Vstaja.
Ruski zložil Valerij Brjusov. — Preložil dr. Ivan Prijatelj.
Les sourds tambours de tant de jours. Emile Verhaeren.
L ja, tja, kjer sred trga stoji — giljotina, kjer prosto prek ulic doni plat zvona, brezumna nadeja vihra.
Sezivajo narod prestalih krivd bobni, brezsilnih prokletstev, pohojenih v prah, odzivajo v sto se glavah.
In gleda s starinskega stolpa ščit ure kot temno veliko oko sred mraku.
v
Cuj! velika ura je tu!
Nad strehami trga plamen se osvete, in v vetru se vzpenjajo žela od zmij kot kosmi krvavih lasi.
In oni, ki zanj je breznadnost — nadeja, obup šele radost, veselje je zanj, prihaja iz noči na dan.
Rastoči topot brezštevilnih korakov postaja glasnejši v zlovešči temi, na cesti gredočih zdaj dni.
K oblakom raztrganim pnejo roke se, odkoder grom prvi predramil je svet, kot bliska lovile bi sled.
Brezumci, kričite zdaj svoja povelja, prišla danes ura za vse je le-to, kar včeraj je blodnja bilo.
In kličejo . . . gredo ... in padajo vrata . . . udarci na okno ... in eden je slaj ubiti — umreti — sedaj!
145