ŽJ r IDmg^a knjig'a; Basni, prilike in povesti. Zbral in uredil Mih. Lendovšek, kaplan in katehet v Ptuji. Slomšekove Basni, prilike in povesti. Zbral in uredil Mil\. Lendovšek, kaplan in katehet v Ptuji. Druga knjiga. 1878. Natisnila in založila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu. M/iSLJ' 03CCCL?ST- (Predgovor. ÇtZadostnim sercem podajam evo drugo knjigo „Slomšekovih zbranih spisov,v njegove: basni, prilike in povesti, Tebi preljubljeni mi narod slovenski! Po mnogih, srečno prebitih ovirah zagleda ta knjiga vendar-le beli dan. Te ovire zadevale so največ založbo* in izdavanje. Težko je posamezniku, tem bolj če mu službena opravila puščajo le sila malo prostega časa, baviti se z mudnim in sitnim prodavanjem knjig. Kakov kriz je z našimi bukvarji — kdo tega ne ve! K temu so slabi, burni časi, v katerih živimo, izdavanju novih knjig jako neugodni. Za tega voljo sem že pervi zvezek te zbirke: „Slomšekove pesmi« ponudii bil slavni družbi sv. Mohora, naj je ona izda kot letni dar svojim mnogoštevilnim udom. „To bi bilo najbolje", tako mi je rekel vsak rodoljub, s katerim koli sem o tej zadevi govoril. Mesnica je, da bi po ttm potu Slomr šekovi spisi najleže in najgotoveje v roke prišli prostemu ljudstvu, kateremu so v pervi versti namenjeni; ker Slomšek je živel, peval in pisal večidel le za ljubo mladezen in milo mu priprosto ljudstvo. Toda sl. odbor družbe sv. Mohora v seji dne 2. febr. 1876 moje ponudbe ni mogel sprejeti. Od- VI pisalo se mi je: „da gradivo za družbine knjige ni le za leto,, temvčč že do leta 1880 na tenko priredjeno; tudi z dotič-nimi gg. piaatelji so pogodbe tako uravnan,, da odbor od nijednaga že storjenega skeepa odsoopiti ne more in ne sme." Ker se mi ni videlo primemo, dolgo odlaganega dela za novih 5—10 let odložiti, izdal sem pervo knjigo sam, in po dobroti slavnega odborr za stavljenje Slomšekovega spomenika v Mariboru, ki mi je posodil 300 gold. s tem pogojem, da mu jih vernem iz prodanih knjig, sem v kratkem plačal tiskovne in druge stroške, in ko bi ne bil ljubljanski bukvar J. Lercher mesca decembra l. 1. napovedal konkurza, bilo bi danes vse poravnano. Tako pa je splavalo okoli 200 gold., katere sem imenovanemu odboru še dolžen, nekam tijd doli po Savi .... Zato mislim, da se mi ne bode zamerilo, če nisem volje bil ove druge knjige izdajati sam. Ponudil sem jo „Matici slovenski". Pa iz odseka za izdavanje matičnih knjig dobil sem odgovor dne 12. maja 1877: „da akoravno odsek pprpo-znaaa veliko vrednost Slomšekovih zbranih spsoov, jih vendrr sedaj ne more prvvzeti in na svitlo dati, ker ima že mnogo druzega gradiva nekaj že v natisu, nekaj pa že sprejetega . . . ." Z veselim sercem sem toraj sprejel naznanilo od odbora družbe sv. Mohora dne 23. julija 1877, VII da prevzame družbena tisJcarnica založbo in izda-vanje Slomšekovih „basnij, prilik in povestij". Dostavljam tukaj le še priserčno prošnjo do vseh slovenskih rodollubov, naj blagovoljno skerbé, da družbena tiskarnica pri tem početji zgube terpela ne bode. Kar zadeva uredovanje ovih basnij, prilik in povestij, ravnal sem se po načelih v „besedi urednikovi« Slom. I. str. XII—XII. razloženih. Na izrečeno željo (prim. „Zora" 1876 str. 328.) raz-verstil sem gradivo posameznih oddelkov po krono-logičnem redu; le pri „kratkih povestih za mladino" str. 73—140 se mi to ni zdelo primerno. Pri „Pripovedili" v oddelku C. in „Pravljicah" v D. bilo je glede pisave treba nekoliko več popravljati; storil sem, kar se je lehko storiti dalo. Nahaja se morda v raznih tečajih „Drobtinic« . še tu pa tam kak članek tu sim spadajoč, ki bi še tudi znal biti Slomšekov; pa izpustil sem rajši vse, kar je bilo Mikaj dvomljivega. Tretja knjiga teh zbranih spisov, Id bode obsegala .Slomšekove eivotopise ei razne eruge spise, izide, če Bog da in sreča junaška, tudi še pred koncem tekočega leta. V JPtuji mesca januarja 1878. Mih. Lendovšek. YJII Popravti. dišči stran 17 beri : diši. mogli „ 54 „ morali, prirasli „ 107 „ prirastel. največi „ 127 „ največa. vbogajme „ 111 „ vbogaime. zmeren „ 139 „ zmesiii. greje „ 147 „ grejo. vrnili „ 205 „ usmili. Za naslovom br. 32 str. 95 je izostalo: (Malo ber.). Stran 119 v. 5 od sp. je za besedoj očeta izostalo: in mater. Pristavek. V pervi knjigi te zbirke, v „Slomšekovih Pesmih" je v br. 100 str. 155: "Misi j o n s ki kri ž" odpala cela peta versta, ki se glasi: O sveti križ, življenja luč! kar bodi tukaj popravljeno ! Kratice. beri: Drobtinice. „ Veliko berilo. „ Malo berilo. „ Abecednik za slov. šole. „ izvirnik. Drobt. Vel. ber. Mal. ber. Abcdk. izv. -A-.. la^^i ii n^ilife©« oQc— Slomšek II. 1 Im mwi: Resnica ljuM lepo obleko. (Drob. 1850.) çF)ili so svoje dni hud pridgar v nekem razuzdanem kraji, ki so ljudem toliko šerke pravili, da jim je pd kosteh gomeznelo. Poslušava se jih boje in malokdo k njim k spovedi gre. Še hujše se iz leče obnašajo in se zanikernim ljudem grozijo, ljudje se pa jihovega pihanja naveličajo in pridge celo opustijo. Od leta do leta srenja hujša prihaja; seme božjih navkov na skalo pada. Žalostno grejo pastir v nedeljo nnaečer r vvoj sadonosnik, premišljevaje plemeniio drevje in obilen zlahni sad, katerega rodi, hudobnega ljudstva pa hudobno djanje, pri katerem nobenega poboljšanjana. Maje najboljšega sadja najdejo, da lepo oadje le pod zelenim in košattm perjem rastee kder perja ni, sadje od solnčne vročine vsahne, ali se od hudega vetra posuši. l* 4 Vidiš! pidgarju na misel pade, plemenito drevo me modro uči, resnice mojega navica v čedno perje besede in prijetnih prilik zaviti; resnicc ljuii lepo oblek,, da se je ljudje ne spiasi jo. — Jeli so pohlevno pridgovati; vsako nedeljo in svetek so kako čedno priliko povedali. Ljudje so jih tudi jeli radi poslušati in so doma lepe prilike pravili, katere so v cirkvi slišali. V kratkem je bila cirkev poslušavcem pretesna. Tako gola resnica požeri in se mora posladiti. Tudi bolniki rajši sladke zdravila pijejo, kakor grenek pelinovec. 5 1. Lev in merkovica. (Drob. 1846.) Pravijo, da je zverina svoje dni pod nekim košatim dohom semenj imela. Kraljevi lev v sredi tovaršije v senci sedi, merkovica pa po vejah skaklja, in se spakuje, ter začne želod v leva lučati. Lev jo ostro pogleda, kakor da bi jo z očmi predreti hotel, pa besede ne zine. Merkovico groza obleti, ali hitro se potolaži, rekoč: „Pač dobro, da do mene ne moreš"-in zopet leva Trepetaje levu podetacamV kuči in sm-erti čaka, da jo bo raztergal. Vsa zverina stermi in gleda. „Ne boš me više dražila ne" — se merkovici oroslan zagrozi; „pa vendar nisi vredna da bi te raztergal" - pravi, m Ä™migenega S^SsS! "^ ^^ Navk. Abotno je, mogočne dražiti; lehko ubogega v šako dobijo. Lepo je za mogočne, nad revami se ne maščevati; najmogočneji so, kadar radi odpustijo. 2. Veverci in merkovica. (Drob. 1846.) Pozno v jesen ste veverci pod nekim orehom skak-ljaje hrane iskale. Krivec pohlidi, in lep oreh na tla pade. Hitro skočite oreh pobrat. Vsaka bi ga rada mimo pride, in popraša rekoč: „Prijatelje!! kaj pa imate?" — Začnete ji praviti in truščati, da ene in druge ne zastopi Meni dajte Oreh hranit in ena po 6 razkole, jederce sne, dokler se veveroi pravdate. Pravda doteče, Ingoine pa prazne. Merkovica vsaki pravico spozna: pervi ki je oreh vgledala, drugi kije oreh pobrala. Vsaki prazno luščino verze, in gre smeje svoj pot. Ve-verci imate vsaka svojo pravico, pa prazno luščino. Navk. Boljšajo kratka sprava, kakor dolga pravda. 3. Vran in lesica. (Drob. 1846.) Vran iz okna sir vkrade, in ž njim na vejo zleti; pod drevesom lesica čepi, po siru sline cedi, in ga hoče od vrana dobiti. „Oj prelep si ti, vran! najlepše med pticami poješ. Že zdavnej te nisem cula; zapoj, zapoj mi eno prav lepo." Vran se zadere, sir mu pa iz kljuna lesici v gobec pade. Lesica sir hitro poje, in se vranu smeji. Vbogi vran, preveč pohvaljen je goljufan. Orez neke dni se zopet za logom srečat^ kder vran na dobu vkraden sir obera. „Ho, ho, — reče vran —ne boš me više vkanila." — „Oj kaj še! odgovori lesica. Se mi ne plača^ s teboj pečati se; zakaj na sveti ni večega bedaka, ne zijaka, kakor si ti, vran. Tvoje perje černo ko saje, tvoje petje najgerši vreš, in pa tvoja jed gerda, da se mi gabi. Najbolj zaveržen ptič si vran." „Molči, ti hudoba ti! To pa ni za prestati, za svojo žlahto se moram poskusiti ; čaj ti, čaj, jezičnica!" — Tako se vran kregati začne in od jeze odskakuje; sir pa med tem zopet lesici v zobe zleti. Navk. Prevelika hvala in prehuda graja človeku škoduje; najboljše je, vse po resnici in pravici.' 4. Ribica in pastarička. (Drob. 1846.) Velika povodnja je bila, in povalila veliko travnikov. Voda pada, in ribica na travniku v jamici zaostane. Bolj ko voda vsehnuje, huje se ribica preme- tuje, in od velike žalosti se clo na suho verže. — Pa-staričica priskaklja, prijazno z repecem mahlja, in ribico lepo tolaži: „Kaj boš toliko po kalni vodi žalovala, je djala; le glej, kako je na suhem gmetno, kako lepo tassi c^srrila. BrraYOde Navk. Vbogemu lepe besede malo pomagajo, ako mu ne postrežeš, kar premoreš. 5. Muhe. (Drob. 1846.) Muhe so v neki taberni, kder so ravno rajali, prav dobro živele, pile in jedle, kar rade, pod stropom letale in poslušale godce. Vsa ta dobrota jim pa še ni bila zadosti. Grejo si še veče dobrote iskat, vsaka po svoji glavi. Perva hoče po gladkih tleh laziti. Plesavci se M A L gU « *I IjL. - Stat, s. «!. ne- Navk. Tako se ljudem godi, katerim nikoli zadosti ni. 6. Kozel. (Drob. 1846.) Planinec kozla kupi, in ga k svojim ovcam zapre, ter vsem skupaj polaga. Pa borne ovce pri kozlu slabo shajajo; kadar je ovčar ovcam položil, in jim dobre kerme dal, jih je kozel tako dolgo butal, da jih je od 7 8 Ovčar kozla izpazi, kako dela, ga na verv priveze ; in kar zdaj ovcam kerme ostane, kozel dobi. Navk. Kdor drugim dobrega ne privošči, posled-njič sam sebi škoduje. Zavidnik je škorpijon, ki sam sebe grize. 7. Hojka in kostanj. (Drob. 1846.) Bilo je rožnega cveta, in cvetelo je kostanjevo drevo v svoji največi lepoti. Celo drevo je bilo v enem cvetji, belo ko sneg; le tam pa tam je kako zeleno pe-resce izmed cvetja lukalo; in celo drevo je bilo gledati kakor najgorši brajdelc, ali pa svatovski venec. Žalostna je hojka blizo nja stala, globoko izdiho-vala, kolikorkrat je veter po njenih temnozelenih vejah potegnil. Djala je kostanju: „Sosed, kako lep si pač ti! lepotaa in dragota te je Z II se niî^II ne ozS" Tako je hojka kostanj hvalila, ker bi rada sama taka bila. Na to ji je kostanj djal: „Sestra! nikar me ne prelivali, da sem gorši od tebe; hitro mine rožencvet, Navk. Bog je dal vsakemu stanu njegovo dobroto, njegovo lepoto, veselje, kakor žalost; vsaki naj za svojo Boga zahvali, in pa zadovoljen naj bo! 8. Pajek in muha. (Drob. 1847.) 1 Pajek'je pridno svojo mrežo prel, kar muha mimo priberni in pajeka kregati začne: „Kdo ti je rekel ravno cesto s svojo nesrečno mrežo zaveščati? Ceste morajo proste biti in ravnih potov nimaš pravice zapletati." Pajek odgovori: »Stvarnik me je naučil mreže presti, v 'njegovi šoli sem se privadil ravna pota zapletati." Muha pravi: „Si se naučil v šoli vstvarjenja tako modro plesti prosim, nauči me, da bom tudi jaz kaj modrega Ä mSM KdÄ p'rS Sčno ž™ S moZ Savo wEaLoserce imeti Dobro Sai Tarn r prmII V v aile n a Seš obo h ok nfili ne Z sni to je moj ne vi navkJ D -n°i navk:1e Varno nodiin dobio pogle/kamo 4S° Kdor $: moder modro hodi bedak za bedakom blodi Le za pogledom naj topa noea ne pa oko za noaoj kadar že ov siš TretTin XotrXeü navk Todi Boli varno ko se ti no*evtäÄoSli JS ko se vse lei? Moie mreže Muha vsa polna posluha, se navkom čudi, in jih hvali dobre svete hitro pozabi. Urno se suka, leta in smuka, kakor poprej od kraja do kraja tako dolgo, da se v mrežo vlovi. Pajek mrežo potegne, muha se pa jezi, in serd nad grozovitnežem kuha, ki ji kosti podrobi, re- 9 Natisnjena tudi y Vel. ber. 10 9. Sekire in drevje. (Drob. 1847.) Peljali so svoje dni iz neke kovačnice poln voz sekir skoz neko dobravo na semenj. Solnce je sijalo, in dervnice lepo izbraščene so se od solnca toliko lesketale, da je bila drevja strah pred tim smertnirn orožjem. „Kdo nas bo rešil? te sekire nas bojo vse posekale," je djalo drevje, in po vetrn majaje se, milo zdi-bovalo. Na to se star hrast oglasi in pravi: „Nebojte se ! dokler nobeno nas tem sekiram toporiSfia ne da, nam ne morejo škodovati, naj si bojo še tako izbruščene." Noben zvunanji sovražnik, naj še tako mogočen bo, nam ne zamore škodovati, ako mu mi sami toporišča, to je priložnosti, ne damo. Izdajavec je le v našem serci domi 10. Grilce in mravljice. (Drob. 1847.) O žetvi svoje dni je bila velika vročina. Grilce sladko v senci počiva, čivka in poje; mravljica pa težko zerno mimo privleče, se trudi in ga z veliko težavo dalej spravlja. Grilčetu se mravljica vsmili; reče ji: „Joj, joj, kaj pa ti je potreba, v toliki vročini se toliko pehati. Zdaj je senca toliko dobra, in nam hladek daja, ti pa po solnci komaraš, toliko, da se ne vgonobiš ! Glej, kako sem v senci židane volje! Bali le! in pri meni ohladi se, dokler vročina mine." Skerbna mravljica mu je odgovorila: „Vsako delo ima svoj čas, in vsaka reč pod solncem mine. Kdor jo zamudi , nazaj je več ni. Potreba je delati in naberati, dokler imamo kaj najti; kadar že najti kaj ni, bi is- 11 po zimi gladu jokal ne boš ! Zamuda je rada huda, in se popraviti ne da. Kdor za prihodnje dni ne skerbi, vreden ni, da bi živel dolgo zdrav in vesel. Še eno bom ti povedala. Premisli, kako pridna je prej zeleni, ko žlahni sad dozori. Vse se mora pripraviti: tebe pa kaj ne skerbi, česar boš v prihodnje živel? Misliš, da je zadosti, da zdaj živeža imaš? Za prihodnje je skerbeti in delati potrebno. Kar je mimüo, nase ksssskskss s,ii";:Ä;Er,;;r=.TL.r- - 11. Osel in oroslan. (Drob. 1847.) Lev in osel sta se sprehajala, in od daleč tropo volkov ugledala. Osel se začne nevsmiljeno dreti in rigati, ter misli s svojim riganjem sovražnike splašiti, in jih v bege spraviti. Volkovi oslovo jehtanje spoznajo in se mu- na ves glas smeje ; ter vedo da je oslov krič veči, kakor njegova moč. Lev, ki svojega pajdaša tako grozovitno vrešati čiije, mu pravi: „Prijatelj, kaj si pa toliko kričal?" „Bratej, mu osel reče, videl sem tropo volkov, in bi jih bil rad odpodil; pa čudo, da se še vmeknili niso ; pa le poglej, kako hitro tebe zapazijo, ne vse prekuce bežijo." Lev se mu nasmehlja rekoč: „Ali še ne poznaš zavihanih volkov, kako so premeteni?" Kriča ne obrajtajo, le j^lÄ^e^ejÄ Jff n^izn^- So" 12 se tudi vojak ne boji krika, ne jeka, ampak le meča; tudi modrega ni gromenja strah, ampak le strele. Prazen je vreš in rotenje, ako ni sile in moči. Modri ne po-rajta ropota, ampak gleda na tiho rnoč čverstega moža, ki malo govori, pa veliko stori. — Osel z dolgimi ušesi pomiga, in gre tiho svoj pot. 12. Yolki in ovce. (Drob. 1847.) Pravijo, da so volki in ovce svoje dni med seboj mir naredili, ob časi, kadar je bilo ovc veliko, pa tudi pridnih pesov zadosti, ki so ovce varovali. V poroštvo 1 svojega poprijaznjenja so dali volki svoje mlade ovcam varovat, ovce pa svoje pese volkom ohranjevat.2 Po malem so mladi volki pri čredi odrastli, in začno razsajati in tuliti. Mahoma stari volki pridero, in vsi serditi ovce dolžijo, da njih mlade dražijo, in jih hudo imajo. Volki popadejo ovce in jih raztergajo, ker ni bilo pesov, ki bi jih bili branili. Volk ovco razterga, če se ji ravno sladka, in kadar prisega, da jo rad ima, si ravno najhujše zobe brusi. Tako tudi zapeljivec zna, ki je iz pekla doma, se prilizovati , iz same ljubezni priduševati. Beži, da te ne vjame ! 13. Tern in vinska terta. (Drob. 1848.) 3 O lepem mladem leti je v zglavji nad vinogradom košat tem belo cvetel in se na solnci ogreval. Svoje lepote pijan v vinograd gleda, vinsko terto zaničuje rekoč: „Zakaj se pa ti lepše ne oblečeš, visoko hvaljena ^L^^do^^dl Ä Sr 3 Tudi v Vel. ber. 13 ti, kadar vidiš, kako deea krog mene skačejo in dekleta moje dišave serkljajo; tebe pa nobeno ne pogleda. Vinska terta na vse to molči in pohlevno poterpi. Brez vsega bahanja je pohlevno oovetela. In kadar v jeseni grozdje dozori, pridejo stari in mladi zobat in vinski terti hvalo prepevat rekoč : „Preljuba vinska terta, veselje nas'ga serca!" Na tern se nihče ne ogleda. tvoje košato cvetjejeLelce rodilo, m tvojega W ÄSÄ SeSoSaintaktt Samosvoja hvala ti ne bo prida dala; le ponižnost nam daje pravo vrednost. 14. Kozel in zvonec. (Drob. 1848.) „Naj bi le zvonec na vrati nosil, bi pač veselo zvonil, in si kratek čas delal" — je kozel djal, in ni mogel dočakati zvonca na vrat, ves žalosten in nevoljen. Tako si pogosto človek želi svojo nesrečo; in česar se največ veseli, mu žalost prinese. Po visokih in imenitnih službah želeti, varno ni. 15. Jež in lesica. (Drob. 1849.) Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se v svoj koteč stiska. Medved v svojem berlogi 14 počiva, zajec pod svojim germorn čepi, in lesica v svoji votlini kosti obira, ki si jih je od daleč nanosila; le vbogi jež s svojo ostro suknjo ne more strehe dobiti. Vsakdo se ga boji. Ves zmerznjen lesici na prag prileze in prelepo prosi, naj ga pod streho vzeme, da ga od velikega mraza konec ne bo. - Hodi le dalej, veli lesica, bila bi nama luknja pretesna; poišči si lepšega prostora. - Imejte ASbei ^ÎASkaSoSpo^cX Lesica, če ravno sama zvita, se da preprositi in ježa pod streho vzeme. Ene dni sta se lepo imela; bil jima je kratek čas. Ko se pa jež svojega stanu privadi, Jse začne stegati in pikV vbog0J Lico s svojo ternasto kožo. Lesica se jela pritoževati: Kaj. ne veš, kako si mi obetal? Jež se pa le iztega in lesico vbada rekoč: Starka! če ti ni prav, pa drugom idi. - Lesica se vmika, dokler more; poslednjič pobegne; jež si je celo luknjo osvojil. Tako se starim godi, ki svojim mladim prehitro gospodariti dajo. —Pride se marsikdo za zeta ponujat; ves ponižen, ko jež, obljube daja, sneha se starim prilizuje, dokler gospodinja ni. Kakor hitro pa oblast dobi, jim je hiša pretesna. Tako dolgo mladi stare pikajo, da si morajo na poslednje dni ptuje strehe iskati. -Ali, kdor očeta ali mater do praga privleče, njega bojo otroci črez prag vergli ! 16. Bučela in ovca. (Drob. 1849.) Imaš, o človek, večo dobrotnico med živalmi,- kakor nas bučele ? vpraša bučeliea. O ja ! človek odgovori. - Koga pa? čibela pobara. - Ovca je meni še veča dobrotnica; njena ovna mi je potrebna, tvoja sterd le sladka; kar je za potrebo, pa več velja, kakor gola slad-kota. Še eno ti povem,zakaj ovco več ob raj tam, ko 15 bučelico. Ovčica ini volno radovoljno da, čebelica pa pika. Kdor pa z voljo da, dvakrat da. Kar roka daja, naj jezik ne jemlje ! 17. Lorber in rožmarin. (Drob. 1850.) Košato je rastlo lavorovo drevce v cvetočem vertu, zraven lavora je rastel v svoji ponižni lepoti zelen rožmarin. Lorber se začne bahati in zaničevati rožmarin rekoč: „Kako si majhen in malovreden paglavec, moj rožmarin; sram me je, da poleg mene stojiš! Le mene poglej, kako visoko glavo nosim in veličasten verh deržim. Moje zelene vejce venčajo vojvoda, ki rodove in ljudstva premaga. Toliko moje perje velja. Koliki sirotej si zraven mene pa ti!" venci pletó; kadar pošteno h poroki gredo, jih na glavi imajo. In če vmerje nedolžen mladeneč, ali pa čista devica, se jima zelen rožmarin v roko poda, v serčen spomin, da sta premagala srečno sovražnika svojega serca: zapeljivost sveta. Je, lavor, tvoje perje veličastno zna- Eožmarin: Pa tudi svet pred njimi trepeče in se njihove jeze boji; pravo živo ljubezen takih malokdo vživa. Zveličane pa so one pravične duše, katere jaz venčam; najslajše prijaznosti se veselijo ; kdor jih pozna, jih' tudi za ljubo ima. "Lorber: Kdor moj venec nosi, njemu ljudstvo nasproti gre, ga z veličastnim: „Živio!" pozdravlja, in v domače mesto pelja. Eožmarin: Ali kadar premagavcu ljudstva njegovi veselo: Živio! vpijejo, veliko'jezer premaganih milo zdi- 1Ö huje, se veliko nesrečnih solzi. Pravični pa, katere jaz venčam, vživajo sladek mir svoje vesti; v lepi zastop-nosti s svojimi žive, vsak pošten človek se jih veseli. — Lorber: Imena lirah rili vitez ev, katere jaz venčam, se z zlatom v kamen zapišejo, njim v čast visoki kipi Eožmarin: V kratkem se poderejo kipi, mah zaraste njih zlato ime; po malem mine tudi njih spomin. Imena premagavcev pa, katere jaz ovenčam, v bukvah življenja zapisane so, in se svetijo tamo v nebesih. Lorber: Visoke glave, katere jaz opletam, se pogosto na tron posadijo: zlata krona se jim za plačo na Kožmarin: V kratkih letih jim pa drugi krono vzame ; gotovo jo verze z glave jim smert. Mojim ovenčanim prijatljem božjim angeli nezven-ljivo krono prineso, katere jim nihče vekomaj vzel ne bo. — Na te besede lorber omolkno; da so resnične tajiti ne more. Žlahni rožmarin pa lepše zeleni, ker je za sveto nedolžnost govoril. — Preljubi mladenči in device! vaša lepota bodi zelen rožmarin. Le sami sebe premagujte, hudo poželjenje strahujte, nedolžno serce varujte, in veča bo vaša čast tamkaj na božji pravici, kakor vojvoda posvetna hvala, katerega glava lavorov venec ima, pa se hudemu pože-Ijenju v sužnost preda. Kdor sam sebe čedno premaga, on pred Bogom največ velja: zelen rožmarin je njega 18. Pajek in miška. (Drok 1851.) Miška razvajena sladkih reči, je rada letala sladkote iskat. Suho zernje ni ji več dišalo, za škorjico kruha marala ni ; le sladke smetane se ji poljubi, in mleka piti miški diši. Vse kote preišče, vse sklede poliže in piskro iztekne, poslednjič košček slanine ovoha, katera je v lonci nastavljena bila. Veselo poskoči in se v lonec prekucne, al iz lonca nazaj ne more, in dobra slanina 11 ji več ne dišci. Vsa plaha po temnem lonci skaka, plazi po vseh krajih, pa iz smertne globočine reva uiti ne more. „Oh nesrečna sladkarija, miška milo izdihuje, kamo si me zapeljala! Lehko je v nesrečo priti, težko m stojo revo Mej terpela, ako sva. dva." „Nebocial!" pajek miški voli. „Tako abotni avši, ko si ti, no bom j e prišel. Kakor vjeti miški, se mladini godi, ki se v mladih letih razvadi. Sladkim in tat sta si brata, in nesreča je njih tovaršica. 19. Lastovka in mravlje. (Drob. 1851.) nosi. Pokaj pa ti bode vse to? stara lastovica mlado SéSZHëeSSS EiaSi« s *niim SJoM nama ne sod ' Nari { ptuje kraje pozive.8 sopotnice hoveJpospale, dokler SntnS ;?^okn"=UbSp"JU " ^ K Slomšek II. 2 18 Potreba je, v mladosti z mravljami za starost spravljati, pa tudi, kakor lastovke, na večnost ne pozabiti! 20. Mlade posterve. (Drob. 1852.) Troje mladih posterv je s svojoj materjoj v kamnitem kotu pod pečevjem v bistri vodi bivalo ; germovje krog pečevja je vodo pokrivalo in ribicam senco delalo. Bilo jim je nekako prežalostno in dolgočasno prebivališče. Malo spodaj je pa'solnce lepo sijalo in se veselo po vodi vtrinjalo. „Mati ! so ribice djale, zakaj ne plavamo navzdol, kder ljubo solnce tako prijazno sije; neprenehoma v tem žalostnem kotu tičimo ? Spodaj bo drobneji pesek po dublini, in pa veliko bolj veselo v sijavni vodi!" Mati ribicam pravi: „Ni vse tako dobro in čedno, kakor se vam dozdeva. Kes, da tamodolej solnce prijazno sije, in se tudi mnogo dobrih červičekov po peski najde, ali ravno pod bregom v votlini požrešen som stanuje, ki vsako ribico požre, katera mu blizo priplava. Ne hodimo torej v nevaren kraj, če nas ravno jednega dne gre stara posterv iz doma, živeža iskat; pa še poprej ko se odpravi, ribicam ostro naroča rekoč: „Ne hodi mi nobena izpod tega zaraščenega skalovja; lepo tiho doma bodite, dokler se zopet povernem." Kibice materi obljubijo, doma varovati in izpod kamenja ne lukati. Ko pa mati odide, reče čez eno dobo najstareja ribic: „Mame tako dolgo domov ni, me pa moramo pod tim vmazanim kamenjem toliko časa kučati. Kaj pa je, ako malo na solnce po vodi plavamo ? Saj pri nas ni požrešne ribe, katera bi nas požerla. „Dve mlaji pa niste hotele, rekoč: „Kaj bi mati rekli, ako bi nas zunaj našega doma našli?" Kaj pa, pravi stareja, saj ni matere doma! Mamica nas ne vidijo, in kadar nazaj pridejo, hitro pod naše kamenje šinemo, prej ko nas vgledajo in zvejo, da smo zunaj bile." To postervica izgovorila in na solnčni prostor odplavala, kder ji je toliko dopadlo, da je tudi mlajše sestre za seboj zvala, 19 Srednja ribica hitro ža starejšoj potegne, ter veselo ž njoj po vodi igra. Najmanjša sestrica je pa mater vbo-gala in lepo doma za kamenjem skrita ostala. - Ko ste si ribici po gladki vodi kratek čas delale, mlajša po dolnej reki pogleda, kako solnce lepo sije, in reče stareji: „Le poglej sestra, kako veselo in gmetno je tamo na obsjani reki!" Starejša pravi: „Kaj pa bi bilo, Se dalej greve; saj se nama ni zalega zgodilo, porter, .si pa ni „pala; starejša sama „andol p.pto« s ^oiriuSwSt i»sp°.sS,ao pii" Kadar stara posterv domov pride, in svoje najstarejše hčerke žive ne najde, je po njej silo močno žalovala, in dvema mlajšema še bolj ostro prepovedovala, iz kamenitega kota ne hoditi. Zopet je od doma šla, in stareja posterv, katera je že bila prepoved materno prelomila in se zunaj doma pohajala, si zopet vmisli, po sijavnih valovih poplesati. „Bali tudi ti, sestrica, reče najmlaji, bove po verhu plavale in si za kratek čas poigrale." Mlajša postervica je pa stareji odgovorila: „Ali si že pozabila, kako je nevsmiljena suka najno sestra požerla, da je ni več domov?" Stareja pa pravi: „Nikar se ne boj ; saj mene mlaja ribica djala, negrem ne; mati so prepovedali, naj Eibica svoje mlajše sestrice ne posluša, ne porajta prepovedi materne, in iz kota na ravno širino odplava. Igraje in premetaje se, červeka vgleda, ki se po vodi maja kavsne po červu in ga hoče požreti, ali červek na terneku se ribici v požeralnik zasadi. Naglo bi se rada izrešila in domov povernila; ali prekanjen ribič jo na pVpotu na dom,stara postŽrv ribiča od daleč zapazi, in strah jo je, da bi ne bil katero njenih otrok vlovil. Potukne se, in, ko v svoje skalovje prihiti, ji najmlajša ribica žalostno toži, kako je starejša od doma šla, se okoli potepat, in je več ni. Stara posterv je 2* 20 pa ostalo hčerko od te dobe trikrat bolj ljubila, ker je mater tako zvesto vbogala! Deca! taka se otrokom godi, kateri svojih starišev ne vbogajo radi; peklenski som zapeljivosti jih požre. 21. Stari škorjanec in njegovi mladiči. (Drob. 1852.) Kadar je svoje dni pšenica dozorela in se rumeno klasje šibilo, je djala starka svojimnegodnim mladičem: „Deca ! skoro bodo pšenico žeti začeli, in potreba se nam bo seliti, da nas ljudje ne zasačijo. Le tanko na uho vlecite, kaj se bodo pogovorili, kadar gospodar na polje pride gledat, in mi vse čisto povejte, kadar od potoka domu pridem. To je starka naročila in je za potok šinila. Kmalu potem dojdeta gospodar in njegov sin, sterneno gledat. „Lepoglej, sinko! je oča djal, pšenica je dozorela. Kaj bi odlagali žetvo? Idi le in pa prijatelje povabi, naj nam pridejo jutre pomagat, da ž Ko starka domov prileti, začno mladiči cvičati in od strahu feritati, rekoč, da bodo prihodnje jutro pšenico poželi in zajeli nje vbožčeke. „Ne bojte se, deca! je starka djala; če bo gospodar na prijatelje čakal, bo pšenica še dolgo stala.b Gotovo še jutre želi ne bodo, le dobro pazite, kaj se še bodo pomenili. Drugo jutro zopet starka po svoji navadi za potok leti. Solnce je celi dan močno pripekalo; gospodar čaka prijateljev, pa jih ni; zakliče torej sina, rekoč: „Naši prijatelji s« gerdi počakeži; kdo ve, če pridejo. Teci in pa žlahto, strica, teto in pa svaka naprosi, naj nam pridejo pomagat, jutre pšenico požet." Ko je starka zopet priletela, so se mladiči vnovič od groze tresli, rekoč: „Zdaj je gospodar po žlahto poslal; mati! hitite, da vbežimo, prej da nas pri žetvi vlove." „„Strici in tetice nas še ne bodo pregnali; žlahti se ne mudi, svoji žlahti pomagat, le po smerti za doto skerbi. Ni nam še sile,"" je starka djala, in se brez skerbi drugo jutro zopet za vodo poda. Prav je imela; kajti tretje jutro ni bilo strica, ne tete, ne svaka. 21 Zdaj se je gospodar čakanja naveličal, zaMical sina in mu je djal: „To je pa zdaj pregerdo ! Ni se na druge zanašati. Hodi, moj sin, nabrusi meni en serp, sebi enega; jutre hočeva sama žeti, da nama pšenica ne izpade."— Ko je starka to začula. je djala: „Zdaj, otroci! zdaj bo resnica, potreba se je vgeniti in Po taki priliki so svoje dni stari modri mlade učili, naj bi sami pridni bili in se na druge ne zanašali. 22. Jagnje in magarec. (Drok 1852) „Oj kako slaba je moja osoda in koliko terpljenja me še v prihodnosti čaka!" rigal je in tožil magarec (osel) jagnjetu, kije poleg njega stalo. „Ves gol, medel in pol zinerzel moram pod pojatoj ležati, kder hladni veter po meni piha in ~me vsako hudo vreme poišče. Cel dragi dan moram tovore težko na dvorišče nositi, ^"iX^Z^^i^^0 dobTO moja^jrSti^^-^hAi^ jagnje milo oberile, kakor bi se razjokalo. „Poglej ! je dalej reklo, «ak, dobo imam dosatati, da gospodar po mene pride in me t mamico Ac»; lehko da se bom srsryii, tema s s sä ŠfpremisiŠ, t'.? illj'ntti. ^ ^ d*" Gostokrat srečo drugih pisano gledamo, ker ne vemo, da smo bolj srečni od onih. V m. stoji: so ti švaraš? 22 23. Koklja in piske. (Drob. 1853.) V ogradi za hišoj je koklja piščeta vodila. Piske so veselo čivkale: tik, tik, tik. Koklja je skerbno skakala in svoje mlade učila: tak, tak! „Deca le varno krog mene šetajte, skakajte in dobre volje čivkajte: pa od mene nikar ne hodite. Kakor hitro zakričim, le naglo pod moje habe zletite. Kanjuh, hudoben ptič, kakor bi vstrelil, prismuči, in vas vsako pobere, ktero ne bo vbogalo. Piščeta brez skerbi pikajo: tik, tik, tik! in se od matere razgubijo. Koklja zavpije: tak, tak! Piske pod penite materi zlete; pa edno si zamudi. Kanjuh pri-smukne, zgrabi pišče in odleti. Eevče čivka, paga ni, ki bi ga rešil. „Ali vam nisem pravila!" mati ostalim piščetom reče. „Tako se vsem godi, kteri očeta in matere ne vbogajo. Hudobni svet jih zgrabi in pogubi." 24. Vijolica in tem. (Drob. 1853.) Košato je za mejoj cvetoč tern stal; lepo skrito je vijolica pod ternom dišala in cvetela. Tern je pa vijolici bahato djal : „Pokaj te le ljudje tak radi iščejo in tak za ljubo imajo? Saj te še lehko najti ni, ker pod ger-movjem in za mejami čepiš, ti majhna paglavka, ti!" Ponižno je dišeča vijolica napuhnežu odgovorila: „V tihoti in v nizkoti ohranim jaz svoje dragote in lepote, ktere tako daleko okrog lepo diše, da me vsi željno iščejo, in kder me najdejo, me radi vnedra denejo ; tebe se vsakdo izogne, te iz polja in ledin poseka in zažge. Pač boljše je, na skrivnem žlahno dišati in čedno cveteti, kakor ljudi ošabno pikati in potem pa v ognji zgoreti." Tak' se ponižnost ljubi; prevzetnost je na zgubi. 23 25.- Star lesjak in mlada kokoš. (Drob. 1853.) Star, ves suh lesjak od daleč mlado kokoš vgleda, in sline se mu po njej cede; pa kaj, da je doiti ne more, ker kokoš pred njim beži. „Počakaj me, preljuba moja! saj ti zalega ne včinim; imam ti lepega povedati. Nikar se me ne boj!" tako priserčno zvit lisjak mlado puto zove. Modra kokoš pa sovražnika dobro spozna in mu beže odgovori: „Jaz že zadosti vem, in Tako je puta zalezovavcu odgovorila, in jo še hitreje vlila, pa tudi srečno ušla. Lesjak se žalostno za njo ozira, in zastonj sline cedi. Tudi ptičar prav sladko poje, kadar ptice lovi; pa kadar jih v svojo mrežo dobi, jih nevsmiljeno podavi. Dekleta! varujte se, in sladkunom ne verjamite! Na jeziku nosijo med pa v serci brusijo meč; le pobeg bo 26. Kača in raca. (Drob. 1853) Kača lepo pisana je za potokom ležala, gledaje drobne piškurje, kako veselo na dnu potoka skakajo. Raca un-kraj potoka kobaca, in na kačuro želčno mižurka, da Kadar se kača rib nasiti in vsa tolsta iz vode prileze, se ji raca prismeji, rekoč: „Ti nevsmiljena tatica, si se nedolžnim ribicam prikradla, in si se jih nažerla ; jaz sem pa tebe čakala, da bi presita mi uiti ne mogla. Kakor si ti ribicam delala, bom jaz s teboj storila. Le noter v moj želodec!" Kača je debelo kačo požerla, nam pa dober navk zapustila, kteri veli: Kakor se posojuje, tako se po- 1 Izv. : zvedeti. 24 27. Vedro in vodnjak. (Drob. 1853.) . Vedro se je naveličalo, vodo zajemati, in vodnjaku ali štirni zabavlja, rekoč: „Ti nimaš nobenega dnu, kakor se meni zdi. Tolikokrat moram po vode priti; zajemam, pa nikoli pozajeti ne morem ; ali bom brez nehanja tebi tako težko služilo? Kaj misliš, da sem tvoj bedak, vodnjak!" Vodnjaku to zabavljanje močno zamerzi, kterega mora nedolžen čuti. Huda suša pritisne in Dekla po vodo pride, in vedro v vodnjak spusti ; pa ker vode ni, ga po blati valja in obrača. „0 joj!" vedro izdih nje; „kaj bodo ljudje rekli, kadar me bodo vso blatno vglcdali?" Vodnjak pa vedru pravi: Ljudje ti bodo resnico povedali, ktero nas skušnja uči: „Kdor resnico taji, in dobrote ne spozna, on bo po blati gazil." 28. Sraka in paYOYO perje. (Vel. ber.) Pripoveduje se, da si je sraka pavovega perja nabrala, katero se sveti kakor čisto zlato, kadar ga solnce posije. Hitro se ž njim olišpa in našopiri, in tako na-kinčana bahato med srake, svoje tovaršice, gre; toda vsa napihnjena svojih družic ne pogleda. Zaničevaje svoj stan, zapusti sraka svoje sestrice in se prevzetno pavom v tovaršijo vrine. Pavi svojo lastino hitro spoznajo, ptujki posojeno perje izpulijo, in na pol golo zaženo, od kodar se je pritepla. Vsa zasramovana in oklju-vana se med svoje sestre privleče; ali tudi srake jo začno čerteti, jo pikati in preganjati, tako da je sirota še svoje lastno perje zgubila in se poslednjič od vseh za-veržena nikamor poda-ti ne ve. Navk. Oblači se pametno le po svojem stanu; no posnemaj šege, ktera tebi ne gre. Ne vtikaj se med gospodo, ako si kmet, in ne sramuj se svojega 25 stana. Ošabnost zaničevanje prinaša ; * le ponižno po- hlevščino vse rado ima. Prevzetija se povsod spodtika, In sramota se za njoj pomika. 29. Vrabeljni in kos. (Vel. ber ) Pozno v jesen je bilo, prijazno solnce sijalo, živi-nica se mirno po travnikih pase, in na polji še mnogoterega žita romene stave stoje. Tropa vrabičev prismuči, in se na košato germovje vseda, v kojem si černi kos ali košič červičev išče. • Vsi zidane volje se pogovarjajo, in kadar vgledajo kosa, se mu smejijo, in najbolj zgovorni med njimi ga zabavlja rekoč: „Oj ti ubogi tumpec, kako sam v germu kučiš in dolgi čas prodajaš, se nesnage živiš, in bi ti lehko ravno tako dobro bilo, ko nam. Pogledaj, kako mi delamo odlive do njive, iz stave na stavo letamo, m smo želte pšenice siti, ali pa drobnega prosa. Je žito s polja, jo vdarimo v skednje ; in ako se v shrambe Kaii tfrivS S°'^t !Srt SetS" i lepo modro besedljivCliogdgovon: „Kaj boie vi mene zazmehovali, kteri brez vsega dela živite, s ens p^rsg^sr EjäisSo^Ä kakor bi se po tatinski z vami gostil." . Vrabec pa pravi: ,,Glej ga no! saj nismo mi sami taki. Pri vrabcih je tako stara navada, da smo neprenehoma zidane volje. Tudi ti jo z nami potegni; boš videl, kako bo veselo!"-„Odrazite mi zapeljivci; vaša slaba ÎA? inAašf i^rU4Sen sem Smeje se vrabci vzdignejo in naravnost v skedenj na pšenico zletijo. Kmetič jim je pa mreže nastavil, in ko se ravno prav dobro pasejo, mreže potegne, jih zasači in vse podavi ; samo eden je ušel, uni besedljivec, 1 Izv : prinese. 26 pa si je revež v pobegu nogo ulomil. Ves žalosten po eni nogi v germ do kosa prikima rokoč: „Oh nesrečna slaba tovaršija! Oj da bi jo, pregrešno dobro voljo! — Ti si pač moder, kos da v hudobne družbe ne greš ! — Navk. Za smehom hudobnih pride jok. 30. Človeški udi se spuntajo. (Vel. ber.) Svoje dni - tako se pripoveduje - so vsi udi človeškega trupla se naveličali želodcu služiti, in se spuntajo rekoč: „Pokaj bi mi težko delali in njemu pripravljali, on pa brez dela sladko užival?" Nogi niste hotele več nositi, roki ne delati, ne zobi grizti ; tudi nos se je vihal in povohati branil. „Saj smo vsi udi enaki, so djali, vsi bomo uživali in po enako veselo živeli." Pervi dan svoje nepokorščine so še prav dobro shajali, čversti in pa dobre volje so bili. Drugi dan že začn6 slabeti, tretji dan onemagovati; četerti dan so bili tako nevečni, da se niso mogli zmeziti, in peti dan je bilo puntarjem za umreti. Puntarski udi pozovejo deržavni zbor, se posvetovat in svojo vlado postavit; ali na revo! Oči so tako vpadie in oslabele, da niso zamogle reči razločiti; noge so omahovale in niso bile v stanu trupla nositi; roke so se slabosti tresle; in tudi jezik, poprej najhujši pod-pihovavec, se ni mogel po ustih obračati. Truplo je za cestoj obležalo in pojemalo. Sedaj se glava oglasi, rekoč : „Prevzetni puntavci, sedaj vidite, kamo ste prišli ! želodcu niste hoteli odraj-tovati, kar mu gre, pa tudi vam nima dati moči, koje potrebujete; vi mu nočete pomagati, zato vam tudi on pomagati ne more." „Eesnična jeta, poterdijo udi, prav želodec ima, da nas k delti priganja." Voljno vsak ud za svoj posel seže, vsi dajajo radi, česar želodec poterja, in v kratkem so vsi udi okrevali in močni bili. Taka se vsaki deržavi godi, v koji je delavcev, pa tudi vladavcev potreba. Podložniki plačuj.ejo davke, go- 27 sposka jim daja pa moč. Enemu brez drugega ni živeti mogoče; Bog je tako naredil. 31. Deklica in kresnica. (Drob. 1846.) Po leti o kresi je na večer v mraki modra pestema Marjana na verti sedela, in mladi deklici Naniki zvezde kazala, ki so ravno na jasnem nemi berleti jele. Na-glomaNanika pesterni uide, in za svetlo stvarico dirja, ki z bledo lučjo krog leta, dokler jo vjame in Marjani prinese pokazat. V izbo greste; zakaj hladno je prihajalo, îemi sveti napsvetlem pa otemni in reče: „Taka kres- ™jpÄÄ" ^ LÄ SÄ Navk. Deklici je vsak posveten podoben, ki le po časnem blagu grabi, tega pa pozabi, kar je nad nami. Naj bi tudi mi svojo zmoto spoznali, kakor Nanika, da imamo namesto čistega zlata le prah! 32. Rožice za dekleta. (Drob. 1846.) Blizo kresa je bilo, in dedek pod košato jabelko v sadunosniku sedijo, Marjetica pa krog za plotom rožice bere. „Dedek! glejte, glejte, kako velika roža tamkaj na Ä j^Tnaj "M °-^ r^iWa &O poldne hudo vreme pride, burja hoče drevje potreti, in ploha polje odnesti; na večer se spet zvedri, in Marjetica gre z dedekom na vert gledat. Peljajo de- 28 klico za plot ili ji žlabno vijolico pokažejo, ki je v tihi senci dišala. „Oj, kako lepo diši ; le povohajte dedek!" njim reče. „Glej, so djali, tukaj le pa solnčnica polomljena leži, ki si jo pred poldnem hvalila ; ali jo hočeš imeti?" Odrežejo jo, in Marjetici dajo. Marjetki se do solnfinice gabi, ki je m osmukana brez vsega perja in brez vse dišave bila. „Ne. maram za tako - je djala; imam vijolico raji, ki diši. „Glej rečejo dedek, kakor tej solnčnici — se vsem šti-mankam godi, ki razšopirjeno hodijo, in se košato nosijo. Hitro jih nesreča poniža, in nobeden za nje več ne mara. Vijolica skrivna na tihem raste in diši; vsak se je razveseli, kdor jo najde. — Bodi le tudi ti Marje-tika lepo tiha, ponižna in pametna, vijolici podobna, da boš ljuba Bogu in poštenim ljudem." Navk. Prevzetnost je doper kup: poštena, čedna obleka pa draga. Bog je prevzetnim sovraž, ponižnim pa svojo gnado daja. 33. Križi in težave. (Drob. 1846.) Matevž. „Kako je to, Marka, da si zmiraj vesel, naj si bo lepo ali gerdo vreme, dobra ali huda letina; naj te že zadene sreča ali nesreča, zmiraj si tisti, ko si pred dvajsetimi leti bil, kar te poznam. Ead bi tudi jaz bil po tvojem; pove mi, pove, kako bi to bilo?" Marka. „Prav lehka je ta; in prav po domačem te bom tega naučil. Orati saj znaš? -Glej, mi orjemo zemljo, Bog orje pa nas, da bi kaj dobrega sadu obrodila. Pridejo reve in nadloge nad mene, hitro se spomnim na oralo s katerim polje razorjem, pa na brano s katero brazde razparam, in zel pokončam, da se dobro seme v zemlji vcimiti more. Pa tudi jaz najdem še dosti slabe zeli v svojem serci. In kadar me kaka žalost obide, kaka nesreča obišče, vidim da mi Bog serce pleje in čisti, ter sem vesel." Matevž. „Ees je taka; pa vendar le človek težko čaka boljših časov, kadar se mu hudo godi." Marka. „Tudi meni se dolgočasno zdi, ako je hudo vreme, predolgo dežuje, v časi zelo treska in germi. 29 Pa tudi iz Černih oblakov pohleven dežek setvo pomoči, in sapo pohladi. Lehko se potolažim, in otrokom velim, ki se hudega vremena bojijo: Le tiho, tiho deca! dežek odidei smet volnčice aride; zvedrilo se bo, in sijajo lepó. —Ali sme tvoja njiva godernjati,1 Matevž,' a "Matevž. „Kdo te je pa tega naučil?" Marka. „On, ki daja solncu, da sije pravičnemu kakor grešniku, in dežiti po polji pravičnega kakor kri- Matevž. Bog ti daj zdravje za dobri navk, meni pa pravično pamet. 34. Smertni hlapci in dekle. (Drob. 1846.) Pravijo, da je smert v nekem kostenjaku zbirališče iméla, y wedi svojih služabnikov in služabnic sedela, r4>X°z est, ifJA lisa^ Ho «T TE, toi"? - Za toâto protii ps Ina ^^Ä^r p*™ Kakor goreč kolovrat prihropi kuga (pomor), se mein drugim sestram nasmeji in pravi: „Kaj bote ve 1 lav. : švarati. 2 In.: polomim. âô reve; jaz ljudem kakor blisk vse veselje ogabirn; le od mene slišati, že trepečejo, in mi ravno zato uteči ne morejo. „Storim, da kosti in udi razpadajo; v kratkem kupi merličevza menoj ležijo, da jih je pokopati težko." - Tako so se bolezni batiale, prepovedovale svoje moj-strije, da je groza slišati bilo. Zdaj se neka ptujka ošabno med nje priklati rekoč: „Sestre! ali mene kaj poznate? Naj bi mene ne bilo, vse druge ve bi kaj posla ne imele. Jaz se vsedem z ljudmi za mizo pri vsaki dobri volji, jih toliko mikam grešnikov tebi smert, v roke peljam. Druge bolezni le dodelajo, kar jaz začnem in pa ime za mene imajo, da jaz pri ljudeh nedolžna ostanem. Vam moje sestre, priženem trume mladih ljudij s plesišča in od mize ; vam predajem pijancev, žganjepivcev, kofetarjev in kofetaric, Lakajcev in noslaqV1 pojedinov, kAapune preradi obirajo, pa tudi krompirjevcev, ki se podzemljic pre-objejo; - kaj! tudi prenaglih delavcev, ki se preženejo, zaspancev, ki predolgo spijo, ali hodijo celo popoldne spat. Ni ga stana, ni staroki, kder bi jaz delane imela; ljudje mi sami pomagajo, da jih morim. Slovenci me prav radi imajo, al po imenu še prav ne poznajo. Eni nezmasnost. Vsak pa pravi, da nisem jaz kriva dokler, živi. Gospoda vreme tožuje, ako zboli; kmetje pa hudobne ljudi, rekoč: da jim je nareto, ako ozdraveti ne morejo. Tako je ves svet moje morišče, in vsako pokopališče moje delo. „Smert! jaz sem tvoja perva dekla." - „Molči! zavpije smert, da ljudje ne slišijo, kaj ti na tihem ž njimi delaš. —Vse bolezni morajo spoznati, da si ti, požrešnost, moja perva dekla, njihova mati, in hočeš ostati glava vseh smertnih bolečin." Navk. Le basen je ta pripovest; pa vendar gotova resnica, katero sam Bog poterdi rekoč: „Veliko jesti pripravlja bolečine; požrešnost jih je veliko pomorila; kdor pa vse po meri vživa, bo včakal starih let." Izv.: išnofovcov. 31 35. Srečno je le veselo serce. (Drob. 1847.) Dva moža sta po svojih opravilih šla, pervi žrebljar, drugi tikavec, očeta v skerbeh obadva. „Mene silo skerbi, začne žrebljar toževati, ne vem, kako bom preživel svoje otroke in ženo. Od svita do mraka se trudim in klep-ljem, pa kolikor zaslužim, vse proti gre; prihraniti beliča ne morem. Kaj bo na stare dni? To me toliko skerbi, da od žalosti spati ne morem. Moja žalost mi jemlje pogled, da skoraj pota videl ne bom „Si pač ^nVs^dobrTv 1 eTn,vSga se^^Z^ kakoisemsfnaiicil vsedr Je že prav Eu priporolvati odiovoif ž eW ar pa mars kdo se ie fa to zanaSal Wlastoni " - Tako Xec «edltoîaie in SÄie* Ä j in bolji-losten prihala vSil si e da bo oslepel- n kako bi lo žalostno^J biles hoče pü terocY ' zatisne in Med tem tolsta mošnja denarjev na poti leži ; žrebljar z zatisnjenimi očmi je ne vidi. Tikavec, kije nekoliko za njim hodil, in si lepo juterno pesem pel/ vgleda mošnjo, in jo veselo pobere rekoč: „Hvala Bogu ! kdor se Bogu izporoči, za njega Bog skerbi ; zato bom vesel Bogu hvalo pel." 36. Človek in pa lončarska posodba. (Drob. 1847.) Glinasta posodba v rokah lončarjevih je mehka, in vsako podobo lehko dobi; iz nje lončar lehko drago lo-šeno skledico, pa tudi svinjski pisker lehko naredi. Se posoda na solnci posuši in nekoliko terda postane, še vendar močna zadosti ni, da bi se kaj vrednega v njo shranilo. Hitro se razmoči in v glino poverne, iz katere je nareta. Je pa v pečniei ožgana, se več premeniti ne 1 kr.: speval. 32 Glinasti posodi je tudi človek podoben. V svojih mladih letih lehko vsako podobo dobi; iz otroka imenitnega gospoda, pa tudi razbojnika izrediš. Na mlade ljudi se še zanesti ni; v dobro in hudo se lehko nagnejo, kakor solnce posije, ali pa ploha potegne. — Ko je pa ölovek v križih ii težavah Lrden "posfal, se ne viti 37. Solnce in molitva. (Drob. 1847.) „Kakor solnce naše truplo obsije in ogreje, tako molitva našo dušo razsvetli in oživi" — pravi sveti Kri- Solnce človeka osvetli, da se spozna, kake je postave, bled ali rudeč, star ali mlad; — solnce-ga ogreje, da oživi in okreva; — solnce mu da moč, da raste in se dobro počuti. Ravno enako molitva dušo razsveti, da! vidi svojo slabost, in spozna moč milosti božje, ter se na njo zanese ; — molitva dušo k dobremu ogreje, da ne ostane serce merzlo, in mlačno za božje reči; — molitva da duši moč, premagati vse skušnjave, in se skleniti z Bogom. ,,Slep je človek na telesi, ki solnca ne vidi; slep je človek na duši, ako ne moli, da ga svetloba Kristusova ne razsvetli". 38. Lesica na stare dni. (Drob. 1847.) Veliko kokošij inkapunov je že lesica podrobila; pa tudi postarala se, in kožuh so ji že moli jedli; moč jo zapušča; pa želja po kervi še le živi. „Dobro bo za naprej, kar me sreča; v to le dobravo bom hodila na lov. Vendar je le greh, ljudem 33 krasti, dokler Še lehko od tega živim, kar v lesu dobim." - Po teh lepih besedah se je pa lesica zopet spomnila, kako je po hišah lovit hodila. Hitro spet sklene, pervo noč v soseski kokoši obiskat. Po poti že sline cedi, ker prihrujejo, in lesico raztergajo. „Zadnjokrat še bom to storil, potem pa nikoli več" marsikateri grešnik pravi, prav po lesičje. Kakor hitro pa priložnost dobi, svojo obljubo pozabi, se od samega na-prejvzetja postara, in od prelamljanja storjenih obljub 39. Brodnik in popotnik. (Drob. 1848.) Prišel je mladeneč na brod velike vode, in prosi brodnika, naj ga v uno stran naravno v ves prepelje, ki je na unem kraji stala. Pervokrat seje popotnik mladi prek vode peljal, in čudil brodniku, ki je čolnič veliko višej nad kraj zagnal kakor je imel mladeneč iti. prav. Ako tako voziš prideva kakih 400-500 stopinj 40. Štiri sestre. (Drob. 1849.) Veselo so štiri sestre živele, v svoji nedolžnosti srečne so bile; pervi je bilo Iskra, drugi Sapa, tretji Voda, šterti Eesnica ime. Prišel je čas, da so slovo ena - Slomšek II. 3 34 od druge jemale, in pervo miloprašale: Iskra! kde tebe najdemo? Moje prebivališče je — odgovori Iskra — terda skala. Z jeklom vdarite kremen in našle me bote. — Zdaj Iskra Sapo pobara: Sestra! kde pa tebe naj- resnico vprašajo: Blaga! kde boš pa ti doma, da tebe Kafie resnica goVorila nT llž Eesnico Bo? Si za to io^dobni svesovraži Laž j e pekk doma' T, to naideveS o irintPlevnasveti Al la>lS usta diSo vmor o Aerila? So~so troc I 4L Urban in Janže v slovenskih goricah. (Drob. 1849.) Na Urbanovo popoldne povabi Urban svojega mejaša Janžeta v gorico pogledat, kako se kaj v vinogradih kaže. Poliček dobre starine popijeta in golčita, kako se po sveti godi. Kaj se tebi zdi, Janže! kaj bo iz te zmešnjave na sveti? Bojim se, dane bo dobrega; ljudje so vse prehudobni. Janže. Ali še pomniš, Urban, kako se ti je predlansko jesen godilo, ko si bil sod novega vina na verhi nalil, pa si ga preterdo zapilil. Hotelo je sod razgnati; in če bi mu ne bil dušnika dal, ko si ga v to klet prepeljal, ne bi zdaj toliko dobre starine pila. Urban. Vem še, kako me je veličalo; Bog ti daj dobro da si mi pomagal. Strašno je na vse kraje gnalo. Janže. Glej, meni se sedanji svet ravno takov vidi, ko novo vino. 35 Ne da se več strahovati cesarju, ne gosposki. Mla-denči hočejo več vedeti, kakor možje s sivo glavo. Učenci bi radi svoje učitelje strahovali, kmeti brez dače bili. Glej, svet kisa in vreje, kakor močno novo vino. černec je v njem; zato je toliko pijanih ljudij, ki so sedanjega Urban. Tudi mene že glava boli. Toliko je kvant, toliko lažij, gerdih knjižic in pa zapeljivih goljufov, da me je misliti strah. Janže. Veš kaj novo vino dela, kadar kisa? Strašno se po sodi vzdiguje, kuha in meša, pa vreje in gerdobo izganja. Perve drože niso za druga, kakor da se svinjam dajo. Tako se tudi sedanjemu svetu godi. STA iiiî Sitt ÄX°Ä Sv tÄ, SotÄ LL ÄS Urban. Prav imaš, tudi jaz novim modrijanom ne verjamem. Seroe me pa vendar boli, da toliko ljudij za Jan že. Ljudem se godi, kakor predlansko leto Ponkracu, ki ga je sopuh v kleti skorej zadušil, v kateri je vino kisalo. Ni varno se dolgo v taki kleti muditi; zdrava sapa več časa v tak hram ne more ; zdrava misel in modra beseda se pa ljudij ne prime, ki so sedanjega duha polni in pijani. Urban. Bog nam daj včakati mirnih časov in pa spet modrih ljudij ! Meni že to kisanje le predolgo terpi. Janže. Ako vino predolgo kisa', ali pa okisano po leti spet vreti začne, in le bolj kalno postaja, bo zavrelka ali žgalivec. Tega se nam je tudi pri novi naši deželski vladiji bati. — Ako ne bo čista starina, bo škodljiva zavrelka. Take nas pa Bog varji! Slovenci le čisto starino ljubimo. 3* 36 42. Kovač in šivac. (Drob. 1849.) Prinesel je šivač neko večerko svoje železo v ko-vačnico gret, in kovače gleda, dokler se mu železo raz-beli. Moj Bog, je djal šivar, kako je mogoče le en sam dan pri takem delu obstati? Se pri ognji žgati, ogljeni sopuh požirati, težko železo obračati, od svita do mraka s kladvom mahati, da iskre križem letijo ; Bog me varji tacega dela! Že zdaj.me vašega ropotanja glava boli. — Kako pa ti, prijatelj, cel dragi dan na enem mesti v dve gubi čepiš? mu kovač pravL Šivanko drobno s persti deržati, več ko miljonkrat vbadati, tenko gledati in vdevati — čudo da še nisi oslepel, in da se ti herbet vslo-čilni, ne persti odreveneli! Takega dela me Bog obvarji! Tako ima svoje težave vsaki stan — svoje oprave vsaki dan. 43. Ljudij abotno djanje. (Drob. 1850.) Puščavnik v bajtici svoji sed* glas zasliši: Pojdi z meno hočem ti dela ljudij pokazati! Nevtegoma puščavnik vstane in pride v puščavi na kraj dobrave, kder je zamorec derva nalagal. Veliko breme zadeva, pa teže zadeti ne more. Nespametni možun pa še več polen naveže in vzdiga, pa zastonj. Tako neprenehoma dela; ""EÄÄ VISA m* MÄ M je vodo v prevertan sod zajemal; kar od zgoraj v sod nalije, spodaj v jezero izteče. Pri vsem prizadevanji možak Poslednjič dojde na širok prostor, na katerem je bela cirkev stala; pred cirkvenimi vrati sta dva konjika eno bruno poprek deržala. Vsak misli v cirkev iti, pa bruna nobeden ne pusti, eden za drugim v cirkev nočeta, in sta sebi in drugim na poti. Tako je sv. Arzenij učencem pripovedoval, in ko so ga vprašali, kaj ta prikazen pomeni, jim pravi rekoč: „Taki so ljudje, ki se pravične delajo, pa znotranje 37 strasti imajo, se ne ponižajo, ne ponižaje se tudi ne prevzetni ljudje, ki hočejo za dobro kar storijo, posvetno - Komu si pä človek Ü podoben? , j J P 44. Popotniki na svetu. (Drob. 1850.) Burja na morji barko na otok (ostrov) zanese. Lepa zelena okrajina je bila, na kateri mornarji poprimejo. Veči del popotnikov barko zapustivši se razide, le nekoliko se jih z barke ne gane. „Veter bi potegnil, so djali, barka bi naglo odplavala, mi bi pa zaostali; ni varno po otoku hoditi " Drugi se na suho podajo, pokusijo sadja, in si lepega kraja gledajo, pa se hitro v barko povernejo, da bi je ne zamudili. „Ni varno popotnikom, se predaleč od pota zgubiti", so djali. Tretji se po zelenem otoku dalej razidejo, sadje poberajo in se veselo gostijo. Veter popihne, 2 barka se maja, mornarji zakličejo in oni jo vskoke vlijej6 v barko, pa slabeji prostor dobijo. Šterti popotniki se celo po širokem razkropijo, jejo in pijejo, clo zalo kamenje poberajo. Trobenta z barke zabuči ; pa pravijo, da se Še ne mudi. Trobenta v drugo 1 Izv. : plačilo za nebesa. sIzv.: zapiha. 38 vsi mokri na pol mertvi barko dosežejo. Zadnje mesto se jim odkaže. " Petih popotnikov pa clo več v barko ni; po otoku se razidejo in v blago vsi zgubijo. Zima pride, drevje obleti, ne najdejo ne strehe, ne živeža na otoku in vzamejo žalosten konec. Tako se vsem posvetnežem godi, ki pozabijo, da niso na tem svetu doma ! 45. Binkoštnice. (Drob. 1850.) Lepe bele binkoštnice po senčnih krajih rastejo in o svetih binkoštnih praznikih po navadi belo cvet6 ; zato se jim po Štajarskem tudi binkoštnice pravi. Ljudje le take rože radi imajo, ki ne samo čeden cvet, ampak tudi dober duh dajo, kakor vesele binkoštnice. Perje široko zeleno, popkasti cvet in močni duh vabi mladenče in deklice, jih v nedeljo jutro naberat, in v čeden šopek povezat. Mladenči jih nosijo za klobukom, dekleta pa v nedrijah, kadar k službi božji gred6. Pač lepa podoba mladim ljudem, naj bi se svetili lepo nedolžni, kakor binkoštnic cvetje, ki je lepo belo ko sneg; naj bi pa tudi sluli modri in pošteni, kakor binkoštnic žlalmi duh. Taka lepota ne ocveti ; ta žlahnija po širokem slovi. Binkoštnice pa tudi zdravilno moč imajo in so dobre za protin in okornost (revmatizem) ozdravit, posebno njih korenina; toda jih mlaji zdravniki malo obrajtajo. kakor sveto katoliško vero. Svoje dni so izveličansko vero', kakor edino zveličansko imeli, raz katere izveličanja ni; zato so pa tudi nje svete navke spoštovali, in deržali njene zapovedi. V sedanjih časih posvetni ljudje katoliško vero malo obrajtajo; zato se jim pa tudi godi, kakor bolniku, ki pravih zdravil rabiti noče; če dalje slabeje izhaja, sesmerti brani, iztega in zvija, vpije in stoka na smertni postelji, pojema in se koncu bliža. Ali ni po svetu v sedanjih časih ravno taka? Gerde praske (pxmti), grozne vojske in morije, kaj so kakor duhovske boleznimi iz napuha, prevzetja, po-žrešnosti in razuzdanega življenja izvirajo. Ljudje hočejo brez Boga živeti; Bog jih zapusti; po tem se njim pa 39 taka godi. la bolje človeškemu rodu ne bo,- dokler se popolnoma k Bogu ne oberne, kakor nas sv. katoliška vera uči ! — Oh naj bi vsak človek svoje seroe 9 svetimi navki in svetimi čednostmi tako skerbno kinčil, kakor mladenči svoje glave, — deklice pa svoje persi z dišečimi binkoštnicami lepšajo! Hitro bi bilo po svetu bolj lepo in veselo. 46. Maček v černili. (Drob. 1850.) Imel je svoje dni vbog čevljarček belega mačka pri hiši, ki je bil gospodari* zvit tovarš, mišim in podganam pa najhujši sovražnik in strah. Vsak dan je po svoji stari navadi nekoliko misij polovil, in podavil nekaj podgan; le pokazal seje, in miši so digale, da jih siiia ÄiZzärpss Neto jutro maček po pistaih kosilo» išče in v Telita. posodo cernila pade, s kterim je čevljar novo olratelj cernii in maal. Miši mačka ™ga černega ogledajo, in ^^Xsr^rSfiJx^- Tako so miši modrovale; ali njih modrijajih je gerdo goljufala. Miši se brez skerbi radu ejo nad pokoro mačkovo, se krog černega mačka sučejo in Io prav dobre volje. Maček pravo dobo včaka plane nad miši in jih ki so brez mis Temu mačku so podobni prekucuhi, vragarogovi sedanjega časa (leta 1848—1849.). Padli so v jamo, ktero so poštenim ljudem kopali. Vsi černi so ostali, in veliko jih je drugo suknjo obleklo, mislij pa le hu- 40 dobiiih ostanejo. Kakor hitro njih doba dojde, katere željno čakajo, bojo svojo prijazno suknjo izslekli in še enkrat hujše vganjali, kakor poprej. Terdi hudobec suknjo po vetru zmeni, v serci pa stara hudoba ostane. 47. Modrič in popotnik. (Drob. 1851.) Modric ravno iz mesta gre, in grede premišljuje, kako se človek ogoljfa, ki verjame vse, kar čuje. Sreča ga popotnik mlad, in bi izvedel rad, koliko ur hoda še v bližnje mesto ima. „Le hodi!" mu modrič rezno pravi. „Za to vas ne prašam, kar sam lehko vem, da grem, če hočem v mesto priti. Ali povejte mi, koliko sahotov (ur) še v mesto imam?" „Le hodi!" še enkrat rezneje modric popotniku zazove. „Ako bote tako naglo hodili, bote v dveh urah do mesta pot storili." „Noj! kako pa mi veste zdaj povedati in ne poprej?" popotnik modrica jadno pobara. Modric mu odgovori : „Kako bi vedel so- diti ä^ä: s.stSitrK*mo kaj svetovati in prav odgovoriti. 48. Dvoje konjev. (Drob. 1851.) Moder učitelj svoje učence po šoli sprehajat pelja in jim grede lepe navke daja. Tukaj jim drago rožo pokaže, katera je v tej ali v uni bolezni dobra; tam svetel kamen pobere, ter jim pove, kako se mu pravi ; in kar jih koli sreča na poti, od vsega jim kaj koristnega reče. Pod stermini klancem vozarja dojdejo, ki je dvoje vpreženih konj nevsmiljeno tepel in tako gerdo klel, de je vseh groza bila, pa ni izpeljati mogel. Ročni konj je bil prenagel in je poslednjiöP obležal, odročni pa vporen, ki v breg voziti hotel ni. Tako je voz na cesti obtičal. „Poglejte deca! učitelj pravi, taka se sirovemu, ne podučenemu in slabo izgojenemu človeku godi. Tudi on 41 dvoje ovakih konj vpreženih ima, pa ravno tako slabo vozi. Prenagel konj je človeka nevkroteno, razuzdano poželenje, strast in hudoba, katera človeka naglo vgonobi, ako je iz mladega ne kroti, temveč ji vse dovoli, kar hoče. Vporen konj je človeku lenoba, katera ga opovera in zaderžuje, če je od mladih let ne premaga in se ne privadi, vse o pravem časi storiti. Voznik, je človeku um (pamet), kateri ima po navku Jezusovem razsvetljen modro voziti, ne pa divjati kakor tega vo-zarja vidite. — Blagor vam, če bote vse svoje žive dni modro vozili!" 49. IIOYi ZYOI1. (Drob. 1851.) Kavno so novi zvon pripeljali; in poprej ko ga na visoko lino v stolp potegnejo, zvon na tri stebre obesijo, naj bi se ga ljudje nagledali. Tudi šolci hitijo novi zvon Ä»,rsä ™ s: stav r« BotaX , Sii verista SS _ zVomfié 50. Kamen y vodo veržen. (Drob. 1851.) Učenci se gredo po leti v gorki večerki kopat; samim v vodo hoditi, je bilo ostro prepovedano. Za potokom posedejo in se ohladijo; zakaj prenaglo v vročini v hladno vodo skočiti, je zlo nevarno, so učitelj djali. 42 Lehko vročega človeka božjast zadene, ali pa sruertna bolezen prime, ki se prehitro izkali. Ko se učenci po malem izslačijo in za kopanje hale oblačijo (golim kopati se, je gerdo in greh), dočko kamen pobere in ga v sredo stoječe vode zaluči. Vsi čedne ločne pazno gledajo, ki se lepo krožijo, čedalje veči rastejo, in poslednjič clo pozginejo. „Poglejte otroci podobo naše ljubezni! rečejo škol-nik. Kakor kamen v sredi vode lepe kroge dela, tako ljubezen iz našega serca vstaja in naše bližnje objema. V pervem krogu so naši stariši, redniki in učitelji; v drugem kroži so naši bratje in sestre, pa drugi sorodniki; v tretjem obroči so naši prijatelji, sosedje in znanci; v fietertem ločni so naši rojaki, domorodci in sodeželani, i. t. d. Pa kakor bi mi čednih locnov na vodi ne videli, ako bi nam lepo solnce ne sijalo, tako tudi naša ljubezen do bližnjega pridna ni, ako je solnce božje ljubezni ne obsije. Bog ima biti'vse naše ljubezni gorkota in luč! 51. Vedeti svojo poslednjo uro, bi ne (Drob. 1852.) Smert je gotova za vsakega človeka, ali ura smerti je neznana. Pogosto se nam poslednja • ura oglasi in smert pokljuka na vrata našega življenja, toda je neradi čujemo, ter smo za nje opomine gluhi in slepi, kakor nam nazoča pripovest sv. Antonina svedoči. Mladeneč, poštenih in premožnih stariševsin, začne od božjega Duha vnet večne resnice premišljevati in spoznavati nečimurnost posvetnih dobrot in kratkočasov. Najhuje se je pa neprevidene smerti bal, ter je moliti in Boga prositi jel, naj bi dan in uro svoje smerti zvedel in se vmreti prav pridno pripravil. Molitva mladenča je bila vslišana; angel se mu prikaže in ga zagotovi, rekoč: „Ne boš se s tega sveta ločil, prej da ti pošljem tri napovednike, in časa dovolj dobiš, se na poslednjo pot dobro pripraviti." - Tega miadeneč močno vesel, začne od te dobe brez vsake skerbi in pa prav razuzdano živeti. Dni in.noči igra, se gosti in nesramno vlači, .43 ne porajta prošenj, in se vsakemu posvarjenju smeji, rekoč: „Poprej ko me smert dobi, se bom še lehko popravil." — Mladeneč se poda v neko bližnje mestice na dobro voljo; na poti ga razbojniki iz neke šume napa- vremenu Jo morji pelja. Naglo grozovitna burja na- od sSa isnwi ne boii te vé' da še za nie-a ni nosledni- SreönmMeSi te ^varščine dom l Šde SatÄevarXol? dis vÄ KIIII M^m^wrtX^Zdi da m ni za poTaS Starisi^ÄosTo duhovn onominiS in clo zdStelU mu svefvaiS nai se z^ecnoTSavi ai bolnik se Tdno dveh narednikov Xf Id h m i' poslednjo nro nanovedia nai mu t^ ravno smert že na viiii sedeh nS emu LZ zonet mikal in nred n fm no toü se Ko si bi meri riWihmnike pa.nfi je. bi ta. nann.dp.p, se! Ko si bil med razbojnike padel Je bil ta napadec smerti pervi napovednik - Ko te je vihar po morji J ' ' J J 11 IlCljJU Y^UlllJiU V OlllL-lll pUöIctl HlOClll . Ljudje gledajo, pa ne vidijo; poslušajo, pa ne sli-Bodite pripravljeni, kajti ne veste dneva, ne ure ! — 52. Motna mlaka in čista draga. prob. 1852.) O lepem jasnem jutru, ko seje ravno romeno solnce rodilo, oča s sinoma na polje grejo. Memo gerde mlake 44 grede si Jakopec, mlajši sin nos zatisne, rekoč : „Fej te bodi! koliki smrad iz te gerde luže puhti. Ni za prebivati blizo te mlake; stopajrno hitro, da memo pridemo." — „Saj le maličko počakajmo, so oča djali; tudi smrad-ljiva luža nam dober navk da, naj jo le prav premis- „Kaj bi se od gerde vode učili ? vpraša Jakopec; saj je polna negude in za pogledati ni." „Pač pač, velijo oča; kajti je dobri Bog v svojem stvarjenji ravno zato skurno poleg zalega djal, naj bi lepo človeku toliko bolj dopadlo, in se človek učil, ljubiti dobro in se ogibati hudega. Ta gerda mlaka je hudobnega, iz-pridenega človeka živa podoba. Kakor se stoječa voda vsmradi in mnogo merčesa izplodi, tako se tudi človek pokaži in v pregrehe zabrede, kteri delati noče: lenoba je hudobij košata mati. — Smerdljiva voda ni za piti; le žabe, močeradi in groza merčesov po njej mergolijo, le smerdljivo in strupeno zelišče raste krog nje; enak je tudi izprideu človek, ljudem, svojim bratom in sestram, velika težava. Kakor v tej luži merčes - prebivajo tudi v njegovem serci gerde strasti, huda vest njega pekli. — Clo solnce se v kalni mlaki le motno vidi; njega podoba je temna in žalostna. Tako se pomaže tudi v hudobnem človeku lepa božja podoba, po koji je v koji se valja. Oča se s sinoma dalej za senožetjo podajo, in pridejo do čerstve drage, ktera je izpod pečine izvirala, in po travniku napeljana travo rosila. „Poglejte bistri vrelec, so rekli oča; on je blagega človeka prelep ogled. Neprenehoma teče, zato je njegova voda čversta in zdrava. Veselo se žejen popotnik bistre vode napije in potreben delavec si je željno zajme in si poleg studenca počije. Veliko blago je ta draga za ovi kraj. —Bodita tudi vidva bistremu studencu podobna, pridna in marljiva, pa tudi dobrotljiva in ljubezniva do vseh ljudij. Včinjajta dobrega rada, kolikor bota premogla ; varujta škode ljudi in bota blaga moža." „Le poglejta, kako po vsakem kraji drage trava zeleni! Vse pisano rožic po bregu raste, koje dobrotno studenec rosi; ponižne vijolice, sivoromene potoč-niee, zeleno planjavo pisano kinčijo. Kdo bi jih željno 45 ne gledal, in sene veselil? Tako cveto tudi v serci pravičnega prelepe cvetlice tihega veselja, čedne ponižnosti in prave keršanske ljubezni. Vsakdo se takemu rad približa ter ga za ljubo ima. Vidita, kako se svetlo solnce v čisti dragi ozira! Kakor srebern pas se potoček od lune po noči svetli. Tako se sveti tudi božja podoba v „Otroka! kteri bota pa vidva podobna, pobarajo oča, ali kalni luži, ali čisti dragi?" „Lepej dragi" - odgovorita sina veselo. „Prav tako, rečejo oča; ako hočeta v svojih starih dnevih čedno in blagodarno živeti, morata v mladih letih pridno začeti, česar se mladeneč privadi, tudi serec zna." 53. Kača in otrok. (Drob. 1852.) Martinko, vertnarjev sin, je čversto po ogradi skakalko bi trenil pa pisano kačo zagleda, se je prestraši in jokaje k očetu beži. Oča sinka spet vtolažijo in mu dajo od kače prikladen poduk: „Mojsin! ovakača, koje si se prestrašil, je vsa plaha in pred človekom beži; nedolžna perva človeka zapeljala, onaPje veliko nevar-niša; nje se je bati, pred n oj bežati. Ta kača človeka povsod zalezuje, se nobene obiti ne boji, in išče tebe vekomaj pogubiti. Od te kače modri veli: „Beži pred Se hočeš pregrehe ko kače varovati, moli rad in Boga se boj, izogibaj se grešnih priložnostij in slabih družin; naj te skušnjava praznovati ne najde, tako ti pregreha, najhuja kača, škodovala ne bo. Ako ne slušaš, te hoče pohujšati in umoriti. Še eno si zapomni moj sin, ktero te sv. pismo uči. Varuj se krivih, lažnjivih prerokov, zapeljivih ljudij. Hudobni ljudje so hujši in veliko bolj nevarni ko strupene kače, ker s svojimi lažljivimi jeziki in skoz svoje obljube nedolžnost v greh vabijo in v nesrečo vlečejo. Ne 46 verjamivsakejsladkej besedi, in ne potegni s hudobnimi, kteri te vabijo. Nesramna slada, požrešnost, v ačuganje in posvetne dobre volje so po navadi rožnati germi, pod kterimi kača zapeljivosti na mladenče in deklice preži. Žalibog, da se da večidel ljudi skoz te goljufne reči zapeljati. Ti pa moj sin, Boga se boi in vedno Kdor se greha nT Soj" ne bodepeklu odL g 54. Dvoje mladih dreves. (Drob. 1852.) Kmetič je imel dva sina; pervi leto stareji ko drugi. Vsakemu oča za rojstvo žlahno jabelčno drevce vsadi. Obedvoje dreves tako lepo izraste, da jih je bilo veselje gledati. Ko začnete drevesci prav lepo cveteti, vsakemu sinu enega da, ktero je bilo za njegovo rojstvo vsajeno, in pravi: „Obedve drevesci ste dobrega plemena; nju bota pridno oskerbovala, nju bota požlahnila; bota drevesa v nemar pustila, ne bota dobila prida sadu." Stareji sin Jože je svoje drevce skerbno čedil, krog njega zemljo porahljal, divje veje porezal, gosenice pridno obral, in mlado deblo h kolu privezal. Mihalek, njegov brat, se pa za svoje drevce zmenil ni. Ko je Jože pridno delal, se jeMihel po vesi potepal ; clo kamenje po svojem Dojde abogata jesen in Jožetovo drevo se rudečili jabelk šibi, tako da so veje podperte, Mihelna drevo pa prazno in vse bledo žaluje. Ves zelen Mihel nad očeta leti in toži: „Pokaj ste meni tako malopridno drevo dali? Jožetovo se polno jabelk obeša; na mojem pa rekoč:' „Jože ti nima ne jedne jabelke dati, zanikarni potepenec ti! Priden delavec z lenuhom blaga delil ne bo. Le gladuj, ker nisi delati hotel, in ne gledaj Jožeta pisano, da obilno sadja ima; kdor ne dela, naj tudi ne< je! Kakoršno delo, takošno plačilo! 47' 55. Predraga piščala. (Droli. 1852.) Ko sem še mlad deček Ml, so mi boter bili sre-berno petico za rešitvo ali vezilo k mojemu godovnu dali. .Kad sem belo petico gledal; ko je pa semenj bil in je mož romene piščale v torbi prodajal, koje so dečki too 7e icô ta, „ved asa SS" m« » ™I ™ S piti, mi je predraga piščala na misel prišla. Te reči mi ni potreba, sem djal; pokaj bi za prazne čače dnarje dajal; bi pa le predrago piščalo kupil. Tako sem si mnoge vinarje prihranil, ki so mi potlej prav prišli. Odrastel sem in se po svetu podal, pa tudi ljudi brez števila spoznal, ki so si svoje piščale predrago kupili in na zgubi ostali. Mnogokdo si je gosposko obleko omislil, prisekan zavihan klobuk, perstan na roki, smodko v zobih in leta 1848 tudi sabljo po strani, da je za njim ropotala. Oh, sem djal, ti norska glava, si predrago piščalo kupil. -Yidel sem drugega, kako je derhali ljudstva sladko govoril, delal sladke obljube , ter preprostim ljudem zlate čase obetal, naj bi ga za poslanca, ali pa za srenjskega poglavarja izvolili. Pač predraga piščala, sem mislil, in taka je bila. Danes so ga na rokah nosili, v kratkih dneh so mu pa okna potrupali. — Poznam mladenčev veliko. kterih eni so se dali ženstvu oslepiti, drugi so se v igroi tretji u vino zgubili, zapravili denar, poštenje, zdravje in tudi življenje, časno in večno nesrečni. — Oh sem' djal so pač predrago piščalo plačali ! — Tako bi rekel, da vsa 48 nesreča iz tega izvira, ker ljudje ne premislijo, koliko je vsaka stvar vredna, in jo predrago kupijo. — Kar koli storiš, le modro stori in premisli konec! 56. Dereč potok in tih studenec, (Drob. 1852.) Po hudem deževji je dereč potok visoko narastel, travnike in poljane povaljal in z velikim hruščem vse moste in berve pobral. — Blizo izpod gore je vrelec (studenec) pohlevno šumljal, senožeti napajal, in po dragi stoječe drevje pojil. Od daleč iz doline so hodili ljudje po studenčnico; in kdor se je čiste vode napil, je bil vrelca vesel, tudi ptičice so krog studenca na zelenem drevji rade prebivale, kakor bi hladnemu studencu Naraščen potok se začne bahati in zaničevati pohleven vrelec, rekoč : „Kaj delaš, zapečnjak? kaj te ni iz tvojega kota na svetlo? Sram te bodi, da si po svetu ne upaš. Siromak ti noč in dan, leto na leto pod svojo pečjo kučiš in pa trate napajaš, ter ne veš, kako je veselo na svetu. Bali v dolino ; rajaj z menoj po ravninah; videl boš kako naju bodo ljudje gledali, kadar se nama bodo mosti odkrivali, berve'in jezi ogibali. Ne le sjanje po polji, clo drevje se nama hoče priklanjati, ko bo tvoje veličastvo veljalo. Vreme se vedri, dereče vode s hribov vsahnujejo, tvoji kalni valovi upadajo, prihodnje jutro te videti iz tvojega vodotoka ne bo, in v enih dneh boš za toliko več suh, za koliko je tvoj trebuh zdaj prenapet. Po vsakem kraji bo povaljano polje ležalo, poblatene senožeti in pokončane žetve bodo tvojega divjanja žalosten sled. Ljudje te bodo kleli in rotili, dokler meni srečo žele. Ees je, da moja voda le pohlevno šumlja, in visokih bregov ne prepluje ; ali za toliko lepšo rast travi, drevju, živini in tudi človeku daja, da me vse rado ima, ki me pozna. Bolja je moja tiha pa obstoječa vrednost, kakor 49 vsa tvoja vrešoca, minljiva visokost. Tebe bodo kleli, mene blagoslovili ljudje"! Mladenčiinmladenčice zale! nikar da bi se po šegi potoka štimale ; blato pregrehe in pesek nesreče bi se tudi za vami valil. Tiho in ponižno kakor bistri studenec živite, pridno delajte in pobožno molite; pravični vas bodo hvalili, in Bog vas bo za ljubo imel. Vaša sreča, če vas hudobni svet ne spozna; le ponižnost velja! 57. Knjiga življenja. (Drob. 1852.) 1 Našega življenja čas je prazna, nepopisana knjiga, kojo nam je Bog dal, naj bi jo z dobrimi deli popisali. Za vsak dan jedna stran — vsaka ura je za nov odstavek, in vsaka minuta življenja je za novo versto pisati namenjena. Ni v naši moči jednokoliko pol iz knjige življenja odtergati, tudi jednega dneva, kojega preživimo teh bukvij krušiti ne zamoremo ; pa tudi pol prešteti nismo v stiu, ktere so nam odločene, da % v življenji popišemo ; prav lahko je pola tega dneva po-. slednja življenja naŠeea na kojo bo smert zapisala-Konec! zadosti je. , Pa to je v naši moči, da vsako stran knjige življenja 1 Tudi v Drob. 1. 1847." Slomšek IL 4 50 marveč zlato vezane se v nebesih vekomaj svetile. Blagor mu, kdor svoje bukve skerbno z dobrimi deli popiše in jih s čistim zlatom prave kerščanske ljubezni pozlati'; ^on jih bo tamkaj v nebesih vekomaj veselo čital, v knjigi večnega življenja se bo svetilo njega ime. Deca ! kar se dobrega učite, vse bo v to vašo knjigo zapisano. Kar dobrega v šoli zamudite, bote po smerti v večnosti brali. Pridni bodite in prav skerbno se učite, da bo vsak'dan jedna stran v bukvah življenja zlato popisana. 58. Janezek in vertnar. (Drob. 1852.) Janezek se je iz šole prijokal, in se ves solzen v očetov vert poda, zdihovaje, da ni učitelja prav zastopil, in kar so učili si zapomniti mogel ni. „Jojmeni! moji sošolci se tako lehko uče, da je veselje; jaz pa sirotej toliko terdo glavo imam, da se me navk clo ne prime. Kaj hočem revež začeti?" Modri vertnar ga čivje in potolaži rekoč: „Misliš, preljubi Janezek, da so te verle polne črešnje vselaj tukaj stale, kakor je zdaj pred seboj vidiš?" „Mislim da," odgovori Janezek. „Pač ne", reče modri vertnar. „Svoje dni na tem lepem prostora ni drugega rastlo, ko ternje in pa koprive. Segli smo, in si veliko prizadeli, da smo ternje izkopali, zemljo zarodoviteli in to žlahno drevje zasadili. Sadunosno drevje pa je le po malem rastlo; pridno smo krog debel zemljo rahljali, gnojili in ga skerbno cedili; in poglej kako bogato rodi!" „Ravno potem tudi ti, Janezek stori ! Praviš, da si terde glave. Kaj zato! Le pridno se uči, in ne odjenjaj; priden mladeneč srednje glave pogosto prebrisane prekosi. Dobre glave se rade ' napihnejo, se po navadi preveč na se zanesejo in «ostanejo, dro zgubijo se clo pogosto. Priden šolar se ne vtegne potepati, in se v kratkem lehko uči, kar sem tudi jaz poskusil." Janezek ves vtažen, se začne prav skerbno učiti; in bolj težko, kakor se mu je kaj zdelo, pridneji je bil 51 ter je mnogega sošolca dobre glave preprejdil. Marljivost tudi slabo glavo zboljša. 59. Poglejte, kaj privada zna. (Drob. 1852.) Špartanski postavodaj Likurg, kateri je okol 880 let pred Kristusom živel, je hotel starišem očividno pokazati, kaj privada zna. Vzeme dvoje kužetov ene starke in ssä pis vx* xLr vä preikatf in L jesIŠi kar mu m ; drugega' pTslediti in Ko se Lacedemonci, Likurga deželani, snidejo, se vstopi Likurg v sredo med nje, rekoč: „Poglejte, moji domorodci, kaj privada zna, koliko v otroški reji velja in jesti zaöne ; arugf^a zajcem viije, kakor j^ odtt Ko Lacedemonci svojega poglavarja le debelo gledajo, in jim v glavo ne pade, česa jih poteh pesih pre- S^Jt^tL Äa ^dSS Kar se na neumni živini vidi, to tudi pri človeku velja: česar se mlad privadi, to tudi star zna. Hočeš, da bi otroci radi molili, od mladih nog privadi jih ; hočeš da bi radi delali, hitro jih začni dela privajati. Hočeš svojeglavno deco imeti, le iz mladega naj se pri- 4* 52 60., Gorska nevesta. (Po sv. Joanu Damasceni!. Drob. 1853.) Zapustil je svoje dni verli mladeneč veliko svoje rojstno mesto Jin kratkočase, ter se v visoke gore poda, iskat svoje prave sreče, katere mu svet ni mogel dati. Mnogo berdo je že prehodil, ves lačen in žejen, pa tudi truden pešati jame. Vsede se na star z mahom obraščen štor, naj bi se v senci malo odehnul, kar začuje iz gaja mičnega petja glas, kakor bi bilo angelsko gerlo. Hitro vstane in za petjem gre, ter do majhne bajtice dojde, kteri je visoko kostanje senco delalo; na pragi nilžna devica sedi, preprosJoblečena, kterapri svojem delu pobožno prepeva in Boga hvali. Mladeneč poprosi devico za kupico merde vode; in ko si žejo pogasi, se začne s svo o mladoj dobrotmcoj prijazno pogovarjati. „Vidim, je djal, da v velikem vboštvu živiš, in da je žalostna tvoja osoda; kako da si toliko veselo prepevaš. Kako hvališ tako srečno Boga za svojo revščino?" Devica pohlevno mladenča pogleda, in pobara, jeli ni nobena sreča stvarjen biti po božji podobi, spoznati svojega stvarnika, se veseliti božjih popolnostij in toliko dobrotljivemu Bogu služiti, kar je' ravno tako vboz, čeku, kakor bogatinu dano? — Ves zamaknjen modre marne device posluša, tudi njega veselja solze polijejo; in kadar častitljivi serec s sivimi lasi iz bajte k njima stopi, ga mladeneč začne priserčno prositi, naj bi smel na tej prijazni gorskej ravnini pri njima ostati; v kratkem clo prosi, naj bi mu zalo devico hotli ženko dati. Ves častitljivi mož mladenča od nog do glave pregleda, in z glavoj odkima, rekoč: „Tebi se vidi po oblačilu, da si imenitnega, premožnega rodu, in ne spodobi se ti, hčer siromaka snubiti." — „Vidite oče, je mladeneč djal, hotli so me prisiliti, naj bi se bil v posvetne dobrote in zmote zamotal, ponujali so mi nevesto zalo in bogato; pa vse to me ni razveselilo; vse sem zapustil ; in srečno sem k vam došel, in našel sem, kakor zaupam, svojo gotovo srečo." Zopet častitljivi starček pravi: „Edine hčerke svoje tebi ne dam, da bi jo meni od moje kuče odpeljal, in šel v ptuje kraje ž 53 njoj ; meni brez nje živeti ni." Veselo in krepko mlacleneč odgovori: „Pri vas hočem ostati, po vaše živeti." Tzslekel je svojo posvetno gosposko obleko, oblekel kmetiško snknjico in je za vsako delo prijel. Dolgo in ostro ga je njegov čas itljivi gospodar poskušal, dokler se je prepričal vrednega zarotnika svoje edine hčeri. Prime neki dan mladenča za roko in ga svoji hčeri zaroči, po tem ga v skrivno shrambo pelja, in mn srebra. zlata in mnogovrstnih zakladov toliko knpov pokažei da jih še mladeneč nikoli videl ni, in mu reče: „Vedi/ da svoje hčere nisem možu vdati hotel, kteri bi za njeno bogastvo vedel bil. Mislil si me vbožčeka, pa si skazal, da mojo hčer v resnici ljubiš; vreden si, da moje dete in vse to bogastvo dobiš.'" Jelirazumiš to pravljico?— Mladeneč si človek ti,' rojen v goljufnem svetu. Zapeljivo dobroto svet tebi nevesto ponuja: in veliko jih je, kteri jo vzamejo, kajti njim čast, blagostan in življenje vsake sladkosti obeča. Blagor tebi, ako zarano to golimo srečo spoznaš in se njenim zankam otmeš. - Druga gorša nevesta prave stanovitne. sreče je božja modrost ktera je iz nebes na zemljo prišla ki na visokosti svete katoliške kerščanske vere prebiva edina hL nebeškega taalja Tosem ljubit iskal od stoje mladosti pravi modri in sem e že el ž njoj noroST Si s VoSj nevesto ' več sem o obrajtal kakPvsTbogastvo in ve ičastvo Dan me 11 tudiž nioi Mia obLvll^ST\^\m^t Te Seka Zrecenljiv zaklad to kteri 'so U zvesti bodo Sznost bS?.dele ni" - Slovenci ' mladenei'' ovo nevesto si izvolit no si iščite vsLZ vam bo na verženo 61. Budalo in ttirnska ura. (Drob. 1853.) Imeli so pri neki farni cirkvi dobro turnsko uro, katera ni nikoli obstala, prav kazala in prav klala (bila), tako da so se lehko vsi na njo zanesli. Dobra ura pa le tako dolgo prav kaže in gre, dokler ima dobrega oskerbnika, kteri jo o pravem času navije, očedi in 54 namaže, kakor je star cirkvenik storil, kteri je že veliko let pri cirkvi služil, in uro dobro poznal, česar potrebuje, Ljudem se je stari cirkveni služavnik prekesen zdel; hočejo mladega cirkvenika imeti, kteri bo bolji kup uro navijal. Podajo se v tropi k g. fajmoštru, in jih pri- in v kratkem na tleh vse križem leži kolesa peresa di kazavci mali in veliki Buda o , skliëe noioolave ^iriiyučarske d^W^poSSo'Ä SS tako b v kol s ZZ vSSe Ä zavel,ednako dolgi zeLoj besedo? da bo vse ednako ai kako r rnaviio da b^vse glih ^m bodpTraTadko tekla so II Nado odja nanosim intiredifo ko hlapci nimajo prave me vstati, ne_ vedo kdaj iti počivato vojnGospodo župik 'odgovorijo^ daT hielfljudeni ustreči in njim po volji storiti; da pa vse narobe gre, tega je Budalo kriv, kteri je hotel vse ednako narediti. „Tega mi nočemo, so ljudje djali; taka ednakost je S; ^vriienf;;v™g ssisr BüoT'staro veS let dSbS* zakij 5iS pri Ä 55 je pobegnil, in farmani so mogli škodo terpeti. V kratkem so mogli škodo pozabiti, pa dobrega skušanega navka pozabili niso, da na ovem svetu vse ednako biti ne Ali se ni nam pretekle leta ravno taka godila? 62. Vode. (Drob. 1853.) Vode vse iz morja izvirajo, in se stekajo zopet v morje, pa njih vodotoki so mnogoverstni, kakor njih opravila. Velike vode hodijo po dolgih potih skoz širie. dežele, med visokimi gorami, po velikih dolinah, zdaj na ravno,, zdaj na vank. So vrelci, ki izpod gore privrejo, in se hitro pod zemljo skrijejo; so potoki, kteri °cel "»eli oUn«^ o i J Alif frod» M , odrajtal najdenega, ter je terdovratno vta il, kar si je fziivatL VsYversfnik o,se gaJ bd n hffieža se je že v mladih letih vse izogibalo. Ko je odrasel, so ga'v vojaštvo vzeli. V Draždanju je s svojim polkom stal. 103 vsmerti ga, in dnarji bodo tvoji." Popotni gospod je bil visoko pošten mož in slovit podobar, ki je iz svoje gorice zaLaboj k svoji dragi rodbini domu šel. In tega dobrega moža je hudobec zamoril! Koliko žalost je njegovi žlahti — kolik žal celemu mestu načinil, ktero je rajnega rado imelo? Nikaj ni tako skrito, da bi ne bilo enkrat očito : ta resnica je tudi hudobneža izučila, kaj da prepozno. Hudobec se je sam razodel; k smerti so ga obsodili in ob glavo djali. Otroci ! ne delajte gerdo z živalimi, naj si bodo prijazne ptičice ali gerdi červi, božje stvari so, Bog za nje skerbi. Kdor do ljube živince vsmilenje nima, bo tudi z ljudmi nevsmiljeno delal. Pri malem hudo delati začne, in pri strašnem boju neha. Zarano začne žgati, komur je ko- Saro Sevo se ne, d^S/nek poravnati! XSÎ dodelec pa poboljšati ne. Blagor možu, ki je od mladih dni v strahu bil. 45. Florijanek. (Mal. ter.) Florijanek je nekdaj ljudski sklepec 1 domov prinesel. Oča ga vprašajo: „Kde si dobil nožič?" Jeclaje Florijanek odgovori, da ga je našel. „Kde si ga našel? Le taki povej!" Jokaje Florijanek jeclja: „VBoštjanovi hiši." Oča Florijaneka za roko k Boštjanu peljejo, in Oča so rekli: „Nesrečni otrok! kaj bi iz tebe pri-rasnilo, če bi se krasti navadil." Mali nožič. 104 46. Mlad berač, star tat. (Drob. 1854.) Bila je svoje dni na Nemškem taračela, dolga Špela po imenu ; moža so zavolj tatvine obesili. Zapustil je troje otrok, ki so se za njo po beračiji vlačili. Da ih ni po kerščansko redila, se lehko ve; samo edno jih e dobro naučila: tako dolgo beračiti in sitnost ljudem ia pragu delati, da dajo, ali že radi, ali pa ne; da je le. Stanovniki so mater in otroke imeli za malopridne potepuhe; kar so tudi bili ter se vlačili od hiše do hiše; n v« ikiAaSa m Sa" dru^^S Dolga Špela zboli, in ke? je poleti bilo" nareki parni leži, in deca za njo krog in krog beračijo. Na smertni postelji pokliče svojih troje otrok, in naredi svoje poslednje sporočilo, ter jim ves bližnji svet v beračijo razdeli. „Ti Hanza! je djala sinu, boš imel Na-savio knežijo. Ti Eotula L Alenburško imela. Tel* ää" asta ™i äe Ig iiu.or6Io. Dvoje deklet se je izgubilo, da ni bilo sluha ne duha od nji več; sinko pa je na beračiji izrasel prav zdrav in veri deček. Pri nekem selanu je najraji zahajal, ter po cele tedne na tistem sein ostal; in ker je včasih za Lko delo segel, ga tudi niso gonili, pa radi videli, da se je dela privajal. . Urh tako je bilo selanu Seržati8 gl°LÄTE oiti tfbi ATS učil kar ?e delavnemu človek!? znal potreba Dečka iomâgal,*i"fmVefpT^C ^KE 105 ravnali in pripomogli, da se mu je šola poznala. Prav veseli so ga bili, ker je bil priden in zvest v vsaki reči. da so se lahko na-nj zanesli. V osemnajstem letu starosti jame Janžeka nekaka selje krasti, da se nisem mogel tatije zderžati; _ kral sem neprenehoma, dokler sem k vam došel. Pri vas Urhova,skleneta k gospodu župniku iti, jih za svet barati, pa tudi Hanzeka seboj vzeti. V farofu reče U-rhovka Janezu, naj zunaj počaka; onadva pa rahlo na vrata poterkata, k gospod župniku v sobo gresta, ki jih prav v sobo. Župnik: Noj Hanza ! kako je kaj ? Hanzek: Slaba, gospod oče! Ž. Zakaj pa slab'a? H. Si ne upam povedati. (Si jokaje oči z rokami pokrije.) Ž. Mladenča prijazno za roko primejo, rekoč: Kaj pa ti je, da plakaš? H. Veselje krasti mi ne henja, in za tega del so 106 mojega vbogega očeta ob . . . (od velikega joka ne more besedice ziniti). Ž. Po tem takem bi rad veselje do nesrečne kraje zgubil; kaj ne? H. Kaj pa da! ali vsa moja molitva je zastonj. Molim, molim; pa me Bog le ne usliši. Ž. Ne govori tako, moj Hanzek! glej ravno za to, ker si gorljivo Boga prosil, te je ovaroval, da nisi česar Hočem ti pa dober svet dati, ako le vbogaš, se boš te hudobe odvadil. Kaj ne, kadar kaj vgledaš, kar ti dopade, te hitro mikati jame, da bi vzel in na to pa H. Dro! toda ne vsakobart, enkrat se premagam, in ne vzamem; drugobart pa se ne morem zderžati. Ž. Kaj ti pa nikoli ni žal, kedar kaj vkradeš? H. Oh, kaj pa da, samo da me vest včasih poprej, včasih pozneje peči začne. Ž. Prav tako ! Kakor hitro te vest zaboli, le hitro vkradeno reč lastniku odrajtaj, in če je višej nimaš, teci, in saj za zamero prosi. H. Rad bom to storil, pa huda bo. Ž. Le vbogaj Hanza! boš videl, da se hočeš v kratkem odvaditi, in Bog ti bo pomagal. Kar Hanzek terdno obljubi, tudi zvesto spolnuje; pade, pa zopet hitro vstane; vkrade, pa tudi poverne, in se tako nekoliko časa vojskuje. Poslali so ga enkrat na polje, neko delo opravit, in grede na veliko cesto pride. Vgleda na kamnu za cestoj košaro (korbo) in v košari nekoliko ženskih oblačil. Izpod oblačil je mošnja dnarjev lukala. Ko bi trenul Hanza dnarjeizmekne in ninjo v bližno ger-movje skrije. Kmalu potem pride mlado dekle, jerbas 107 Pervo, kar počne, je, da dnarje kerčmarju zanese, rekoč, da je dnarje na eesti našel. Kerčmar se zavzame rekoč: „Bogu se usmili! Prevboga deklina!" Hanza od žalosti in velike bridkosti domu tava, in kerčmarja clo ne čuje, kteri mu veli počakati, da bo reštvo dobil. Vse to so dali zdaj v novicah oklicati, da so se dnarji našli, . „ jim je tad, po wj Mil». Naj™e je p. H»» »d 7ÄTSÄ Ä AS tSLZ Na enkrat pa deklina pride živa na svetlo; ribiči so jo videli u vodo skočiti, in so jo rešili, da se reva ni utopila. Pač je bilo to veselje za žalostne stariše in ÄiwroMo^e h^B'0«^ St Toliko hudobne navade, njegovo ženo pa&strašnefa pogTna rnilo- Navk. Kedek je, ki bi se odvadil, česar se je v mladih letih gerdo navadil — krasti; stara navada je železna srajca. — Pravijo, da ima tat neko tatinsko žilo na svojem palcu, ki mu ne da ptujega blaga v miru pustiti. Tako žilo ima, pa ne na palcu, marveč v svojem serci — hudobno spačeno voljo, kojo so mu malopridni stariši, ali pa redniki vsadili, ki so ga krasti uöüi; m takih tatinskih učenikov je veliko po svetu. ^^.SfSS'^Ä/SiClÄ: 108 laž ostro hiHioTOti. — Drugi uBLtelji tatvine so, Beri otroke sladkosnede privajajo, posebno matere, Mere deoi posebej jesti potikajo, rekoč: Na Hanzek! pa skrij, da drugi ne vidijo. Hanzek skriva bratom in sestram, po- Ho iIIAri aliTSti ÄtndiK' Se thašto* Lftatto8-SSi SStaiiS ^ÄaÄ™ fe^itSsrS: IIL|aBIlJtAA=S tega varuj. 47. Ukradenega ne kupuj. (Vel. ber.) Pavlek iz šole grede Lenčeta sreča. Lenče mu lep vinjek za pet grošev ponudi. Pridni Pavlek se spomni, da šolci brez dovoljenja' starišev kupčevati ne smejo. Reče Lenčetu: Jeli so ti stariši rekli vinjek prodati? Lenček pravi, da mu je nekdo vinjek v dar dal, ter ga slobodm?proda, komur rad. Pavli je mislil: 'kdo ve, jeli je to res, ali ni? Nož je predober kup; nožar bi mi ga za goldinar ne dal. Ni ga hotel. V enih dneh se ^AvLi j" Ä "Sra^bSgl Ä 48. Najdeno odrajtaj. (Mal. ber.) Matičku so v mladih letih stariši pomerli. Sosed ga za rejenca vzeme in prav bogaboječega izredi. Ko 109 Matiček ob cesti drobnico pase, jezdi mimo njega imeniten gospod, ktereinu nekaj svetlega izpade. Matiček hiti gledat, in na! zlato žepno uro pobere. Urli njegov tovariš pravi: „Uro bova prodala, in denar med se razdelila." „Bog obvari!" reče Matiček. Najdeno blago se - Safari XL^z s^iiSrse & at sä In Sep"stT;avn\g%%Toeduedopade, ki je bil bogat tergovec. Hitro za Matičkom jaha, izprosi ga od red-nika in ga da v šolo. Matiček se izuči, k tergovcu v ass kr sä rÄÄ ne veste čigavo ie dajte na oznanilo. 49. Dobra vest. (Vel. ber.) „Otroci ! dobra vest je mehka vajšnica, na koji se sladko spi, in enkrat lehko umerje" — so djali gospod šolski; za dobro vest skerbite." Kaj pa je dobra vest? pitajo učenci. Za odgovor jim učitelj lično povest povedo, rekoč: Loniko so oča v štacuno poslali bankovec 50 gld. zmenjat. Tergovec Loni hitro denarje našteje, Tonika pa grede dnarje prebroji, in najde, da je za 5 gl. preveč. Tergovec se je uštel, in Lonika misli, kaj mi je storiti? Mož 5 gl. ne bo pogrešal, če jih obderžim 50 gld. pa očetu nesem. Pa nikar tega!- ptujega vzeti ne smem; bili bi kakor ukradeni Tako pomisli in dirja 5 gl. tergovcu odrajtat, kar se mu je toliko dobro zdelo, da je Lonko pohvalil, in ji 1 gld. v dar jo je opominjala. Dobra vest jo je hvalila, znotranji liô božji glas, ki nas pred hudim svari; nas graja, če hudo storimo, pa tudi hvali za dobro. 50. Tomažek. (Mal. ber.) Tomažek je rad k Videku v vas hodil. Mati so ga svarili: „Tomažek! meni ni po volji, da se z Videkoni tovaršiš. Janezek je pridnejši; k njemu hodi." Tomažek pa matere ni ubogal, in je vseskoz le k Videku hodil, in se je od njega veliko hudega naučil. Nekdaj ga Videk napelje, da v sosedov vert zlezeta sadja krast. gospodu rekli: „Kaj takega bi ne bil od Tomažeka ÄTtLS Ej?- Pa je že tako.Slabe 51. Jaka zidar. (Vel. ker.) Jaka je bil mlad in čverst junak, in že v svojem štirnajstem letu za vsako delo. Njegova dva brata sta Videti, kako zidarji neprenehoma lulo v zobih imajo, je Jaka mislil, da mora tudi on tobak kaditi, če hoöe vreden zidar biti, in si lulo kupi. Pa mnogokrat lil baka dobro privadi. Zdaj je mislii Jaka, da je cel mož, kajti vse razvade svojih tovaršev je dobro znal; ali v kratkem boleha. Poprej belorudeč ko roža, začne bledeti! Poprej čerstev ko gliva, začne slabeti. Ne diši mu jesti, — Neumni ljudje so starišem svetovali, naj mu le dobrega, močnega žganja piti dado. Jeli je bil dober svet? - Dajajo mu žganja, in se nadjajo ga okrevati; ali Jaka jim ni povedal, kako razuzdano je živel. Jaka ni samo žganja pil in tobak kadil, dal se je tudi še v vekše hudobije zapeljati. V nedeljo se za kratek čas v kerčmo poda, kder so godbe imeli. Tovaršev nekoliko je pilo, in tako močno tobak kadilo, da je vsa soba polna dima in sopuha bila. Začeli so Partati, in tudi Jaketa prisilili ž njimi igrati; pa on še kvart ne pozna. Eden tovaršev mu pokaže, in o pervi čerje spat. To Jaketa sicer ni veselilo, pa igre opustiti le ni mogel, ter je hotel pozadobiti, kar je poprej zaigral. Kako žalostno se je iz kerčme potegnil, ker ni beliča več v žepu bilo. - ' . Bil je enkrat v toliki sili, da si ni vedel pomagati; sklene hudobnež hram okrasti, v kojem je delal. Vzel je novo siiknjo in sreberno žlico; pa strah in groza ga je bilo. Oh naj bi bil rajše gladoval, ali pa vbogajme Ko je sreberno žlico na prodaj ponudil, so ga izpadli. Dolgo je moral v ječi sedeti. Od te dobe ni bil . vse žive dni več vesel, je slabo izhajal in zarano umeri. Tako človeka pijančevanje, tobak in pa igra zdela. 112 52. Ne igrajte se z noži. (Mal. ber.) Ne igrajte se z noži, z ostrimi svinčniki ali s peresi; lahko koga ranite, ali oslepite. - Učenci so nekdaj y šoli ostali, in popoldne šole čakali. TJberemo si pa skoz špranjo v njega pluje. Štefanek se razserdi, Jero s klopi pobere, . ostrim peresom skoz luknjico 53. Strupene jagode. (Abcdk.) Janezek je našel v hosti germič z lepimi čemimi jagodami. To so češnje, si je mislil. Utergal je eno jagodo in jo pozobal. Ko je bila sladka, jih je pozobal še več. Pa niso bile češnje ampak strupene jagode. Kmalo na to je Janezek zbolel in velike bolečine terpel. Ko je doma očitno povedal, kaj da je storil, so mu dali mlačnega mleka in sirotke piti, tako da je hudo bljuval, in se je za takrat smerti rešil. Pa le počasno je po-prejšno zdravje dobival. Dete! ne poskusi, česar ne poznaš, Da po videzu se hudo ne goljfaš; Večkrat pod sladkoto smerten strup leži, Lahko pod lepoto ljuti gad preži. 54. Prazni strah. (Mal. ber.) Lizika se je po noči prebudila, in zdi se ji, kakor da bi kdo na vrata terkal. Ona se v postelji vsede in prav tanko posluša. Spel prav močno poropoče. Lizika 1la se spomni, da so teta boleni ; misli si, da so merli, in prišli slovo jemat, kakor je praviti slišala. Vsa plaha pod odejo smukne, in celo noč od straha očesa ne zatisne. Kaj pa je bilo? Pes je na pragu sedel, bolhe obiral, in s svojim gležnjem po vratih terkal. Ko se je zdanilo, Lizika perva iz hiše gre, in psa na pragu 55. UrMnek. (Mal. ber.) Urbanek je imel modre stariše. Niso mu od duhov, ni od copernic, ne od takih reči pravili, ko je še otrok bil; zato ga pa tudi ni bilo strah. Nekega večera po zimi je bil pri sosedu, ko so ravno ženske prele, in se od duhov pogovarjale, reko«, da tudi pri njih že več noči Žejo IB lic Ä, t ,gre ¦&.> prä njimi domisi pa strinomi m njim stopajo. Pa kak strah jih 56. Pravilo zadOYoljnosti. (Vel. ber.) Sosed soseda vpraša, kako je to, da je pri vseh svojih stiskah in težavah vedno židane volje? Sosed prijatelju odgovori: „Vsako jutro, poprej ko se po svojih opravilih podam, obernem oei na tri reči. Pervič oči k nebesom povzdignem, ter se spomnim, da le od Boga Slomšek II. 8 114 vse dobro, pride. Drugič oči k zemlji obernem in pomislim, kako malega prostora človek potrebuje, v kojem bo skoraj počival. Tretjič oči krog sebe obernem po-gledaje, koliko jih je, kojim se huje godi, kakor meni. Potem se podam v sveto voljo božjo, ter s svetom in svojimi v Bogu prav zadovoljno živim. — Stori tako, in boš zadovoljno živel! 57. Ječmen in zberljrva družina. (Drob. 1857.) Družina si rada v jedilih zbera, in si tako dolgo službe prebera, da na beraško palico pride. En sam zberljiv hlapec, ali pa besedljiva dekla dostikrat celo omizje razdraži, da se skujajo, svoje žlice položijo, in nobeno več kuhe ne zajme. Kaj je storiti? V Kadošah na Koroškem so župnik tako zberljivo družino imeli, ki ječmenove kaše jela ni. „Ječmen j e sr o tej", reče hlapec, žlico položi in drugi za njim; kuharica se pa h gospodu prijoka, rekoč, da ne ve, kaj bi že družini kuhala, katera si tako v jestvini zbera. „Mojca! so djali gospod, za ta del se ni treba dreti; družina za to ne je, ker ni lačna. Najboljši kuhar, pravijo, je glad ; le shrani ječmenovo kašo za poldenšnico, in jo opoldne spet na mizo postavi: boš pa videla, da Družina se opoldne k mizi vsede, pa kakor hitro ječmenovko vgleda, zopet merdec naredi: eden za drugim žlice pemečejo in kuharico jezno pikajo, da jim nima kaj drugega kuhati, kakor ta vbogi ječmen. Mojca zopet gospodu pravit leti, da družina ječmenove kaše ne zajme, in da jo bo morala v pominjak vreči. „Pač kar tega! rečejo župnik; kar za kosilo ne diši, bo pa za večerjo dobro. D eni ječmenovo kašo v peč, da se ti ne zdreži, in jo na večer zopet na mizo postavi. In če zvečer še dobra ne bo, pa jo za juterno kosilce prihrani. Božje dari zametovati bi bilo greh, in kar je za ljudi pripravljeno, ni živini dajati. Vsakemu daj, kar mu gre. Bo družina videla, da s svojim kujanjem kaj ne opravi, bo rada jela, kar se ji na mizo prinese. 115 Če je le zdrava, dobro pripravljena jed. Družini vse po volji storiti bi jo pohujšalo; kdo bi jo potem redil." Kuharica zvečer vtretjič ječmenovo kašo na mizo da. Družina se lačno gleda; hlapec za žlico seže in začne î?yuAb0rE ÖnfsmeCT2i %SaT pSS 58. Šiba za otroke žlalma reč. (Drob. 1853.) Oča Abraham, imeniten pridigar svoje dni na Du- Käsessässs BEmBBMYSrx oz« m lepo in m dr7m«ti t Dui ¦ izSi SÄT]? K;l"ÄV,Sr Sr i' i. bo ispodila" So oj SSi Vo tem bo? em 116 ktero je od zgoraj do tal segalo, in je namesto učiti se, skoz okno na vert gledal, si s persti na šipah igraje. Njegova oskerbnica, modra kristjana, ga pogleda in prijavo opomni, naj svoje nalogeinčide pozabi. Mali kraljevič ji odgovori: „Nočem." „Ako ne, mu veli oskerbnica — vas moram v koteč postaviti." „Jaz se nočem učiti, pa tudi v kotecu stal ne bom, zakaj jaz sem kraljevič Valeški." Ovo govori in ves vkljubii z nogoj je-zavo na oknu šipo potruplje. Oskerbnica s svojega stola vstane in mu resno, pa tudi pametno veli: „Gospodič! vi se morate učiti, kar vam je odkazano, ali vas moram jaz v kot postaviti." „Jaz nočem!"—ji gnjevavo odgovori, in serdito še drugo šipo z nogo zdrobi. Gospodičina pozvoni in dvorni sluga dojde. Po njem naroči očetu, kraljičniku Albrehtu, da ga najponižneje prosi, naj bi se nja kraljeva Visokost tu-sem potruditi blagovolili, kajti bi rada za njih sina kaj silo potrebnega ž njimi govorila. Modri in skerbni oča takoj pride, in si da vse dopovedati, kar se je bilo ravno zgodilo. Na to se ozre v svojega malega sina, mu na stolec pokaže'rekoč: „Tukaj lese za zdaj vsedi, in počakaj dokler nazaj pridem." Kraljevi oča prinese iz svoje sobe sv. pismo in pravi malemu kraljeviču Valeškemu: „Poslušaj le, kaj sv. Paul apostol tebi in drugim otrokom, tvojim verstnikom veli." Na to mu čita iz lista naGa-lačane 4, 1-2 rekoč: „Dokler je dedič še otrok, se nič ne razločuje od slugeta, da si je ravno gospodar vsega, ampak je pod varhi in oskerbniki do časa, ki je odočeta postavljen." — „Res je — govori oča na dalej, — ti si kraljevič Valeški, in ako se spodobno nosiš, boš lehko imeniten mož in boš tudi po smerti matere svoje kraljice, kojo nam Bog še dolgo ohrani, lehko tudi kralj Angležki; ali sedaj si še maličko, kteri mora svojim prejpostavljenim in oskerbnikom pokoren biti in jih vbogati. Verh tega ti še imam eno drugo besedo prav zastopno povedati, kojo modri Salomon govori: „Komur se šibe mili, on sovraži svojega sina, kdor pa ga ljubi, mu strah da." Na to oča šibo potegne, in prihodnega dediča Angleško krone prav pridno nažge, da šibo dovolj občuti, 117 ter ga v kot postavi rekoč: „Tukaj boš tako dolgo stal in se učil, dokler ti gospodična, tvoja oskerbnica, iz kota iti ne dovoli. Nikolj pa ne pozabi, da imaš zdaj oskerb-nikoni in rednikom tako pokoren biti, kakor v prihodnje postavi, ktero je Bog naročil." Bost se pravi tako deco modro in po kerščansko gojiti! Naj bi stariši po mestih in po deželi kraljevega očeta v izgled imeli, ki so zlato šibo večidel od hiše spravili! „Kdor svojega otroka po norsko ljubi (kakor ni bilo dobrih otrok in jih ne bo. 59. Skerbna mati v saboto večer. (Drob. 1848.) Je gospodinja vse poopravila, pokliče svoje ljube otro-čiče za mizo, da odvečerjajo. Po večerji pregleda djanje in nehanje c'elega tedna žnjimi rekoč: „Noj, ljubi moji, kako stese pretečeni teden nosili, kako ste se kaj zaderžall?" — Otroci se skerbno pogledajo in molčijo. Mati. „Ančika, si bila prav pridna pretekle dni?" Anca. (Obervi povezne rekoč) „Mama! nisem ne bila, saj veste kako sL brateca . . ."" Mati. „Glej Anca, kako hitro bi se otroku kaj hudega pripetilo. Otrok, ki so jih same popustili, se je že veliko zadušilo. Kako bi pa tebi djalo, ako bi te, v čumnato zaperla, jesti ne dala, da bi se derla lačna m žejna. Otrok sam se togoti, se dere in napenja in za vse žive dni poškoduje, Ančika! Po tem takem bi jaz ne smela iz doma brez skerbi pet odnesti, in nikamor brez strahu iti, ako ti za otroke bolj skerbna ne boš." Anca. „Mamca, le zanesite se, ne bom več otroka pustila samega ne." 118 Mati. „Bog daj, da mi ue boš višej toliko strahu delala!" „Kaj pakMihelti! kako seje tebi preteklitedengodilo?" Mihel. „Jaz nisem nič hudega storil." Mati. „Kaj? ali se ne spomniš, kako si v pon- deljek Liziko sunil?" Mihel. „Saj nisem nalašč tega storil." Mati. „Kaj! še le nalašč bi bil kaj takega storil? Ali te ni sram kaj takega ziniti?" Mihel. „Mama! saj mi je žal; ne bom več tega storil ne." Mati. „Kadar boš velik, pa se ne boš navadil bolj skerbno varovati se koga poškodovati, te bo lastna škoda morala izučiti. Saj že med dečki se nevarljivi Mati. „Kako pa Neža ti, se ne veš česa spomniti? kako si se pretekel teden kaj zaderževala?" Neža. „Ne vem kaj takega, ljuba mati." Mati. „Ali res ne veš?" Neža. „Zdaj pač ne, mama, kolikor pomnim ; rada bi povedala, pa kaj, da kaj ne vem. Kes da ne, res da ne vem, kaj bi pravila?" Mati. „Ti pač nikoli kaj ne veš, pa vendar več besed poveš, kakor katero drugo, ki veliko povedati ima!" Neža. „Kaj pa sem toliko rekla, mama, da bi vam merzelo?" Mati. „Za nič, pa toliko besedi! Ravno ti si tista, ki rada govori, pa ne pomisli, kaj reče ; za katere slabe navade del si bila že tolikokrat posvarjena in okregana. — Kaj si predvčerašnjim sosedom povedala?" Neža. „Žal mi je, mama, da sem to povedala." Mati. „Ze večkrat sem te opominjala, ne govori reči, katerih drugim vedeti treba ni ; narmanj pa ptujim ljudem vse praviti, kar ti na jezik pride, pa ti le zmirom žlabodraš. Kaj bi bilo, ako bi se ražvedelo 119 kai prepovedanega, in bi oča bili za tvojega čenčanja del v—opali?"0 Neža. „Žalostna bi bila; pa saj mi niste, ne oča ne vi besedice rekli, da nihče zvedeti ne sme." Mati. „Alibovapa morala z očetom za vsako besedo pristaviti : to Nežika le požlabudraj pri sosedu ali na studenci, kedar po vode greš; tega pa spet ziniti ne smeš? Ne bova smela v izbi brez prepovedi pregovoriti? Ali moraš vse počenčati?" Neža. „Ne zamerite mi, mama: saj nočem več kaj tako hudega narediti." Mati. „Kaj ti nisem za vselaj prepovedala praviti, česar ti potreba ni; pa vse zastonj! Te slabe navade že vidim, da te odvadila ne bom, razen s hudim. Pervokrat ko te pri takem praznem in nevarnem pogovarjanji zalezem bo šiba pela." Slišati od šibe so Nežico solze polile. Mati so pa djali: „Nežika! Največ hudega jezik naredi, ako človek ne ve modro molčati — te slabe navade se moraš odvaditi." Tako se je skerbna mati s vsakim pogovorila, tudi majhno Liziko je posvarila rekoč: „Ti Lizika mi ne smeš mlečnice tako jezavo hoteti ; ampak moraš lepo fÄ ÎAVt« US 5 ä?1"' Po tem izpraševanji molijo otroci večerne molitvice; poslednjič pa molitvo za sveto nedeljo večer, katero jih je mati naučila. Tako le se moli: „Ljubi oče nebeški! mi vbožčeki smo vsi tvoji otroci. Tukaj klečimo kakor brateci in sestrice. Kadi se hočemo imeti, eden druzega ne dražiti, ampak za male skerbeti, in lepo doma varovati, da bota atej in mama brez skerbi nadelo šla, nam ljubega kruheka služit. Ne moremo jim pomagati; pomagaj jima ti, in kar od nas želijo. Poverni jim enkri v nebesih, lar so nam dobrega storili. Daj nam hvaležno serce, da bomo 120 Zdaj so otroci pojenjali. Mati pa je še zraven pristavila, kakor se ji je prav zdelo za to, kar se je pretekle dni zgodilo. Danes jim je to le naprej molila, otroci ^ml2Ä^ ^L^^U^ÄntSeS-Äv rSm:1ravP;rES ^ovtTiartemi remo vsem" ki JomS\aj doSegiÎ storili." * Zdaj je Nežici predmolila, rekoč: „Odpusti mi, o moj Bog! kar sem se z jezikom pregrešila, in uči me molčati, kadar ni treba govoriti, pa tudi prav povedati, kadar me kdo popraša." Po tem je molila Mihelnu in on za njoj: „Ovarji, Oče nebeški! da ne bom tako nagel in vertoglav, ampak pameten in varljiv na vse krog mene, da sebe in drugih poškodoval ne bom." Zdaj še Anki pomoli, in Anka za njoj rekoč: „0 moj Bog! žal mi je, da sem brateca tako nemarno popustila , in moji ljubi mami toliko strahu naredila. Vse žive dni ne bom storila tako več. Le odpusti mi ljubi Bog!" Ko je mati z vsemi 'otroci tako odmolila, je še dalej dostavila: „Gospod usmili se nas! Kristus vsliši nas !"—Mihel moli „Oče naš," Ančka „Češčena si Marija;" potem sklene Nežica rekoč: „Bog nam ohrani našega ljubega ateja in mamo, našo gosposko in vse dobrotnike po sveti." Zdaj vsi rečejo: „Čast in hvala Bogu Očetu in Sinu in svetemu Duhu ; kakor je bilo v začetku, zdaj in vselaj; in na večne čase Amen." Mati dokonča in reče: „Moji otroci! Boga imejte pred očmi vse svoje žive dni in njegovih zapovedij ne prelomite! Blagoslovi vas vsegamogočni Bog in vas vsega hudega ovarji na duši in telesi Oča Sin in sveti Duh Amen." Tako so otroci mirno in čedno pospali. — Taka mati je vredna sto centov zlata. 121 60. Pravda za klobaso.1 (Drob. 1850.) Veliko ljudij se po svetu pravda in kavsa za prazne reči, in dokler se dva za kravo prepirata, jo tretji smeje odžene. Taka pravda se je po veliki noči leta 1849 na Francozkem v mestu Saint-Omer pričela. Priprost kmet je v gostilnico prišel, pa za kosilo srovo klobaso s seboj EIIII kSÄÄ TmX SSL?SSSrC stilnici je pa tudi nekdo na zadnjih nogah sedel, ki ni PPSP ZgVdüo Je; jpe t koisoteti SÄ Sn^boJÄ rnife klobaso T)oS khRoiio novernienoTmet? SS^odfSS po^ starir.Ä Sff kÄ zvrača rekoč- da ima h ni tstoS v svoii eoSci gledati in skrbeti da e nrf kaka krivicaneg prigodi klobasa m 25 centim po našem ne 6kr vredna. Taka pvJtiVp a, fYda' • mu ^ TM beseda s*lo;n™a : Vs bedak, se radi kavsajo." Klobaso je pes pozerl, pravda pa je ljudem ostala. Taka se zdaj po svetu godi !¦ 61. Kriva prisega. (Drob. 1846.) Na Eusovskem pride v letu 1843 listognoja v me stice Korgopolj kmetič, ki je ribe kupoval, in kupi od ~1Š^a,pa je resnična. 122 ča tistega mesta osem put,, to je po potegne. ribiča tistega mesta osem put,,to je po našem 320 funt. rib, in jo brez vsega plačila na tihem potegne. Bibič ga pozve in za plačilo toži. Kmetic v začetku dolg taji: ker se mu pa sodnik grozi, obljubi plačati, ako ribič Iz mladega pomnim, kako sem se germade bal, ki je v gaji blizo Brezja v Št .-Jurski fari bila v spomin krive prisege, ki se je, kakor pripovedujejo, v tistem kraji L Slovenskem godila. jVvdali sose za njivo, katere gospodske bi bila: Bifenske ali pa Verbovske? Malopriden kmet Bifenske gospodske svoje zemlje v škornje dene, potem pa na uno njivo stopi, in priseže, da na Bifenski zemlji stoji. Slabo mu prihaja, gre s polja v bližnji gaj, se zverne in naglo smert stori. Jamo so mu izkopali, in ravno tam pokopali so ga, na grob pa germado nanosili za pričo, kaj kriva prisega stori. 62. HudodelnikOY ne skrivati. (Drob. 1846.) Melito Ivanovič iz Verbovca na Serbskem je imel edinega sina, kije z dvema tovaršema popotnika vmoril, in v Moravo vergei. Kazdelili so se, in sin je osem- a' sr; Ä^rrsieS s.dve pi- Ne dolgo potem eden tovaršev zboli in umerje, drugi pa v Moravi vtone. Vse je potihnilo, in razen Melitonovega nikdo na zemlji kaj vedel ni. Črez pet let 123 in sin obstoji, kar je storil. Ako ravno ljudje vsega tega vedeli niso, sklene oča, kaj je storiti. Zveze sina, ter ga k gospodski žene, trepetaj e rekoč : Nate mojega sina, edino dete moje! Vsi smo deželski oblasti in pa StSpT^rie^Sec^odt g?1ohoI pmM*< -Knez Milo? pa je pridnemf oLu Pzgubije- Navk. On, ki skriva, je ravno toliki tat, kakor on, ki krade. 63. Kdo je veči divjak. (Drob. 1846.) Indijan, divjakov eden, ki v Amerikanskih dobravah prebivajo, si je na lovu zašel, in pride Angležu na prag, ki si je v tistem divjem kraji kmetijo kupil, ter ga prosi za košček kruha, pa kupico vode, ker je lačen in žejen. Anglež mu betva ne privošči, in prav po pesje Nekoliko mescev po tem si tudi Anglež v gosti dobravi zajde, in ravno tistemu Indijanu v bajtico naleti, in ga prosi naj bi mu pravo pot pokazal. „Prepozno t^irSI.^^r^nl Aei V jutru zgodaj ga izbudi in mu gre poti kazat Grede ss? ää ?a ÄÄk ™rs 124 64. Tudi beseda človeka ubije. (Drob. 1850.) V nekem gradu za Dravoj so rejenca imeli, ki je bil dekle samice sin. Odrastel je, pastirčeval in pri vsakem delu pomagal. Neko jesen so proso meli, ki je bilo strašno snetljivo, in gerdo kadilo se je. Gospodična pride na skedenj, in ko hlapčiča -vsega vmazanega vidi, reče vpričo vseh ljudij , ki so proso spravljali: „Ti si pa čern, ko vrag!" Ljudje so se mu smejali in ga po tem priimku imenovali. Hlapček odraste in gerdo ime „vrag" mu ostane. Znanci ga po tem kličejo, in on navajen za zlo ne vzeme. Ali priimke dajati je Leta 1847 je ravno ta človek za Dravoj delal, in neki mesar iz bližnega terga mimo pride. Namesti ga čedno pozdraviti — ga podraži. Mesar ni slovenski znal pa je vedel, kako ga imajo. Slovenec je nemško za-stopil, pa nemške gerde besede ni vajen bil. Mesar se nad njim zadere: „Teufel, kaj delaš!?" Slovenec ga pa za to besedo s kolom po glavi lopi, da se pri prifii mertev zverne. — Glejte gerdih priimkov žalosten konec. Tudi beseda človeka ubije ! 65. Belizar. (Drob. 1849.) Mogočni vojvoda Belizar je služil rimskemu cesarstvu na jutrovem. Vse sovražnike je njegova roka pre- vitez užugal. Na stare dni — pravijo — Belizar celega cesarstva steber, za potom blizo morja zvunaj poglavitnega mesta Carigrada na kamenu slep sedi, in vbogaime prosi. Po krivem je bil zatožen, in oči mu izteknejo. Sirotej ne vidi hoditi ; dečec ga o palici vodi, da si živeža prosi. 125 Večerno solnce gorko sije, in slep Belizar mladenča pobara : „Ali sije solnce tudi po Carigradu ?" „Vse strehe se od solnca svetlijo," mu dečec odgovori. Belizar se k Carigradu oberne, se nasmeji, in veselja se mu debela solza po bledem lici v sivo brado potoči. „Pokaj se obračate po nehvaležnem mestu, ki vam je ljubo luč I^eSl^l^im^oril^^^ materno." 66. Nedeljo posvečuj ! (Drob. 1855.) Po zimi grudna 1854 je bila sveta nedelja, in verni hitijo k sv. Jurju k božjej službi, kajti je bila zima dobra in prav prijazno vreme. Srenjski župan tistega kraja pravi, da mu ni dobro; in torej v cirkvo ne gre. O tem času pride iz bližnega mesta gospoda na lov in tudi tega župana (za drugo poštenega moža) povabi, naj ž njimi v bližni hrib strelat gre. Strelcu ni bilo Kg'e grf^Ä Ä^^Wbi^ Ç f=f f= Ä St Ä Posvetneži govorijo: Mu.je pač ura dotekla: smert bi ga bila tudi doma vlovila. Jaz pa. mislim, da bi za 67. Pot y apnenco. (Drob. 1847.) Dete moje! ako hočeš svete dni prav posvečevati, moraš sveto cirkev obiskovati in popraviti, kar si ob delavnikih™ duši zamudilo. Svete maše nikar ne opuščaj » 1 Izv. : mudi. 126 in ako je mogoče, tudi v delavnikih jo sliši in vedi, da kar pri sveti maši na delu zamudiš, obilno pover-njeno dobiš. Le poslušaj! Bil je svoje dni vitez, žlahen gospod, ki je svojemu kralju veliko let služil. Na smertni postelji svojega sina milemu kralju izporoči in kralj obljubi, da hoče mladenču oča biti. Zdaj oča svojega sina k svoji smertni postelji zakliče in mu pravi: „Meni je vmreti, da pa ti mene pomniš', kadar me ne več ne bo, hočem te treh reči naučiti. Prva je: vsak dan sveto mašo sliši; druga: ako vidiš svojega gospoda žalostnega, ž njim žaluj in pokaži, da tudi ti njegovo žalost občutiš; tretja je: kadar koli sovražnega otroka srečaš, ki rad od drugih slabo govori, izogni se ga!" To mu je oča povedal in umeri. Bilhelm, tako je bilo sinu ime, je tako lepo služil, da sta ga kralj in kraljica, pa tudi vsa kraljeva družina rada imela. Med kraljevo družino je pa vitez bil, ki je rad od drugih za herbtom gerdo govoril. Bilhelm se ga je izogibal, in se ni hotel ž njim družiti. Videl je hudobni vitez, da Bilhelm vselaj žaluje, kedar kraljico žalostno vidi. Kralju ga toži, rekoč : „Gospod ! vaš Bilhelm in pa kraljica se kaj rada imata; se hočete tega prepričati, le kakor bodi razžalite jo; bote videli, da tudi on žalosten bo." Kralj je storil to, in hitro zagleda, da je tako, kakor mu je vitez povedal. Kralj se razserdi in išče, kako bi služavniku plačal. Hitro mu vitez svetuje, rekoč: „Pošljite Bilhelma jutri zgodaj v dobravo do apnence, in vkažite apnarjem, naj pervega moža, ki ga jutri vi k apnenici pošljete, v apnenco veržejo." Kralj vkaže po svetu hudobnega viteza, in naroči Bilhelmu zvečer, naj v jutro zgodaj do apnence gre in apnarjem reče: „Moj Gospod vam ukaže, da storite, kar vam je zapo- Žjutraj zgodaj Bilhelm vstane in k apnenci jezdi. Na poti pa sliši k sveti maši zvoniti. Hitro v cirkev gre in sveto mašo sliši do konca. V tem času tudi hudobni vitez svojega konja obsedla, in za njim do apnence jezdi, ter je ves želčen pozvedeti, kaka se bo Bilhelmu pripetila. Do apnence pridere in pobara; „Ali ste storili, kar vam je moj Gospod vkazal?" „Nimo še, mu odgovorijo, pa zdaj hočemo storiti." Popa- 127 dejo hudobnega viteza, in ga v peč zalučijo, če se je ravno branil. Po sveti maši tudi Bilhelm do apnence prijezdi in reče delavcem, naj storijo, kar jim je kralj zapovedal. Oni so pa djali : „Je že storjeno." Bilhelm se h kralju poverne in pové: „Vaša vkaza je bila štor- Pri sveti maši sem bil." Vedi, je kralj Bilhelmu dial, poprej. Dete moje ! dober navk zapomni si, in sveto mašo sliši, kolikorkrat ti bo mogoče.. 68. Tvoja nesreča še ni največa. (Drob. 1849.) Mladenček je hodil svoje dni na božjo pot, pa se je celi pot jokal ; po ostrem kamenji pa bos je moral iti. „Joj meni, je materi tožil, da si nimam za kaj črevljev kupiti! Pokaj sem ravno jaz največi vbožec na svetu?" Nikar ne reci tega, dečec moj, ampak Boga zahvali, da zdrave noge imaš, in lehko bos hodiš, mati Na božjem poti pelje mati sina pred cirkvena vrata, in mu pokaže vbožca, ki vbogaime prosi, pa nog nima. Od daleč so ga pripeljali. Vidiš, moj sinko, človeka brez nog. Ali se mu ne godi hujše ko tebi. — Mladenč zdrave ude, in od veselja k domu poskakuje. Težava največi ni, M na tvojih ramah sloni! 69. Stari Bog vedno živi. (Mal. ber.) Vnekem kraji je bil priden rokodelec. Sebe in ženo je s svojimi rokami pošteno živel. Dragina postaja; 128 dela rokodelcu pomanjkuje. Možu in ženi se hudo godi. Eokodelec poprej vesel, zdaj žaluje, ves obupen in pobitega serca prihaja. Usmiljena žena moža tolaži, pa se ji ne da oveseliti. Eno jutro žena vsa žalostna vstane, in se na jok derži. Kaj ti je, Marjana! jo mož vpraša, ali si bolena? „Oh, je djala, bolena nisem, pa strašne sanje sem nicoj imela, in povedati se jih ne upam. Kaj se ti je sanjalo? jo radovedni mož popraša. Senjalo se mi je, da je naš ljubi Bog umeri, in da so ga angeli pokopali. Oj ti abotna žena, ji mož veli, in se ji posmehlja, česar že dolgo ni bil storil, ali ne veš. da Bog ne umerje? On je vselaj bil in vselaj bo. Stari Bog vedno živi. „Jeli pa veruješ to, da še stari Bog živi?" ga modra ženka popraša. Kako bi tega ne veroval, ji modro mož odgovori. Ako pa terdno veruješ, da stari Bog vedno živi, zakaj si pa zaupanje nanj zgubil, kakor da bi Boga več ne bilo? Ali si pozabil, kaj bogaboječi David pravi: „Bil sem mlad, in sem se postaral, pa nisem videl poštenega zapuščenega, ne njegovih otrok kruha prositi." „Pav imaš ljuba žena," reče mož, ter jo spet veselo pogleda. „Stari Bog vedno živi; on bo pomagal." 70. Smerti se ne boji, kdor v gnadi božji živi. prob. 1849.) Eudarja dva sta na Angleškem v globoki jami premog kopala. Kavno sta veliko peč navertala, prah zabila in hotela požgati. Prehitro se jima je vnelo, in ravno se hoče vžgati. M prostora se vmakniti, ni jima mogoče uiti. Naglo v pletar skočita v katerem sta se v jamo spustila, ter težaku na v zgor zavpijeta naj j« mahoma iz jame potegne. K nesreči pa težak prešibek obadva potegniti ni mogel, ker sta mu bila pretežka. V tej smertni nevarnosti reče en rudar drugemu: Živi ti; hočem pa jaz iimreti. Ti si še zdaj terdovraten grešnik in ako bi tak vmerl, bila bi tvoja duša pogubljena. Jaz 129 pa zaupam, ako bom moral zdaj umreti, da bom po milosti našega gospoda Jezusa Kristusa, M me je odrešil, izveličan." Ni čakal, kaj bi mu bil tovarš na to rekel, temuč ko bi trenil, skoči iz pletarja, poklekne v koteč, in mirno čaka, da bo vstrelilo in njega vbilo. Ravno tovarš na svitlo pride in v jamo pogleda, amospeS Kako se je pa prečudil, najti svojega tovarša zdravega, ter sliši, kako Boga hvali in časti. Pečevje se je po levi in po desni strani razpoknilo ; pa njemu betve zalega ni storilo. Srečen, kdorvgnadibožji živi; angel Gospodov ga varje. 71; Smert za sveto vero. (Drob. 1847.) Japan, kraljestvo pri solnčnem izhodu je sveti Frančišek Ksaveri kerščanski veri pridobil. Lepo je sveta kerščanska vera sijati jela, kakor mlado jutro v vigredi, Med obsojenimi je bila mati in nje dvoje otrok, mladenček v ednajstem in deklica v petnajstem leti. Vseh troje so na kola privezali, pa tako rahlo, da se je lehko izrešilo, ako bi ga bolečine premagale. Od vseh ^ nseS^^giioS ^s :t in med žgečim plamnom k ffift je na drugim koli privezana gorela, ter mater preseréno objame. Nje oklenjen hoče vnireti Mater so solze polile, ko svojega ljubčeka gleda kako se nje derži in volino terpi V enih mimitah se obadva na pekočo zemljiTzdnizgneta Slomšek n. 0 130 Blizo nju je hčer terpela. Ravno v nebesa gleda in stermi, kakor bi bila že njena duša se telesa ločila. -in z vencem devista pa » palmovo) vejieoj mueenilta --učite svoje dečica z ročico čelo pokrižati; poprej pa ko se sami pokrižati zamorejo, jih vi pokrižujte!" 72. Pridi k nam tvoje kraljestvo. (Drob. 1848.) Leta 1847 se je veliko svetoserčnih misijonarjev iz daljnih ptujih dežel, kder so sveto vero Jezusovo divjakom in malikovavcem oznanovali in za božje kraljestvo neizrečeno veliko prestali, povernilo v svoje domače kraje pogledat in dobre ljudi prosit, naj jim še v prihodnje pomagajo med nevernike kraljestvo božjega spoznanja in pravega češčenja širiti. Iz Francoske se največ duhovnikov v misjone poda, Francozi misijonarjem največ pomagajo ; za tega del tudi največ misijonarjev Francosko obišče. O lepih pobožnih shodih rožnega cveta, ki jih pridni kristjani v Parizi imajo, so' ptuji misijonarji v mnogih cirkvah pridigovali. Stare' rane, ki so jih v svojem težavnem opravilu prijeli, in terplje-nje, katero se jim je očitno videlo, jih je bogoljubnim vsmiljenim ljudem močno priporočalo. Le videti apostolskega moža se mora serce vneti. Preteklo spomlad so stopili eden teh čestitljivih oznaniteljev v cirkvi sv. Vincenca Pavlana na kancel. Njih bledo obličje in glava naklonjena je pričala, kako in koliko so med neverniki prestali, katerim so oznanovali besedo božjo. Suhi in po životi vsi raztergani so bili. Glava se jim je na ramo naslanjala, zakaj neverniki so jim na strašni tezavnici vrat tako zavili, da ne morejo višej glave ravno deržati. Ko jih je ljudstvo vgledalo, je žalostno vsmiljenje zdihovaje zagnalo, Lepo 131 pohlevno, brez vse lastne hvale so poslušavcem pripovedovali veliko terpljenje, ki ga jim je dobri Bog poslal za &%&L^^ $%**&,L z Povabili so častitljivega misijonarja h kraljevi mizi na kosilo in jim hočejo za toliko prebitih težav povračilo dati. Silijo jih, naj sami reko, kaj želijo. Naj- -73. Srečen ni, kdor Marije ne časti. (Drob. 1855) Povzdigniti slavo Marije so sveti OSa Pij IX. pobožno mnenje, da je Marija prečista devica bila brez vsega madeža, brez izvirnega greha spočeta, slovesno 8. grudna 1854 v Rimu vsemu vernemu svetu oklicali za prave vere navk. O tem času je v imenitem mestu S . . . S, I Ä?LsfZ^^cSSlHonk'Soi L\rvrefsr° gTh fat fllrk^dfnika'/tS^' SdTLtofdjetpata/tToraXin k^tTje ™i Drugi dan jaha ta postopač za kratek čas okoli mesta, prijezdi ravno do razpotja memo Marijinega stebra; kar se konj vstraši in jezdeca na kamniti steber Marije žalostne matere tako nevsmiljeno treši, da si je bučo do možgan razbil, persi poterl in desnico na tri kose zlomil. Vzdignejo ga in v bližno gostivnico na pol mertvega zaneso. Celo osmino je brez vsega zaveda ležal, in ob koncu Marijine svečanosti je žalostno umeri. Neverniki pravijo: Ta nesreča se je siromaku pri- 9* 132 merila ; pravoverni pa velijo : Bog je ljudstvu s tem očitno pokazal, da, kdor Marije ne časti, srečen ni. 74. Župnikov god. (Drob. 1846.) Na neki fari na Slovenskem so bili star župnik že blizo petdeset let za pastirja. Cela fara jih je za očeta imela; ni bilo moža, ne žene, ki bi jih ne bili; kerstili in poročili, razen dveh možev, ki sta že•bila gospodarja, ko so jih župnika postavili: graščinski župan in pa veški Modric, ki je cirkovni oča bil; dva pametna, poštena moža. Bilo je v jesen na svetega Mihaela, gospoda župnika god. Veliko ljudi je k sveti maši priteklo; namesto farmanov sta onadva moža gospodu po maši srečo vošila. Ostanita pri kosili, da se kaj od starih časov pogovorimo, da tudi mladim povemo kak dober navk. Malo pred kosilom gospod šolski pripelja šolce gospodu župniku sreče vošit. Najpridneji šolar je T imenu vseh blagoželjeval, in potem so vsi prav lepo pesem zapeli njihovemu gospodu v čast ; in solze veselja so gospoda župnika polile. Kruha in sadja otrokom postrežejo, rekoč: „Bog vam daj tolike in pa tudi tako srečne starosti včakati, kakor smo jo mi trije doživeli." „Res je, velijo gospod šolski ; ali če hočemo mi take starosti včakati, moramo tudi po njihovo živeti! Badi bi otroci slišali, kako se jim je svoje dni godilo ?" Gospod župnik pripovedujejo: „Rojen ubožnih starišev, sem si v mladih letih veliko hudega skusil; se nisem prevzel, pa tudi ne dobrega privadil. Z velikim veseljem sem nastopil du-hovski stan, spoznavši, da ga nisem vreden ; lehko pa tudi vse dolžnosti dopolnil, ker nisem bil razvajen. Pot mi ni bila nikoli pregerda obiskat bolnika, deteta ni bilo nikoli preslabega, njega v kerščanskem navkupod-učevati. Molil sem za vse, pa tudi skerbel po svoji moči; žaloval z žalostnimi, z veselimi sem se veselil. 133 Največa nesreča moja, kadar sem videl, kako je Bog razžaljen. Vse posvetno sem vselaj imel le za opravilo; svoje plačilo le v nebesih prijeti želim. Veselim se „Zdaj $a vi, oče župan, deci povejte, kako se je župan. „Skerbno sd'me v kerščanskem navku podučili. Z materjo — Bog se njim vsmili črez dušo — sva cele dni pri kolovrati sedela. Oni so preli, in mi predmolili, jaz pa za njimfj pa še kako sveto pesem so mi zapeli. Z očetom sva pa v cirkvo hodila, in cel Kë da tf n smerten Jh kei ni^m nalašč temuö o pozabivši offeA n sem IS na Si oceval, ptujeskodebolj varovati, kakor domače Lehko TJn A h^la.Bogu, posebno sva si pa s tem sosedom Modnčem prijatelja bila. Ead mi je pomagal, Jar je premogel; Bog mu daj dobro! pa tudi jaz njemu, ne bodi mu oponošeno Za rajnim Belakom so mene župana postavili. Ni mi bi o po volji; pa se gospodu nisem upal vstaviti, in storil kakor sem vedel, po moji labi pameti, da je prav. Vsako reč sem po pravici cenil, podkupila še nikoli vzel: za sirote sem skerbel, za vboge vdove govoril, kedar je bilo potreba. - Bil sem pogosto starašina, pomagal poštenim mladenčem dobro žensko dobiti, pa tudi pridnim pametnim deklicam h koscu kruha priti, malokdo da bi me ne pohvalil za to. 134 Bil sem rad boter ; pa tudi na sedmini sem od rajnih slovo jemal, in pošteno odpravljati pomagal. M bilo scer včasi brez zamere ; pa me le vsi radi imajo, rekoč : „Naš župan je hud, pa dober tud!" - Ktero me kaj rado ima, vi šolci?" „Mi vsi oče starašina!" odgovorijo otroci. - Tako mi je kerščanska pravica srečno se jim nisem mogel braniti. Moj oskerbnik je obogatel, jaz sem pa vbožal, in veliko let se mi je huda godila. Beseda božja me je tolažila, ki sem jo rad in zvesto poslušal, in se vselej razveselil, kedar sem M, AAA?Ä S ÉMU delajte, varvajte se vsake krivice, posebno pa tožb in pravd. Ne razvajajte se v mladih letih, in varujte se greha hujše' ko ognja. Le kerščanska krepost, čednost, Pomerli so gospod župnik in unadva poštena far-mana ; otroci še živijo in veselo pomnijo rajnega gospoda župnika god. 75. Šola srečno starost včakati. (Poleg Francoskega.) (Drob. 1851.) Popotnik pridem v borno kerčrno, žejen in lačen, se poživit, piše učen mož. Dva mladenča za mizoj sedita, jesta in pijeta, kar jima kerčmarica prinese, hva- 135 lita vino, da je dobro, tudi hleb jima diši in lepo vrem< ju veseli. Tudi jaz si dam vsega tega prinesti ; pj meni je vino slabo, in kruh se mi zadosti pečen ne zdi Ko sta odjela, svoje mošnje do peneza izprazneta svoj< »ä äp\s rum STveKkeTostave vSik starosti S SdneS zÄa Pow Jam laai sta mu mlada fa ite znana le Ine Meni je vedro obličje starčeka močno dopalo, njega beseda še pa bolj. Zdelo se mi je. kakor da bi starega očaka našel, od katerega bi se lehko kaj prida naučil. Jela sva se pogovarjati Jaz.' Ste si svojega stanu in svoje starosti veseli, prijatelj? Pastir: Vesel sem bil, sem še in še bom vse svoje žive dni. Akoravno vbožen, sem vendar srečne starosti včakal. Kaj pa je vam, da se tak milo deržite? Jaz. Moje serce je žalostno, ako na starost pomislim, in na pretekle dni pogledam. Let še le 30 in 7 imam, in sem se živeti naveličal. Pastir. Trideseto leto življenja res človeku skerbi naredi, ker občuti, kaj je zgubil, svoje mladosti srečne dni ; kar ga v prihodnosti čaka, ne ve. Ali vse tolike in take skerbi on ne pozna, ki v Kristusa verje, in še v previdnost božjo izroči. Jeli ste kristijan? Jaz. Sem kristijan, če ravno slab, ker po rajnih časih svoje mladosti izdihujem, ko jih nikoli nazaj ne bo. Otroške leta so pač najsrečnejše na sveti. 136 Pastr.. Ees srečne so leta mladosti, ali mladost je večidel le norost. Vaše možke leta imajo biti leta modrosti; modrost pa je močnejša, ko vse reči, in je mati veselja in zdravja možem. Jaz. Kaj pa je prava modrost? Pastrr. Vam jo hočem pokazati. Ko sem še majhen mladenček bil, so me moj rajni oča molitvico lepo naučili, kojo so tudi oni molili do svojih starih Lo^uÄzr^rÄo7seh^^iä L SÄÄ inmšf ioScÄe^nL p^e- j a,z. Ponižen biti je res lepo in prav , pa tudi težko. Pastrr. Za to vam je Bog pamet in prosto voljo dal, naj bi sebe prav spoznali in se premagali. Le vsak dan sami sebe izprašajte, in pa poglejte, kako nevedni, kako slabi v dobrem ste še; in bote hitro spoznali, da vam je Bog več dal, kakor ste zaslužili, in vas v SjSktlakor p^sert ž^ttiSoSa iopoS Jaz.' Tako bi pa mi svoje talente zakopali, koje nam je Bog dal, si ž njimi le višej pomagati, in leže več dobrega storiti? Pastrr. Bog je vam, meni in vsem svoje talente izročil, pa ravno za tisti stan, v kojega nas je postavil; fočemo biti zdrS ,in veseli, pa tudiLčni Jaz. Potemtakem ste'vi, oče, s svojim zdravjem in stanom v svoji visoki starosti prav zadovoljni, in bi z nobenim ne zamenjali ? 137 Pastir. Moj stan je bil poprej veliko bolj težaven, ko zdaj ; bil sera vojšak. Dopolnil sem zvesto vse svoje dolžnosti, kar sem premogel; želel sem si se izslužiti in iz vojaštva priti; pa sem tudi pomislil, da je božja volja tako, ter sem vse lehko prebil. Včasih sem mislil m upal častnik postati; ali ko smo ene vojske pre- 1Ä IJba^r 1Ž5?^nTS tsMorl se je niemu Sodilo Vse to; zLlSčekakor daleč oko, doneseJ e njelovo Tam le v unem lepem tadu za rek^ po leti pSva, jTbogat k.vdik? gospodl." Segov^bol^fv Jvojemivotif kako'r Setoj in oralo v Tolst je in p? Stežkočen, da se le s težavoj po svoji loki sprehodi. Od njegovih skerbi ne govorim; Ti si vendar bolj srečen ko jaz, je poslednjič meni djal. Ali bi z meno menil ? sem ga pobaral. — Tega pa ne, mi smehlaje se odgovori. Naj sem rekel; lehko še pride, da bi menila, ako bi tebi mogoče, meni pa po volji bilo, pa ne bo. In v resnici bi bore mož meni zdaj rad svojo kočijo in svoje konje dal za moje zdrave noge; ali jaz bi ne menai Ali meni bi se vendarneL ostalo če bi trtTraven bil, kakor je on,' česar on nima: svete vere. Jaz sem, hvala Bogu! veren 138 mu sreča potegne, da Boga pozabi, in so mu božje pa cirkvene zapovedi hitro pretežke, ter si misli, da brez Boga in svete vere lehko srečno živi. J-a z. Zdaj v resnici spoznam, da vas Bog za ljubo ima, ker vas zavida in nevere ovarje; vidim, da je to dvoje krivo vse naše nesreče na sveti. Pastrr. Zavid ali nevošljivost in pa nevera sta si brat in sestra. Kdor bližnjemu sreče ne privoši, tudi ne verje, da Bog vse prav stori. Nobenemu nevošljiv biti, je pervi božji dar, kojega nam ponižni Jezus podeli, ako se od njega naučimo pohlevni biti in pa iz serca ponižni. Nisem nikdar mislil ne želel modrejši biti — ali pa bolj učen , kakor so naš gospod župnik. Pokaj bi meni to bilo, sem djal;' ker sem le prostak in pa žvinski pastir. V svojih mladih letih sem scer prav željno bral, in lehko bi se bil v branji prevzel. Bukve so mi bile huda skušnjava. Pa naučil sem se od svojega rajnega očeta, Bog se jim vsmili čez dušo! vsakrat po-knžati se, kadar bukve odprem, in se ponižnemu Jezusu priporočiti. Zakaj če Boga pred jedjo prosimo, naj nam telesni živež blagoslovi, zakaj bi ga ne poprosili, nam duhovsko hrano blagosloviti, naj bi nam ne škodila. So mi knjige v roke prišle, ki so slabe navke zoper sveto vero, čednost in pravico učile, sem jih hitro s pota spravil; za to pa tudi nisem zvedel, kaj zoper sveto resnico ali pravico imajo. Saj takih kvant brez škodljivega branja zadosti vidimo, čujemo in sami občutimo, in še le preveč. Nevera mi ni serca nikoli vnepokojila ; in to mi daja veliko veselje in tolaž. Eno vam še bom povedal, gospod, kojo mi je pohlevni Jezus dal. Ko sem se od njega naučil nikomur kaj hudega želeti, ne storiti, ampak odpustiti, kar se meni hudega stori, nisem sovražnikov imel; in veselila me je vselaj sreča. Ljudje, kterim je žal, da so drugi srečni, so sebi najhujši sovražniki. Te žalosti jaz ne poznam. Moj stari tovarš, general imeniten in bogat je hitro hude volje, če kaj malega zgubi. On kolne, vde-hije in ljudi dolži, da ga goljfa j o in hočejo ob vse spraviti, in se razbojnikov noč in dan boji. Mene pa še tega nikoli ni bilo strah, hvala Bogu! Poglejte, da ni nobena nesreča,.v vbožtvu rojen biti in borno živeti. 139 Jaz. Pa je saj le žalostno potrebe terpeti, ne Pastir. Vaša beseda moj prijatel, kojo ste zdaj izrekli, je silo huda in pa pregrešna, ne zamerite. Na posvetno blago se nihče zanesti ni mogel, in se ne bo. Celo kraljestvo kralju odpade, kakti suho pero z dre- Svoje dni mi je nekdo rekel : Janže ! ti si le velik siromak. Ako bi zbolel, kdo bi tebe živel, ženo in pa tvoje otroke. Ta je resnična sem djal, in cel drag dan slovo mlhi vendar mogel Misliti da bi temroka „a Soff Sm't^'T: A? IS™' jepS: Jaz. Kaj ste oženjeni in imate otroke? Pastr.. Kaj pa da, hvala Bogu ! Ko sem se na vojski izslužil, in v svoj kraj prišel, sem pridno, pošteno deklmo za ženo vzel. Prav rada sva se imela, in prav zdravih dečkov in dekličev porodila mi je. Dobri Bog mi je tiste pri življenji ohranil, ktere je poznal, da se bodo pošteno preživeli oni radi delajo in molijo, kakor dobri kristjani; druge je Bog že iz zibele k sebi vzel, hvala mu! Eajni moji otroci so angeli, in za me prosijo, dokler živim; živi pa bojo za me molili, kadar Bil sem srečen vse svoje žive dni; sem imel zdravo sapo, sem čisto studenčnico pil ; sem po sveti žvižgal in pel, pa ljubil poštene ljudi, ki so dobrega serca. Jedel seni le zmeren kruh, pa moji zobje v petinsedemdesetem leti vsako škorjico, še tak terdo, lehko zdrobijo. Nisem gledal Čudnih iger, koje po mestnih gledališčih po noči gledajo, pa moje oči me še niso zapustile, in od daleč vi- 140 dim lepo zvezdo na zvoniku, in večerno solnce me še, kakor v mladih letih, veseli, ki se prijazno po hribih ozira. Moje terdno truplo ne občuti vremena spremili; naj bo vreme lepo, ali gerdo, sem zdrav. Moje uho glasni zvon tenko zasliši, kadar juternico pozvoni; in jaz tak sladko spim, kakor najmlajši otrok. Poglejte, to je moje blago; in pa gotovo veliko vredno! Kaj so lepe hiše, kaj bogastvo in čast, ako na večnost pomislimo? Vmerjem na perji, ali na slami, ali na terdih tleh, to je vse eno. Ako se moja žena in otroci krog moje smertne postelje solzijo, kojim premoženja zapustiti nimam, mi bojo njih solze dobra priča, da sem jim dober otec bil. Bo moj angel varh mene vesel, ki bo s seboj vzel dušo mojo, in če pravično upanje imam na pravici božji vsmiljenje najti, mi bo ložej umreti, kakor na pernici, in pa imenitnega vrača pri smertni postelji imeti, ki roke križem derži, ter mi pomagati ne more. Tako živimo, da vmreti ne pozabimo, in vsako terpljenje nam bo lehko. Res da se za mojo smert malokdo zmenil bo, pa me tudi kleli ne bodo ; in moj leseni križ na grobu mi bo slajša nada, kakor posvetnim bogatinom rezan kamen. Tako mi je pastir, moder starček povedal, od kte-rega sem slovo vzel. Grede sem večkrat sebi in vsem posvetnim napuhnežem njegovo lepo molitvico pravil, rekoč: Jezus! krotek in iz serca ponižen, vsmilisenas! Blagor mu, ki se uči iz serca biti ponižen; on bo doživel veliko veselih dni in pa visoko starost. Pre-vzetija je sedajnih ljudi najhujša pregreha, ponižnost pa najpotrebniša čednost. Preljubi Jezus, ki si pohleven in iz serca ponižen, usmili se nas ! 141 II. Različne povesti. 76. Bog je pravičen. (Iz pisem svetega Jefrema.) (Drob. 1846.) Živel sem mlad in zdrav brez vsega strahu — tako sv. Jefrem pripoveduje. Stariši me črez polje pošljejo. V lesu najdem mlado brejo kravo, edino premoženje nekega ubožčeka. S kamenjem sem jo naganjal tako • dolgo, da je pala in poginila. Zbežal sem, kravo pustil, in zverina jo je raztergala. Ubogi mož me sreča, in po kravi bara ; jaz pa sem prav po hudobčevo ga zmerjal, in mu jezik kazal. Preteklo je mesec dni, in zopet me stariši v tisti kraj pošljejo. Zmračilo se mi je v sredi dobrave, in pastirji, ki so tam čede pasli, me nagovorijo, da pri njih prenočim. Eavno tisto noč lopi divja zverina nad čedo, nje nekaj razpodi, nekaj razterga in odnese. Na to pa mene obdolžijo, kakor bi bil jaz tatom pomagal, čedo obropati. Izgovarjal sem se, pa ni kaj pomagalo. Zvežejo me, k sodniku peljajo, zatožijo ; in brez vsega vsmiljenja so me v vozo (ječo) djali. Preteklo štirhajst dni, in v tem časi imel sem to le prikazen. Zal mladeneČ v spanji k meni pristopi. Groza me je pred njim bila; on pa ves prijazen mene popraša: „Jefrem! zakaj pa ti tukaj sediš?" - Jo-kaje mu svojo nesrečo pravim, in terdim, da sem nedolžen. Smeje mi on odgovori: „Vem, da si v tem nedolžen, česar te dolžijo; vem pa tudi, kako .si se letunoj nad brejo kravo in njenim lastnikom pregrešil. Le spoznaj iz tega, o Jefrem, da je Bog pravičen, in resnična njegova sodba. Tvoja dva tovarša v ječi sta ravno tak nedolžna v tem, česar jih tožijo ;' pa le poprašuj nju, jeli nista velikih hudobij kriva?" - Zginil je mladencč. V jutro, ko se izdnni, unadva pobaram, zakaj bi 142 bila vjeta? — „Mene dolžijo, je'pervi djal — da sem človeka vmoril; pa vse po krivici." - Drugi veli: „Mene pa hočejo za prešestnika obsoditi; pa Bog ve za to, da sem nedolžen." - Lehko, da sta nedolžna, semdjal; ali ;CSar e'w" , Drugi jetnik pravi: „Pred dvema letoma so neki stariši pomerli, in zapustili dva sina in eno hčer. Brata sta iskala sestro ob premoženje spraviti. Sestro tožita, da je skrivaj omožena. Sestra priseže, da je nedolžna. La"vf pri^ÎAA tstr^r Ä oUdüi s jo, n 'ob vse p emoženje o S In vsega tega sem jaz krivec "-Tudi jaz sem jima svojo hudobijo povedal. Drugi dan potem so nas vse tri v terpivnico gnali. Nanatezavnico so nju razpeli, in terpinčili. Terdila sta stanovitno, da sta v tem nedolžna, in izpustili so nju. Mene so zopet v ječo peljali, in bil sem še štirideset dni zapert, v katerem času so druge tri k meni zaperli. Zopet se mladeneč meni prikaže, ter me zakliče: „Jefrem! ali si unadva možaka pobaral, zakaj sta bila zaperta?" — „Vse sta mi povedala, sem dial." „Vidiš Prisilili da so obstali' kar so storili pa S kar n b lo es K smerti o one tri obsod Ü mene no vsmiljenj božjem niso terpinčili' in zopet so me pet indvajset dni samega v ječo zanerli 143 Angel se mi tretjobart prikaže, rekoč: „Jeli spoznaš zdaj, da je Bog pravičen?" — „Vsmili se vendar svojega hlapca, da me tukaj konec ne bo!" sem prosil. ss.mkfA äoä is s» lik» gnali, ti j« moje stariše pomni. - Lepo 8em se ter sem jel puščavnik biti." , Kakor svoje dni, se tudi v naših časih očitno pokaže, da nikdo po nedolžnem ne terpi. V Šlezarski vojski je bilo neko jutro pod smertjo vsem vojakom prepovedano, se zglasiti, kadar bojo odrinili. VojakoPv e'den ljubi, jutenfo solnce vgleda, in od veselja juterno pesem pozabivši zapoje. Zgrabijo ga, in mahoma obsodijo, da bo obešen. Duhovniku, ki ga na vislice spremljajo, se le čudno zdi, kako bi človek zavolj juterne pesmi na vislice prišel. Pod kolom, ki ježe pripravljeno, ga čerstvo ogovorijo, rekoč: „človek, samo eno minuto še imaš živeti, in stopil boš pred vsegavedočega sodnika; daj Bogu čast in povej, ali nimaš kake druge krivice na svoji vesti?" - „Oj da bi tak ne!" obsojen izdihne, in pove, da je v tisti vojski človeka umoril, kar se poprej razvedelo ni. Na Nemškem se je vojšak tak čedno nosil, da so mu visi vse dovolili, ker so ga radi imeli. Kar ni poprej nikoli storil, gre neki nesrečen dan v kerčmo ali gostilno, v kateri je veliko njegovih tovaršev igralo in pijančevalo, za kratek čas. Njegovih pijanih tovaršev eden se začne s kerčmarjem tepsti. Pošten vojšak palico vzeme, ter ž njo golo sabljo odvrača, naj bi kerč-marja tovarš ne ranil. Primeri se, da pijanca s palico ravno na sence zadene, da okoli pade in v enih dneh umerje. Ako si ravno zdravnik ni prav presoditi upal, ali je palica, ali pijančevanje tovarša umorilo, so ga vendar obsodili skoz šibe iti. Njegov kralj Friderik ga da drugim sodnikom obsoditi, ki so ga celo nedolžnega spoznali. — Kralj nevoljen ga da tretjim sodnikom; in oni so mu pervo pravdo prisodili. Bazserden kralj obsodbo podpiše, da ga imajo s kolesom treti. Kadar na smertni prostor stopi, poprosi, naj mu 144 dajo pregovoriti, in praviti je začel: „Bog! ti si pravičen! Vmerjem scer, kakor bi bil tega svojega tovarša vbil; pa vmoril sem le pred dvajstimi leti enega svoje služil. SbelTi"Stori7^e diii« So je bU šken. Navk. Ne tožuj, o človek, da nedolžen terpiš; Bog ti pošilja terpljenje za pokoro, ker te za ljubo ima Si pa nedolžen, tebi terpljenje daje veče zasluženje. -Ne zanašaj se pa .tudi ti, hudodelec, da bi božji pravici odišel. Naglo te bode božja roka zadela, pripravi se-! — 77. Hudobni otroci kervava šiba slabih (Drob. 1846) Ko se je svoje dni Francosko spuntalo, in zemlja popila potoke kervi za svete vere del nedolžno pomor-jenih, sta oča in mati na Francoskem živela, puntarja zoper Boga in sveto vero. Tiste dni, ko so prave kristjane morili, je tisti, ki jih jezatožil, jihovo lastnino za plačilo izdave dobil. Tudi onadva sta si po tem poti neko selo zunaj mesta Nantes osvojila; pa še si upala nista na seli prebivati. Bilo je še veliko zvestih slu-žavnikov stare pravice, katerih sta se bala; hodila sta pa pogosto gledat na svojo novo oblast, in kadar sta šla, pozvedavala sta zvestih služavnikov starega kralja in prave vere, ter sta hitela jih kervolokom tožit, da so jih zgrabili in pomorili. Matere največe veselje bilo je v mesti vsako jutro na morišče iti, kder so rabeljni zvestim prijateljem starega kralja glave sekali. Prostor si je na morišči z denarji kupila, in ni poprej iz mesta šla, da je bila morija za ImelaUVpoprej enega odrašenega sina, in ga na vojsko nove pravice posilila. Grozovitim žena je ravno 145 v tem času zopet nosila; in njeno serce je v kervi nedolžno morjenik od veselja plavalo, ter se ni mogla dosti nagiedati, tako so glave padale, kerv tekla in mertve trupla ležale. Smejala se je na ves glas, jezik iztegala, z rokami ploskala, od veselja poskakovala in divjala, kadar so kako tropo nedolžnih k smerti peljali. „Le smert, smert vsem, ki se starega kralja in stare vere der-žijo!" je vpila, in oči so se ji bliskale kakor zverini. Porodila je grozovitno dete, brez vse prave podobe, dekle, ki je materno serce imelo. Divje in čudno, od mladih dni bedasto se ni dalo kaj lepega naučiti. Po dnevi in po noči je dekle neznano upilo, kakor so vpili umirajoči, ki jih je noseča mati željno poslušala. So hoteli stariši pozabiti svoje nekdanje hudobije, in so pri-jatlom kako dobro voljo napravili, hitro je strašna pošast, dekle, jelo kričati in ponavljati njih nekdajni ra-beljski glas; in jim je kakor živa šiba božja veselje v žalost spremenila. Pretepala sta jo, v strahe jemala; pa vse ni pomagalo. Poslušati sta morala dni in noči grozovitno puntarsko pesen, ki so jo nevsmiljeni morivci peli: Kerv le kerv se naj preliva,' Da dežela prostost vživa. Po dne je v kakem kotu čepela in svojo strašno pesen kričala, po noči je okoli po samoti lazila. Vsi ljudje so se je bali ter jo imenovali šibo božjo. Na griči jo najde popotnik sedeti, in peti svojo mertvaško pesen. Po noči je bilo; in popotnik bližej gre, ona pa vstane, gerdo mermra, ter se zadere, kakor bi jo zabodel, tako čudno, da je bilo popotnika strah. „Ne boj se me, reče popotnik; zašel sem si; pot mi pokaži!" „Jaz se kaj ne bojim, je djala; ni me strah. Drugi se pač mene boje. Otroci, ki me na polji vgiedajo, pred. menoj bežijo rekoč: „Bežimo! glejte, hčer šibe božje." Rajši toraj po noči na polje grem in si sede za kratek čas pojem." — Na to se zopet zadere, da je po širokem majnik letel. — Bližej in bolj na tenko jo ogleda. Njo videti je bil strah. Tolsta glava na dolgem vratu, na glavi slamnik, s kervavo rudečim trakom za vrat pnvezan; lasi dolgi, vsi razkodrani, dolge roke, suhe ko smert in pa gole ; bila je vsa grozovitua pošast. V eni roki je deržala kervav nož, pred njo je zaklano jagnje le-Slomšek II. 10 146 zalo. Kazala ga je rekoč : „Oča so mi ga rekli zakljati; in mene najbolj veseli, kadar imam kaj moriti. Staro ovco pokličem, da se prav dere in bleketa, jaz se pa Blizo nje je bilo znamenje križa, na njem podoba križanega. Hudobna hčer je brez vsega strahu to sveto znamenje teptala. Po tem zadene kervavo jagnje in preklinja svojo pot. Brat njeni je bil še pred puntarstvom rojen in je prisiljen moral na vojsko. Prosil je očeta, naj ga odkupijo; pa bogatemu očetu se je mililo denarja; denar mu je bil več na serci, kakor ves slabdtni sin. Nekoliko vojsk se je po sveti klatil; razuzdanega življenja in pa od težavne službe je toliko oslabel, da so ga starišem domu poslali, smerti dočakat. Enega dne oča na pragu stoji, in ves izdelan človek se k hiši privleče. Od daleč ga stari odpravlja, rekož:. „Ptuji! idi svojo pot; tukaj ne dobiš ničesar." „Dobro vem, da se tukaj ničesar ne dobi; vendar mimo ne morem;" odgovori ptujec, in se lopi približuje. Tudi mati zravno pride in očeta pokrega, ter se nad njim zarezi: „Kaj pa hoče pri nas ta berač?" Ptujec prileze in pravi: „Kaj mene več ne poznate? Saj sem vaš sin." Oča merdec naredi, rekoč: „Mislil sem, da si že mertev!" - Mati pa praša: „Na kako dolgo so te pa izpustili?" - „Na vselaj," vojak odgovori, ter se nasloni. „Tega pa vendar ne, reče oča; midva te imeti ne moreva; sama sva obožala." -„Oh! ne bote me dolgo časa imeli; skoraj pokopali me bote; nisem prišel pri vas živet, ampak' le vmret." -' Mati zakliče svojo hčer; pa sestra ni svojega brata poznala. — Sinu se shujša: in čez ene dni čuti, da se mu smert bliža. Strašno ga vest peče, naj si mu ravno niso stariši kaj od Boga povedali. Ves režoč reče starišem: „Zdaj bote priča moje smerti, vi, ki ste moje smerti krivi. Pest denarjev vam je več veljalo, ko jaz; vsega mladega ste me v vojake potisnili, pa mi nobenega navka, še dobrega sveta niste mi dali, kako se imam zaderžati, da v nesrečo ne padem. Veselilo vas je, da ste se mene iznebili; povernil sem se, da pri vas umerjem. Moja smert naj bo vaša šiba. Vi mati ste tolikokrat željno gledali, kako so nedolžne morili; zdaj 147 vam nesrečna hčer grozovitni krič umirajočih ponavlja; ali jo kaj zastopite ? — Vam, oče vi ! naj bom pa jaz EMS Ät\rLT Sni«*vam je Tako sin na smertni postelji veli, oča in mati pa pred njim molče stojita. Bolnik svoje kosti iztega in ječi ter bara: „Ali je še Bog? Kde je neki Bog?" Tiha 78, Svete reči za svete ljudi ! (Drob. 1816.) Samotna cesta pelja od Maribora na Koroško ; od Selnice blizo Blekovca tikoma nad derečo Dravo pod visokimi gorami se vleče. Ne srečaš lehko veliko drugih V tistih krajih v sredi smrečja lepo božje razpelo stoji, čedno iz lesa izrezano, le samo noga je ravno pod žrebljem globoka vsekana. Pripovedujejo, da se je pred nekimi leti pijan plavičar mimo privlekel, križ vgledal, kleti začel, in poln hude volje je s svojo sekiro v bridko razpelo vsekal. - Nekoliko streljajev daleč Pred nekimi leti, bilo je okoli leta 1830, so hodili neki župnik s Pohorja od svoje gorice, ki jo blizo Maribora imajo. Drava je močno rastla, in neki lesen križ blizo ceste je za Dravo tako globoko v vodi g da je voda noge posegla Neki ošabni gospod v Ä™ Zt ÄtÜ b AvA kopelj." L „Prijatelji," so župnik djali, „dobro pom- S^^S^leK^t^A^Š^ S 10* 148 čajo. Uni gospod nekega prijatelja v kočijo spremi, ga poljubi, se zasukne — in si nogo vlomi. V nekem kraji za Dravo je plavičar stanoval, imel je svojo bajtico ; toda nekoliko je še dolžen bil, in v lo-trijo je stavil, da bi dobil, in svoje dolge poplačal. Kedar je mislil v lotrijo nesti, je božje razpelo na mizo po- ra: säst s» tsur-! Nekoliko časa stavi in moli ; ker pa njegovih številk le ni, ga gerda jeza zgrabi, da bridko razpelo popade, in za vrata verze rekoč: „Po kaj bi molil, saj nič ne pomagaš!" — Bog nas varuj take misli! Eno leto po tem ravno on, bil je karmoniš, plav po Dravi pelja; na most zavozi, ostermi, si pomagati ne ve, in se ytopi. Vsi njegovi tovarši so po mostnicali Ne smemo soditi božje previdnosti; nezapopadljive 79. Vbogajme dati je boljše, ko zaigrati. (Drob. 1846.) Brata dva, Simon in Lovrenc veselje dobrih starišev, sta na semenj šla. Oča vsakemu tolar dajo, naj si sejma kupita, in pa dobre volje bota, kakor je prav. Po sejmišči gor in doli gledata, iskaje, kaj bi kupila. Prideta do črevljarja, ki je solne, črevlje in opanke na prodaj imel. Zravno je stala bleda žena in svojemu sinku črevlje kupovala, da bi v šolo po zimi hodil, pa nima za čem. Nagloma pride mimo neki mesar, ter jo za jopo zgrabi rekoč: „Ako imaš dnarje za blago, zakaj pa meni ne plačaš, kar si dolžna?" Ubogo ženo rujavica obide, da jo na terzi terja. „Poterpite saj, je djala, saj. sem le za bolnika vzela; in še ni štirnajst dni, kar mi je mož umeri, in mi čvetero otrok zapustil. Nimam kaj jesti, ne obuti. Fanteku je škornjev potreba; pa ne gleštam več, ko šest grošev. Vzemite jih v božjem imenu." Mesar dnarje vzeine in gre; vboga vdova pa 149 joka, Simon in Lovrenc poslušata. Simon vdovi pomigne, ji svoj tolar skrivaj v roko da, in se oberne. „Si pač pit, in igrat ga spravijo. Zaigral je tolar. Dnarjev ni imel in da bi nazaj dobil svojo novo suknjo židovu iz tistega kraja; ni bilo sluha ni duU od Lorenca več. Navk: Vbogaime dati je boljše, ko zaigrati, boljše, ko v zemljo zakopati. Sv. Duh govori: „Blagor mu, ki sevbožca in siromaka vsmili; Gospod bo njega ob hudem dnevu rešil; Gospod bo njega ovaroval, in pri življenji ohranil; on ga bo na zemlji srečnega storil!" — Kdor 80. Kamo pregrešna dobra volja pride.. (Drob. 1846.) Imeniten razbojnik, Šobri na Ogerskem je bil vbogega svinjarja sin. Oča je bil pošten, bogaboječ mož, deneč. Ko pa Joško odraste, raven čverst korenjak, začne za drugir/spolom hoditi, 'in vlačugam v Jke " pride, kamor so ga slabi tovarši privadli. Zdaj hoče drago oblečen hoditi, da bi ga ženske raji imele, po kerčmah rajati in dobro piti; namesto dela, le dobre volje biti. a? ääk; sprtem 150 živi. Združil se je z nekim uhajata, kateri je pri nekem ropu ustreljen obležal. Kmalu sije več drugih vjame ; za mertvega pa petdeset. Pravijo, da dobre volje mošnje kolje, ako je dobra volja pravična; ako pa je krivična, truplo umori, in dušo pogubi. Grozovit™ razbojnik M . . ., ki so ga v letu 1823 na K . . . obesili, je služil pri imenitni graščini za be-riča. Začel je pijančevati, in preveč dobre volje biti, tudi igre se je privadil, in je graščinskih denarjev zaigral, ki so mu jih pobirati dali. Zgubil je službo brez vsega tudi ubiial Slišal ie krivoverno kvasati da kdor otroöio Ne dolgo potem M ... v nekem predmestji raja. Gospodska ga zve, zgrabi, da si ravno rokico pri sebi ima in obsodijo ga, da bo obešen. - Že je sedel pred bridkim razpelom, in mašnik pri njem, da bi ga zasmert ledino peljat, pridejo deželski gospod, mu zlato uro pokažejo, rekoč: „Še pet in štirdeset minut imaš živeti; oberni se k svojemu Bogu!" - Hudobnež v tla gleda, m se ne zmeni, dokler ga vzdignejo m k smertipeljajo. LL TAŽ ÄTET^ jehÄL 151 81. Ne prešestuj. (Drob. 1846.) V sedanjih časih veliko ljudij sveti zakon malokaj V leti, ki se je pisalo 1837, je živel v neki lepi Koroški dolini za Giauoj na nemški strani blizo mesta sv. V... bogat kmet L ... že nad dvajset let v divjem zakonu s svojo gospodinjo, kakor bi zakonska bila. Imela sta sina, verlega miadenča, ki je bil že devetnajst let star. Mati potnikova je tuJi njega razen zakona mita uägaTa"* Soj^Seft L?"? ga7» L Z cesarski postavi imel m GradSar (tako 5 Imenu jejo! kei je iijegova Tast g^Liču podobna) se ne more Po noči enkrat vstane, k postelji svoje prešestnice gre, Jo zbudi, rekoč: „Tr... ! napravi mi hitro čaja, meni e slabo." Izgovoril in se je mertev zvernil. Za- S seMtro BfaeX in feli zevat Sie kte vzel Vse premozenie" cesaiV pade katerega je pokojni Gra-ditorP moT ^SE' klefTaVooom "sosedi S«^dŠo! ^WÄJffi sin ubožec po sveti poide Sveti zakon je Bog postavil; divji zakon pa hudobni svet začel. „Vsaki sadež pa, kterega ni zasadil Oča nebeški, bo s korenino izrovan" — govori Kristus. 152 Slabi sosedi velijo: „Kaj je nam za to; naj živijo dragi, kakor radi; vsak bO za se odgovor dajal." Bog pa tako sosesko celo tepe za enega hudobneža del: s povodnjo, s točo, in z drugimi nadlogami^ Na gornji Veliki med Koroškem in Štajerskem je v neki bajti nesramnež s svojo vlačugo po divje živel; imela sta dvoje ali troje otrok. Dva dni pred inXÄ JShW:Äv°Sciut Varovati je potreba ognja, di soseska ne pogori; varovati je treba še bolj greha, da se soseska ne po-hujša. K grehu molčati se pravi, ptujih grehov deležen biti. . 82. Vesela povest od svetega Janž a bratovščine. (Poslovenjena. Drob. 1846.) V jesen leta 1844 sem zopet v svoje domače kraje srečno došel k svojim ljubim rojakom Šlezijanom in Poljcem.1 Dolga pot je bila, prej ko sem med visoke domače gore stopil, med visoke planine, košate Karpate. Veselo sem prehodil mnogo zelenih dolov, kar pridem v domači kraj — v lepo Šlezijo. Bilo je jasno jesensko jutro in pa sveta nedelja je bila. Čedno so se verstili ljudje po stezi v cirkev, deklici čedno oblečene po lepi stari šegi v rudečih nogovicah; mladenči ravni kakor sveče, v lepih prunih hlačah z rudečimi opasivkami; prijazno pozdravljajo me rekoč: „Pohvaljen bodi Jezus!" Došel sem za njimi v ves, kder je farna cirkva. Ves je bila velika, toda borna videti, hrami leseni, nizko s škodljicami kriti, oknica clo male, po navadi naših vesi. Ogledal sem se po kerčmi, in jo hitro spoznal, če ravno znamenja videl nisem, in stopil v navadno pivnico, ki je zlo prostorna — pa čudo ! clo prazna bila. Ker sem videl, da druga ni dobiti, sem si rekel žganja dati, ter se na klop za steno vsol. „Pa le najboljšega, kar Tako piše popotnik iz tistih krajev. 153 ga imate, dajte mi!" - sem likebu rekel. „Taki, moj gospone!" mi gospodar poterdi, ter v temnem kotu omarico odpre po keliček (malo kupico) seže, ter ga iz prašnega stekla natoči. Keliček poln pred me postavi; ali na! muha že dolgo mertva po žganji plava. „Kaj mi pa muhe natakate!" som ves nevoljen rekel. — „Oj netek! ne zamerite mi gospod" — mi odgovori; in nekoliko sram ga je bilo. „Že več mescev pri nas nobeden za žganje ne reče; in lehko je muha v ke-ličku konec vzela ; in mislil sem sirota, da je čedno umit." — „Kaj pravite, da ljudje ne pijejo več žganja?" pobaram čudoma. „Res, res, da'ne, mi začne praviti; le prazno stota dobre volje Mlijüi i. rajali do pondeljka jutra. ršej;^d,?6raiSfz]T,TW ,a „Kako, ali tali v veóerko pivcev ni?" sem dalej vprašal. „Ni jili ne, gospod, ne. Kar so župnik začel. ljudem pridgovati, kakor l,i žganopija Mia velika C.*k na îe niso Lnia i kmeta o nanovati kaî o 154 „0d te dobe je moja kerčma prazna. Tudi ola ali pira, ki mi ga moj gospod na lituš da, nobeden več ne pije. Poprej sem ob nedeljah, kakor danes, po 82 gar- Ko sva se tako pogovorila, sem kerčmo zapustil, in dalej pozvedovat grem, ali bi temu taka bila, kakor sem slišal; in v resnici! Vse se je tako premenilo, kar me ni v taistem kraji bilo, da sem se čudil; in pa prav na dobro zmenilo se je. Žganje in vsa njegova hudoba je po deželi gospodinila, ko sem iz tistega kraja Bel: Äi^UÄiSod^ " n0rt živina, ni slajši dobre'volje poznal, kakor žganja. ' Ves pil Prilike so poXd bile in zidovi kakti Jvkeso ffižm in jih X tako 'v svak» obII dobffi JekmS že toliko na un zai Ü Lrln&^0Sn\B^Zl t Hko vsSl da ie s omak ker denar a gleštal ni ^r^m^iiiS v^ü\^ židovu no- je clo kožuh zasavil, ki ga po zum resit imel m zacem -Tako jekmethuje m huje ubozal, m je svojo zetvo judu poprej predal, ko je polje posejal, na katerem bi rastla.^Celo leto je^pa bilo doma kaj potreba za otroke in družino, pa za žganje tudi. -Tudi to mu da zidov na up; ah ker mu nima kmet kaj prodati - nima Tref*. 7Q af q tti H mu r»a n a I a 11 m atsi Po ta Ir o m i p It meft kmetje ubožali — judje pa obogateli in po poljski šegi 155 židovke cekine po'glavi napeljane nosile, da se je vse obešalo, in se oglavnica videla ni. Kako so se pa žganja tako hudo prijeli ? — Vse po malem in pa nevedoma. V tistih krajih je gospoda ubožna; pa bogato le rada živi. Ako denarjev ni, mora zidov pomagati, in clo delavce za žlahtnika plačuje. Le poslušajte, kako se godi! Ubogi kmet je šel v visoko planino, za žlahtnika derva sekat. Sekal je tri dni, neslane podz'emljice jedel, in v nedeljo jntro z županom SÄ crSia^intjrifmfna juifapisek da" 30 b-ajca^ev pia™ UlS gr"udTpmalino' plagilo; pa Židov se brani in kmeta k žlahtniku nazai napsekle za 20 kraicanVpIIjnd Se v omarico 2VkmetuleSfa¦ Ksf ter irav? da neTeštî vel ¦ ako Sa 12 kr zapi i hoče mu 5d žVania da Ubogi krnefnima za svo?težavno delo dn zega koip co nes!lčne ž'an i>e ; in Sr si z osmimi kraSii ka rT magati nePvéše tiste zapije Tako se sirote žgaijâ priviiuijo. Žganje piti učijo tudi lituši in sejmovi. Vsaka ves ima litušev pol več ko jih potreba; žganje dober kup, ol ali pir in vino predrago. Vsaka ves še tako borna ima po 12 sejmov na leto. Vsak semenj je po.. navadi največo cirkvanje. Vse sosedske iz vseh bližnih in daljnih krajev grejo na semenj, čeravno nimajo kaj le poTečni luči domu pelja m C i po stariNavadi Kakor pa stari znajo, v to se tudi mladi podajo, in Ä TES S^IT "ofiÄJ l;t 156 stiti samih varno ni; zato tudi ž njimi grejo, vidijo pijance, pa tudi sami poskušajo, kako dobra je vodka, ter jih oča in mati, striček in tetka, kurnej in kumioa piti silijo rekoč: „Napij si, napij si, da hočeš močen g ™^eSčif vorov^r^r5ni Tako so se ubogi ljudje poživinili, vodka (žganjica) je bila njihov bog. Kar je kdo hotel imeti, za vse je Ob svetih nedeljah in praznikih, ki se po drugih deželah tako pobožno obhajajo, so na Poljskem ljudje najhuje divjali. Še pred božjo službo so v kerčmo šli in kervJkertmoVtffi. sJjih p» moglo „i, so \ kota ZOYltllO Sîll6rt. Pred nekimi leti je kmet blizo mesta Tesen na Šlezijanskem sinka dobil. Babica in kumeji se k feri li se nazaj Aio in v ™eS išče o pa zas o ij PovernejoTk Ste? LiSTuirnoA^^S 157 Takih žalostnih prigodkov bi cele bukve napisal; pa to sem samo zato popisal, da me zastopite, zakaj sem se toliko čudil kerčmarju. ki mi je pravil, da žganja ljudje Še tisti dan sem se prepričal, kolika sreča je ta družba za deželo. Pred službo božjo niso v kerčmi sedeli, ampak na vesi, krog studenca stali ; in ki so bili žejni,'si vodo zajemali. Drugi so po kerčmi gledali; pa videlo se jim je, kako malo jim je za kerčmo mar, S v e ceste polne ni b lo; sSa ne duha več ZdeTo m e z veselim seicem vvtoveio^Vo^LatS ker jso vsi teXo obliubc? storili nfokSi Ln a več Sn sod vodke od uff kupii in v noč z v?IIdm ve-se hern zimai vasi SaliZ tam zaž-aK da ie Srelo Tudi v n eiovi os dski o se vs^lganju oSdaU razen nekoUko zastaranin niiancev na tudi te Sa d čudil sem se,, vse to videti in slišati, kako modro in pametno so ljudje od te pobožne družbe govorili, in pa kaj vse storili, svojo obljubo dopolniti. Vidi se očitno, kaj sveta véra premore, in pa kaj vse duhovski ^L^L^^.si le v res- Stari pijanec se preoberne, — pravijo — kadar se v jamo zverne; - in vendar poglejte, kaj se vse zgodi: - bele vesi, cele okolice žganje popustijo, pri kterem so ljudje tako rekoč izrastli in se postarali. Kdo da 158 Nekoliko časa po tem sera bil v neki veliki fari pri opravilu. Imeniten slovenski besednik so pridgo naredili , lepo ko božji dar, prav tako, da je poslušavee dobro'zadela. „sino -so djali - Bo'g greh čerti kateri najdraži dar božji pri človeku, svetlo luč pameti tako dolgo topi, da jo clo ugasne, in človeka — t>? role» TOtadi kemfo ÓStito zlnË^lS za yrasjo pijer znosijo, sete premoženj» jemljejo, in jim fe mošnia m-™na vam S Tatakažejo-TSS\te JLbo' -^Tudi zîmvi"žganSca iemlie • bZ smert'naipre pobira- SS^e^^vS^Z pSite 7 meno so diali foXlt velikST rinltih kotlov v Eerihje že feiendiSZAle Ä' SSnff Ä viorne Sh IIIarS oSii" Ä daieTo vam da vas za nekel So KianÄ'Se nfidoTelikega kral^tt dosegi?; Ä Ä „Kako žalostno je videti po vaših revnih bajtah, Ste m t»to ia pol pXti k svoj«* tež™m"deta secete! — Kaj — tudi matere svoje otroke, ki so jih LmiioîIIaL^Srvm^ ÄÄo|J mwesisk^^ Iltsom \VSokagcestTnekeai - larotim'vas SriS Äm duitl vlšlh otók kx S bod 159 neumerjočih dušah, ki jih bote skoraj Stvarniku odraj-tati morali, ne dajajte mladini višej pohujšanja ; preober-nite se k Gospodu, dokler še vtegnete ; danes je še čas, jutre bi bilo prepozno. Saj zdaj na grobu začnite-po- Vg,pa, vsmljeni, dolotljivi in ^mogoči, ki se vbožčekov vsmiliš, in jim pomagaš, — ti, ki vsako dobro delo začneš in dokončaš ; oglej se milo na nas vboge sirote! Sveta groza me je obhajala, slišati vse te goreče besede. Pa ne le mene, tudi može in žene so solze polivale, ki so si resnice te pridge bolj poskusili, kakor »»ti M, so s,oje dni trume ljndi ™ activai- V pričo 'mašnika in nekoliko bratov se ta obljuba s temi besedami stori: „V imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha. - Jaz N. N. se zaobljubim prostovoljno in dobro premišljeno Bogu vsegamogočnemu, in preblaženi Devici Mariji, svojemu svetemu angelu varhu, iTmi^^Tm^^xi" Pielonum; Zapisali L se v posebne bukve - v bukve časti -in vsakemu se je znamenje storjene obljube podalo. Kolike hvale vreli so duhovski pastirji, ki so to bra-terno začeli in tako lepo postavili ! Veče dobrote so svo- 160 jemu ljudstvu storili, kakor da bi jim bili še tako verle hrame pozidali. Le kcler pijanost beži - tam prava sreča prebiva. Kar se je ljudem poprej nemogoče zdelo, se je z božjo pomočjo zgodilo. Sovražili so to lepo braterno plemenitaši, ki so žganje žgali, in se za svoj dobiček bali. Kmetje svojo gospodo spoštovajoči, so se ji bali zameriti, ako bi žganja ne pili več. Veče zamere se je bilo bati še duhovščini, kaj takega začeti in učiti. Pa nobene zamere ne ob-rajta, kdor se Boga bolj boji, kakor ljudi. Sovražniki prej žetvo zapili, kakor poželi. Braterna svetega Janža e kmetovske ljudi judovske sužnosti rešila. Slišati je torai po vseh potih in stezah inde kako se tožijo črez e iioveMoS ter le staTo navado So in ne vejo kako bi o spet; Poravnali Zidovi Sa o dolžn ke bre vsega vsmil en a ako nočeio visi Sn a piti -ol al nh toči o m po ta i ceniJ da ga vC kn etie plača ne morejo ? Ako to n ZmTJ zaôii laStiJ te prav debelo str.ašijo v kako Seco Uh hoče te obliuba ri-prav ti kako bodo vefio dačo potemimeli hui o t/ ko vfečejo prodajejo, in se za svoj dobiček Premagali so serčni duhovski pastirji vse še take in tolike sovražnike, in za toliko veči je slava njih lepe duhovske premage. Hvale vredno je pa tudi lepo število räyfkiiTt^ 161 da bi za neke krajcarje v žganji pamet zapil in svojo obljubo prelomil. Neki kerčmar bliža mesta Tropave, ki je poprej samo o binkoštih po tisoč goldinarjev iz samega žganja skupil, je preteklo leto le za neke groše J Kakor po Šleziji, se tudi po MaJsken? braterna svetega Janža širi. Ni skoraj nedelje, ne praznika, pa tudi fare ne, da bi lepo število farmanov v to braterno ne stopilo. V mestu Eadiš so vsi prebivalci to obljubo se hitro tU Poljci zapisati dali. Tarnovski škof so in farmaiic v bratovščini S celim sereeC se ubSSS ejbra\S Sie mate te se K nesiečneTZoi^e svCe 3 ne eoe Za posebno čast"20^0?^ sSiS ve eea.JalL žive i V C lain nekem ter^ bi o Krakove Te 6000 m-ebivLev?vs?razen enäafzaobl ubo 83. Češčena si Marija. Prigodba španske vojske. (Poslovenjena. Drob. 1846.) Španski kralj, Ferdinand VII. je bil umeri. Stara pravica je bila ua Španskem, da je brat kraljevo krono prejel, ako ni rajni kralj sina zapustil. Pokojni kralj Ferdinand ni imel sina; pa je staro pravico poderl, in svoji hčeri Izabeli krono izporočil. Njegov brat Karol Slomšek. II. 11 162 je tudi po kraljevi kroni segel. Enokoliko Španjolov se je za Karola, veliko več za Izabelo potegnilo, in domača vojska se je začela, da ni hujše. Brat se je vzdignil goSPoV'deželi, ki se imenuje Biškaja, je bil premožen žlalmik ali plemenitaš, po imenu Cavala, ki se je s svojo deželo za Karola poskusil. Sovražniki so v njegovo domačijo planili, so oropali njegovo lastnino, požgali njegove hrame, in so gnali njegovi dve hčeri, nedolžne deklice s sebo. Serce je hotelo očetu razpočiti, ki je to zvedel; ali vojska le huji prihaja, ni bilo nobenegavsmi-ljenja med ljudmi. Vedel je, da njegova ljubezniva otroka smert čaka; pa ni se dal premagati. Pravica, za katero se je po svojih mislih vojskoval, mu je več veljala, kakor lastni otroci, da si jih je ravno serčno ljubil. Vodil je vojsko svojih goranov, ki jo gverila imenujejo, in naj-strašneji vojvoda Izabelinim vojščakom je Cavala bil. Zaletel se je s svojih hribov nad sovražnike, in jih je veliko pokončal; mu je bila sovražna tropa kos, se je v svoje planine vmaknil, kamor se sovražniki prederznili niso. Ali kaj si nevsmiljenci vmislijo? Kedar se nad Cavala podajo, vlečejo, njegovi dve hčeri s sebo, in v pervo versto očetu naproti postavijo, naj perve krogle, ki očetovi vojščaki izstrelijo, njegovih dvoje otrokvmorijo. Ta strašna nevarščina je premagala očeta kamenito serce. Jel je omahovati in se sovražniku ugibati. Pa Cavalova vojska se začne pritoževati ; dolžijo ga, da je serce zgubil, da kaj ne velja. Ta beseda je štimanega moža znovič vžgala. Naravnost plane s svojega pečevja nad sovražnike. Najde jih. pa tudi svoji dve hčeri, kateri spredej deržijo. Gledal je svojih ljubeznjivih otrok blede lica: bilo mu je, kakor bi nju mili glas slišal, kako vpijete, 163 ne ve kaj bi počel. Nekoliko njegovih mu pravi: Ukazi nam odstopiti; sovražnikov nam je preveliko. On ve, da le iz vsmiljenja to pravijo. Spet se oberne serčen na svoje tovarše, ki vsi pripravljeni čakajo, in zavpije: Strel! Ko bi trenil, poknejo vojščaki na njegovo povelje mmBFEBmB božja moč ji je zakrila, da ji niso krogle zadele. Mož, ki e hčeri vodil j e ležalna zemlii in vroča kerv mu e tekla iz pers hčeri S ste bi e Svi in div Oča to vdei se vedela razoka- meč mu iz i"ke ! ade onVo- Mož ki je Caralove hčeri , boj pripeljal, se Bene meriti in tiho »peliti: „Cose.na si Marij»!" Ca- Ä*if SaS't-, fc T* ÄeSÄ s:SJesmerf S^« SSÄ- ned vSo iS ' odo-ovori todnik-Vi še käj drn'a JJme?^Ä^kftZiiÄ- in privano m sodnik svojo lastno podâ; zakaj kadlti, je SpaJîjolom Dve uri ste minuli; jelo se je večeriti ; poslednja ura je Cavalu dotekala. Cavala terdno spi; in vojščaki ga v il* 164 prestal. Derhal ljudi seje po cesti siila, ki so hoteli smert vojvoda gledati, pred katerim jih je poprej toliko strah bilo. Stiska je le veči rastla, pogosto so morali ž njim postati, prej ko so došli na smertni kraj. Naredijo krog njega obroč, vojaki puške napnejo, in vsi tiho čujejo na povelje vstreliti. Cavala stoji, ter si ne da oči zavezati, rekoč : „Sereno sem tolikokrat hoče ravno izreči, na vstreli o, kar se oglasijo zvoni iz vok.smertk» pomol? In,divje li idstvo ki S e ravno Zvoni vtihnejo, odmolili so večno luč, in Cavala vstane, svojo smert prestai Vse je zopet pripravljeno; pa glej — konjik prijaha, belo rutico v rokah moli — Cavalu je življenje dano. Vesel glas ljudstvo zažene ; zakaj v molitvi je serd in jeza ljudi vgasnila, Cavala je usmiljenje našel; pa zvedel ni, kdo ga je rešil. Osmi dan potem se je Cavala iz Španske dežele na Francozko podal. Na meji je pokopal svoj meč, ker je obljubil, 4er nasprotnike s'e L vojskovati več.' Še enkrat poljubi drago zemljo svoje domovine, in gre ptujec dalej strehe in kruha iskat. Dolgo je že hodil po ptujih krajih, zdaj na večer pred nekim samostanom posedi v mirnem božjem delu. Težko glavo nasloni, ter premišljuje, kamo bi se podal, kde ga bojo pokopali ? V samostanu začne večno luč zvoniti, in bilo mu je, kakor bi ga Bog klical. Angelsko češčenje odmoli, na vrata poterka in prosi, naj ga vzamejo med pobožno družino. Vslišali so ga, in ko je leto poskušbe preteklo, so ga med duhovske brate vzeli. Tovarši so ga spoštovali in prav radi imeli; bil je oster sam nad seboj , pohleven in vsmiljen pa drugim. Posebno rad je bolnike obiskoval; in radi so ga prosili umirajočim pomagat. 165 Pokličejo ga k nekemu bolniku, ki je unikraj velike vode v gostilnici obležal. Cavala hitro spozna, da je bolniku zadnja ura Mizo. Oči le malo odperte ; roke, ki jih. je bila sama kost in koža, ki je imel sklenjene prisilila, tvojatotroka! v keivav boj s seboj gnati ; K Li" Sa v2oVOJi^VZakrirtpae\-avn^ Te imeine Dolgo se gledata, stari menih Cavala in njegov star prijatelj Alvaresna svoji smertni postelji. - Minule so njima mlade leta, zginila vsa posvetna sreča iz pred njunih oči; pa vendar jima je bilo tako neko lehko in dobro pri serci, ker sta se zopet ljubila, kakor svoje dni. Vzela sta ljubeznivo slovo , 'spoznal je Cavala, da ne bo več prijatelja videl; pa moral je tudi pred večerom v samostan nazaj. Lehko sta vzela slovo, ker sta čutila, da se bota v kratkem videla spet. Star menih se od bolnika prek reke pelja, in sliši v samostanu večno luč zvoniti. Hitro se odkrije in moli, tudi brodnik veslo v stran dene in se pokriža. Po visokih gorah se solnce milo ozira. Zvon vtihne, Cavala le še inoli, in pomni svojega prijatelja, ki je ravno tisti večer Pomnil je, kakor mu je nekoliko let poprej lepa sveta molitvica večne luči življenje ohranila, pa tudi sklenil do svoje poslednje ure moliti lepo angelsko po- 84. Ti rajaš, tvoj sosed pa umiral (Drob. 1847.) Tri dni pred sv. Valentinom leta 1826 so po večni luči v nekem imenitnem mesti na Laškem kočije grozno 166 derdrale. Gospoda se jena raj vozila, ki je pri -bogatem grofu tisto noč bil/ Dva služeta sta z gorečima bakljama pred vrati svetila, vse je ljudi gorneznelo , ki so pri luči imenitno gospodo gledali katera vsa - jicü in zlatu SliSmeprSnHi TÄoTJVdi tika °2 Zraven;bogatega poslopja, vkateiem zdaj godci godejo, in se vse od veselja verti, stoji borna kajžica, ki še oken celih nima. V gorni hišici so okna s popirjem zadelane, pa tudi z rutami zaveznjene, in v revni izbi* Taka je na tem sveti! Sosed bogastvo vživa in raja, bilehko sosedi v najvecem siromaštvu pomagal, jej angel bil z nebes poslan, ko bi ji tudi le samo to dal, kar se pri njem potrati ; pa se še ne zmeni za njo. Vboga soseda od revščine roke k nebesom povzdiguje, in na mesti blagoslova božjega-pada jeza božje pravice nad terdo-serčnega bogatina. Visoko na gori svoje sreče posvetnež stoji, globoko v svoji revščini sirotej ječi; pa svet se P Pri postelji device , ki pri sosedi ™ta, mašnik ^T/o-srt/esiti ^ ss r^r krat vdova. ' Bogata miza se pri sosedu v svetli obednici jedil in pijač šibi, v srebernih svetlih posodah se vgnanim ple- 167 savkam in plesavcem najžlahneje jedi ponujajo, naj bi se ž njimi poživeli, najslajega vina napili, prej da se V solzah vboga vdova pri smertni postelji svoje hčeri stoji, ter ji nima posledno uro postreči. Skoz potrupljeno okno se hrušeča godba sliši. „Oh , naj bi Po Stopnic* reanega lien™ na svetel mostovž pride, in hitro s« ošabno oblečen Shiga nad njo »reži: fSo^^s-tst^sa vkaže. Vdova se v kuhinjo tararne in dokle prosi: „Bo- ^i^T^ar^rir1--^ Tako je prosil tudi vbogi Lazar le za drobtinice, ki so z mize bogatina padale: pa mu jih nihče dal ni. Bogati dobro jedo in pijo, da se jim jesti in piti vgabi, ter si ne vejo pri zdravji boljega želeti, kakor da bi jim pri sitem trebuhu zopet dobro dišalo. Božčeku pa diši Vboga zapuščena vdova prosi Boga, naj bi saj serce terdega bogatina omehčal. In Bog je vslišal prošnjo za- Po svitu . zopet ena kočija za drugo izmed vrat soseda poropoče , ko se gospoda, vsa trudna in zaspana domu pelja, ki se je celo noč po navadni dobri volji Kratko po tem so tudi iz borne kajžice, ki poleg poslopja stoji, štiri možje merliča nesli, in pa prav kislo se deržali, ker jim je plačila premalo bilo. Lesen križ nese vsmiljen dečec pred njimi, za rajno se zapuščena vdova joka. Ni ga, ki bi jo spremil; tiho po širokih 168 prijatelja, M bi pervo grudo poljubil, in na rajno v jamo vergel. Pogrebniki zagernejo zemljo, ki mati vseh, vse zakrije, bodi si bogat ali reven, kralj ali berač. Vroči serpan leta 1836 je prišel, in ž njim je prišla strašna morija, kolera iz gorečih puščav juterue Azije. Kosila je po vseh mestih na Laškem; večidel po vseh bolnik, nosili, katerim So „obre «e is gole tajske it^t^t^^^TZ! Ä So Ni prilizovavcev, ne dobrovoljcev blizo ; vboga star-ljiva ženka mu streže, in za-nj skerbi. Vest bolnika peče, ki ni pred desetimi leti vbogi vdovi betva goveje župe dal za vbogo hčer na smertni postelji. Zdaj on na smertni postelji leži, in ravno tista vdova ga ljubeznjivo tolaži, mu pravi od vsnnljenja božjega, nfoli ž njim, in ga za srečno smert pripravlja. V njenih rokah grof ** * vmerje, ves spokorjen; in v solzah spremi samo ona rajnega s"^ j1 ™:äanf sf;;:0činvSvs 85. Nevredno sv. obhajilo. Nekaj za študente. (Drob. 1847.) Eesnična prigodba se vam naj pove, ki nam očitno priča, kako nevarna je za študente hudobna tovaršija, kako škodljivo vse posvetno omikanje, ako jesercegerdo in rogato. Nedolžen angel, kakor mleko in kerv, zdrav in vesel zapusti mnogi mladeneč mater in očeta, gre po 169 sveti, da bi se kaj izučil. Nauči se gerdih reči, se razvadi, vero zgubi, in se bled, slab in ves popačen k domu privleče. Potreba se je tore starišem bati, otrokom varo-vati, kedar se po sveti poclajo, ako z Bogom ne gredo. V nekem mestu na Nemškem je živel pošten mož v cesarski službi, priden, prijazen in zvest služabnik, prijatelj in dober sosed celega mesta. Njegova žena tudi poštena in pa dobra mati je bila. Troje otrok prav po e^LjideVt! inajstarejši, že v osemnajstem leti se v domačem mesti izšola, in se ravno v visoke šole odpravlja. Pridni in pošteni mladeneč je med verstniki najbolje spričevala imel; in to je študenta pervo blago. Oča so rjm.li, s, iWh tovarJv varuj« ta pride»,1,.. V« I ¦ Ves nedolžen pride v veliko mesto; v visoke šole vstopi, pa ne ve, kako razuzdani so njegovi novi to-varši. Dobri stariši so pozabili ga podučiti, kaj bo po velikih mestih videl in slišal, in kako naj se varje za- rSÄ am ä^rnojemMenön Hitro so se tovarši, kar je bilo huje razuzdanih, novinca prijeli, kakor muhe žlahnega sadu. Verlega to-varša hočejo imeti, pošteno serce, dobro vest in strah božji mu iščejo vzeti, mu vse to kažejo in govorijo, kar mu vest ogluši. Le prehitro angel nedolžnosti od Lju-devita zbeži. Ljudevitpozabi očeta in mater, ne pomni t?. amiiobrooA gVnX «ÄÄ Tovarši, najemniki satanovi, so ga prav modro po svojih potih vodili. Vsaki se mu je prijatelja ponudil, in ga prosil, da bi si dobra bila. Na slednji dobri volji je 170 skerbi zaveti, kakor mlad konj, ki va et zgubi. Pervo delo, katerega so ga privajali, je bilo po keremah posedati, pijančevati in kvantati. Od kraja je bilo Ljudevita .še sram gordega kvantanja in neguduega djanja, ki so ga tovarši počenjali; po malem se tudi tega privadi in hujše od drugih on vganja. - Tako je Ljudevit pivce in hotivče prirastel; pa še ni bilo hudobe dovolj. Tudi Boga in pa sveto vero mu začno v serci podirati, da bi Ljudevit ne več božji človek , ampak ves njihov bil. Veliko opraviti so ž njim imeli, prej da so mu strah božji vzeli ; zakaj Ljudevit je doma pri stariših lepo Bogu služil, rad molil in ljubil svojega Boga. Dajali so mu torej zapeljive bukve, da jih je bral, delali so zjake iz božjih reči. zasramovali božje navke, in zaničevali ker-ščanske ljudi, tako dolgo, da so Ljudevita prenaredili, da je bil hujši, kakor oni. Med vsemi sta bila dva tovarša Ljudevitu najdraža, Leopold, zaveržen človek brez vse vesti, in Albert, mladeneč od starišev dobro izrojen, ki je Ljudevita večkrat svaril, pa je bil preslab, so drugim hudobam vstaviti, ter je za njimi potegnil, da bi ga rajši imeli. Samo Vilhelm, Ljudovitov verstnik in sosedov sin, se ni z Leopoldom pobratiti hotel, ter je svojega slepega tovarša vedno pred zapeljivci svaril. Pa Leopold je že preveč pri Ljudevitu veljal, zato ga je tudi 1 ^optlTsi1 prizadeva svojega prijatla ob vso sveto vero pripraviti. Pregovarja ga prav po modrijaško, kakor bi si bili duhovniki vmislili vse te pobožne navke in cirkvene reči za neumne preproste ljudi. Skrivnosti vere, visokih šol bi imeli prav prazno k sveti božji mizi pristopiti. Veliko jih je bilo ; zato so pervošolci na cvetno nedeljo, visi šolci pa na veliki četertek k svetemu obhajilu šli. Glasno zvonovi pojo, in kličejo mladenče z njihovimi šolskimi gospodi na' sveto opravilo. Lepo ozaljšan je bil veliki altar, in veliko sveč je gorelo. Tudi Leopold je svojega tovarša Ljudevita v cirkev pe-ljal ne molit ampak zasmehovat najsvetejšo opravilo. Ne k pridigi, še le po darovanju slepega tovarša k službi 171 božji pripelja, naj M »eseta božja slepcu oči no odpori», vreden«' Milo V tud?ostro so namestnik fôii teri set do secemnaistm let so bili ir,če VaVno Te Mio ekolilo a S3 med ni imiVečkleli še Mio - S°k2^e jepo E Joznalo kako srečni«ö bilikbožii m?zi Bovablieni Prie je ^ Leopold 3 kiveTI J Po ki i" - e dial nai^ Sniki siiiJk ^dî™li7"™e^odi pa k je nYelilasredo večer obSa04devita Albert in Vil-helm prijatla Od prihodnjega svetega obhajila za jutro se zmenijo. „Je-li si se že izpovedal?" ga Albert po-praša. „Dro". - „Si pa tudi odvezo prijel?" veli Vil-helm, ter ga ostro pogleda. „Zakaj pa bi ne?" reče Ljndevit. „Ali si se dobro in čisto izpovedal?" pravi Vilhelm Po tem tvojem živlienii te noben spovednik jüihLdi il lu I. Ol C c L 111 tir (3d C cl ClOlllLl» V jutro na veliki četertek je bilo zopet sveto očitno obhajilo za visokošolce; pa kaj, da ne tako lepo in pobožno, kakor na cvetno nedeljo za male. Malo, malo sere je bilo pripravljenih, svojega Gospoda v presvetem Zakramentu vredno prijeti. Leopold, hudobnež, k božji mizi pristopi in prejme, kakor Judež presveto-Telo svojega Zveličarja k svoji obsodbi. Merzel odstopi, nekoliko zadi 172 vendar še prestrašil, prijemši presveto rešnje Telo, pa po nevrednem pervokrat. — Ne v ljubezni- božji, kakor svoje mlade dni, ampak poln peklenskega duha se v naj-zadnji stol potegne, in v kotu tam — tajno — strah in groza — presveto rešnje Telo zaverže. Presveto' hostijo iz ust potegne, pljune na stolico, pomaže in najsvetejši zakrament na düo pritisne, varje tako dolgo, da se posuši, potem pa vstane, in-s peklenskim veseljem nad svojim strašnim delom iz hiše božje leti. Prav debelo smeje se, Leopold Ljudevita pohvali; kaj takega še ni mislil, da bi bil njegov učenec hudobije storiti premogel. — Tudi Albertu se pohvali strašnega djanja še tisti dan , in ravno to grozovitno delo je bilo začetek božje gnade. Kakor bi vstrelil, ta povest Alberta obleti, in obudi njegovo verno serce! on se poverne na pravo stezo čednosti, in prave žive vere. „Ali je mogoče, Ljudevit, da bi bil tikaj takega včinil! Za božjo voljo! tako hudoben še pa vendar nisi, najsvetejše tako neznano oskruniti. Pomisli saj, Ljudevit, kako si bil ti priden in bogaboječ, ko si tušem prišel; pa v enih mescih si zgubil vero in poštenje. Ako Bog kaj takega očitno ne bo kaznoval, tako se nam v resnici ni Boga bati. Ljudevita je bilo sram, pa tudi strah; bal seje, da bi se ne razvedelo; torej Albertu reče: „Saj me vendar zatožil ne boš?" Albert mu serdito zakrene: „Zdi se mi, da svoje hudobno djanje sam previdiš; drugače bi se ti ne bilo bati, da bi te kdo zatožil; kar je prav in pošteno storjeno, lehko ves svet ve; le hudobija se na svitlo priti boji. Mene .bati se treba ni; samo to ti rečem, da mi v cirkvo, kder se je to zgodilo, nicoj ne stopiš. Skerbel bom, to strašno reč kar bo mogoče, popraviti; naj si ravno tebe tožil nebom." - Ljudevit omolkne; nja vest mu očita veliko doprinešeno pregreho ; pa se posili, da hudo vest zopet potaji. Leopold, hudobec, je hitro zvedel, kar sta imela, se je nad Albertom sila grozil, Ljudevita pa v hrumečo dobro voljo spravi, da bi pozabil in ne čutil hude vesti. Nekoliko potem opomni Leopold svojega zapeljanega tovarša, kako bi dobro bilo, v cirkvo iti, hostijo postergati in clo pokončati, da bi je kdo ne našel, kakega hrupa ne naredil in med ljudi ne spravil, ali clo malovredni prijatelj Albert nju zatožil; kar bi ne bilo 173 prav. Skleneta v cirkev iti, in s svojima nožičema lepo stol postergati. Eden drugega za roko vlečeta; pa pred cirkvenim pragom Alberta najdeta; kar jima je clo za-merzelo. Albertu se je zdelo, kam sta se namenila; na vrata se njima vstopi. Ko sta ga hotela vstran potisniti,. Albert njima čversto veli: „Le sunita me izpred vrat, glas na pomoč zakli al V glejta le , kaj bo z tegl «m mkrir kdér a.Sedetahrâtita IT,u ?o moreîo TOb'rati Ci S tegaSeyi ie Stob. 5Saznosti Ä dam ' dokle/se imv ne noboSa a Zda tojimoP« „Le pojva le inJ pustiva Ltolilinca j< rJ Do osmih vnoč je Albert pred cirkvenimi ' vrati na straži stal in varoval, da bi se presvetemu zakramentu kaka nečast više ne prigodila, katerega si še po- ravno Zeli la pri tal h tudetiühI malo veljajo nm 174 obišče: ni mi bilo poprej mogoče. Prosim vas prav lepo, naj veliko spoved mojega življenja sprejmejo." Gospod dulovski seVu močim začudijo, rekoč! „KajUe ravno vrati stati vide??" «člL duliovnik Ja sem M iäz ; Sno dJJje boži Z lopa mi Î dalo dllei iti di si Strahoma rečejo maSnik svoji dekli, da naj no- svarijo pred nevarnimi tovarši ki ih še pravne pozna, g^poter^o vsv™ 2Pu' ^e Sienje resnično ioboljSati, in pa odvezo vseh grehov mu dajo, po oblasti, Zdaim le v cirkef h tirno i avi o dimovmV dl p o-pravuno karbc"mogoče Tud?biTLži?e nSasti « Da?o svetiSo Albertu vToke simiT vzame io malo riTtico le dolga senca od piagane svetiînTce sipo Šokih na pol Eco Albertu y roke simiT v»meio iilo rutico le olS senca od oSeane svetihSe s po ; stenahpomikai „Y nazadujem stolibo'' - jim lidi pUJL LJ.I1U r fc/Oti. Sert 'Na veliki četertek so presveto rešnje Telo iz velikega oltarja v zakristijo prenesli, kamor so ljudje molit hodili; zato ni nikdo tisti dan v uni stol prišel, da bi bil strašno reč našel. Mašnik vzamejo luč, in grejo po stoli iskat, rahlo Albert za njimi diha. Naglo duliovnik luč na stol postavijo, roke povzdignejo, rekoč: „Moj Bog, ravno tukaj le je!" ter pokleknejo, vsmiljenemu Jezusu čast povemit, ki mu je bila tukaj v presvetem zakramentu odvzeta. vderle ko le prikE., Albert L SobôkSiô, K: 175 deržala, ter vse v sreberno skledico denejo, ki jo Albert trepetaje derži. Kedar vse lepo očedijo, zaneso skledico v zakristijo, in vse zvesto pozaprejo, da M poznej na svetišče djali, kedar podoba zgine. Albert in gospod du-hovski se poverneta vsak na svoj dom. sovražnik. Ead je v tisto cirkev hodil, ki se je ima žalost pripetila; in blagi mašnik so ga vodili prav po očetovo. Ljudevitpa, vbogi slepec, se da Leopoldu vodili, ki ga je sklenil, prav po hudičevo na duši in telesi po- Bogat tergovec je zunaj mesta čudno veliko fabriko zidal. Tretje nadstropje ni bilo dodelano; dečaki so z velikim veseljem po večerkah gledat hodili, ter so po tramovih, kakor veverce skakali. Tudi Albert je bil na zi-dovji; potem prideta Leopold in Ljudevit, ki ga še pogledala nista. Ljudevit je scer videl, kako ga Albert milo gleda; pa si ni upal, vpričo Leopolda ga pozdraviti, ki se je gerdo zarezal, rekoč: „Kaj neki ta svetohlin nama povsodi na pot pride; najbolji bi bilo, tega svetnika na kviško zakaditi, naj bi se prekucnil." Trušijo in skačejo z bruna na bruno, v skoki Leopold na dilo skoči, ki ni bila pribita, se znak prekucne, nevsmiljeno zakriči — in na cesto z višine trešči. Vse na zidovji se prestraši in zavpije. Albert natla hiti, vsi drugi za njim; Albert pa ves bled roke povzdigne in za-nj moli, rekoč : „0 vsmiljeni Bog ! ne sodi ga še." Ves v kervi in v vmiranji hrope Leopold na terdim tlaki; vse kosti so drobne. Nekoliko jih. reče po mašnika, nekoliko po zdravitelja; Ljudevit k njemu poklekne, in ga vpraša: „Leopold, ali še kaj čuješ? jeli me še poznaš?" - pa nobenega odgovora ne dobi. Primerilo se je, da ravno mašnik po sprehodu memo pridejo, vmirajočemu hitro pristopijo, ga v večnost spremiti, ker mu ni za pomagati več. 176 Posiloma se že na pol mertvi Leopold v svoji kervi premetuje, in ko čuje, da mu duhovnik od božjega vsmi- BfA * ^„My=: M-i s& iftoii îeMloTepZÎ ga s s™Bmi Stam"S prevideti.-„Niik —nočem ne — Leopold jezno pojem», „Tako ne vmerje pravičen", velijo duhovnik ves prestrašen. Ljudevit je skoraj omedlel, in se Alberta oklene. Po malem se ljudje razletijo; Albert pogleda z žalostnim sercem kervavo truplo rekoč: „Oh žalosten grešnega spanja. Albert si je prizadevni, kar je bilo mogoče, mu slabe misli pregnati. Ne da mu Trše v stare tovaršije, pomidi mu pobožne bukve, in ga tako dolgo nagovarja, da s. ljudevit k spovedi pripravi. „Kdo je neki ta velikošoloo, ki po cele ure v cirkvi kleči, z rokami objokano lioe pokriva, skoz katere pogosto sol» SI"LsfSa}Si:S X pa že MMfilMk^^U^^o^^ LnfS:3oE^lE™SL 177 storil, ter djali: Zapeljivca je božja pravica pobrala; ti Ä^ÄÄÄ S .<Vodo l napeljano, in hitro zapornico ÄÄ^ gSS Ä&V&S pokrega, rekoč: „Kaj pa vam je na poti vodotok ? Hodite svojo pot " Ta beseda bila ie iskra v streho Kakor bi Streli? se kmeta lotijo gaJ z noži po glavi bijejo S ko-liejo rekoč d? mora mertev biti Toti kmet se n s svojo akonsko zastoDÜ se toževal m je ženo toliko e-e do imel da se ie ho eia oa niela ločit in to Te v Äkrat Bob Kmetic v kervavih rokah jame na vso moč kričati in v pomoč zvati. Bilo je že na večer in ljudje okrog doma. Na milo vpitje jih od vseh strani več od sto prileti pomagat. Hudobneži kmeta pustijo in. si hitijo kolov poiskat, naj bi se borili in ljudi nato ki,Uni zreli Saša dvojiiosr ti7 ga ne ve, kdo ga je smertno udaril. V kervi bojevavca le- govor dopolni : „Kdor drugemu jamo koplje, sam v njo TmrLfna^ Kavno°tisto voeSo, na!sv. Petra den, tropa dečakov v Račjem, ki je perva staja na železnici, ki iz Maribora v Celje pelja pod košatim hrastom kvarta, namesti k večernicam iti, ali pa česar koristnega brati. Mahoma zagromi, in strela v stari dob tako grozovito trešči, da 230 obložijo. Ljudje jim v pomoč prihitijo, jim otresajo in Zapomnite si mladenči to novo strašno prigodbo, itera KaÄ ™ ;»: ia Lta 101. Otokar V., štajerski mejni grof, ustanovnik žečkega samostana kartuzijanskega na Slovenskem. (Drob. 1862.) Popotnik, kteri iz Konjic v spodjansko prek gore gre, ali pa iz Celja skoz Dramlje na Dravinsko hodi, najde v tesnem dolu sv. Janeza kerstitelja, med visokimi hribi za malim potokom zelo velike razvaline obširnega zidovja, in upraša, kaj je svoje dni v tem skritem kotu bilo? - kdo je to poslopje postavil? - kdo v njem prebival? kamo so nekdajni prebivavci iz tega samotnega dola, in kteri sovražnik je tolike zidovja tako neusmiljeno porušil? —Popotnik sreča starega gorjanca, ki ravno mimo razvalin pride, s sivo glavo in pa medlega lica. Na palico se nasloni, in popotniku pripoveduje, rekoč: Tukaj poglejte stari samostan, Zajcklošter imenovan, v kterem so svoje dni beli menihi prebivali. Tamo v unem tesnem kotu so jihove celice stale; vsaki je imel svoj poseben vertec, vsaki svojo posebno delavnico. Bili so mizarji, strugarji, urarji, in kar je bilo za domačijo potrebnega, vse so doma napravljali. Imeli so svojo pekarijo, svojega kovača in sodarja; le mesarja niso imeli, zato, ker niso nikdar mesa jeli5 kakor tisti petek, kedar je sveti Božič v petek padel. Vidite tamo ribnike iz belega marmorja, v kojih so žlahne ribe plavale; zdaj jih pa mah zarašča. Nobena ženska ni smela čez samostanske dveri; le možki smo v njihovo cirkvo hodili, ktero tam za hribom po-derto vidite. Bila je zelo visoka in pa bela; z mlekom 231 smo jo belili, kterega so iz vseh četerih pristav za to vozili. Kedarje po mostovži procesija bila, smo vsi možje goreče sveče nosili. Zvunaj samostana so v kapelici Kristusovega terpljenja kapucinar iz Celja žen-skemu spolu sveto meso služili. Beli menihi bili so nam ubogim gorjancem dobri gospodje, in pa pobožni možje Kadar je ob enajstih po noči zvon zapel, so vstali, in šli v cirkvopolnočnicepopevat. Poglejte tam v podreni ? Ä t ^^s^US^udlz^Se0 Svno, kako uro zaS mu eostJodTrSmSor ali oskerb Beli menihi niso med seboj govorili, razun dvakrat na teden, kadar so skupaj obedovali. Kadar je eden drugega srečal, se mu je priklonil, rekoč: „Memento mori! Spomni se smerti!" Dvakrat v tedni v lepem vremenu so hodili vsi skupaj v goro na sprehod; dobro znan česar so nas,upravi V Zaičkem samo-stanu0 jTIvoje'dni bUp^ $Ä. kaÄaj gospod m n7ktfn"sÄ njlm^rebivil! 232 in kdo ga je razvalil, kakor se v Spitalički kroniki in v . drugih pismih zapisano najde. Pred osem sto leti so bile po teh gorah in dolinah krog Konjic strašne goščave; divja zverina je po teh planinah in ravninah prebivala; volki in medvedi so bili v teh krajih doma. M bilo ceste, ne pota, tudi kravje steze ni bilo najti; nekdajni vitezi in drugi mogočni gospodje so hodili včasih v te puščave na lov. V znožji teh košatih planin so pa tudi že rodovite planjave ležale, in po ravninah so peljale stare ceste, ki so jih nekdajni Eimljani iz Laškega na Ogersko imeli. Ob cestah so stale stare mesta in ostanki nekdajnih rimskih selišč. Tudi žlahno tersje po goricah je dajalo dobro vince, fie je ravno le malo vinogradov bilo. Velikaši so si v tem časi začeli na visočinah terdne grade zidati, naj bi se leže sovražnih napadov varovali, so pa tudi gostokrat sami roparji bili, ter so popotnike napadali in sosede nadlegovali; le močnejši je večidel zderžal. Taka je bila tiste starodavne čase naša slovenska domovina krog Celja, veliko let Gorotanu pridružena, in Koroškim vojvodom v oblasti, kteri so jo le malokdaj obiskali. V dvanajstem stoletju po Kristusu je te naše zaraščene, pa rodovite kraje Otokar V. Traven-gavski, mejni grof stajarski, po svojem stricu Bernardu, Koroškem vojvodu zadobil, in prišel leta 1154 svojo ded-šino gledat, ter pozvedet, kako se kaj njegovim novim podložnikom godi. Travengavski vladarji iz mesta Šta-jarja na gornem Avstrijanskem doma, so lepo Štajarsko vojvodino vstanovili, in ji dali ime „Štajarska." Bili so večidel mirni in dobrovoljni vladarji, ki so kakor očetje s svojimi podložniki ravnali, in za nje prav po očetovsko skerbeli, cirkve in samostane zidali, naj bi se ljudstvo izobraževalo, kerščanska vera razcvetala in kraji polepšali. Po svojih obhodih skoz deželo so pravde sklepali, razdražene sosede pomirovali, in vsakemu njegovo pravico spoznali. Obiskavali so svoje vazale (podložne grajšake) na visokih graščinah, so jim dajali posebne pravice, hodili pa tudi iz gradov v bližne doline na lov, deloma za kratek čas, deloma pa tudi podložnim v korist, naj bi se zverina preveč ne zaplodila, in sosedom škode ne delala. Po takih svojih lovih so se lehko prepričali, kako 233 se ubogim kmetom godi, so pa tudi spoznali, česar je temu ali unemu kraju potreba. Tako je došel Otokar V. v Konjice, v svoje pridedovane slovenske kraje. Vitez Konjiški Leopold svojega toliko milega vla-darja na svojem visokem gradu poštovano sprejme in veličastno skoz več dni pogosti. Naredi Otokarju v Konjiških gorah velik lov, povabi mnogo sosedov na strel f^^z^zir^ a** g V jutro zgodaj se odpravijo veselo z lovskim orožjem prek Konjiške gore v zaraščene loge, kder so se med košatimi jelkami jeleni pasli. Lovci se razdelijo, in pustijo Otokarja samega stati in zverine čakati, ktero so lovski psi gonili. Otokar v tihi samoti premišljuje, kako se je svoje dni v teh krajih godilo, kako so ajdovski žal enih mal kov odvernI Slišal jed Mo pripoved od da se niih veliko mavprekriža i ni znalo Prebivavci teh rodOTiti^kraie? BTO?e dni od sovražnih AvarovsS kani od diiih JlldžISv večkrat obroSni in ložini so i,veli v velikem Lmaštvu ZemlK bihTabo obdelana kibi lehko S bS^ato TeSlJ Pač ipotreba v tem al^JSA^m^t v loi bi pobožni menihi služba^^oSoJobSi hudi sXvere pse joniti in gonj ačev vrisk blizej m bliej odmeva i Zda pndere velik jelen z visokimi rogovi skoz, goso, in naglo napne Otokar svoj lok ustreli kakor blisk, m globoko jelena med rebra zadene, ki se ostreljen pred njim za potokom v drugo goščavo podi. Otokar po ker-vavem sledu za zverino hi i, in daleč od drugih lovcev v dobravo zajde. Ves truden in spehan se na ravnini pod košati dob vleže m prav sladko zadremlje. V spanji se mu sv. Ivan kerstitelj prikaže v dolgo belo halo oblečen, ki mu veli naj takim menihom v tem kraji sa-mostan pozida, kteri bodo take bele hale nosili, kakor 234 njega v njej vidi. Ravno hoče Otokar svetca poprašati, kde taki menihi prebivajo, kar ga bližni hrup zdrami. Otokar spregleda, in vidi zajca v svojem krilu, ki je pred pogladi in mu spet prostost da; po lepih senjah in po tej prikazni pa spozna, da je volja božja, naj v tem kraji samostan postavi, in ga po zajcu, kateri je k njemu pribežal, Zajc (Zajcklošter ali Zajčki samostan) imenuje, ki ni bil pervi Kartuzijanski na Nemškem, kakor Nemci terdijo, ampak na Slovenskem, kar očitno priča njegovo slovensko ime. Še vidi popotnik med nekdajnim samostanom in med Spitaličem ob zaraščeni cesti visok, zidan križ, kder se je to prigodilo, kteri spomenik so nekdajni menihi bili pozidali. Kar je pobožni Otokar sklenil, je tudi hotel zgoto-viti, kajti je tiste čase mož beseda več veljala, kakor zdaj prisega vel a. Pogodil se je s Konjiškim vitezom Leo-poldom za tisto dolino in za hribe, ki so jo od vseh krajev obdajali, ter je vse pripravil, cirkev in samostar zidati, pa še ni vedel, kde so tisti menihi, ktere mi je sv. Ivan kerstitelj naznanil. Po dolgem pozvedovanj: Otokar zve, da taki beli menihi v neki puščavi na Francoskem prebivajo, in se po kraji Kartuž, v kojem zelc ostro živijo, Kartuziani aliKartajzarji imenujejo, Merit začetnik in duhovski oča je sv. Bruno leta 1084 bil. Otokar pošlje dva svojih najzvestejših dvornikov naFran-cozko prosit, naj mu menihov za novi samostan Zajčki Devet let po tej prigodbi je bil samostan pozidan, cirkev svetemu Ivanu kerstitelju posvečena, in prišli so leta 1165 pervi beli menihi, Kartajzarji, v to samoto, svetega Ivana kerstnika dolina imenovano prebivat. Otokar in njegov sin sta samostanu veliko lepega posestva darovala, kar vstanovno pismo Zajčkega samostana kaže, ktero se poslovenjeno tako glasi: „Otokar, mejni grof Štajarski, vsem kerščanskim vernim pomniti dajem, kako sem red Kartuzianske samote v mejne kraje svoje dežele preselil. Tedaj v hvalo vsegamogočnega Boga sem obljubo, že z velikim poželenjem svojega serca dolgo poprej storjeno, srečno dopolnil, 235 in naj bi zamogel bil svoje želje poprej doseči, sem se po poslancih Apostolski Milosti (papežu) priporočil, naj bi s svojo oblastjo pripomogli, opominvaje prosili in v Gospodu naročili, in svete očete prejimenovanega reda na mojo molbo pridobili. Tako sem podpiran po toliki pripomogi začeto delo skoz božjo milost dogotovil. Je terg, ki se sploh Konjice imenuje, v Oglejskem očastvu (patrijarhiji), blizo kterega leži pristava od visocih hribov ograjena, prejrečenemu redu najprijet-nejša, na kteri pristavi sem v Čast Gospoda našega Jezusa Kristusa in svete njegove Porodnice vselaj Device Marije in sv. Ivana kerstitelja in vseh svetnikov samostan prečastnemu redu postavil, in sem to pristavo ravno tam z moe-očno roko na altar položil itd To se je srečno zgodilo leta 1165 po včlovečenji. Gospodovem kedar ie Aleksander III na Apostolskem prestolu seTl' cesar ŽiderA vladal Urh 7aOdejsM sto Si Bazi i Amen." Berem™a pa Precü11* teša To je bila poslednja pobožna ustanova milega vladarja, ktero je vsredi Slovencev napravil. Otokar se je v drugič na križarsko vojsko v jutrove kraje odpravil svete dežele iz rok nevernikov rešit; ali na potu je v Pečuhi na Ogerskem umeri. Truplo Otokarjevo so v Zajčki samostan prinesli, in v kapeli na moški strani so ga v kamenito rako shranili. Na kamenitem pokrovu je bila njegova podoba usekana, kako na roko naslonjen spi, in zajec v njegovem naročji. Zravno očeta je tudi njegov sin, Otokar VI. pervi Štajarski vojvoda in poslednji tega rodu počival, kteri je toliko dobrot, ne le Zajčkemu samostanu ampak tudi celi deželi Štajarski storil. Na vseh četerih oglih kamenite rake so bili četiri svečniki, na kojih so noč in dan luči gorele, dokler so redovniki v tem samotami živeli, in za dušo rajnega dobrotnika molili. Na pokrovu je bilo zarisano : Tukaj leži Otokar, mejni grof Štajarski, Ivana Kunguta žena, in Otokar pobožni sin. - Tudi Celjski grofi so Zajčki samostan leta 1444 bogato obdarili. 236 Kako so pa toti redovniki' v tem samotnem kraji živeli, kaj so delali med tolikimi gorami ? Enokoliko belih menihov bilo je mešnikov, drugi so bili pa bratje. Mešniki so imeli vsaki posebej svojo izbico, ali celico, v kteri so molili, stare bukve prepisovali in učili se. Sveta tihota je v =^^^:^$^ Sitno svojoTazen prebaviti Po dvakrat na tedeT so skupaj obedovaliln med seloi govorüi ia tadi r!o blL h X ah ktere so iLve bile Jso ob taTemen vsi fhpai snrehaTali se Po tili so se STin mesi jedl nS iSiS"Božič kedar e na petek padel Imeli so Sosti ribnikov po vseh kra in ni L v celem Ce^ kem tudi brate neposvečene redovnike, kteri so za gospodarstvo skerbeh. Za vsako pristavo so imeli svojega oskerbnika(prokuratorja), kteri je na družino gledal, m na obdelovanje njiv m vinogradov pazil Kedar so po goricah svojo kavmco poberali ah kake druge dace o svojih kmetov jemali, je nemški brat tačane vodil. P potu k domu jim je rozenkranc predmolil in tlačamso na glas molili za njim. Doma je dobil vsaki tlačan svoj hleb kruha, in svojo mero vina, poprej kakor so se na svoj dom razšli. Vsak večer je družina skupaj sveti roženkranc molila, in oskerbnik je na pragu klečal in gledaln je-li so vsi hlapci in dekle pri molitvi nazoci; kogar ni bilo, ni kruha dobil. Skerbni' menihi so ger, povje trebili, is po gričih vinogradp in sadunosnike. po ravninah pa senožeti in godovitc polje neppuvljali. V njiho,ih rokah oc ep krog Konjic žslostne puščave v rajske, v,sele okolice premenile. Imeli so lepp pristavo v Suhodoli, veliko posestvo v Žicah, svojo pristavo v 237 Zrečah, in SO pozneje tudi Oplotnico in veliko Konjiško graščino pridobili. Kmetom so bili redovniki pravi očetje, vbogini in potrebnim pa dobrotniki ; je prišel popotnik od koderkoli, je našel v samostanu za se mizo poger-njeno, in siromaka niso brez pomoči odpravili. Tako se äsää^let serce sl°- Kdo pa je iz tega imenitnega in bogatega samostana tako žalostno grobljo naredil? - Kdo je mirne prebivavce, redovnike iz tega skritega kraja pregnal ? —Priderli so več potov roparski Turki, so redovnikom stanovja popalili in veliko škode učinili ; pa pokončali jih niso; v kratkih Stikov ^^n^tEtaStSe^i Skriv navkefsejali Tn skal^pobožno družbo v. Bru-nota razgnatfpa C takivnanjf in^znotran i sovražniki asssÄSssH nam povedó, da je cesarsko povelje tako, da samostan UV Se g-raSÖm",pr?i z ^T'pt^h dovnki pa svoj prevzitek dobijo dokler živijo. Velika žalost je naše seroe opekla; pa tudi mi smo se jokai, m pa tudi za cem.-Kedar je poldne odzvoni, m bilo bilo pridnih vinogradnikov, sadunosniki so se zarasli, 238 ker drevje nihče cedil in žlahnil ni; v kratkih letih je okolica zapuščena goščava postala, kakoršna je bila poprej. Samostan, sedež molitve in dela, je zginil, in v žalostnem prepadu medli, — sreča je kraj zapustila, in vbožec se na razvalinah solzi. Kako se je pa godilo, da se je toliko stanovje, pa tako hitro razvalilo ? Kder blagoslova božjega ni, pade bogastvo hitro nakup, inptujci se premoženja polastijo. Iz samostana je posvetna graščina postala, in deželska gosposka je v tej samoti gospodarila. Kar je bilo za vradnijo nepotrebnih meniških stanic, so dali razpasti, ali jih porušiti; le stanice za uradnike in pa za župnika so ostale. Deželska gosposka se ni lehko z duhovnim zastopila, in celih deset let ni župnika bilo. Sklenili so faro iz starega samostana v Špitalič, kder je bila mala cirkvica Matere božje obiskovanja preseliti. Postavili so leta 1812 župniku novi farovž poleg cirkvice, so podružnico povzdignili v farno cirkev, in staro mater, veliko, lepo samostansko cirkev sv. Joana kerstnika so dali prepasti. Poprodali so leta 1818 altarje, orgije, turnsko uro, cirkveni tlak in vsake verste cirkvenih reči; celo železje so iz zidovja odtergali in poprodali. Kdor je le mogel, si je česar stare cirkve osvojil, in zeleni beršelj sef je! starega zidovja prijel. Cirkvene vrata odperte, okna potrupljene, mize altarjev so gole; in tudi kameniti pokop rajnega dobrotnika Otokarja razbit in odkrit stoji. Prijatelji naše domovine so se leta 1826 ostankov blage Travenske rodovine usmilili, so njihove kosti v čedno kištico shranili, in v Kunski samostan blizo Gradca prenesli, kteri samostan, v lepi prijazni dolinici, so rajni stariši Otokarjevi postavili, in tudi v samostanski cirkvi počivajo. Tako nehvaležni svet svojim dobrotnikom plačuje ! Velike posestva Zajčkega samostana, košate planine in vinograde, lepe travnike, polje in graščine so leta 1828 pod ceno prodali, dobiček so ptujci dobili, vbožtvo pa kraju ostane. Tudi deželska gosposka je dolgočasno dolino zapustila. Le graščinski logar (lesni čuva ), še v zapuščenem kloštru prebiva v sredi samostanskih razvalin. Strehe so pokapale, oboki so se vderli, in zidovje čedalje huje razpada. Gole stene še iz groblje molijo, kder je lepa hiša božja stala, in tožujejo nemilo osodo vsega preteklega. Po gredah za- 239 puščenih vertov, kder so svoje dni pridni menihi hodili, kuščarji letajo, in kder so pisane rože cvetele, zdaj sra-botje raste in košato ternje cvete. V visokem cirkvenem zidovji, kder so se svoje dni o polnoči svete pesmi odmevale, zdaj öuki čivkajo in pa sove vrešijo; popotnik, sepokonli, to^omesto^ malo Boot služijo Hiudobni svet bü biie doko "po končan naj t pobožne duše po samostan* bofe pia-vice né tolažile5 in milost? božiih svoüm Posvetom bratom in Sram ne S SiPa potiXoTelz? So in večno blato -motai PredovnM so pa todi delali ne Te za aTpak tudi za diu J kakor mar iive bučelic• buče icam satovi« razri rapa, ; stfirri io poš a m bucfihce. bučelicam satovje razdiral; sterd je pošla in bučelice pomerle; ni več medu, čeravno bučelnjak še zapuščen toji; blagoslova božjega m na kojem naša prava sreča Mi. m pitaj, posvetnež! k,to so samostam bili? Drugi se začudi in zavzame, videti toliko samotno, dolgočasno m žalostno stamšče nekdanjih menihov, ter pravi, kar sem na starem zidu samostana začerkano našel: Kdor v taki puščavi živi, mora biti zverina, ali pa svetnikTako posvetneži govorijo, ki ljubeznjive samote ne poznajo; vse drugači sem stare Kartuzjane praviti čul, ktenh ene sem še poznal. Bili so čez osemdeset let starčeki, in ni se jim hudo godilo, pa so vse svoje žive dni terdili, da bi eadi se v svoj poprejni samostan pogrnili, ako bi so ip ovojeoa groba povzdignil, če bi ravno potrebni bilo po golih kole,ih hoditi. Da so veselo, zdravo in zadovoljno živeli, pričala je njihova visoka starost in priljudna obnoša. Kar je bolj modrih in razumnih, vprašajo :. Komu je 240 to pokončanje znamenitnega samostana hasnilo? Kdo je od take podertije dobiček odnesel? Ne sveta cirkev; ona je miljonoy franko» je leb 1851 dica sa »boge znesla, S i in ge krali Arih in kraî icaEabeîa sta moiîa re^a samostana občuti Soboko krafa nemüo osodo Sdii se mi\ad tre pevsM du? temidi îainih Ä, S selajSh dnPfžalosto 'puSavo Ä poje kako žalostno pesem, rekoč: - Tužne solze na groMji samostana Zajetega. V dolini svet'ga Janža, Med gorami leži Nekdanji Zajčki klošter V samoti žalostni. Živeli so v samoti Beli Kartajzarji, Redovniki pomerli, Vse žalostno molči. Podreno je zidovje, Porušen mostovž drag', Iz belega kamena Odvaljen sekan prag. Skoz štrene dolge okna Vetrovi brusijo, In stene samostana Na poke rušijo. 241 Glej cirkvo razvaljeno, Zvonik se je poderl, Zvonovi potihnuli, In žerf x se je odperl. Poropana lepota Iz cirkve, vsaka stvar; Skoz line mesec luka Na žalostni altar. Ni slišat svet'ga petja, Ne služi meša se; Ni več pobožnih molcev, Pot se zarastel je. Puščava nekdaj bila, ÜÄfiW Iz grobov, odšli so. Sosedje govorijo, Dozdeva se sosedom Da v cirkvi luč gori, Neznano petje rajnih Po cirkvi se glasi; Menihov bela versta V prevodu snuje se, In Beremund najpervi, Antelni » poslednji je. 1 Žerf = grob, raVa. 2 Beremund pervi, Antelm ^adnji prior, Slomšek II Iti 242 Ko da ožalovali Bi samostana lom, Se solzami rosijo Svoj rajni dragi dom. Iz groba bi ga radi Še enkrat vzdignili; Pa groblja ga pokriva, In rosa ga biadi. Po hladni rosi spenja Se zelen beršelin; On samostan objema, Hramvje nja spomin; Po zimi in po leti Prijazno zeleni, Popotnikom on kaže, Kde samostan leži. Preminul tak' sloveči Je Zajčki samostan, V veliki, dolgi groblji Globoko pokopan. In kakor samostana, Tud' skoraj nas ne bo; i: = %$r 243 102. Zlata SYatoYScina, ali kako otroke dobro rediti. (Drob. 1862.) Stari oča Podgoršek so s svojo ženfco Katarino zlato gostijo obhajali. Pet sinov in pa tri hčeri, tri in dvajset vnukov in vnučic bilo je na gostiji prav židane volje, kteri so očetu in dedeku srečo voščili, da so toliko srečno včakali s svojo ljubo ženo svojih petdeset zakonskih let. Tudi sosedov se je na večer nabralo, kteri so se v go-stivnici prav veselo pogovarjali od mnogoterih reči, ter Podgoršeka hvalili, da ima tako verle, poštene otroke. Kes da so Podgoršekovi okoli mize sedeli kakti mladike okoli svoje oljke; in bilo je vnukov lepo gledati, kakor žlahno grozdje na brajdi, ki srečno hišo prijazno objema in venca. „Povej nam vendar sosed, kako si ravnal, da si tolike starosti včakal?" popraša županov Tomaž. „Ni mi potreba dolgo razlagati, kako se življenje podaljša in pa zdravje ohrani", odgovorijo stari ženin s častitljivo belo glavo. „Moli in delaj po svojem stanu, kar je prav, in si ne preženi. Pij in jej za potrebo in varuj se nezmernosti. Vzemi za dobro, kar ti Bog da, ter se veselja ne prevzemi, pa tudi preveliki žalosti ne vdaj in bodi zadovoljnega serca, ker Bog za vse skerbi, in kar stori, vse prav naredi. Imaš otroke, skerbno jih redi, da te ne bojo prehitro pod zemljo spravili; zakaj pridni otroci podaljšajo starišem svojim življenje, kakor moji meni, hvala Bogu! slabi, hudobni otroci materi in očetu hitro jamo izkopljejo, in jih v černo zemljo zager-nejo; se pa tudi za njimi naglo vderejo. Pač je resnična beseda, ktero vsakdenja skušnja poterdi: Blagi otroci so svojim starišem častita podpora nasvetu in zlata krona v nebesih; izprideni otroci so starišem kervava šiba na svetu, jim bojo pa tudi kače peklenske po smerti, ako jih niso prav po kerščanski izredili. Te resnice sem se deržal, in Bog mi je pri otrocih srečo dal, bodi mu hvala! Hvala pa tudi deci, da so me radi lepo vbogali. „Pač je otrokom lehko vbogati, kteri imajo toliko modrega očeta, kakor jih mi imamo!" se oglasi Pod-goršekov Marko. „Šibo smo sicer v kotu gledali, pa je 16* 244 poskusili nismo ; huje smo se bali očeta aH pa mater žaliti, kakor tepenim biti." „Kder so otroci, mora biti tudi šiba doma, to je stara resnica in pravica ; kder pri deoi šibe strahovavke ni, tudi pokoršine ni —, stari Podgoršek velijo. Oča in mati brez šibe in pa kralj brez meča hitro zgubijo čast „Kdo te je pa naučil take skrivne umnosti za otroško rejo?" Podgoršeka mladi sosed Mlakar pobara. „Moj rajni župnik; Bog se jim usmili črez dušo! oni so me, ko sem se ženil, pa tudi mojo nevesto prav ostro kerščanskega navka izprašali; in ko so se prepričali, da sva zadosti podučena, so naji lepo podučili, kakoršne nove dolžnosti si zakonski naložijo, in kako jih naj spolnujejo, da jim bo zakonski jarem sladek in lehka butara. „Ljuba moja ! so djali, če vama Bog otrok da, veselo in hvaležno jih sprejmita. Več kakor jih bo, veča bo vajna sreča zakonska. So neumni zakonski, kteri se veliko otrok bojijo, in če jih eno ali pa dvoje dobijo, se jih več pregrešno izogibajo. Kodar jagnjiče skače, da Bog tudi paše. Otroci so zakona najdraže blago; naj vama torej perva skerb bo, svoje otroke prav dobro iz-rediti. Veliko bolj lehko pa bota otroke dobro odredila, ako jih bota po sedmero ali še več, kakor eno edino ali pa dvoje imela. ' Stariši, kteri edno samo dete imajo, ga preradi razvadijo in zamehkužijo. Vse edinčeku dovolijo, česar le poželi, strahu mu pa ne dajo, kterega kervavo potrebuje. Taki edinček izraste po navadi razposajen sin, bahata hčer, ki očetu in materi več skerbi in solz napravita, kakor pa desetero drugih otrok. Samo to si zapomnita in si globoko v serce in glavo vtisnita : Pervo dete prav skerbno in dobro odgojita; to je v otroški reji najimenitneja umetnost. Bo pervo dobro storilo, bo vse druge po sebi naučilo; ako se vama pervo izpridi, bodo potemci za njim potegnoli; in potem vama gorje ! Torej še enkrat vama rečem ; molita in skerbita, da bode pervo vajno dete vsem drugim dober izgled in blagi vzor." Tako so naji pokojni gospod lepo podučili. Dobri Bog 245 je meni in moji Katri pridnega Janeza dal, kterijenama prav za prav svoje mlajše brate in sestre-tako dobro spodredil. Kaj ni bilo tako Janez?" „Naj bi ravno tako bilo. — Janez očetu pošteno odgovori, — vendar le perva in najstareja resnica ostane, ki veli: Kakoršni stariši, takošni otroci. Eadi smo gledali ljubega očeta in blago mater; in kar smo euli in videli,, smo veliko rajši in leže storili, kakor ko bi nas bili še tako skerbno učili. Tudi pri otrocih je resnična beseda: besede mičejo, izgledi pa vlečejo. Nismo čuli kdaj kleti, ne legati, ne opravljati ; tako smo se lehko slabih razvad in grešnih napak varovali. Je ktero kaj nespodobnega počelo, hitro so mati zakričali: Fej ! nikar tako, to je gerdo! In dosti je bilo. Še dobro vem, kako ste me bili oča nažgali, ko sem bil pisan loverček (nožič) pri sosedu vzel.in ga nevedoma domu prinesel. Za roko ste me gnali, da sem lovrek ravno na tisto mesto položil, s kterega sem ga bil iz-meknil. To zdravilo je za vse življenje pomagalo, ne le meni, temveč tudi mojim mlajšim bratom in sestram. Ako sem čutil, ali zapazil, da bi ktero kaj nespodobnega počelo, hitro sem tudi jaz posvaril, rekoč: Nikar tako! oča bojo hudi, mati bi se kregali ; in tako smo eden drugega varovali hudega. Ovarovati otroke je lehko ; odvaditi razvad in hudobij pa težko, težko ; večidel celo nemogoče. Cesar se Janezek privadi, tudi Janže zna. povze^SbÄ^ S&rL^Ä ÖS°ÄS termasti, ako jim dopustiš, da te ne vbogajo, in jim po trikrat rečeš, poprej ko ti enkrat storijo, pa tudi če deco prepogosto, nedolžno ali pa preostro kaznuješ. Termo-glavaste otroke boš imel, ako jih zasramuješ, psuješ, edno preveč božaš in gladiš, drugo pa zaničuješ in pre-gerdo ž njim ravnaš. Tudi otrok čuti, kar je prav in ni prav, ter se ti bo hitro ustavil, Če vidi, da krivico delaš, rekoč: Po kaj bi moral ravno jaz zaveržek biti; saj smo si bratje in sestre. - Otroci odrastejo j e za vi i n togotni, ako jim dopustiš, da druge ljudi tepejo, ali pa jih ti tepeš, da bi režočo deco utolažil. Še kamna udariti ne smeš, na kterem se otrok spodtekne in udari. Se 246 otrok kuja, ne stori mu po volji, ampak pusti ga, naj se izkuja in te poprosi. Kujanje večidel brezovo olje ozdravi, in tudi jezo prežene. — Otroci se razvadijo g e r d e nere d no s t i, ako jim daš, da vse križem ležati pustijo, da čevlje na večer blatne pod klop lučajo, in oblačila po izbi razmetavajo. Ne pospravljaj za njimi, in no reci drugim pospravljati; sami naj za svoje reči poskerbijo in vse v lepem redu imajo. — Otroci bodo lehk o iz-berljivii ako jim od mladih nog boll jabeliš, kakor drugim, jim izberati dovoliš, in z žlico po skledi broditi daš. Ne prehvali jim takih jedil, kterih jim postreči ne moreš, da prehudega poželenja pri otrokih ne obudiš ; huda želja je gerd netek, ki se težko nasiti. Otrokom sladkarije, smetane, ali pa droske lizat dajati, je lizune rediti, ter jim želodec in vest pačiti. Taki slinavi sladkosnedeži so najhujši nima pri hiši; vse mora pred njimi zaklepati, kakor mišim in podganam zapirati. — Pa še hujši s o o š a b n i, nečime mi otroci, kakoršnih posebno bedaste matere rade spodredijo, ker jim lepotičja hvalijo, kako je „pipi", ter jih našopirijo, da druge tovarše in tovaršice po strani in črez ramo zaničljivo gledajo, ki tako berhko oblečeni niso. Ošabne otroke delaš, ako šiviljo ali paši- žijo, da je za jokati." „Ljubi oče!" — se Ana Romikova oglasi: „otroci morajo vendar čedno oblečeni biti; da se jim kako veselje stori; ne vzemite materi toliko za zlo." — „Kar je prav, je prav, če je pa preveč, pa ni prav," oča Podgoršek svojo starejo hčer zavernejo. „Le beri, Ančika v Drobtincah leta 1850 stran 127, kako rade za drugo poštene dekleta, pa tudi matere, očeta goljufajo. Pač sreča, če tako modrega moža in očeta imajo, kakor je rajni Zore bil. Ošabne ženske tri hišne vogle podkopljejo, in že na strehi se pozna, kde so liš-panjke doma. Le varuj se, Anca! Bahanje, pravijo, je dober kup, pa lepa obleka je draga. Bahači in pre-vzetneži postanejo otroci, ako jim prepogosto praviš, koliko gleštaš, ali da več od drugih veijaš, in od sosedov vpričo otrok zaničljivo govoriš, ter jim slabe priimke daješ. 247 Ako otrok sosedovim reče: jeli ne veš, čigav sem?'Le čaj, ti bojo že naš oča pokazali; - si napuhneža izredil, kteri bo tudi tebi skoro pokazal, da ne bo prida iz nja. Prevzetija se povsodi spodtika, in za njoj se sramota pomika. Bahač bo-berač. Ne prehvali preveč drugim svojih otrok; taka hvala r.ada drugim zamerzi, otroke pa napihuje. Ne daj otrokom zapovedovati, ne kraljevati doma. Kdor premlad zapoveduje, on drugih vbogati ne zna, in je najhujši trinog svojih ljudi. Otroci naj molčijo, kedar starejši ljudje govorijo, drugim v besedo segati ni pošteno, ni lepo. — Otroke popači v sedajnih časih prehuda častil a ko m no s t, ktero v mlado sercc cepiš, ako deco neprenehoma hvališ in povzdiguješ, jim veliko čast ska-zuješ, ter jih vadiš s pervimi sedeži in z drugimi časti-timi svetincami, kakoršne v šoli imajo. Prav je otroku čast in imenitnost kazati, naj se za njo poganja; pa je tudi potreba previsoko glavo otroku vklanjati, da si je sam ne vlomi, in ne poreče: jaz sem jaz, Bog je pa Bog. Veliko je takih, ki le sami sebe poznajo in Boga prodajo za svojo čast." „Oče! - se oglasi Marko, najmlajši sin - vi ste me pogosto dolžili, da denar prerad imam, in da bom gerd stiskavec izrastel;. tega mi pa zdaj ne bote očitali; kaj ne? —Podgoršek odgovorijo : Bal sem se v resnici, da bode denar tvoj Bog; zakaj otroci, kteri verstnikom radi ne podeljujejo, naj si bo kruha, sadja ali pa igrač, so merzlega serca. Skrival si, Marko, petice, ktere si od strica in botra pogosto dobival. Namestu vbogaime dajati, si le rajši svoj drobiž za kako križe-Vačo zamenjal, ki je ni bilo več na svetlo, razun da si jo pogledal in svoje hranjene denarje štel. Tudi so tebi stric denar preveč hvalili, rekoč :'Kdor denar ima, lehko Ni mi dopadalo, kedar sem videl, kako si groš po trikrat pogledal, kdar bi si bil rad kostanja kupil, in si šterto-krat ga le v žep vteknil in žalosten brez kostanja dalej šel. Človek, kteri si nedolžnega veselja ne privošči, ker se mu denar mili, je gotovo skop ; skopost je pa huda dušna bolezen, ktera se posebno na stare dni ozdraviti 248 ne da. Skopcii se godi, kakor vodeničnemu človeku, kte-rega tudi hujši žeja, več ko pije. Več ko skopec ima, več si želi, pri kupih blaga neumnež strada. „Ali ni taka?" Blaže, drugi sin, očetu reče: „Mene pa niste kregali za skoposti voljo; opominjali pa pogosto, naj svoje denarcevarjem, kajti mi jih bo kervavo potreba." „Kajti nisem prav rekel?" mu odgovorijo oča. „Otrok, ki preveliko denarcev v roko dobi, in ne ve z denarjem prav ravnati, ga hitro zapravi, kakti prazno igračo, ter zapravljive c priraste. Taka se je tudi pri tebi, ljubi moj Blaže, kazala. So se tvoje molitvene bukvice kolikaj zamazale, hitro si nove si kupil. Sreberne gumbe si hotel na pers-niku — zidano opasivko in žametno kapo imeti. Si šel na božji pot, ali pa na somenj, si toliko nepotrebnih čen-čarij nakupil, da nisi vinarja domu prinesel. Če sem te prašal, koliko gleštaš, si mi prazno mošnjo pokazal, in še prav povedati nisi mogel, zakaj si svoje denarce izdal. Bil si res dobrega serca, in vbogim več dal, kakor si premogel. Si pa tudi potepuhom in zalezuhom pomagal; zato sem te večkrat posvaril ; kajti taka dobrota je sirota. Najhujši zapravljive! so pa p i j a n c i, i g r a v c i, in pa prešestovavci. Še zdaj me serce zaboli, kedar čujem očeta pa mater deco siliti, rekoč: le pij, le pij! da boš bolj močen. Vinoni za otroke, marveč za stare ljudi, in stara skušnja nas uči, da kdor v otroških letih preveč vina pije, njemu mora na stare dni voda dobra biti. Pijanec in kvartopirc sta si brata; kar kozarec ne požre, pa kvarta pobere. Zato nisem nikoli dopustil, da bi se bili tega merčesa privadili; in zvest sem si, da ste mi „Za vino nam dekletam ni toliko bilo,"— začne Neža, starejša hčer; „pakavo bi bile pač rade pile; pa nam je niste privolili." „Vedel sem, odgovorijo Podgoršek, daje ta ženska razvada škodljiva duši in telesu mladih ljudi. Pravijo sicer, da je kava za kosilce in za malo južno najbolj dober kup; ali to je goljfija, ki le tiste slepi, ki so kavi brateci in pa sestrice. Dober kup je le vse to, kar se doma pripravi, drago pa vse, kar iz ptujih krajev kupiti moraš. Žena prehuda kavopivka možu hišo podkoplje, če ravno tako gerda pijanka ni, kakor vinska mušica. 249 Najnevarneje pri tem je pa to, da vsaka taka pijača nežno deco okuži in omehkuži, da se nesramnega djanja in znanja lotijo; kar je kuga za mladino. Veliko vas je mater in očetov zbranih, kteri otr6k imate; naj vam od te neznane kuge omenim, kar sem svoje dni skusil in zvedel. Otroke v zakonsko posteljo devati, so nama rajni župnik prepovedali; tudi ne imeti odraščenih po noči v svoji sobi; otrociimajo bistre oči, in hitro vgledajo, kar1 j4 vedeti dobro ni So dečki in dekleta svojih sedem let dorastli, ne dajte jim v eni postelji skupaj ležati, ne golim letati, ne kopati se eden z drugim spolom; posebno pa skerbno gle-dajte, kaj v samoti, na paši, ali v kakem kotu počenjajo. Taka pazka naj bo sosebno materna skerb. Sra-možljivost otrok je svete čistosti varučka. Otroke v kerčmo jemati, v kteri se nesramno klafa in se nespodobno cu-kajo, je za mladino smertna nevarščina, za stariše pa smerten greh. Ko sem v šolo hodil, nam niso dali pod mizo rok deržati, ne dečkom v hlače rok vtikati ; celo križem noge sede devati so nam prepovedali, in so prav storili. Otrok prepozno spozna, kaj strašnega zna. Otroke žegetati, ši-pati in cukati je nevarno, pa tudi hudobno djanje malopridnih pestem. Pač bi se človek razjokal, ako sreča toliko bledih in vpadenih mladenčev in smertonogih deklin, ktere je ta neznana kuga omorik, kakor smodeči jug mlado cvetje. Nesramno djanje in pa červ za mladino." „Jeli še veš Liza, kako si bila tepena,. ko si neko nedeljo prepozno zvečer od večernic domu prišla?" „Dobro pomnim; vam pa tudi hvalo vem, ljubi oče, da ste me tako ostro kaznili, ko so me tovaršice bile pregovorile, da smo šle gledat kako so ,^ kerčmia plesali " navado imajo stariši, ki deco na gostije, ali pa v gostiv-nice jemljejo, v kterih se pleše, vrezava in divja. Takim ASSAI 250 „Ljubi moj Gregor ne zameri mi, da ti v besedo se-žem," začne sosed Likeb; „preostro sodiš mlade ljudi, in taka je starih navada. Mladost mora tudi svojo dobro voljo imeti; in kdaj pa bo človek vesel, ako v svojih mladih letih ne? Po tvojih navkih bi mi kerčmarji morali vse pivnice pozapreti. Kdo bo pa za nas davke plačeval?" — „Prav imaš predragi moj Tomaž, pa ne po svojem. Mladina se naj veseli, pa nedolžno, v strahu božjem. Kaj pomaga kratko veselje, pa dolga žalost, ki se na plesu in v kerčrni drago kupi. Ne poznam dečkov, ne deklin prav veselih, ki so se plesa in kerčem preveč privadili; njih veči del žalostno glavo obeša, dokler si drugi veselo žvižgajo in pojo. Gostivnice so tudi potrebne, pa le za popotne, lačne in žejne ljudi. Kerčmar, kteri misli od mladih ljudi in pa od rajev obogateti, njemu hitro svinja pipo odnese. Vsakdajna skušnja uči, da več kakor je v enem kraji pivnic ali gostivnic, več je uboštva. Kerčmarji so komarji soseske in pivale za take sosede, ki se privadijo v oštarije hoditi in po pivnicah posedati. Ne zameri mi, preljubi moj Tomaž ; pa ti resnico povem, če ravno tebe ne zadenem; zakaj tvoja pivnica je poštena, naj bi le vse takošne bile! Za tebe velja, kar so pokojni gospod župnik pogosto rekli: Kerščanski kerčmarji, ki prav pošteno ravnajo, si v tretje nebesa zaslužijo; žalibog da so redki. Jaz gostivnic ne čertim; zato tudi v tvoji hiši drugo svatbo obhajam; samo to terdim, da za mlade ljudi gostivnica ni, če hočejo modri in pošteni odrasti." „Pač lehko Boga zahvališ, da ti je dal toliko otrok, in pa tako poštenih," reče sosed Boštjan; jaz samega dečka imam, pa še on mi dostikrat glavo beli in me pekli. Se bojim, da ne bo kaj prida iz njega." — „Povem ti, dragi moj sosed, da več kakor Bog zakonu otrok da, več da tudi sreče. Imam jih osmero; in naj bi nama jih bil Bog še dvakrat toliko dal, bi Boga za toliko več hvalila," Podgoršek dalej govorijo. „Pri pervem ali drugem otroku sta oča in mati lehko pre-mehka ali pa preterda ; če jih pa Bog jima še več da, se izučita deco modro rediti in tudi pri pervih popravita, kar sta pregledala. Veliko otrok je veliko: Po-mozi nam Bog! in ravno toliko: Bog vam poverni; in 251 to veliko zda. Imaš veliko otrok, se navadiš za nje veliko moliti, veliko skerbeti in moliti, pa tudi za toliko bolj v Boga zaupati, ki svojih ljudi ne pozabi. In to je več vredno, kakor polni hrami žita in vina. Veča ko je družina, veča je tudi ljubezen med njo; saj vsako dete ljubezen na svet seboj prinese ; ako je stariši sami ne ugasijo, vso družino ogreva, in se razodeva pri vsaki priložnosti, žalostni kakor veseli. Veliko lepše je, kedar oča v sredo lepe množice mladih ljudi poklekne, ter juterno in večerno molitvo ž njimi opravi, kakor pa z enim samim otrokom. In kedar k mizi sedejo, in čedno zajemajo, ter radi jed6, se očetu serce smeji, in za toliko bolj jesti diši. Vse skozi pride rešitva zdaj enega zdaj drugega na versto, ter prinese novo veselje starišem kakor otrokom. Vsak otrok je nova poveza zvestobe in ljubezni zakonske. Oča in mati, ki imata veliko otrok, se ne vtegneta prepirati., ali pa muhe pasti; še na misel jima ne pride, da bi se krasila, ker ju otroci za toliko terdneje vežejo, več kakor jih imata* Petdeset let že skupaj živima; in povej danes ljuba moja Katra, jeli sva si kdaj v jezi bila, ali se knjala? Bi hotela za naprej mene zapustiti ?-Menim da nama ni bilo potreba, in tudi ne bo; saj naji hoče skorej smert razločiti." „Boga zahvalimo za vse, kar nama je dal;" — „posebno pa za najne otroke, kteri bodo za- naji molili, ko naji več ne bo" — so stara Podgoršica djali. Poslednjič Tomaž kupice nalije in zdravico napije, rekoč: „Poštena tovaršija! veliko zlatih navkov smo danes od našega zlatega poročnika slišali, ki nam je povedal kar je sam skusil toliko let svojega slavnega življenja. Da so starega moža navki zdravi, pričajo pošteni sini in hčeri, vnuki in vnučice srečnih starišev, ki sta lepo starost svoje druge svatbe včakala, velika sreča, ktera je redko komu odločena. Naj velja torej moja napitnica na zdravje našega častitega ženina in neveste, pa tudi vseh poštenih svatov in sosedov. Daj Bog vsem otrokom takih starišev, pa tudi starišem takih otrok ! daj nam vsem toliko srečne starosti včakati, po tem časnem življenji pa v nebeško svatovščino priti, kder bo sv. Peter vratar, Oča nebeški pakerčmar, ki se bo tudi na nas uboge kerčmarje milo ugledal, če ravno nismo vredni, smo pa za toliko bolj 262 Tako so zdravico popili, in vzeli slovo. Otroci in unuki očetu in materi roko poljubijo, in za očetov blagoslov prosijo. Častitljivi starček v sredi svojih stoji, in njegovi krog njega klečijo. On svoje roke povzdigne in jih z gin enim sercem blagoslovi, rekoč: „Vsega-mogočni, večni Bog vas blagoslovi moje ljube otroke na duši in telesu! Milost božja naj se črez vas rosi, in mati zemlja vam naj obilno rodi na žitnem polji, kakor v vinskih goricah! Angel božji naj varje vaše poštenje, vam pa tudi ohrani premoženje, ki vam ga Bog da. Daj vam Bog doživeti veselih in starih dni,' po smerti pa meni in vam veselje nebeško! Pokopajte svojega očeta in mater pošteno, kedar vas bova zapustila, pa lepo se med seboj imejte, kadar naji imeli ne bodete. Molite za naji in tudi midva bova za vas molila, da vsi srečno v nebesa pridemo, kder ne bo starosti, ne smerti, ampak večno veselje. Bodi Bogu Očetu, Sinu in svetemu Duhu večna čast, in hvala za vse!" —Amen! Amen! vsi odgovorijo in se veselo razidejo. C Prijote© pripovedi za otroke. Nabrane iz pisem Krištofa Schmidt-a. (L. 1832 pervič izdane.) „JezaB j3 vse to množiaam govoril v prilikah, in brez prilik jim ni govoril." Mat. 13, 34. 255 Preljubeznjivi mladi Slovenci! Stara navada je pri nas, eden drugemu Jcaj v dar prinesti, kadar se obiščemo, ali k Mi pridemo. Posebno otroci se veselijo starišev, bratov in sester, ,adar rmajo oomu priti; nasproti jim letijo, in od dalečprašajo: »Kaj ste prinesli?" Tudi mi vam, preljubi mladi brati in sestre, kaj lepega in dobrega prinesemo, za veselje en pod-učenje. Čedne, prijetne bukvice so, polne zalih pripovedij, ki nas prav po domače učijo, bogoljubno in pošteno živeti, časno srečnim, in večno zveliča* mm biti. Kaj pa je boljega, kakor to! Pripovedi te so bile od prečastitega, visoko-učenega gospoda Krištofa Schmidt-a, korarja na Nemškem, mladim ljudem posebnega prijatelja, ii pisem starih časov nabrane, in čedno obdelane. Vam ljubi otroci, pa tudi odraščeni, in vsi, ki ste ljubim otrokom prijatelji, smo jih mi braterno poslovenili, sami sebi ilovenščine prav vrivadit, ,am pa s tem darom veselje naredit. Če bi vam nekatere besede neznane hodile, imate druge zraven vložene, morde boll zastopljive, saj veste, da smo iz vseh krajev Slovenskega zbrani 258 in bomo spet na vse kraje razposlani, Gospodov vinograd slovenskega ljudstva obdelovat; potreba je, da se dobro povsodi nastopimo. Iz ljubezni vam bukvice te podamo; iz ljubezni jih berite tudi vi, in pa molite za nas, naj nam usmiljeni Bog dobrega duha da, se za sveti masni stan prav vredno pripravit, da kadar k vam pridemo, eden drugemu po pravi poti v nebesa p<^.: magamo. — Zdravi bodite! Bog vas ovaril V Cel ovci pervega rozencveta 1832. Mladi duhovni.1 Prim. „SlomšekoVe Pesmi" str. 231—232, opazki 3. in 4. 257 1. Pravi Bog. Prebival je bogolluben keršanski fantej v hiši ma-likovavca, in je večkrat k njemu djal, rekoč: „Le samo eden Bog je, ki je stvaril nebo in zemljo. On daja solnce in dež. On vidi vse naše djanje in nehanje, in sliši naše Pa rievernik ni hotel resnice posluhniti. Prigodilo se je, da mož od doma odide. Fantej vzeme med tem palico, in vse glinaste malike razbije. Samo enega, ki je največi bil, celega pusti, in mu šteklačo v roke da. Mož, kadar domu pride, se ves serdit zadere: „Kdo je to naredil?" Fantej odgovori: „Mislite, da ni vaš veči malik manjše brate potolkel?" „To ni mogoče, zatruši mož nad fantom! še nikoli ni roke zmeznil. Ti si to storil, ti hudobec, in za to tvojo hudobo bom tebe s palico do smerti stolkel." Fantej pa ves prijazen reče : „0 kar se ne jezite ! Ce vi svoemu maliku tegame zaupate, kar s J jaz s svojo drobno roko doprinesti zamogel, kako bi on pravi Bog bil, ki je nebo in zemljo stvaril!" Malikovavec omolkne, premisli, še tega malika zdrobi, poklekne in moli pervokrat pravega Boga. 2. Dober oča. Neki dober oča je bil, ki je zavoljo potrebnih opravil v poglavitnem mestu dežele stanoval; mati in pa otroci so pa na pristavi daleč od mesta prebivali. Enkrat pošlje oča otrokom polno skrinjo samih lepih reči, zravno pa pismo, v katerem je zapisano bilo: „Ljubi otroci! Le bogaboječi in pridni bodite, in tak bote kmalu k Slomšek II. 17 258 meni prišli. Le veselite se ! v tisti hiši, ki sem jo jaz za vas pripravil, vam še imam veliko lepših darov shranjenih." ¦ Otroci so od velikega veselja začeli govoriti med seboj rekoč: „Kako-dobri so. pač naš oča, in koliko veselje nam naredijo! Prav iz serca jih radi imamo, če jih ravno ne vidimo, in bi jih še več ne poznali.. Tudi mi jih hočemo prav razveseliti, in storiti vse, kar so nam pisala Oj, kako- se veselimo dobrega očeta, da bi jih le enkrat videli!" Nato rečejo mati: „Ljubi otroci ! kakor vaš oča na zemlji z vami ravnajo, ravno1 tako Oča nebeški tudi z ljudmi ravna. Ljudje še preljubega Boga- zdaj, se tak ve, da ne vidijo, ali on nam daja tolikoterih lepih darov: solnce, luna i'zvezde, rože, sadje, sterneno zernje; vse to nam kaže njegovo ljubezen. Sveto pismo je pa tak rekoč pismo od Boga, v katerem nam svojo voljo razodeva,, in nebesa obeta. Oj, tam pač tam nas čaka še veče veselje, in so lepše reči za nas pripravljene, kakor nam jih ta svet dati zamore." „Na novo nočemo Boga tedaj prav ljubiti; po njegovi volji živeti,, in biti veseli svetih nebes. Tamkaj bomo Boga. od obličja do obličja gledali , in neizrečeno bo naše veselje. Ljubimo s,celega serca Boga; Vse kar imamo, imamo od Nja! 3. Srečna mati s svojima sinoma. Bil je velik praznik, in djala je neka žlahna gospa na deželi svojima sinoma: „Oh, da bi mogla še jaz danes V cirkvo, tamkaj s toliko tisoč zbranimi ljudmi Bogu vsemogočnemu čast in hvalo dajat! Ali kaj pomaga, v mestu pešč iti, je za me predaleč, in naša kočija nam je zdaj za nič, ker smo mogli konje z? silo prodati." Eočno sina kočijo izpod pojate (voznice) potegneta, m se pripravita mater v cirlcev peljati, če je ravno daleč do nje bilo. Mati se vsede, in žlahna mladenča, na mesti konjev vlečeta. 259 Ljudi so solze polile, videti mater tako'bogoljubno, in sinov toliko otroško ljubezen. Z zelenjem in-s cvetjem so njima cesto; od; mestnih' vrat? do cirkve natrosili, in od- veselja vpili: „Blagor presrecnej materi, in najžlah-nejima sinoma!" Najžlahnejši otrok na sveti je, ki ljubi Boga in pa stariše. _____ V tem veselem šumu pripeljata blaga sinova do cirkve. Bogaboječa mati s solznimi očmi pred altar poklekne, in moli iz celega serca rekoč: „Dobri Bog! se zvečer veselo k počinku spravita. Kadar jih je mati drugo jutro budila, sta obadva sladko spala, lepa blaga, kakor dva angela — pa nista več vstala. Mati se spervič mertvih sinov, ki jih je ljubila, močno prestraši; ali kmalu se je potolažila, rekoč: „Vslišal si, dobri Bog! mojo molitev. Zdaj spoznam, da je lehka, srečna smert, to najbolje, kar si vmerjoči ljudje; poželeti imajo. Pri Tebi sta zdaj sina moja. Zemlja je bila preborna, jima otroško- ljubezen, zadosti poplačat, zato si ju ti v nebesa k sebi vzel." Pravični se vmreti kar ne boji, Saj ve, da pri Bogu tamkaj živi. 4. Brat in sestra. Martinek in Anka sta bila enkrat sama doma. „Pojdiva Ančka, je djal Tinej, prav dobrega kaj za jesti iskat, da se bova prav dobro najedla." Anka reče: „Grem s tebo, če tak kraj veš, da naju nobeden videl ne bo." „Le pojdi, pravi Tinej, greva v mlečno shrambo, tam bova skledo sladke smetane polizala." Anka pravi: „Tam bo naju sosed videl, ki zvunaj derva ceplje." „Tak pojdi z meno v kuhinjo, je djal Tinej, v kuhinjski omari je pisker medu, kruh si bova v nja po- Anka pravi: „Tam naju lahko soseda zagleda, ki pri svojem oknu sedi in prede." 17* 260 „Tak pojdiva v klet jabelk jest; tam je prav temno, da naju nobeden videl ne bo." Anka pravi: „Oj moj ljubi Martinek! ali za res misliš, da naju tam nobeden videl ne bo? Ali nič ne veš za tisto oko nad nami ktero skoz vsaki zid gleda, in tudi v temi svetlo vidi!" Tinej se prestraši in.reče: „Prav imaš, ljuba sestrica! Bog tudi tam vidi, kder naju ne gleda nobeno človeško oko. Nikder tedaj hudega ne storiva!" Anka je bila vesela, da je Tinek njene besede v serci občutil. Dala mu je zalo podobo, na kateri je bilo božje oko, s svetlimi žarki obsijano, in spodaj zapisano : Bog vse vidi», in vse ve, Greh se delati ne sme. 5. Lepo vreme. „Da bi le zmirom solnce sijalo!" je djala Nežika v oblačnem, deževnem vremenu. Zgodilo se je, kar je želela: Cele mesce ni bilo meglice videti. Velika suša je na njivah in pa na travnikih veliko škodo naredila. Tudi Nežiki so rožice in zelišča na vertu ovenele, in se posušile; in njeni len, ki se ga je toliko veselila, še ni za perst dolg izrasel. „Vidiš zdaj, so mati djali, da je deža ravno tako potreba, kakor solnca. In ravno tako bi tudi za nas lindi dobro ne bilo, če bi le samo jasne in vesele dni imeli; tudi oblačni dnevi terpljenja in britkosti morajo priti čez nas, da pravični, ljudje biti Dež za solncem mora biti, Za veseljem žalost priti. 6. Hudo vreme. Jezdil je svoje dni tergovec s sejma domu, in je imel culico denarjev za seboj privezanih. Dež je toliko močno namakal, da je možu do kože premočilo. Bil je zelo hevoljen, da mu je Bog tako slabo vreme na pot odločil. 261 Prijaha zdaj tergovec v veliko hosto, kar trepeta e vgleda tolovaja za potom prežati, s puško v njega nameriti in izprožiti; ali smodnik je bil od deževja moker, in zato se mu ni užgalo. Barantavec konja z ostrogo spodbode, in srečno uide. Kadar je bil že raz vse nevarščine, je djal: „Kakošen abotnik sem bil jaz, da nisem slabega vremena, ki mi ga je Bog poslal, za dobro imel! Ako bi bilo vreme lepo vedro, bi jaz zdaj v svoji kervi mertev ležal, moji otroci Vse je prav, kar Bog stori, Če nam ravno po volji ni. 7. Lepa mavrica. Za strašno budim vremenom se je prijazna mavrica na nebu lepo prikazala. Mali Lovre jo ravno skoz okno vgleda, in od veselja zavriska, rekoč: „Tako silno lepih barv še pa nisem vse svoje živi dni videl! Tamkaj pri stari verbi za potokom se z oblakov na zemljo barve cedijo. Gotovo, da z drevesa, raz vsakega peresa kapljejo te lepe barve. Hitro pojdem, in bom vse lušcmioe, ki jih v barveniku imam ž njimi napolnil." Na vse skoke je dirjal, bolj ko je mogel do verbe: ali čudi se fantič, na deži stoje, da ni nobene barve poznati. Ves do kože moker se spet žalosten domu poverne,' in očetu svojo nesrečo potoži. Oča se mu nasmejejo rekoč: Take barve se ne dajo v luščine pozajeti; saj so le deževne kapljice, ki se v solnčni svetlobi en- časek tako lepo pisano svetijo. Zalo blisketanje barvino samo na sebi ni nič, in zgine, kakor bi trenil. Kavno taka, drago dete, je pa tudi s vsem veličastvom tega sveta; zdi se nam, da bi za res kaj bilo, pa je le prazna dozdeva. Kdor za posvetnim bliščem leti, Temu se radost v jok spremeni! 262 8. Hostni oglas. Mali Jurče še ni vedel za hostni oglas, M človeka oponaša. Enkrat zakliče na travniku: „Hop, hop !" Kmalo se mu v bližnjem gozdu tudi oglasi: „Hop, hop!" „Kdo si pa?" Tudi v.gozdu reče: „Kdo si pa?" Zaderl se je: „Ti si bedak!" „Bedak, bedak!" se mu iz hostepoverne. Na to se je Jurče razserdil, in čedalje gerje besede v gozd zijal. Vse so se.mu spet oglasile. Menil je, da je kak pobalin v gozdu. Leti in vse kote pre šče, da bi mu plačal; .pani ga bilo najti. Potem dirja Jurče domu, in materi toži.: kako ga je hudoben fant zmerjal, se v gošči skrivaje. ;Mati šo pa djali: „Zdaj si se pač splačal zdaj, in sam sebe zatožil. 'Veš, da nisi drugega slišal, kakor sam svoje besede. Ali kaj veš, kako si večkrat svojo podobo v vodi gledal; ravno tako si svoj lastni maren v hosti slišal. Ko bi bil lepo besedo v hosto zaklical, bil bittildi lepo- besedo- nazaj- dobil." lUvno taka se vselaj godi. Kak,or mi z drugimi, ravno tako oni z nami -ravnajo. Naj mi" ljudi za lepo imamo, bodo tudi oni nas lepo imeli. Smo pa mi gerdi in neprijazni ž;njimi, tudi nas pri .njih kaj boljega ne čaka. Kakor se drugim posojuje, .Tako-se.nampovračuje. ' -9. ,-Merzli vrelec. Po letu se mali France na polje poda. Vroče je bilo, lice mu gori, in sila ga začne žejati. V lepi senci pod hrastom najde hladen vrelec izpod pečine izvirati. Cista voda .je bila, kakor ribje oko, in pa merzla ko led. Naglo se France vode napije; ali slabo mu začne prihajati, toliko.da ne omedli. Bolan domu prileze, in prav nevarno zboli. „Joj, je izdihoval bolen na postelji, kdo bi mislil, da je v tem studenci tako hudi strup!" Francetov oča pa pravijo : „Čisti studenec kar ni kriv tvoje bolezni, temuč le tvoja naglost in nezmernost." 'Najnedolžnišeiselje Nam skalijo hude želje. 263 10. Nevarna roža. Mala Marjetica pride v lepem pomladanskem jutru na trato zravno vesi za venec rožic nabirat. Zagermom vgleda veliko najlepših vijolic. Zlo so jo oveselile, in nagloma jih začne tergati. Zdaj pa sosed zakriči: „Beži, dete! od tega germa, tam strupene kače prebivajo." Marjeta seje prestrašila, in malo poneha. Ali želje po zalih rožicah so jo silo mikale. „Eno vijolico le, ki tako modro iz trave gleda, je djala moram imeti." Kavno seže jo vtergat, kar se gad iz' germa zaleti, Marjetki za roko ovije, in jo piči za smert. V malih urah je mala deklica mertva ležala, 11. Vkradene jabelka. Mali Grega je eno jutro v sosedovem verti prav veliko' prelepih rudečih jabelk 'skoz oTmö'po tleh ležati "videl. Grega hitro dirja, zleze skoz verzel' na 'vett',*in! si (vse žepe polne jabelk nadevlje. Kar naenkrat pa sosed s palico pri vratih na vert pride. Grega beži, kar more, in hoče sp'ëf skoz verzel 3ci\^lšrpolM žepe M,je -" Vse vkradene jabelka je moral nazaj dati, pa še prav pridno ga je sosed zavoljo 'tatvine nažgal, ' je kraljevič roke povzdignil in iz serca molil, rekoč: „Oj moj Bog! kako lepo tebe zahvalim! Včeraj si mi skoz eno muho, danes 278- pa skoz enega pajeka življenje ohranil. Kako dobro je vse, karkoli si Ti stvaril!" Vsaka stvar, božji dar, Še tako mala, basen bo dala ! 40. Velika riba. Neki ribic" se je v jutru zgodaj s svojim čolnom na jezero podal, d celi dan ribil. Pa koVorkrat je mrežo potegnil, kar ene ribice vlovil ni. Yes žalosten in pobitega serca na večer h kraji potegne, in misli sam pri sebi: „Morebiti je moje delo za ta del zastonj, ker nisem poprej Boga za blagoslov prosil ; hočem za naprej to storiti." Na to velika riba na enkrat prileti, ki jo je druga podila, se iz vode v čoln zavali, in pri nogah razveselje-nega ribiča klopoče. „No! zdaj, je djal mož, prav čisto Takrat človek srečno shaja, Bog če blagoslov mu daja; Brez Boga ni nič mogoče, Le na njem je vse ležoče." 41. Hvaležni pesek. Milka gospodična se je- šla za potokom sprehajat. Našla je tam malopridne fantine, ki so ravno hoteli psička vtopiti. Njej se vboga stvar vsmili; kupila ga je od fantinov in seboj v graščino nesla. Kužek se ji kmalu tako privadi, da je povsodi za njoj letal. Eno noč gre gospodična v svojo spalnico spat. Pesek pa začne sila hudo pod posteljo lajati. Milka z lučjo spod posveti, in glej - grozenski človek, tolovaj, 279 Milka je Boga hvalila, da jo je tako srečno rešil, in je djala: „Kdo bi bil vedel, da bo ta vboga stvar, ki sem ga smerti vbranila, — tudi meni življenje otel. Kdor ljubo živinco rad ima. Mu Bog tud' ž njo svoj blagor da. 42. Nespametne ovce. Pasel je mlad ovčar na planini svoje ovce. Nekega popoldne sede na peč v senco pod hojko, in zadrema. V spanji neprenehoma kima, in naprej z obešeno glavo prikimava. Oven, ki je blizo njega derzal, ga vgleda, in misli, da bi se rad ovčar ž njim terkal. Zato se poraste, nekoliko ritansko stopi, se v ovčarja zaleti, in ga s svojimi rogi grozensko butne. Ovčar, iz sladkega spanja tako gerdo zdramljen, od jeze ves serdit skokoma ovna z obema popade, in ga v bližnji prepad zakadi. Ovce, kedar to vidijo, jih blizo sto za ovnom poskače, in se po skalovji razmesarijo in pobijejo. Ovčar pa si je lase pipal, in tulil, rekoč:' Joj njemu! kdor jeze tolažit ne zna, V neznano nesrečo ga berž zapelja. Nesreča, ki se je s čredo prigodila, se je razglasila po celi planini. Star prav zastopen in pošten ovčar si je prigodbo v dober navk shranil. Silili so nja sini in hčeri o nekem sejmi v mesto na raj. Oča jim brani, rekoč: „To ni za vas. Tamkaj se malokaj prida godi. Jaz sem vas v nedolžnosti pošteno izredil ; tamkaj bi se pa lehko spačili." „Kaj pa da! pravijo mlajši; saj grejo tudi drugi taj." Nato jim reče oča: „Bes da veliko jih je že šlo, pa tudi zdravje in življenje, nedolžnost in poštenje so zapravili. Hočete vi za ta del ravno tako po njihovem ravnati, kali? Ne delajte saj kakor ovce. Znano vam je, da če ena v globočino skoči, vse druge za njo poska-čejo. Zato se jim čudite, rekoč: „Oj ti neumna živina!" Pa tudi človek, ki se v nesrečo zakopa, samo zato, ker 280 drugi tudi tako delajo, ni trohe bolj pameten, in še htijši, kakor živina, ki pameti nima. Če drug pred teboj v ogenj skoči, Nikar za njim se ne potoči! 43. Vkradeni konj. Kmetu je M po noči najbolji konj vkraden. Za to se je petnajst ur hoda na konjski sejem podal žele, si Pa poglej., — med konji tudi svojega na prodaj vgleda. Hitro popade konja za uzdo, in na ves glas zavpije: „Kljuse je moje, pred tremi dnemi mi je bilo ukradeno." človek, kteri je konja prodajal, reče na to ves prijazen : „Vi se motite, ljubi prijatelj ! Tega konja že čez eno leto imam, to ni vaš konj ; le podoben bo vašemu." Kmet konju oči z obedvema rokama zakrije, rekoč: „Ako vi kljuse zares že tako dolgo imate, povejte zdaj, na kterem očesu je slepo?" Človek, ki je bil konja zares ukral, pa ne na tanko ogledal, se vstraši; ker je bil pa prisiljen nekaj odgovoriti, je rekel: „Na levem očesu je slep." Kmet konju oči razkrije, in na ves glas pove: „Zdaj se očitno vidi, da si ti tat in lažnjivec. Tukaj le vsi poglejte ! konj ni trohe slep. Samo za to sem tako baral, naj da bi tat na svetlo prišel." Ljudje, ki so okoli stali, se smejijo, in z rokami 44. Veliki vol. Pogovarjal se je oča s svojimi otroci o tem, česa da se človek .vsega privadi, in kaj vse skoz privaj o storiti zamore. ,.Hočem vam, so djali oča, v dokaz tega eno povedati." Pripoveduje se, da je nekdaj mož velikega vola okoli vodil, katerega je v pričo mnogih ljudij na ramo zadel, in precej dolgo po cesti gor in doli nosil, in si je s tem posebnim delom dosti denarjev zaslužil. 281 „Barali so ga, kako neki je on k tej čudni moči prišel'?" Na to pravi: „Ko je ta vol še malo tele bil, sem junčeta dan na dan po dve uri po dvorišču preno-ševal. Junec je z vsakim dnevom teži prihajal, pa tudi jaz sem bil od dne do dne močnejši. Zadnjič sem k toliki krepkosti prišel, da me celi vol z vso svojo težo ne potlači." Naj že bo to resnica ali pravljica, sklenejo oča, gotovo resničen je vendar star pregovor, ki pravi: Privaja da človeku krepk6st, In k delu mu potrebno lastn6st. 45. Preobloženi osel. Hotel je vertnar teržni dan v mesto, in obloži svojega osla z zelenjavo toliko, da se ni vboge živine drugega videlo, kakor glava. Po potu prideta skoz verbinje. Vertnar nareže nekoliko verbovih šibic za terte, in jih na osla verže rekoč: „Tako bremce bo moj osel še vselaj nesel." Gresta naprej in prideta do lešja. Nabral si je vertnar blizu dvakrat dvanajst lepih ravnin palic, hote jih doma k rožam pristaviti, in jih zopet oslu navali rekoč: „Saj so lehke; osel jih še čutil ne bo." Ko je bilo solnce že visoko, in je vročina močno pripekala, izsleče vertnar svojo suknjo, verže jo verh drugega tovora, in reče: „Saj ni že daleč v mesto ; kaj pa ta jopič, ki ga z mezincem vzdignem, mi ne bo ži-vince poUil." g Še le izrekel je to, osel se na kamenu spotekne, pade, in od velike teže potert obleži. Ves prestrašen zdihuje vertnar na ves glas, rekoč: „Zdaj še le k svoji lastni škodi spoznam, da se ljudje in živina ne smejo preoblagati." 46. Ukradeni mezeg. Tata dva sta mezga (mulo) vkrala in ž njim v goščo zbežala. Tam se pogovarjata, za koliko ceno da bi ga 282 prodala, in koliko bo vsakemu denarja vergel. Ali skregala sta se, in se začela tepsti in tergati. Ko se pa ravno najhuje kavsata,. se tretji tat prikrade, in jima na tihem mezga odžene. Daleč že ga je bil odpeljal, ko sta prepiravca še le žival pogrešila Ni ga bilo več moči doiti. Vsa kervava se žalostno za njim ozirata; in eden je rekel: „Po resnici in pravici: Kakor dobila, tako zgubila." 47. Merkovica pri denarjih. Zlezla je merkovica skoz odperto okno v shrambo skopega bogatina, ki ni svoje žive dni vbogim vinarja dal. Nevsmiljenca ravno ni bilo doma. Merkovica najde polne skrinje denarjev, ki jih je presuševal, se jih loti, in začne polne tace zlata in srebra skoz okno metati. Ljudje, to videti, skupoma ulico napolnijo, se za denarje tep6 in lasajo. Ko je skrinja že izpraznjena, še skopec po ulicah pride, in ves prestrašen vgleda, kar se pred njegovo hišo godi. Že od daleč merkovici s pestjo proti, in jo preklinja rekoč; „Čaj ti neumna živina!" Ko se stiskavec tako od jeze peni, stopi sosed k njemu rekoč: „Ees da neumno je, denarje skoz okno lučati, kakor je merkovica naredila ; ali jih po vaše samo v skrinjo zaklepati, je vendar še bolj abotno." Irt^aTiidirg&rd, 48. Medvedova koža. Bil je v zaraščeni hosti sila velik medved. Obert in Lovre, dva popotna lovca, sta po tistem kraji hodila. Slišati to, se pomenita rekoč: „Hočeva ga kmalu imeti.' •Hodila sta za ta del dan na dan skerbno medveda čakat. Na večer pa prideta v kerčmo nazaj, najbolje vino pit, če ravno brez denarjev. „Na medvedovo božo pijeva, sta kerčmarju djala, on bo vam vse plačal." 283. Enega dne, ko sta ravno po hosti hodila, medved strašansko nad nju priarmuli. Obert vstreli, ali trepe-taje, in ga ne zadene ; nagloma na drevo spleze. Lovre še pa sprožiti ni mogel. Na tla se verze, in se potaji, kakor da bi mertev bil. Medved ga na ustih, pri nosu k ušesih povoha, in kobaca svoj pot naprej ; zakaj medvedi se mertvega ne dotikajo. Obert z drevesa pripleze in Lovreta v šali pobara: „Ti, kaj pa ti je medved na uho povedal?" „Rekel je, mu Lovre odgovori, kože ne prodajati, dokler še medveda nimava." 49. Volk lažnjivca vje. Janezek, lažnjiv fantič, je pod košato goro ovce pasel. Enega dne si ubere maloprida šalo in začne na ves glas „Volk gre! volk gre!" Na njegov krič prihiti cela truma bližnjih veščanov volka ubijat. Ker ne najdejo volka, se povernejo spet Somu, in Janezek se jim' posmehuje. Drugi dan Janezek spet na vse gerlo kriči : „Volk, volk!" Prišlo je zopet nekaj ljudi nad volka, pa ne več toliko, kakor pervi dan. Zamerzi jim, in nevoljni se vernejo z glavami odkimaje domov. Tretji dan pa volk za res pride. Janezek začne nevsmiljeno kričati: „Joj! pomagajte, pomagajte; volk, volk!" Pa ni bilo nikogar več na pomoč. čeda, kar jo je bilo, skokama v vas pribeži. Janezka pa, ki ni mogel z ovcami vred dosti hitro ubežati, volk zgrabi in razterga. Sam svoj goljfivec Vsak je lažnjivec. 50. Hvaležni lev. 284 široko ogrado, M je bila vsa obzidana, in izpustijo gro-zovitnega leva nad' nja. Veliko jezer ljudij je glecfalo. Ves divji plane lev nad siromaka, — pa hitro se vstavi, ga začne z repom gladiti, od veselja okoli nja poskakovati, in mu ves prijazen roke liže. Ljudje se začudijo in barajo sužnja, kako bi to bilo? Suženj jim pripoveduje, rekoč: „Kadar sem bil svojemu gospodarju utekel, sem v puščavi v -berlog zbežal. Tistokrat je ta lev k meni priječal, in mi svojo taco kazal, v katero se mu je bil oster tern zabodel. Jaz sem mu tern izderi, in od tistega časa me je on z zverinskim mesom preskerbel, in mirno sva v berlogu živela." „V zadnjem lovu so naju vjeli in razkrušili; zdaj pa se blaga zver veseli, ker me je zopet našla. Ljudstvo, kar ga je bilo, se nad hvaležnostjo zverine od veselja zavzeme, in vpije na ves glas, rekoč: „Dobrotljivi človek in hvaležni lev naj živita!" Sužnju se je podelila prostost in bogato je bil od ljudstva obdarovan. Lev ga je pa iz morišča spremljal, kakor krotek psiček, je pri njem ostal, in nikomur zalega storil ni. Zverina dobrotnika svoj'ga spozna, Tud' Človek naj serce hvaležno ima. Prelepe so blage dobrotne roké, Še lepše človeka, hvaležno sercé. 51. Prazno zlato. Dva brata Aleš in Tomaž sta se črez morje podala v daljnem, novem kraji sveta svoje sreče iskat. Aleš si je kos celine izprosil, in iz nje z velikim trudom njivo naredil, da si je v kratkem kruha dovolj pridelal. Tomaž se je pa na gore podal zlati pesek mu nabirat. Eevno je moral samih koreninic in drevesnih škornjic živeti, ali vendar je prinesel poln žakelj zlata svojemu bratu nazaj. „Brate, poglej ! je djal, kako sem srečen bil; vse to je moje. Ali daj mi hitro kaj jesti. Čisto sem slab in zdelan od samega gladu." 285 „Že prav, reče Aleš, dal ti bom jesti, ali ti boš ves živež meni zlatom odvagal." To je Tomažu zlo za-merzelo, pa kaj si je hotel, ker je bil tako slmdel in oslabel, da ni mogel naprej. Ko je Aleš že vse zlato svojega brata imel je djal: „Preljubi moj brat! na svoje zlato nazaj ! Nisem takov nevsmiljenec ne, da bi te ob tvoje spravljal. Le pokazati sem ti hotel, kako da nas bogastvo ne stori srečnih, in da je pridnost boljša od Kdor pridno dela in lakomen ni, Lehko brez vsega bogastva živi. 52. Biserji v puščavi. Zašel si je bil popotnik v neko tistih puščav, v kterih cele dni ni druzega videti, kakor žgoči pesek, in ni bajtice najti, kder bi ljudje prebivali. Že ves slab od gladu in žeje še vendar do košatega palmovega drevesa prileze, in najde zravno hladen studenec. Pri studencu zagleda žakelj. „Hvala Bogu! je djal mož, žakelj potipaje, bo morebiti grah, da se ž njim poživim, in gladu ne vmerjem. Željno žakljič odveze in se prestraši rekoč: „0 Bog pomagaj! le biserji so!" Boljši za lačnega kruha kos, Kakor pa žlahnega kam'nja voz. Bore mož bi bil pri dragih biserih, ki so bili več tisoč tolarjev vredni od gladu vmerl. Ali začel je prav zvesto moliti, — in naenkrat prijaha na velblodi zamorec, se na pol živega človeka vsmili, mu da kruha m žlahnega sadu, in ga na kamelo zravno sebe posadi. »Le poglej! je djal zamorec, kako čudno Bog vse vlada! Mislil sem, da je nesreča za mene biserje zgubiti, pa je le bila velika sreča. Bog je tako dal, da sem spet tu sem prišel in tebe smerti rešil." Kder je nam naj veča sila, Tam je božja roka mila. 286 53. Žlahni kamenci. Imel je zlatar zlate, sila drage ženske lepotije v delu za imenitno gospo, ktera mu je več najdražih kamencev izročila, naj je lepo vdela. Ti svetli kamenčti, ki so tako lepo iskrali, so Obertu, zlatarjevemu fantu toliko dopali, da se jih ni mogel nagledati. Naenkrat pa mojster dva najlepših kamenčkov pogreši. Zdajci je svojega fanta obdolžil, in njegovo izbico preiskal, v kteri je spal; in resen našel je kamenca nad omaro na zidu v neki luknji skrita. Obert se je scer izpričeval, da ni kamenčkov vzel; mojster ga je pa le prav močno otepel, in od-hiše spodil rekoč: „Ti si vislice zaslužil." Drugi dan zlatar spet en kamenček pogreši, in ga v ravno tisti luknji najde. Na to je prav skerbno pazil, kdo bi vendar kamenčke taj skrival. Zdaj pride sraka, kterO je fant izredil, in jo na delavno mizo privadil, pobere s kljunom svetel kamenec in ga v tisto luknjo na zid zanese. Zlatarju je bilo prav iz serca žal, da je z vbogim, nedolžnim fantom tako po krivici ravnal. Vzeme ga spet k sebi mu odvzeto čast poverne, in obdarovaje ga, bolečine obilno poplača. Varuj se natolc'vati, Kakor v ljudi kamnje metati, Lehko se krivični vgene, In nedolžen pa zadene. 54. Zdravi kamenčki. Florjanec še celo mlad voznarski hlapec je od žganja nevarno zbolel. Zdravnik, mu reče: „Ako žganja čisto ne opustiš, bo tvoja smert, zakaj ono je smert za mladino." „Tega ne morem, pravi bolnik ; preveč sem se ga privadil. To le steklenico ga moram vsaki dan ime Zdravnik na to reče: „Ako je pa temu taka, bom um: sr;rÄ z ssr >ss dan en kamenček v steklenico verzi — pa ga vsakokrat 287 notri pusti, potem ti ne bode žganje škodovalo." Bolnik je menil, da imajo kamenci kako posebno moč, žganje neškodljivo storiti, in je vsaki dan en kamenček v steklenico vergel. Tako je z dnevom, da sam ni vedel kako, enkoliko kapljic manj žganja popil; in kadar je k zadnjemu steklo s kamenci napolnil, se je tudi že škodljive žganjice odvadil. Lahko se vsaka razvada premaga, Če se poboljšanje le ne odlaga. 55. Kamen povračila. Bogatin se je z vbogim težakom kregal, in je v njega kamen zalučal. Siromaček kamen pobere, ga shrani in misli: „Le (Saj, bo še ura prišla, da ga bom jaz hudobnemu človeku vernil." Bogatinec je skoz svoje prevzetovanje, postopanje in zapravljanje celo obožal, in gre enkrat ves capast mimo siromakove koče. Težak zdaj kamen popade, ga nesrečnemu možu v herbet zalučat. Pa hitro si neha in sam pri sebi pravi: „Zdaj spoznam, da se maščevati nikoli ne smemo, zakaj, ako je sovražnik naš bogat in imeniten, bi ne bilo pametno; če je pa siromak, bi bilo nevsmiljeno. Ali bodi si, kakor hoče, vselaj je maščevanje hudobno in nekerščansko." Kdor sovražnikom odpuša, Se za njega Bog poskuša. 56. Vreča persti. Neki bogatin je vbogo vdovo ob edino njivo, ki jo je za očetom imela, spravil, naj bi ž njo svoj vert razširil. Eavno je drugo jutro po njivi hodil, kar pride zapuščena vdova s prazno vrečo in ga poprosi s solznimi očmi, rekoč: Lepo vas prosim le toliko zemlje mi od te moje delšine vzeti najte, kar je v vrečo pojde. „Le 288 to prazno prošnjo vam prav lehko dovolim", reže Vdova žakelj z zemljo napolni, in reče: „Zdaj pa še eno prošnjo: „Bodite tako dobri in pomagajte mi vrečo na ramo zadeti." Bogatin, dela nevajen, se dolgo brani. Vdova pa le prosi, in prosi, dokler ga k temu pripravi. Ali žakelj vzdigaje stoka, rekoč: „Ne morem ga, pretežek mi je." Na to mu pa vdova prav ostro pove: .,Ako vam je že ta žakelj zemlje pretežek, kako vas bo še le cela njiva, ki jo v jezer žakljev ne spraviva v večnosti Mož se take besede prestraši, in ji da njivo nazaj. „Zdaj še le spoznam" je djal: 57. Zapravdana kmetija. Stari Lenart je bil cel pravdavec in je hodil neprenehoma k dohtarjem stopnic štet. Enkrat zagleda, da pri sosedu zid prekopujejo hote novo okno naredit. Lenartu to ne gre v glavo ; začne se sosedu groziti, da ga bo tožil. Sosedje grejo nad Lenarta, in mu branijo, rekoč: „Vendar na svoje stare dni se kar v pravdo ne vtikaj; ta bedarija ti nikoli prida ne prinese." Ali Lenart se ves vtogoti, in vdari po mizi, rekoč: „Mož beseda! da bom dobil, in pa napravil, da ne bo moj sosed več v Ker je bil večno v tožbah, se je tako zadolžil, da že ni imel s čem več plačati ; za to mu kmetijo na boben Mihel, premožnega kmeta sin, jo je kupil. Smejijo se mu zdaj sosedje, rekoč: Kar si iskal, to si našel, in skoz svojo pravdo naredil, kar si želel. V resnici! zdaj sosed več v tvoje dvorišče ne gleda, ampak v Mihelnovo. Kdor veliko pravd pelja, Zadnjič prazno mošnjo 'ma. 289 58. Čuden. zid. Prebivalci neke samotne kmetije so ob zadnji vojski veliko strahu prebili. Najstrašneja za njih je bila ena noč. Sovražniki so tisti Lj dosegli. Nebo seje po noči tam pa tam od požarov zarilo, rudeče kakor kri. Strašno streljanje se je slišalo. Eavno je bilo po zimi, vse terdo od mraza, in vreme hudo. Vbogi ljudje so se vse skozi tresli, da bojo prihruli, jih oropali, in iz hiše izgnali. Stari, mladi in otroci so celo noč prebedeli, in v izbi premolili. Stara babica so iz starih molitvenih bukvic brali. V eni molitvi, ob času vojske, so bile te posebne besede: „Naj Bog močen zid postavi, da bode sovražnikom v naše prebivališče branil!" Mladi gospodar, ki je prav zvesto poslušal, je sam pri sebi djal, to bi bilo vendar preveč, prositi dobrega Boga, da bi zavoljo nas zid napravljal. Med tem je noč minila, in sovražnika ni v hišo bilo. Vsi so se temu čudili. Ko pa v jutro črez prag pogledajo, - vidijo hišo od tistega kraja, kder so sovražniki stali, od vetra s snegom, kakor z zidom, tako zametano, da ga ni bilo mogoče pregaziti. Vsi pravijo: „Bodi Bog hvaljen!" Stara pa rečejo: „Poglejte, tako je Bog vendar zid naredil, in sovražnikom v naše stanovanje vbranil. Za to zmiraj pravim: 59. Jerbas kruha. pridite vsaki dan, dokler nam Bog boljše letine včakati da." Otroci planem nad jerbas, se vjedajo in pipljejo, ker vsako bi ravnajveči hleb 'imelo. Eazleteli s0J se, da se nobeno še zahvalilo ni. Le Franca, lozno pa snažno oblečena deklica, od strani na zadnje počaka, vzeme najmanjši hlebec, ki so ga drugi v jerbasu pustili, poljubi Slomšek II. 19 290 roko možu prav hvaležno, ter gre lepo pohlevno in pametno domu. Drugi dan se otroci ravno tako gerdo zaderže; in borna Franca je hlebec dobila, ki ga ni bilo pol, kakor drugih. Ko pa Franca- kruh domu prinese, in ga bolna matinačnejo, se veliko svetlih srebernikov iz nja izsiplje. Mati se prestrašijo, rekoč: „Spotoma pojdi, in denarje odrajtaj ; le po kaki zmoti so mogli ti denarji v kruh priti." Franca nese denar nazaj. Dobrotljivi mož je pa djal : „Ni bila zmota ne. Nalašč sem rekel, te denarje v najmanjši hlebec varno zapeči, žele tebe, pridno dete podarovati. Le zmiraj tako pohlevna in zadovoljna bodi. Kdor z malim hlebcem za dobro vzeme, rajši ko bi se za večega pipal, si nese vsakokrat blagoslova božjega s tistim domu, da si ravno denarji v kruh zapečeni niso." Kdor že mali dar časti, Se velikega vreden st'ri. 60. Vkmdeni kos mesa. Dva kmečka hlapca, Miklavž in Jurko, sta vsak svoj voz derv svojemu gospodu v grad pripeljala, in gresta v graščinsko kuhinjo. Kakor hitro je kuhar pete odnesel, jima po gerčo pijače, že zavihan Miklavž iz kotla kos mesa izmekne, in ga Jurku v žep potisne, rekoč: „Če kuhar nazaj pride, in po mesi bara, se bom pridušil, da ga nisem vzel; ti pa tudi lehko prisežeš na to, da ga nisi vkral, tako si obadva lehko pomagava." Čez kratek čas pride kuhar, v kotel pogleda, potem pa hlapca prav ostro prime, rekoč: „Kamo je meso?" Oba dva se odrežeta, kakor sta se pogovorila. Ali kuhar ju začne, rekoč: „Ti Miklavž si meso iz kotla vzel, to priča tvoj od saj vmazani rokav. Ti Jurak si ga pa shranil, zakaj maša ti po suknji na pete leze. Sram vaji bodi, in greha naj vaji bo strah. Naj bi ravno ne bil jaz vajine zvijače vgledal, vedel bi jo vendar Bog, ki vidi v serce vsakega človeka " 291 Morala sta kos mesa odrajtati ; in sta bila za tatvine del po zasluženji kaznovana. Lehko se je ljudem zlagati, Ali nemogoče Boga goljufati. 61. Tri najžlahneje dišave. Kraljeviča je ploha na sprehodu dobila, in podal se je v bližno kmetiško hišo vedrit. Kavno so otroci za mizo sedeli, pri polni skledi ovsenega močnika. Vsem je dobro dišalo, jeli so, da je bilo veselje, čerstvi in lepo rudeči, kakor mleko in kri. „Kako je to vendar mogoče, kraljevič materi reče, da jim taka borova jed toliko dobro diši, in so pri tem tako zdravi in tako lepega lica?" Mati je odgovorila: „To storijo trojne dišave, s kterimi jed dišečo napravim; te le so : „Perva dišava je delo, s katerim si morajo kosilo zaslužiti ; druga je glad, ker razun kosila ves dan nič ne dobijo, in zato vselaj prav lačni k mizi sedejo; vadim jih pa tudi zadovoljnosti, da za ljubo imajo, karkoli se jim da, in to je tretja dišava, ki jim jedisladi. Sladčic in drugih posebnostij ne poznajo. 62. Posebna jed. Povabil je enkrat veliki tergovec svoje prijatelje iz mesta na svojo pristavo za morje, kder jim je hotel s posebnimi morskimi ribami postreči. Mnogoterih jedi je že bilo na mizi.; k zadnjemu prinese veliko pokrito skledo, in v tej so mislili, da bojo posebne morske ribe, katerih so čakali. Ko pa pokrivalo odvzdignejo, namestil rib le nekoliko cekinov najdejo. krat draže, kakor sem rajtal. Po cekini so. Pri tem mi je na misel prišlo, da v tej vesi težak bolan leži, in s svojimi otroci strada. Tega, kar bi sama ta jed veljala, se lehko une sirote pol leta živijo. Ako tedaj hočete, 19* 292 moja gospoda! da po morske ribe pošljem, vam bom jih kmalu rekel napraviti; ako pa ste pri volji, te denarje vbožcu prepustiti, — vam hočem s potočnimi ribami, če ravno bolji kup, pa vendar dobro postreči." To vsem gostom dopade; njih vsaki je še cekin dodal in unemu siromaku se je tako za celo leto pomagalo. Naj se ne masti ti brada, Kadar veš, da sosed strada! 63. Štrena podkov. Šel je kmetic s Tomažekom, svojim sinom, črez polje. „Poglej, reče oča, na potu postoje, kos podkve na cesti leži! Poberi in shrani jo."' „Kaj pa to, pravi Tomažek, saj se ne splača, da bi se pripognil po njo." Oča podkovo pobere, in jo molče v žep vtekue. V pervi vasi kos podkve kovaču za tri peneze proda, in za te denarje črešenj kupi. Šla sta naprej. Solnce je vroče pripekalo; ni bilo daleč okrog ne hiše, ne sence, ne studenca videti. Tomažek od žeje pojema, in že očeta več dohajati ne more. Zdaj spusti oča, kakor nevede, eno črešnjo na pot. Tomažek jo željno pobere, kakor bi bila golo zlato, in se hitro ž njoj pohladi. Črez nekaj stopinj očetu zopet druga črešnja iz žepa pade. Eavno tako hitro seže Tomažek za njoj. In tako da oča vse črešnje pobrati. Ko so črešnje že pošle, in je Tomažek že zadnjo pozobal, se oča smeje ogledajo in pravijo: „Vidiš, ko bi se bil za podkvo enkrat pripognil, ne bilo bi se ti treba za črešnjami stokrat pripogibati." "Kdor košček kruha zametuje, Drobtince večkrat poiskuje. 64. Konjski irebelj. Osedlal je ratej svojega konja, hote v mesto jahat. Preden se vsede, zagleda, da na eni nogi enega žreblja ni, ali on le odhaja, rekoč : „Kaj pa en žrebelj, je ali ga ni!" 293 Čez nekaj časa konj podkvo zgubi. „Da bi kovačnica blizobila, je djal, dal bi konja podkovati ; pa kaj za to! saj po treh podkvah še vselaj gre." Konj si pa na terdem potu rog oškodi, inshromi. Dva tolovaja skočita iz goše, ¦ jezdeca oropat. Ni jima s gantavim konjem uiti mogel — in vzela sta mu konja, z uzdo, s sedlom in z basago. Ko pešec domu pride, pravi: „Ne bil bi verjel, da bom zavoljo enega samega žreblja ob konja prišel. Kes-nica je vendar, naj bo za časno ali večno, kar pregovor pove: Dostikrat v malem zamuda Naredi veliko truda. 65. Zlati ternek. Hotel je enkrat kraljev sin ribe na ternek loviti. Naredili so mu čedno rantico, in na zidani vervici je bil zlat ternek privezan. Kraljevič gre na jezero, verže ternek v vodo, in v kratkem ribico iz vode potegne. Zopet ternek v vodo spusti ; velika suka se obesi, vervico vterga, in Na to kraljevič reče: „Tako nimam drugega za svoj zlati ternek, razen te malovredne ribice. Prinesite mi železen ternek; zakaj slab gospodar, ki za malovredno stvar veliko tvega; mnogo postavi, pa malo dobi." Od tega časa je zdaj pregovor na vsako igro, posebno pa na lotrijo, ki pravi : Igravec na zlati ternek lovi; Denarje zapravi, vboštvo dobi. 66. Pastirska piščala. Pri nekem kralju je bil za gospodarja denarnic mož, kteri je od pastirske palice v to imenitno službo prišel. Bil je zdaj ta denarničar pri kralju nezvestobe obdolžen, kakor da bi kraljeve zaklade izmikal, pobrane denarje pa, in druge dragine v svojo lastno shrambo z železnimi vrati zapiral. 294 Kralj denarničarja obišče, pregleda njegovo poslopje, vidi železne vrata, in jih vkaže odpreti. Kralj se močno začudi, kadar notri stopi. Ni bilo drugega videti, kakor štiri gole stene, kmečka miza in pa en stol iz slame pleten. Na mizi je bila pastirska piščala in pa pastirska palica, pa torbica poleg. Skoz okna se je na zelene senožeti in košate planine lepo videlo. Denarničar na to pravi: „V svojih mladih dneh sem ovce pasel. Ti si mene, o kralj ! na svoj dvor poklical. Tukaj v tem hramu vsaki dan eno uro preživim, mislim z veseljem na svoje stare čase, popevam pesmi, ki sem jih svoje dni pri ovcah Stvarniku v hvalo prepeval. Oh! naj da se v svoje domače gaje povernem, v katerih sem srečneje živel, kakor na tvojem kraljevem dvoru." Kralj se črez obrekovavce razserdi, objame poštenega moža, in ga prosi še za naprej pri njem v službi Ne zlato, ne srebro, ne druge reči, Le serce pošteno nas srečne stori. 67. Polna basaga. Balant je polno basago črez ramo zadel, in se ž. njo na pot podal. Luke gaje došel, in se njemu pridružil. Po potu je Balant neprenehoma od slabostij drugih ljudij govoril, sam svojih pa še v misel ni vzel. Zadnjič reče Lukej : „Meni se vidi, da si ti vse tuje slabosti v predni del svoje basage pobasal, naj bi jih zmiraj pred očmi imel, in lehko raznašal; svoje lastne grehe si pa na herbet obesil, da jih ne vidiš. Oberni saj enkrat basago, in to bode boljše za te!" Hudobni je vsaki, ki druge omiva, Sam svoje gerdobe pa sebi zakriva. 68. Sedem zvezanih palic. Kmet je sedem sinov imel, ki so se prav pogosto skregali. S kregom in prepirom so se pri delu mudili; 295 nekoliko hudobnežev je clo njih razpertijo v svoj prid obračalo, in sine po očetovi smerti ob premoženje pri- Nekega dne' oča vseh sedem sinov k sebi pokliče, jim sedem terdo zvezanih palic poda, in reče: „Sto kri-ževač mu odštejem, kdor to breme palic prelomi." Vsi za poredoma se silijo z močjo, pa vsaki reče zadnjič: „To mi pač ni mogoče." „Pa vendar ni nič bolj lehkega, kakor to," je oča djal. Potem vzame breme, razveže, in eno palico za drugo brez vse težave prelomi, „Jej, so rekli sini, tako se ve, da je lehko ; to bi še dete storilo." Na to oča pravi: „Kako s temi palicami, tako je z vami, moji sinovi! Dokler se lepo zastopite, in eden drugemu pomagate, bote lehko shajali, in nobeden vas ne bo premogel. Ako pa bode zaveza lepe zastopnosti med vami razvezana, se bo z vami ravno taka godila, kakor s palicami, ki zlamane po tleh ležijo." Kreg in sovraštvo stanove podira, Lepa zastopnost pa hiše podpira. 69. Resnično ogledalo. Tonej in Nežica, nja sestra, vidita materno ogledalo na oknu, in se gresta vanj gledat. Tonej je bil prav čeden in se je svoji podobi z dopadenjem smejal. Nežica jo bila od osepnic pikasta, in se razjoče, ko svoje raztergano lice v zerkalu vgleda. Mati, ki zravno pridejo, jima rek6: „Ti Tonej, nič se preveč ne ponašaj z minljivo lepoto, in varuj se, da svojega čednega lica s hudimi strastmi prerano ne skaziš. Ti Nežika pa vesela bodi, da imamo še boljšo lepoto od telesne, lepoto duše, in za tisto toliko več skerbi." Lepo lice hitro zgine, Lepa duša pa ne mine. 70. Očetova podoba. Pred veliko sto leti je v nekem mestu barantavec vmerl, in lepega premoženja zapustil. Vedelo se je sicer, 296 da ima samo enega sina, ki je v ptujih deželah bival, pa nobeden mestjanov ga ni po obrazu poznal. Čez nekaj časa pridejo trije inladenči v tisto mesto, in vsaki si terdi, da 'je edini sin in pravi dedič rajnega tergovca. Sodnik vkaže pravo izobraženo podobo očetovo prinesti, in reče: „Kteri iz med vas treh to znamenje, ktero bom na persih podobe naredil, s pušico zadene, tega bo premoženje." Pervivstreli, in prav blizo zadene; drugi še bližej ; tretji pomeri, začne trepetati, obledi, solze ga polijejo; log in pušico na tla verze rekoč : „Tega ne, vstreliti ne morem, rajši vse premoženje izgubim." Sodnik pa na to njemu reče : „Blagi mladeneč" ti si pravi sin rajnega, in po pravici njegov dedič, ne pa una dva, ki sta tako ostro vstrelila; zakaj kdor je pravi sin, serca svojega očeta ne bode prebadal, tudi na podobi ne. ^tÄo°^1:SÄri. 71. Hajlepše oblačilo. V graščino je kupčevalec svilo na prodaj prinesel. Lina, graščinska gospodična, si je od gospe matere izprosila, da si sme za eno krilo robe izbrati. Dolgo ni mogla prav všečega najti, in reče slednjič: „Ljuba moja mamka! vi razsodite, kakošna barva bi se meni najbolje prilegala - zelena, rumena, ali višnjeva?" Mati se ji nasmejijo rekoč: „Meni se zdi, da bela, podoba čistosti in pa rudeča, ki je podoba sramožljivosti." Nedolžnost in pa sramožljivost serca. Dekličem najlepšo obleko poda. 72. Zlata tobakira. Vojaški poglavar je svojim častnikom, ki so pri njem na obedu bili, novo zlato tobakiro kazal. Malo po tem hoče tobaka vzeti, vse žepe preišče, in strahoma reče: „Kamo je moja škatlja? Poglejte saj moja go- 297 spoda! da ne bi je bil kteri pozabič shranil. Vsi vstanejo, in žepe obračajo; pa tobakire le ni na svetlo. Sam banderaš nekako omoten posedi rekoč: „Ne bom žepa obračal ne; moja mož beseda vam naj bo zadosti, da tobakire nimam." Častniki se z glavami kimaje razidejo, in vsaki ga ima za tata. V jutro potem ga vkaže glavar zaklicati, in mu reče: „Škatlja se je spet našla. Žep se mi je bil razparal in tako mi je za podkladoj na vspod zlezla. Povejte mi pa vendar zdaj, zakaj da niste hoteli žepa pokazati ? Saj so vendar vsi drugi to storili." „Samo vam visi gospod ! bom povedal," pravi banderaš. „Moji stariši so sila siromašni. Dajam jim za ta del pol moje zaslužnine, in si opoldne kuhe pritergam. Eavno kadar sem od vas povabljen bil, sem svoje kosilo že v žepu imel, in sram bi me bilo, da bi preobračaje kos zmesnega kruha, in pa klobasa iz žepa pala." To poglavarja v serce gane ; rekel mu je : „Vi ste dober sin ! Da bote ložej za naprej svojim starišem pomagali bodete od sedaj vsaki, dan pri meni jeli." Potem ga v obednico s seboj pelja, in mu v pričo vseh vojarjev v znamenje spoštovanja zlato tobakiro poda. Kdor s svojimi stariši lepo ravna, Časno in večno srečo ima. 73. Sreberna ura. Primej, boren dijak je moral neko noč v mlinu ostati. Na klop v spodni hiši se je vlegel, in zaspal. O polnoči se sprebudi in sliši zravno sebe nekaj na steni kljuvati. Mesec je svetil; in kadar se ozre sreberno uro Močno ga je začelo mikati, da bi uro vzel, in jo skoz okno odnesel. Vest ga je svarila rekoč: „Krasti ne smeš!" Ali želja po uri ga le bolj in bolj mika. Tem hudim skušnjavam uiti vstane, skoči skoz okno, in gre. Še le enih sto korakov daleč je bil, mu že začne vnovič po uri žal biti, da je ni vzel. Zopet se hoče poverniti. Pa njegova vest ga še enkrat posvari ; on jo je vbogal, in je šel svoj pot. Mesec je zdaj za gore 298 zatonu, in prav za terdo se je stemnilo. Primej v mo-Sarijo zagazi pa vendar se je na grič izlekel. Ves truden se tam vleže, in prav terdno zaspi. Kedar se dan zazna, ga nekako strašno drenje zbudi, in kedar se razgleda, od strahu trepeče. Pod vislicami je ležal in videl ravno nad svojo glavo tata viseti, ki ga je cela truma krokarjev obirala. Zdelo se mu je, kakor bi mu znotranji glas pravil: „Poglej, ravno taka bi se enkrat tebi godila, ko bi bil krasti začel!" Kleče je Boga zahvalil in djal: Naša vest je božji glas; Ybogajmo jo vsaki čas. 74. Najdena" mošnja. OgljarjevMartinek, ubogi fantič pod drevesom sedi, izdihuje, joka in moli. Imeniten gospod v zeleni suknji, zvezdoj na persih, po lovu pride in ga popraša: „Kaj ti je, mali, da jokaš?" „Joj meni! zajoka Martinek; bili so moja mati boleni in zdaj so me oča v mesto poslali zdravnika plačat; jaz sem pa denarje z mošnjo vred po potu izgubil." Gospod se z lovcem, ki je bil ž njim na lovu na tihem pomeni, .mu potem čedno mošnjico pokaže, v kteri je nekoliko cekinov bilo, rekoč: „Ali je morda ta tvoja mošnjica?" „0 to ni, reče Martinek, moja je bila že zelo slaba, pa ni bilo tako lepih denarjev v njej." „Tak bo pa te le tvoja?" reče lovec, in potegne ožuljeno mošnjico iz žepa!" „Ta pač ta, zakriči od veselja Martinek ; ta je ta prava!" Lovec mu jo da; imenitni gospod pa reče : „Zato, ker si tako bogaboječ in pošten, tebi še to mošnjico z zlati vred dodam. Molitev naj v sili prijateljica bo, Poštenje pa boljše, ko čisto zlato. Štefan, drugi fantej, v bližni vasi doma, sliši to praviti; Kadar je imenitni gospod na lov spet v hosto prišel, se Štefan pod jelo vsede in tuli rekoč: „0j moja mošnja! moja mošnja! izgubil sem jo!" 299 Gospod za vrešem k njemu pride, polno mošnjo za njoj seže. Gospodov lovec pa, ki je zravno stal, ser-dito nad njim zakriči, rekoč: „Nesramni hudobec! ali se podstopiš tolikega gospoda olagati? čaj, jaz ti bom drugači plačal!" Včesnil je brezovko, in ga je prav pridno nasmukal, kar je lažnjivi goljflr zaslužil. Goljfija sama sebe spelja, In vsaka laž svojo kazen ima. 75. Lepa križevača. Martin, bogaboječ kmet, je imel hlapca sila hude jeze, ki je v jezi preklinjal, da je bilo strah. Martin ga je pogosto svaril, naj iz ljubezni do Boga jezo tolaži. Hlapec je pa le djal, da ne more; živina in ljudje ga Neko jutro mu Martin lepo svetlo križevačo pokaže, hlapec v roko seže. Družine kar je bilo, se pogovori, njega ob križevačo pripraviti; z vsako besedo in djanjem so mu nagajali, da bi se razjezil, ali hlapec se je toliko terdno premagal, da ni besede hudega zinil. Na večer mu Martin poda križevačo in reče : „Sram te bodi, da iz ljubezni do malovrednega denarja svojo jezo tako možko strahu-ješ, iz ljubezni do Boga pa nočeš!" Na to se hlapec poboljša in ves pohleven človek postane. Lehke človeku so vse reči, Če jih 'z ljubezni božje stori. 76. Popravljeni križec. Trezika je majhen, pa prav čeden križec v dar prijela. Bil je černega likanega lesa, in na vseh štirih 300 koncih z zlatom kovan. Na sivem traku ga je na vratu nosila zavolj lepšega. Prigodilo se je, da še krajši hlodec od dolžega odkroji in Trezika očeta prosi, naj ji križec zopet popravijo. „Prav rad to storim, oča reko, hočem ti tudi verh tega povedati, kako se tehko braniš, da v nobeni nadlogi na tem svetu za te križa ne bo." „Le semkaj prav poglej ! ako na vskriž lesa ni, tudi dolži les križem ni. Le tako, da se krajši les z dolžimpoprekdene, se križ naredi." „Eavno taka je z vsakim terpljenjem, ki ga svoj križ imenujemo. Volja božja je, tako rekoč, ta dolži hlodec; naša volja pa, ki je rada z božjoj voljoj vse skozi na vskriž, je uni križem les." Za tega del pri vseh svojih križih, ki te bodo še obiskavali, vstran deni križem les svoje volje, in se božji udaj, pa ne bo za te križa več." Kdor se božji volji prepusti, Lehko svoje križe preterpi. 77. Čudna skrinjica. Neki gospodinji so se pri pohištvu vsakoverstne nesreče prigajale in nje premoženje se je z vsakim letom manjšalo. Sla je zatoraj v log k staremu puščav-niku svoje nadloge tožit, in je djala : „Pri moji hiši ni nikoli samo na sebi; mora mi biti nareto. Ali mi veste v tej nadlogi s čem pomagati?" Puščavnik, biljedobro-voljen starček, ji reče malo počakati. Čez malo časa prinese zapečateno skrinjico in ji pravi: „To le skrinjico morate celo leto, trikrat po noči, trikrat po dne, po kuhinji, kleti, hlevih in vseh hišnih kotih okoli nositi, čez leto potem mi pa skrinjico nazaj odrajtajte." Dobra hišna mati je v skrinjico veliko zaupanje imela, in jo je skerbno okoli nosila. Kadar je pervi den ž njo v klet šla, sreča hlapca, ki je ravno hotel ročko piva skrivaj odnesti ; ko je že pozno v noč v kuhinjo prišla, najde, da so si dekle bile ravno pečenjak iz jajc naredile. Ko je po hlevih hodila, najde krave do kolena v gnoji. Konjem namestu ovsa 301 le slamo položeno, in da niso bili očedeni. Tako je našla vsak dan eno ali drugo, kder je bilo popravljanja treba. Kedar je leto doteklo, se s skrinjico k puščavniku poverne in mu vsa vesela pripoveduje, da je sedaj vse bolje. „Ali pustite mi, prosi skrinjico še za eno leto, zakaj prečudno moč v ima sebi." Puščavnik se temu nasmeji in reče: „Škrinjice vam pustiti ne morem: ali skrivna moč, ki je v njej, naj bo vaša." On skrinjico odpre, in glej, drugega ni bilo notri, kaker košček belega papirja, in na tistem zapisano: Hočeš dobro gospod'vati, Moraš sam vse pregled'vati. 78. Kraljevič v molitvi. Nekega kralja sin je ob času vojske pred sovražnikom zbežal, in nikogar seboj vzel, razen starega služabnika. Da bi ju ne spoznali, sta se prav borno Pozno večer prideta enkrat v stran med gore do kmetiškega stanovanja, in sta čez noč tam ostala. Kraljevič pa ni mogel spati; groza ga je pred sovražnikom, in tudi denarjev mu pomanjkuje, s katerim se v hitkih zadosti previdel ni ; toraj ponoči vstane, poklekne v tihi čumnati in dolgo natihoma moli. Ker ga je pa serce le sila bolelo, prav globoko izdihne na glas rekoč: „Moj Bog! vsmili se revnega kraljeviča!" To je kmet slišal, in v jutru služabniku rekel : „Jaz vem, da so vaš gospod kralja sin; povejte mi vsaj, zakaj da so toliko žalostni?" Služabnik je po pravici povedal, pa prosi, naj bi kraljevega sina kar ne izdal. Kadar se je kraljevič na pot odpravljal, kmet spoštljivo k njemu stopi in ga s solznimi očmi ogovori, rekoč: „Dragi kraljevič! meni je vaša ponočna molitev vašo britko žalost razodela. Storite mi to veselje, in vzemite teh dvajset cekinov, dokler se vam bo spet bolje godilo. Hočem vam tudi stezo pokazati, po kteri bote kmalu iz vse nevarščine," 302 Kraljevič se je nad tem zavzel, in dobroserčnega kmeta zahvalil, še več pa Boga, ki serčne molitve čudno vslišuje, če ravno čudeža ne stori. Kraljevič je srečno k svoji kraljevi žlahti prišel in je potem poštenemu kmetu cekine desetkrat poverni1 ^SreÄSoiragBog 79. Bogoljabni pastirček. Na večer lepega rožencveta, kadar je ravno vse cvetji in zelenji bilo, je pasel Bendelin svoje ovčice. Žalosten je poleg cvetočega germa stal, in svetle solze so se mu po rudečem licu vdirale. Lovcev Lojzek, ravno iz hoste pride, in ga omilovaje popraša: „zakaj se pa jočeš?" „Oh začne Bendelin, videl sem ravno zdaj gerdo sternišnico, kako je v germ zlezla." „Oj ! reče Lojzek ! kako bi se vendar nad čem takim jokal!" Bendelin pa pravi : „Kedar sem sternišnico vgledal, sem sam pri sebi mislil, ta žival je tako gerda, težko po tleh lazi, od ljudi preganjana, ne pozna svojega stvarnika, in veči del svojega življenja v blati in po temnih kotih pretiči, tako dolgo, da zadnjič sama segnije." jočo dušo imam. Za vse to nisem mu pa še nikoli prav zahvalil. Ta moja nehvaležnost me je toliko opekla, da sem se moral razjokati." Lojzeka so te besede toliko genile, da jih vse svoje dni pozabil ni. „Še v svoji veliki starosti jih je svojim vnukom pravil, in pridjal rekoč: „Naj bi ravno ostudne živali za nič druga ne bile, so nam že za to k velikemu pridu, ker nas učijo, imenitnost človeštva bolj spoštovati, s katero nas je Bog za krono vseh stvarij na zemlji postavil. M vreden, da človek na svetu živi, Ki stvarniku serca hvaležnega ni. 303 80. Mladi pletar. Mladi Lovre je imel bogate stariše; zato se je na njih premoženje zanašal, in se ni hotel kaj prida učiti. Sosedov Jaka pa,.kteri je bil vbogih starišev, se je prav pridno jerbase plesti naučil. Enega dne je Lovre za morjem stal, in je za kratek čas na ternek ribe lovil. Jaka si je tam breme verbovih šibic narezal, in se ravno ž njimi domu spravljal. Kakor bi vstrelil, pa plane zdaj nekoliko morskih tolovajev iz germovja ; obadva fanta zgrabijo, na svojo barko zavlečejo, hote ju v sužnost prodati. Burja barko daleč zanese, in jo na skalovji neznanega otoka razbije. Le sama fanta sta srečno na suho splavala. Nevsmiljeni zamorci so na tem otoku prebivali. Jaka se jim je mislil s tem, kar je znal prikupiti. Seže po svoj nožič, nareže verbovih vejic, in začne čeden jerbasček plesti. Veliko černih možkih, žensk in otrok pride, ter ga radovedno delati gledajo. Ko je korbico dodelal, jo najimenitnejemu med njimi daruje. Mlado in staro vse bi bilo zdaj rado take jerbasce imelo. Dali so Jaketu bajtico s sadonosnim drevjem vsajeno, naj bi pri miru v njej lehko delal; tudi so mu obljubili dovolj za živež skerbeti. Hoteli so pa potem, naj jim tudi Lovre jerbase spleta. Videti pa, da nič ne zna, so ga začeli biti; vbili bi ga bili, ko bi Jaka za-nj prosil ne bil. Ali vkažejo mu plušasto suknjo Jaketu dati, in Jaketovo platnenko obleči, ter njemu za hlapca biti, in mu ver- Kdor je priden in kaj zna, Ga povsod vse rado 'ma. 81. Mala brodnarja. Vertoglavi Valent je Lipeja, svojega manjšega brata, za vodo seboj peljal, ga je v čolnič zvabil in ž njim na globoko odrinil. Dereča voda je čoln ob skalo treščila, da se je na kose razletel. Valent se je okoli sterme pečine prijemal, pa nikder ni mogel na njo splezati. Lipeja je voda odnesla. 304 Neki ribič zasliši fantejev krič, hitro pridiga, skoči v vodo, plava v veliki nevarščini za Lipejem, ga dojde, srečno na suho spravi, in ima neizrečeno veselje, da ga je rešil. Rad se za druge v nevarnost poda, Kdor pravo serce kerščansko ima. V tem času, da je blagi ribič Lipeja iz vode izvlekel, je Valentek vtonil. Ljudje, kterih se je veliko naletelo, so ribiča prašali: „Zakaj si pa ravno tega otel, in svoje življenje v nevarščino postavil, ker nisi mogel obema pomagati? Bil bi saj unega brez vse težave in tolike nevarnosti ložej iz vode potegnil!" Eibič je pa odgovoril: „Vertoglavi Valent, ki je vtonil, mi je pogosto rib in rakov kral, in mi moje mreže raztergal; pridni Lipej mi je večkrat male južine prinesel, kadar sem šantov bil, da nisem kaj zaslužiti mogel, in mi mnogi krajcar dal. Kako ne bi tako dobrega fanta najpervo rešil!" Pogosto se dobro na zemlji plačuje; Pa tudi hudobnežu hudo vračuje. 82. Slepi mladeneč. Andrej, še mlad, pa slepsirotej, je enkrat o palici, prav počasno in varno iz cirkve domu taval. Luka, razvajeni kmetiški gizdalin ga oponaša, in pravi: „Se hočeva poskusiti, staviš deset križevač, da letim hitrejekakor ti?" Slepec je rekel : „Naj velja, če si pot izberem, kte-rega poznam in pa čas izvolim ; katerega bom jaz hotel." Luka brez vsega pomislika vdari, se prav debelo smeji, in vse pričejoče za pričo pokliče. „Že prav ! je rekel slepec na to; nicojšno noč ob dvanajstih bova za vadijo v mesto letela." Ko je ura dvanajst odbila, začneta oba-dva iti. Zlo temna in hudourna je bila noč, in pot je šla skoz veliko hosto. Andrej, ki sta mu noč in dan vse eno bila, je še pred juternim svitom v mesto prišel. Posmehljivi Luka pa si je v hosti zašel, zdaj z glavo v eno, zdaj v drugo vejo butil, zdaj čez korenine pal pa se med ternje zaplel, in je v mesto še le pr sopihal ko je solnce že visoko stalo. Moral je deset križevač 305 plačati, in vsaki je djal: „Prav mu je, še večo kazen bi bil zaslužil." Kdor vbožčeka za smeh ima, Si božjo jezo nakopa. 83. Dva popotnika. Popotnika dva, Jurej in Marko, gresta lepo eden z drugim svoj pot. -Zdaj vgieda Jurej mošnjo denarjev na cesti. Hitro poskoči in jo pobere. „Brate, pravi Marko, hočeva z denarji pošteno deliti." „Ne bo dal, se zarezi Jurej, tega ne, tega. Jaz sem mošnjo našel, jaz jo bom imel." Smeje se mošnjo v žepvtekne; Marko pa žalosten ž njim dalej gre. Naglo pa tolovaj z golim mečem nad nju pridera. Jurej postane bled, kakor kamen, in prosi: „Brate pomagaj , ko si pošten. En človek ne bode tako lahko dvema kos. Hiti, potegni še ti svoj meč z menoj!" Ali Marko mu odgovori: „Ne bo dal, ne! Meni nima tolovaj kaj vzeti. Ti si denarje sam poshranil, le sam se brani za nje." Tolovaj ga je premagal, in namestu denarjev je le veliko ran Jurej odnesel. Naj v sreči prijatelju rad podeli, Kdor enkrat v nesreči pomoči želi. 84. Ogljar in platnobelec Djal je ogljar platnobelcu, ki si je ravno prebivališče najemal: „Brate! pojdi k meni zahajat; prostora imava zadosti obadva, da si svoje blago lehko poshraniva." „Tega pač ne, ljubi brate! je djal platnobelec ogljarju, zakaj" platno, kterega s tolikim trudom belim, bi se mi od tvojega oglja vsezamazalo " Na to se pošteni ogljar nasmeji, rekoč: „Prav imaš ! Cerno in belo se ne bo vzelo." Kavno taka se čistim dušam med ljudmi godi, ki. Slomšek II. 20 306 so vražji in nesramnega zaderžanja, kakor belemu platnu med čemim ogljem." Var'vat' se mora nesramnih ljudi, Kdor svojo čistost ohranit' želi. 85. Mlinar in nja osel. Mlinar žene s svojim sinom osla v mesto na prodaj. Človek mimo pride, in jima reče: „Pač nista modra, da pustita osla praznega ; zakaj se ne bi eden nanj vsel?" Sin se ročno na osla vsede. Ali zdaj drugi mimo pripelja, in pravi: „Ti nerodni mladeneč ! Kaj te ni sram jezditi, svojega starega očeta pa pešč iti pustiš?" Sin hitro dol skoči, in očeta na osla posadi. Kmalu potem ju sreča neka kmetica z jerbasom sadu na glavi, in začne : „To je nevsmiljeni oča, ki tako dobro na oslu sedi, nja vbogi sin pa mora za njim blato gaziti!" Na to se tudi sin zraven očeta vsede. „Oj ta vboga stvar, ki mora toliko težo nositi!" kriči ovčar, ki je za potom ovce pasel; konec bo vzela pod vama. Vidva sta vendar prava živinoderca!" Zdaj obadva raz osla stopita. „Kaj hočeva z oslom početi, vpraša sin ves nevoljen očeta, da bi ljudem vstregla ; ali bi ga na drogu na prodaj nesla, ali tam na potoku v vodo potisnila, kali ?" Stari pa je djal: „Naj bo! zdaj očitno vidim, da ni mogoče vsem ljudem vstreči, in da je modro, kakor Stori tak', kakor te pamet uči, In ne porajtaj na druge ljudi!" . 86. Lovski pes. Söul jelovec svojega psapo zajcu rekoč: „Čapo,čapo!" In pes poskoči za zajcem, kar more, ga goni daleč po polji okoli, dokler ga dojde, in z zobmi popade. Lovec zgrabi zajca za ušesa, in psu reče: „Pusti, pusti!" Pes zajca izpusti, in lovec ga v torbo vtekne. 307 Veliko ljudi je to gledalo, H so bili blizo tam v vasi doma. Med njimi začne prileten kmet, rekoč: „Lakomnik je ravno takov lovski pes. Lakomnost ga naganja in pravi: „grabi, grabi!" Slepi človek jovboga, goni za posvetnim blagom, kar zamore. K slednjemu pride pa smert, in reče: „Pusti, pusti!" In bore človek mora vse svoje blago zapustiti, ki se je toliko trudil zanj. Skerbi, o človek za tako blag6, Ktero v večnost te spremilo bo. 87. Ošabna gospodična. Gospodična Zalika je v verli graščini prebivala, in in se je po svojem žlahnem stanu visoko nosila. Pride nekdaj Marjanica, sirotnega zidarja hči; in reče: „Moj atej so na smertni postelji, in so me poslali vas prosit, da bi k njim prišli; imajo vam kaj posebno imenitnega povedati. Gospodična ošabno odgovori: „To bi pač posebno kaj imenitnega bilo, kar bi meni takošen sirotej povedal. Le spravi se; jaz nimam po kaj v tvojo kočuro." Čez malo časa Marjanica zopet prisopiha rekoč: „0 draga gospodična, pojdite hitro! Vaša rajnamamka so v zadnji vojski veliko zlata in srebra vzidati dali, ih mojemu očetu naročili, ne živi duši kraja povedati, razen vam, kadar bote dvajsti let stari. Zdaj so pa že na smertni postelji in ne bodo toliko dočakali." Zalika zdaj teče, kar ju noge neso — kadar pa v hišico poštenega moža stopi, je bilo že prepozno. Zidar je bil med tem umeri. Zalika se je prestrašila in toliko, da ni obdivjala. Eeče po gradu tam pa tam zid razdreti, pa o zakladu ni bilo sledu. Vse žive dni ji je bilo žal, da je tako ošabna bila in poštenega moža na poslednjo uro žalila, sebe pa ob toliko bogastvo spravila. 88. Preoblečena vbožanka. Ob času velike dragote jo nepoznana beračiea, prav po siromaško, pa vendar čedno oblečena, po neki vesi vbogaime prosila. 20* 308' Pri enih hišah so jo gerdo odpravili, pri drugih so ji kaj malega vergli; le en gospodar, sam vbožec, jo s hude zime v hišo na toplo.pokliče, in gospodinja, ki ki je ravno pekla, ji lep kos pogače vreze. ¦ Drugi den so bili vsi veščani, pri kterih je ta sirota, ki je niso poznali, za dar prosila, v grad na večerjo po- vabKedar v obednico pridejo, zagledajo mizo polno žlahnih jedil; na drugi pokriti mizi, pa veliko okrožnikov na katerih je tam pa tam košček plesnjivega kruha, po dve podzemljici, ali kako pest otrobov, — večidel pa nič videti ni bilo. Graščinska gospa pa začne : „Jaz sem bila ona preoblečena beračica, in sem vas hotela v teh hudih časih poskusiti, kako kaj sirotam radi dajete, ki se jim zdaj tako hudo godi. Ta dva siromaka le sta mi postregla, kar sta premogla ; zatadel bota z menoj pri mizi večerjala in od mene še vsako leto nekoliko denarjev dobivala. Kar vas je pa drugih, imejte s temi darovi za dobro, ki ste jih meni podelili, in jih tu na okrožnikih najdete. Yerh tega pa ne pozabite, da se vam bo enkrat na unem svetu ravno tako postreglo. Kakoršna je tukaj setev, Takošna bo tamkaj žetev. 89. Svinjski tat. Pozno na večer prideta v vas dva medvedarja z medvedom, ki je plesat znal, in čez noč v kerčmi ostaneta. Oštir je bil ravno veliko sila pitano svinjo prodal, in je v prazni svinjak medveda zaperl. O polnoči pride tat, in bi rad svinjo vkral. Od vsega ni vedel nič, kar se je bilo pripetilo ; odpre rahlo na svinjaku vrata, zleze noter, in v temi namesti svinje -medveda popade. Medved poskoči, in strašno zarjove, zgrabi s svojimi močnimi tacami tata, in ga več ne izpusti. Nesrečni človek je od strahu in bolečine kričal, da je bila groza. Kar je bilo v kerčmi. ljudi, se izdramijo, in priletijo. Z velikoj siloj sta medvedarja tata, vsega 309 kervavega in razmesarjenega razdraženi živini iz krempljev izderla in ga gosposki izročila. Pogosto se taka na svetu godi, Da hudodelnik sam sebe vlovi. 90. Trije razbojniki. Trije razbojniki so tergovca v hosti vbili, in rmi veliko denarjev in drugih dragih reči vzeli, ki jih je pri sebi imel. Oropano blago so v svoj berlog zavlekli, in stareja dva pošljeta najmlajšega v mesto živeža kupovat. Kadar je odišel, se ostala dva pogovorita rekoč: „Kaj bi toliko blaga s tem fantinom delila. Ko nazaj pride, ga hočeva zakljati, da njegov del nama ostane. Pa tudi mlajši razbojnik je nassem pri sebi mislil: „Kako srečen bi bil, če bi vse to drago blago moje bilo! — Svoja tovarša hočem s strupom zavdati in vse to bogastvo bo moje." Nakupil je v mestu živeža, vino s strupom namešal, in se je s tem povemil. Kakor hitro v berlog stopi, planeta una dva nad njega, mu vsaki svoj nož v serce zabodeta, da se mertev na tla zvali. Na to se vsedeta, jesta, pijeta ostrupljeno vino, in pogineta v najgrozovitniših mukah. Našli so jih vsredi naloženega bogastva mertve ležati. Tak pogosto hudobija, Sama svoja je morija. 91. Čudni pesjan. Fanteja dva sta iz mesta v grozno dobravo zašla, in v samotni, poredni oštariji čez noč ostala. O polnoči ču-jeta v bližni izbi marnjati. Hitro obadva na leseno steno ušesa nastavita, in tenko na uho vlečeta. Zdaj zaslišita pravzastopno te besede: „Ženka, podkuri za jutro kotel, hočem naša fantina iz mesta pokljati." Vboga fanta začne smertna groza obhajati. „0h, Bogu se vsmili! sta tiho tožila, ta oštirjaš je pesjan, ki človeško meso je!" Hitro skoz okno poskačeta, da 310 bi ušla. Ali noge so ju od skoka toliko zabolele, da nista mogla dalej, pa tudi dvorišne vrata so bile zvesto Na to v svinjak zlezeta, in v smertni britkosti noč prestojita. Zjutraj pride kerčrnar, odpre vrata na hlevu, začne nož brusiti, in zakliče: „Zdaj fantina, levun! Vajna poslednja ura je vdarila." Fanta začneta obadva kričati, in kleče prositi, da bi ju kar ne zakljal. Oštir se čudi, kako da sta v svinjak prišla, in jih praša, kaj da ga za pesjana imata. Fanta jokaje odgovorita, rekoč: „Saj ste nicoj po noči sami rekli, da naju hočete danes v jutro zakljati." Ali kerčmar začne na glas, rekoč: „0 bedasta dečaka! Saj nisem vaju mislil. Le dvoje praset, katere sem v mestu kupil, sem v šali svoja dva fantina iz mesta imenoval. — Pa tako se takim godi, ki ušesa nastavljajo, zatoraj si dobro zapomnita pripovest, ki pravi: Kdor skrivaj ušesa nastavlja, Sam sebi nepokoj napravlja." 92. Goljufni zdravilar. Prišel je neko nedeljo večer čedno oblečen popotnik na ves v kerčmo, in si dal dvoje pečenih pišet napraviti, pa vere najboljega vina prinesti. Kakor hitro pa pervi grižlej v usta zanese, začne milo ječati, z belo rutico lice podstavljati, in toževati da ga zobje že celih štirnajsi dninevsmiljenoveličajo. Kar je bilo kmetov v hiši, vsi gaomilujejo. Cez malo pride zdravilar v hišo, ki je zdravila prodajal, se v kot vsede, in reče kupico žganega prinesti. Ko je slišal, kaj tujega gospoda teži, reče: „Temu lahko, kakor bi trenil, pomagam." Seže v svojo krošnjo po zlat, čedno zviti papirček, ga razgerne in reče : „Oslinite, mojgospone! svoj perst na koncu, in v ta beli prah potipajte ž njim, in ga potem na zob položite." Tujec je vse tako storil, in kmalu naglas začel: „Kako pa mi je? Kakor da bi odrezal, mi je zob vtihnil!" Dal je zdravilarju celo križevačo, in ga je povabil, naj ž- njim obeduje. 311 Gosti in vsi vaščani so hoteli zdaj tega prahu, in nad sto zavitkov je po dvanajst krajcarjev tam prodal. Ako je potem koga v vasi zob zabolel, so mu kmalu s tem novim prahom hoteli pomagati. Ali čudno se je vsem zdelo, da nikomur pomagalo ni. Slednjič je goljufija na svetlo prišla. Popotnika sta se že poprej na to goljufijo pogovorila. Beli prah druga ni bil, kakor nastergana kreda. Obadva so zavoljo te in več drugih sleparij v ječo zaperli. 93. Zaklad izkopan, ali kmet goljfan. Prišel je nekdaj že v mraku ptuj, neznano opravljeni človek, velike bukve pod pazduho, in belo šibico v roki, na Boštjanov dom, in je začel, rekoč: Imam vam nekaj skrivnega povedati. Na vaši njivi je velik zaklad zakopan. Če mi daste desetino, ga bom vzdignil. Tako bote mahoma na cente obogateli. Kmet se da hitro vpotiti, in je prav vesel. O polnoči gresta z lopatami, pa s Mesnico na njivo; molče globoko jamo napravita, težek zaboj iz-kopljeta, ga na kolesnico naložita, in srečno na kmetov dom privlečeta. Zdaj začne slepar zaboj ogledovati, se ga tu pa tam s svojo šibico dotikati; medtem iz svojih knjig neke neznane besede žlabudra, in z glavo prikimuje. Slednjič reče: „Da se nama izkopan zaklad v oglje ne spremeni, morava posebne, skrivne pripomoči imeti, pre-denj zaboj razbijeva. Pa ne vem, da bi jih kdo imel, kakor stari zdravilar, deset ur hoda od tod; ali spod dvajset cekinov jih ne dobiva. Kmet-je bil ravno dva dni poprej za dvajset zlatov konja prodal, in jih z veselim sercem ptujcu odšteje. Še tisto noč se je slepar spravil, pa ni ga bilo več. — Ko se je kmet že načakal, zaboj razbije, ali ne najde ne zlata, ne srebra, tudi ne oglja v njej, temuč samega peska, ki ga je za potokom voda nanesla. Na pesku je bile zapisano : Kdor se zanaša zaklade kopati, Se mesto z denarji le s peskom bogati. 312 94. Prazen, pa pravičen strah. Martinek je o polnoči v graščinski verfc zlezel, dva žaklja jabelk nadeval, in se s pervim žakljem za zidom mirno domu spravlja. Kavno ura dvanajst odbije, veter po drevji grozno šumi — kar naenkrat zagleda Martinek kraj sebe černega moža, ki z drugim žakljem, kakor bi bil naprošen, ž njim vred beži. Martinek, ves prestrašen, zakriči, spusti žakelj, in dirja, kar more. Tudi černi mož žakelj verze in ga zmiraj dohaja; na koncu vertnega ozidja pa zgine. Prihodnje jutro je Martinek povsod pravil, kako pošast je videl ; da je kral, o tem se ve da zinil ni. Ali še tisti dan zakliče graščinski gospod Martineta in mu reče: „Ti sinicoj v graščinskem vertu sadje kral. Žaklja z očetovim imenom zaznamnovana tebe dolžita. Dal te bodem za to v ječo zapreti. Černa pošast je pa le tvoja lastna senca bila, ki si jo na zidu videl, ker je mesec ravno o polnoči prisvetil." Tako se vsakemu godi, ki po pravici ne ravna, vsakega šumečega lista se prestraši, in pred svojo lastno senco beži. Kdor dobro vest ohrani, Se lahko strahu brani. 95. Modri popotnik. Prebival je svoje dni sila bogat plemič v nekem imenitnem gradu, o katerem zdaj nobenega sledu več ni. Svoj grad prav blišeče zalšati, se mu ni denarja nikoli mililo ; ali vbogim je malo kaj dobrega storil. — Pride enkrat vbog popotnik v grad, in prosi naj bi smel čez noč ostati. Zlahtnik ga ošabno odpravi, rekoč : „Graščina ni nobena gostilnica". Popotnik prosi: Najte, da vas le za trojno reč poprašam potem pa pojdem. „Prašajte, kar vam je drago; rad odgovorim, da le greste?" - 313 plemič. „Kdo- bo pa za vami?" ga popotnik tretjič po-praša?" Žlahtnik mu odgovori : „Če božja volja, bo moj sin." „Akojetaka, je popotnik djal, da vsaki le en časek v tem gradu prebiva, in se eden drugemu vgibljete, kaj pa ste druga kakor gostniki, in ta graščina prav za prav vendar tudi le gostnica. Zatoraj, kar ne tratite toliko blaga za olepševanja tega minljivega poslopja, v kterem le kratko časa prebivali bote. Dajajte rajši vbogaime, da si v nebesih večno Plemiča te besede dirnejo. Ne pusti popotnika izpod streh, in je od te dobe vbogim dobrotljiv oča. Na večno le to obstoji, Kar dobrega človek stori. 96. Pametni puščavnik. Nek kraljevič se je s svojo lepoto, s svojim bogastvom in imenitnim stanom zelo štimal. Enkrat pride po lovu med gore v samotni kraj, ali v puščavo, in sa s ^ä^älä na njej?" Puščavnik kraljeviča prav ostro pogleda, in mu pametno odgovori: „Kad bi spoznal, ali je ta mert-vaška glava kakega kralja, ali kakega berača, pa ni mi mogoče razločiti." Naj nas učijo mertvaške kosti, Kako lepota in čast obleti. 97. Živo pokopana gospodična. Vmerla je gospodična žlahnega stana v najlepših letih svoje mladosti. Belo jo preoblečejo, žlahne biserje ji v lase vpletejo in na desno ji zlat perstan nateknejo, ki je bil z žlahnim kamenom vložen. Vse te dragote so ji žalostni stariši v zemljo dali. — Pervo noč za pogrebom, 314 prižge pogrebnik svetilnico, gre skrivaj na pokopališče, rnerliča odkopa, in ji misli dragote vzeti. Naenkrat se pa mertva deklica po koncu vsede, pogrebnika stermo pogleda, in ga rablo odgovori rekoč : „Kaj hočeš?" Pogrebnik se prestraši in beži. Gospodična ni bila za pravo, ampak le na videz vmerla. Vstala je iz jame, vzela svetilnico, ki jo je pogrebnik pustil, in si je domu svetila. Vgledati jo, ko v hišo stopi, se je stariši s pervega sila prestrašijo; potem ko so se prepričali, da je ljubljena hčerka resnično živa in slišali kaj in kako se je zgodilo, toliko bolj veseli, in večnemu Bogu hvaležni. 98. Otročji del. Bogat barantavec je svojim otrokom vse premoženje prepustil, otroci'so mu pa terdno obljubili, ga z vsem potrebnim preskerbeti. — Izperva se mu je še koj dobro godilo, ali čem dalje, hujše ga otroci imajo. Žlice mu štejejo koliko jih v usta zanese, in še oblačiti ga nočejo dostojno. Zaverženi oča pogosto zdihuje rekoč: „Vkanil sem se, otrokom ves denar in vse premoženje v roke izročivši. Bolje bi bilo, naj bi oni mene, kakor da moram zdaj jaz jih prositi." - Neprevidoma star prijatelj očetu dvajset tisoč tolarjev odšteje, ki jih je v barantu ž njim imel, in ni mislil več jih kdaj dobiti. Dal si je močno železno skrinjo narediti, je svoje denarje v njo zaklenil in z debelimi ključavnicami zavaroval. Zdaj so otroci očeta spet lepo imeli in mu prav skerbno stregli, da bi še te denarje iz njega izlizali. Oča jim ni več ne peneza dal. Ali zanašali so se na dedšino. Po njegovi smerti skrinjo lakotno odprejo, žele si denarje razšteti. Ali oča je bil že dolgo poprej ves denar skrivaj sirotišnici izročil, skrinjo pa s kamenjem napolnil. Verh kamenja je bil papirček napisan : Kdor stariše gerdo ima Si sam svojo srečo proda. 315 99. Trojni smeh na zadnjo uro. Pobožen starček je vmiral. Njegovi otroci in vnuki so okoli smertne postelje stali. Zdi se jim kakor bi bil zaspal. Mežal je, in se trikrat prav sladko nasmehljal. Kadar spet pregleda, ga eden sinov popraša, zakaj da se je trikrat nasmejal ? — Bogoljubni starček mu odgovori: „K pervenni je vse veselje mojega življenja memo mene šlo — nasmejal sem se, kako da ljudje take pene pa toliko obrajtajo. -V drugo sem se spomnil vsega terpljenja, ki sem ga svoje žive dni prestal, in razveselil sem se, da je prišel čas, ko se mi bo ternje v rožice, terpljenje v večno veselje spremenilo. — Tretjič sem pa na smert pomislil, in se nasmejal, da se ljudje smerti toliko boje, ki druga ni, kakor angel božji, kteri nas iz doline solz tja gori v prebivališče večnega veselja odpelja." Kdor na svetu prav živi, On se smerti ne boji. 100. Trojni prijatelji. Pravil je oča svojim otrokom to le pripoved : Imel je kralj na bogatem otoku sredi morja namestnika, katerega naglo na račun pokliče. Namestnik gre prijateljev se zanj nobeden ni. Drugi, na ktere se je tudi močno zanašal, so ga spremili, pa le do barke, v kteri se je v sr^ÄÄfc "»-rax ž njim pred kraljevi prestol, in mu milost izprosijo.— Ravno tako ima tudi človek trojne prijatelje na svetu, so oča potem dalje pravili, pa večidel jih še le tačas prav spozna, kadar ga večni kralj nebes in zemlje s sveta na sodbo pokliče. Pervi njegovih prijateljev, ktere je najbolj obrajtal, denarji in posvetno blago ga celo zapustijo in tukaj na zemlji ostanejo. Drugi, znanci in žlahta, ga samo do groba spremijo. - Le tretji pri- 316 jatelji čednosti in dobre dela gred6 v dolgo večnost ž njim, so pred božjim sodnim stolom njegove zagovornice in mu vsmiljenje izprosijo. — Za ktere prijatelje si hočete skerbeti, otroci? Skerbi, o človek ! na zemlji za to, Kar ti ostalo na vekomaj bo ! SafA 13. kratkočasne a at Zi j z otrokom v podučenje. Nabrane iz pisem Krištofa Schmidt-a. (L. 1835 pervič izdane.) 319 Opomen, sto prijetnih pripovedij, tudi sto kratko-časnih pravljic ljubim otrokom, in vsem mladim ljudem podamo, naj se po njih učijo, Boga črez vse ljubiti, stariše spoštovati, ,voje ečenike lepo imeti, in jih ubogati; greha se zvesto varovati, bogaboječe in pridno od mladih nog živeti, in tako v vigredi svojega življenja skerbeti za časno srečo in večno izveličanje. Posnete so te kratkočasite pravljice iz pisem velikoučenega aospoda Krištofa Schmidt-a, ,orarja na Nemškem. ' Kakor nam te pravljice pravijo, se je po svetu gostokrat že godilo, se še godi, in se bo. Zatoraj nas one učijo, kako se naj vse povsodi modro in pošteno zaderžimo. Delale bodo dobrim otrokom in mladenčem kratek čass jim pa tudi lepe navke dajale. Bog daj, da bi je vsi radi brali, dobro razumeli, in'ohranili v svnjem serci; naj bi tako tudi mi v božjem kraljestvu podobni biii hišnemu gospddarju, kaeeri prinaša iz svojega zaklada novo in stao.. Mat. 13, 52, 320 1. Otroka lepa molitev. fejudmila, vboga vdova, je imela petero otrok, od katerih si še nobeno ni kruha služiti zamoglo. Djala je neko jutro: „Ljubi moji otroci! nimam vam danes kaj dati. Nimam kruha, ne moke, ne jajca pri hiši več. Toliko posla z vami imam, da si ne morem zravno vas ničesa prislužiti. Prosite Boga, naj nam saj on, ki je ves dober, pomaga; zakaj bogat je in mogočen, in pa sam pravi: >ičite m J v sili, in rešil vas bom." Ves žalosten se mali Janezek, še le v sedmem letu, tešč v šolo poda. Mimo odperte cirkve grede, se v njo oberne, in pred altar peklekne. Misli, da je sam in začne na ves glas moliti : „Ljubi Oče nebeški ! Mi otroci smo lačni, pa jesti nimamo. Naša mama nimajo kruha, nimajo mele, še jajceta ne. Daj vendar živeža, da z ljubo mamo gladu ne umerjemo. Oj pomagaj nam, pomagaj ! saj si bogat in mogočen, in nam lehko pomagaš. Tudi si nam sam obljubil; tak stori po svoji besedi." Tako je Janezek molil, kakor dobro dete moli, po tem pa v šolo šel. Kedar domu pride, vgleda na mizi velik hleb kruha, polno skledo moke, in korbico jajc. „Hvala Bogu! od veselja zavpije, Bog je mojo molitev uslišal. Mama! ali je angelec vse to skoz okuo prinesel?" „Če ravno ne, pravijo mati, je vendar Bog tvojo prošnjo uslišal. Ko si ti pred altarjem molil, so žlahna gospa T svojem zakritem cirkvenem stolu klečali. Ti jih nisi mogel videti, oni so pa tebe gledali in slišali, kako si molil. Za tega del so nam vse to poslali, Bog jih je na SÄ\* =fIn sÄti II 2. Jablan otroške sreče. Matevžek in Kristinka sta vedno skerbela očetu in materi veselje narediti. Enkrat jim na vertu delati po- 321 magata, in slišita, da oča pravijo: „V tem kotu le bi še naj eno drevo stalo. Se bom moral ogledati, dakde sadež dobim." ' Kavno se je očetov god bližal, in zala otroka kupita skrivaj lep mladi jablan, in se zmuzneta zvečer pred očetovim godom na vert, tla bi ga vsadila. .,Kako se bo očetu dobro zdelo, sta sama med seboj djalaj kedar jutri v vert pridejo, in bojo to lepo mlado Kristinka 'za drevce derži, Matevžek pa z lopatoj jamo dela. Kar na enkrat v zemlji zatruši in zažvenketa; fLVM* Sl^teTj: StÄv ,,Denarji so, denarji!" sta j ela otroka od veselja kričati, in dirjata starišem veliko srečo pravit, kaj sta našla. „Ljuba moja otroka! so djali oča, vama je Bog ljubezen, katero do starišev imata, povernil; zakaj on vselaj otroško ljubezen poplača, če ravno ne vsakokrat tako praviti, kakor je zlato in srebro." Bog tistemu srečo da, Ki stariše lepo ima. 3. Bogata gruška. Stari Gregor so se pred svojoj hišoj pod velikoj gruškoj senčili, njihovi vnuki so okoli njih gruške pobirali, in niso mogli dobrega sadu prehvaliti. „Vam moram saj enkrat povedati, začnejo dedek, kako je gruška na to mesto prišla. Že bo više od petdeset let, kar sem enkrat, ravno na tem prostoru stal, sem djal dabimojeTremožS le kakih sto kron 3" Sosed je bil moder, pa čist gospodar, in mi je rekel: „Ta ti je lehka, če le prav začneš. Glej, ravno na tem prostoru, kder zdaj stojiš, več ko sto kron leži! Skerbi le, da jih iz zemlje dobiš." Slomšek II. 21 322 Mlad in nespameten dečko sem še bil, in grem pervo noč po tem, ter globoko jamo skopljem, ali čudno merzelo mi je, da nisem denarja našel. Kedar drugi den sosed jamo vgleda, se začne smejati, toliko da smeha ne pokne in pravi: „Oj bedasto delo! Komu bi to v glavo palo! Ali čaj, dal ti bom mlado gruško, da jo v to jamo, katero si skopal, vsadiš, v enih letih ti bojo krone prirastle." Vsadil sem mlado drevce, in izrastlo je visoko drevo, ki ga zdaj vidite. Žlahno sadje, kterega že toliko let rodi, mi je vee, ko sto kron verglo ; pa še zmiraj lep gotov denar ostane, ki mi obilno obresti daja. Nisem za tega del modrega navka pozabil, ki ga je pametni mož vedno pravil; pa tudi vi ga ne pozabite: Ko^\goT'kSoÄ^. 4. Žlahne jagode. Prišel je v neko ves star vojak o berglah, in je nagloma zbolel. Ni se mogel dalej spraviti, pod nekoj pojatoj je na slami obležal in huda se mu je godila. Mali Milici, košarjevi hčeri, se boleni starček v seree vsmili. Vsaki dan mu, obiskovaje ga, šestico v dar Nek večer jo pošteni vojščak ves v skerbeh ogovori, rekoč : „Ljubo dete ! zvedel sem danes, da so tvoji stariši revni. Po resnici mi tedaj povej, kde toliko denarjev dobiš? Eajši od lakote vmerjem, kakor bi vinar prejel, ki bi ga z dobro vestjo vzeti ne mogel." „Ne skerbite se za tega del ! je djala Milica. Ta denar je pošteno zaslužen. Tja v bližen terg v šolo hodim. Po poti grem skoz gozd, v katerem je veliko zrelih jagod. Vsakokrat jih gredoč cenjico näherem, v terzi prodam, in šestico izkupim. Saj moji stariši za to dobro vejo, pa mi nič zalega ne rek6. Še le pogosto pravijo, da je dosti bolj siromaških ljudi, kakor smo mi; jim dobro storiti smo dolžni, kolikor je v naši moči." Svetle solze se staremu vojščaku iz očes vderejo. „Blago dete, je djai, Bog naj oblagodari tebe in tvoja 323 stariše, ki imate tako ljubeznivo, vsmiljeno serce do ljudi ! Zdaj vem da je resnica: Ne dolgo potem se imeniten častnik v tisto ves pripelja, ki je več cesarskih svetinj na persili imel. Na oštarijipostoji, reče izpreči, konje nakermiti in napojiti. Povejo mu, da nek vojak tukaj bolen leži in hitro gre Star vojščak mu začne ročno praviti o mali dobrotnici, ki gaoskerbljuje. Častnik se začudi, rekoč: „Kaj, vbogo deklice je tebi toliko dobrega storilo ! Dolžen sem, tvoj stari general, ki si me nekdaj služil, še več storiti. Gredoč bom poskerbel, da ti bojo v oštariji s vsem Berž, ko je to naročil, se v tisto kočo poda, kder je Milica bila doma. „Žlahna deklica, je djal, in solze mu v očeh zaigrajo, tvoja dobrotnost me v serce veseli in od veselja bi se jokal. Dala si staremu vojščaku če- Ali general pravi: „Ni ne preveč; le slaba plača za deklico je, lepše plačilo jo šev nebesih čaka." Dobra roka, serce milo Ima tu, in tam plačilo. 5. Černe črešnje. Sabinka gospodična je imela svojo čedno izbo, ali ni svojih reči nikoli pospravila in vse je po njeni čumnati križem ležalo. Mamka so jo pogosto opominjali, pa vse Neko nedeljo popoldne se gospodična prazno obleče, in se ravno od doma spravlja. Prinese ji sosedova hčer okrožnik poln debelih černir! črešenj. Na mizi je bilo vse nastavljeno oblačil, in drugih reči. Sabinka tedaj okrožnik na stol postavi, ki je bil s sivoj sviloj oblečen in gre s svojoj mamkoj sosesko obiskovat, 21* 324 Kedar gospodična Že poziio v mraku vsa shojena domu pride, se hitro vsede — ali prestraši se, in na ves glas zakriči; ravno v zverhan okrožnik se je na črešnje vsela. Na njeni vreš priletijo nlamka z lučjo v izbo gledat. Kaj pa vidijo! črešnje vse zmučkane,, da se je sok na vse kraje po lepem stolu cedil, Sabinje krilo pa, lepe bele tenčice, je tako vdelano, da ni bilo več za obleči. Mamka so jo prav pridno skregali, in rekli: „Zdaj vidiš, kako je potreba vse po hiši lepo pospravljati in postavljati vsako reč na svoj kraj. Tvoja nepokorščina je tebe hudo splačala. Pomni saj enkrat, kar te pregovor uči: äffi SS lalvÄre^ 6. Sliv modro razštevanje. Novoselska gospa so dedeka svojega v njihovem lepem vertu enkrat obiskali in • pellali svoja dva fanta in dve dekleti s seboj. Dedek vtergajo list od vinske terte in prinesejo na njem četiri zrele slive, žolte kakor vosek in kakor laški orehi debele. „Žal mi je, so djali, da ni več zrelih; zdaj pa glejte, kako se vas petero s četirimi slivami razdelilo bo, da število prav obteče;" in se nasmejijo. „Oj to bom pa jaz naredila, reče Nanika, samo najte, da jih po računbi hvaležnega serca, ne po enojnem števanju samopašne glave razštejem." Vzela je četiri slive in šteti začela: „Midve sestri, pa ena sliva za naji, smo tri; moja dva brata, pa ena sliva za nju, znesejo tri; zdaj še dve slivi, pa ena mamka, so tudi tri. Tako lepo vse po tri Nankini sestri in bratoma se je prav dobro zdelo, da je slive tako modro razštela ; ali mati so od veselja po vsi sili vsakemu otroku eno slivo odločili. Dedek so pa na to Naniki venec najlepših rožic natergali, rekoč: „Nanika je modra in prebrisane glave, kakor nje računanje priča, pa še lepšega serca, kar nam kaže njena §25 Prebrisana glava veliko velja; Še draža je ljuba hvaležnost serca. 7. Zrelo•grozdje. Mina, Mer šolskega učenika, pride neko nedeljo popoldne, okoli male maše, s sprehoda domu in najde na svojej mizici, pri katerej je šivala, polno košarico grozdja, beline in černine, ki se je svetila lepo ko solnce in je bla z zelenim perjem pokrita. Vsa vesela popraša: „Kdo pa nam je tako rano v jesen toliko lepega grozdja dal in čigavo je?" »Tvoje je, rečejo mati; Lina, tvoja prijateljica iz Vinogore ga je tebi poslala. Pervo grozdje je, ki je tam „Ojkako je vendar moja prijateljica meni dobra! je Mina djala. Kako me pač veseli, da mene tako ljubeznivo pomni. Gredoč ji hočem pisati in se ji lepo zahvaliti. Kaj da bi vedela ji s čem vstreči ; iz serca rada bi ji kako veselje naredila." „Mene prav veseli, ji mati odgovorijo, da si dobri Lini tako hvaležna. Vendar pa mene, za nekih reči del, pri ti priči serce boli. Glej od tistega dneva, ko si pervih jagod nabrala, do te dobe, ki si to grozdje dobila, smo mi toliko žlahnega sada s svojega drevja natresli, pa te še nisem slišala, da bi se bila dobrotljivemu Bogu kaj zahvalila. Kaj ni vsak sad dar božje, neskončne milosti? Ali se nam ne spodobi, njegovo neskončno dobroto spoznati? Ni le naša dolžnost, si prizadevati njemu za toliko veselja tudi veselje narediti? Oj tako vsaj za naprej se Bogu za prijete dare bolj serčno zahvaluj." Oča nebeški daruje nam vse, Darujmo tud' njemu hvaležno serce. 8. Ukradeno kostanje. Kilijan je še mali bil in je imel navado ves denar, ki ga je v roke dobil, zajesti. Videl je nekega dne na terzi, kder so sad prodajali, prav lepe kostanje. Ni jih še poznal in popraša prodajavko, ali je ta rnjava reč dobra 326 „Se ve da, reee prodajavka, kostanje je prav dobro, posebno, če se v perhalici speče. Le kupi, mladi gospone, Kilijan ni vinarja več gleštal; ves denar je že za druge sladkarije izdal. Izmeknil je vendar dve pesti kostanjev in je skrivaj v žep djal., Berž, ko domu pride, se v kuhinjo spravi in ker ravno nikogar ni blizo bilo, zakoplje svoj rop v perhalko. Od vročine začne kostanje čverčati. To se mu dobro zdi; še več žerjavke nagerne in na vse usta podpihuje. Mahoma pa oslepel jokaje okoli tava in ječi Na ta pok in jok priletijo vsi ljudje v kuhinjo, in zvejo njegovo tatinsko delo. Dosti bolečine si je krad- ljivec vžil, preden so ga oči boleti nehale. Pogosto se je milo razjokal, da je tako malopridno ravnal, in je rekel : Pojednost je mati pregrešne tatvine, In dela otrokom najhuj' bolečine. 9. Drago jabelko. ter se o mnogoterih rečeh pogovarjajo; otrok pa med tem s cekinom pred prag pride. Neka baba ravno polni jerbas sadu mimo prinese. „Glej, glej! praviNežika, kako lep denar imam." „Vidiš mojo jabelkoje še lepše, je djala baba; dam ti ga, če mi svoj denar daš, zato ker si tako čedna in te rada &Mo "lepo n,d6že iabai°sem " Goljufiva baba se je jaderno potegnila in ni je bilo sledu. Stariši tarnajo in otroka kregajo. Boter pa pravijo: „Oh, koliko jih je, ki ravno tako abotiio ravnajo, 327 Nasitit pregrešne in abotne želje, Zapravi veliko njih večno veselje. Boter, premožen tergovec, se zopet domu odpravijo. Na večer pride neka baba s praznim jerbasom v pro-dajalnico kave kupovat in jim cekin zmeniti da. „Ho, ho! začnejo boter, kdo pa je tebi cekin dal, ki ga ni blizo najti? Jaz denar dobro poznam, pa tudi vem, kdo si ti. Le počaj, hočem ti pokazati, kako se otrokom jabelka po cekinu prodajajo." Boter babe ne pustijo iz prodajalnice in hitro sluga do gosposke pošljejo. Gredoč prideta dva beriča in sle-parico primeta. Že drugi dan so jo v klado djali, pa jej na herbet zapisali : Vsak goljuf in tat, Mora svojo kazen prostat'. 10. Zlati orehi. Na sveto noč so otroci jaslice gledali, ki so bile z zelenim beršljanom v kotu za mizo prav lepo napravljene. Po vejah je vse pisano naretih golobcev in drugih Čednih reči viselo, ki so se v luči blisketale. Petreka so pa pozlačeni orehi najbolj mikali; po vsej sili jih Mati so rekli : „Taki orehi so na jaslicah prav lepi, naj le visijo; na, dam ti drugih orehov!" Al Petrek na ves glas zakriči : „Nočem gerdih rujavcev, zlate orehe čem. Oj bojo pač sladke jedrica imeli." Mati si mislijo, samoglavne otroke je dostikrat naj-ložej spametovati, če se jim volja stori. Zatorej mu nekoliko zlatih orehov vtergajo, rujave pa drugim otrokom razdajo. Petrek je bil prav vesel in je zlate orehe hitro raztolkel. Močno pa ga jezi, da šo vsi prazni; in drugi otroci se mu smejijo. Oča pa pravijo: „Ti orehi so bili samo za gledati, ne pa za jesti; zato sem prazne luščine zlepil in je z zlatimi penami nekoliko oblekel. Tudi na svetu je veliko takih reči, katere nas ravno tako oslepijo, kakor 328. ti pozlačeni orehi, ki še vidijo od zunaj zlati, znotraj so pa prazni." Torej pomnite lep navk, ki pravi: Kar se preveč" blisketa Nas prav rado goljufa. 11. Orehove luščine. Stari Gradiški knez so bili pravični gospod. Nekoliko hudobnežev se je zatoraj zoper njih spuntalo in zapriseglo jih umoriti. Podkupili so nekega Ijudomorca, da bi jih prihodno noč umoril. Stari knez si niso nadjali, kaj jih čaka. Zvečer jih še vnuki, prav ljubeznivi otroci, obiščejo. Blagi dedek grejo knez k počitku, se Bogu v roke izročijo in brez skerbi zaspijo. O polnoči morivec, ki se je skrivaj v grad zmuznil, rahlo spalnico odpre. Blagi knez so terdno spali; po-nočna leščerba je za zelenim krovom na strani berlela. Morivec je svoj ostro zbrušeni meč potegnil in se postelji bližaje v gospoda pomeri. Pa kakor bi vstrelil zatruši v prebivalnici nekaj tako glasno, da knez iz spanja poskočijo. Vgledaje morivca popadejo samokres, ki je pri postelji na steni visel in v morivca pomerijo. Hudodelec se je tako prestrašil, da mu nož iz roke pade in začne za usmiljenje In poglej, enemu otroku je orehova luščina na tla pala, ravno na to je morivec stopil. „Dobri Bog, rečejo knez, orehova luščina je meni po-tvoji previdnosti življenje otela, hudobno kovarstvo razkrila in spravila hudodelca pravici v roke." Čudno varje vse te svoje Bog, In je reši iz sovražnikovih rok. 12. Umorjena roža. Mlada Nina je imela v lonci lepo vertnico, ki je že ob veliki noči rudeče popke poganjala.' Skerbno je 329 vsak dan, kedar je bilo lepo vreme, jo na solnce nosila ; zvečer pa, in tudi pred hudim vremenom, jo vselaj zopet v hišo postavila. Nekega večera je bilo toplo in prijazno vreme; Nina misli, da ne bo treba rože pod streho devati. Al v jutru potem najde lepo vertnico od mraza vso umorjeno. Jokaje jo ogleduje in vsa solzna pravi: „Tako Litiitf,ki sem ga s " Mati pa pravijo : „Ta majhena nesreča, ki tebi toliko žalosti dela, ti lehko srečo prinese. Uči se iz tega, da kar je slana cvetoči rožici, to je zapeljivost nedolžnosti. Kdor hoče svojo nedolžnost dobro ohraniti, naj jo neprenehoma zvesto varuje." Kakor slana rožno cvetje umori, Tako zapeljivost nedolžnost zaduši. 13. Zala vertnica. Mlada Lizika je neko nedeljo v jutru vsa prazno oblečena pred pragom stala. Neki ptuj mož je s sosedom govoril in začel: „Glej, glej kako je lepa, zala mlada in rudeča." — „Lizika se mu prikloni in se za po-štimanje zahvali. Moža pa se nasmejita, in sosed jej reče: „Nisi ne ti lepa, bledo gizdavo sirotle. ampak le tvoja zala vertna roža, ki si jo v nedrije vteknila ; zakaj letos še nisva nobene videla." - Štimana obleka štimanca goljfa, . Namesti človeka se ona štima. .14. Cvetoča lilija. Mala Lojzika je čeden rožni vertec imela. Na skro-ženi gredi je lepa 'bela lilija, vsa v cvetji stala. Lojzika zala, ki še ni veča bila, kakor lilijno steblo, lepo rožo vsako jutro ogleduje. Potem se pa polna veselja in hvaležnosti k Bogu ozre, ki je ljubo solnce, roso in rožice vstvarib Veselilo je Lojzikine stariše to nedolžno veselje njihove hčerke ; natihoma sta si rekla: „Saj tudi ona, nedolžna lilija, lepo cveti." 330 Preden pa leto preteče, umre Lojzika. Ko se lilija zopet razcvita, spominjajo se mati rajne Lojzike in vroče solze jih polijejo. Oča pa pravijo: „Ko je ta lilija še majhna tam v kotu rastla in sem jo iz zemlje potegnil, je tudi najna Lojzika žalovala, rekoč: „Oj, je vendar škoda za tako mlado sadiko!" Presadil sena jo v lepši kraj, in od te lilije v vertu lepše rože ni bilo. Lojzika se je potem veselila in me je hvalila, da sem rožo presadil. Toraj nikar ne jokaj, ljuba moja! le veseli se. Najna Lojzika, v svoji nedolžnosti in lepoti liliji podobna, presajena iz te zemlje, zdaj v svetem raji cveti." Vsi, ki nedolžno v Gospodu zaspijo, Tam v svetem raji na večno cvetijo. 15. Žlahni klinček. Imel je vertnar v svojem vertu lep klinček, ki je bil pisanega cvetja in žlahnega duha, da se mu je Pride imeniten gospod s svojo ženo v vert in začneta to posebno cvetlico ogledovati. Gospod pravi: „Pisano cvetje klinčkovo ni kaj posebno lepega, žlahni duh je pač čez vse prijeten." Ona pa reče: „M taka; ampak pisano perje je neizrečeno lepo, le škoda, da kaj posebno ne diši." Ta čudna sodba vertnarju v glavo ne gre, dokler ne zve, da gospod tenko ne vidi, in gospa ravno nahod ima. Zdaj si je vertnar sam pri sebi mislil: „Kako se mojemu dišečemu klinčku, tako se tudi najžlahnejim, cel6 najsvetejšim rečem godi. Marsikdo je graja, ker je njegov pogled prekratek, duh pa preslab, zapopasti Če nam dobro ino lepo ne dopade, Krive tega naše lastne so razvade. 16. Lepe binkoštnice. Mala Barica, ubožnega delavca hčer, je hudo zbolela in ni mogla druga vživati, kakor čisto meseno juho 331 je pila. Rozika, graščinskega gospoda hčer, jej vsaki dan lonec juhe prinese. Ko Barica zopet ozdravi, si misli: „Dobra gospodična mi je v moji bolezni veliko dobrega storila. Sama mi je juho nosila. Kaj, da bi jo mogla tudi jaz s čem Zvedela je na to, da ima Eozika posebno binkošt-nice rada. Toraj gre k binkoštim vsaki dan za Roziko v hosto zalih binkoštnic iskat. Daleč okoli je iskala, poslednjič zagleda globoko v dobravi pod nekim starim hrastom na senčnem kraji prav lepe binkoštnice. Ravno z veseljem rožice terga, ko zasliši dva razbojnika v gosi se pogovarjati. „Ti, lej ga! je eden drugemu djal, zdaj lehko graščinskemu gospodu plačava, ki je mojega brata v železje spravil; tu je ključ graščinskih vrat, ki ga je neurrlna "dekla Wpuelaa/ „Prav je, reče drugi, še nicoj gospoda, gospo in otroke pomoriva, potem pa graščinsko denarnico poizprazniva." Barica s binkoštnicami strahoma odide, je Roziki nese in pove, kaj sta se razbojnika pomenila. Graščinski gospod ukažejo nekterim možem z orožjem na tihem priti in ju na lopi od znotraj čakati, O polnoči prideta razbojnika skoz vrata; vjeli so ju in dobila sta po svoji hudobiji plačilo. . Graščinski gospod pa svoji hčerki rečejo: „Ljuba moja Rozika! tvoja dobrotnost je za našo hišo velika sreča. Ti si ubogej Barici malo juhe postregla, ona je pa nam vsem življenje otela." Kar se vbogaime oberne, To nam stokrat Bog poverne. 17. Čedne vijolice. Hema, še mlada gospodična, je mislila, da samo ..modre vijolice rastejo. Enkrat je našla v graščinskem vertu zraven modrih tudi bele vijolice, ki so se bliščale, kakor sneg, pa tudi take, ki so se na juternem solnci ko ogenj rudeče svetile. Vterga modro, belo in rudečo, in jo mamk'i pokazat prinese. 332 Mamka pravijo: „Te trojne, vijolice se ne najdejo sicer tako poredko, kakor si misliš, ali vendar si srečna, da si je našla, če le ne pozabiš,' kaj vsaka teh rožic pomeni. Perva vijolica, lepo modra, kakor si večkrat slišala, je podoba ljube ponižnosti; druga vijolica, bela ko sneg, ti bodi podoba čiste nedolžnosti; tretja vijolica, rudeča ko kerv, naj bo podoba ljubeznjivega serca, ki za vse dobro gori." Gospodični te tri podobe rožic prav lepo dopadejo ; dali so jej mamka zvečer podobo, v katero so te tri vijolice s sviloj vpleli; pod nje pa so z iglo te besede VP1Sai: Mladine najlepša lepota je ta, Nedolžnost, ponižnost, dobrotnost serca. 18. Sive potočnice. imajo ÎI^A^A"iS le to?" Mati pravijo: „Svoje dni jih je neki oča vsadil svojim otrokom, preden se je od njih v drugo deželo podal in jim je rekel : Te rožice naj vas na mene opominjajo. 'Za menoj se bojo ozirale, v tisto deželo gledale, kder vam bom lepši dom pripravil; le ne pozabite na me, dokler po vas ne pridem." - „Veliko otrok je že za očetom šlo, veliko jih še te rožice gleda in se za njimi ozira. Vsi, ki njega ljubijo, želijo le skoraj za njim iti, kamor jim te ljubez- Zofika se tej pripovesti čudi in popraša: „Kdo so pa tisti otroci in kde so doma?" „Tukaj na zemlji smo mi vsi ljudje tisti otroci, jej mati odgovorijo, in večni Bog je naš dobri Oča; nebesa so naš pravi dom. On je nam te ljubeznjive rožice zasadil, da se v nebesa ozirajo in nam kažejo, kam se naj domu odpravljamo. Vsaka rožica nam v nebesa kaže in nas na Stvarnika opominja." Vsake rožice žlahni cvet, Kaže nam v nebesa sled. 333 19. Zeleni rožmarin. „Kaj le imate to zelenkasto zel v lepem lošaneni lonci na oknu?" praša Minka svojo mater. „V našem vertu veliko rožic cveti ; kako se je ta malovredna trava tako močno prikupila, da vam -je izmed vseh drugih najbolj všeč?" „Ees je, pravi mati, da zeleni rožmarin ne cveti tako gizdavo, kakor rudeča vertnica, tudi ne blišči, kakor bela vijolica s svojo tenčieo, in se tako ne košati, kakor kervavo-rudeče tulipe; ali njegov žlahni duh nam Boljše je čednost in svetost, Ko vsaka lepota in svetlost. 20. Hožni jerbasček. Žlahna Dolingraška gospa so neko jutro v svoji izbi sedeli in so šivali. Šestero zalili otrok jih obdaja. Dva fanta sta pisala in brala, dve dekleti nogovice plele, in dvoje najmanjših je igralo. Graščinski vertnar prinese jerbasček cvetlic in ga na mizo postavi, rekoč: „To sem otrokom v dar prinesel." Otroci jerbasček hitro obstopijo in prelepe rožice ogledujejo. Tudi mati so zraven stali ; pa veseli otroci jim bolj dopadajo od pisanih rožic. Ali glej ! zdaj so se začele rožice kakor same od sebe gibati; kar strupen gad svojo glavo izmed cvetlic pomoli. Prestrašeni otroci v vse kote razbežijo. Vertnar ga ubije in pripoveduje, da je že sinoči jer-basček s cvetlicami napolnil, ker pa gospode ni doma našel, jih je na roso v vert postavil, da ne bi zvenele. Kača je po noči v jerbas zlezla; on pa tega vedel ni. 334 Mati splasene otroke zopet pokličejo in pravijo: „Vas strah vam naj bo vse žive dni dober navk. Glejte, ravno tako se tudi med veselje in sladnost tega sveta kača zapeljivosti skriva. Zatoraj varujte se. pa ne pozabite navka svoje matere: Pregrešno veselje se nam sladko zdi, Pa ravno pod njim strupna kača leži. 21. Najlepši rožni venec. Bil je častitljiv starček ; imel je lice ko vertnica rudeče, in belo glavo ko sneg; ravno je svoj osemdeseti god obhajal. Sedeli so njegovi otroci krog njega in mu srečo voščijo, se od veselja jokajo in mu roke poljubujejo. Njegovi vnuki pa so mu iz rudečih vertnic in belili lilij venec spleli, in mu ga za podobo lepo rudečega lica in bele glave prinesejo. Nato reče dedek: „Lep je lep rožni venec iz vertnic in lilij spleten, vendar najlepša krona stariš>v in predstarišev so otroci in vnuki, če so zdravi, kakor vertnica lepo rudeči, pa tudi nedolžni, kakor bela lilija. Zato hočem dati ta rožni venec izobraziti, v sredi venca pa z zlatimi čerkami te besede postaviti, ki si je naj vsaki izmed vas v serce zapiše: Vse čiste, kakor lilija, naj serca želje so, In lepo, kakor roža, tud' tvoje lice bo." 22. Rudeči sad. Mali Ivan je po vertu neznane rože ogledoval, ki so v lošenih glinjakih na kozah stale. Ugledal je nizek germič, kateri je imel začernelo zelenkasto perje, podolgovato stročje, lepo rudeče kakor najlepši škerlat. „Kako čudno lep sad je to, sam sebi reče. Ni lepšega -na vsem vertu. Oj bo pač tudi za jesti prav dober." Skerbno se ogleda, da bi ga kdo ne videl, potem pa vterga strok in ga naglo vgrizne. Ali kar naenkrat ga speče , kakor bi živ ogenj v ustih imel. 335 Še hitreje sad iz ust pljune, jok zažene in tuli; po ustih pa ga le neprenehoma grize' in peče. Nato mati pridejo in pravijo: „Oj ti nepokorno dete! Kolikokrat sem ti že prepovedala ne v usta jemati, česar ne poznaš. Zdaj te je tvoja nepokorščina „Sreča tvoja, da požerl nisi ; lehko bi umeri od tega. To stročje pa, katero se turški poper, ali paprika imenuje, je živa podoba pregrehe, ki se nam ravno tako prijetna kaže, dokler nas ne vkane; ako smo jo pa okusili, nam daje le bolečine in smert." KrK™rs 23. Zlati germ. Mladi Benko je imel posebno gerdo navado, ljudi prav za zijake imeti. Kavno je enkrat list pisal in šest svetlih cekinov je na mizici pred njim ležalo, ki je hoče y pismo zapečatiti. ' Cilika, njegova mala sestra, v hišo pride in svetle cekine ogleduje in popraša: „Brate ! kde pa vendar cekini rastejo?" Benko jej odgovori; „Cekini rastejo na zlatem gennu. Vsajajo jih v zemljo, kakor pri nas bob sadijo; iz njih prirastejo košati germički, na katerih vse polno cekinov visi." Nevtegoma dalej piše. Cilika pa cekine vzame, da Benko ni videl, ž njimi v vert dirja in je v zemljo raz-sadi. Kedar list dopiše, pride otrok zopet v hišo, rekoč : „Benko, zdaj boš pač veliko cekinov dobil, jaz sem je že razsejala." Benko s stola poskoči, Cilko za roko zgrabi in jo hitro v vert tira, rekoč: „Le berž mi pokaži, kam si cekine vsejala?" Pa dete, ali ni vedelo več pravega kraja, ali je kdo izmed delavcev, ki so ravno na vertu poslovali, denarje skrivaj pobral; s kratka, cekiiiov ni več na svetlo. Ko oča izvejo, kaj se je prigodilo, rečejo: „Ti Benko! si zaslužil, da zavoljo svojega laganja šest cekinov izgubiš. Ci ika se ve da je bila neumna, da je 336 šla cekinov sjat. Vendar si ti veči malopridnež, ki neprenehoma laži raznašaš." Vsaka laž je grešno seme, In nesreče živo pleme. 24. Drobno.makovo seme. Prišel je barantavec iz dolge poti po morji zopet domu in je' veliko dragih in zalih reči s seboj prinesel. Žlahta ga veselo sprejme ; on pa jim reče, naj si vsaki izmed reči, ki jih je s seboj prinesel, izbere, kar mu je JMožki segajo, eni po zlatnini, drugi po čednih ru-dečih koravdah, ali po drugih morskih stvareh; ženske so si izbirale ali pisane svile, drage pase, ali zlate, svetle perstane. Prav pameten mož pa po majhen papirček seže, na katerem je zapisano bilo : „Makovo seme." On ga razgerne in le eno samo zernice še najde; drugo se je že bilo po dolgem poti, ker je drobno, raztrosilo. Vsi okoli stoječi se mu smejijo; ali on pravi: „Naj si bo; tudi tega samega zernica imam zadosti. Maka še v naši deželi ljudje ne poznajo, jaz pa ga dobro poznam in ne dam malega zernica za vse vaše dragine." Zernice je v svojem vertu prav skerbno vsejal, in že pervo leto toliko semena pripravil, da je drugo leto ž njim velik kos njive lehko obsejal. Kedar so ljudje lepo iudečo, košato makovo cvetje videli, potem pa tudi njegovo čisto, žlahno olje okusili, so spoznali, da bo uno drobno zernice, celi deželi veliko dobrega dalo in so rekli: ?oagasSrvŠnjeam ^ira^'eno. 25. Skrite buče. Andrej, kmečki sin, je imel na svoji omari nekoliko rumenih buč, ki so ga močno veselile. Nekega dne mu jih je nekdo skril, in to ga je zlo jezilo. Očetu se je pritožil, ki so se ravno z materjo v mesto od- 33? „Kaj boš toliko tožil za te buče, rečejo oča; pojdi le na svoje delo. Pridno danes popoldne na žitniei erž mešaj, obljubim ti, da boš svoje buče nazaj dobil." Zvečer pridejo oča domu in ga poprašajo: „Ali si premetal erži veršaj?" „Kako pa," odgovori sin. „So se tvoje buče spet našle?" pobarajo oča. „Še ne/ im sin odgovori. „Oj ti nesramni, gerdi lažnjivec ! ga začnejo oča prav jezno kregati; zdaj sem te dobil. Veš, da sem te hotel poskusiti in sem ravno zato tvoje buče po veršaji v erž poskril. Ko bi ga bil pridno pregrabil, gotovo bi jih bil našel. Zdaj si se na svoji laži' sam vjel." Sina je rudečica obletela; sram ga je. Začne očeta za odpuščanje prositi. Oča pa pravijo : „Odpustim ti, če mi obljubiš, ta navk nikoli ne pozabiti in prav pogosto v misel vzeti, ki pravi: Prišel bo enkrat sodni dan, Ko bode vsak lažnjivec spoznan." 26. Gosenice na želji. Pridna gospodinja je vsakoterih zelenjav v svoj zelnik nasadila. Nekega dne reče svoji hčeri: „Vidiš, Lenka! pod kapusovim perjem drobne stvarice? To so gnide, iz katerih se sovražne gosenice izvalijo. Skerbi, da še današnjo večerko vse perje obereš in poteptaš. Tako nam bo zelje zmirom lepo zeleno ostalo in ga nam ne bodo objele." Lenka misli, k temu delu se nikar ne mudi in zadnjič na tisto celo pozabi. Matere, ki so zboleli, ni bilo nekoliko tednov na zelnik. Kedar so spet ozdraveli, peljajo pozabljivo dekle za roko na zelnik; — ali poglej! vse zelje je bilo gladko objedeno. Ni bilo druzega videti, razun korenja, in pa reber. Deklica se prestraši, sram jo je svoje zamude in razjoče se Mati pa pravijo : Kar se danes lehko stori, le danes berž se naj zgodi, nikoli na jutre ne odlagaj." Slomšek II. 22 338 Kdor sperva hudo ne konča, Ga zadnjič hudo pokopa." 27. Terte in slama. Uboga vdova gre večer s svojima sinoma iz verbja, kder so protje poberali, v svoje ves domu. Mati nese veliko, dečka pa vsaki svoje manjše breme verbovih vejic na glavi, ki so bile s poreselnom slame zvezane. Gredoč jih sreča bogat kupovavec, ki ga vbogaime poprosijo. Bogat mož je pa vdovi rekel: „Vam ni treba beračiti. Dajte mi svoja dečka, dal jih bom učit iz tert in slame zlato delati." Vdova je to le za šalo imela, ali kupovavec le terdi, da je resnica. Zdaj privoli in on da dečka učit, enega jerbase plesti, drugega pa slamnike delati. V treh letih prideta k materi v borno kočo nazaj, in noč in dan najlepše jerbase in slamnike delata in jih kupovavcu pošiljata. Nekega dne pride kupovavec k njima v hišo, plača, kar sta naredila, z golim zlatom in se materi posmeji, rekoč: „Kaj ne, da sem mož beseda!" ^Asfst'vIlarspVemenu 28. Čudna skodla. Pošten graščinski listonoša je nekega večera v prav hudi zimi veliko število denarjev nesel; nekdo ga ubije in oropa. Mertvo truplo najdejo v snegu ležati in široko okoli je bilo vse kervavo. Graščinski gospod še tisto noč morišče pri luči ogledajo. Našli so skodlo od gorjače in jo skrivaj k sebi vteknejo. • Kedar drugo jutro v pisarnico pridejo, strahoma zapazijo, da je ravno beričeva gorjača, ki je za vrati slonela, na novo oškerbljena; stikoma se je skodla v škerbo prilegla. Pri tej priči ukažejo gospod beriča, kot ubijavea, popasti in v železje djati. Ves obledi in vse pove. 339 „Vedel sem, je djal, da graščinski lietonoša veliko denarjev nese in lakomnost po denarjih me je oslepila, da sem svojega tovarša, H sva si zmiraj dobra bila, ubil." Zapečatenih denarjev, za katerih del je človeka ubil, še pogledal ni, ampak skril jih je pod svoje derva. Veliko ljudi je prišlo gledat, kedar so ga ob glavo devali. Vsakdo se je čudil, kako da mala reč pa toliko hudodelstvo razodene. Oj človek! le varji se vsake krivice, Ir! boj se sodnikove ostre pravice! 29. Yerli hrast. Sedel je ovčar s svojim sinom pod hrastom v senci. Trijes možje od deželske brambe iz ptujih krajev mimo pridejo. Imeli so rujave suknjiče z romenimi robi obšite, zavihane klobuke, pa svetlo orožje, in prav poznalo se jim je, da so vojščaki. V senci postojijo in se verlemu hrastu čudijo. „Jako drevo! reče eden, naj bi se dalo oglje iz tega lesa narediti, bi hotel lep denar iz nja skupiti." „To bi bilo lehko, oče ogljar!" mu ovčar odgovori. Drugi je rekel: „Naj bi smel to drevo obeliti, za celo leto bi škorij imel zadosti." „Prav imate oče strojar ! reče ovčar, pa vendar bi bilo škoda za tako drevo." Tretji pa pravi: „Joj, kako je hrast želoda poln! Ko bi mogel svoje svinje ž njim rediti,, hotel bi dobre klobase na prodaj imeti." „Ne bo dolgo, odgovori ovčar, da bo želod na prodaj ; tudi vi morate kaj zanj obljubiti oče mesar!" Kedar so možje odišli, reče ovčarjev sin : „Oče! kako dolgo pa že vi te može poznate ?" „Še videl jih nikoli nisem, kakor zdaj," pravi ovčar. „Kako pa veste, na dalej dečko praša, da je eden ogljar, drugi strojar, tretji pa mesar, saj se jim nič ne pozna, ker so vsi po vojaško „Po noši se jim res ne pozna, mu oča odgovorijo, ali spoznal sem jih po marnih. — Vsaki človek najraji od svojih opravil govori, posebno pa tega največ v misli vzame, kar mu je najbolj pri serci. Tako tudi pošteni 22* 340 se jih varjemo." Česar serce polno je, To iz ust človeku vre. 30. Rože in čebele. Hotel je Blažefc vertno rožo utergati, pa se je na termi do kervavega zbodel. Enkrat pa je šel iz panja medulizat; ali čebelice so ga tako močno opikale, daga je zlo peklo. „Kaj vendar lepe vertnice tako bodeče ternje imajo, medene čebelice pa tako strupene žela?" Blažek svojemu °Ce OčaYravijo: „Zato, da se spomnimo, kako so lepote in dobrote tega sveta človeku škodljive, ako jih varno ne vživa. Le dobro si navk zapomni, ki te uči: Vsaka dobrota je lehko škodljiva, Če je po pameti človek ne vživa." 31. Petelinovo petje. Dva roparja sta o polnoči po lestvici v mlin zlezla, da bi bogatemu mlinarju denarje pobrala. Kavno o per-stih po temni veži vrata iščeta', kder je mlinar spal, kar nad njima petelin zapoje. Mlajši tolovaj strepeče m tiho zašepta: „Petelin me je močno vstrašil, verniva se! Tatvina bi se izvedela." „Ti malovredni strašljivec ! pravi stareji ; kdor nama na pot pride, ga prebodeva, in noben petelin ne bo potem več zapel.". Hudodelca sta mlinarja umorila in denarje odnesla. V treh letih potem sta v neki oštariji blizo hoste prenočevala. Spet petelin blizo njn tako glasno zapoje, da se obadva zbudita. „Hudirski petelin, začne stareji, kar vrat bi mu zavil. Od tiste noči v mlini meni na 341 umorila. Od te dobe me vselaj v seroi zabode, kolikorkrat koli petelin zapoje." Na to sta spet zaspala, ali proti jutru planejo možje v hišo z orožjem nad nju in ju povežejo. — Med kerč-raarjem in med jima je bila le tenka stena iz desek ; on je v svoji spalnici njuni pogovor slišal in je naravnost Kedar so razbojnika za storjenega umora del obesli, so ljudje rekli: „Tako je vendar le petelin od tega zapel! Boljše bi jima bilo, naj bi bila petelina poprej Naj poje petelin po noči ali po dne, Nam pravi, da hudo se delat' ne sme. 32. Ukradena kokoš. Rotija, ubožna predica je zvečer v svoji kocki sedela in je prela. Skoz odperte vrata zdaj sosedova kokoš po malem prikobaca. Eotija vrata naglo zapre, kokoš vlovi, in jo na dile pod streho nese. Rekla je sama sebi: „Tukaj jo bom skrivaj redila; po malem mi bo veliko jaj%nesUedaaje že pervo jutro jajce znesla. Pa ene reči Rotija ni poprej premislila, katera ji velik strah naredi. Berž ko jajce iznese, začne kokoš na ves glas kokodajkati. Rotija po stopnicah jaderno skoči jo potolažit; ali soseda je svojo kokoš že jaskati slišala. Vsa serdita prileti, Rotijo hudo zmerja in kokoš s seboj odnese. Bogata soseda je poprej Rotiji večkrat moke, mleka, ali jajc dajala, pa od te dobe ni trohe dobila več in šerazvedelo seje, da je tatica. Naj krivo blago le skoz vrata poluka, Že sreča od hiše zkoz okno posmuka. 33. Zala goloba. V neki soseski sta dva mlada dečka golobe redila. Bogomil, bogatih starišev, je imel veliko prav lepih, Jože pa ubožec, le malo, pa še te slabega plemena 342 Prileti dvoje Bogomilovih golobov nekega dne v Jo-žekov golobinjak in začneta gnezditi. Jože, siromaček, je mislil: ,.Kako srečen bi jaz bil, ko bi ta dva goloba imel. Bela sta kakor prazna ruta, glavca in rep pa černa kakor oglje. Med vsemi Bogomilovimi se meni ta dva najbolj dopadata." Pač ga je mikalo ju obderžati in skrivaj pripreti. „Ali nak, je djal, krivično blago nima teka!" Zadelal je golobinjak, polovil goloba in ju Bogomilu nazaj Bogomilu je poštenost siromaškega dečka močno dopala. Hoče mu veselje narediti, vzame perve jajca, ki sta jih ta goloba imela, zleze skrivaj v Jožetov golobinjak, jih sivi golobici zmeni in podloži. Kedar se. mlada izvalita in perje dobita, se Jože zlo čudi, da sta ravno tako lepo černa in bela, kakor Bogo-milovih dvoje najlepših. Od veselja k Bogomilu dirja, in mu pove, kako čudno se mu je njegova poštenost plačala. Bogomil se nasmeji in mu pove, kako je jajca pre-menil in k zadnjemu reče: „Le verjemi, da tvoja poštenost Bogu veliko več dopade, ko meni, in da ti jo bo lepše povernil, kakor človek na svetu zamore. Zakaj : Kdor krivice se varuje, Ga sam večni Bog daruje." 34. LastoYkino gnezdo. Kedar so v spomladi lastovke spet nazaj priletele, so veselo čvičaje svoje staro gnezdo v lopi kmečke hiše poiskale. „Otroci! rečejo mati, ne storite mi zalega tem ljubeznivim ptičicam. Kdor lastovke od hiše spodi, tudi sreča za njimi od hiše beži. Sosed je lastovkam gnezdo raztergal in jim jajčica pomandral, od te dobe mu celo pohištvo ritanski leze in je že celo na kraji." MaliLukej očeta pobara, ali je res temu taka. „Ees je taka, ako prav premislimo," pravijo oča. „Sosed je lepo staro navado svojih starišev in dedekov opustil. Njegovi stariši in predstariši so lastovkam pod svojoj strehoj gnezditi dali, in one so jih s svojim glasnim čvičanjem zgodaj na delo budile. Sosed pa, kateremu 343 se-ljudje in živinica ne vsniili, do polnoči v oštarijah sedi, in mu žal de, da ga lastovke zjutraj iz spanja dra-mijo. Zato jim je gnezdo razdrapal. Tako divje in ne-vsmiljeno ravnanje Lmarnega in zapravljivega moža je krivo, da so lastovke od hiše, in da ni sreče in blagodara pri hiši, zakaj: Kder nevsmiljenje prebiva, Sreča božja ne počiva." 35. Vrablji tožniki. Ključavničar Matjaš j e neko jutro ves serdit vrabičem pod svojoj strehoj vse gnezda razderl. Sosedov Tine Matjaševo hčerko pobara: ,,Ti Hanika, zakaj tvoj atek na vrabeljne tako hudo jezo imajo?" ,.Zato, reče deklica, kervrabiči, kar so atej enkrat zlat kelih, pa dva sreberna svetilnika domu prinesli, zjutraj z dnevom vred kričijo : Vzel, vzel!" Tine je to svojim starišem povedal. Stariši so se prestrašili, zakaj leto poprej je bila ravno domača cirkev okradena in tata še zvedeli niso. Fantov oča se za tega del z graščinskim gospodom skrivaj pogovorijo. Mcdri gospod na tihem pozvedujejo in zvejo, da ključavničar več zapravi, kakor zasluži, in ga dajo zapreti. Skazaloseje, da je ključavničar na žagradi s svojimi vetrihi vrata odperl in tako cirkev okral Še hujše je ključavničar zdaj vrabiče klel, kakor popred. Graščinski gospod pa mu pravijo : „Niso te vra-biči izdali; ne, ampak le tvoja vest. Huda vest je vedna tožnioa, in pokoja ne da; že mnogotero hudobijo je na svetlo spravila." Lastna vest tistega toži, Kteri jo z grehi preobloži. 36. Lačni sternadi. Dvoje otrok je v hudi zimi iz neke vesi vsako'svoj žakelj zernja na glavi v mlin neslo. Kedar mimo mli- 344 narjevega verta prideta, se mali Nežici drobne žolte pti-čice prav v serce vsmilijo, ki so lačne po meji na belem mrazi sedele. Svoj žakelj je odvezala in jim dve pergišči zemja potrosila. Grega, nje brat, pa jo je kregal rekoč : „Tiabotna milošnica! Le čaj, tebi se bo premalo namlelo', in stariši bodo te zato v strah vzeli." Nežica se vstraši in reče: „Naj že bo; lehko, da nisem prav storila. Pa vendar najni dobri stariši mi moje dobrotnosti ne bojo zamerili ; saj nam Bog lehko to drugače poverne." Kedar otroka spet v mlin po moko prideta, na! -bilo je v žaklji vsmiljene Nežice enkrat toliko moke, kakor vGregovem. Grega se čudi, Nežica je pa mislila, da bi Pošteni mlinar, kije otroka poslušal, kaj sta za mejoj govorila, Nežici reče : „Meni je tvoje vsmiljeno serce do lačnih ptičic toliko dopalo, da sem tebi dvakrat toliko nameril. Naj sem ravno le jaz moko v žakelj djal, imej le to za dar božji, s katerim je tebe Bog oblagodaril. ker si dobrega serca." Bog tistemu srečo da, Ki je vsmiljen'ga serca. .37. Vjeta senica. „Vidiš jo, lepo senico tam na jablani," je Lovrenc Luciki svoji sestri rekel. „Ta bo kmalu moja." Splezal je na drevo, nastavil klepko in s svojoj sestroj za germom v vertu na senico čaka. Senica se v' klepko vjame in hitro je Lovre na drevesu, ali ravno po ptico sega, kar s klepko vred z drevesa pade. Senica mu je izsmuknila in Lovre si je na štorovji roko do kervavega oderl. „Oj ti prebore moj bratec! ga Lucika omiljuje; zdaj ne boš več po drevji plazil in senic lovil ; bi si še roko ali nogo ulomil."" „Kaj pa da ne, reče Lovre, zavolj tega na tleh ne ostanem; ali zdaj bi bilo moje delo zastonj. Senica se 345 kakor ti. Ona se v tisti kraj več ne poda. kder za nevarnost ve, ti si se pa ravno pri ti priči kervavo ranil in hvala, da nisi več dobil, pa hi se zopet v nevarnost Kdor se mali nesreči smeji, Ga veča nesreča za peto derži. 38.' Nesrečna kukovica. Ob nekem lepem spomladnem jutru gresta Jurko in Miha v hosto. Pervokrat veselo kukovico slišita. .,Ta ptica — srečo pomeni, če le koga na tešče ne oblaja, pravi bahjeveren Jurko; ravno meni, ki sem se že najedel, srečo poje, če ne več, mošnjo denarjev mi obeta." „Zakaj pa ravno tebi?" se zajezi Miha, kateri je bil ravno takov babjeverec. „Vendar ne vem, zakaj bi tebe kukovica raji imela, ko mene. Če sem ravno tešč, pa vendar več veljam, kakor ti; in pravim, ona meni srečo poje, ne tebi." Namestit se veseliti lepega jutra, se besedujeta, si v lase sežeta, se začneta tepsti in gresta obadva kervavo ranjena v najhujši jezi narazen. Prazna vera, gerd prepir Nam podira ljubi mir. Bojevalca se pri ranocelniku zopet snideta. Med tem, da jima rane obvezuje, mu pripovedujeta, kako sta SÄ MS" ,*¦se vam * "je Zdravnik jima smeje reče: „Oj neumneža! vaji nobenemu - temno meni. Vama je namreč kukovica glave razbila — meni pa denarjev v žep naredila." Kder se prepirata dva, Tretji dobiček ima. 39. Jerebično gnezdo. Pri neki hosti najdeta dečka jerebično gnezdo. Tudi starko sta vjela, ki je na jajcih sedela. „Lej ga! 346 je djal veei manjšemu, ti jajca vzemi, jaz bom pa starko imel. Jajca so ravno toliko vredne, ko starka." Manjši pa pravi ; „Ce je to res, pa meni starko daj, ti pa jajca imej!" Zaéela sta se vjedati in drug drugega lasati. V boji veSemu jerebica uide, manjši pa nevedoina jajca zdrobi. Zdaj ničesar nimata in drug drugemu pravita: „Pač resn.no J^-yj^ Ko se za pito lasati." 40. Papiga, smešen ptič. Star mornar je v Indiji, unkraj morja, ptico kupil, katera je zalo zelenkasto perje imela in se papiga imenuje. Mislil jo je dober mož Zalki, tergovčevi hčeri prinesti, pri katerem je na barki služil. Kedar so se po morji domu peljali, je mornar hud kašelj dobil, da so ga morali brez vsega dela pustiti. Za kratek čas je ptico neke besede izrekati učil, naj bi. Zalka veče veselje imela. Ko je mornar Zaliki svoj dar prinesel, začne zares ptica klicati: „Bodi pozdravljena Zalika!" Stariši in hčer imajo veliko veselje. Kakor hitro pa te besede izreče, začne tako gerdo kašljati in hrepati, da so se morali vsi smejati, mornar se je pa strašno jezil. Zalika je djala: „To je pač bedasto za papigo, da se je zraven besed tudi kašljati od svojega učenika navadila." Mati so rekli neumno ptico od hiše spraviti. Oča pa pravijo: „Ce je ravno ta ptica neumna, nam vendar moder navk daja: lepo in dobro, kar od drugih vidimo, ali slišimo, posnemati, ne pa, kar je gerdega, ali hudobnega." Kdor posnema abotne ljudi, Si poštenje svoje sam kazi. 4L Lep jesdarski konj. Kadar je bila vojska, so v nekem tergu konjiki stali. Gerdun, ki je s konji barantal, pa tudi kral 347 vmes, je konjikom po noči najlepšega konja odpeljal in ga je v goži skril. Ko so konjiki odšli, jezdi on ukradenega konja daleč v neki neznani terg na prodaj. Prijahal je do nekega mesta, pa skoz mesto ni iti y tel, ampak je zvunaj mimo mislil. Eavno za nekim oglom ozidja prijezdi, kar na travniku drugo trumo ko-njikov ugleda, kateri se ravno k vaji napravljajo. Kakor trobenta zabuči, skoči konj z gerdunom prek cestnega rova in se med vojaške konje v versto postavi. Na vsako povelje se gladko oberne, poskakuje, dirja in copota, kakor drugi. Konjiki se gerdunu posmehujejo, njemu pa je od straha vroče, da mu od čela kaplje. Ko vaje prenehajo, ga konjiki in častniki obstopijo. Vojaški poglavar ga pa ostro pregleduje in reče: „To je berzen konj, mlad in dobro vajen, kako ste ga dobili?" Gerdun pravi, da ga je kupil; ali od koga ni mogel na tanko povedati. Dali so ga bolj ostro izpra-ševati in spričalo se je, da je konja ukral. Dobil je, kakor se konjskemu tatu spodobi. Kdor kol' laže in krade, V svojo kazen zapade. 42. Vstreljeno irebe. Žlahni gospod Branko pride nekega večera na tihem v svojo selo. Ko zjutraj skoz okno pogleda, vidi žrebe po najlepšem žitu skakati, bercati in veliko škodo delati. „Kaj pa bo taka, reče svojemu županu; zakaj žre-beta bolje ne varjete?" Župan se prikloni in reče: „Žrebe ni naše, temuč mlinarjevo. Gredoč ga grem z njive zapodit in bom nemarnega mlinarja okregal." Zvečer gre žlahni gospod Branko mimo mlina, vidi mlinarja na pragu stati in mu reče : „Veš kaj ! če še enkrat tvoje žrebe na njivi najdem, ga bom brez po-mislika ustrelil." Mlinar pa smehljaje odgovori: „Naj ga le. žlahni gospod; jaz vam ne branim." Drugo jutro spet žrebe na njivi vgleda in sam pri sebi pravi: „Hudirski mlinar meni kljubuje!" Seže na steno po svojo puško, ustreli in žrebe pri priči pade. 348 Hlapci m dekle pod okna prileti o in pravijo: „Jo, žlahni gospod, kaj ste naredili! Zakaj ste svoje mlado, lepo žrebe ustrelili! Sami sebi ste storili veliko škodo." Gospod je zdaj spoznal, da se je prenaglil ; in djal je na to: Lažnjivi župan je vse te nesreče kriv ; zato mi bo pa tudi za svojo laž žrebe do zadnjega beliča plačal. Z lažj6 se ne vbrani nesreča, Le sploh se naredi še veča. 43. Prislužena krava. Veronika, neka vdova teržanka, je s svojima hče-rima celo revno živela. Kar so skoz celi teden zaslužile, so tudi proti zajele. Eno samo kravo so imele, še ob tisto so neki dan bile in strašno žalostno se jim godi. „Oj, da bi nam Bog dal še enkrat kravico pripraviti, so zdihovale, ali nam pač ni mogoče toliko denarjev prislužiti, da bi jo kupile." Soseda jih tolaži, rekoč: „Le pridno storite, kar je vam mogoče; Bog bo svoje že „Kaj pa nam je začeti?" vpraša Veronika sosedo. Soseda odgovori: „Predvsem vam je treba, da ste prav pridne, da bote kaj več zaslužile. Saj ste tri, znate presti, nogovice. plesti in šivati. Vsak dan uro dalej delajte: bi vam vendar gerdo bilo, če bi vsaka izmed vas vsak dan neke krajcarje več ne pridelala. Drugič morate bolj po malem živeti, da si kaj prihranite. Vsako jutro pijete nekako rujavo polivko, koji pravite, da je kava. Da si ravno le po malem sladkorja in kave vzamete, je vendar ta reč predraga za vas. Zajterkujte raji močnik, ki je bolj tečen ; tako si vsaka na dan po dva krajcarja lehko hrani. V teh rečeh me slušajte, in kar bote pridelale in prihranile, v ladico položite, in v kratkem se vam bo toliko denarjev prihranilo, kar lepa krava velja." Veronika in hčeri ravnajo, kakor jim je bilo svetovano, in v enem leti jim je že toliko denarjev več ostalo, kolikor so za kravo dale. Največ vredno zraven tega je pa bilo to, da so se privadile pridne in varčne biti, si revščino polajšati. Po malem so celo precej obogatele. 349. Na to je soseda rekla: „Glejte! tako pomaga Bog kravo dobiti, Jpa za roge je ne prikne." Človek naj to svoje st'ri, Drugo pa Bogu zroči. 44. Kravji zvonec. Bendelin, kmečki deček, je v Zabukovji krave pasel, katere so vse zvonce imele ; najlepša krava je najlepšega imela. Prišel je nek ptuj človek po liosti in je djal: „To je lep zvonec. Koliko velja?" Bendelin pravi: Tolar." „Ne več! reče ptujec; jaz ti pa pri priči dva tolarja za njega dam." Bendelin mu da zvonec in tolarja z veseljem shrani. Ker pa krava zdaj zvonca nima, tudi Bendelin ne čuje, kde se krava pase. Krava se mu od druge živine ukrade, in ptujec, ki je bil tat, jo v germovji pričaka, za roge prime in jo skrivaj odpelja. Kdor nam prevelik dobiček obeta, Dobro ne misli in škodo napleta. Ves razjokan Bendelin domu prižene in pripoveduje, kar se mu je prigodilo. „Oh, je djal, ne bil bi verjel, da mi je tat le zato zvonec preplačal, da bi kravo dobil." Oča pa pravijo : „Kakor jo tebe kradun ukanil, tudi nas pregrešno poželjenje goljfa. S pervega nam sicer kaki majhen dobiček ponuja, skoncema nas pa v veliko nesrečo zapelja; kdor mu mezinec pomoli, ga za celo roko zgrabi zapomni si navk: Pregrehi ne smemo nič privoliti Če nočemo duše in trupla zgubiti." Mati pa nato rečejo: „Ali nisi pomislil, Bendelin, k čemu je ta stara navada kravam zvonec na vratdevati?" „Joj meni, je djal Bendelin, denar me je vsega oslepil. Ni mi bilo druga v misli, kakor tolar, kako bi ga lehko dobil. Menil sem, da je zvonec le prazen kinč, saj krava za nja del bolje ne doji. Kedar že krave ni bilo več, sem si še le zmislil, k čemu je zvonec." Mati mu odgovorijo; „Taka se ljudem godi. ki so spačenih mislij. Marsiktero lepo, staro navado opustijo, 350 kakor bi prazna bila in zanič; poslednjič jih pa lastna škoda izuči, da take stare navade niso prazne reči." Kdor dobre navade in šege opušča, Si škodo neumnosti svoje sam skuša. 45. Nedolžni. kozeL- Gospa Blagajka je v lepi hiši pred mestom prebivala. Neko nedeljo jutro reče svoji dekli : „Eotija, jaz grem zdaj v cirkev. Dobro mi hišne vrata zapiraj. Že tolikokrat sem ti to velevala; saj enkrat me ubogaj. Lenko bi se kdo v hišo prikral in nam škodo naredil." Gospa odide, Eotija gre čez en čas k studencu po vodo in po navadi spet vse vrata odperte pusti. #i žive duše na cesti, ne gor, ne dol," je djala in se "je gospej smejala, da imajo to prazno skerb. Dokler se pa Rotija s sosedovo deklo pri studencu pogovarja, smukne kozel skoz hišne vrata in skoči po stopnicah v gospojno izbo. Na steni je viselo veliko ogledalo v zlatem okviru blizo do tal. Kozel se v ogledalu zagleda, misli, da tovarša ima, in mu začne roge nastavljati. Kozel v ogledalu ravno tako pomerja. Kar naenkrat se kozel v svojega domišljenega tovarša zaleti, in tako močno va-nj terkne, da ogledalo v drobne kosce razleti. Eavno Eotija vedrico vode na glavi skoz vrata prinese, in zasliši ropot. Hiti v izbo, zagleda nesrečo, se začne po glavi biti, otepa kozla, in ga iz hiše izpoka. Ogledalo pa le več celo ni. Kadar je gospa domu prišla, je neskerbno deklo zavolj njene neubogljivosti in storjene škode brez vse plače odpravila. Ni ji bilo v novi službi več potreba velevati, da naj vrata zapira. Skusila je sama, kar pregovor pove: Lastna škoda ga 'zuči. Komur dopovedat' ni. 351 46. Jelenov strel. Ropert je še bil zel6 majhen, ko mu je v sredi dobrave tatinski strelec dobrega očeta, zaloškega lovca, ustrelil. Mati je zapuščenega sina brez očeta izredila, kakor dobro da je mogla, in v dvajsetem leti je očetovo službo nastopil. Hodil je nekega dne Eopert z drugimi tovarši in strelarji po lovu. Vstrelil je po verlern jelenu, - pa ni ga zadel, kar nekdo v germovji zaupije: „Jezus pomagaj! ustreljen sem!" Eopert hitro pristopi - in glej, star mož se ves kervav zvija in pojema. Vsa tovaršija umirajočega obstopi, Eopert pa k njemu poklekne, ga objame in jokaje prosi, naj mu odpusti, in mu prisega, da ni za-nj vedel. Umirajoči pa je rekel: „Ti me nimaš za odpuščanje prositi. Kar do zdaj noben človek ne ve, hočem jaz razodeti. Jaz sem tvojega očeta ustrelil. Eavno pod tem starim dobom je zemlja njegovo kerv pila, - in zdaj si pa ti, sin umorjenega, da ravno nisi vedel, ne hotel, ravno na tem mesti meni povernil. Bog, ti si pravičen!" tako je izdihnil. - Grozaioras^drkostehjihspreleti. Srečen, kdor v hudo ne zajde! 47. Ribji tat. Imel je neki ribič za svojim hramom poln ribnik lepih karpov. Fsbjanek, ribičev fant,, jih je večkrat lagvico zadel in na prodaj nesel. Enkrat Fabjanek iz graščinskega ribnika prav lepega karpa ukrade, in ga v lagvico med druge dene. Kedar pa ribe graščinski gospej prinese in oni karpa-ugledajor rečejo: „Hoj, ta je iz graščinskega ribnika, prav dobro ga poznam." Namestu plačila so Fabjana zavolj ukradene ribe četiri in dvajset ur zaperli. Crez nekaj časa je Fabjanek graščinskim spet karpa ukral, in ga nekemu lovcu nesel. Lovec karpa v vedrici ogleduje in reče: „Ti si tega graščinskim ukral." Fab-jenek je bil tri dni pri vodi in suhem kruhu v ječo zapert, 352 Mladi kradun še enkrat svojo tatinsko srečo poskusi, in iz graščinskega ribnika lepega soma- ukrade. Nese ga v mesto na ribji terg, kder še Fabjana in njegove tatvine poznali niso. Ali mestnih stražnikov eden j« po ribjih sejmih hodil, in ga ročno poznal, rekoč: „To je ukradena riba!" Prime Fabjana in ga pred mestno gosposko pelja. Na stol so ga djali, in prav močno je bil tepen. „Jaz se le čudim, je Fabjanek djal, kako se tem ribam tako hitro pozna, da so ukradene!" Graščinski oskerbnik pa so naredili skrivno znamenje ribam, ker so mladim nekoliko plavut porezali, preden so jih v ribnik djali. To skrivno znamenje so pa le nekojim osebam, na ktere so se posebno zanesli, povedali. Kdor tega vedel ni, znamenja ni mogel ugledati. Fabjanek si je dolgo v tem glavo terl, in je zadnjič rekel: „Naj že bo,. kar hoče, toliko sem zvedel in skusil, da: Lehko je ukrasti, ali težko je kriti, Najboljše pa vsakemu svoje pustiti." 48. Srečni martinček. Neka uboga mati gre s svojima otrokoma na stari grad, ki je bil blizo njene vesi, za lekarnico rož nabirat. „Glejta, je rekla otrokom, kedar verh grada pridejo, po tej pečini je vse rudeče jagod; le berita jih in zobl ita, kolikor se vama poljubi. Jaz poj dem pa med uno staro zidovje ta čas rož iskat." Ona odide; pa še ni pest rož nabrala, kar začne mala Lizika na glas kričati. Mati strahoma pridirja — deklica pa s solznimi očmi pravi: „Joj mama! huda kača me je pikniti hotela!" Njeni bratec se ji smeji, rekoč: „Saj je bil le martinček." „Jej, je rekla mati, to je čedna zelenkasta živalica, ki človeku zalega ne stori!" Mati še izgovorila ni, kar na enkrat prestrašno zahruje, kakor bi zagromelo, in se ves hrib zmekini, ravno ko da bi potres bil. Vsi se plaho ozirajo in poglej — široki zid, pod katerim je mati rože brala, se je poderl. „Otroka! je djala mati, molimo in hvalimo božjo 353. previdnost. Glejta, po tem martinčeku je meni Bog življenje ohranil! - Ne bi martinček bil Liziko ob pravem času splazil, bi mene zdaj bilo uno zidovje Kdor ima le zdrav pogled, Vidi varstva božj'ga sled. 49. Prižgano solnce. Pridna Marta pride z otrokoma že pozno v mrak s polja domu. Kedar hišo odprejo, prižgano svetilo na mizi najdejo. Jurek se močno začudi, rekoč: „Ni bilo žive duše doma; kdo je le prižgal luč?" „Jej, pravi Jerica, kdo bi drugi kakor oča! Gotovo so v tem času iz mesta prišli." Šla sta jih iskat in jih vsa vesela v Drugi dan grejo stariši z otrokoma na velik travnik kerme sušit. Solnce je prav lepo in svetlo sijalo, in otroka sta bila vsa v veselji. „No deca! rečejo oča, sinoči sta hitro uganila, da sem v naši hiši luč prižgal. Ako pa zdaj to svetlo luč na nebu pregledujeta, kaj se vama zdi in kateri mi ve povedati, kdo je sobice prižgal?" „Oj še pa vendar, pravi Jerica, dobri Bog ga je vstvaril." Najmanjša svetilnica, odgovorijo oča, se sama ne vžg6; za koliko več še le mora eden biti, ki je solnce užgal. To nam že, pravim jaz, pamet priča, kar nas tudi pesem uči, ki pravi: Solnce kaže božjo čast, Priča Stvarnika oblast. 50. Svetli mesec. Oča Matija so v jutru zgodaj s Pavlekom, svojim sinom, v mesto šli. Mati z malo Barbico jima greste zvečer nasproti. Koj pozno v noč je že bilo, preden se srečajo. Mati so rekli, da jih je že skerbeti jelo. Pavlek pravi na to: „Zdaj ni bilo nevarno. Mesec, ki nad ko- Slonišek 11. 23 354 šatimi gorami stoji, je nama lepo prijazno svetil, in naji je od nfestnih vrat do tu sirn^emil." Barica red: „Tudi z nama je od hišnega praga do lesem neprenehoma šel." Pavlek pravi: ,,Tega pa ne verjamem. Kako bi mesec po ravno tem poti na enkrat iz vesi v mesto in iz mesta v ves nazaj hodil. Ali mu je mogoče naprej in nazaj vse ob enem iti? Tudi jaz bi tega ne mogel. Kratko nikar, to ni mogoče." Oča pravijo: „Ljubi Pavlek! kar ti zastonj preiskuješ, to jaz dobro razumim. Tudi tebi bi lehko razložil pa ti bi me po svoji mali razumnosti še ne razumu. Tebi ta reč sedaj še skrivna ostane. Naj ti bo pa vendar prijazen mesec lep navk, če ravno njegove hoje po nebu ne razumiš. Ako je že pod mesecem toliko skrivnih reči, ki se razumeti ne dajo, se nam tudi čuditi ni, da se nad mescem mnogo skrivnega znajde, česar ne zapopa-demo. Tudi v naši sveti veri marsiktero skrivnost ne razumimo, zato, ker preslab razum imamo." Prečudne in skrivne so božje stvari, Človeku presodit mogoče jih ni. 51. Hajlepša zvezda. „Le poglej sestrica, kako lepa svetla večernica na nebu igra, pravi Blaže. Ni je lepše zvezde med vsemi na nebu." Nanika je djala: „Ees da je lepa, ali vendar je prijazna jitternica še lepša in svetlejša." Začela sta se prepirati in gresta k očetu, naj jima prepir razsodijo Oča rečejo: „Oj, da vaju! neumna otroka, ali mislita, da ste dve zvezdi ! Kavno ena in ista lepa zvezda se imenuje juterna, če se vam zjutraj na nebu prikaže, in večerna, kedar jo zvečer zagledamo." Veliko prepira za prazne "reči, In največ sovraštva le zmota stori. Mati pa nato pravijo: „Po mojem vendar le Nanika prav ima: Vesela zvezda res da zjutraj in zvečer enako lepo sveti, ali mi smo zjutraj zgodaj veliko bolj bistri in dobre volje, kakor pa pozno večer ;'zato se nam juterna zvezda veliko bolj vesela dozdeva, kakor večerna. 355 Lepa zvezda naj otroke tia oni lep pregovor opominja ki pravi: Le hitro spat, pa zgodaj vstat, Kdor hoče biti zdrav in mlad." 52. Hevarno gromenje. France, fantič'v mestu doma, je v hosti malence bral. Kavno se je spet domu spravljal, kar vihar vstane, in prav na debelo je škropiti, bliskati in grometi začelo. Franceta je bilo močno strah; gre in za potom zleze v votel hrast, ker ni vedel, da rado udarja v visoke drevesa. Zdaj zasliši naglo na ves glas klicati: „France! France! pojdi, pojdi hitro viin!" France iz votlega dreva prileze, -in pri tej priči strela v drevo trešči in pre-grozovitno zagromi. Zemlja se je splašenemu fantu pod nogami zibala, in zdelo se mu je, kakor bi bil ves v ognji stal; pa hudega se mu ni nič zgodilo". Roke je povzdignil in djal : „Bil je ta glas iz nebes ! Dobri Bog! Glas pa spet'zakliče: „France! France! ali kaj me ne slišiš?" Neka kmetica je tako klicala, France k njej dirja in pravi: „Kaj pa mi hočete? Tušem." Kmetica je djala: „Nisemtebe klicala, temuč le svojega malega Franceta. Na vodotoku je gosi pasel, in je moral tu kam pred hudim vremenom bežati. Prišla sem ga domu spravit. Glej, ravno zdaj iz goše pride." France začne zdaj ženi pripovedovati, kako da je mislil, da je njeni glas iz nebes. Kmetica pa pobožno roke povzdigne rekoč: „Oj dete moje ! le ravno tako Boga zahvali, če je ravno kmečke sirote glas bil; zakaj sam Bog je to naklonil, da sem te po tvojem imenu zaklicala, če ravno nisem vedela za te." „Pač res! reče France in solze ga polijejo; Bog me je z vašim glasom'zaklical, hote me ohraniti; ali pomoč mi je le iz nebes prišla." B^aptSif LÄ. Ž3* 356 53. Zlata skledica božjega stolca. Po pohlevnem spomladuem dežu je mala Linika pri odpertem oknu stala, in vsa vesela mavrico gledala. „Ljuba mamka! je čez en čas djala, ali je res, da ko-likorkrat se božji stolec na nebu prikaže, zlata skledica z nebes pade, pa jo le srečen otrok najde, ki je v nedeljo rojen?" „Ali so res v nebesih take skledice, in kdo so pa ti srečni otroci, katerim je taka reč odločena." Mati so rekli: „So lepe in drage reči v nebesih; vse zlato sveta proti njim, in pa nič. Srečni otroci ni treba, da bi morali biti ravno v nedeljo rojeni; samo to pač, da niso ljudje, kakoršni bodi, ampak, da se vse povsodi tako bogaboječe in pametno zaderžijo, kakor se ob nedeljah v cirkvi spodobi. Lepo se tedaj po nedeljsko obnašaj, in gotovo boš uno zlato reč dobila." Linika si je iz vsega serca prizadevala, pobožno in pošteno živeti in kadar koli je mavrico zagledala, je na polje bežala, zlate skledice iskat. Take zlate reči scer našla ni, prihajala je pa vedno bolj bogoljubna in blaga, po tem pa tudi bolj srečna in vesela. Ko je že bila odrasla in bolj k pameti prišla, in se je spet božji stolec na nebu prikazal, pravijo mati : „Linika! kaj ne greš zlate nebeške reči iskat?" „Ljuba mati, je Lina djala, bila sem poprej aboten otrok ; zdaj pa vaše besede čisto razumim. Vi ste žlahno in imenitno reč mislili, ki iz nebes pride, in je draža, kakor zlato." „Ees je ljuba Linika! so mati rekli. Uni nebeški dar, ki sem ga v mislih imela, je več vreden, kakor celega sveta blago ; in to je prava človeška sreča. Na svetu je zastonj iščemo; le znotraj, v bogaboječein, blagem in čistem serci jo najdemo." V posvetnem blagu ne najde se sreča; Le v blagem serci prebiva največa. 54. Služba štirih elementov. „Jaz bom vertnar, je rekel Lipej, ko se je v svojem štirnajstem letu rokodelstva učit napravljal. Lepo je in 357 prijetno zmirom v zelenji in med dišečimi rožicami delo imeti." Toda v kratkem domu pride, toževaje, da mora neprenehoma kučati in po zemlji okoli plaziti, da ga že križ in kolena od tega bolijo. Pdtem je hotel Lipek lovec biti. „Po zelenih logih hoditi, to je veselo življenje," je djal. Kmalu pa spet nazaj pride in se potoži: da mu juterna sapa že pred dnem dobro ne dene; da je megla za njega premokra in prehladna, in da mu preoster zrak po nosu brije. Zmisli si ribič biti. „Po bistrem čistem potoku se v lehkem čolniču voziti, in brez vsega truda sede polne mreže rib iz vode zajemati, to bo veselje," je djal. Pa tudi tega dela se hitro naveliča. „To je pre-mokro delo za me, je djal : voda me ne terpi." Zadnjič se je huharije lotil. „Kuharju mora vertnar, lovec in ribič, kar s svojim trudom pripravijo vse v roke dati; tudi nikoli brez dobrih grižlejev ni." Ali zopet domu priteče, rekoč: „Za vse drugo bi bilo dobro, naj bi le ognja ne bilo; pa kadar moram pri gorečem ognjišči stati, se mi zdi, da se bom od vročine raztopil." Zdaj mu oča prav resno rečejo: „Tako tedaj za tebe nobene službe ni. Kar ti danes dopade, jutri spet pustiš. Ako izmed vseh štirih elementov — ne zemlja, ne zrak, ne voda, ne ogenj za tebe ne bo, boš si moral iti iz tega sveta službe iskat, da bo za te. Zdaj ostaneš pri. svojem delu!" Svoje veselje ima vsaki stan, Tudi s težavami je obdan. 55. Razpeljani biseri. Peljala se je žlahna gospa s svojima hčerima na gostijo, ki so jo v knezovem lovskem gradu daleč v Zagorji služili. Vse so bile v svili in v zlatu, z biseri opletene. Ko se z velike ceste v dobravo obernejo, kočija v germovje zadene. Tern se gospodični za lase obesi, preterga svilnato nit, na katero so biseri napeljani bili, da se po širokem raztrosijo. 358 Žlalina gospa reče postati ; mati, hčeri in družina so se več ko eno uro mudili, preden so, drage hiserje izmed trave in germovja pobrali. Gospodični ste "začele mermrati, da bo zdaj na gostijo prepozno. Zdaj ipa drevar iz hoste prisopiha in pravi : „Nehajte tarnati!; Hvalite veliko več Boga;;, zakaj v : dobravi -vas več tolovajev čaka., Hotel sem,vam to gredoč napovedati, ali moral sem .daleč na ovinek iti, da sem se tolovajev ognil, ki za stezoj prežijo. Ako bi se žlahna gospa ne bili pomudili, bi bil jaz prekesno došel, in lehko bi bili vsi ob življenje." Gospa je moža dobro plačala, in ukaže vozniku naravnost oberniti ; svojima hčerima pa reče: „Oj preljube moje, kako modro ve Bog vse narediti! Za svilnato nit, na kateri so biseri bili napeljani, je nas vseh življenje viselo. Bi se ne bila nitka pretergala,-vsi bi bili mertvi. Zamuda, ki. so nam jo razpeljani biseri naredili, je.bila naša sreča, naj nam ravno ni dopala. Tako nam vse zopernosti male kakor velike, le v dobro izidejo. Bog nam težave da, Ker nas za ljubo 'ma. 56. Svile goljufna kupčija. Ajtka, čevljarjeva hčer, je svojega očeta, ki so bili vdovec, gospodinila. Pridna je bila pridna, tudi na go-spodinstvo za drugo skerbna, le na drago obleko je preveč veselja imela. Kupila si je enkrat deset vatljev višnjate svile za krilo po štiri in dvajset grošev vatelj. Svojega očeta, ki take robe poznali niso, je- pa nalagala, da po dve petjqi velja; in le sili in prosi, da ji pet goldinarjev dajo, enega pa šivilji za delo. . Z velikim veseljem Ajtka naštetih šest goldinarjev pobere, doloži svojih šest goldinarjev, ki si jih je težko prihranila in gre svilo plačevat. Med tem, da je doma ni, pride zidov, kateri je s kožami in, z usnjem kupčevi; pogleda .svilo in praša : 359 ako ni drugače vam gredoč po dvanajst grošev za vatelj naštejem." Žid denarje našteje, čevljar mu svilo da. Z veseljem jo Židov v svojo basago vtekne in odide. Kadar Ajtka domu pride, ji rečejo oča: ,;Vesela bodi, Ajtka! jaz sem-v tem času za te dobro prodajo opravil. Kaj misliš! tvojo svilo sem nekemu židovu prodal po dvanajst grošev vatelj. Imaš tedaj pri vsakem ' vatlju dva groša dobička, in si lehko zdaj še lepšo svilo kupiš. Ajtka se prestraši, da je bleda ko zid. ,;Joj meni, kolika škoda!" je začek. od prevelike žalosti vekati, in se za glavo deržati. Zdaj si še oča urajtajo, da jih je popred nalagala. Z objokanimi očmi jim pove, da je za deset pračev dvanajst goldinarjev dala, in je zdaj šest goldi- Oča pa pravijo: „Tako se tebi tvoja laž po pravici plačuje; sama si kriva, da svoj kervavo prihranjeni denar zgubiš. Jaz svojih šest goldinarjev spet shranim, ko mi jih je žid naštel, tebi pa, ki me tako gerdo ukanjuješ, ne dam za tako drago oblačilo krajcarja več." Tako se lažnjivost na svetu spelja; 'Kdor-druge vkanjuje, sam¦ sebe! goljfa. 57. Ogledalo ' posvarjenoa. Jerica je bila zlo hude in nagle jeze. Pogosto sojo mamka svarili, naj bo pohlevna in poterpežljiva ; pa se ni poboljšala. Sedela je enkrat pri svoji šivalni mizici, in imela je lepo pisano posodvico polno dišečih rožic pred seboj. Njeni bratec, še majhen, se.spoteče, v mizico zadene, posodvico z mizice verze, da se na kosce razleti. Jerko jeza popade, toliko, da je ni kraj. Žile se ji po lici napenjajo, kri jo sprehaja. Zdaj je rudeča, kakor kuhan rak, zdaj bleda ko smert, pa spet zelena kakor kušar. Mamka ji hitro ogledalo pred oči dajo. Jerica se sama svoje podobe prestraši; jeza se ji hitro ohladi, in ona milo zajoka. „Vidiš, so djali mamka, kakošna ger-dost je jeza, in kako neznano skazi človeško obličje. Ako se večkrat še tako razjeziš, se bo tvoje 'obličje vse zgerbančilo, in bo vso lepoto in ljubeznivost zgubilo." 360 Vse to si je Jerica dobro v svojem serci zapomnila in si prav terdno prizadevala, svojo jezo strahovati. Postala je po malem krotka in pohlevna; ljuba prijaznost ji iz obraza gleda. Mamka so jo še večkrat spomnili, rekoč: „Kakor jeza in pohlevnost, tudi druge navade s človekom storijo. Večidel se mu hudo in dobro na lici pozna." Že lice dostkrat govori,. Kar serce misli in želi; Pregrehe nam obraz kazijo, Le čednosti ga lepotijo. 58. Dragega perstana čudna moč. Fabjan, tergovec, se je črez morje v ptuje kraje sveta podal, in je priden pa moder močno obogatel. Črez veliko let se v svojo domačo deželo poverne. Kadar je iz barke na suho prišel, je zvedel, da je njegova žlahta ravno na bližnji pristavi ta večer pri dobri volji. Naravnost se k njim poda in ne vtegne od veselja svoje že zlo po-nošene suknje z bolšoj preobleči. Kadar pa v veselo, razsvetljeno večerjališče stopi, je njegove strice in tetice malokaj veselilo njega spet videti; sodili so namreč ponjegovi lozni obleki, da je cel siromak nazaj prišel. Mlademu zamorcu, ki ga je s seboj pripeljal, žlahta sila zamerzi; rekel je: „To so poredni ljudje, da enega svoje žlahte črez toliko let še pridno ne pozdravijo." „Le čaj. mu na tihem tergovec pravi; kmalu se bojo drugač deržali." Nateknil je drag perstan, ki ga je pri sebi nosil, in zdaj ga začnejo veselo gledati, in prijazno k svojemu preljubeznivemu, zlatemu stricu Fabjanu tiščijo. Eni mu srečo podajajo, drugi ga objemajo, in vsi bi ga radi pod svojo streho imeli, in mu postregli. „Kaj ima perstan tako moč, da ljudi spreminja?" vpraša zamorec, in se čudi. „0 ne, pravi Fabjan; le po zlatem perstanu in svetlem demantu, ki je svojih jezer tolarjev vreden, vidijo, da sem bogat — in bogastvo jim več velja, ko vse drugo." 361 „Oj da vas slepe ljudi ! ne perstan, ampak lakomnost vas je premenila. Žolto rudo pa svetel kameno več štimate, kakor teko poštenega moža, ko je moj gospod?" Bedakom posvetno blago več velja, Kakor poštenje in čednost serca. 59. iioyo oblačilo. Blagonska gospa so svoji hčeri za božične praznike novo krilo lepe sive svile kupili. Šivar ga ravno na sveto božično bilo že pozno v mrak prinese. Lonka, tako je bilo gospodični ime, jaderno oblačilo poskusi, kako se ji kaj prilega. Eavno prav ji je bilo, kakor da bi bilo na njej izrastlo, in veliko veselja ima ž njim. Mati denarje štejejo, in rečejo Lonki: „Nicoj je zvunaj hud mraz; prinesipridnemu možu šivarju čašico laškega vina. Pa luč prižgi, ker je že koj mračno, posebno pa zvunaj v shrambi." Lonka gre, prinese steklenico, natoči šivarju čašico, in vsa prijazna pred njim postoji, hote mu spet naliti. Mož polne usta vzame, pa strahoma vse zopet hitro izpljune. Lonko je grozilo luč prižgati, in namestu černine, za sklenico s černilom prime. Lepo njeno oblačilo je bilo tako gerdo po širokem s černilom okrošpljeno, da so se ji solze po lici vtrinjale. Mati so pa djali: „Taka se vsakemu godi, ki se svoje terme derži. Ne bo druga«, da pojdeš jutri s starim oblačilom v cirkev, in preden leto obteče, ti ne dam novega narediti." Oča ravno na'to v hišo stopijo, in še poseben navk iz teprigodbe povzemejo, rekoč: „Neumnež, kateri bolj temo ljubi, ko luč, in neumnost od pameti raji ima. Na pogleda, ali ni ta pregovor resničen: V hiši tema, v glavi slama, -Je doma nerodnost sama." 362 60. Posojen plašč. Kadar je vojska bila, pride nekoliko'vojakov v neko ves, da bi jim kažipota dali. Vbogi kočar bi moral ž njimi iti. Huda zima je bila, merzel krivec je bril, in sneg brusil. Lepo jeveščane za plašč prosil, pa nobeden mu ga ni posodil. Slednjič se je ptuj stari mož, kateri je pred vojskoj iz domačije zbežal, in zdaj na kovačiji borno živel, težaka vsmilil in mu svoj plašč posodi. Vojaki odidejo in poglej, večer, že pozno v mraku prijaha verli mlad oficir, sivno lepo po cesarsko oblečen, zlato svetinjo na persih, v tisto ves, in se da k tistemu staremu možu peljati, ki je kažipotu plašč posodil. Dobrotljivi starček oficirja ugleda in na ves glas zavpije: „MojBog! To je moj sin Jože!" mu nasproti teče, in se ga z obema rokama oklene. Jožeta so več let poprej k vojakom vzeli, in ker je prebrisane glave bil, pošten in serčen, je postal v kratkem J Bili so njegov oča tistokrat v nekem imenitnem tfergu kovač, in sin ni od njih nič zvedeti mogel ; stari plašč je pa še poznal, in po govorenji kažipota je sklenil, da zdaj njegov oča'v tej vesi prebivajo. Od veselja se jokata oča in sin; pa tudi ljudi, ki so okoli stali, solze polijejo. Jože je celo noč pri očetu pre-bedel. Preden odjezdi, jim dovolj denarjev pusti, pa 'še zanaprej jih oskerbovati obljubi. ' Ljudje 'so pa djali: „Zato, ker je starček usmilil se, se tudi Bog njega usmilil je, in mu'dal' njegovega sina najti, da ga A siromaštva rešil." "Kdor drugim' poiiiaga 'z nadlog. Ead njemu' pomaga tud''Bog. 61: Slabi čevlji. Ubogi Lukej je koze pasel, pa tako malo služil, da si še čevljev kupiti ni mogel. Močno ga je v noge zeblo; bilo je že pozno v jesen in vreme deževno, in Zdaj se neki človek iz goše privleče, ki je bil za 363 tatvine del že dvakrat v železji zapert. Djal je mož: „Moje delo mi še koj nese. Pojdi k meni v službo, in hočem ti nove čevlje pripraviti; ne bo ti več treba se toliko truditi, ne bosemu blato gaziti." Fantič mu pa odgovori : „Nikoli nikdar ! Eajši hočem bos hoditi, pa pošten biti, ko po krivici bogateti. Vendar Hudobnih del kar Drava ne omije, Pa tudi černa zemlja ne zakrije. 62. Dobra žrebljarija. Priden žrebljar, katerega so Delarad imenovali, je eel,dragi, dan v pvoji žrebljfmici sedel, koval in udarjal, da sq iskre križem letele, Njegovega'bogatega soseda b agorodnega gospoda Gornika sin je hodil dan na dan k.jTjemu v kovačnico stat, in- mu je po cele ure na roke , „•= „Poskusite,, mladi gospodič, za kratek čas žrebelj narediti, je djal enkrat žrebljar kdo ve, kam še pridete; leVo da' vam še Maj Ui. Mladi gospodič , ki je brez rdela stal, se„k temu pripravi. Smeje se nakopalo vsede, in se po malem prav dobrih žrebljev delati Éne leta pqtem, je ravno ta mladi gospod v hudi vojski ob vse svoje graščine prišel in kakor ptuj siromak je v neko daljno ves pribežal. Bilo je v tisti vesi veliko čevljarjev, ki so mestjanomza žreblje,veliko skupiti dali, pa jih še pogosto za gotov denar niso dobiti mogli ; zakaj ravno v tem kraji je bilo veliko tisoč čevljev za vojščake narejenih. Zdaj mlademu Gorniku, ki se mu je zlo hudo godilo, na pamet pride, da tudi prav dobro žreblje delati zna. Ponudil se je čevljarjem dovolj žrebljev narejati, ako mu žrebljarnico postavijo. „Je vendar le dobro, je pogosto djal, če človek kaj zna; če že tudi druga ni, ko žrebljev delati. Meni zdaj to več hasni, ko cela moja graščina, katere bi ne bil za sto tisoč goldinarjev dal." 364 Česar se človek v mladosti 'zuči. To ga pogosto na starost živi. 63. Kortaca dekliške pridnosti. V nekej vesi še dekleta niso znale nogovic plesti. Gospod tiste vesi so zdaj terdno zapovedali, naj se vse šolarice pri učiteljici nogovic plesti učijo. Pa jim ni hotelo od rok iti. Ene so bile preokorne, druge so mnogotere izgovore imele, in ta uk opuščale. Med dvajsetimi se je le ena sama prav čedno in berzno plesti naučila. Gospod učenik, moder, zastopen in prijazen mož pravijo : „Hočem vendar deklice pripraviti, da bodo rade plele." Naredili so iz močnega papirja prav čedno, pisano , locnato korbico , in so jo pridni pletavki, ki je lepo plela, v dar dali. Vse dekleta bi bile rade zdaj take korbice imele. Pa učenik so djali: „Kakor hitro bote plesti znale, jih dobite ; zdaj bi vam bile brez Na to so se začele dekleta ena črez drugo pridno učiti, in v kratkem vidiš cele šope dekličev po vesi grede, ali pa ob nedeljah na trati sede, svoje locnate korbice na rokah imeti, in prav pridno nogovice plesti. Ne le za svojo domačijo, ampak za celo sosesko so lepih reči naplele, in si s čednim delom lehko lepega denarja v takih urah zaslužile, v katerih bi bile brez tega praznovale. Kar se dostkrat s hudim ne zgodi. To se z lepim darom lehko stori. ' 64. Malovredno delo. Nekoliko deklet se je skupaj šivati in čedno plesti učilo. Sklenile so en del svojih opravil za uboge na prodaj dati. Neka mestna kupčevavka, ki je veliko prodajalnico imela, jim obljubi te reči brez svojega dobička prodajati. 365 Malika, gizdava učenka, je mislila, da med vsemi najlepše plesti zna. Eekla je sama pri sebi: „Zdaj bom lehko prav po resnici zvedela, kaj moje delo velja. Moje tovaršice so mi nevošljive, in tudi naša učenica me radi nimajo. Kupčevavka pa ne ve, katere je eno ali drugo delo, bo mi golo resnico povedala." Šla je v prodajalnico ; pokaže na prav lepo spleteni trak, ki ga za uro nosijo, katerega je ena njenih tomai spleV in poprasi koliko velja? „Tega ne morem spod šest in trideset krajcarjev dati," reče gospa. „Koliko pa za tega dam?" pobara Malika, in še enega lepšega pokaže, katerega je druga njenih tovaršic naredila. „Ta je pa za osem in štirdeset krajcarjev," refie gospa. „Po čem je pa tak?" Malika spet popraša, in na trak pokaže, ki ga je sama naredila in mislila da je najlepši. -„Oj kaj pa to!" reče kupčevavka, če una dva vzameš, ti tega naveržem." Maliko je bilo sram, da je očitno vsa rudeča postala. Gospa je na to rekla: „Zdaj vem, da si trak ti naredila. Usmiliš se mi, da tvoje delo lepše ni. Ker si pa prišla resnice pozvedat, od mene si jo gotovo izvedela." Kdor preveliko sam sebe štima, Kad po navadi le malo velja. — 65. Ukradene štrene. Evika nekega kmeta hčer, je v solnčnem vertu lepo prazno prejo, katero je sama naprela, na zeleni trati belila. Sosedova hčer, Jerika, pogosto v vert pride. Evi zmakati pomaga, in do lepe tenčice veliko veselja ima. Nekega dne Evika ugleda, da je nekoliko štren prešlo. Brez pomislika na svojo tovaršico verze, pri priči nad njo leti, in začne vpiti: „Jerika, ti si meni štrene ukrala! M bilo ptujega človeka v vertu razvun tebe. Le ročno mi jih odrajtaj!" Jerika se zagovarja, pravi, da je nedolžna, pa vse zastonj. Po celi soseski so jo za kradljivko razglasili. Drugo leto so, zvonik popravljaje, capljam staro gnezdo lederli in vidiš ! v gnezdu štrene najdejo. Cap- 366 lja jih je bila nkrala, in tako se je spričalo, da je Je-rika nedolžna." Jokaje jo Evika za odpuščanje pros . „Oh je djala, kâko gerdo sem se ukanila! Pač je gotova Nagla sodba rada zvodi, Sebi ino drugim k škodi." 66. Žereča veriga. Šimen je bil nezvest, nepošten dečko, nič boljši ko tat. Očitno kral seer ni; ali pobral je, kar je našel, ni odrajtal, da si je ravno lehko vedel Čigavo je. ••- Gre hekega dne mimo kovačnice in zagleda zvunaj pri vratih verigo na kamenji ležati. Šimen se- skerbno ogleda, da bi ga kdo ne videl, in nagloma verigo popade. Pri tej priči pa na ves glas zakriči in' verigo spusti ; bila je še vsa razbelena, in vseh pet perstov si je hudo opekel. Kovač, ki je žerečo verigo hladit djal, skoči na ta vreš iz kovačnice in pravi: „Prav ti je, da si si svoje tatinske parklje zasmodil. Da te še huja nesreča na bo zadela, ne pozabi, kar ti pravim: Ptujga blaga se je treba var'vati, Kakor železa žerečega bati." 67. Stara verv. Dva beraška dečka, Videk in Klavže najdeta na veliki cesti staro verv, ter se začneta za njo kregati in tergati, da seje po bregih in dolinah cuk Videk je deržal pri enem kraji, Klavže je pa za drugi konec vlekel, in drugi jo dtngemu iz rok zdreti hoče.' Ko bi trenil se verv preterga, in obadva' v gardo lužo lopita. - blato zdaj pokriva." 367 68. Umita posodva. Prišel je sodar iz mesta k nekemu kerčmarju zvunaj mesta nekaj sodov popravljat. Ko dodela, gre v hišo, in kerčmarica mu kupico vina prinese. „Kako se vam kaj godi?" mamka, začne sodar prašati. „Koj slaba, pravi kerčmarka. Mestjani hodijo večidel le k sosedu pit. Sama ne vem kako je, da našega vina ne obrajtajo, če je ravno očitno boljše." Sodar pra.vi: „Jaz bi vam pa povedal, mamka, ko bi se ne bal zamere." „0j pač kar, reče kerčmarica, še le dobroto in posebno prijaznost mi storite." „Noj ako ni drugače, vam jo bom pa povedal. Vaš sosed v resnici nima tak dobrega vina; ali ima lepo umite kupice, čiste ko ribje oko. Vi mamka, imate; za res boljše vino, pa vaše kupice so nesnažne in vse od muh omazane. Najboljše vino, iz gerde posodve ne diši. Imejte, mamka, za čedno posodo ravno toliko skerbi, kakor' za dobro vino, pa tudi da bodo okna, mize in klopi lepo belo umite, in pivci se vas ne bojo Kerčmarica je te besede ohranila. Brez odloga je rekla umivati, in snažiti. Vse je moralo od te dobe čedno biti, in v kratkem je bila kerčma pivcev tako natlačena, da niso pogosto prostora imeli. „Snažnost vendar nad vse velja, je djala kerčmarica svojim otrokom. Nesnaga bi nas bila celo ubožala." 69. 'Dobra večerja. „Močnik pa ni dober, je zberljiva Metka opoldne pri obedu djala; ne bom ga jela;" in žlico na mizo položi. „Zdaj ti ne utegnem drugega kuhati, rečejo mati; le čaj za večerjo bom tebi boljšega napravila." Popoldne gre Metka z materjo na njivo podzemljic izkapat, in mora jih sušiti, in v žaklje devati, dokler ni solnce za gore. Kadar spet domu pridete, ji mati večerjo dajo. Metka vzame in pravi: „To je pač dobra jed, ta mi diši!" Polno skledico je pojela. 368 Mati se ji nasmejijo, rekoč: „Ravno tisti močnik Kdor pridno dela, mu jesti diši, Zdray ostane, in lehko spi. 70. Kupljeno mleko. Makselj nekega bogatega mestjana sin se je šel po leti enkrat iz mesta na kmete sprehajat. Vzame si pri kmečki hiši za svoje denarje skledico mleka, se pod košato drevo na travo v senco vsede, v mleko kruha na-drobi, in prav dobro mu diši. Lipej, mali ubožec, od lakote in revščine ves Med in suh od strani stoji, in ga milo gleda. Kad bi ga za malo mleka poprosil, ali ni si reči upal. Bogatemu Makseljnu je scer na misel hodilo, naj bi potrebnemu fantu nekoliko pustil; pa ni na dobre misli svojega serca porajtal, in je le sam prav željno jedel. Ko je že celo skledo posrebal, ugleda nekaj zapisanega na dnu. Bere in sramota ga obhaja. — Eeče še eno skledico prinesti, pa dober kos kruha zraven. Zdaj potrebnega Lipeja prijazno zakliče, mu kruha v mleko nadrobi, in mu Ijubeznjivo jesti ponuja, kolikor se mu poljubi. Slednjič mu še denarjev da, kar pri „Besede, ki sem je na dnu skledice bral, je rekel Makselj, naj bi vsem bogatinom na sklede zapisali." Bilo je zapisano : Kdor potrebnih ne spozna Škoda, da mu jesti zda 71. Kruh in voda. Ob Času velike dragote je prišel Pavlek, ubogi si-romaček s planine v podgorje k bogatim ljudem po hišah kruha prosit. Peter bogatega kmeta sin, je ravno pred pragom sedel in imel velik kos kruha v rokah. „Daj m meni košček kruha; grozno sem lačen," ga ubogi Pavlek poprosi. Ali gerdo ga Peter odpravi, rekoč: „Poberi se, za te nimam kruha." Čez eno leto je šel Peter na planino zgubljenih koz iskat. Dolgo je po skalovjikrog hodil; solnce ga hudo peče, in od žeje skoraj obnemaga, pa ni studenca najti. Zdaj ugleda pod drevesom ubogega Pavleka v senci sedeti; ovce pase, in verč vode zraven sebe ima. „Daj mi daj piti, ga začne Petrek prositi; sila me žeja!" Pa Pavlek se hud napravi, rekoč: „Le dalej pojdi; nimam vode za tebe." Petrek se zdaj razjoka, svojo krivico spozna, in si-romaškega fanteka za odpuščanje prosi. Pavlek mu verč poda, in pravi: „Nisem takonevsmiljen, da bi ti merzle vode piti ne dal; samo to sem hotel, da ti svojo krivico spoznaš. Le pij, potem si pa tudi navk v svojo serce zapiši, ki pravi: Kdor ne bo lačnemu kruha podal, Lehko bo žeje še konec jemal." 72. Ukradene jajca. Nekega večera je prišel veški župan v kerčmo in si je rekel polič vina prinesti, pa dvoje jajc na mehko skuhati. Kedar pervo stere, najde v njem dolgo černo žimo; ravno tako tudi v drugem. Pivci se nad tem zavzamejo, rekoč: „To ni po pravici; je copernija!" dolgo časa so bile moji sosedi jajca iz gnezda jemane, pa premetenega tata ni mogla oslediti. Nato sem ji jaz svetoval, naj vsako jajce z iglico prehode, dolgo žimo vanj pritisne in tako zaznamovane spet v gnezdo položi. Ona je to napravila in žima je to modela, da si tat jajca kral. Berič! le v ječo ž njim da ga ohraniš!" Tak tatvino in goljfije Včasi mala reč odkrije. Slomšek II, U m 73. Pečena gos. „Danes je moj god, nicoj bomo jeli pečeno gosko," je djal Martinek svojim bratom in sestram. Berž ko sa luč prižgali, se otroci že za pogerjeno mizo vsedejo, in ne zorejo posebne pečenke dožkii. Dekla pride' zdaj in y peč pogleda, ali se gos peče, in pravi: „Pol ure še ne bo dobra zajesti." Kujavi otroci začnejo vekati. Dekla si je eno ubrala, rekoč: „Nicoj zvunaj bavbav okoli hodi, ki mu je Popadiga ime. Vse nepokorne otroke v svojo torbo vtika, če tiho ne bote, pa mu gos dam." Otroci na te besede malo porajtajo, in še hujše silijo, da bi skoraj prinesli na mizo. Dekla zdaj okno. odpre trinogo z gosjo vun pomoli rekoč : „Na gos, Popadiga!" „Lepo zahvalim," se zvunaj neki potepuh prav debelo zadere, ji trinogo in gos izmekne in ko bi trenil, zbeži. Zdaj še le otroci na ves glas tulijo, in na njih vreš pridejo mati v hišo. Zvedeti, kaj se ie pripetilo so djali: „Otroci, vi ste zdaj za svojo sitnost dovolj splačani; morali bote nicoj na mestu pefienke s šter-klavkoj zadovoljni biti." Dekli so pa rekli: „Tebi sem že tvoje prazne kvante večkrat prepovedala ; zdaj si pa hočem gos in trinogo na tvoji mezdi plačati, da boš svojo neumno strašenje pomnila." So'Tvami11i 74. Dobra juterna molitev. Marta, vboga vdova je vsako jutro v samotni izbi z gorečim sercem svojo molitev opravila, preden je presti začela ; verh tega je vsaki dan neke verstice navkov prebrala, ki so bili v njenih molitvenih bukvieah za Kavno je enkrat neke verste navka brala, katere so jo na dobre dela telesne milosti opominjale. „Oh moj' Bog! je rekla, kako bi pa drugim dobro storila? Nimam na svetu druga, kakor svoj kolovrat; le toliko, da si vsakdanji kruhek zaslužim. Zima je pred diirmi, jaz pa 371 ge potrebnih derv nimam. Persti so meni že zdaj od mr*za okorni, in skoraj več presti ne morem. Hišnega denarja še tudi za vsem plačala nisem. Tudi jaz bom morali' pri dobrih ljudel/vbogaime prositi/ Vendar misli med tem, kako bi kaj dobrega storila. Na misel ji pride, da stara znanka'v unem kraji mesta bolna leži. „Hočem jo danes obiskati, je djala; predem lehko pri nej, pa jo še z kakoj besedoj potolažim in razveselim.« Segk, je na omaro po zadnji dve jabelki, kteri ji je dobrotnica dala, zadene svoj kolovrat in gre! Močno se je bolnica razveselila svojo staro prijateljico ÄMÄÄ.T0 vLtLm Ne bi hotela se k meni preseliti, da bi mi stregla? Ne bilo bi ti potreba derv kupovati, iie hišnega denarja plačati ; s tvojim kolovratom, pa z mojo doto bi se medve Saj eno dobro delo, , Če vsaki dan storiš, Živiš po dne veselo, Po noči sladko spiš. 75. Večerna molitev. Prebivala je neka blagorodna gospodična na svoji graščini, eno miljo od mesta. Neki večer pozno, ko se je že spat spravljala, pa po navadi še iz molitvenih bnkvic brala, pride kočijaž s kočijo po gospodično, da bi slav mesto boleno prijateljico obiskat. Brez zamude se s svojoj hišnjoj in s strežetom odpelja. Pi tej priliki je neki tat lestvico k oknu prislonil, in je v gospodičino prebivalnico zlezel, z žvepljenko luč užgal, in je začel po dragem blagu okoli gledati, da bi ga v torbi odnesel Videl je zdaj na mizici zraven postelje molitvene bukvice odperte, in zraven ugasnjeno svečo. Pogleda bukvice, in te le besede bere: „Ljubi Bog! naj da bo 24* 372 ta den brez vsega greha dokončali, da bo sladko moja spanje! Naj tudi vse svoje žive dni brez greha živim, tako bo tudi moja smert, ki človeku tako bridka hodi, meni sladko spanje!" Te besede so tata tako v serce genile, da je vse popustil, skoz okno zbežal, in od te dobe ni krajcarja več ukral. Na smertni postelji je on prigodbo svojim otrokom pravil, in jih k molitvi opominjal. Ako svarjenje hudobneža ne preoberne, Pa ga molitev od hudega v dobro zaverne. 76. Materné solze. Dobila je mlada gospodična zapeljivo pismo, ki je bilo polno sladkih in sleparskih besed. Pokazala ga je svoji materi, ker jih je rada imela, in pred njimi, kot dober otrok, ničesar skrivala ni. Dobra, skerbna mati pismo preberejo, se razjočejo, in solze se jim po ne- Gospodična pa pravi : „Oj ljuba mamka, kar se ne bojte! Vaše solze so vse prilizovanje in gerde obljube, ki so v tem pismu zapisane do poslednje pike izbrisale." Mati objamejo svojo hčer, in ji dajo zlat perstan z žlahnimi kameni uložen, kateri so se vtrinjali lepše, ko juterna rosa na svetlem solnci. „Kolikorkrat se tebi kaj takega bo ponujalo, so rekli mati, na te le kamence poglej, in misli, da so solze tvoje matere." Lepe so solze materne, Lepše otroka nedolžno serce. 77. Domače zdravilo. Cenek je imel bogate stariše. Vse so mu dali, kar mu je serce poželelo, in so ga tako na vse to razvadili. Pa v kratkem so stariši pomerli, in Cence je moral iti na kmete k svojemu stricu služit. Tukaj od kraja ni bilo za-nj. Doma pri svojih sta-riših je večidel brez dela pohajkoval; zdaj je pa moral 373 pridno delati. Popred si je drage jedi zbiral; zdaj mu je vsaka še tako borova jed dobra. V mesti so bili po-. gosto do polnoči dobre volje, na deželi so šli po storjenem delu zarano spat. Da se je ravno Cence vsega tega težko privadil, je vendar spoznal, da je tako živeti prav dobrj za-nj. Popred je zmirom bolehal, je bil bled in je moral pogosto zdravila piti. Zdaj pa je zdrav in čerstev ko riba, močen ko dob, mlad in lepo rudeč kakor roža. Večkrat je djal: Stric prav govorijo da: Delo in počitek zdravje nam ohrani, Zmernost pa zdravniku v hišo priti brani. 78. Rojstna rešitev. Amalika, gospodična je štirnajsto godovanje svojega rojstva imela. Oča in mati, bratje in sestre so ji bla-goželeli in dosti lepih reči za god nadajali. Babica ji pa prinesejo venec lepih vijolic, ki je bil z nitjo napeljanih biserov spleten, in z rndečo zavezo povit. „Ljuba moja vnučica! so ji rekli z dobrovoljnim in milim sercem, naj ti bojo ti biseri podoba čednostij in dobrih del, vijolice pa podoba tvoje ponižnosti!" Amalika venec zasmehljivo od strani gleda, in misli sama pri sebi: „Od svoje babice sem menila kaj boljšega dobiti; kaj pa te cvetlice, ki jih vsaki lehko dobi, in pa taki vmazani biserji, ki se toliko ne svetijo, kot najceneje steklene koralde." ' Prime za venec, in ga hitro svoji sestrici na glavo dene, se ošabno nasmeje rekoč: „Na Julika! Modri venec je za tvoje rujave lase zadosti lep : meni ne vem k čemu bi bil.- Za takega otroka, ko si ti, je pa prav čedna daritev." Babica, nato rečejo: „Prav govoriš Amalika! Bolj se spodobi ta dar ponižnemu otroku, kakor tako na-puhnjeni, samožertni gospodični, ko si ti." „Biseri katerih Amalika ne pozna, so pristni, in so gotovo sto kron veljali. Amalika, kateri dar ni bil všeč, naj za svojo samopridnost in ošabnost zdaj nič nima. Ti pa, blaga Julika, pomni besede, ki so na rudeči 374 povezi z zlatimi Čerkami natisnjene, in so več vredne, ko zlato in biseri: Nabiraj si bisere čednosti, In živi v lepi ponižnosti!" 79. Dobro pisati znati. Lenora je bila bogaboječa devica, pridna, in dobro učena na vsako domače delo, lepe postave pa tudi. Pošten in premožen barantavec, v bližnjem mestu doma, jo snubi, in ji v svate pride, da si je bila ubožnega stanu. Bila je tega prav vesela, in vsi dobri ljudje so jo srečno imenovali, ker je toliko zalega moža dobila. Nekega dne se je več ženinovih in nevestinih prijateljev snišlo. Juterno pismo je bilo narejeno, le sama nevesta še se podpisala ni. Zdaj se je pokazalo, da Lenora pisati ne zna. Ženin se je zlo prestrašil, in je djal: „Ne bil bi verjel, da bi tako zalo in pametno dekle pisati ne znalo. Ker pa jaz pogosto po svojih kupčijah z doma grem, bo moja žena morala prodano blago v kupčijske bukve zapisovati, pa tudi včasi komu kako potrebno znamenje narediti, žal mi je, da se ženitev razdere; pa vzeti je ne morem." Vsi se Žalostno razidejo. Najbolj žalovala e pa Lenora, katero so malovredni ljudje še za smeh imeli. Mnogokrat se je milo razjokala, da se ni pisati naučila, in je rekla: Huda za vbožca, ki nič ne zna; Njemu se k kruhu priti ne da. 80. Hesrečno bogastvo. Ivo je imel le majheno kmetijo, pa je rad molil, pridno delal, ponidoma zapravljal ni; je svoje ljudi brez vsega pomanjkanja pošteno živil, in je vsako leto kaki denL za otroke 'prihranil. Nekega dne je na domačem dvorišči studenec trebil, in globoko pod blatom velik pisker zlata • in srebra 2& IXt Ä » da je s tem "* 375 Za poljsko delo se od te dobe ne zmeni več in vsega svojim hlapcem prepusti; se začne po gosposko nositi in živeti, zraven pa pijančevati, in kvartati; je na Boga in na smert pozabil, in je v kratkem na mestu najdenega bogastva velik kup dolgov na glavi imel. Zapravljeno blago mu je beraško palico v roke podalo. Njegova kmetija je bila na boben prodana; on je od razuzdanega življenja bolehati začel, ves strah božji je njegovo serce zapustil. Enkrat gre ravno k tistemu studencu, iz katerega je oni velik zaklad izkopal; obupa in va-nj skoči. Veliko denarjev in časnih dobrot Stri malo prav srečnih, pa mnogo sirot. 81. Dobro obernjen denar. Prav priden mizar je veliko zaslužil, pa je pri bornem živežu bil, je sam sebe in svoje ljudi le za potrebo, toda pošteno oblačil, in ni denarja ponidoma izdal. Kolar, njegov sosed, ga enkrat popraša: „Povejte mi vendar sosed mizar, kamo devate denarje, "ki vam črez vašo potrebo ostajajo?" Mizar odgovori: „Z njim svoje dolge plačujem, nekoliko pa na obrest razposodim." „Kaj še ! začne kolar, vi me za zijaka imate ! Dolgov nimate, pa tudi denarjev ne posojujete." „Pa vendar je taka, pravi mizar; naj vam to reč bolj na tanko razložim. Veste, da ves denar, ki so ga moji dobri stariši za me izdali, od te dobe, kar sem se rodil, jaz za svoj dolg spoznam, in sem ga dolžen poplačati. In denar, katerega za svoje otroke obernem, da jih kaj eu s rä; šiz ÄokÄ& to- „Kakor sé mojim starišem mililo ni, da so me lepo izredili, enako tudi jaz za svoje otroke skerbim. In kakor jaz spoznam, da sem svojim starisem poverniti dolžen, se tudi zanašam, da bojo ravno tako moji otroci svojo dolžnost meni dopolnili, da si ravno dolžnega pisma podpečatenega nimam." Veliko so starši vam dobrega st'rili, Le glejte, da bote jim to povernili. 376 82. Yeliki sejm. . Neka premožna gospa na deželi ni otrok imela, in je hotela deklico svoje žlalite iz mesta za hčer vzeti, katera bi najpridniša in pohlevniša bila. Šla je enkrat na sejmov dan v mesto; naglo jo več vbogih deklic obstopi, in se ji priporočajo. Vse pravijo, da so ji t žlahti Gospa k temu nič ne reče, in vsakej nekoliko denarjev da, rekoč: „Nate in kupite si na sejmi, to vsaki najbolj dopade, potem pa prinesite meni pokazat, kaj ste nakupile." Deklice dirjajo, in veselo prinesejo pokazat: pisane trakece, napljane svetle koralde, zlate podlinke za kape, in več take lepotije; le samo ena, Žarka po imenu, ni kaj takega kupila, temuč lepo preslico in kolovrat. Gospa Žarko prijazno za roko prime, rekoč: „Ljuba moja! ti si najbolj pametna in najpridniša izmed vseh. Druge so skoz svojo abotno kupilo zadosti pokazale, da jim je lepotija in gizdost več na skerbi, ko pa da bi pridne bile in rade delale. Od slej si ti moja hčer, in jutri se peljaš z meno na mojo graščino. Um in pamet Sta boljša ko žamet. 83. Šemasta plesavca. Imeniten gospod je svojim znancem dobro voljo naredil. Eavno so večerjali, kar prideta dva v seme oblečena plesavca v obednico', ne veča ko otroka petih ali šestih let, kakor gospod in gospa prav verlo oblečena. Gospod je nosil rndečo suknjo, ki je bila s zlatimi trakovi obšita, kodrasto belo baroko na glavi, in lep zavihan klobuk pod pazdiho. Gospa je imela rumeno svilnato suknjo, s srebernimi rožicami opisano, žameten klobuček na glavi, s košatim perjem nateknjen in lepo pahljo v roki. Prav čedno sta se obračala in Vsi so se čudili, kako se teh dvoje čednih otrok, tak dobro nosi. Nato seže star častnik, ki je za mizoj sedel, po jabelko, in je med plesavca verze. Kakor bi 377 ustrelil, planeta gospod in gospa na jabelko, se kavsata in vlačita, kakor bi'bila obdivjala, seme in vso drugo opravo s sebe stergata; namestil dvoje čednih otrok, pride gerdih dvoje opic na svetlo. Kolikor jih je okoli mize sedelo, vsi se na ves glas smejijo : stari častnik pa nato prav pametno pove, rekoč ; „Opice in pa norci, naj se še tako lepo oblačijo, se le zadnjič spoznajo, kdo da so." s^rgEa?' 84. Goljufivi zaklad. Blaže je šel v sosedno ves svoje babice obiskovat. Nabrali so mu jerbas jabelk, naj bi jih domu nesel. Kadar že pozno v mrak s polnim jerbasom na glavi po temni hosti gre, ugleda pod starim hrastom nekaj svetlega, kakor čisto srebro. „Tu mora zaklad biti," reče sam pri sebi, izsiplje jabelka na tla, poln jerbas te svetle robe nadevlje, in teče s tem veselo domov. Ko hitro prihodnje jutro solnce posije, začne svoj najden zaklad ogledovati, in kaj misliš! — namestu svojih lepih jabelk, ki so je divje svinje v hosti požerle, poln jerbas 85. Zadovoljni pastirček. V spomladnem jutru pase pastirček v neki rožni dolini med zelenimi gorami svoje ovce, si lepo žvižga in poje, pa od veselja poskakuje. Kralj tiste dežele je ravno v tem kraji po lovu hodil. Kedar fanta ugleda, ga k sebi pokliče, rekoč : „Kaj si tako zidane volje, moj IjubČek?" On pa kralja ni poznal in je djal: „Zakaj bi ne bil dobre volje ; sai niso naš svetli kralj toliko bogati in srečni, ko jaz." J J * „Še pada ne! kralj odgovori; povej mi pa vendar kaj vse imaš?" „Kumeno solnce na jasnem nebu, začne fantič raj-tati, meni ravno tako ljubeznivo sije, kakor našemu 378 kralju; hribi in doline za mene ravno tako lepo zelenijo in čvet6, kakor za kralja. Svojih rok bi ne dal za sto jezer cekinov, in svojih očij ne za vse kraljevo graščine. Verh tega imam vsega dovolj, česar poželim; pa tudi ne poželim več od tega, česar mi je potreba. Vsaki dan se do sitega najem, imam oblačila, da se pražnje preoblečeni ; denarcev toliko zaslužim, da lahko izhajam. Zdaj mi pa povejte, ali imajo kralj več ko jaz?" Blagi kralj se mu prijazno nasmehlja, in se mu da spoznati, kdo da je, rekoč: .,Kesnično je taka, pridni dečec! in zdaj lahko rečeš, da je tebi kralj sam vse to poterdil. Le bodi neprenehoma tak veselega serca!" Serce zadovoljno in veselo Boljše je, kakor kraljestvo celo. 86. Nesrečna služabnica. Metka je bila vsakega kmetovskega dela prav dobro vajena, pa ravno zato tudi sila štimana. Mati jo dajo k nekemu kmetu služit in jo za slovo lepo podučijo, rekoč: „Le vsak dan moli, in prosi Boga, naj ti v službi srečo in blagoslov da." Ali Metka pravi: „To me ne skerbi, saj sem vsakega dela dobro vajena." Že pervo jutro bi imela Metka zakuriti, in več ko pol ure krese, pa ne more vkresati ; zadnjič leti v sosesko po luč. Ali na ledenem poti ji spoderkne, ona pade in svetilnico ubije. Zato je bila pervokrat kregana; vendar se je na slabo vreme izgovorila, da je po noči goba odognila, pot pa ves leden in polzek. Potem so Metki ukazali pod streho po pletarček jajc. Ko pletarček vzdigne, naglo miš spod nja skoči, in Metka se je tako prestraši, da ji pletarček iz roke pade, in se jajca pokupijo. Gospodinji je še zavolj štrene svetilnice merzelo; zatoraj Metkinih izgovorov ni kaj poslušala, in jo je prav pridno okregala. Ne dolgo potem Metka pisker mleka prav varno na glavi prinese, in ravno iz pod kapa črez prag stopi, kar težek kruncelj s strehe na pisker trešči, in ga ubije. 379 Ko Metka vsa z mlekom oblita v hišo stopi, se gospodinja tako hudo vjezi, da Metka besede ziniti ne sme, in jo kakor nerodno trepasto deklino od hiše spodi. Vsa razjokana in osramotena se Metka domu privleče in mati pravijo: „Zdaj vidiš, kako potrebno je Boga za srečo prositi. Jezer reči se lehko pripeti, katere niso v naši oblasti, ki jih le Bog zamore v naš prid oberniti, da nam ne škodujejo." Delo nam ne gre od rok, Če ne blagoslovi Bog; Le kdor dela ino moli, Njemu pojde vse po volji. 87. Dobrotljivi vertnar. Bil je prileten, pa ves prijazen vertnar vbogim poseben prijatelj. Namestil sebi lepše oblačila kupovati, je rajši toliko več vbogim dajal, ki so pri njem pomoči iskali. Kadar je komu kaj dal, je bil vselaj reči navajen: „Naj bo, pa bom spet jabelko črez mejo vergel." Nekdo ga je enkrat poprašal, kaj te njegove besede posebnega pomenijo? Nato je djal, rekoč: „Poklical sem enkrat nekoliko otrok v sadovni vert, in jim rekel sadu jesti, ki ga je pod drevjem ležalo, kolikor se jim poljubi; pa jim prepovedal v žep vtikati, ali s seboj odnesti. Neki fant je pa bil tako premetecela je nekoliko najlepših jabelk črez mejo zmetal, hoté je potem zvunaj spet pobrati." „Ees je dečko zlo hudobno delal in nisem ga več v vert pustil ; pa vendar sem se iz slabega djanja kaj lepega naučil, ravno kakor čebelica tudi iz strupenih cvetic med pije." „Le poglej, sem djal, če ni z nami na tem svetu ravno taka, ko z otroci na vertu. Pripuščeno nam je posvetno blago v svoj prid obračati, ali ničesa s seboj vzeti ne smemo, kar pa vbogim podelimo, tako rekoč črez mejo veržemo, in bomo unkraj meje v večnosti enkrat spet našli." Kar sirotam tu delimo, Tam povernjeno dobimo. 380 88. Vertni tati. Koloman je bil navajen po vertih krast hoditi. Neko jesensko noč je bilo hudo vreme . in je vse po soseski spalo, kadar on v graščinski vert spleže. Po zidu je bila silo lepa brajda napeljana in verh brajde je še veliko prelepega grozdja viselo. Koloman po stebru na brajdo zleze, s svojim nožem grozd za grozdom odrezuje, in ž njim locnato korbico, ki jo je za pas privezal, napolnjuje. Prav dobro se mu zdi, ko čuti, kako da ukradeno blago teže in teže prihaja. Ko je že jerbas skoz z verhorn napolnil, se pod velikoj težoj ranta ulomi, na kateri je Koloman stal. On na tla shrušči, se ravno v svoj nož nabode in usmerti. Pusti pri miru ptuje blag6, Da te v nesrečo spravilo ne bo! 89. Domači tati. Mihel, v nekem mestu za delavca, je v stranski ulici blizo pošte stanoval. Dobro je znal voziti, zato ga je poštar za hlapca v službo vzel. Kmalu je bil pa Mihel pri svojem gospodarju tožen, da mu oves krade. „Eavno sinoči, so djali, je žakelj ovsa domu zavlekel." Poštar se takoj na Mihelnov dom poda, in ga za ukraden oves navije. „Gospod, je djal Mihel, celo mojo kočo preiščite, in če najdete le zerno ovsa pod mojoj strehoj, naj bom ob službo." Poštar v pričo Mihelna po dilah in shrambah vse preišče, pa betva ne najde. Kadar spet v hišo prideta, začne Mihel rekoč: „Gospod poštar, vam ne zamerim, da ste se v tej reči prepričali, ali hudobni ljudje, ki so mene obrekli, mi morajo moje poštenje plačati." Nato udari z rokoj po mizi, da se je vsa hiša stresla. Pa poglej ! kar začne oves na mizo kapati. Miha je ukraden oves na strop posipal in ga z dilami prav varno zakril. Miš je pa stropnico preglodala, in ko se je strop pretresel, začne oves doli leteti. Mihel ves, kakor zid, obledi, ne more tatvine dolže tajiti, in je primoran rumene hlače na vselaj izsleči. Zato pravijo: 381 Ce tat ljudem vbeži, Ga lehko miš v1oyi. 90. Mlad ribji tat. Mavricij, hudoben deček, je k ribnjaku zlezel, ki je bil Mizo vesi, rib krast. Z roko globoko sega, in dolgo okoli po vodi grabi. „Aha, je djal, zdaj imam enkrat zalo ribo; zdi se mi, da je suka." Urno jo iz vode potegne in ostudna kača se mu v roki vije. Ves prestrašen zakriči, kačo spet v vodo zakadi in hoče zbe-žati. Ali ko se oberne, se znovič vstraši, zakaj Jakob, stari ribič, mu je za herbtom stal. „Za zdaj te hočem še s tem dvojnim strahom pustiti, reče ribič ; pa dobro si zapomni lepi navk starega moža vse svoje žive dni: Vselaj se ti naj gnjusi krivično blago, kakor strupena kača. Ukradena riba je v tatovih rokah vselaj gad; Nobeno krivično blag6, Nam dobrega dalo ne bo." 91. Tolovaja nagla smert. Eazbojnik je z nabito puško v germovji stal in bogatega kupca čakal, kateri je po žitni kupčiji hodil. Kupec pride in težko culico denarjev opasano nese. Tolovaj puško nasloni, in na koleno poklekne, da bi bolj dobro zadel. Ali ravno kačo je stisnil, ki je v suhem listji ležala. Eazdražena kača se po konci spne, se v njega zaleti, in puška pokne, pa ne zadene. Na strel in vpitje Strahoma vidi zdaj človeka na tleh ležati; kača se mu za roko in za vrat ovija, ki ga strupom sedoka in ^a-t^ž "a: ir sni ljenje vzeti, in zdaj ga moram pa sam zgubiti." 382 92. Splačani poshihar. Lukej je bil gerde navade vse pri vratih poslušati. Oča so ga pogosto svarili, pa ni kaj pomagalo. Neki večer pride mestjan k očetu v vert, in pravi, da ima nekaj na tihem ž njimi govoriti. Oča grejo ž njim v uto, in vrata za seboj zaprejo. Lukej hitro prileze, in tiho na votlo gerčo uho nastavi. Kar hitro čuti nekaj neznanega po ušesu laziti in stergati. Na to ga je tako nevsmiljeno zabolelo, da začne od strašne bolečine kričati in se valjati. Oča in mestjan vsa prestrašena iz ute skočita. Hitra po zdravnika pošljejo, ki mu je z malo brizgalico v uho šverkal. Na to fantu štrigla iz ušesa prileze Štrigla je v gerčji votlini tičala in Lukeju v uho zlezla. „Ali si dobil zdaj za svojo posluharijo?" so rekli oča. „Naj te to zmodri! Marsikteremu posluharju je še kaj geršega od štrigle skoz ušesa v možgane in v serce štrignilo , postavim zmota, slabe misli, sovraštvo." Kdor uhe nastavlja, rad zvedel bi vse, Naleze si hudega polno serce. 93. Ustrašena sladkosneda. Marjetkina mati so v kuhinji enkrat toliko dela imeli, da niso vedeli, za kaj bi prijeli, ter zakličejo: „Marjetka! hitro mi iz shrambe dve jajci prinesi; tukaj na ^Marjetka shrambo odpre, željno pogleduje, kaj bi za polizniti dobila. Ugledala je na polici meden pisker. Stegne se, bolj ko se more, in v pisker potipa. Kar jo hitro nekaj za perst vščene, in ko jokaje in kričajeroko iz piskra potegne, se ji je velik rak s tacoj za perst deržal, in ni hotel več spustiti. Mati so pred dvema dnevoma sterd preložili in v prazni pisker nekoliko rakov shranili — Marjetka pa 383 tudi jo je neizrečeno sram bilo, da so jo za sladkosnedo imeli. Varjisepojednosti; Dosti škode naredi. 94. Dobra soseska. V neki vesi je mlinarjev dečec preblizo k vodi prišel, se je zamahnil, v vodo pal, in se skoraj vtopil. Kovač, ki je unkraj potoka stanoval, to vidi, hitro za otrokom skoči,, ga iz vode potegne, in očetu prinese. Leto potem se je kovačnica užgala, in kovačeva hiša je že vsa v plamenu, preden se kovačevi zavejo. On je ženo in otroke otel, le najmanjšo deklico so v pervem plahu pozabili. Otrok je v goreči hiši kričati začel ; pa ni bilo človeka, ki bi se po njega upal. Zdaj mlinar prileti, v ogenj plane, — srečno otroka prinese, ga kovaču v naročje poda, in pravi: „Hvala Bogu, da nisem priložnosti zamudil, vam ravno to poverniti, kar ste vi meni storili. Vi ste mojega sina iz vode potegnili, jaz pa vašo hčer iz ognja otel." Kakor se posojuje, Tako se povračuje. 95. Učeni kovač. Pripeljal se je ptuj gospod v neko stransko ves v lepi kočiji, pri kateri se je bila železna svora poterla. Kerčmar je djal: „Naš kovač je prav znajden mož, in zna dobro narediti. Tudi je prav zastopen živinski zdravnik; celo' veščani se hodijo k njemu zdravit." Gospod reče pred kovačnico zapeljati, in ko je kovač svoro popravil, mu reče gospod: „Kočijo ste mi prav dobro naredili; ali ne bi meni moje zlate ure nekoliko popravili ?" Kovač gospoda debelo gleda - tudi ljudje, katerih se je cela truma naletela, se gospodu na glas smejijo in ga očitno za bedaka ima o. 384 Gospod jim pa odgovori: „Nisem tako neumen, kakor ste vi. Kakor najbolj učeni kovač te ure popraviti ne ve, Se manj razumi živinski zdravnik, naj bo še tako znajden, ljudi ozdravljati." Kdor živino prav dobro in srečno Ozdravlja, Ljudi po navadi pod zemljo le spravlja. 96. Ubogi jetnik. Viteza Blagaja so sovražniki vjeli, in ga v grozo-vitno ječo vergli, v katero ni solnce posijalo, ne mesec posvetil. Ukleniliso ga v težko železje; le eno malo oknioe je bilo z debelim križem okovarjeno. Zastonj je poskušal železje s sebe spraviti, in skoz okno uiti. Ni mislil kdaj več iz svoje žalostne ječe na svetlo priti. Navajen dobrega živeža, in vsega dovolj imeti, mu je najhuje da mora pri tako sila slabem živežu biti, ki so mu ga dajali. Niso mu dali jesti, razvun vsak den malo černega kruha, ne piti, kakor merde vode. S solzami je terde škorjice kruha omakal, in se pogosto lačen potuknil na svojo slamo ! Toda ravno borni živež, kar sovražniki si vrajtali niso, je njega rešil. Grozno je zmedlel, lehko se mu je železje izmuznilo, in po noči med železnimi drogi skoz okno brez težave izleže. Bežal je celo noč, kar je mogel k svojemu domu! in kadar je zjutraj solnce prisijalo, in on brez vse nevarnosti svoj grad ugleda, poklekne in začne na glas moliti, rekoč: „Oh bodi Bog zahvaljen! Kar sem mislil, da je moja največa nesreča, je zdaj ravno moja sreča. Bi meni bili boljši živež davali, nikoli bi ne bilo več moje oko tvojega ljubega solnca, ne svoje drage domačije videlo in moral bi vse žive dni v tisti ječi prebiti. Kar se voljno preterpi, Se nam v srečo spremeni. 385 97. 2mota slepega človeka. Človek, ki m prav pn pameti bil, je verh tega še tako nesrečen, da sčasoma svoj pogled zgubi. Kekel je v svoji slaboumnosti: „Ne vem, kaj bo s solncem, vsak nt, ai A Ätfy u ir u ppä ali začernelo ko oglje." Kadar je revež čisto oslepel, je rekel : „Zdaj je solnce celo ugasnilo, in opoldne je tolika tema, ko da bi polnoči bilo." Ljudje so mu soer resnico pravili, da solnce Kakor temu slepcu, pravi moder, pobožen mož, ravno taka se tudi hudobnemu človeku godi, da noče verovati v Boga in v božje reči. Njegova spačena pamet božjih reči ne razumi, in spoznati ne more, zato mu tudi svete Vsa svetloba nič ne hasne, Če nam vere luč ugasne. 98. Gluhi mladeneč. Pripeljal je mornarski častnik iz daljnega otoka, na kterem so divji ljudje prebivali, zamorskega mladenča, ki je na poti v bolezni čisto oglušil. Neki večer se je pri častniku nekoliko prijateljev zbralo, ki so si z godbo kratek čas delali. Mladeneč še godbe nikoli slišal ni, in tudi takega orodja ni videl; debelo je toraj gledal, kako eden po klavirju bije, drugi v piščalo piha, trenji po goslih vleče, šterti po bunki gloda, in začne se temu čudnemu vdelavanju na glas smejati, rekoč : „Tem ljudem se meša; ne vem bolj praznega dela, kakor je to, gospodje; vi prazno slamo mlatite!" Slomšek II. 25 386 Umeten zdravnik je potem niladenča ozdravil, da je spet tenko slišal. Ali zdaj se načuditi ne more, ko' spet v hišo pride, kder so igravci godli, ter vidi in sliši, da koli-korkrat godec s perstom gene, z usti pihne, ali z lokom potegne, tolikokrat mili glasovi zapoj6. „Oj da me bedaka! je djal, ki sem se tem umetnim možem smejal! Kakošno veselje, koliko radosti, nam znajo delati!" „Eavno tako po divjaško tudi mi pote previdnosti božje pogosto krivo sodimo, je častnik na to rekel, ko natančno, ne vemo, pokaj Bog dopusti, da se to ali uno zgodi. Kadar nekdaj na unem svetu spregledamo, bomo spoznali, da se vse, kakor vbrana godba, lepo zlaga ! Bog oberne modro vse reči, Naj si tud' po naši glavi ni. 99. Star zamorec. Pozno večer pride star zamorec nekemu barantavcu pred hišo in milo toži, rekoč: „Dvajset let sem svojega gospoda služil, in zdaj me je odpravil, kajti sem se postaral, in ne morem delati več. Prisiljen sem zdaj po svetu iti vrat odpirat, in dobrih ljudi za košek kruha prosit. Usmilite se me, dajte mi košček kruha, in prenočite me." Černi mož se je kupcu, njegovi ženi in otrokom jako usmilil. Le malaPepica je djala: „Kaj da bi tako čern, ko saje, ne bil ! Skoz me je njega strah. Tudi se mu belo pošiljati ne sme; vse bi s sajami zamazal." Bratje in sestre so se Pepici smejali. Oča pa deklico podučijo, zamorca pod streho pokličejo, mu rečejo večerje dati, in ga peljati v spalnico. O polnoči zamorca rahel šum zbudi, in glej ! dva tolovaja skoz okno v izbo ležeta, in vsak svoj meč ima, bliščeč od mesca. Zamorec poskoči, in z debelim glasom grozovitno zavpije : „Kaj bi rada?" Kazbojnika se černega obraza prestrašita, mislita, da je hudi, in nagloma skoz okno skočita. Na kamenji sta se pa tako pobila, da da nista ubežati mogla. Poprijeli so ju, in po zaslužbi kaznovali. 387 Kupec je pa zamorcu rekel: „Ti zdaj ne pojdeš od moje hiše; na svoje stare dni boš pri nas v miru živel. Za malo dobroto, ki smo jo tebi storili, si nam veliko povernil. Bog nam je zato, ker smo tebe prijazno pod streho vzeli, "očitno usmiljenje skazal, in Ur v tebi, dobri zamorec, varhangela poslal, da si nas smerti, naše premoženie pa ropa ovaroval." J Kdor se potrebnih usmili Mu Bog pomaga v sili. 100. Boljša dežela. Živela sta oča in mati z dvema otrokoma na nekem pustem otoku v sredi širokega morja. Burja jim je barko razbila, in morje jih je na suho verglo. Koreninice in zelišča so jeli, studenčnico pili in v berlogu Otroka nista več vedela, od kodi da sta na ta otok prišla, nista več pomnila une siihe zemlje : kruha, mleka, sadja, in kar še je drugih dobrih reči, nista poznala. Priveslali so nekega dne štirje zamorci do otoka. Močno so se jih stariši veselili, ker upajo zdaj svoje siroščine rešeni biti. Bil je pa čolnič premali, vse ob enem na suho zemljo preseliti. Hoteli so oča pervi po- Kedar s čolničem spet po mater pridejo, otroka še huje plakata. Ali mati so tudi rekli: „Ne jokajte! v boljši deželi se vidimo spet." Poslednjič s čolničem tudi po otroka pridejo. Močno sta se bala černih možev in se po čudnem morji peljaje Strahoma in trepetaje se boljši deželi bližata, — ali s kolikim veseljem ugledata na pomorji svoje stariše, 25* 388 naj bi se bila, da so prišli černi možje nas v boljšo „Ljuba moja otroka! so oča djali, naša preselitev iz onega pustega otoka^v to lepo deželo nam še nekaj imenitnejega pomeni. Se na drugo daljno pot se bomo vsi podali — v eno še veliko lepšo deželo. Vsa zemlja na kateri živimo, je le otoku podobna, in ta lepi kraj je slaba podoba lepili nebes; preselitev v nebesa črez nevarno morje je smert. Mali čolnič nam kaže slabi mertvaški zaboj, katerega nam bojo iz štirih desek zbili', in v katerem nas štirje černi možje od tod poneso! — Kadar bo enkrat poslednja ura udarila, da bom moral jaz, vajina mati, ali eden izmed vaji se ločiti — ne vstrašita se! Smert vse dobre ljudi v boljšo deželo preseli." Le pravično zmir živimo, Za nebesa prav skerbimo ! Tam, kder hudo vse neha, Tam v nebesih smo doma. Kazalo. A. Basni in prilike. Stran 1T./r^.io. . . l 2. Veverici in nierkovica . 5 3. Vran in lesica ... 6 4. Ribica in pastarička . 6 5. Muhe....... 7 *6. Kozel...... 7 7. Hojka in kostanj . . 8 8. Pajek in muha ... 9 9. Sekire in drevje ... 10 10. Grilce in mravljice . . 10 11. Osel in oroslan ... 11 12. Volki in ovce .... 12 13. Tem in vinska terfca . 12 14. Kozel in zvonec ... 13 15. Jež in lesica .... 13 16. Bučela in ovca ... 14 17. Lorber in rožmarin . 15 ÎÎLItoTaAa^e . 17 20. Mlade posterve ... 18 21. Stari škorjanec in njegovi mladiči .... 20 22. Jagn e in magarec . . 21 23. Koklja in piske ... 22 24. Vijolica in tern ... 22 .25. Star lesjak in mlada kokoš...... 23 26. Kača in raca .... 23 27. Vedro in vodnjak . . 24 28. Sraka in pavovo perje 24 29. Vrabeljni in kos . . 25 30. Človeški udi se spuntajo 26 31. Deklica in kresnica . 27 32. Rožice za dekleta . . 27 33. Križi in težave ... 28 34. Smertni hlapci in dekle 29 35. Srečno je le veselo serce 31 36. Človek in pa lončarska 37. SÄ .»»,, . . 1 38. Lesica na stare dni . 32 39. Brodnik in popotnik . 33 slo- 40. Štiri sestre . . 41. Urban in Janže v venskih goricah . . . 42. Kovač in šivač . . . 43. Ljudij abotno djanje . 44. Popotniki na svetu . . L SfvTerniii .. .. \ 47. Modric in popotnik . 48. Dvoje konjev . . . . 49.ServnvodovTžen.: It VvnTbFi°oslSh Sna mlaka'.in čista 5L Stran 33 34 36 36 37 38 39 40 40 41 41 52. 53. Kača in otrok . . . 54. Dvoje mladih dreves . 55. Predraga piščala . . 56. Dereč potok in tih stu- Knjiga življenja 57. 58". Janezek in vertnar . . II: LrSSradaMa 61. Budalo in turnska ura . 63.. Medena pregreha' . . 64. Solnčni merk .... 65. Osel pred mostom . . 66. Sladek med in grenek 67. Nezadovoljni podložniki 68. Resničen senj .... «>• Sama...... Jurko in božji stol . . Najboljša rajtenga -. . Pes in mačka .... 73. Ovčar in njegov pes . 74. Solnce in veter . . . 42 43 45 46 47 48 49 50 l 55 56 57 58 70 71. 72. 75. Popotnika..... 76. Sv. Avguštin in inla- 77. Sf modrost' '..'.'. B. PoTCsti. mladino. J. Kratke povesti na ...„-,. 1. Mladosti najlepši izgled 73 2. Dobro jutro za otroke 74 3. Bog otroke varje . . 75 4. Moli in delaj 5. Perva skerb . I Hatzika a 61 62 64 64 67 68 68 69 70 76 77 77 78 Stran 8. Mali Eembert ... 78 9. Zlata kapljica za slabo glavo ..-....-' 79 10. Dva slaba šolarja . * 81 11. Hvaležni učenci . . 81 12. Hvaležni sin egiptovski 13. Serta zapoved božja '. 84 14. Gorje roki, katera svojega očeta vdari !.. 85 15. Hvaležen sin in serčen 16. PrS Elizej" . '. '. 87 17. Jernejček.....87 18. Julika...... 88 19. Gregorec..... 88 20. Makselj..... 89 21. Lizika...... 90 22. Terezika..... 90 23. Feliks ...... SO 24. Brigita..... 91 25. Gerda zavist.... 91 26. Zavidljiva šolarka . . 92 27. častilakote gerda šola 93 28. Oča Miklavž .... 93 29. Pregrešna jeza ... 94 30. Pavlek...... 94 31. Matevžek..... 95 32. Nacek ...... 95 33. Pavlek in Simej . . 96 34. Pohlevna Julika . . 96 35. Marjetica..... 97 36. Matiček..... 97 37. Cencelj..... 98 38. Naglost ni pridna . . 98 39. Nežica in Lukec . . 99 40. Hudobec in nja šiba . 99 41. Mihec...... 100 42. Fabjanek..... 101 43. Hudobni živinoder. . 101 44. Zarano začne žgati, komur je kopriva mati : 102 45. Florijanek .... 103 46. Mlad berač, star tat . 104 47. Ukradenega ne kupuj 108 48. Najdeno odrajtaj . . 108 49. Dobra vest .... 109 50. Tomažek..... 110 51. Jaka zidar .... 110 52. Ne igrajte se z noži . 112 s tarar. . . îîl 55. Urbanok.....113 L ÄÄL:m žina.......114 58. Šiba za otroke žlabna .reč.......115 Stran 59. Skerbna mati v saboto večer .. . . . .117 60. Pravda za klobaso . 121 61. Kriva prisega . . .121 62. Hudodelnikov ne skrivati .......122 63. Kdo je veči divjak . 123 64. Tudi beseda človeka " ubije......124 65. Belizar......124 66. Nedeljo posvečuj! . . 125 67. Pot v apnenco ... 125 68. Tvoja nesreča šeni naj- 69. sfariBogvedno'živi."I27 70. Smerti se ne boji, kdor • v gnadi božji živi . . 128 71. Smert za sveto vero . 129 72. Pridi k nam tvoje kra- 73. Sretn'ni, kdor Marije130 ne časti.....131 74. Župnikov god . . . 132 75. Šola srečno starost vča-kati.......134 II. Baziične povesti. 76. Bog je pravičen . . 141 77. Hudbni otroci kervava . šiba slabih starišev . 144 78. Svete reči za svete ljudi 147 79. Vbogaime dati je boljše, II: Sifîl I '. . 11 83. Oeščena si Marija . . 161 84. Ti rajaš, tvoj sosed pa 85. Zredno sv. ' obhajilo 168 8?: EudolfgrofHabsburški 183 88. Kdor usmiljenje skaže, usmiljenje najde . . 188 89. Križna procesija . . 203 90. Sveti Križ .... 204 91. Poslednja pesem . . 206 92. Strah in groza černe 93. Ana gostija Slo- ^ 94. V shoditi, pa hudega rotiti, je nevarno in greh 213 95. Spoštuj očeta in mater svojo......214 96. Ne vozi ob nedeljah . 217 97. Kostena miza . . .219 Stran 98. Presveto ime Marije Avstrijanskepomočnice 222 99. Stari časi, zlati časi . 226 100. Šent-Petrovo 1861 . . 227 Štratt 101. OtokarV......230 102. Zlata svatovščina, ali kakootrokedobrorediti 243 C. Prijetne Preljubeznjivi mladi Slo- 1. Pravi! Bog. .. '. '. '. 2. Dober o5a . . . . 3. Srečna mati s svojima sinoma. . . . 4. Brat in sestra . 5. Lepo vreme . . 6. Hudo vreme . . 7. Lepa mavrica . IÎSI . 10. Nevarna roža . 11. Viradene jaMka 12. Nesrečna gruška 13. Orehovo jederce 14. Orehova luščina 15. Zelena veja . 16. Žlahna rožica Î8.?erijSnaarglP-: 21. Hrast in verba 22. Stari hrast . 23. Obdelana njiva 24. Sterneno klasje 25. Namočeni grah 26. Šteta leča . 27. Leneno seme 28. Zaklad v njivi . . 29. Premaknjeni mejnik 30. Vinska terta . p n 33.' žolKiK 34. Vkradeni škorec 35. Hišni petelin 36. Pitana kokoš 37'. Ptičje gnezdo 42 43' 44 45 46 47 48 Razdražene čebele Muhe in pajeki. Velika riba . Hvaležni pesek . Nespametne ovc Vkradeni konj . Veliki vol . l Ukradeni mezeg . . Merkovica pri denarjih Medvedova koža 49.' Volk lažnjivca vje pripovedi za otroke. 50 Hvaležni lev . . 51. Prazno zlato . 52. Biserji v puščavi 53. Žlahni kamenci. 54. Zdravi kamenčki 115 257 258 259 260 260 261 262 262 263 263 263 264 264 265 265 266 266 267 268 268 268 269 270 270 271 271 272 273 273 274 274 274 275 276 276 276 277 277 278 278 279 280 280 281 281 282 282 283 283 284 285 286 286 287 287 288 289 289 290 55! Kamen povračila 56. Vreča persti . . . 57. Zapravdana kmetija 58. Čuden zid . J 59. Jerbas kruha . 60. Vkradeni kos mesa . 2„- 61. Tri najžlahneje dišave 291 62. Posebna jed ... . 291 '. 292 . 293 . 293 294 S Štrena podkov Konjski žrebelj 65. Zlati ternek 66. Pastirska piš 67. Polna basaga . . 68. Sedem zvezanih palic 294 69. Resnično ogledalo . 70. Očetova podoba . 71. Najlepše oblačilo . 72. Zlata tobakira . . 73. Sreberna ura . . S SS2- : 76. Popravljeni križec . 77. Čudna skrinjica . . 78. Kraljevič v molitvi 79. Bogoljubni pastirček 80. Mladi pletar . . . 81. Mala brodnar a . . ' 82. Slepi mladeneč . . 83. Dva popotnika . . 84. Ogljar in platnobelec 305 "' ".....306 306 307 295 . 295 . 296 . 296 . 297 . 298 . 299 . 299 .300 . 301 . 302 . 303 . 303 . 304 305 85. 86 Ü P^oMečena^tonka 307 89. Svinjski tat .... 308 . 309 Mlinar in nja osel. Lovski pes . . . Ošabna gospodična a 90. Trije1 razbojniki 91. Čudni pesjan . . . 3W - Goljufni zdravilar . . 310 Zakladizbopan,alikmet goljfan......311 94. Prazen, pa pravičen strah . . . . . '. 312 95. Modri popotnik . . .312 dična......313 98. Otročji del ... . 314 Strali 99. Trojni smeh na zadnjo uro.......315 100. Trojni prijatelji Strali . 315 D. Kratkočasile pravljice. 1. Otroka lepa molitev '. 320 2. Jablan otroške sreče . 320 3. Bogata gruška . . .321 4. Žlahne jagode . . .322 5. Cerne črešnje •. . .323 6. Sliv modro razštevanje 324 l. SeTkttanje ~' 225 325 326 327 328 328 329 329 330 330 331 332 333 333 Si a s 16 21. Orehove lušSine LTÄnfcf Cvetocainiia ^bLLce fes sstó NajlepiSvenec 22. Rndeči sad . Skritelmto . -26 .Gosenice na želji 27. av^kotr • VerUhPMt ! I 3a Rože in čebele S: EESi s: srssKčnd SS: iîS S?' : Nedolžni kozel . SSV «: f S™ X: S3« Ä äst1. . . 48. Srečni martinček 49. Prižgano solnce . 50. Svetli mesec . . bi. Najlepša zve2da i 1 339 340 340 341 341 342 '343 ' 343 "345 •3I« ' m 'w •^8 ."352 '. 353« .iS53\ /K 52. Nevarno gromenje . . 355 53. Zlata skledica božjega stoka......356 Služba štirih elementov 356 Razpeljani biserji . . 358 Svile goljufna kupčija 358 s- 56 57 58 novo'oblačuo . . . Posojen plašč . . . Slabi čevlji . . . . Dobra žrebljarija . . Korbica dekliške prid- Matovredno delo' '. .' Ukradene štrene . . Žereča veriga . . . SESa: : : "" Kupljeno mleko . . Kruh in voda . . . Ukradene jajca . . . Pečena gos ... . Dobra juterna molitev Večerna molitev . . 76. Materne solze . . . 77 Domače zdravilo . . 79 80. 81. ^......„.„ 82. Veliki sejm g- a 63. tt 66 67. 71. Kruh 73. 75. II 87 88 89 90 91 92 93 94! Rojstna rešitev . . . Dobro pisati znati . Nesrečno bogastvo . Dobro obernjen denar Veliki sejm .... Šemasta plesavca . . Goljufivi zaklad . . n?ASSS : Dobrotljivi vertnar . Vertnitati .... Domači tati .... Mlad ribji tat . . . Tolovaja nagla smert 381 Splačan posluhar . . 382 Ustrašena sladkosneda 382 359 360 361 362 362 363 364 364 365 366 366 367 367 368 368 369 370 370 371 372 372 373 374 374 375 376 376 377 377 378 379 380 380 381 Dobra soseska 95. Učeni kovač . . . 96. 97 383 383 384 Ubogi jetnik. Zmota slepega človeka 385 *WS* Gluhi mladeneč . . 385 \,»vStM zamorec . . .386 *^oAljša dežela . . .387