Branko Reisp:
GRAD FUŽINE
O knjižici z gornjim naslovom (izšla je letos pri založbi Obzoije v Mari-boru in obsega 40 strani) velja spregovoriti kar s treh vidikov. To so: avtor, naslov (tema), zbirka. Pa začnimo z zbirko. Nacionalno in kulturnozgodo-vinsko dragocena zbirka Kulturni in naravni spomeniki Slovenije (zbirka vodnikov) je z Reispovo knjižico prispela že do 175. številkc! Žal je ta zbirka premalo znana in tudi premalo popularizirana. Torej jo priporočimo vsaj na tem mestu. V tej zbirki je prikazana Slovenija s svojimi raznolikimi znamenitostmi, od posameznih krajev, gradov, muzejev, hiš do naravnih lepot in posebnosti. Zbirka je začela izhajti 1965 in je tako praznovala že svojo 25-letnico.
V prvem zvezku je S. Peterlin prikazal »Triglavski narodni park«. v 150. pa je P. Skoberne opisal Triglav. Jubilejni 50. zvezek je izpeljal »Sprehod po Ljubljani k ostankom Emone (J. Šašel). v jubilejnetn 100 . zvezku pa je D. Vuga obdelal »železnodobne Vače«. Leta 1985 je izšla brošura Dvajset let zbirke z bibliografijo (1. do 150. zvezek), ki pa ima. žal. nekaj pomanjklji-vosti.
Branko Reisp je zbirki prispeval že 13 zvezkov. Predvsem se je posvetil gradovom (npr. Grad Mehovo, Predjama, Turjak. Blejski grad. Skofjeloški grad. Ljubljanski grad, Grad Kostel. Grad Kalec. Grad Smlednik. Grad Meija). V »Gradu Fužine« nam avtor privlačno naniza vrsto kultumozgodo-vinskih dejstev in dogajanj od nastanka gradu (16. stoletje) do naših dni. V dveh za Slovence izredno pomembnih obdobjih. v protestantizmu in v Prešemovem času. je bil grad Fužine zaradi svojih gospodarjev celo v ospredju splošnoslovenskega dogajanja! V 16. stoletju so bili lastniki gradu Khisli. ki so bili med vodilnimi protestanti na Kranjskem in bili tudi vidni podporniki slovenske protestantske k-njiževnosti. Ko je družina Khisl v začetku 17. stoletja izumrla. so grad kupili jezuiti in ga imeli v lasti do začasne ukinitve tega reda leta 1773. Grad je bil nekaj časa državna last, država pa ga je 1825 prodala trgovcu Fidelisu Terpincu. le-taje bil znamenit podjetnik in največji slovenski industrialec tistega časa. živahno je sodeloval tudi v političnem in kulturnem življenju, podpiral je nacionalna društva in bil med ustanovnimi člani Matice Slovenske. V lasti Terpinčevih nasledni-kov je bil grad do 1938. ko ga je kupila delniška družba Združene papirnice Vevče. Goričane in Medvode. Med vojno je bila v gradu italijanska vojska in povzročila precej škode. po vojni pa je grad v skladu s proletarsko-protifevdalno miselnostjo nadalje propadal. Sedanja obnova gradu in zami-sel o natnestitvi Arhitekturnega muzeja in Plečnikove razstave v fužinski grad sta obetavni rešitvi za nadaljnji razvoj tega kulturnega spomenika.
Poročilo o mikavni Reispovi knjižici. obogateni s številnimi ilustracijami in tiskani na odličnem papirju. končajmo kar z oznako tega dela na platnicah te edicije: »Zanimiva pripoved o izredno kulturno prizadevnih in pomembnih fužinskih graščakih«.                                    ANDRIJAN LAH