»DONJI LAPAC" Zgodovinar, ki bo čez toliko in toliko let prijel za pero, da opiše socialno in kulturno življenje naše dobe, ne bo mogel mimo pojavov, ki so zvezani z imenom »Donji Lapac« (ali pri nas »Stari trg«). Zakaj v imenu »Donji Lapac« je prav za prav združena volja podjarmljenega ljudstva, da izkaže svoj gnusni gnev proti določeni vrsti ljudi, ki so si izbrali za svoj glavni življenjski cilj, pljačkati svojega ljubega bližnjega in ga opljačkati, kjer koli in do katere koli mere je mogoče. Naši raznovrstni krivonosi bratje so n. pr. kar tekmovali med seboj, kdo si bo poizkusil bolje »služiti« bele denarce. Bele moke po din 5,— ie naekrat zmanjkalo; ni je, pa je ni bilo mogoče dobiti — po din 9,— ali kako paro ceneje io dobiš danes vagone in vlake, ie denar je tre'ba pokazati in položiti! Nateplo se je v naš narod raznih ravno- in krivonosih krvosesov in čim ubornejši je bil kraj, tem bolj in bolj ga je življenje sililo prijemati za pas in zadrgavati želodec. Lahko rečemo takole: Ubogi narod, katerega udje že leta in leta žive iz rok v usta, je moral s strahom gledati pojave, kako nekaiterniki bašejo svoje shrambe z dobro belo moko, mastjo, sladkorjem, oljem, rižem, usnjem, manufakturo in kar je še takih dobrin, kupljenih poceni, da bodo šle pozneje bolje v denar, do čim je bil sam obsojen v stradajoči pogin, ker ni imel življenjskih potrebščin s čim plačati. Verižništvo, špekulacija, goljufija, laž in prevara so spletli mreže širom domovine — naše dobro jugoslovansko ljudstvo pa je pred usodno mrežo brez glasu obstalo; le srce je vpilo, da je treba krivce strogo in brez kompromisa in pobotanja kaznovati. In še eno je občutilo ljudstvo: Ni vladajoči režim tisti, ki je narod podjarmil, temveč od najmanjših vaških in občinskih edinic navzgor se vzpe- njajoči zelenaši in vaški mogotci, ki so si znali ugladiti pot do raznih javnih in skritih korit. Človeštvo je marsikje spregledalo in gotovo je, da so se narodu tudi pri nas odprle oči. »Donji Lapac« in njegovi junaki so naučili ljudi misliti in jih prepričali, da ni prav, ako se vsa volja za oskrbovanje življenjskih potrebščin prepusti enemu ali drugemu slučajnemu »dobrotniku« ljudstva, temveč da je osvoboditev od teh oderuških ljudi le v samopomoči. Spomnimo se iz zgodovine, da so pred petdesetimi ali še več leti ti raznovrstni zelenaši (hrv. beseda za oderuha) posojali ljudem v potrebi denar po 50 in 70, celo po 100 odstotkov in se je oče današnjih sinov, ki sleparijo z živilskimi potrebščinami, takrat razmahnil v marsikateri vasi ali občini do najlepšega bogastva. Sinovi takratnih oderuhov, ki se izkazujejo marsikje celo kot veliki podporniki in dobrotniki naših humanitarnih, socialnih, verskih in nacionalnih društev, danes plačkajo otroke takratnih odirancev in sila časa je komaj pokazala na kraj, ki mu je ime — Donji Lapac. No, vsi oderuhi, sleparji, verižniki, špekulanti in krvosesi naroda še niso v Donjem Lapcu. Je pa važnejše še nekaj drugega: da jih pošljejo v — uboštvo! Država naj v teh resnih časih z vso svojo politiko usmeri ta problem v to smer, da se osnujejo v slehernem kraju dobro organizirane prodajne in nabavljalne zadruge — raznim ravno- in krivonosim bratom bo kmalu odklenkalo. Vsekakor pa vprašanja nabavljalnih zadrug ne smemo pustiti v nemar, ako nam je pri srcu dvig naroda na njegovem gospodarskem, socialnem in seveda kulturnem poprišču. A. Ovca.