—    14   —
Premišljevanje
narave in previdnosti  božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Zelene zimske rastline.
Zemlja pozimi se da priliciti materi, ki je zgubila svoje Dar cvetečiše in nadepolniše otroke. Samotna je sedaj in brez veselja, ki ji je nekdaj s tako mnogo-veretno miloto obličje kiočilo. Vendar pa ni popolnoma brez otrok. Semtertje se vidijo še nektere rastline, ki se branijo silovitosti zime. Tu in tam tudi pozimi kaže božje drevjice svoje žareče jagode, — svedrici razširjajo svoje prijetne kitke pod zelenim perjem, — zelen volčin se spenja v majhnih germičkih po goj-zdu,   celo mah šotnega   sveta  odevajo   mahov niče s
svojimi lepo zelenimi dolgimi štiblicami. Od brinja, bora, smreke, jelke, tise, ciprese mi ni treba posebno govoriti; saj je znano vsakemu, kako lepo se prileze bela snežena odeja vedno zelenemu listju. Beršlen prepleta še zid in se ne omaja, če tudi silni viharji buče krog njega. Lavorika (Lorbeerbaum) razprostira svoje zelene veje, in hrani zelenjavo, ki jo je kinčala poleti. Pritlična zelenika (Buxbaum) moli tam pa tam svoje zelene vejice iz snega. Bazun teh so še nektere rastline, ktere ohranijo svojo lepo podobo v uar merzlejših krajih in v nar ojstrejših letnih časih.
Tudi popolnosti omikane pameti in poštenega serca so tako obstojne, kakor rastlinje, ki vedno zeleni. Krasno pisaua obleka, nad ktero se čudi priprost človek, prihaja manj vredna vsako leto. Oeteča lica vsahnejo — in vsa unanja lepota dopade le en čas. Krepost pa ima lepoto, ki ne zvene nikdar in ktera
Kakor mlado drevo zeleni, Ktero bistri val napaje.
Ktero v sinji zrak verši — Širi veje na vse kraje.
O svojem času sad rodi —
Zeleno vedno in košato — Popotnik ga blagoslovi,
Ko hlada pod njem išče.
Pri tem premišljevanju živo se spomnem poštenega starčika, ki je o zimi svojega življenja tistim rastlinam enak, ki zelene še v tem letnem času. Marsikteri vihar terpljenja je že stanovitno prestal, mnogo mnogo lepih reči je že vsahniti vidil. Med tistimi, ki so bili ž njim euakočasno na ta svet postavljeni, je le sam še ostal. Še se vidijo na njem častitljivi ostanki mladostne dobrovolj-nostl. Čeravno je gubasto njegovo obličje in njegovo telo velo, ga kinčijo vendar kreposti, ki mu verlo na-mestujejo zgubo njegovih telesnih prednost. Še zeleni v svojih otrocih; njegova modra glava, njegovo pošteno serce in obilne njegove skušnje so poznim vuukom izgled in krepčanje. Oj, da bi bila tuii zima mojega življenja enaka drevesu, ki ne vsahne v jeseni, ampak zeleni, ko so občudovane poletne cvetlice že zdavnej položile glavice svoje v grob minljivosti!