PESMI
Cveto  Preželj
HVALNICA
Pozdravljeni ptiči, ker mirite senčnate iiste jesenov.
Pozdravljeni v milosti in dobroti, ki se ne vračala.
Pozdravljeni med cerkveno umazanijo pokončanega sveta.
Pozdravljeni med orglaini na smetišču glavne ulice.
Pozdravljeni v nasmejanih ravninah iz brušenega stekla,
Pozdravljeni, ker od jutra do jutra ostajate skriti v duplinah, ker se učite iz svojih nezgod,
ker molčite in prezirate spreminjanje dnevnih molitev, ker brez sramu grejete pavja peresa devic, ker nadzirate hrup bogastva in revščine krtovih otrok, ker ne najdete glasov za spremljavo tamburinov, ker ne najdete izhoda niti vhoda v drevo odrešenja, ker priznavate pijanost in utripanje namagnetenih sonc, ker ne verujete  v svojo  voljo niti v hrabrost  bronastih
kraijev, ker ste pristranski izgnanci izpod mostov in neba, ker ste pred krščanskim ali poganskim trohnenjem.
Vidim vas mrtve v zelenih kanalih bolnišnic,
vidim vas nedolžne, izdane, ujete, prodane,
vidim vas v ladjedelnicah in v prodajalnah ženskih nogavic.
36
Toda zakaj pozdravljam, ko grem proti žitu, večernemu zelenju,
snopu v rokah ženske na senci kačjega gnezda?
Zakaj merim razdalje s koraki, vidnimi daleč naokoli
in se pretvarjam, ljubko smehljam notranjosti?
Zakaj hočem ljubiti svojo nečimrnost in ustvarjati misli?
Zakaj hočem gledati zemeljske skrajnosti, obupano veselje Narave?
Zakaj se prepuščam stari španski pavani,
živčnem drgetanju ob božanju deklet?
Morda zato, da spoznam civilizirane slabosti,
da spoznam, koliko generacij je ušlo poginu,
da spoznam, koliko se jih je vrnilo s steklenimi očmi,
da spoznam tiste, ki se prodajajo za denar,
da občutim njihov dotik in se z obžalovanjem usedem v travo,
da se pripravim na počitek ob gozdu avtomobilskih siren.
Dovolj je žalovanja.
Dovolj je starih ur.
Dovolj je predvidevanja naključij.
Dovolj je vseh: Ozri se in pojdi našo pot v robidovje!
Dovolj je posiljenih nezakonskih priseljenih.
Dovolj je mojih in tvojih poti
k vrtu iz potonik, geranij in perunik.
Dovolj je bilk na preži v izložbenem oknu. Dovolj je dobrega.
HVALNI PSALM 1
Blazno je spočetje nočnih misli.
Blazno je mišljenje, da se iščem v tujih ogledalih.
Saj lahko vprašaš, koliko sem star,
koliko aluminijastih očes sem narisal
med nepretrganim bliskanjem
zelenkastih verskih oken,
stopnišč zemeljskega hrupa.
Saj ob vsaki tvoji besedi vem,
zakaj sva postala romaTJa k trepalnicam gozda,
zakaj sva se veselila semena iz dobre roke,
zakaj sva se veselila dežel, kjer orjejo,
37
zakaj sva postala pogled, ko so temni zmaji
sledili najinemu zlu, pustinji, v kateri se ne prebudiva.
Poklekniva,
zakaj postala sva razpotje,
zakaj postala sva pogorišče procesije brez rok, in samo prgišče zemlje, osamljeno in dobro.
Ljubiva se,
zakaj postala sva nočni senci, odpeljani v temo, ki pojema.
HVALNI PSALM 5
Dan brez hvale, ko črvi zvijajo orumenele liste
v zemeljski skorji. In priteka voda
in razriva plasti črnice.
Dan brez livaje, ko oči
uzrejo sanje, strupenost škarjastih globin. Lasje pa prepredeni z dogodki
plešejo zeleno in kar jim pridaš, se izgubi na plesni vaji lokvanjev dneva. Utrgaj, skrij se v globino, strašni hlad ti omrtvi oko, cvet se bliže zablešči — slepo se prikloni božanstvo.
Utrgaj lokvanj dneva in noč
bo pogubila radost in pel
boš himno in jok
bo povračilo in padajoči sneg smrtni stih.
38
Ti pa hočeš pisati, oblački goloto in dan spreminjati v past. Pasti pa kuje gozd, da mrak lovi v zanke pozne zaljubljence. Goloto hočeš obleči, toda zašije v drugačni luči in predivo zgori in smrtni stih ostane sani.
HVALNI PSALM 6 (Dylanu Thomasu)
Za tabo zgorele kobilice ladij,
črni lak morja, obala in katranasti sončnici
ob zidovju nekega mesta.
Saj nočeš vedeti, da ogenj gori dalje,
da bela rebra začetega dela
v tvojih očeh snujejo s spominom maščevanje.
In v tvoji glavi ozkost megli daljavo
in ogenj, ki je pjamtel, se ti izgubi
na dolgi cesti,
ko ožarjeni sončnici kimata vetru.
In ko veter pritrkava tvojemu drugemu dejanju.
HVALNI PSALM 7
V  ognju se rojeni izgube. In vsakdo ve, kani mora iti. Votlina in pesek jih sprejmeta. Tema in svetloba si vzameta čas za smešno vprego poslanstva. Tema in svetloba se zasovražita,
ko vidita visokorasla in majhna bitja stopati objeta na poljanah, ko vidita, kako sesajo sonce s plitvimi očmi in se smejejo pomladni sreči zajcev.
V  ognju se rojeni izgube. Votlina in pesek jih sprejmeta.
In prikazni se radovedne spuste v votUno,
39
da tema strese svetle liste ognjev in svetloba obrodi dan.
Pridružil se bom rojenim.
Obstali bomo v zamaknjeni daljavi
in se smejali pomladni sreči zajcev.
Spregovorile bodo meje, gozdovi se spustili v
in škrjanci sedli med plahe travne bilke.
Kri v mehki vodi bo zvenela, zvenenje odpiralo medvedje panje in čebele si bodo nabrale na krila rosne kaplje
in zvezde se bodo odtrgale z neba in oceanov.
HVALNI PSALM 12
Naj greje svet vsa jadra,
ki preperela samotno plahutajo
ob stene,
in jih noži vsakokratnih pljuskov
prebadajo vzdolž jambora.
Mahaj, roka, smrti v posmeh.
Smrti, ki ie je na ženskem krilu Jjubila.
Smrti, ki se je skrivala in plazila
v podobi vojaka.
Smrti, ki te ni našla,
ker si zbežal k pomladi.
Smrti, ki te je z jokajočimi kačami strašila.
Smrti, ki se ti je vdala na školjki,
ki je bila devica.
Mahaj, roka, odprtim ranam sfinge, ki v meglenem hrupu trobi. Trobi in časti v bojazni vse orkane. Mahaj, ;roka, in rešuj se, stisnjena k ustvarjenju, k jamboru, ki polzi iz rok.
40
HVALNI PSALM 14
Kričal bi,
a krik je nem
na beli sončni halji.
Kričal bi,
tujil prijazno volkovom
in božal smrčke
lačne tolpe
skesanih, sprijaznjenih
volkov,
volkov
z belino
in sončnimi kartami,
ki ostajajo ob rekah cele; volkov
na stezah lovskih psov.
Kričal bi,
prepodil lačne živali
in prosil za blagoslov
žalostno dežejo,
ki z mrakom ljubimka
v dimu,
padajočem k tlom.
41