s tem denarjem kupile ves klekljarskipribor, tako sukance kot bučke. kvačke itd. Na ta način smo si prislužile tudi tritedensko ekskurzijo na otok Pag. kjer Vzorca v tehniki ozkega in slikanega risa 160 /.m.ll-Mi: S KLEKLJANO ČIPKO smo se udeležile tečaja paske čipke. Prav tako smo bile tri tedne gostje šole za obrt v Skopju in si med tem ogledale še velik del Makedonije in Kosova, bile pa smo tudi na ekskurziji v Dubrovniku. V tistem času tega njenega truda nisem znala ceniti, zato pa sem ga toliko bolj cenila kasneje, saj sem bila vrsto let učiteljica. Prav tako imam lepe spomine na profesorja Zorana Didka tako na obrtni šoli kot kasneje na akademiji. Brez dvoma mi je prav on posredoval največ znanja o oblikovanju. Šolo za umetno obrt je Mira končala /. odliko leta 1954. Učiteljica in risarka vzorcev Po končanem šolanju je Mira leta 1954 odšla v Železnike, kjer je bila nekaj let strokovna učiteljica klekljanja na Čipkarski šoli. Šolo sem vodila samostojno, brez težav po programu, ki sem ga spoznala na Šoli za umetno obrt in ki je veljal v tistem času za vse klekljarske šole. Seveda pa sem 161 Mira Kejžur in učenke klekljarske Šole v Železnikih sredi petdesetih let Pri pouku r Čipkarski šoli /.vložniki leta 1954 LOŠKI RAZGLEDI 4 - program prilagajala sposobnostim posameznih učenk in poleg vzorcev, ki smo jih imeli na šoli. vseskozi risa/a nove vzorce- šolske vajenice za posamezne tehnike in elemente. Na ta način sem skušala pouk popestriti. Vzorci v tistem času so bili namreč za učenje otrok precej dolgočasni in učenke so si želele novih. Takrat je šolo obiskovalo okoli 30 učenk, pouk pa je potekal celodnevno. Dopoldne je bil pouk za nižje razrede, popoldne za višje. Na koncu vsakega šolskega leta smo pripravili raz stavo izdelkov. Poleg učenja klekljanja in risanja vzorcev za klekljarsko šolo v Železnikih je vse skozi za podjetje DOM risala nove vzorce, nekateri izmed njih se izdelujejo še danes. Del čajne garniture v tehniki ozkega in slikanega risa znanja likovnega pouka in zgodovine na Višjo pedagoško šolo v Ljubljano. V tistem času ni bilo veliko časa za klekljan/e. le kakšen majhenprtiček aligolobčka sem uspe la naklekljati. Sem pa veliko risala, saj me je prof. Zoran Didek. kije ugotovil, da mi najbolj ustrezajo črte in rastri, spodbujal k temu. 162 Vajen ica V obstoječe vzorce sem vnašala po samezne nove elemente, jih povečevala ali zmanjševala, risala pa sem tudi nove vzorce robčkov, oltarnih prtov, prtičev. čajnih garnitur, vložkov za bluze in posteljnino, zlasti v tehniki ozkega risa oz. njegovih različic. Poleg tega sem čip ke tudi všivala in ročno vezla. Leta 1956 je Mira Kejžar opravila strokovni izpit za naziv strokovni učitelj čipkarske stroke in s tem pridobila za poslitev za nedoločen čas. Ko so v Železnikih odprli prve tovar ne, je zanimanje za klekljanje upadlo. Klekljarsko šolo se leta 1963 zaprli. Septembra tega leta sem oc/š/a nabirat ZIVLJESJE S KLEKLJASO ČIPKO Kejžarjevi r sedemdesetih letih (z lete (troti desni): hči Lidija, hči Vida. oče Polde, hči Šle/ka in njen mož Tone. Mira s simnii .Markam. zraven sosedova Klavdija Diplomski izpit na Višji pedagoški šoli je Mira opravila leta 1965 in se za leto na Osnovno šolo Železnike, kjer je Ličila Ličila likovni poLik. zgodovino, ročn; in t.i. komunalni pouk oz. krajevno zgodovino. vrnila i dela Mira Kejžar in Mojca Jemc r Barceloni le/a 1994 na razstavi OIDFE- mednarodne organi zacije za šivano in klekljano čipko 163 LOŠKI RAZGLEDI i' 1 zoreč sestavljen iz sterilnih klekljarskih tehnik in elementov iz letet /o upokojitvi resnično imela reč časa za to. Leta 1988 sem tako predstavila svoje rzoree tudi na Čipkarskem festivalu r Idriji kot edina V tistem času r Sloveniji. \' naslednjih letih sem prehsala. priredila ali /><> lastni zamisli narisala številne rzoree. Poleg tega sem rodila tudi nekaj klekljarskib tečajev in pomagala oz. svetovala vsakemu, ki je to želel. Moja vrata so bila vedno odprta. Jabolko. 1995. Zrelo jabolko lepe oblike diši. je sladko. Zakaj prav jabolko nastopa v mi tih, pravljicah, likovnih delih in ljudje mu pripisujejo toliko različnih lastnosti in mu namenjajo toliko različnih vlog. Predvsem se zaveš, da v sebi nosi življenje. V tistem maj hnem semenu je že začetek velikega drevesa. lista in cveta in ponovno semena m s tem zagotovilo v naravi večnega življenja. Čipka je na ogled v zbirki Klekljarstvo na Loškem v Loškem muzeju v Škojji Loki. Šopek 1998 166 ŽIVLJENJE S KLEKLJANO ČIPKO Med leti 1992 in 1994 je Mira Kejžar vodOa šolo klekljanja za učiteljice oz. men torice v Škofji Loki. ki jo je obiskovalo H slušateljic. Tudi tokrat je neutrudno posre dovala svoje bogato strokovno znanje. Program, ki je potekal v teh treh letih na pobudo Andragoškega centra iz Idrije ter ob finančni podpori Ministrstva za šolstvo in šport in Izvršnega sveta tedanje Občine Skofja Loka, je zajemal več sklopov: osnove tračne čipke, osnove stavljene čipke, cvetne motive z zahtevnejšim umet niškim oblikovanjem in znanje o sukancu, negi ter uporabi čipk. Poleg tega pa so slušateljice v Idriji poslušale še osnove tehničnega risanja ter tečaj risanja vzorcev po mednarodni barvni skali, ki ga je vodila nemška strokovnjakinja Martha Polanskv. V okviru programa je bila izvedena tudi ekskurzija po Avstriji (ogled muzeja v kra ju St. Gilgen) in Belgiji (ogled Kraljevega muzeja v Bruslju ter čipkarskih šol v Aalstu. Želeju in Bruggu). Klub temu. da ji v življenju bolezen ni prizanašala, je Mira Kejžar še vedno zelo aktivna. Danes največ časa še redno ustvarjam nore vzorce in spreminjam stare, po te;^ tega pa rada pomagam vsem. ki to želijo. Tako sem v zadnjem času pripravi/a Strokovni program :a klekljarske krožke na Ravnah na Koroškem in na Prevaljah. kjer se je v zadnjih letih razvil [travi klekljarski center, čeprav tam klekljana čipka v preteklosti ni bila poznana. Njihovo zavzeto delo je že obrodilo bogate sadove. Poleg tega še vedno poučujem posamezne učenke, več časa pa mi ostaja tudi za prebira nje strokovne literature, ki mi je dostopna. Kako pomemben je njen ustvarjalni opus na področju domače in umetnostne obrti pri nas. potrjuje tudi priznanje Obrtne zbornice Slovenije Zlata vitica. O njem razmišlja takole: Priznanja sem seveda vesela, še posebej ker je to priznanje stroke za dolgoletno delovanje na klek- Ijarskem področju. V prvi vrsti to priz nanje razumem kol priznanje za moje pedagoško delo. Kol avtorico vzorcev pa me najbolj razveselijo razstave pri nas in v tujini, na katerih so razstavljene čijtke. narejene po mojih vzorcih, ter zadovoljne klekljarice. ZUSAMMENFASSUNG Das Leben mit der Kloppelspitze Mira Kejžar. geb. Kemperle. vvurde am 14. Mai 1926 in Zgornje Danje geboren. Fiir ihre schopferische Arbeit and ihre Bestrebungen fiir die Erhaltung und Hntvvicklung cles Hausgevverbes in Slovvenien erhiell sie den hochsten Preis der Republik Slovvenien auf dem Gebiet des Haus- 167 Mira Kejžar ob podelitvi nagrade Zlata viti- ca maja leta 2000 na ljubljanskem gradu LOŠKI RAZOLED1 r und Kunstgewerbes Zlate vitice (Goldene Ranken). Ihrganzes Leben war mil der Kloppelspitze eng verbunden. Das Kloppeln brachte ihr ihre Grolšmutter mi Kindesaiter bei. Die Spitzenherstellung war namlich neben der Landwirtschaft eine wichtige zusatzli- che Erwerbsquelle der Familie. Siebenjahrig begann sie die Grundschule zu be- suehen. Sic kloppelte vor und nach dem I 'nterriehl und zeichnete Kloppelmuster Idr die Nachbarn ab. Nach der Grundschule wollte sie suh weiterbilden, ihre Plime vvurden jedoch dureh den Heginn des Z\veiten Weltkrieges durchkreuzt. [mjahr 1945 verlielš sie ihren Heimatort und fand eine Arbeitsstelle in der Fabrik IHI in Kranj. Nachmittags besuehte sie die Abendsehule. abends kloppelte sie, In der Zeit lernte sie ihren spjiteren Mann Polde kejžar aus Davča kennen. lir er- mutigte sic. mit der Arbeit aufzuhoren und sich weiterzubilden. Im lahr L949 schrieb sic sich an die Schule fur Kunstgewerbe in Ljubljana ein. Fachbereich fur Hausgewerbe, Richtung Spitzenkloppelei. Sie kloppelte und zeichnete Muster nieht nur in der Schule. sondern auch abends zu llause. 195 1 beendete sic die Schule mit Aiiszeichnung und fand eine Arbeitsstelle als 1'achlehrerin an der Kloppelschule in Železniki. Neben dem Unterrichten zeichnete sic fiir ihre Schulerinncn und fiir das Unternehmen DOM neue Muster. 1963 vvurde die Schule geschlossen und Mira ging an die Padagogische Hochschule in Ljubljana, um Kunst und Geschichte zu studicivn. 1965 machte sie ihre Diplompritfung und kehrte fur ein lahr nach Železniki zuriick. 1966 zog Kamilic kejžar nach Škofja Loka um. wo Mira an der Grundschule Peter Kavčič neben Geschichte und Malen zeittveise auch Lehrerin fiir Technisches \\erken und Handarbeit \\ar. Sie lehrte auch Kloppeln und zeichnete neue Muster. In dieser Zeit fuhrte sic auch Kloppelarbeitsgemeinschaften in Škofja Loka und in Ljubljana. 19H7 wurde sie pensioniert. ein Jahr spater veroffendichte sie das erste slowenische Sachbuch iiber Kloppelspitzen. Zwischen 1992 und 1994 fuhrte sie die Kloppelschule fur Lehrerinnen und Mentoren in Škofja Loka. Nach der Pensionierung zeichnete sie immer ofter Muster und ihr Opus ist hcutc aulšerordentlich reich. Mira Kejžar ist noch immer tatig und hilft allen Wissbegierigen. Ihre langjahrige Facharbeit und ihr reiches Wissen, das sie die ganze Zeit unei- genniitzig mit anderen teilte. pragte sich in der sknvenischen Kloppelei in letz- ten Jahrzehnten stark ein. 168