Ti ostaneš vsevdilj svetla skala na bregu, Ti ostaneš cilj 'vsemu iskanju in begu. Tebi iscem nazaj ctnik v mrakove gnan, Tebi klicem : Daj Ija za muke ran ! Ti boš zadnji brat, ki mu srce razodenem -Tvoj dom bi našel rad, kadar za smrt uvenem. DUHOVNO ŽIVLJENJE LETNIK XVII • SVETO LETO 1950 • januar LA VIDA ESPIRITUAL - ANO DEL LIBERTADOR GENERAL SAN MARTIN - 1950 LA ESPIRITUALIDAD DEL GRAN LIBERTADOR El Libertador General San Martin diö en la formaciön del Ejer-cito Libertador a las präcticas re-ligiosas un lugar preferente. El general Jerönico Espejo, que formaba parte del ejercito, cuenta que ‘‘los domingos y dlas de fiesta se decla misa en el campamento. En el centro de la plaza se armaba una. gran tienda de campana, fo-rrada de damasco carmesi, que desde Inglaterra le hablan man-dado al general; alli colocaba el altar portätil y decla la misa el capellän castrense Dr. Jose Lorenze Giiiraldes. El ejercito se presentaba en el mejor estado de aseo; mandaba la parada, el jefe del dia; los cuerpos formaban fronte al altar en colum-nas cerradas estrechando las dis-tancias; presidiendo el aeto el general, acompanado del resto del Estado Mayor. Conclulda la misa, el Capellän dirigla a la tropa una plätica de circunstancias, que duraba. treinta minutos, y versaba sobre las vir-tudes morales, la heroicidad en la defensa de la Patria, y la mas estrecha obedienc.a a las autori-dades superiores”. Y Mitre cuenta que “despues de la tercera lista se rezaba el Rosario por companlas y al toque del silencio reposaba aeuella colmena guerrera y sdlo se ofa el alerta de los centinelas. San Martin, si-guiendo los consejos de Belgrano, habla introducido las präcticas re-ligiosas como elemento de disciplina moral”. Nos refiere un historiador, ba-sändose en la tradieiön, que mien-tras estuvo San Martin en el Plumerillo, solla por las tardes montar su caballo y junto con O’Higgins, hacer una inspecciön del vasto campamento “El Plumerillo”, cerca del cual se hallaba la capilla del mismo nombre, donde se apeaba y hacla una visita al Santlsimo. (Continuarä) NAROČNIKOM V rokah imate prvo številko 17. letnika “Duhovnega življenja”. D ve stvari vas zanimata: Vsebina in — cena. Oboje je visoko, kajne. Vsebina po bogatiji sestavkov, okusni opremi in številu strani, cena pa po številu pesov.. . že v zadnji številki 16. letnika smo vam obrazložili, kako in zakaj je prišlo do tolike spremembe: ‘‘Duhovno življenje” naj bi nam vsem Slovencem v tujini nndilo vse, kar (od strani tiska) potrebujemo za zdravo in enotno duhovno rast. Nuditi vsem vse, pa ni tako lahko. . , Zadostiti je namreč treba kaj raznolikim potrebam: potrebam novonaseljencev kot staronaseljencev; potrebam onih v USA, Kanadi, Angliji in Italiji ter drugod po svetu prav tako kot nas v Argentini in čile ju ter ostali Južni Ameriki; potrebam mladih in starih, moškega in ženskega sveta, preprostih in izobraženih. In zadostiti je treba ne le z “utile”, ampak tudi z “dulce”, to se pravi, treba podajati ne le koristno, ampak istočasno tudi prijetno duhovno hrano. In še to: dasi različnim namenjena in zato tudi na tako zelo različne načine prirejena mora biti hrana ‘‘Duhovnega življenja” vendarle kar se da vsakomur užitna, prebavljiva. Da more “Duhovno življenje” vsem tem obilnim potrebam primerno zadostiti, mora imeti znatno večji obseg in tudi znatno širši krog sodelavcev. Zato bo imela vsaka številka mesečno izhajajočega “Duhovnega življenja” v letu 1950 64 strani raznolike-vsebine izpod peresa kar se da raznolikih, odličnih piscev. Na prvih straneh bo vedno kaj časovno pomembnejšega, na primer v tej številki razlaga svetega leta in papežev govor ob otvoritvi. Bog, Cerkev, družba in družina — to so štiri najpoglavitnejšo silnice našega duhovnega, življenja Zato bo ‘‘Duhovno življenje” poglabljalo spoznavanje Boga in nadnaravnega življenja v Bogu, bo uvajalo v življenje s Cerkvijo, v luči vere in nauka Cerkv-e osvetljevalo sodobne socialne probleme in učilo ceniti in gojiti krščansko družinsko življenje. Posebna pozornost bo posvečena mladini in otrokom, in onim, ki morajo biti kvas naroda: izob-ažencem. Vse to pa bo list podajal v dvojni obliki: povedano-in doživeto — to se pravi, v razpravah in v leposlovju- A s tem vsebina še ni izčrpana. V obširnem delu “Katoliški misijoni” nam bo list vodnik v katoliško vesoljnost: da, bi bili vsi eno, neverniki, krivoverci in ločeni, da bi postal svet čim prej ena sama čreda, ki bi jo vodil en sam Pastir. še posebno nas bo “Duhovno življenje” vezalo s katoličani po svetu in z dragimi rojaki v izseljenstvu ter v zasužnjeni domovini. Kakor biser vsake številke pa bo beseda našega skupnega duhovnega vodnika in očeta, škofa dr. Gregorija Rožmana, ki se v svoji skrbi za nas želi po ‘‘Duh. — 2 — M' 'm DUHOVNEGA ŽIVLJENJA življenju” povezati z vsemi rojaki, p<> svetu raztresenimi. Pričujoča številka nam že nudi prvi obrok tega vsebinskega bogastva. A ni še popolno ogledalo tega, kar bi nudil celotni novi letnik. šele po drugi številki boste mogli bralci Pra,v oceniti vrednost novega letnika. Taka razširitev lista je kajpada zahtevala priklenitev večjega števila sodelavcev, od katerih bodo nekateri kot sotrudniki delili skrb in odgovornost za vsebino lista z glavnim urednikom č. g. Ladislavom Lenčkom CM. že pri tej številki sodeluje nad 20 različnih Piscev, duhovnikov in laikov. V teku leta pa bomo zajeli k sodelovanju še več drugih znanih slovenskih duhovnih pisateljev, zlasti tudi onih izven Argentine, po različnih deželah Evrope in obeh Amerik ter celo Azije in Afrike. Tako kot za uredništvo je tudi za upravo odgovoren č. g. Ladislav Lenček CM, vse delo Pa bo pod skrbnim vodstvom novo organizirane Slovenske dušn'opastirske pisarne, Victor Martinez 50, Buenos Aires, čeki naj se naslavljajo na ime odgovornega upravnika, dopisi pa na uredništvo oziroma upravo “Duhovnega življenja”, vse z gornjim naslovom. In naročnina? Najprej za Argentino, kjer je večina naročnikov. Kot omenjeno že v zadnji številki preteklega, letnika, je bil list lani skoraj zastonj! že lani bi resnično morala biti naročnina za 420 bogato ilustriranih strani velike oblike in gostega besedila na lepem, močnem papirju vsaj 2 5 pesov letno, a bila je — 10 pesov. Letos bi za isto število strani morali letno naročnino zvišati na 30 pesov. A število strani smo podvojili. Pričakovati bi torej bilo, da bo letna naročnina za skoro 800 strani “Duhovnega življenja” v letu 1950 znašala 60 pesov, zlasti ker se bodo tiskarski, uprav-niški in ostali stroški med letom znatno povišali. Toda uspelo nam je nuditi bogato letošnje ‘‘Duhovno življenje” samo za 20 pesov polletne naročnine. Celoletne naročnine ne nioremo določiti in postaviti radi velikih sprememb vrednosti pesosa, ki so na dnev-uem redu. Rade volje pa sprejme uprava na račun tudi zneske, višje od polletne naročnine, zlasti ker je treba vnaprej kupiti in plačati Papir za celo leto. — Zdi se nam primerno Pripomniti še to: Povišana naročnina je nehaj samo po sebi umevnega zlasti za vso tisto večino naročnikov “Duhovnega življenja” v Argentini, ki so bili lani naročeni tudi na “Katoliške misijone”; sedaj bosta namreč v naročnini ‘‘Duh. življenja” obseženi dve prejšnji naročnini, ker sta lista združena; obsegala pa bosta vsaj četrtino več strani kot sta jih imela preje oba skupaj, ko sta izhajala še vsak zase. In naročnine v drugih deželah? Povišek bo veliko manjši, ker se valutna vrednost ni toliko znižala kot v Argentini. Iz istega vzroka večje stalnosti tujih valut naj po možnosti naročniki v inozemstvu plačajo celoletno, ne le polletno naročnino. Po tem takem bi bila, naročnina za “Duh. življenje” 1950 takale: Argentina: polletna 20— pesov USA: letna 7 dolarjev Kanada: letna 8 dolarjev Anglija: letna 5 USA dolarjev čile: letna, 500 čilskih pesov Italija: letna 2000 lir Francija: letna 1000 frankov Avstrija: letna 50 šilingov. Uverj-eni smo, da boste “Duhovnemu življenju” kljub višji naročnini vsi dosedanji naročniki ostali zvesti in da nam bo zlasti med novonaseljenimi rojaki v USA, Kanadi in Agliji mogoče pridobiti še lepo število novih naročnikov, če bo res tako, potem bodo naročniki doživeli med letom marsikatero veselo presenečenje v vedno lepši in bogatejši opremi in vsebini — vse pa v večjo čast božjo in v časno in večno rešitev slovenskega naroda. Prvo številko novega letnika pošiljamo vsem dosedanjim naročnikom. Druge in naslednjih pa ne bomo poslali več vsem onim, ki do 1. februarja, (v Argentini) ne bodo imeli urejene naročnine za preteklo leto. šele ko bodo to storili, jih bomo znova šteli med naše naročnike. Vse poverjenike prosimo, da se tudi to leto tako požrtvovalno potrudijo z razdeljevanjem lista, pobiranjem naročnine in pridobivanjem novih naročnikov, širjenje katoliškega tiska je nad vse učinkovito apostolsko delo, ki so ga papeži toplo priporočali zlasti organiziranemu apostolatu, že vnaprej: Bog plačaj! Konzorcij “Duhovnega življenja’ TSVETO LETO 1050 Jezusova Cerkev je sveta — po Ustanovitelju, po naukih in zakramentih in v svojih udih, ki so po Petrovem izrazu sveto ljudstvo. To sveto ljudstvo je telo, ki mu iz Glave neprestano polni žile kri milosti. Zato se sme od kraja do kraja zemlje čuti njegov glas: “Sveto sem, kajti prc-elo sem milost svetosti, milost krsta in opravičenja grehov." (Sv. Avguštin). Tako potuje skozi čas v blaženo večnost, kjer edino je svetost polna in varna. Na zemlji se je preradi branimo. Vsakdo ima v svobodni volji grozno moč, da si vzame nadnaravno življenje. Kol ko jih trpinči pekel, ko so morali v večnost po enem samem smrtnem grehu! Drugi so padali večkrat, ne da bi mogli vedeti, kdaj jim bo milost zadnjikrat pomagala v žvljrn :e. Ko zapravi tisto zadajo milost, lahko živiš še petdeset let — mrtev, mrtev tudi ob uri ločitve s sveta, torej pogubljen. Svojim udom postavlja Cerkev vsaj vsako 25. Isto take misli pred oči z vabilom: SVETO LETO — SVET ČLOVEK. Svet človek: ti ostani ti — postani! V tem geslu je program vsakega življenja. V njem je prežlahtni SAD JEZUSOVEGA ODREŠENJA, v njem je NOVI ČLOVEK. Redkost svetih let — lahko umreš, ne da hi le enega doživel: morda si deležen enega, dveh — poz'va k temu, da jih hvaležno pozdravimo in po pameti in v milosti preživimo. S kakšnim navdušenjem so jih pričakali svetniki, ki stalno prisluškujejo Bogu in znajo hoditi skozi čas in svet! Toliko bolj smo potrebni te vePke spodbude mi. človeška narava mora velikokrat slišati POZIVE K DOBREMU, se da vplivati SLOVESNOSTIM, se krepča iz bogastva TRADICIJE. Vse to prinaša sveto leto. Obenem je kot vse Cerkvene prireditve na poseben način povezano s PORASTOM MILOSTI. Miki slovesnosti in sila tradicije, povečana milost in obilje DEPIH ZGLEDOV bodo pri vsakem, ki bo imel dobro volio, POGLOBILE VERSKO ŽIVLJENJE, PRIOSTRILE POGLED V BISTVO ŽIVLJENJA — vse skrivnostno Telo bo zažarelo v svetosti. Na pot k temu velikemu cilju pa dviga Cerkev za sedanje sveto leto še posebne cilje. Tudi to je v prid naši naravi in v blagoslov težavam dobe. Tele posebne cTje je pokazala našemu prizadevanju: ZVESTOBO KRISTUSU IN CERKVI, MIR IN EDINOST, SOCIALNO PRAVIČNOST. Glejte zlo sedanjosti: NEZVESTOBO. Kdor drži besedo in pogodbo, kdor čuva prisego zakonskemu drugu, kdor pošteno služi gospodarju, kdor je zvest sam sebi — se zdi posebnež ali pa junak. In bil bi res posebnež in junak, ko bi kdo v vsem naštetem bil zvest, odpadel pa bi od Kristusa in njegove Cerkve, če pa to zvestobo drži, bo zvest v vsem. Drugače kot tisti, ki pravijo, da so Kristusovi, pa flirtajo z zavrženhn angelom. Sredinstvo! Po pravici smo ga prekleli, ko je šel vihar preko nas, pa ga je davno prej zavrgel Odrešenik: Ne morete služiti dvema gospodoma. — Ker si mlačen, te bom izpljunil. Za označitev “izbrane, pametne in sleoe” pokorščine Cerkvi pa bi si mogli prirediti znani svetopisemski rek takole: H-navec, praviš da spoštuješ Boga, ki ga ne vidiš, pa ne spoštuješ Cerkve, ki jo vidiš! Slediti spovedniku, župnku. škofu, papežu je nekateremu prav samo tedaj, če dobesedno ponavljajo besede iz svetega pisma. Kakor hitro na povedo k i i svojega, pa že začenja študirati, ali sploh imajo pravico o tem govoriti -n ali se sklada z njegovo visoko pametjo, kar so dejali. Naša visoka pamet (= napuh in nevednost) je tudi kriva, da je tako malo EDINOSTI med nami. Krščanski svet je n. pr. brez kakih zaslug sicer spoznal zgrešenost in nečlovečnost komunizma, mu pa le od p; ra vrata in Se niu zdi bolj vredno napihovati razlike, ki so med nami, kot pa vzpostaviti mir v svojem taboru in potem rešiti sužnje, ki medle za železno zaveso. MIR pa ima po Avguštinovi definiciji dve bistveni sestavini: počivanje v redu. Nasproten mu je nasilen red: red v totalitarizmih ne poraja miru. Nasprotno pa mu je tudi počivanje v neredu, kakor počiva vest v okorelem zločincu, ali kakor počivajo ljudje v slogaštvu iz napačnih načel ali jz zlih namenov. A’si smo nad vse potrebni miru: z Bogom, s seboj, z ljudmi; vsi: tisti, ki smo pravkar izšli iz vojske, tisti, ki se še vojskujejo in tisti, ki se gredo mrzlo vojno (druge vrste ljudi ni na naši ugasli zvezdi). Edini početnik miru pa je Kristus in mir naideš edino v Njegovi ljubezni. PRAVIČNOSTI poznamo že prav različnih znamk: rdečo kapitalistično evropsko, zavezniško, ameriško. . . Katere bodo romale na sveto leto v Rim, katere bodo opravljale pokoro? Najbrž ne bo nobena od teh pomislila na vsebino svetega leta, papežu se nobena ne klanja — nekatere so z njim pač v diplomatskih odnošajih —, pokoro bodo pa delali zanje drugi, kadar njih ne bo več. Kakor je pravi mir le eden, tako je tudi le ena prava pravičnost. Nosilci te bodo morali storiti to, česar “pravičnosti” ne bodo, začeli pa bodo najbolje s pokoro. S POKORO smo pa tam, kjer je za človeka pogoj vsemu dobremu. Brez pokore je nemočno Jezusovo odrešenje, brez nje ne bo novega človeka ne nove družbe, ne bo svetega leta in njegovih plodov. PROF. GERZINIČ SVETI OČE GOVORI SVETU NA VEČER PRED ZAČETKOM SVETEGA LETA Boj med krščanstvom in material zrnom je v odločilnem razdobju. Pij XII. je pogosto pozival vse sile v obrambo duhovnosti. Tako so se zgrinjale molitve, evharistično in liturgično gibanje, in pa naravna sredstva, organizacije in akcije, da z zaupanjem v Boga rešijo svet teme. V svetem letu se bodo vse te sile pomnožile. Vrhovni poglavar je že dal povelje. Z optimizmom, neomajnim prepričanjem in ljubeznijo. Tole so glavne misli nagovora svetega očeta: Nikoli še ni bilo njegovo srce tako blizu vsem ljudem in z vsemi želi dati hvalo in ponižno prošnjo sveti Trojici, človeštvo pričakuje znamenja iz nebes. To znamenje se bo pokazalo. Gospod pride in z njim sredstva za odpuščanje in za posvečenje. Opravičeno je splošno veliko upanje, ki ga katoličanom zbuja to sveto leto. Resnično, to sveto leto BO ODLOČILNO. Odločilno za verski prerod modernega sveta. Odločilno za bodočnost sv. Cerkve in njeno prizadevanje, da svoje ude očisti in posveti, navzven pa razlije duha pravičnosti in lju bežni. Ko bo papež odprl sv, vrata, bo to storil v zavesti, da opravlja s tein “ne navadno dejanje tradicije, temveč simboličen obred najbolj vzvišenega pomena za kristjane in ves človeški rod.” Naj bi čuli tri udarce na vrata vsi, ki imaio ušesa za poslušanje. Vsi naj pridejo k Očetu in v Njegovo Cerkev. Posebej papež poziva: BREZHOžCE. Zanje ni druge reš tve kot povratek. Sveti oče ve, da jih bo v svetem letu mnogo to spoznalo. PAGANE. Od zadnjega svetega leta (1925) se je število spreobrnjenih več kot podvojilo. Betos bo njih množica narasla kljub pre-gan.janju vere v Evropi in Aziji. VERNIKE, ki jih je zaplel greh v svoje mreže. “Močno se motijo, če mislijo, da žive krščansko in da ugajajo Boga, če ni stalno v njih dušah posveujoče milosti. LOČENE KRISTJANE. “Kako nekaj velikega bi bilo ko bi se v tem svetem letu vrnili v eno in resnično Cerkev mnogi, ki sicer verujejo v Kristusa Jezusa, pa so ločeni od Cerkve iz raznih vzrokov.” Po tem veličastnem povratku so hrepenela stoletja. “Zakaj je med kristjani še ločitev?. Kdaj pride ura, da se skladno združijo vse sile duha?” JUDE. VSE ČLOVEŠTVO. Moderni svet se je otresel božjega jarma in zavrgel božje načrte. Zato je doživel popoln polom; najbolj vidno na socialnem področju in v mednarodnem sožitju. Tu sv. oče z očetovsko besedo roti tiste, ki so se zapisali materializmu in brez-boštivu, naj rešijo svojo večnost. Vsem velja: “Ne pozabite, da je brez Boga tvarna blaginja za tiste, ki je ne premorejo, rana, ki jih muči, za tiste pa, ki jo uživajo, mnogokrat usodna past. Brez Boga je umska in estetska kultura le reka, odrezana od svojih izvirov in brez izliva; je le močvirje, polno peska in blata.” Zadnji del govora veleva mir vsej človeški družbi. V letu izrednih milosti smo in božjega odpuščanja. Bog hoče le kesanja in zado-ečevanja. Sveto leto bodi torej predvsem leto kesanja in zadoščevanja. Res se dvigajo v nebo solze in kri tolikih, ki danes trpijo, kajti sedanji rod si je priklical kazni s tem, da je grešil premišljeno in predrzno. Vendar samo prisilno trpljenje ne zadošča, pridružiti se mu mora PROSTOVOLJNO zadoščevanje. V letu dobrote in odpuščanja moramo vsi zmoto odpustiti drug drugemu, posebno pa naj se pokažejo velikodušne vlade. Ne maščevanje in prekomerno kaznovanje, temveč omiljenje kaznovalne pravice z usmiljenjem. Očetove besede se končajo s prisrčnim pozivom na romanje v Rim, ki je domovina vseh. Posebej smo povabljeni begunci in bivši vojaki. Rimski meščani pa naj vsem bratom izkažejo velikodušno gostoljubje. Slednjič je papež podelil vsem ljudem dobre volje BLAGOSLOV, z željo, da bi Vsemogočni uslišal njegove želje. KAJ JE PRAV ZA PRAV „S V ET Oll E T O"i? Vsako cerkveno leto je za resnega vernika sveto leto. Saj mu sveti časi — n. pr. sveti adventni čas ali sveti postni čas —, nedelje, Gospodovi in 'Marijini prazniki, godovi svetnikov, božja beseda, resna verska knjiga, moč zakramenta sv. pokore, daritev sv. maše, pogosto sv. obhajilo, tisoč drugih sredstev in priložnosti ter njegova za dobro vneta volja pomagajo, da postaja vsako leto bolj svet. Vsako leto bolj zvesto izpolnjuje Pavlovo besedo, ki nam j'o Cerkev daje na prvo adventno nedeljo za vodilo vsega cerkvenega leta: “Nadenite si Gospoda 'Jezusa Kristusa (RimiJ 13, 14). Posebno sveto leto pa, ki smo ga začeli na bedenji dan pred božičem, pa je posebna milost, ko nas Bog kliče še prav posebno k svetosti in globoki obnovi verskega življenja, če prebiramo cerkveno zgodovino, se lahko prepričamo, s kakšno resno voljo in spokornim duhom so nekdaj obhajali sveto leto, Tudi verska zgodovina slovenskega naroda nam ve nekaj povedati, kako so Slovenci nekdaj znali te milosti uporabiti. Tudi to sveto leto, ki se bliža, je zbudilo že mnogo svetih misli v dušah vernikov. Francoski škofje so lansko leto razglasili posebno sveto Marijino leto kot pripravo na splošno sveto leto. Pij XII. za ta sveti čas ponavlja božjo besedo: “Posvet.te se in bodite sveti, ker sem svet jaz Gospod, vaš Bog” (3 Moz 10, 7; pr. 1 Petr 1, 16). Kdaj so prvič obhajali sveto leto? Ob veliki udeležbi in z iskreno pobožnostjo so prvič obhajali sveto leto 1. 1300 pod papežem Bonifacijem VIII. Kolikokrat sv. Cerkev obhaja sveto leto? Ločiti moramo redno in izredno sveto leto: Redno sveto leto so skraja nameravali obhajati vsakih sto let. Kmalu so sveto leto določili na vsakih petdeset let. že zelo dolgo dobo ga Cerkev obhaja vsakih petindvajset let. Izredno sveto leto pa ima dvojni pomen: Izredno sveto leto je sveto leto, ki ga Cerkev obhaja ob kakem prav važnem dogodku za versko življenje. Tako smo n. pr. 1. 1933 ob tisočdevetstoletnici odrešenja praznovali izredno sveto leto. Izredno sveto leto pa redno obhajamo tudi takoj za rednim svetim letom, ko papež tiste milosti, ki jih v rednem cerkvenem letu mo- rejo redno prejeti samo rimski romarji, raztegne na vso Cerkev. Kako se začne in zaključi redno oz. izredno sveto leto v prvem pomenu? Papež najprej dvakrat nadvse slovesno razglasi sveto leto. Prvič redno na vnebohod Gospodov. To se je zgodilo letos n. pr. 2 6. maja. Posebni papeževi odposlanci so prebrali papeževo “bulo” (proglas) pred svetimi vrati štirih rimskih bazilik. Drugič papež razglasi sveto leto zadnjo adventno nedeljo. Letos se je to zgodilo 18. decembra. Na bedenji dan pred božičem pa je Pij XII. sam posebno slovesno s trojnim udarcem kladiva odprl sveta vrata pri baziliki sv. Petra, trije kardinali pa so istočasno v papeževem imenu odprli vrata pri baziliki sv. Pavla, pri baziliki sv. Odrešenika v Lateranu in pri baziliki Marije Velike. Ob obletnici ta štiri sveta vrata spet slovesno zaprö. Kakšen namen Ima torej sveto leto? Najprej hoče Cerkev, da bi za sveto leto čim več vernikov prišlo v Rim iz trojnega namena: da bi ob grobu sv. Petra in ob njegovem živem nasledniku obudili živo vero v namestnika Jezusa Kristusa na zemljda bi ob pobožnem obisku svetih verskih spomenikov zelo poživili in poglobili sveto vero: da bi prejel- svetoletni popolni odpustek, si Izbrisali vse časne kazni za prejšnje grehe in v vsej skesanosti in popolni ljubezni do Boga napravili trdne sklepe za sveto in zares krepostno življenje. Pod katerimi pogoji bo mogoče dobiti v Rimu svetoletni popolni odpustek? Vsak romar mora opraviti vredno sv. spoved, prejeti vredno sv. obhaj lo in pobožno obiskati štiri rimske bazilike: sv. Petra, sv. IPavla,, sv. Odrešnika v Lateranu in baziliko Marije Velike. V vsaki baziliki morajo zmoliti tri očenaše, zdravamarije in čast bodi, četrti očenaš, zdravamarijo in čast bodi zmoliti po namenu sv. očeta in končno morajo zmoliti še apostolsko vero. Svetoletni odpustek prejmejo tolikokrat, kolikorkrat bodo opravili omenjeno pobožnost. Ali bomo tudi drugi verniki sploh mogli v tem svetem letu biti deležni odpustkov? Ne. Sveti oče je za sveto leto ukinil vse druge odpustke, popolne in nepopolne, ki se morejo naklanjati živim. Pač pa moremo prav vse odpustke, popolne in nepopolne — to je važno — naklanjati rajnim v vicah. Izjemoma so ostali v veljavi tile odpustki, ki jih morejo biti deležni tudi živi: Odpustki, ki jih je mogoče dobiti ob smrtni uri, ob štirideseturni pobožnosti, ob spremljanju duhovnika, kadar nese sv. Popotnico, pri molitvi angelskega češčenja (angel Gospodov) in tudi porciunkulski odpustki ostanejo v veljavi. Posebne odpustke more dobiti tudi vsak, ki opravlja pretresljivo molitev za sveto leto, ki jo je sestavil Pij XII. Ali bo mogel svetoletne odpustke kdo prejeti doma? Da. Za nekatere je sv. oče zaradi posebnih okoliščin dovolil izjemo. Tako morejo sveto-letni odpustek prejeti vseh vrst redovnice s svojimi gojenkami, verniki, ki so v ječi, ujetniki, izgnanci, na prisilnem delu, delavci, ki si morajo z delom služiti vsakdanji kruh, bolniki in okrevajoči, starčki čez sedemdeset let. V posebno tolažbo nam je, da bodo verniki za “rdečo zaveso” mogli doma prejeti svetoletni odpustek, ker jim brezbožne oblasti ne dovolijo romati v Rim! Tem bo njihov škof ali po njem pooblaščeni spovednik določil, katera druga dobra dela morajo opraviti namesto obiska, štirih rimskih cerkva. Ali bodo v Rimu še katere druge slovesnosti? Omenimo, da bodo v Rimu praznovali mendarodni časnikarski kongres, mednarodni katehetski kongres in priredili razstavo celotne katoliške dobrodelnosti, Katoliške akcije in domače cerkv. umetnosti v misijonih. To leto bo sv. Cerkev proglasila izredno število božjih služabnikov za blažene in svetnike. Romarji bodo lahko videli, s kakšno slavo Cerkev že na zemlji obdaja tiste, ki so se na zemlji resno trudili za tisti namen, zaradi katerega je Odrešenik ustanovil Cerkev, to je: sveto življenje vernikov. Po posebni želji mnogih škofov bo sv. oče v svetem letu ponovno ves svet posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu in presvetemu Srcu Jezusovemu. Kaj Cerkev v tem svetem letu pričakuje nd vseh vernikov? Veliko: sveto leto naj bi bilo po želji sv. učeta veliko sveto leto molitve, pokore in za-doščevanja. V katere namene naj molimo in delamo Pokoro? Iz posebnih navodil pripravljalnemu odboru za, sveto leto, iz bule, s katero Pij XII. razglaša sveto leto, iz drugih treh apostolskih konstitucij ter iz molitve za sveto leto vidimo, da je želja sv. očeta, naj bi v svetem letu z molitvijo in pokoro sprosili tele vel ke milosti: spreobrnjenje in posvečenje vernikov, zvestobo katoličanov Kristusu in Cerkvi, tesno povezanost vernikov, duhovnikov in škofov v borbi proti sovražnikom, spreobrnjenje zapeljanih, nevernikov in brezbožn kov k pravi veri, duha srčnosti zaradi vere preganjanim, usmiljenje in ljubezen do trpečih, dejavno socialno pravičnost in bratsko Iju-tkzen do bližnjega, mir v dušah, družinah, v narodu, po vsem svetu, pravično ureditev “vete dežele, rešitev iz sodobnih stisk. Kako obhajajmo Slovenci sveto leto? V Rim ne bomo mogli romati. Obnovimo pa živo vero, zvestobo in ljubezen do žive Skale svete Cerkve, do namestnika Jezusa Kristusa na zemlji. Posnemajmo v tem svojega škofa Rožmana, ki je ob priliki, ko je med preteklo vojsko šel v Rim, izjavil: “Rad grem vselej na svoj rojstni dom, a še veliko rajši grem vselej v Rim.” Radi romajmo to leto vsaj v duhu pogosto v Rim in s številnimi romarji obiskujmo svete kraje. Veseli bodimo, da mora marsikdo izmed nas okušati grenko tujino zaradi zvestobe Cerkvi. Zdi se, da Cerkev še nikoli ni svetega leta obhajala v tako obupnih in brezbožnih časih. Saj moremo z Janezom govoriti, da ves svet tiči v zlu (1 Jn 5, 19) in s Pavlom, da je skrivnost hudobije že na delu (2 Te s 2, 7). Vsa sila brezboštva in hudobije razsaja zlasti nad slovenskim narodom, če kdaj, potem za te brezbožne in diabolične čase velja Gospodov opomin: ”Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo in postom” (Mr 9, 29; Mt 17, 21). Bodimo vsi Slovenci, duhovniki in verniki, tako plemeniti, da bomo vse sveto leto mnogo več molili in z večjo vdanostjo prenašali vsaj svoje navadne težave za svoje brate, ki zaradi vere vel ko trpe po ječah, na prisilnem delu, za svoje brate, ki so odpadli, nas preganjajo in sovražijo. še zlepa nisem bil kdaj tako vesel kot pred meseci, ko mi je v Argentini mlad slovenski delavec, ponosen in pri vseh priljubljen fant v razgovoru zaupal, da v svojem življenju še ni storil smrtnega greha. Naj tudi febi sveto leto podeli to veliko milost, da se boš temeljito spreobrnil in začel zares pošteno in sveto živeti. Saj je to edino pravi namen življenja. Marija, ljuba Mati božja in naša Srednica vseh milosti, Mati in Kraljica slovenskega naroda, ne zapusti nas, marveč v tem svetem letu vsej sveti Cerkvi, vsemu slovenskemu narodu, meni in vsemu svetu izprosi preobilnih milosti. DR. FILIP ŽAKELJ PROŠNJA Pošlji svojega angela v moj boj, vihar, da, z njega v me zaplapola nebeški, sinji žar . Pošlji angela stražnika, da bo ob meni stal, z mečem ognjenim sovražnega duha me varoval. Pošlji mi tolažnika, ki bo z globokimi očmi mi zrl v dno srca in čuval mi noči. O, daj mi angela močnega, da bom močan še jaz, da skozi mračni srd sveta, bom gledal jasno Ti v 'obraz. SLAVKO SREBRNIČ Ko sem bil na obisku v Argentini, so me naši ljudje naprosili, da bi jim večkrat pisal nekaka pastirska pisma v pouk in tolažbo, obojega da so potrebni v novih razmerah boli kot kedaj v domovini. Razumem to željo in bi ji rad ustregel. A kako? Na;lepše bi bilo, ko bi mogel poslati tiskano pismo vsakemu posebej, da bi naša medsebojna vez bila bolj osebna in tako tudi bolj učinkovita. Razmišlja,! s°m o tem in prišel do prepričanja, da mi to ne bo mogoče; preveč bi bilo dela, ki ga sam ne bi zmogel, drugih tu v Združenih državah pa tudi ne morem vpregati, saj ima vsak preko glave dela. Treba bo na drug način vzdrževati zvezo z verniki, ki si želijo škofove besede. Medtem mi je novi urednik “Duhovnega življenja” sporočil željo, naj napišem za vsako številko novega letnika po en članek. S tem je bilo zame vpraša,nie rešeno. S č]anki v “Duhovnem življenju” morem biti v zvezi z vsemi, ki ta list naročajo in čitajo. Čim več bo naročnikov in čitateljev, s tem večjim številom vernikov bom v zvezi. Rad bi bil v zvezi z vsemi, vsakemu bi rad dobro in spodbudno besedo napisal, zato srčno želim, da bi po možnosti vsaka družina naročila ta list. če bi bila naročnina za eno družino previsoka, pa naj dve družini skupaj naročita en izvod in ga obe čitata. Prav tako tudi posamezniki, ki so brez družine; če vsak zase ne more naročiti, naj jih več skupaj naroči en list, kar je lahko, ako skupaj stanujejo. Tako bo mogoče, da pridem z vsakim v pismen stik. In če mi bo kateri sporočil svoje želje in misli, o čem naj pišem, ali mi stavil vprašanja, na katera želi preieti odgovor, bom z veseljem ugodil in pisal o tem, kar čitatelji za svoje duhovno življenje najbolj potrebujejo. Iz lastne izkušnje zadnjih let veste, kako čudno nas Bog vodi po potih, o katerih se nam niti sanjalo ni. Marsikaj nam je nerazumljivo, kar Bog dopušča v našem življenju. Kakor v omotici smo včasih, da se ne znajdemo dovolj hitro, Zdi se mi potrebno, da skušamo doumeti božje vodstvo in se izročimo v božje roke tako, da nas nobena nepričakovana sprememba iz njih ne bo mogla iztrgati. Iz zgledov, v svetem pismu zapisanih, nameravam razlagati način božjega vodstva, da bomo bolje spoznali pomen svojega sedanjega položaja in se bomo dovolj trdno oprijeli roke Vsemogočnega v vsakem okolju, v katerem moramo živeti. Spoznali bomo, kako čudovit, moder in neskončno dober je Bog, kako pozna vsa pota, ki so nam skrita, kako ve, kdaj je najprimernejši čas; ca ničesar ne zamudi, čeprav odlaša, za naše človeške pojme kar predolgo. Mnogo svetlobe, tolažbe in moči moremo črpati iz zgledov v svetem pismu, saj jih je Bog dal zapisati “v naše poučenje, da bi imeli upanje v potroežljivosti in po tolažbi”, kakor pravi sveti Pavel v listu Rimljanom (Rim 15, 4). OB PROGLASITVI ,j, SANMARUNSKEGA LETA" 1950 Letošnje leto 1950 je proglašeno v Argentini kot “sanmartinsko l.to” v spomin na smrt generala Joseja Sanmartina, ki je umrl dne 17. avgusta 1850 v mestu Boulogne-sur-Mer v Franciji. S tem hoče Argentina proslaviti z največjimi častmi svojega ‘‘Osvoboditelja” in največjega človeka svoje zgodovine. Tudi Slovenci se klanjamo spominu tega vojskovodje, ki je osvobajal narode in ustanavljal države na ozemlju celine, ki je zdaj naša druga domovina, in “Duhovno življenje” se uvrša med tiste, ki v začetku njegovega leta obnavljajo njegov življenski lik, ne samo zato, da bi živel v spominu to leto, temveč da bi bdel pred očmi kot človek, ki je ljubil svobodo naroda nič manj kot Boga V Semogočnega. Slika desno nam kaže Prevzvišenega, ko se klanja spominu San Martina ob njegovem gr0bu v buenosaireški katedrali SLAVA OSVOBODITELJU I Vsi poznamo že toliko zgodovino Argentine, da vemo, da je od odkritja Amerike pa do 25. maja 1810 bila v posesti španskih kraljev. Ti so pošiljali sem najprej svoje osvojevalce, nato pa. podkralje, ki so vodili tu upravo in izkoriščali bogato kolonijo. Toda ko je francoski Napoleon zaprl španskega kralja in je mesto njega vladala “seviljska, zveza”, so Argentinci, oziroma tedaj še pripadniki kolonije “Južnih držav ob reki la Plati” videli, da so zrahljane vezi, ki jih vežejo na kralja; zato so v smislu dobe, ki je poudarjala svobodo narodov in pravico do samoodločbe, gori navedenega dne proglasili Neodvisnost od “matere Španije” in začeli svoje življenje. Toda potrebno je bilo še dvanajst let hudih osvobodilnih borb, da se je ta. neodvisnost resnično Izvojevala in utrdila za vselej. In vojskovodja, in junak teh osvobodilnih bojev je bil general Jose San Martin, ki je deset let vodil ta boj in svoj napor ovenčal z zmago ter si zaslužil ime ‘‘Osvoboditelja” ne samo za sedanjo državo Argentino, temveč tudi za čile, za Peru, in pomagal k samostojnosti tudi Uruguaju, Paraguaju in Equa-dorju. Rodil se je v nekdanji “jezuitski državi v Missiones” v mestu Yapeyu (ulica, ki vodi 8 Postaje subteranea. Medrano k naši cerkvi na calle Belgrano, nosi ime njegovega rojstnega kraja! ) 25. februarja 1778. Z osmimi leti je šel v Španijo v šolo, celo plemiško, toda že z dvanajstimi leti je stopil v špan- sko armado. Boril se je v španski vojski v Afriki proti Maročanom, pa tudi proti Francozom. V Napoleonovih vojskah se je boril proti njemu, prodrl čez Pireneje z vojsko na francosko stran in se posebno odlikoval v bitki pri Bailenu, kjer je Napoleon doživel enega svojih prvih porazov. Napredoval je do polkovnika, španske vojske. Ko pa je slišal, da se je njegova domovina uprla vazalstvu države, kateri je on služil, je stopil iz španske vojske in prišel v Buenos Aires (1812). Tu se je takoj ponudd uporniški osvobodilni vladi v službo, ki ga je sprejela v istem činu s takojšnjo nalogo, naj ustanovi polk jezdecev, katerega poveljnik bo on. Tako je po zgledu francoskih in španskih “grenadirjev” ustanovil polk, ki je danes znan kot “sa.nmartinski grenadirji na konjih” (ti v svojih starih uniformah iz te dobe stražijo sedaj njegov grob v katedrali in palačo predsednika republike). Tako je leta 1812 stopil v službo domovine in osvobojenja. Poslan je bil kmalu na severno fronto in v svoji prvi bitki, ki jo je vodil pri San Lorenzu 3. februarja 1813, odločno porazil špansko kraljevo vojsko Argentinska vojska, ki je bila do tedaj že skoraj uničena, je dobila zopet duha in moči, in general San Martin jo je popeljal na najvišji vrh napora in slave. To se je zgodilo z njegovim drznim načrtom, ko je čez 5000 mož z 10.000 mulami in kravami popeljal čez najvišje svetovne planine — čez Ande v januarju in februarju 1817, da. uniči sovražnika onstran skalnate meje v Čileju, odkoder so vpadale vedno nove čete v ozemlje laplatske države in ga motile. Ta prehod je trajal 2 5 dni ter bil kronan z uspehom: v bitki pri Chacabuco onstran v Čileju je premagal kraljevo vojsko in nato še pri Maipü, kar mu je odprlo pot v glavno mesto Čileja, kjer je oklical svobodo in neodvisnost. Čilenci so mu sicer ponudili mesto upravitelja nove države, toda on ga ni sprejel, ker je imel še večji cilj: pregnati sovražnika iz glavnega mesta “južnoameriških provinc” iz Lime, sedaj glavnega mesta. Peruja. Z ladjami se je pripeljal po pacifični strani, osvojil Limo in s tem prinesel neodvisnost Peruju. Prijatelji so ga nagovorili, da je prevzel mesto, ki ga je v čileju odklonil: postal je “Protektor” Peruja, vladar, da reši novo državo pred anarhijo. Toda z vojsko je šel še v Ekvador, kjer se je sestal z Bolivarijem, “osvoboditeljem Venezuele in Bolivije”, kateremu je ponudil svojo armado v pomoč. Toda Bolivar je odklonil njegovo sodelovanje, ker je gledal v njem rivala, tekmeca. Da bi se preprečil medsebojni “bratski boj”, je San Martin odstopil kot vladar in se umaknil v privatno življenje IS22. leta, po desetih letih vojskovanja. Videl je, da je osvoboditev dovršil, vladajo pa naj drugi. On ni imel teh ambicij, dasi so mu ponujali najvišja mesta tudi drugod. Tako je z njegovim deležem bila zasigurana neodvisnost Argentine, čileja in Peruja ter “orientalskih” delov nekdanjih ‘‘provinc ob La Plati”: Uruguaja in Paraguaja, dočim je Bolivar zaključil osvoboditev Venezuele, Ekvadorja in Bolivije in s tem osamosvojitev cele južnoameriške španske posesti. San Martin je tako dokončal veliko delo za Argentino in tudi za vso latinsko ameriško colino. Ker je hotel samo osvobajati in ne vladati in se je zaklel, da ne bo omadeževal svoje sablje v “državljanski bratski vojni”, je ušel notranjim sporom s tem, da se je umaknil v Francijo (proti kateri se je svoj čas junaško boril). Skromen, skoraj v uboštvu je živel ob podpori svojega španskega prijatelja Aguada, ki mu je dal na. razpolago vilo Grand Bourg ob morju Zato se imenuje tako trg v Palermu, kjer stoji v povečani obliki hiša, v kateri je San Martin umrl. Ta pa ni bila več Grand Bourg, temveč hiša v Bo-logne-surMer, katero mu je daroval Vitor Gerard, Francoz. Leta 182 9 se je vrnil v Buenos Aires, toda prišel je ravno v čas notranjih sporov (Lavalle je dal ustreliti go-bernerja Dorrego), zato ni niti stopil z ladje, temveč se preko Montevidea povrnil nazaj v zgnanstvo, kier je ob svoji hčeri in njeni družini umrl v 72. letu dne 17. avgusta 1850 ob 3 popoldne (zato na dan njegove obletnice smrti zvoni mrtvaški zvonček s Cabilda v Buenos Airesu ob 3). Tako je daleč od domovine umrl tisti, ki jo je — osvobodil. želel je, da bi njegovo srce počivalo v domovini. Ob stoletnici njegovega rojstva 1878 so prepeljali njegove ostanke v Buenos Aires in jih pokopali v katedrali ter mu tani postavili spomenik, ovenčan z imeni njegovih zmag. Z letošnjim letom bodo v Argentino pripeljali tudi ostanke njegove družine, da bo vsa počivala ob strani očeta — Osvoboditelja rodne zemlje. Ko se “Duhovno življenje” spominja tega velikega moža, hoče poudariti poleg njegove gorečnosti za svobodo naroda, tudi njegovo vero v Boga. Izhajal je iz pobožne družine; njegova mati je na smrtni postelji želela biti oblečena v raševino dominikanske halje. Imel je versko vzgojo v Španiji, Od 12 leta naprej pa je služil vojski in hodil iz bitke v bitko. Njegovo zakonsko življenje s 15 letno Re-medios de Escalada je bilo vzorno, bila mu je “žena in prijateljica” (poročil se je 1. 1812), toda kmalu mu je umrla; odslej se je ves posvetil vzgoji svoje hčerke in potem, njenih otrok. — Bil pa je San Martin član vsaj petih masonskih lož (Cadiz, London, Buenos Aires, Mendoza, Santiago, Lima), katere zadnje tri je sam ustanavljal. Toda misliti moramo, da lože tedaj še niso bile to, kakor sedaj: bile so tajne 'organizacije za osvoboditev narodov, te, imenovane, zlasti za osamosvojitev «lužne Amerike. San Martin je imel močno vero v Boga. Svoj testament, ki ga je sam napisal šest let pred smrtjo, je začel: “V imenu Boga Vsemogočnega, ki ga priznavam kot Stvarnika Vesolja”. Iz njegovega življenja imamo mnogo dokazov, da je podpiral religiozno življenje in se ga ude leževal. Njegovi vojaki so morali izvrševati religiozne dolžnosti, ob praznikih in nedeljah se j’e v njegovih taboriščih — kjer koli naj je že bilo — brala sveta maša, imel je duhovnike v svoji vojski, ki so ranjencem v bitki delili zadnja tolažila; v vojski se je redno molil rožni venec; rad je stopil večkrat v cerkev in pomolil pred Najsvetejšim. Za preklinjevalce “Svetega božjega, imena, njegove častitljive Matere in Cerkve” je določil stroge kazni: prvič štiri do osem ur ‘‘prangerja”, drugič — vbod z razbeljenim železom v jezik in — odpust iz vojske! Sledil je v tem pobožnemu generalu Beigrano, svojemu predniku, ki mu je pred odstopom mesta pisal: “Pomnite, da ste general, rimsko krščanski-apostolski. Pazite, da niti v najbolj navadnih pogovorih ne bo manjkalo spoštovanja do naše svete vere. Ne dovolite, da bi bila žalostna naša milostna Gospa (Senora de Mercedes), imenujte jo vedno našo “voj-skovodkinjo”... in ne pozabite na škapulirje v četah.” Zdi se, da je San Martin mislil na ta svoj zgled, ki mu ga je postavil Beigrano, zato je sam z vso slovesnostjo vso svojo vojsko pred vstopom na Ande posvetil v Mendozi Mariji de Carmen. 5. januarja 1817 se je slovesnost posvetitve vršila v Mendozi: vsa vojaka je bila v paradi, podobo so prinesli iz samostana sv. Frančiška, nato je bila blagoslovljena (prvič v argentinski zgodovini) argentinska zastava belo-sinja, ki jo je izbral gen Beigrano in je bila prejšnje leto 1816 priznana za narodno zastavo. Nato je dal San Martin svojo poveljniško palico v roke Mariji, prijel zastavo in jo nesel pred vsemi na trg. Tako je San Martin svoj najdrznejši podvig in svojti vojsko dal pod Njeno varstvo' in po zmagi Ji je poslal za stalno svojo poveljniško palico v last z besedami: ‘‘Odločna zaščita, ki jo je dala andski vojski Patrona in Generalka Naša Mati in Gospa de Carmen, Je preveč očitna. Krščansko veroizpovedanje mi daje čast, da pošljem tej Gospe, ki se časti v vašem samostanu, priloženo poveljniško Palico v Njeno last kot jasen znak najvišjega. Poveljstva, ki ga ima Ona nad to vojsko.” Na vseh svojih vojnih pohodih je nosil s seboj podobo te Marije, ki mu jo je daroval ejegov vrstnik pobožni general Las Heras. In kamor je prišel z zmago, se je zahvalil Bogu s slovesnostjo svete maše in Te-deumom, tako v Satiagu v čileju, kakor tudi v Limi. Pred bitko v Maipd je slovesno prisegel, da bo po zmagi na tem mestu “postavil cerkev v čast Mariji de Carmen, Patroni in Vojskovodki naše armade”. Ko je šel v Peru, je v razglasu obljubljal zmago “oprt na pravičnost naše stvari in na varstvo Boga!” In neodvisnost Peruja je razglasil ‘‘na podlagi volje naroda in pravičnosti stvari, ki jo brani Bog.” in v provizorni ustavi, ki jo je sam kot vrhovni poglavar nove države dal, poudarja izrecno: “člen 1. 'Državna vera je katoliška, apostolska, rimska... čl. 3: nihče ne more biti državni uradnik, če ne izpoveduje katoliške veroizpovedi.” In na ustavo je prisegel v imenu “Boga in Domov ne", Kmalu po tem dogodku je izpovedal, da se želi umakniti v privatno življenje, “kjer bi posvetil ostanek svojih dni premišljevanju O dobrotah velikega Stvarnika Vesoljstva!” Ti podatki, ki so vzeti iz knjige “Los pro-ceres Argentinos y su devocičn a la Virgen Maria”, naj bodo samo dokaz, kako Je San Martin spoštoval vero in kako veren je bil kljub temu, da je bil ustanovitelj in član tolikih masonskih društev (pomnimo, da, je to bilo v času, ko je bil tudi — ljubljanski škof član takega društva, pesnik Valentin Vodnik in drugi!); ne smemo soditi z današnjimi očmi. General San Martin je velik kot vojskovodja, velik kot človek, velik kot vzgojitelj in tudi — kot vernik, Vreden, da počiva v katoliški katedrali katoliške države, ki ji je 'on postavil v desetletnih bojih trden temelj. 'Njegov spomin bo večen, kot je večna ljubezen do Boga, domovine in svobode. DR. D. NARAVNO IN NADNARAVNO ŽIVLJENJE ‘‘Kako čudovito!” ti vzklika nad lepoto narave srce, ko stopiš v sveže rosno jutro, ki ga obliva zlata luč prvega sonca, in te od vsepovsod pozdravljajo veseli ptičji spevi. Veličina narave v še bolj strmi nad lepoto in veličino stvarstva učenjak, ki naravo pozna globlje, ki si z drobnogledom utira pot do skrivnosti, zaprtih v najmanjših, s prostim očesom nam nevidnih delcih teles in posega z daljnogledom v sredo tistih skrivnosti velikega sveta, 0 katerem nam spet prosto oko zaradi njega oddaljenosti ne ve dosti povedati. Nad čemer pa človek v tem vidnem stvarstvu najbolj strmi, je življenje, naj bo že rastlinsko ali živalsko. Velja to posebno za človeško, ki popolnosti nižjega življenja v sebi uključuje in jih obenem visoko presega.. Glej zelene travnike, pisana žitna polja, v žarečih barvah goreče jesenske gozdove — vse to živi. Malo zrnce, drobnemu pesku Podobno, pade v zemljo; pa se v toph vlagi Prebudi, srka iz prsti hrano, se zajeda vanjo 8 koreninicami vedno globlje in širše, stebelce pa hiti kvišku in razširja svoje lističe zraku in soncu, se obrača za njim in raste, raste v višino božjemu soncu nasproti in v svoji zrelosti ponosno nosi svojo krono, polno cvetja in sadja pozneje — veličastno drevo. še višje je življenje živali, pa. naj bo še tako preprosta, črviča v prahu, ki tudi čuti in se giblje za svojim ciljem. Najčudovitejše pa je življenje človeka. že ena sama misel, ki jo imaš, je v tebi dokaz tvojega dostojanstva. In misliš vedno; tvoj duh je kot mlin, ki neprestano melje, ne pozna počitka, ni nikdar brez misli. Vsaka beseda, ki jo izgovoriš, je jasen dokaz tvoje veličine; saj je izraz tvoje misli in je nobeno bitje ni zmožno razen tebe — človeka. Toliko je najrazličnejših glasov, petja in melodij v naravi; išči v njej zavestne, pametne besede, izraza misli, kolikor hočeš, ne boš je našel ne ene. Le človek, ki ima duha, je tega zmožen, misli in govori. S svojim umom prodira v skrivnosti narave in jih porablja v svojo korist, njegov duh se dviga do zvezd, ki jih prešteva in iim meri pota, ugotavlja njih zakone in razkriva njih skrivnosti, se dviga s svojim umom nad zvezde, do Boga, svojega Stvarnika in Očeta. človeški duh je ustvaril dolgo vrsto čudovitih znanosti in umetnosti in izumov, ki jim vsem en sam človek niti imena ne ve. Da se vsi ti zakladi duha ne izgube in bodočim rodovom ohranijo, jih je človeški duh vklenil v knjige in jih nakopičil v prebogate knjižnice, polne učenosti in modrosti. Vse to je narava, spada v naravo in je ne presega, čeprav gre za stvari različne popolnosti; vse to je naravno in to življenje je naravno življenje in ves ta red je naravni red. človek bo morda na polju znanosti in izumov še prišel do stvari, ki se nam o njih niti ne sanja. Pa naj; vse to je naravno. Kar kakršnakoli stvar po svojem bistvu je ali zmore in kar ji pripada — govore teologi — imenujemo naravno. Tudi kar angeli so in morejo po svoji naravi, je naravno. Seveda nas zanima predvsem človek in na njega mislimo, ko govorimo o naravnem življenju. To obsega vse človekove naravne cilje in zmožnosti in delovanje in uspehe. Neizmerna lepota in bogastvo nadnarave že zgolj po svojem naravnem življenju je človek tako velik, najlepše in najodličnejše bitje vsega vidnega stvarstva, ki mu je gospodar. Smo na vrhu stvarstva, na meji nekako, kjer se začne božje. Veliko je to; več — bi mi mislili — niti ni mogoče. Pa Bogu v resnici v njegovi ljubezni do človeka to še ni bilo dovolj, ampak je še to mejo med seboj in človekom nekako odpravil, človeka pritegnil k sebi v svoje življenje, prišel k njemu, prišel vanj s svojim življenjem. Lepo jo govoriti o naravni človekovi veličini, ki jo razumemo, ko ga primerjamo drugim stvarem, in se nam tako očitno kaže v vsem njegovem življenju. Ko govonmo o božjem, nadnaravnem v človeku, nam zmanjkuje besed in predstav. V duši človeka, ki je brez smrtnega greha, je namreč posebna, nam nedoumljiva popolnost in lepota, ki je nad vsem ustvarjenim, ki je nekaj božjega. Zato se tudi to v človeku imenuje “nadnaravno”, ker je nad stvarstvom, ali “božje”, ker je nad stvarstvom le Bog; kratko to popolnost v človeku imenujemo ‘‘milost”. Te popolnosti in lepote v človeku nam seveda ne more odkriti noben drobnogled in nobena kemična, analiza, ker je nadnaravno vsakemu naravnemu spoznanju skrito. Vse to je za naše spoznanje previsoko in bi tako v svojem najvišjem, nadnaravnem dostojanstvu nič ne vedeli, ko bi nam Bog sam tega. ne bil razodel, še ko nam je razodeto in to božje življenje v sebi, kot nam ga vera odkriva, premišljamo, pač občudujemo veliko božjo ljubezen do nas, da nas je Bog tako-visoko, prav k sebi dvignil, da z njim živimo. A kaj in kakšno je to življenje samo, v tem življenju ne moremo dojeti Razumemo bolj, kaj in kakšno ni, kot pa, kaj v sebi je. Vse naše razmišljanje in govorjenje o njega veličini in lepoti je rasnično, a je nepopolno, je le neka slabotna, slutnja in. slabotno jecljanje o resničnosti, ki naše spoznanje popolnoma presega. To življenje v duši spoznati nam je prihranjeno za življenje po smrti, ‘-'rej je treba umreti. In če bi nam Bog dal že sedaj le-za. trenutek lepoti tega našega življenja 'y obraz pogledati, bi brez posebnega božjega varstva morali umreti, bi tega pogleda ne mogli prenesti. Pripovedujejo o nenavadnem dogodku, da je človek, ki je bil od rojstva slep, nenadoma spregledal. Nič ni bil prej vedel o-veseli jasnosti sončne luči, o lepih barvah in oblikah narave, o lepoti obraza svojih dragih. Vse to so mu bile prej le prazne besede. Kaka sreča tedaj ta. nenadni vid! Prevelika! Zakaj pogleda na vso to prej nepojmljivo lepoto človek ni prenesel. Preveč je je bilo vse naenkrat. V hipu je umrl — ali od sreče ali od strahu — ne moremo razumeti. še bolj gotovo človek ne bi prenesel pogleda na. lepoto božjega življenja v svoji duši. V tem življenju nam jo zakriva zastor-vere, ki nam ga bo odgrnila smrt. Nadnarava v človeku — posvečujoča milost. Vera pa nam o nadnaravnem v človeku kratko tole govori: Po posvečujoči milosti v duši človek ni več le človek, ampak postane novi človek, je prenovljen in prerojen v božjega, nadnaravnega človeka, človeka, ki je deležen božje narave. Njegovo, življenje je odslej božje, nadnaravno življenje, je odslej bitje božje lepote in svetosti. Po milosti prerojeni človek je božji prijatelj, še več — božji otrok. Kot je Kristus božji Sin, smo mi božji otroci in tako Kristusovi bratje, samo da smo mi le posinovljeni božji otroci, dočim je Kristus pravi edinorojeni božji Sin. Po drugi strani pa smo spet več kot posinovljeni v nadnaravnem pomenu besede. Zakaj bogatin siroti, ki jo posinovi, more dati svoje ime, da se po njem piše, mu da dragoceno obleko in hrano pri svoji mizi, ne more mu pa dati svoje krvi, po kateri po-sinovljenec ostane, kar je bil. Bog pa je meni po tem posinovljenju po posvečujoči milosti dal ne le, da se njegov 'otrok imenujem, marveč v resnici sem, nekako ctrok. "njegove krvi”, deležen njegove narave. Dal mi je s tem Bog sam sebe, kolikor sem ga zmožen sprejeti. Več mi ni mogel dati. Raznobarvne steklene krogle, ki jih imajo ponekod po cvetličnih gredah sredi rožnih grmov nasajene vrhu kolov, se v soncu vse razžare. Sonce jim pošilja žarkov, kolikor jih vsaka le more sprejeti, in bleščeča luč v njih odseva,, da je vsaka od njih malo sonce, katerega svetli luči kot soncu samemu umikamo oči, ker tolikega leska ne preneso. Tako je duša po posvečujoči milosti polna božje lepote in svetosti, polna Boga. Zberimo vso naravno lepoto stvarstva, mrtvih in živih stvari, neba in zemlje, rastlinstva in živalstva in čudovite popolnosti človeškega spoznanja in njega umetnin, pa še angelsko Popolnost in moč — vse nekaj drugega je Proti vsemu temu lepota in popolnost življenja ene same duše v milosti. V njej so svetovi nove lepote in popolnosti, pred katero vsaka, narava izgine. Kot božji otroci in bratje Kristusovi imamo pravico do nebes, do sreče pri Bogu, ki po naravi gre le Kristusu, smo dediči nebes. Cilj našega nadnaravnega življenja je tako Bog sam, večno življenje neskončne sreče pri Bogu, nebesa. Z nadnaravnim življenjem po milosti tudi prejmemo vse potrebne nadnaravne zmožnosti, da ta cilj moremo doseči. Z naravnimi zmožnostmi pridemo do čudovitih iznajdb, a ostanemo v svetu.. Po nadnaravnem življenju pa smo bitja, ki moremo doseči Boga samega in si osvojiti njegovo kraljestvo, ki nam ga nudi, nebesa. To so torej nadnaravne dobrine, o katerih slišimo večkrat govoriti. Nadnaravna sredstva dalje imenujemo vse pripomočke, ki nam jih je Bog dal za dosego nadnaravnega cilja, kot so razodetje, Cerkev, zakramenti itd. Vsa usmerjenost človeka v nadnaravni cilj pa je ‘“nadnaravni red”. Nadnaravno življenje, milost — kratka beseda, ki nam tolikokrat zveni prazna mimo ušes, je v resnici nadvse bogata in podaja smisel našega življenja. DR. GNIDOVEC NOV! ČLOVEK Danes se mnogo govori o novem človeku. Komunisti hočejo starega buržujskega človeka, kakor pravijo, prevzgojiti v novega kolektivnega človeka. Po svoje so hoteli Predelati človeka fašisti in nemški nacionalsocialisti. Vsem tem poskusom je skupna urisel, da je treba človeka za določeno idejo, bi naj svet preobrazi, pridobiti po notranje, in ga ne samo na zunaj zapisati vanjo. Ljudje se morajo ideji popolnoma predati, živeti morajo za njo in z njo, ideja jih mora obsesti, da tako rečem, če hočemo, da, bo ideja svet osvojila in po svoje preuredila. Novi človek se torej preobliči po ideji ali svetovnem nazoru, ki se mu preda. Ker pa 80 te ideje različne, zato se razlikujejo med sabo tudi ‘‘novi” ljudje. Komunistični “novi človek”, postavim, je popolnoma različen °d liberalnega individualističnega človeka, ki je bil “nov” za preteklo stoletje, pa je v našem že “zastaran buržuj, t.-i se ne zna vživeti v nove razmere”. Pa tudi novi komunistični človek je v veliki nevarnosti, da Prehitro zastara. Kdo je bolj nov: Titov človek ali Kominformovec? Gorje, če nehaš biti “nov” in postaneš reakcionarec, izdajalec, sovražnik delovnega ljudstva, čaka te likvidacija. Osnovna misel vseh teh poskusov, nare-R> namreč novega človeka, je pravilna. “Novo vino je treba devati v nove mehove,” jo je v podobi povedal Kristus (Mk 2. 22). Ali naj tudi mi postanemo “nov človek”? Govorjenje, da je potreben nov človek, ni še le iz naših časov. Staro je že prav toliko kot krščanstvo. Kristus je svoje javno delovanje začel z besedo: “Delajte pokoro zakaj nebeško kraljestvo se je približalo” (Mt 4, 17) To besedo le redki med nami prav razumejo. Ta ‘‘delajte pokoro” namreč ne pomeni le opravljanja kakih spokornih del, marveč pomeni veliko več. Delati pokoro predpostavlja, notranje spreobrnjenje; to pa pomeni, kakor beseda pove, da človek spremeni svoje mišljenje, da mu izbere nov pra-vec in svojo voljo vanj usmeri. To se pravi, da postane nov človek, drugačen kot je bil doslej. še bolj radikalno je zahteval Kristus “novega” človeka, v pogovoru z Nikodemom. “Resnično, resnično povem ti: Alto se kdo iznova ne rodi, ne more videti božjega kraljestva" (Jan 3, 3). Nikodem se je začudil tem besedam in vprašal: ‘‘Kako se more človek roditi, ko je že star? Mar more v drugič iti v telo svoje matere in se roditi?” Jezus pa znova zatrdi: “Resnično, resnično povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se rodite iznova” (Jan 3, 4—6). “Treba vam je, da se rodite iznova.” (Jan, 3, 4—6) Kristus je torej jasno oznanil v svet,, da zahteva novega človeka. Ta novi človek, ki se po Kristusu imenuje kristjan, mora biti docela drugačen, kot so drugi ljudje. Razliko med kristjanom in starim poganskim človekom je v markantnih potezah zarisal apostol Pavel, zlasti v svojih pismih Rimljanom in Efežanom. Več pisateljev nam opisuje razkroj poganske družbe ob Kristusovem času, a nobeden tako črno, kot apostol Pavel; a tudi tako točno kot. on ni zlepa kdo zadel resnice. Odprimo le drugo polovico prvega poglavja Pavlovega pisma Rimljanom, kjer beremo: “Čeprav so pogani Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali ga zahvalili, ampak so postali v svojih mislih prazni in je otemnelo njih nespametno srce. Imenovali so se modre, pa so se poneumili in so zamenili veličanstvo neminljivega Boga s podobo, slično minljivemu človeku in pticam in četvero-nožcem in plazivcem. Zaradi tega jih je Bog v željah njih src prepustil nečistosti, da so sami skrunili svoja telesa, oni, ki so zamenili božjo resnico z lažjo in so častili ter molili rajši stvari kot Stvarnika, ki je slavljen na veke. Zaradi tega jih je Bog prepustil nesramnim strastem: njih ženske so namreč naravno občevanje zamenjale s protinaravnim; prav tako so pa tudi moški pustili naravno občevanje z žensko in so se vneli v svoji strasti drug do drugega; meški so z moškim počenjali nespodobnosti in so prejemali sami na sebi zasluženo plačilo za svojo zablodo. In ker niso imeli za vredno, da bi se držali božjega, jih je Bog prepustil sprijenemu mišljenju, da so počeli, kar se ne spodobi, polni vsakršne krivičnosti, hudobnosti, lakomnosti, zlobnosti, polni zavisti, ubijanja, prepira, zvijače, malopridnosti; pod-plhovavci, klevetniki, Bogu sovražni, nasilniki, ošabneži, bahači, izmišljevale! hudobij, staršem nepokorni; brez pameti, brez zvestobe, brez ljubezni, brez usmiljenja; ki so spoznali božjo sodbo, da so tisti, ki delajo taka dela, vredni smrti, vendar jih ne le delajo, ampak tistim, ki jih delajo, tudi z odobravanjem pritrjujejo’’ (Rim 1, 21—32). Brezobzirno razgalja Pavel starega poganskega človeka. Ne opisuje samo njegovo sramotno moralno stanje, marveč ugotavlja jasno tudi njegovo moralno krivdo. Prišel pa je poganski človek v to sramotno življe- nje zato, ker ni hotel priznati Boga, čeprav ga je spoznal. “Stari človek” — ne le v starem, ampak tudi v novem poganstvu. V gornjem Pavlovem opisu moralnega stanja, v katerem se je nahajalo zlasti prebivalstvo Rima in nekaterih grških mest, pa vidimo podobo tudi modernih poganov zlasti onih iz velemest. Tudi moderni pogan noče priznati Boga, čeprav ga je spoznal ali bi ga vsaj spoznati mogel. Njegova krivda je še večja kot krivda starih poganov. Moderni P'ogan ima na razpolago Kristusov nauk, Cerkev, zakramente, najsvetejšo daritev. Vsega tega stari pogan ni imel in je mogel le iz narave zunaj sebe in iz moralnega zakona, zapisanega v svoji duši, sklepati na Boga Stvarnika in Zakonodajavca. Ker moderni pogan noče priznati Boga, zat'0 je Bog pripustil, da so kakor pri starem poganu tudi pri njem zmagale nizke strasti in ga napravile za. svoj plen. čeprav se tak sodobni pogan šteje za še tako modernega, novega, je v bistvu vendar le na ravni starega poganskega človeka, če ni zdrknil še pod njo. Je to neskončno žalostna povest o krščanskem človeku, ki je zopet postal pogan. Višek ironije pri tej tragediji pa je v tem, da tak popoganjeni bivši krščanski človek vidi v svojem padcu napredek, v svojem grehu osvobojenje, v svoji obrnitvi k materiji višek življenjske modrosti. V nasprotju s tem starim človekom pa opisuje bistvo in lastnosti novega človeka apostol Pavel v svojem pismu Efežanom takole: ‘‘Ne živite več, kakor žive pogani, v ničemurnosti svojih misli; razum jim je otemnel in božjemu življenju so odtujeni zaradi nevednosti, v kateri so zaradi zakrknjenosti svojega srca; ti so otopeli in so se vdali razbrzdanosti, da počenjajo vsakršno nesramnost z nenasitnostjo. Vi se pa niste tako učili od Kristusa” (Ef 4, 17—20). “Oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.” (Ef 4, 24) “Slišali ste, da vam je treba odložiti, kar zadeva prejšnje življenje, starega človeka, ki se kvari po varljivih strasteh, da se pa prenavljajte po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti” (Ef 4, 21—24). Obleči novega človeka pomeni pri Pavlu postajati podoben Kristusu, živeti tisto notranje nadnaravno življenje, ki ga je živel Kristus, prisvajati si čednosti, ki s’o krasile Kristusa, zlasti pa, si pridobivati njegov način mišljenja, ocenjevanja, vrednotenja, čustvovanja, hotenja. Skratka postati drugi Kristus. Novi človek — drugi Kristus. V pismu Rimljanom nam je Pavel opisal zasebno družinsko in socialno življenje starega poganskega človeka. V pismu Efežanom Pa opisuje, kakšno mora biti to trojno življenje, da bo vredno novega človeka. "Zatorej opustite laž — piše —— in govorite vsak s svojim bližnjim resnico, ker smo udje med seboj. 6e se jezite, nikdar ne grešite; soince naj ne zaide v vaši jezi in ne dajajte prostora hudiču. Kdor je kradel, naj ne krade več, marveč uaj se trudi z delom svojih rok za kaj dobrega, da bo mogel deliti potrebnemu. Nobena slaba beseda naj ne pride iz vaših ust. . . Ne žalite Svetega Duha. božjega, s katerim ste zaznamovani za dan odrešenja. Vsaka zagrenjenost in srditost in jeza. in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izgine z vso hudobijo vred. Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni, in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu nam odpustil. 'Posnemajte Boga kot ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in se za nas dal v daritev in krvavo žrtev, Bogu v prijeten vonj. 'Nesramnost pa in vsaka nečistost ali lakomnost naj se med varni niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim; tudi ne nespodobno vedenje in nespametno govorjenje ali norče-vanje, kar se ne spodobi, ampak raiši zahvaljevanje. PROBLEMA TIKA Naš škof je neprestano ponavljal to geslo: Držite glave nad vodo! Ne dajte, da vas voda Pogoltne! Ali ni to morda, preskromna zahteva, obdržati samo glavo na suhem, vse drugo pa pustiti potopljeno? “Glave nad vodo!” Vrženi smo v tuj element, ki nas hoče pogoltniti. Kot človek v vodi, v kateri se utaplja, Nad gladino ni ničesar, za kar bi se °Prijel, ali pa. mu vsaj ni dosegljivo. Pod gladino so nekje čeri, ki jih je pa težko doseči z nogo in na njih vzdržati ravnovesje. Samo lastna sila ti pomaga, da se ne pustiš Pogoltniti. In še tako dosežeš samo to, da Skrbno glejte, kako bi hodili, ne kakor brez modrosti, ampak kakor modri: Odkupujte čas, zakaj dnevi so hudi" (4, 25—5, 4, 15). Bistvene so razlike med starim in novim človekom, med poganom in kristjanom. Novi človek je čisto drugačen kot stari. Vse gledanje, vrednotenje in lastnosti starega človeka je zavrnil. Na prvem mestu je zanj Bog, ne več materija, njegov pogled je vprt v večnost, ne v minljivo zemljo, namesto vlade neukročenih strasti je v njem borba z njimi, namesto sebičnosti gori ljubezen do bližnjega, namesto sile uporablja dobroto. Kristjani smo, to se pravi Pavlov novi človek. Nič nam ni potreben kakšen drugačen človek, ne komunistični ne liberalni ne kakšen drug. Dobro vemo, da je reš tev nas in drugih ljudi v teni, da ostvarimo v sebi tega novega človeka. Kristjani smo postali s krstom. Toda stari človek v nas pri krstu ni umrl. K slabemu nagnjene strasti v nag so ostale. Zato si moremo lastnosti novega človeka, prisvajati le v neprestani borbi. Dve postavi čutimo v svojem telesu. Ena nas dviga, druga podira. Novi človek rase v nag v trudu in znoju. Vsak rod zase in vsakega človeka posebej čaka, ta borba ‘‘med starim in novim človekom”. Vsak jo mora izvojevati zftse. Krščanski novi človek ni firma, kateri se pridružiš, ni značka, ki si jo natakneš, ni uniforma, ki jo oblečeš v nedeljo in za praznik, tudi ni od doma podedovana navada in šablona, marveč si ti sam, ki se v trpljenju, samopremagovanju in zavestnem spolnjeva-nju božje volje vsak dan sproti preobrazuješ v Kristusa. Zato je krščanski novi človek vedno nov, čeprav nikdar moda. DR. AL. ODAR IZOBRAŽENSm ti je glava izven vode. To pa je tudi najvažnejše, skoraj vse. če se ti glava potopi, je konec; če jo ohraniš, se še lahko rešiš in imaš še vsaj v možnosti življenje in vse drugo. Če le glavo držiš izven vode, si višji od vse neizmerne ravnine morske gladine, torej še zmagovalec. In zmagovati ni malo, čeprav gre le za las. Biti višji od vse morske gladine, čeprav le za ped, je dovolj, da še obstaneš.- In če ti drugo ni mogoče, je to sploh vse, kar se more svetovati. Bomo potonili — tuji v tujem svetu.. ,? V takem položaju smo. Vrglo nas je v tuj svet, poznan nam le medlo iz šolske zgodo- vine in zemljepisa, toliko da suro komaj vedeli za glavno mesto, raso avtohtonih prebivalcev in način poselitve po oelcih. Nismo pa poznali mentalitete novega sveta, tako zanimive sinteze karakterjev ras in narodnosti, h kateri je prinesel svoje duh osvoje-valcev in priseljencev, ki so prišli sem iskat kruha in bogastva. Vsa ta skupina, ki ni imela nobene etnične in kulturne enotnosti, je v naglem civiliziranem napredovanju ustvarila neko skupno mentaliteto, ki je človeku, zraslemu v starem svetu in izobraženemu v klasični tradiciji, večkrat nerazumljiva ali pa jo povsem napačno ocenjuje. Skratka, tuja mu je. Tako se novodošlemu izobražencu, ki je količkaj kontemplativen, zdi, kakor bi ne stal na trdnih tleh. V nemajhni meri veča to negotovost šibkost socialnega položaja, ki je posledica menjanja poklica ali vsaj glavne zaposlitve, človek z že preteklo poklicno kariero ali ki je bil vsaj sredi poti do nje, se v tem svetu znajde pred kitajskim zidom, ki tako neizprosno loči preteklost od priliodnjosti. Inteligentu v strogem pomenu besede je problem nadaljne gojitve svoje kulture, praktično vzeto, skoro nerešljiv, vsaj kar zadeva poklicno udejstvovanje. T dejstvo človeka mora deprimirati, saj je res izkoreninjen in tudi =koraj ne vidi možnosti za zopetno vkoreninjenJe Zato se še bolj čuti tujca. Navezan na rianje kulture v domovini, zazrt v svojo stroko in inteligenčni poklic in nezmožen razumevanja, zato tudi, vsaj v občutku, nerazumljen od okolice, je v nevarnosti, da zapade v kulturno brezbrižnost in se preda samo lovu za materialnimi dobrinami; če pa tega ne zmore, bodisi ker je tako zajet v kulturno življenje in udejstvovanje bodisi ker po osebnem temperamentu nima talenta, za praktično trgovino ali produkcijo, pa le prelahko resignira, zapade v habitualno inertnost, sanjarjenje o preteklosti in pasivno, včasih prav neutemeljeno čakanje spremembe. Tako se emigrant izobraženec duši v tujem elementu, se ne presnavlja vanj. In utopi se človek tudi v najčistejši vodi, ne samo v mlakuži. A kar je najhuje, z drugim duševnim mrtvilom prihaja tudi duhovno mrtvilo. To pa je usodno. Upade pozitivna vera, opuščajo se verska dejanja, izgublja se katoliški pogled na svet in njega probleme, ki iz dneva v dan nastajajo ob tem naglem tempu razvoja človeštva,, končno vera in krščanska morala podzavestno nehata biti merilo dejanj v zasebnem in javnem življenju, človek je izgubljen narodno, kulturno in versko. Plavajmo — čeprav proti toku! Kaj more pri tem izobražencu pomagati? Predvsem je to njegova lastna kulturna preteklost. Tako boleča prestavitev v tuj element je lažja, če ostane še misel na stroko in strokovni študij ali na privatno zanimanje Izven poklica. Otopeli občutek zapuščenosti ali manjvrednosti bo pregnalo ponovno ove-denje lastnega znanja, aktivnosti in življenjskih načrtov, čeprav še tako miniaturen štud.j v tujini utegne po tolikih življenjskih' dogodkih zadnjih let dati marsikomu več kot doma v miru. Kulturna podlaga je kot podvodna kleč nepremagljiva, le izgubiš Jo z vida. Dokler stojiš na njej, ti ne uide in se vzdržiš. Razen tega ostanejo samo še lastne moči, plavati na površju. A to je težko. Malo jih je, ki bi imeli täko asimilacijsko sposobnost, da bi se prilagodili, pa vendar ohranili vse značilne poteze svoje osebnosti. Spontana asimilacija navadno prinese več zla; zavestna, načrtna in premišljena pa je izredno težka. Tako morejo dalj časa plavati le redki. A vendar nekaj tega zmore vsak. To torej nam ostane, kulturni temelj in sila, vzplavati nekoliko više, da ne potonemo, vsaj z glavo ne. Z zavestjo odgovornosti pred očmi! Za to nam je treba skrbeti z zavestjo odgovornosti do sebe in naroda, v katerem smo zrasli, in končno do človeštva, ki postaja vedno bolj enotno in potrebuje sil za pravo usmeritev, če utonemo narodno, obče kulturno in katoliško, ne bomo imeli zavesti, da smo kaj prispevali v današnjem preobra-žanju sveta. Pravijo, da je za našo dobo značilno, da je izobraženstvo pasivno pri vsem dogajanju v svetu, zlasti v socialnem. Gotovo je anomalija, če ljudje, ki so se potrudili do višje izobrazbe, zdaj ne uporabljajo te za javno delo. To Je huda obtožba tistih, ki bi po namenu znanosti In svojem lastnem, vsaj habitualnem, morali voditi svet. Zato je važno, da vzdržimo glavo nad vodo. To pomeni: više od vse splošnosti, pregledujoč vso 'okolico, s študijem razmer in problemov, ki nastajajo, In predvsem z zavestjo samega sebe, ki nas ni še konec. Trenutno ne moremo vplivati, a vsaj ohranjati se in spoznavati potrebe, to pa nam je mogoče. Razširimo si obzorje! Se nekaj, če smo vrženi v svetovno morje, v katerem se sicer komaj še "zdržimo nad vodo, pa nam to le more tudi koristiti. Videti moramo nekaj več kot domači ribnik, ki smo mislili, da je največja voda na svetu. Lep je, za nas najlepši, tako da, smo bili res zaverovani vanj. Tako tudi drugi narodi, vsak v svojega. Nekateri so hoteli svojega povečati na račun sosedovega, drugi so svojemu nasipali dno, da se zlije preko drugih in jih obvlada. Mi smo pa sanjarili samo ob njem, večkrat slepi in gluhi za vse drugo. Pa nas je usoda vrgla drugam, nasilno nam pokazala, da je tudi drugje voda, ki hrani, in da je ta povezana pod zemljo z drugimi vodami, če se zastrupi ena, se zastrupi tudi druga, če odteče voda iz enega kotla, ni mogoče, da bi ostala v drugem. Občutiti bomo tako morali porajajočo se svetovno zavest. Nacionalistični šovinizem, impenalističen ali sanjav, je postal absurd. Komunizem in katolicizem s svojo univerzalnostjo vtiskata svetu vsak -vojo, a vsak enotno mentaliteto. Pripadniki vseh etničnih skupin so si med seboj rdeči tovariši ali bratje v Kristusu. Mi v svetu moremo to bolj občutiti, če le hočemo, kot pa bi mogli doma. Naravna socialna struktura, ki nastaja zlasti iz tehničnega razvoja, vodi do enotne svetovne zavesti, ki mora b.ti katoliška. Usoda nas je vrgla iz majhnosti, sami pa se moramo potruditi iz malenkostnosti. Kazati na te probleme slovanskega katoliškega intelektualca v tujini bo tudi ena od nalog novega letnika ‘‘Duhovnega življenja”. Če naj izobraženec vodi, se mora prej sam dati voditi, da postane in ostane to in da ne krene s prave smeri. Bog daj, da bi “Duhovno življenje” moglo ohranjati in dvigati tudi duhovno življenje izobražencev in preko njih prispevati k oblikovanju lica sveta. B. FINK P4UI CLAUDEL V BOJU Z BCGCM pAUI, CLAUDEL predstavlja v francoski književnosti, ki je bila v prejšnjem in v začetkih našega stoletja pač vodilna v svetu, °čiten prelom s staro naturalistično, veri in Cerkvi sovražno umetniško šolo. Sam v tej šoli 1 zgojen, je -te v mlad h letih po čudoviti skrivnosti Milosti našel pot k Bogu v naročju katoliške Cerkve. Od tega trenutka se s svojo P°ezijo in dramo, ko jima prav zaradi njune edinstvenosti ne najdemo para v svetovni književnosti, dvigne v gigantskem vzponu 'esničnega katoliškega umetnika, in s svojim •btiavnost magnetičnim vplivom potegne za seboj dolgo vrsto svojih vrstnikov in mlajših Umetniških oblikovalcev'. Moč njegove oseb-uosti, človeka In umetnika hkrati, je tolikšna, da ob njenem žaru utihnejo največji idejni nasprotniki (Andre Gide!). Claudel je klasičen primer nezlomljive resnice, da si Cerkev n umetnost nista sovražni, nasprotno, kato-1 tvo umetnost samo plemeniti, samo ono ji a.)e tisto vzvišeno mesto v čudoviti zgradbi žjih stvaritev', ki ji po nje bistvenem na-Uvenu gre; prikazovati in poveličevati Večno P°to, od katere je izšla. Nam Slovencem Paul Claudel ni neznan. • nogo razprav o njem najdemo po naših re-,Ah’ še bolj pa se nam je približal s svojo nesmrtno dramo, himno vseodrešnjoči žrtvi nedolžnega, ki jo je simbolično nazval “L’ANONCE FAITE A MARIE — OZNANJENJE MARIJINO’’. Ta veličastni misterij je danes preveden na vse svetovne jezike, uprizorili so ga na vseh največjih svetovnih odrih, TUDI V NEKATOLIŠKIH DEŽELAH, vselej z mogočnim uspehom. Slovenci smo ga dobili v prevodu dr. Antona Debeljaka leta 1926 v reviji “Dom in Svet’’, ljubljanska drama ga je petnajst let zapored vključevala v svoj repertoire, pa nikoli izvajala (!), slovenski radio ga je predstavil 1. 1935 kot zvočno igro, svoj krst na slovenskih odrskih deskah pa je doživel 27. maja 1943 v frančiškanski dvorani v Ljubljani v režiji Nikolaja Jeločnika. Od preštevilnih Claudelovih dram in pesnitev naj navedemo samo dvoje, ki ju iinaino v slovenskem prevodu: odlomek iz drame “L’OTAGE — TALEC” (Dom in Svet, 1. 1928), ki ga je poslovenil Božo Vodušek, in pesnitev “CORONA BENIGNITATlS DEI” v prevodu Antona Cokana (Dom in Svet, 1941). Po poklicu je Claudel diplomat. Kot francoski konzul, poslanik in veleposlanik je prepotoval ves svet., se seznanil z vsemi narodi in vsemi kulturami. Po svetovnem nazoru je praktičen katoličan, ki mu je vsakdanje prejemanje Evharistije nujnost. Katoličan v najglobljem smislu — univerzalen, vesoljen, kar ven in ven prezgovorno dokazuje vse njegovo umetniško delo. Je član Francoske akademije znanosti in umetnosti, nosilec Prvega reda francoske častne legije, oče številne katoliške družine in otroško vdan Cerkvi in svetemu očetu, živi v Parizu, kjer se je zadnja leta posvetil samo svojemu umetniškemu ustvarjanju. Kako se je spreobrnil, naj nam pripoveduje sam: 6. avgusta 1868 sem zagledal luč sveta. 25. decembra 1886 sem našel pot k Bogu. Osemnajst pomladi sem takrat imel, a moj značaj se je bil tistikrat že daleč nad mojo mladost izoblikoval. Res so bili naši predniki v obeh vejah verni ljudje, celo mnogo duhovnikov je bilo med njimi, a moja družina se za vero ni menila. Ko pa smo se preselili v Pariz, se je to čustvo sploh docela ohladilo. Prej še, sem prejel prvo obhajilo, naj dodam — iskreno prejel. A bilo je kot premnogim mladim Ljudem: i začetek i konec vsega verskega življenja. • Prvo vzgojo, bolje povedano pouk mi je dal nek zasebni učitelj; nadaljeval sem na laieističnih provincialnih šolah, končal pa na "Liceju Ludvika Velikega”. Komaj sem prestopil licejski prag, sem odvrgel še tisto malo vere, ki mi je ostala, saj sem jo imel za nekaj, kar je naravnost nezdružljivo z množico prerazličnih svetov. Ob prebiranju "življenja Jezusovega”, Renan ga je napisal, sem se obogatil z novimi pomočki za ta novi svoj nazor, ki mi je na sploh življenje kazal kot nekaj lahkotnega in igrivega. Kako žalostni časi tamle okrog leta 1880., v dobi najbohotnejšega cvetja naturalistične književnosti! Snovnost je gospodovala, še nikoli tako! Vsi, ki so količkaj pomenili v znanosti, umetnosti, književnosti, vsi do zadnjega so bili veri sovražni. Vsi sloviti veliki možje na preostankih stoletja, vsi so se naravnost odlikovali po svojem zagrizenem sovraštvu do Cerkve. Renan je kraljeval. Tisto poslednjo razdelitev nagrad v “Liceju Ludvika Velikega”, ki sem ji prisostvoval, je on vodil, in če se prav spominjam, sem iz njegovih rok prejel diplomo. Victor Hugo je naravnost ugasnil v prešijajnem poveličanju. Tako sem tedaj s svojimi osemnajstimi leti pač veroval to, kar je verjela večina teh, ki so se šteli za olikane. Jasna miselnost o osebnosti in o nji lastni trdnosti, je v meni zbledela. S polnim zanosom sem se oprijel miselnosti monistov in mehanistov, živel sem v prepričanju, da vse na svetu vladajo "Zakoni”, da je svet le dolga veriga vzrokov in učinkov, ki jih bo znanost danes ali jutri razvozljala povsem. Pa se mi je hkrati vse to spet zdelo dokaj žalostno in zamotano. Kantovske ‘‘dolžnosti — imperativa”, ki nam jo je s tolikšno sveto vnemo razlagal naš profesor filozofije, >1. Burdeau, svoj živ dan nisem pregoltal. Sicer sem se pa vdajal razvratu, bolj in bolj sem se pogrezal v obup. Dedova smrt, čigar počasnemu umiranju, ki mu ga je volila rakasta bolezen v želodcu, sem bil priča, me je divje zgrozila; ta misel na smrt me ni izpustila več. Na vero sem pozabil povsem, do vsega, kar je bilo nji blizu, pa sem kazal naravnost divjaško nevednost. Resnica mi je prvič medlo zasijala ob srečanju velikega pesnika, ki mu bom večen dolžnik, ki je vtisnil neizbrisni pečat rasti moje miselnosti: pevčevo ime je Arthur Rrnbaud. prebiranje njegovih “ILLUMINA-TAIONS — RAZSVETLJENJA", nekaj mesecev po tistem pa “UNE SAISON DE ENFER — ČAS V PEKLU” je bilo zame nekaj naravnost odločilnega. Ti verzi so zarezali prvo poko v strupeno stisnjeno ozidje moje materialistične ječe; vzbudili so v meni živo, skoraj tvarno predstavo nadnaravnega. In vendar sem se v obupu dušil še naprej. Takšen, glejte, je bil ta zlosrečni fant, ki ga je 25. decembra 1886. pot zanesla v noterdamsko katedralo k božični maši. Tistikrat sem delal prve poskuse s svojim peresom; tako sem tedaj mislil, da bom v katoliškem bogoslužju, ki sem ga meril zviška s puhlo nadutim diletantizmom, našel pri-goden navdih in snov za svoje dekadentne poskuse. Prerivan in odrivan po množici sem brez zaželenega uspeha gledal veliko mašo. Popoldne pa, ker že nisem imel drugega kaj opraviti, sem se vrnil k večernicam. Belo oblečeni dečki stolnega kora in gojenci Malega semenišča svetega Nikolaja de Cliardo-net, ki so jih krepili s svojimi glasovi, so pravkar povzeli hvalnico, ki sem jo pozneje uganil za “MAGNIFICAT". Stal sem sredi množice vernih, prav ob drugem stebru, ki daje na kor, na desni, tam pri zakristiji. Tedaj pa se je zgodilo tisto, kar posebej vodi moje življenje. Nenadoma me je nekaj obšlo, in, sam ne vem kako — VEROVAL SEM. Veroval sem s tolikšno srčno iskrenostjo, s tolikšno zavzetostjo vse svoje osebnosti, s takšnim mogočnim prepričanjem, s tolikšno trdnostjo na mah prosto še tako rahlih dvomov, da od tistega trenutka nobena knjiga, nobeno razglabljanje, nobena zgoda in prigoda zvrtinčenega življenja, res — nič tega ni moglo več omajati moje vere, čudovitemu, srečujem tele, ven in ven iste prvine, ki pa so vse bile prav za prav en sam žarek, eno samo orožje v rokah božje Previdnosti, da je z njim dosegla in slednjič sebi odprla drobno srce bednega obupanega mladeniča: “Kako čudoviti so, kateri verujejo! In če je to, kar verujejo, tudi resnično? PA, RESNIČNO JE! Bog je, tam gor ž'vi. Pitje je, prav takšno resnično bitje kot jaz! Pad me ima, kliče me!” Solze in hlipanje, vse to je prišlo kar samo po sebi, utripajoči napev božične “ADESTE” je še bolj vzgiba! mojo vzburjenost. Presladko čustvo to, tako neumljivo pomešano z osuplostjo, da, skoraj z grozo! Mojih filozofskih prepričanj se namrpč nič tega ni dotaknilo. Bog jili je prezrl, ostala so, kot so bila, ničesar nisem našel v njili, imr bi veljalo spreminjati, katoliška vera mi je bila vsevdilj isti zaklad smešnih povedk, nje duhovniki in verniki so me odbijali še kar naprej, staro sovraštvo in odpor do njih sta še vedno kipela v meni. Vsa ta zgradba mojih misli in zaznav je stala trdno kot prej, nič pomanjkljivega nisem zaznal na nji. Edino, kar me je zateklo, je bilo, da sem ji °dprl vrata in stopil ven. In ugledal sem novo, čudovito bitje z vsemi njegovimi strahotnim; zahtevami za mladega človeka in umetnika, kot sem tistikrat bil; in nisem ga mogel sprijazniti z ničemer, kar me je doslej obdajalo. Primerjal bi se lahko samo člo-v'eku, ki so mu z enim zamahom odrli kožo, da bi ga presadili v drugo, tuje telo sredi neznanega sveta; res, to je edina primera, ki bi utegnila vsaj malo nakazati tiste' trenutke moje popolne zmedenosti. Od vsega najbolj me je prav gotovo odbijala resnica, I>rav ta, ki sem se ji moral vdati zlepa ali zSrda. In ne hi se zgodilo tako, da se ji nisem upiral do poslednjih moči! štiri leta je trajal odpor. Ne sramujem se Priznati, da je bila moja obramba lepa, da *em 8e hü pošteno in ves. Brez prizanašanja. seh mogočih sredstev sem se posluževal v te,n boju, in vendar sem odvrgel orožje, dru-k° za drugim, ker se je izkazalo, da mi ne n-ore služiti. To je tisti največji prelom mojega življenja, umiranje stare miselnosti, o kateri je Arthur Rimbaud zapisal: “Boj z duhom ni manj krut od spopada med ljudmi! noč brez luči! Kri mi zaliva obraz!” Mladi Judje, ki se s tolikšno lahkoto izneverijo V da se skladno združijo vse sile duha?” Slovenci smo se zlastj za. zedinjenje z ločenimi pravoslavnimi brati že zelo zanimali, Pa tudi to molitveno osemdnevnico za zedinjenje Cerkve smo že več let opravljali. *’lede zedinjenja s pravoslavnimi smo naravnost prvi poklicani, da molimo in delamo Zanj, kajti z večino od njih smo istega slovanskega pokolenja, skoro enakega jezika, sorodnega duha. Zato nas je Cerkev že večkrat naravnost opozorila, da pričakuje od slovenskih in slovanskih katoličanov odločilnega sodelovanja, prve vloge zlasti v tre-nutku božje Previdnosti, ki pride prej ali slsj, ki se je pa v vsakem primeru treba nanjo pripraviti, da nas ne doleti speče. . . I'oda, tudi vprašanje združenja z raznimi, skoro brezštevilnimi protestantskimi sektami, zlasti nam izseljencem božja Previdnost 7)a iw m------------------------------------ V zadnjih dveh letnikih obnovljenih “Katoliških misijonov” smo objavljali načelne razprave iz še ne izdane, a najbogatejše slovenske misijonske knjige “Ljubimo Cerkev”, 1 j° je napisal med vojno mladi ideolog hovejšega slovenskega misijonskega gibanja rane Sodja CM. V tej knjigi na podlagi osnovne teze, da je misijonstvo ‘‘presajanje Cerkve tja, kjer je ni”, postavlja tudi celo Vrsti zanimivih ugotovitev glede podrobnih vprašanj misijonske teorije — v poglavju z naslovom: “Da in ne”. To poglavje bomo objavljali letos na tem mestu, prepričani, da 0 bralcem v marsičem misijonske pojme še b'0lj razčistilo. Kdo vodi misijonsko delo? Mi pravimo, da pošilja misijonarja v milijone Kristus. Torej On sam vodi vse misijonsko delo. Ali je to res? I)a in ne! če mislimo tako, da. posamezni misijonarji ar naravnost od Kristusa dobe svoje po-f anstvo, to mišljenje ni pravo. Tako od-§.^ajo Protestantski misijonarji, ki jih po-la ta ali ona zasebna misijonska družba, rganizacija, in gredo — kot pravijo — v stavi ja pred oči: Tu v Argentini na glavnih cestah naletimo ne velike, lepe protestantske jn anglikanske cerkve, v predmestjih srečaš ponekod takorekoč na vsak korak molilnico te ali one sekte... še bolj pa so v stiku s protestantskim svetom oni naši rojaki, ki so naseljeni v anglosaksonskih deželah: v USA, v Kanadi, v Angliji, v Avstraliji. Ti so včasih kar kakor katoliška kapljica sredi protestantskega morja, ki jih obdaja! Zato pa mi Slovenci vsaj zaostajati ne smemo za drugimi katoličani, ki bodo v tem Svetem letu sledili pozivu svetega očeta in kaj storili za povratek tavajočih in ločenih bratov v očetovo hišo. Kaj bomo storili? Dvoje vsaj: Spoznavali ta problem zedinjenja Cerkva, v kar bo “Duhovno življenje" redno prinašalo primerne sestavke. Molili bomo, iskreno, goreče •— v ljubezni do ločenih bratov, do radi ločitve trpečega očeta, do Cerkve, ki je okrnjena, do človeštva, ki je oslabljeno radi razdvojenosti krščanstva!, do Kristusa, da njegova prošnja za edinost ne bo zamanj, do Boga, ki je z razkolom in krivoverstvom žaljen, namesto da bi bil v edinosti in enodušnosti čaščen. Molimo zlasti v tej svetovni osemdnevnici, ki je pred durmi. Posamezniki in po družj-nah. Molimo z Jezusom: “Naj bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi; da bodo tudi oni z nama eno. . .” misijone v Kristusovem imenu in izvršujejo njegovo naročilo. V resnici pa niti niso pravi misijonarji, niti nimajo pravice misijonariti. Zakaj ne? Zato, ker je Kristus vse nadaljne odrešilno delo izročil Cerkvi. Ona naj zdaj vodi misijonsko in dušnopastirsko delo, ona naj pošilja misijonarje in samo ona ima pravi-vico in dolžnost. Zato noben misijonar, ki ga ne pošlje Cerkev, ni pravi misijonar, pa četudi trdi, da prihaja v Kristusovem imenu. Zato pravi cerkveni zakonik, da je v deželah, kjer Cerkve še ni ali pa je šele v začetnem stanju, vsa misijonska, skrb izročena edinole Apostolski stolici, to je papežu. In kogar pošlje papež, ta ima edini pravico ustanavljati Cerkev, po njem bo to poslanstvo vršila Cerkev sama. Nihče drugi tega. poslanstva vršiti ne more in ne sme, ker mu Kristus ni dal ne oblasti, ne zmožnosti. Torej ne vodi misijonskega dela Kristus, ampak Cerkev. Po drugi strani pa je vendarle res, da vršiti ne more in ne sme, ker mu Kristus globlje pojmovanje Cerkve se skriva v tej resnici. Saj smo rekli, da je Cerkev dalje živeči 'Kristus, torej Kristus sam, ki skrivnostno biva v Cerkvi, svoji nevesti, 'ki vodi po svojem vidnem namestniku tudi vse misijon-sko delo in da on sam, ki je izročil Cerkvi to poslanstvo, daje poklic in moč posameznim udom Cerkve, da gredo v misijone kot misijonarji. Ali je misijonstvo bistveno Cerkvi? Po vsej pametni presoji bi človek rekel, da je misijonsko delo nekaj bistvenega za Cerkev. Ali to drži? Da in ne. če mislimo tako, da bi Cerkev brez misijonskega dela sploh nikdar ne mogla in ne smela biti, ker bi se s tem izneverila Kristusu, potem to ne drži. Saj je cilj misijonskega dela,, da se Cerkev zasadi tja, kjer je še ni. Kaj pa takrat, ko bo že povsod vsajena in utrjena in n-e bo nobenega naroda, več in nobene dežele, kjer bi edino prave 'Cerkve ne bilo zakoreninjene? Takrat bi bilo misijonsko vprašanje rešeno. Torej bi ga sploh ne mogla Cerkev več izvrševati. Ali bi zato prenehala biti prava Kristusova ustanova? Nikakor ne, saj bi že izvršila svoje prvo poslanstvo, da se razširi in utrdi po vsem svetu, preostalo bi ji le še drugo poslanstvo: voditi ljudi k zveličanju. Torej misijonsko delo Cerkvi ni bistveno? To pa spet ne drži kar tako. Je bistveno, kajti po Kristusovi zamisli je Cerkev namenjena vcem narodom, vsemu svetu. Zato bi prenehala biti Kristusova, ustanova, bi torej ne bila več prava Cerkev, če ne bi vsega storila, da se res povsod utrdi in ves svet sprejme v svoje naročje. To ji je bistveno, da bi brez tega izgubila svoj bistveni znak, da je katoliška, to se pravi, za ves svet namenjena. Kako zdaj? Enkrat je misijonsko delo bistveno, drugič ne. Stvar je preprosta. Bistveni znak Kristusove prave Cerkve je, da je katoliška, to je, po vsem svetu razširjena, da se po njej zveliča lahko vsakdo, ki je dobre volje. Dokler ne doseže tega, da bo res v vsakem narodu in na vsej zemlji utrjena, je njena bistvena naloga, da vrši misijonsko delo, ki ima pred seboj prav ta cilj. Ko pa enkrat ta cilj doseže, je misijonsko delo dovršeno in ni več potrebno, torej tudi ne bistveno. Ali je misijonstvo cilj Cerkve ali le sredstvo? še bolj se nam to razjasni, če odgovorimo na vprašanje, ali je misijonsko delo cilj katoliške Cerkve ali le sredstvo. Ali je cilj? Da in ne. Je bližnji cilj, ni pa končni cilj. Končni cilj Cerkve je, da vodi ljudi k zveličanju, Da, pa more ta cilj do- segati, se mora najprej povsod zasaditi. Kako naj vodi ljudi k zveličanju, če je ni? Zato vodi misijonsko delo. Torej ji je misijonsko delo le sredstvo za glavni cilj. Da bo mogla izvrševati svoje glavno poslanstvo, mora najprej povsod obstajati. Dokler pa to misijonsko delo ni povsod izvršeno, dokler Cerkev ne bo res v vsakem narodu obstajala in samostojno živela, toliko časa pa je to cilj en-ega izmed dveh poslanstev Cerkve, namreč njenega razširjenja po vsem svetu. Za sedaj je cilj, glede na končni cilj pa je sredstvo. Po tem takem se zdi, da ni treba, da bi misijonsko delo trajalo do konca sveta. Mi pa smo navadno mislili, da misijonsko delo ne bo nikdar prenehalo. Lahko traja do konca sveta, lahko pa ne. V svetem pismu ni nikjer to povedano. Mislimo si pa lahko sami. če je misijonsko delo samo to: povsod zasaditi Cerkev, potem ni treba, da bi trajalo do konca sveta. In ravno to želi sveta Cerkev, da bi ga čimprej dovršila. Pred seboj ima ta veliki cilj, da bi se vsi narodi čimprej združili v njenem objemu, zato moli v javnih in zasebnih molitvah, zato žrtvuje, k temu kliče in vabi vse pogane in nekatoliške kristjane, zato vrši obsežno misijonsko delo, delo za zedinjenje, delo za spreobrnjenje krivovercev, čim prej mora biti ta cilj dosežen, da se bo potem mogla Vsa posvetiti svojemu glavnemu cilju: vodstvu duš k nebeškemu zveličanju. Ali bo ta cilj dosežen pred koncem sveta ali ne, tega pa ne vemo, "saj ne vemo “ne ure ne dneva”, kdaj pride Sin človekov. Niti angeli v nebesih ne vedo, kako naj vemo mi. željo pa moramo imeti, da bi se to delo čimprej dovršilo. Tako misijonski cilj ni v nedoseženi megleni daljavi, kakor ga navadno gledamo in se kar bojimo, da bi bil prehitro dosežen. Kar ne moremo se prav zganiti, če nam je ta dovršitev misijonskega dela odmaknjena prav na, konec sveta. Papež pa nam hoče pokazati stvar v drugačni luči. Pred nami je čisto jasen, določen cilj, ki ga moramo čim prej doseči. Zato ne sme biti v nas neko sanjarsko razpoloženje in omrtvelost, ampak se moramo zlasti zdaj, ko svet v svoji duhovni razkrojenosti tako nujno potrebuje Kristusove Cerkve, na kateri in v kateri edino bo mogel zgraditi boljšo bodočnost, zlasti zdaj se moramo vsi, stari in mladi, učeni in preprosti, revni in bogati, vsi, ki katoliško mislimo in čutimo, združiti v eno samo delovno armado, da vendar Cerkev zavlada po vsem svetu in ne sile teme. Franc Sodja CM (“Ljubimo Cerkev!”) !,|l km severovzhodno od čaotunga proti •Tangzeju leži mesto Iliang, ki šteje nekaj nad 10.000 prebivalcev. Leži nizko med go-ranii in ima tropsko podnebje. Mesto obje-hiata dve hitri reki, ki se združita in nato hitita proti Jangzeju. Mesto — sicer tipično kitajsko — je čisto in lepo urejeno. Med bananami stoji moderna kamnita cerkev z dve-llla zvonikoma, ki ponosno dvigata križ nad bicstom. Dobro uro lioda leži v hribih vas Tavance. Med blatnimi hišami stoji belo zi-llllvje, podobno utrdbi. Za obzidjem stoji misijonsko poslopje s cerkvico. Fred 100 leti je začelo pokristjanjevanje •iunana. Francoski misijonarji so po Jang-z<'j a prišli do pro vince Sečvan in odtod v ••unan ter je v Tavancih bila njihova piva Postaja. Hodili so po hribovskih vaseh od hiše do hiše in oznanjali evangelij. Sad tega "lisijonarjenja je bilo krščenje skoraj vseh okolišnih vasi — in je danes okrog Tavanc Prek» looo krščanskih družin. Začetki so hili nevarni za misijonarje in nove kristjane. Napadli so jih boksarji, roparji in druge nadloge. Zato je največji misijonar tistega časa p, Chicard — leteči anostol Junana — zgradil misijonsko trdnjavo v Tavancih, kamor s° se kristjani zatekli v času nevarnosti, trdnjava je bila večkrat oblegana in napadena, a nikdar premagana. Iz Tavanc so misijonarji prodirali mimo Ilianga proti čao-iungu, proti Itunmingu — sedežu province i*1 ostalih krajih Junana, ki je velik kot Francija in šteje ca. 16,000.000 duš. Iliang in Tavance sta čitateljem KM znana iz l. številke obnovljenih KM, ko je g. Prebil poročal, da je bil tam z mons. Kerecem in sr. Konstantino, našo sedanjo prednico, na škofovski vizitaciji. Obljubili so tekom enega leta odpreti dispenzarij. Mesto in okolica z 180.000 prebivalci nima bolnišnice ne zdravnika. Dispenzarija do danes radi pomanjkanja personala še ni bilo mogoče odpreti, toda tudi Kitajci vedo, da obljuba dela dolg, in so stalno prihajali v bolnišnico spominjat nas dane obljube. Tudi mandarin se je oglasil in prosil, da vsaj za kratek čas pridemo pregledat in zdravit najpotrebnejše. Da bo vsaj delno izpolnjena dana obljuba, sva se s sr. prednico brez premišljevanja in posebnega pripravljanja odločila iti na pot. Povabilu se je odzval tudi superior čaotunsk’h kanrlijanov n. Pastro. Vnaprej smo poslali naš potujoči dispenzarij. Odklonili smo ponujeno vojaško spremstvo in 27. 8. rano na konjičkih zdir ali preko čaotunske ravnine. Sklenili smo nared ti pot v 1 dnevu. Po 5 urah smo prišli do gorovja, kjor pešci običajno zaključijo prvi dan poti — mi pa smo brez počitka nadaljevali pot po strmih gorah in se dvignili 3880 m visoko — od Fen Svej Lina, hrbta, kjer se cepijo vode. Nato je začela pot navzdol. Ob 5 popoldne smo prišli do zadnje večje vasi na poti v Iliang. Vsi so nam prigovarjali, da se ustavimo in prihodnji dan nadaljujemo. Proti mraku na Kitajskem potovanje preneha. Poje se nevarne poti, roparjev, zveri, strahov, neviht itd. Toda mi smo vztrajali pri svoji trmi in nadaljevali pot. Kmalu po 6 uri nas je dohitela temna noč. Takrat je začel pusto- Kamnita cerkev v Mangu lovski del našega, romanja. Jezditi ni bilo možno, ker je pot strina in od nalivov deževne dobe na mnog h mestih komaj prehodna Padcev nismo šteli, na bolečine nismo mislili. Predno je nekje nehalo boleti, je na drugem mestu začelo še močne;e. Ob 9 smo prišli v ravnino do reke in nato skoraj dve uri ob strmi reki proti cilju. Pred polnočjo smo že sladko počivali na prijetnih trdih kitajskih posteljah ihanskega župnišča. Kako je bilo v Mangu? Bili smo gostje kitajskega patra Choua. Je že 20 let župnik v Iliangu, kjer je spoštovana osebnost pri kristjanih in paganih. Je dober pridigar in je ob nedeljah nabita cerkev poslušalcev vseli sekt. Ban po prihodu je bila nedelja In smo počivali pod bananami ter s težavo odganjali ljudi ki so hoteli zdravil. Pozdravit nas je orišel mandarin. Preišnji dan je ustanovil za tnteligente konfutcejevo društvo in oh tej priliki priredil večerjo. lTpal je, da bomo že pred nočjo dospeli in so nas čakal1!, a končno le brez nas začeli. Yr svojem govoru je navzočim povedal, da katoličani prihajajo zdravit, da se ne hoje nevarne poti. in pozval navzoče, naj vsaj malo posnemajo katoličane pri delu za blagor bližnjega. Prihodnji dan smo začeli s pregledom bolnikov. Pnevno jih je bilo preko 200 — en dan pa smo šli v Tavance in tam pregledovali bolmke, ki so prišli iz vseh daljnih vasi; mandarin je pred našim prihodom dal oznaniti po vsem man-darinatu to novico. Za pregled in zdravila smo pobirali le prostovoljne prispevke, katere smo pustili sirotam na misijonu in cerkvi v Mangu* ki je letos trpela veliko škodo, čez teden dni nam je zmanjkalo zdravil, pa tudi dolžnost nas je klicala na delo v bolnišnico. Pred tremi meseci so mesto napadli oboroženi roparji. Vse so oplenili in je še bilo čut ti depresijo po tem napadu. Največ je trpel misijon. Med roparji je bilo tudi nekaj rdeče naštudiranih in našopirjen h pismoukov, ki so uničili, česar odnesti niso mogli. Streljali so v okna. ra-bili harmonij, raztrgali knjige in uganjali razne druge učenosti Meče visoke šole. Tudi v kamniti kip Srca Jezusovega v glavnem oltarju so streljali. Pater, ki nam je pripovedoval zgodbe tega napada, je rekel med drugim: pozabili so, da je Cerkev zidana iz skale in da stoji na skali. V njej učimo ljubezen, pa so prišli slepci, katerim je prva točka programa sovraštvo; toda kamen je trši od blata, ljubezen močnejša od sovraštva. . . Roparji so odnesli tudi cerkveno per lo. V dobrem dnevu so opravili svoje delo. Ko je v hribu nekdo zaropotal s strojnico, so hitro odšli v gore, trdno prepričani, da prihaja vladna vojska. Nekaj ur pozneje se je v Tavancih oglasil ropar s puško preko rame In patrovo štolo v rokah. Vprašal je za pot v ll ang in povedal, da mora nesti kos blaga na svoje mesto. Pozneje so ga videli v spremstvu starčka, ki mu je kazal pot in ga nihče ni poznal. Kristjani trdijo, da je bil sv. Jožefu podoben. Ko sta prišla do reke ob mestu. je starček zginil, roparja pa so obkolili ljudje. Hobel je streljati, a ni Imel v prstih moči. Takrat je povedal, da ne ve, kako je prišel na to mesto, da je hodil ko slep, da je videl le pot nazaj. . . Peljali so ga na mandarinat, kjer je vse izdal, štolo so vrnili patru, roparja pa še isti dan ustrelili. Od vseh strani so prihajali h patru in ga prosili za košček čudovite štole. . . Opazoval sem življenje na misijonu. Ves dan so prihajali li patru kristjani in pagani, prosili so ga svetinj’c. Videl sem paganko, ki je dvakrat dnevno prišla, da .jo je pripravljal za krst. Vedno je imela v naročju otročička, Njen zakon je bil 7 let brez otrok. Trdila je, da je v spanju videla Marijo, kako ji daje v naročje otroka. Prihodnje leto je res rodila zdravega potomca in ga je dala takoj krstiti, sedaj pa isto nameravata storiti z možem. Naš povratek je bil tudi romantičen. Ko smo nastopili pot proti goram, je začelo de-žiti in smo radi silnih nalivov zvečer obtičali 6 ur pred domom v kitajskem hotelu. X zeli smo prvi razred: vsakdo je imel svoje deske v istem prostoru s prešiči, kurami, kravami In podobnim. Tudi prihodnji dan nas je na poti dež hladil,, ko smo pa prišli v čaotung, je posijalo toplo sonce. . . Msgr. Kerec je bil vesel naše poti, Vsaj delno smo izpolnili obljubo. Upajmo, da bo dispenzarij enkrat postal dejstvo in da bomo bašli moči, ki ga bodo vodile v korist rev-ne8'a prebivalstva in čast našega misijona. Kdor bo tam, bo po napornem delu včasih čutil utrujenost. Takrat bo lahko šel v Ta-vance, kjer bo našel pod bambusom prijeten hlad in mir v cerkvici, kjer ob glav-V10,11 oltarju visita dva trakova z napisi: Kous raconterons les misericordes du Notre Peigneur, amour pour arnour, vie por vie, . . Usmiljenje Uospodovo so nam oznanili; Iju-^ezen za ljubezen, življenje za življenje. . . Ko pardnevnem počitku nam je msgr. Kerec povedal, da se je večkrat pri njem °glasil mandarin iz Lutjena in ga prosil, da tudi tam odprli dispenzarij. Mesto Lutjen Kži le 4o km proč od čaotunga, ima ca. 10-000 prebivalce vy mandarinat pa 80.000. K mandati natu je precej muslimanov, v me-f« samem le pet:na, ostali vsi pagani in še nobenega kristjana. — Ko smo sporočili, da pridemo, je mandarin s spremstvom prišel Po nas v čaotung. On in msgr. Kerec sta °dšla na nosilnicah, midva s sr. prednico na konjičkih. Na meji mandarina ta nas je čakal v°.iaški poveljnik Lutjena z vojaki in nas spremljal do mesta. Tam smo stanovali pri mandarinu, ki je z gospo skrbel za našo Udobnost. Monsignor je pregledal teren in hiš°, katero nam hoče mandarin poklonit v *ast pod pogojem, da odpremo dispenzarij, s sr. prednico sva dva dni pregledovala bol-uike. Pred bodočim dispenzarijein je bila taka gneča, da so vojaki morali delati red m deliti listke za pregled. Vsem radi kratko odmerjenega časa nismo mogli ustreči, vendar smo jih dnevno pregledali preko 300. Kaš namen je bil ogled možnosti novega dispenzarija ter smo vzeli le tnalo zdravil. ' (“čer pred odhodom v čaotung nam je župan * mestnim svetom priredil večerjo. Povedal Je da Lutjen take svečanosti ni doživel in da Prvič v svoji sredi pozdravlja evropske goste, andarin je povedal, da se je obrnil na msgr. oreca, ker ve, da je on že veliko storil Za kitajski narod, in ga prosil, da isto stori ^udi v njegovem rodnem kraju. Izrazil je tudi Zel.)o po gradnji cerkve. V lepi kitajščini je odgovor i naš monsignor, ki je povedal, da Ue zaslužimo še nobene pohvale in časti, saj Zu kutjen še nismo ničesar storil', da smo Ptišli le pogledat možnosti za nov dispenzarij da^ utjenu ki je izrazil tudi željo po Križu, 'sak dan na mandarinatu mašuje in da molimo ne le za pomoč bednim, ampak tudi Za kuč v njihovem kraju. . . Prihodnje jutro smo osedlali konje in odšli Proti domu. Do mestnih vrat so nas spre- Sestra Konstantina na konjiču mili vsi predstavniki oblasti,, mandarin je šel z nami do meje mandarinata, v čaotung pa je z nami poslal svojega adjutanta. To je pusto in nezanimivo poročilo o obisku v Lutjenu, toda za nas nepozaben dogodek. Videli smo, da je vinograd velik, a delavcev premalo, videli smo naklonjenost inteligenčnih krogov in predvsem oblastnikov do katoliške Cerkve in videli smo, da je imel kitajski kardinal prav, ko je pozival misijonarje v Kino ter jim priporočal najuspešnejši način dela: graditi šole, dispenzarije, bolnišnice. . . Zvečer ob povratku iz Lutjena 20. i). so me sestre iznenadile na stanovanju. Sr. prednica je povedala, med drugim tole: “Danes je ravno leto dni Vašega prihoda v našo bolnišnico. Takrat sem Vam v pozdrav izročila šopek krizantem. Letos Vam dajem mesto krizantem šopek lepih vrtivc. Nisem jih natrgala — po vijem Vam vse Vaše bolnike tega leta in le-ti naj bodo ta šopek lepih vrtnic. Velik je in se je posebno zadnji mesec povečal na naših misijonskih potovanjih med najbednejšimi v zakotnih selih Kine, ki so tako bedni, da do bolnišnice ne morejo, šopek je velik in bomo prosili Boga za zdravje, da si boste med nami nabrali še veliko šopkov vrtnic, ki nikdar oveneti ne morejo.” Ob tej intimni slovesnosti sem v miši h romal po naših nedavnih poteh. Mislil sem na nevihto in deževje nad Kino. Za dežjem sonce pride — pa sem mislil tudi na tiste, ki naj bi za nami v sonce prišli. . . Tako dr. Janež iz čaotunga v predzadnjem pismu. Zadnje pismo, ki smo ga prejeli pred kratkim in ga objavimo prihodnjui, prinaša veselo vest, da so z rentgenom srečno v čaotung prišli in da že deluje — v neizmerno veselje misijonarjev in ljudstva. - ^, STRAŠNA JE NJlK I EEV< I N< S I . Vr svetem mestu Rimu, prav blizu Vatikana, nasproti kiipo^.Sn°' MO-CHI-MIN, voditelj komuni-sv. Petra, se dviga na griču Janikulu papeški misijonski zavV^1’®^ “osvobodilnega” gibanja “Viet-“De Propaganda Pide”. Tamkaj študirajo in se vzgajajo b°8<’r,0i,^ V *n,l°kini, ki pa si je samostoj-slovcl vseh mogočih ras, došli z vseh strani sveta, da se pt'c- je 1"'dobila mimo komunistične ak-pravijo na svoje bodoče vodstveno delovanje, vsak v svojem kraj^,). av*‘n je MAO-TSE-TUNG, vodi-v svojem narodu, med katerega se po končanem študiju ^posre”*^^1 *comun's*ov’ b' se ji'11 ,ie duhovniki Gospodovi povrnejo. pote C''° /axzeti domala vso Kitajsko; Maurice thorez, voditelj Toda tudi v Moskvi obstoji neke vrste “semenišče De Pf'tran,.0skega komunizma, KLEMENT paganda Pide”; Komunistična univerza, zlasti nje mednaro(W,''>T\V.\f j) gegj.osIovaški koirunist čni oddelek. Tudi ta zavod ima namen, zb-rati, vzgajati, in šol^diktator, in’ končno- JOŽE BROZ-TITO, najizbranejše mlade komunistične ‘‘vernike” raznih dežel in redeči , ' , ... ..... "•'lator Jugoslavije, tudi nase ter jih potem pošiljati po vsem svetu, siriti komunistično veruuniovine materializma in brezboštva. Strašno .• , Ust- . la Je odgovornost teh ljudi! Vsi današnji voditelji komunizma v posameznih dežel8*Qn .. I< n' so od Boga Vsemogočnega, katerih slike prinašamo, so študirali in se vzgajali v Moskvi ?narok* °tua"'"ie telesne in dušne sile; več let, v trdi šoli in disciplini, in so se prevzgojili v njej Vs. . I)0<1 njih nasilno oblastjo, so revolucionarje in diktatorje. Francoz Jean Valtin, ki se je tu^vse 'Bučno božja last, njih dežele z tam šolal, poroča, da se “predavanja Mednarodne univerze W____ °§astvoni in lepotami prav tako vijo izključno z vprašanji razredne borbe in širjenja komuniziii* p0gu 6 Je ustvarieno v službo in čast Tam ni znanstvenega dela v našem pomenu, ki naj bi oblik?Njeinu <>ni» voditelji, bi morali k valo učenjake-teoretike. Kar je teorije, se rabi samo v zve*'oditi ljudstva in narode, pa razglabljanjem revolucionarnih podvigov po svetu, preteklih >* Nje,,. S,n ot"° odvajajo, trgajo proč od sodobnih. Vse se skrbno analizira in opredeli kot posrečen jili vodijo v brezboštvo, k ali ponesrečeno, kot uporabno ali neuporabno, kot taktično o in spokore. tedaj vrednost, kadar pomeni korak naprej do dosege oblasti- *‘0Rorn ri'* *l:i Je odgovornost pred °nil, ”vestvora in narodom tudi V tej šoli so se vzgajali tudi vsi današnji vodilni komunist' l,°' ganizaci jo, ministrice ANE PAL KER, spodaj pa voditelja italijanskih kofl* 'Sp£*>- Molimo’zanje "la' pravočasno nistov P ALMIRO TOGLIATTIJA. V spodnji vrsti so od leve *> ”,!a.io! OLITEV ZOPER PREGANJAL-3 CERKVE. — SPREJMI, PRO-MO, GOSPOD, POTOLAŽEN KOŠNJO SVOJE CERKVE, DA ) PREMAGALA VSA NASPRO-DVANJA IN ZMOTE TER TI ,UžILA V VARNI SVOBODI. ) KRISTUSU GOSPODU NAŠEM. AMEN, MOJE PRVO MISIJONSKO PISMO Iz daljnega Siama naj pišem svoje prvo misijonsko pismo dragim Slovencem vsepovsod, kamor najdejo pot dragoceni ‘‘Katoliški misijoni”. č. M. Ksaverija je že opisala misijonsko delo v Siamu in našo misijonsko hišo “Mater Bei”, saj deluje tu že dobro vrsto let. Kaj naj torej pišem jaz, ki sem prispela pred dobrim letom? O svojem potovanju? Tudi to ni preveč lahko; prvič, ker je trajalo zelo dolgo, drug č, ker prav posebno zanimivih dogodkov ni bilo. če pomislite, da je č. M. Rafaela poletela iz Bangkoka v Rim v treh dneh, in da sem jaz napravila isto pot v obratnem smislu v skoro natančno štirih mesec:h, se boste pač čudili. Pa je moje potovanje v misijone pravzaprav trajalo nič manj kot dvanajst let in nekaj dni. Marija, ljuba Mati in Kralj 'ca Slovencev, je bila tudi moja zvesta Vodnica in usm ljena Pomočnica na tako dolgi in večkrat kar raskavi poti; brez nje bi ne dosegla cilja. Tako hvala Rogu za vse, vsa dolga večnost ne bo preveč za zahvalo. Gospod je klical že 1. 1937, in po končanem študiju sem se, prav na praznik sv. Frančiška Ksaver ja, “napotila v misijone”. Povedati moram tudi, da sem zadnjih pet let v domovini preživela na učiteljišču v dragem redovnem domu čč. m. Rafaele in m. Ksa-verije v Škofji Loki, kjer ni manjkalo odmevov iz nrsijonov, saj je bila naša ravnateljica m. Katarina Pirc, sestra č. m. Ksaverije in sedanja prednica te tako preizkušene uršulinske hiše, ki vam jo toplo priporočam v molitev. Spomladi 1. 1936 sem vstopila v uršul n-ski novici jat v Beaugencyu v Franciji, a po končanem novicijatu so me, dve leti pozneje, predstojniki poslali na Angleško, da se naučim tega za mis jonsko delovanje tako potrebnega jezika. Potem je izbruhnila vojska, težav ni manjkalo in sedem let je minulo, preden je bilo mogoče misliti na odhod. V misijone? Zaenkrat še ne: božj’ mlini meljejo počasi, a gotovo. Po desetih letih redovnih obljub delajo uršulinke tako zvano •‘tretjo probacijo”, to je neke vrste drugi 'novic1,'jat. L. 1946 je bilo, prvič po letih vojske, mogoče organizirati tako probacijo v idealnem ozračju Večnega mesta in tja so me predstojniki poslali, za kar sem jim nepopisno hvaležna. Deset krasnih mesecev sem preživela v Rimu, v molitvi, premišljevanju in študiju, štirikrat sm imela srečo veleti sv. očeta in sprejeti njegov blagoslov. Na grobovih sv. apostolov in mučencev7 sem molila za ubogo domovino in za blagoslov na svojo nrsijonsko pot. Lepi meseci probacije so bil. pri kraju, in treba je bilo, ne brez bridkosti v srcu, misliti na odhod. Božja Previdnost je čudovito poskrbela za potovanje v Rim, autobus nas je popeljal iz Južne Francije v sončno Italijo, a sedaj', kako in odkod dobiti pravice za odhod? Ni šlo in ni šlo, dasi so predstojniki trkali na različna vrata. Na rimskih uradih, zlasti teh Rdečega križa sem srečevala uboge slo ven ke rojake, ki so se pripravljali na odhod iz taborišč. Srce mi je krvavelo ob pogledu nanje in vsi mali križi in težave mojih vojnih let so izginili kot kaplje v morju tega gorja. Medtem je prišla od doma tudi novica, da je moj edini brat Marjan (oče nama je padel v vojski 1. 1918) odšel z vojaki begunci na Koroško maja I. 1945 in da se je menda vrnil, a ne k ljubeči osamljeni mami, marveč v junaško, mučeniško smrt. Najbrž je že v deželi luči in pokoja in pomaga svojim rojakom in svoji materi in misijonski sestri s priprošnjo pri Bogu. Končno sem mogla v začetku avgusta 1947 odpotovati iz Rima v Francijo in od tam nazaj v Anglijo, kjer sem se 27. novembra, na praznik čudodelne svetinje le vkrcala za Siam z neko siamsko sestro, s katero sva romali skupaj že od let novicijata, saj je sestra vstopila istočasno z menoj. Skoro mesec dni je trajala vožnja preko B skajskega zaliva, Gibraltarja, Sredozemskega morja, Sueškega prekopa, Rdečega morja in Indijskega oceana do otoka Pinanga. K sreči smo imeli irskega duhovnika, vojnega kurata, na ladji, ki je dnevno daroval sv. daritev in nam lomil Evharistični. Kruh. Mnogo angleških družin je potovalo v Singapur ali Pinang, tako da smo imeli celo šolo na ladji. Dolgočasiti se ni bilo mogoče, saj je bil živžav vsepovsod, časa za resno delo pa tudi ni blo mnogo. Naravnih lepot bi ne mogla vseh opisati; kar me je najbolj očaralo, je bila krasna bleščeča modrina morja in neba, ko smo se, prav za praznik Brezmadežne, počasi premikali preko Sueškega prekopa v Rdeče morje. Bližina Svete dežele je tudi posebno doživetje. Gotovo smo križali Gospodovo pot, ko je kot Dete-begunec v naročju svoje Matere romal v Egipt in nazaj v svojo deželo. 22. decembra sva se izkrcali v Pinangu. V vroče, megleno in deževno ozračje zaviti hribi in gozdovi čudnih oblik so nas pozdra- v**i iz obale. Pa ni bilo časa za čustva in občutke, treba je b lo misliti na vlak, ki bi naju čimprej popeljal v Bangkok, kajti so-■ sestra Siamka je že, odkar smo prišli v trofični pas, trpela na mučni, dasi ne nevarni bolezni. Doživeli sva razočaranje: na vlak bi bilo treba čakati teden dni. V francoskem samostanu “Dames de St. Maur” so naju sprejeli z veliko ljubeznivostjo, dasi naju niso poznali. Tam sva ostali za Božič, moj b,l’i Božič v misijonih, Božič z Marijo^ Jožefom jn Novorojenim Detetom v prenočišču! • decembra j e bilo končno le mogoče ‘le-teti’ v Bangkok; ta nova siamska zračna pot •ie bila odprta samo teden dni prej. Zrako-1,1,1 v je bil čisto majhen, pa nas je varno, dasi dosti počasi v štirih urah pripeljal na aerodrom blizu Bangkoka. Tam naju je ča-kal» č. m. Ksaverija in neka angleška misi-•ionarka. čez dobro uro smo bili doma, v 'bi ter Dei” prav na praznik Marijinega Prvega posinovljenega otroka sv. Janeza. 'l°ja duša poveličuje Gospoda. . Lepi kij» 'later Del na samostanski verandi pred vbodom nas je pozdravil že od daleč. ‘‘Odkod Ineni ta sreča, o Mati Matija, Mater Dei, 'bdi našega Boga, da smem priti v Tvojo š°?” “Odkod tebi ta sreča, otrok?” so se smehljale njene ustnice na ljubeznivem kipu. mati in m. Ksaverija sta me peljali v kapelo, kjer je v zlati monštranci blestela ,ela Hostija: Najsvetejše je bilo izpostav-Jeno. Takrat sem malo bolje razumela, od-°d ta velika sreča misijonskega poklica: prav jz Gospodovega ljubečega Kuhaiistič-,le8‘a Srca. On je veliki, edini Misijonar, mi Pa njegovi udje, skromna zrna v veliki Ho- stiji, ki jo neprestano daruje Očetu, če je tako, ljubi Jezus, potem uresniči tudi zame lepo molitev slovenske pesnce: “Ti Hostija zame, jaz hostija zate." O da bi bil v tem ves moj misijonski poklic, pod varstvom Matere Marije. Prosim, molite zame! Prvo leto v misijonih je minulo silno hitro. Zunanjih dogodkov ni veliko, ven gremo malo, šolskega dela pa je zelo veliko, poleg študija sijamščine, ki zaradi pomanjkanja časa počasi napreduje. Kar je napravilo tu name najbolj mogočen vtis, je redovno življenje v misijonih: prav tako globoko, resno in obsežno kot v naših deželah. Vedno bolj umevam, kako potrebno je to, ne samo za osebno duhovno zdravje, marveč tudi za uspešno delo med našimi poganskimi učenkami. — Pa se mi zdi, da ima to globoko redovno misijonsko življenje še drug pomen, ki je v tesni zvezi z ubogo, mučeno domovino. Gotovo, česar slovenski narod sedaj najbolj potrebuje, je: sinov in hčera, popolnoma predanih Bogu, ki so pripravljeni mu služiti tudi za one, ki so ga zavrgli, in tako pripraviti pot za bodoče apostole in misijonarje med Slovenci doma, ko pride Gospodova ura za to. . . Molimo, prosim, skupaj za misijonske poklice, za svetost m sijonar-jev, za kraljestvo Kristusovo na vsej zemlji. M. Matija Frančiška Novak O. S. U. Spodnja slika nam kaže skupino uršulinskih gojenk v Bangkoku. V sredi je č. m. Rafaela Vurnik, na njeni desni pa č. m. Ksaverija Pirc. Prva je sedaj generalna asistentka ur-šulinskega reda v Rimu V LOTAN6U ORJEJO LEDINO Z veseljem so naši ljudje brali zanimivosti “Iz misijonarjevih doživljajev”, ki jih je pisal slovenski misijonar Janez Kopač CM na Kitajskem in smo jili objavljali v lanskih ‘‘Katoliških misijonih". G. misijonar je nameraval s tem popisovanjem nadaljevati in nas bi gotovo njegovi današnji doživljaji še veliko bolj zanimali, kajti tisti kraji, kjer je on, skupaj z ostalimi slovenskimi lazaristi, so že nekaj mesecev pod rdečimi, ki misijonu in misijonarju pripravljajo gotovo vsak dan nova doživetja. . . Toda prav radi novih razmer letalska pošta s Kitajsko, zlasti z nje notranjimi pokrajinami, ne obratuje, in tako misijonarji od tamkaj bolj malo pišejo oziroma njihova pisma mesece in mesece romajo, preden pridejo do nas. Potom USA smo zvedeli, da so naši še vsi na položajih in da novi gospodarji dežele zaenkrat tamkaj še ne pritiskajo z vso silo in se more misijonsko delo naprej vršiti. Kako je pa to delo bilo tamkaj že v navadnih razmerah težko, to razvid'mo iz naslednjega opisa misijonskega področja Lotang, ki je poverjeno našima misijonarjema, g. Pokornu kot župniku in g. Kopaču kot kaplanu. Poročilo nam je še pred prihodom komunistov poslal g. Pokorn in se takole bere: Naša “fara” obsega vse okrajno glavarstvo Siin-wu in slabo polovico ali vsaj tretjino okrajnega glavarstva Hui-chang. Prebivalstva bi bilo pPbližno 120.000, ali morda še kaj več. Katoličanov računamo okoli 200. Preje ko je bil še misijonar tu, jih je bilo vsaj še enkrat toliko. Pred prvim prihodom rdečih (okrog 1930) jih je bilo menda še več. Kristjanov, ki nimajo samo tega ‘mena, ampak se res tudi krščansko udejstvujejo, bi na:brže ne naštel niti do 100. Mnogi mešanih zakonov nimajo urejenih in j'h je tudi težko urediti, ker ni prav'h dokumentov. Mnogi otroci niso krščeni in jih ne moremo takoj, ker morajo biti preje poučeni, kajti cerkveni zakon j"h šteje med odrasle. Skoro povsod so kristjani le moški, njih žene in skoro vsa družina je še poganska. SEDEŽ NAŠE FARE JE LOTANG. Tu imamo precej lepo enonadstropno h šo; nekateri celo pravijoji da je najlepša v kraju. Tudi prenovljena cerkvica, čeprav zelo preprosta, je kar čedna. Radi primernega stanovanja in ker so v tem kraju katoličani še najbolj številni, je Lotang zaenkrat središče. Kako bo v bodoče, kdo ve. V kraju samem je 40—50 kristjanov, v bližnjih vaseh pa tudi še kakih 20. Mnogo je “kristjanov”, ki še niso bili krščeni, kot sami pravijo. Pri- glasili so se bili za sprejem v katoliško Cerkev svoj čas, pa se niso dovolj resno pripravljali in jih misijonar ni krstil. Sami se imajo še za ‘‘kristjane", samo da krščeni niso. Pa tudi resnih katehumenov imamo nekaj; n. pr. naš kuhar, naš nosač na misijonskih potih; naša bivša soseda, ki sem jo še lani za 15. dan osme lune skozi okno opazoval, kako je pripravljala daritev maliku, sedaj pa zelo pogosto hodi k nedeljski maši; mutec, ki ima na domu velko nabožno sliko in v cerkvi po svoje moli iz molitvenika; mladi krojač in njegova žena, ki sta se prišla poročit na misijon; mali 40 letni brihtni fantič in še kdo. Molite za nje, da bodo vztrajali. Saj ti So up in bodočnost naše fare. Veliko težav, ki se nain niti sanja ne o njih, imajo; ni jim lahko, še več katehumenov bi bilo, če bi imeli dobrega kate-liista. Zmolite nam ga! Morda je še bolj potrebna katehistinja, da bi privabila in poučila žene; da bi tako mogli napraviti cele družine krščanske; tako bi bilo krščanstvo tu vse bolj ukoreninjeno. Po luninem novem letu smo nameravali odpreti šolo, da bi lažje poučili otroke v krščanskem nauku. Naša prejšnja nedeljska šola nam iz več razlogov ni uspela. Rila so velika nasprotovanja, bali so se naše tekme. Nazadnje smo se pobotali tako, da mi z nekaj Žaklji riža podpiramo njihovo šolo, a svobodno v njej vsak dan pol ure poučujemo verouk. Naši stroški so tako mnogo manjši, a cilj bo kljub temu dosežen in namesto nasprotnikov imamo prijatelje. Okoli 3» otrok, katoličanov in katehumenov vsak dan obiskuje ta pouk. Naša najvažnejša podružnica z ozirom na število katoličanov in radi naših prometnih zvez z Juikin-om, kjer je g. Jereb, in Kan-chow-om, kjer je škof, je CHUEN-MEN-LING, 30 km proti severozapadu od Lotanga. Pot tja vodi čez “tri hribe in tri doline, čez štiri mostove in 10 brvi”. Tu imamo hišo, kjer lahko stanuje misijonar, kadar se tu mudi, in tudi mašuje v tej hiši. Prave kapele in urejene hiše pa še ni. V enem izmed teh prostorov je nastanjena zasebna osnovna šola, kjer uči katoliški učitelj. Tu bi radi napravili redno polno osnovno šolo, z vsaj dvema učiteljema, kajti sedanja šola le životari in ni vredna tega naslova. Katoličanov je tu manj kot v Lotangu, a če štejemo še one, ki so se semkaj priselili, a kakor porazgubili med pogani in s katerimi še nismo mogli priti v stik, bo število precej isto kot v centru. lf> km proti severu, gredoč iz Chiin-men-knga imamo v malem trgu PAI-PU malo skupino kristjanov. Kapele ni, pač pa prirede malo sobico v nadstropju v ta namen, kadar •1e treba. *z Lotanga proti jugovzhodu 20 ly (2 111 i hoda) je vas ŠAN-PEI, kjer je svojčas «o precej kristjanov. Sedaj jih ni mnogo. as Propada in to se pozna na ljudeh in tudi ''a kristjanih. Svojčas je bil tu velik promet. osači so prenašali iz province Kwangtung in Province Fukien sol v provinco Kiangsi čez *be tu mimo do Lotanga, kjer so jo nalo-1 1 »a čolne in potem naprej do Chiin-men-nsa Pai-pu—Hoeichang—Kancliow in na-pr<‘i Proti severu. V nasprotni smeri so pa prevažali oziroma prenašali riž. Ko so na-P’aaili novo avtomobilsko cesto, ki vodi v wangtung, je ves promet seveda na tej cesti. se prevažanje na avtomobilih. Stara pot nia krajevni pomen še. Ker tu ni več ^'Kovine, se ljudje selijo tja, kjer je„ kajti Ze,i'l.ia ne more vseh preživljati. Marsikje • opaziti mnogo hiš, ki so prazne in raz-P‘l<*ajo; vas je kot izumrla. Isto se pozna 0> vsej dolgi poti: Sanpei—Lotang—Chiin-ni< n-ling.—Vaipu. Celo v Chiin-men-lingu se I °zna, čeprav je ob avtomob lski cesti, ker je ^,l'o Prrliodna točka in ne izhodišče za avto-° kot je Huichang na severu in Kitan a jugu pred prehodom v Kwangtung. j-/1'1 cesti nekako sredi, pa vendar bližje (I, ,llu kot Chiin-men-lingu je mali trg sl«' XGK,ANG" Je '"‘kaj kristjanov tu, ki so Ko’10 XSe Poza,,iI', razen da so kristjani, jih 'S,n<> *am ,na®e va*' in jih vabili k maši, Odh'* le 'uaio (4—5) prišlo, a šele ob našem k« ’->,,U’ ®6Prav smo jih dolgo čakali. Tu-I o'Sn*a kapelica je porušena od deževja. Iz Im ,ansa 'k> sem imamo 35 ly 3 in pol ure ho,la čez hribe. prn'' "re *lo misijonarja, češ da ne morejo iz '. kojjšega kraja, že več mesecev jih hiisik|ani<> V6n’ A lle Sredo, ker Cerkev in ,nav P»č nimata kanonov. Kristjanov izkaz 'r *U maI° jedro, ki so se še dosti dobro sifon* ' V J® me-Tn j, -*K-WU, sedež okrajnega glavarstva, nanio cerkvico in hišo. Vse zelo zane- marjeno in vse zasedeno od paganov. l*a-ganom seveda ni bilo nič sveto in so tudi tu počenjali svoje malikovalstvo in vraže. Tudi tu se še poznajo sledi rdečih: cerkev je brez okeni. Ko smo se mudili tam, je bilo mogoče le deloma izprazniti hišo. Ko so se pozneje res izselili, so jo kmalu potem zopet vojaki zasedli. Kristjanov je tu velika manjšina, morda kakšnih 20. A že to je veliko, da so vzdržali brez duhovnika. Protestantov je mnogo več in imajo tudi kaj pokazati. To so naše glavne postojanke. Kristjani so še drugod, raztreseni med pogani, tu in tam eden ali dva. Zelo težko jih bo vse zbrati skupaj, saj mnogim ni nič za to. da vidijo misijonarja, in jih mora misijonar iskati, kar je sila težko,ker nihče ne nosi na čelu napisano, da je kristjan. Potem pa še velike razdalje. Sicer pa božja Previdnost vodi misijonarja in včasih “slučajno" naletimo na kakega kristjana in smo bolj veseli, kot če bi odkrili Ameriko. NAŠE POTREBE: Vse te naše podružnice bodo morda kdaj zmožne samostojnega življenja, če se bodo seveda primerno razvile. Tako sanjamo. A za to bi potrebovali res dobre KATEHISTE oziroma KATEHISTINJE, TUDI UČITELJE IN UČITELJICE; za vsak kraj vsaj enega. A za to je treba denarja. Po mojih trenutnih računih povprečno za enega kateliista na mesec !)—10 amer. dolarjev. Veste, to je tako približno, a se tudi lahko spremeni. Dobiti dobrega kateliista je še večja težava. Dobiti koga, ki bi vsak mesec bil voljan potegniti dolarje, to že. A dobiti takega, da bi bilo tudi kaj uspeha, to je drugo. Med našimi kristjani takih skoraj ni; iz oddaljenih krajev ne pridejo radi, in tudi drugod niso na gosto sejani. Brez potrebnih katebistov je misijonar kot rokodelec brez primernega orodja in zelo osamel. Torej poiščite nam primernih pomočnikov, posebno katehistinj. Brez njih se ženske ne bodo spreobrnile. Brez žena je samo polovica družine spreobrnjene, a še to v najboljšem slučaju, navadno le 1/4 ali 1/10. Kako nam jih vi poiščete, ko vas ni tu? Zelo lahko: Z MOLITVIJO! Ker delam račune za preteklo leto od 1. VII. 1!>48 do 30. VI. 1949, naj še vam omenim nekaj številk. V Lotangu, ki je osrednja postaja, in na 5 podružnicah, smo našteli le 155 kristjanov v celi fari in 17 katehumenov. Imeli smo 35 krstov malih otrok, ki tekom ö—0 let niso bili krščeni, in 7 odraslih. Od teh sedem sta bila 2 stara katebumena, ki sta bila katebumena že tedaj, ko je bil še KITAJCI V BOLEZNI IN OB SMRTI Dan za dnem sleherni misijonar doživi toliko, da sam ne ve, kaj bi bilo bolj prav, da bi opisal. Zlasti so zanimivi večeri, ko se narava pogreza v mrak in lega na misijonsko postajo spokojni mir, (ločim se vrvež v mravljišču kitajskega mesta ali vasi še ni zlepa polegel. Ko sem bil zunaj na deželi, sem to nasprotje večer za večerom še močneje (lož v-ljal. (Dva meseca sem bil namreč že samostojni misijonar v Lengshuitami. Ko pa je prevzel prefekturo naš novi škof, p. Siege-bald Kurz OFM, je vse mlade misijonarje zopet poklical na osrednjo postojanko. To je zame gotovo boljše: imam kot začetnik mnogo več časa za temeljito učenje kitajskega jezika.) Navadno sem že povečerjal, ko sem zasl'šal mogočne zvoke udarcev na gong. Vmes pa je zadonelo pet;e in recitiranje molitev. Ko sem se po prvem takem dogodku malo podrobneje pozanimal, kaj to pomeni, sem zvedel, da je bil v hiši, od koder je prihajal hrušč, težki bolnik. Z vso vljudnostjo so hoteli s hruščem in truščem pris'liti hudiča, naj zapusti bolnika. Kajti kakor hitro zlodej bolnika zapusti, je ta — kakor trdno verujejo — ozdravljen. Ubogi pogani! Vere v edinorravega Boga, v katerega so verovali njih prastarši, nimajo več: pač pa zato z vso resnobo verujejo v hudiča. Boje se ga in prav zato ga molijo in mu darujejo. Sem že. spraševal pogane o tem in so mi sami pripovedovali. Imenujejo ga Mo-Kwi. Prizor ra se navadno vrši takole: Pred hišo, v kateri leži bolnik, zažgo kres. Nato se zbere velika množica — navadno tudi večina sorodnikov — zlasti možje. Takoj spuste petarde, ki dolgo časa pokajo druga za drugo. Zli duh naj bi se jih prestrašil in zbežal. Za njimi se oglasi gong. Med njegovo enakomerno udarjanje pa se mešajo slovesne duhovnik tu; drugih pet so otroci katoliških očetov, ki v odsotnosti duhovnika še niso bili krščeni, a jih je sedaj g. Kopač pripravil na krst in prvo sv. obhajilo. Velikonočnih spovedi smo Imeli 71, velikonočnih obhajil pa US, drugače pa 250; takih, ki ni bilo bi'zu, t. j. nolentes, pa 45. Uredili smo 5 zakonov, mazilili 1 bolnika. Kot vidite, zelo klaverni rezultati, in vendar sem jih vesel; v razmerah kot so tu ni takso slabo. Seveda v primeri s tem, kar mora biti še storjeno, je kot da ni še nič storjeno. Iz malega raste veliko. recitacije in prošnje k hudiču. Kličejo ga in: rotijo, naj vendar zapusti bolnika in hišo. Ko so ceremonije končane, gredo v poslopje, pred vhodom pa še vedno pokajo petarde in. udarja gong------------ Dri smrti pa se vrste še bolj pretresu j oči prizori. Misijonar se jih navad', saj jih stalno srečuje. Tudi sain sem jih navadno mirno opazoval in molil za nesrečne duše,, ki ne poznajo pravega Tolažnika v smrtni uri. Enkrat me je pa le pograbilo, da bi najraje skočil z bičem med kričočo drhal ter jo razgnal. Bilo je v naši misijonski bolnišnici v Kiyangu. Komaj enaindvajsetletni zakonski mož — naš uradnik in blagajnik — je ležal na smrtni postelji. Dober, vesten in marljiv dečko, seveda katoličan. Dobil je tifus, staknil še pljučnico in v enem tednu je b lo z njim konec. Ko se je bližala njegova zadnja ura, sem bil s tremi misijonskimi sestrami pri njem. Okrog bolniške postelje so Se zbrali njegovi domači, žena je precej jokala: kaj bi ne,, saj se je celo Jezus zjokal nad mrtvim Lazarjem. Toda njegova mati! Kakšen prizor! ženska — katoličanka, ki pa gotovo nima trohice žive vere in še vedno tiči v mrzlem poganstvu — je kričala ob sinovi postelji kot obsedena. Ni se mogla pomiriti: metala se je na tla, se tolkla z glavo ob pod kot prava poganka. Vmes pa je kričala, da je bilo groza. Fant se mi je smilil; kako strašno ga je bolelo materino obnašanje, se mu je bralo z obraza. Saj ga ježe bolezen hudo zdelala. Tiho je poprosil,, naj bo mir. Toda njegova mati: čim bolj smo ji prigovarjali, tem huje je bilo. še druge sorodu'ce so začele isto pesem. Okrog po sobaii pa je bilo najmanj štirideset bolnikov, katerim gotovo ni bilo prijetno. Med strašnim pravim ž'valskim kričanjem matere in sorodnikov smo fanta prenesli v drugo sobo, ki je bila najbolj oddaljena od ostalih bolniških prostorov. Tam so mati in ostale-ženske ob bolniku in potem ob mrl ču kričale še dva dni, podnevi in ponoči, čela so imele že vsa krvava od neprestanega butanja ob tla in stene. Zanimivo je to, da je vse to žalovanje — (lasi izgleda na pivi pogled pristno — zgolj poganska ceremonija, brez globljega sočutja ali žalosti. Kar na migljaj ti začne vsa ženska družba kričati in jokati, si puliti lase in butati ob tla, in na mig se vse- umiri in potihne. Malo pokramljajo, se smejejo in poveselO, nato pa zopet kakor na migljaj z glasnim kričanjem objokujejo umrlega. ^aJ M ne poznal njihovih obrazov, če bi jih 'klel v obeh pr‘zorih! Včasih kar plavajo glasovi teh ‘‘žalujočih” čez kitajsko mesto ftli vas ter se izgubljajo v daljavi. Nesrečni Pagani! , P"vo po smrti je, da dobi umrli dobro rsto, narejeno iz težkih tramov, štrje hioški je navadno ne zmorejo nositi. Predno P°lože mrliča vanjo, jo lepo in čim udobneje hvedijo. Umrlemu je treba dati s seboj na pi svet razne stvari, da mu bo šlo čim 0 J še. Pogani tudi vedno zmerijo zelo na-anko> še je obraz mrliča v sredini. Od tega namreč po njih veri zavisi njegova ono-nii *11''’*'6 sre^a nesreča. Celo pri kristja-1 Je zelo težko ruvati take in sl čne poganske, vražarske navade ali jim vsaj dati banski pomen. pred pokopom pa se zberejo Kitajci k Pojedini, ki prekaša vse. Kar je denarja pri niora za jed in pijačo, sicer hiša “izgubi j z > Po naše dober glas. Te dni pijejo in °’ P® četudi bodo morali zato vse leto 6 eti sestradani pri praznih skledah. Nato do°aSte umi'lcga in se pred njim priklanjajo kak'1* ^ončno zazveni gong, petarde pokajo , °.r za stavo in sprevod se razvrsti na do-n |l n° mesto. Navadno pokopljejo umrlega a njegovem lastnem svetu, če puste krsto 2a ne" steni, ----O ««Ufivu *** «J/1UM11, U** za nmclega?. . . Kaj nas mno-svojin ne p,-ekaša.jo pagani, ki — pač po Poganskih verskih naziranjili — po-saino rajnim vse, kar premorejo, 1 a j‘m bo na drugem svetu čim bolje? a,^ekaj časa (včasih za celo leto) na pro-lo zamažejo z ilovico in apnom, da ne „ P. Rudolf Pifko OFM ne »Kj ^ C nikar se ne bojte zame! Misijonar nanje*11* smrtn*b nevarnosti, tako mora biti kaken PriPl av’k)en iz trenutka v trenutek. O ne >K)y tIPlJenju ni govora. Kajti ljubezen če ^rpl.jen ja, četudi trpljenje obstaja, blažil-, 1 iriiljenje, ga bo ljubezen ne samo '" ampak ga spremenila v slast. . . Zdi P. Rudolf (na skrajni desni) na izletu s katoliškimi kitajskimi znanci se mi, da Kitajsko in Kitajce kar preveč ljubim. Saj sem kar vesel, če sem sam med njimi. Najbolj mi ugaja, če ne slišim okrog sebe druge govorice kakor kitajsko. Ne čudite se; a le tako bom prodrl v tako lep kitajski jezik, ki je tolilvm tuj in odbijajoč. In prav neznanje jezika je ogromna ovira pri misijonarjenju. Iz Rudolfovega pisma dne 22. junija 1949. Tu sem srečen, srečen kot nikoli poprej. Le misijonska ledina je preogronma, pretrda, še jo bo moral zalivati dež m losti in tako rahljati božji žetvi. Tri milijone ljudi je približno na našem ogromnem misijonu. Tu, kjer sem jaz, je doslej deloval le en misijonar, upam pa, da se bodo temu v teh dneh pridružili drugi, za enkrat vsaj dva. In nato pričakujemo pomoči iz zaledja. Zaupam in verujem. — Tu je mis jonar zares kralj v svojem kraljestvu, če le zna modro in preudarno voditi tako ogromno in tako odgovorno delo svete Cerkve. Misijonar lahko sproži vse svoje zmožnosti in za Kristusovo kraljestvo miru in ljubezni ud e j st vi vse svoje ideale. Kaj nisi nikoli mislil na misijon? V kaki t hi urici poglej malo globlje v srce: morda Te Jezus pričakuje . . . P. Rudolf prijatelju 20. junija 1949. Ali to pismo ne velja mnogim? OBISK PRI AKADEMSKEM KIPARJU AHČINU Med našo slovensko emigracijo imamo dosti umetnikov: pevcev, pesnikov, pisateljev, pa tudi slikarjev in kiparjev. Te zadnje pa najmanj poznamo. Eden teh je n. pr. akademski kipar France Ahčin. Za ‘‘Duhovno življenje" bi rad nekaj slik njegovih cerkvenih kipov, zato sem ga obiskal v njegovi delavnici. Nima še svojega ateljeja, gostuje pri podjetniku, za katerega deloma tudi dela, in našel sem ga ravno pri oblikovanju “svetnika”, ki še ni svetnik, kajti proglašen bo šele v svetem letu, menda v februarju: blaženi Pallotti. že vnaprej ga je naročila neka cerkev, da ga postavi v oltar. Tudi ame-rikansko. Nisem ga hotel motiti, zato sem ga poprosil samo za par fotografij, ki jih je imel pri sebi in mi jih je dal za objavo. ‘‘So to starejša dela; novih nimam fotografiranih. Vam pa se mudi, kot pravite, če hočete, dobro; pa imam boljše stvari." Vzel sem fotografije in ga med gledanjem povpraševal o njegovem študiju. Zvedel sem, da je Domžalčan in je najprej kiparstvo študiral v Ljubljani pri akad. kiparju Francetu Kralju. Vojska ga je zajela, da ni mogel v Zagreb na akademijo, kamor je bil namenjen. Tako je prvič razstavljal v Ljubljani med vojsko, potem je že pred koncem odšel na akademijo v Firenze, kjer je študiral pri znanem profesorju Romanelliju. V Firenzah je diplomiral, nato pa se izpopolnjeval na akademiji v Rimu pri prof. Fazziniju. V Rimu je imel tudi svoj atelje. “Kje ste razstavljali, gospod Ahčin?” “Dozdaj v Ljubljani v družbi ‘‘Slovenskega lika”, potem pa v Firenzah in v Rimu. Tara v Rimu sem lahko lepo delal; napravil sem več portretov v les in kamen, tudi Marijo, ki je bila namenjena za darilo Slovencev papežu ob proslavi 1300 letnice pokristjanjenja Slovencev; izrezal sem vsaj dvanajst novomašniških križev za naše duhovnike-begunce v Brixenu, itd. Nekaj fotografij teh del je prinesel lanski in letošnji Koledar Svobodne Slovenije." “Kako ste se pa znašli v Argentini?” j‘Tako kot drugi. Navezan sem z delom še na gostoljubnost tukajšnjih kiparskih ateljejev in sem navezan seveda na okus naročnikov. Delam figure v kamen in v les, svetniške kipe tudi v marmor, in druga cerkvena dela. Kot vidite, delam tudi novega svetnika, tam stoji izgotovljen relijev Oznanjenja v marmorju. Prej sem delal kip generala San Martina. Dela je veliko. Cerkve rastejo zlasti v predmestjih Capitala. Tako stoje moji kipi v novi cerkvi na Ezeizi.” Pregledujeva razne druge kipe cerkvenega in svetnega značaja, in ko ga vprašam, kaj bi si želel, mi je odgovoril: “Rad bi se umaknil dolžnostnemu delu, da bi mogel svetno kakor cerkveno umetnost ustvarjati popolnoma iz sebe v miru in oblikovalnem navdušenju. Saj razumete srečo kipaz-ja, ki ustvarja iz spontanega navdiha. Pa tudi to že prihaja in upam, da bom kmalu zopet lahko ustvarjal v lastnem ateljeju in iz lastne duše.” GOVOR ŠKOFA DR. ROŽMANA NA SLAVNOSTNI AKADEMIJI V BUENOS AIRESU V NEDELJO 16. OKTOBRA 1949. v/,va beseda mora biti beseda zahvale pe,n' ki ste ta pozdravni večer pripravili, oznani ameriška mesta in moram povedati, sh Po obsegu ravno taka, kakor tu v Ar-»tim. V Ljubljani ne bi bilo tako velikih D tev za pevce, tudi ne za prireditev takega tu Vllega večera ali jutrišnje maše, kakor ra , oram reči, da se je vse to pripravilo pri «zaaljah, kakor če bi v Sloveniji hodili k a.jaim iz Kranja v Ljubljano ali narobe ali 1 Pa celo iz Jesenic. PRED DV AJSETIMI LETI sn^° Sem gledal na oder pred seboj, sem se P mim na približno tako akademijo pred v aJ'setirni leti. Vse je bilo lejio pripravljeno, ‘s'eu Pa vendar nisem bil vesel. Pogled v « Pred dvajsetimi leti je bil tak, da je kH'.al vsak, Iti mu je bil naložen škofovski y, z’ teči: strašnim časom gremo nasproti, no»rCu sem se moral vprašati, ali bom kos *, stavljenini nalogam. Tisti čas je bil uvod dokt6 16 strabote, ki so polagoma prihajale, n, 1 er meci drugo svetovno vojno niso popolnoma dozorele. MOJA SKRIVNOST hvai*^* sem na tej akademiji toliko besed a|.' le> da me je kar strah, ali to leti name in! -la koga drugega. Je pa vsa stvar, ki n JO štejejo za zasluge, zelo skromna in 1 Ptosta. Ko sem jaz škof postal in sem ' 1930 prevzel škofovsko odgovornost, ko? ^l,e*J*ral dnevnik škofa Jegliča. Ko je on mlad duhovnik na Dunaju študiral, kjer v.,',!1 • P°zueje študiral tudi jaz, je vzel v uni-nip i)tni knjižnici knjižico za duhovno bra-boži Plcbral Je uvod: ‘‘Delajmo vse v čast n J°- To naj bo edini namen našega dela, »tov in vseh žrtev, ki jih sprejemamo dei»i.VSak dan.” Zaprl Je Jeglič knjigo in bQJ » itilj več modrosti v knjigi itak ne xr tec’, kakor so te besede,” in jo je odložil. b0ij j® sklep, da bo vse življenje iskal ia ° ?ast> Kogu pa je dejal: ‘‘Ti pa poskrbi ‘a mojo!’ nan?di- '*az sem podobno pogodbo z Kogom sem aVI|\ tkil sem se časa, ki prihaja. Bal sen fl6’- če bom zadosti sposoben zanj. Zato j' tleJal ljubemu Bogu, da mu dam in da-sem 111 tudi svojo čast in dobro ime. žrtvoval vsee«mU sv°je dobro ime, osebno čast in noben Sa’lleSa seb» s prošnjo, da ne bi bila sobno?ti UŠa I‘°Subljena zai"adi moje nespo- nad a„t0 Sem Se spomnil, ko je prišlo potem začeli aS’ 1,9sm° skupaj doživljali, da so vas in 26 V tistih podtalnih lističih napadati in no^ene’. ko 80 raznesli, da sein se zapil Sestanrn ii Pijanec! da sem odšel na Bled v P tski uniformi, kjer sem pil in plesal in tako naprej. To se je nadaljevalo, ko sem bil že v begunstvu, pa sem se Bogu zahvalil za vse to, zopet z edino prošnjo, da se zaradi mene ne bi nobena duša pogubila. Vse to sem prestal z vašo pomočjo. Sam ne bi mogel vsega napraviti brez vaših molitev. To naj vam bo povedano o moji skrivnosti, ki jo danes prvič javno povem. želel sem videti posebno tiste, ki jih nisem mogel videti v begunstvu, že eno leto sem v Ameriki in sem mislil, da poznam. daljave; vendar sem se uračunal, ko sem upal, da bom v nekaj tednih tukaj lankQ vse Videl, meveč časa bi mi vzelo. Zato bom vse poskusil, da mi bo dana prilika, da vas še obiščem v Argentini. POGLED V BODOČNOST Kakšna bo bodočnost? Prerok nisem. Pravim pa: upanja ne izgubimo! Res je, da včasih izgleda, da bo šla rdeča metla povsod, da bo izčistila ves svet. S tem drugim vesoljnim potopom naj bi Bog prečistil vse, tako da bi ostalo samo zdravo seme za nov človeški rod. To je mogoče. Ne vidimo božjih načrtov. Toda Marija je rekla v Fatimi, da bo končno ona zmagala. Vedno materino srce zmaga. Saj je tako tudi v naših družinah: še tako odločnega očeta in moža končno vedno le materino srce zmaga. Ni je močnejše sile kot je materino srce. Tudi Satana bo Marijino Srce premagalo. Verujmo in upajmo v našo rešitev! Ne vemo sicer, koliko časa bo še trajalo, da bo naša revna, obubožana in oplenjena domovina zopet svobodna. Trdim in do sedaj mi te trditve ni mogel še nihče ovreči: naš slovenski narod, v kolikor je bil svoboden, je prvi narod na svetu, ki se je kot narod posvetil Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. še danes so katoliški narodi na svetu, ki se niso posvetili v takem smislu, kot smo se mi. In če kaj velja beseda Marije, potem smemo upati. Seveda nas lahko Marija vodi še skozi morje trpljenja. Veste pa, da kadar je človeku najhujše, mu je Bog najbližje. Doma so začeli verovati tudi tisti, ki so govorili, da smo v zmoti, da ne delamo prav. DRŽITE GLAVE NAD VODO! Od Kanade na severu do konca Južne Amerike, povsod se je razlezel naš narod. Sedaj smo tu. Kaj naj naredimo? Smo kakor v deroči reki. Kam nas bo zanesla, kje naplavila? Ali bomo prišli iz nje živi in zdravi, ali pa popolnoma utonili. Držite glavo nad vodo. Ne dajte, da bi vas voda odnesla! To je glavno! Da se vzdržite, je najglavnejše! Ne ločimo se, ne bodimo sami! Povežimo se med seboj! Zedinite se v vseli vprašanjih narodnega obstoja. NE POZABITE IDEALOV! Slovenci, ne pozabite idealov, zaradi katerih ste prišli sem in zaradi katerih ste se doma ustavljali rdeči nevarnosti. Ohranite jih! če bi te izgubili, bi bila to popolna tragika naša in našega naroda, če se svobodna misel v nas budi, če se nam zdi, da imamo boljše načrte, bi se morali pogovoriti kot zreli ljudje, bi morali najti način, da se med seboj moško in odkrito pogovorimo in napravimo dogovor na temeljih, ki so potrebni, če hočemo ostati takšni, kakršni smo prišli v svet. POVEŽITE SE MED SEBOJ! To vas prosim in želim: povežite se med seboj! Držite enotnost in edinost, v kateri smo močni in lahko kaj dosežemo, če smo med seboj edini in če gremo za istim ciljem, če ni nobenega razdora med nami, potem bomo kljub temu, da nas je tukaj malo, dosegli, da se bo naš glas daleč slišal. IZRABIMO NAŠE ZAKLADE! Prišli smo v druge dežele, z drugimi navadami, z drugo zgodovino, z deloma drugačno kulturo. Mnogo se nam zdi včasih nerazumljivo. Ne razumemo jezika, ki ga govore okoli nas. Prinesli pa smo nekaj s seboj: ne milijonov, prinesli smo našo slovensko poštenost, pridnost in delavnost. Darujte to našo slovensko pridnost, poštenost in delavnost veliki Argentini, ki vam je tako širokogrudno odprla vrata v svobodo, vas tako gostoljubno sprejela in dala vam, beguncem, nov dom! Imamo še en zaklad: našo slovensko pesem. V USA je med štirimi rodovi ostala premnogokrat še edina vez slovenska pesem, čuvajmo, gojimo in ohranimo ta naš veliki zaklad! V novi domovini sprejmite vse, kar je dobrega, in mnogo tega boste našli in boste tako postali še bolj očiščeni in izklesani, MOLIMO ZA SOVRAŽNIKE! Za tiste pa, ki so povzročili, da smo morali oditi po svetu, za vse, ki so nas preganjali, za vse, ki so pozabili na svojega Boga, prosimo, da najdejo pot resnice. Jaz sam nisem noben večer pozabil dati blagoslov tudi vsem svojim sovražnikom v domovini, če imamo mi resnico in nas ona dviga, potem naj ta odpre pot tudi tistim, ki so v zmoti. BLAGOSLOV! Iskrena hvala vsem! Ostanimo si prijatelji! četudi ne vem za vsakega posameznika, nikogar ne zgreši moja misel, ko zjutraj vstanem in ko zvečer legam k počitku. Blagoslavljam vse in prosim Boga za vse vas Njega, ki ve za vsakega od vas in tako moj blagoslov velja vsem, prav vsem. Radi pomote v tiskarni je v 12. številki “Duhovnega življenja” 194 9 večji del gornjega govora izpadel in ga naročnikom tu v celoti objavljamo. Suplemento de “VIDA ESPIRITUAL”, Enero, Ano del Libertador General San Martin, 1950 — Priloga “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA” Januar, Letnik XVII. katoliški film Film postaja velesila in katoličani so stali y razvoju te mogočne sile ob strani ne samo brezbrižno, temveč celo nasprotno, namesto . bi se je polastili. Nihče danes več ne za-hika kinu izrednega vpliva na človeške mno-Zlce> posebno odkar je k premikajočim podobam prevzel tudi glas in postal zvočni; večji razvoj pa ga čaka, ko se bo izpopolnila televizija in bomo v kinih lahko prisostvovali praviin gledališkim igram v naj-ye®jih razkošnih teatrih. Kot že zdaj nam . v bodočnosti še bolj nadomestil gledališče 'n zajel še večje množice. , Pred takimi perspektivami sedanjosti in odočnosti tudi katoličani ne stoje več ob tran^ temveč zahtevajo — kot gledajoče občinstvo, tudi katoliško problematiko na platnu; kot p reduktorji pa ustvarjajo iz svoje Qeologije filme, ki se uvrščajo ob stran naj-Pljših svetovnih stvaritev te vrste. Tudi PaBež je že povzdignil svoj glas k vzpodbuji Za duhovni smisel filrriskih predstav, kajti ®edaj “žive in umirajo v njili ljudje, kakor bi ne bilo Boga, ne Odrešenika,, ne Čer- in pokojni pariški kardinal Suchard j jJUtlUJill jJctl f. dal smernice, kakšen naj bo katoliški hh; “Fiim je najbolj resnično religiozen, če ZUje Preprosto življenje, častno, resnično sioboko in človeško, katerega najmočnejši bezn°ri 80 že po naravi Prežeti z božjo lju- Misiim0j da. lahko zadnje desetletje po-aze-o katoličani že na lepe uspehe v kine-^ . psrafiji. Tudi čas jim je šel na roke, t U' ljudje so se že naveličali samih detek-"m < zgodb> materialistične amerikanske duh26 in žele močnih podob življenja z u n°vnimi povdarki. že od nekdaj so imeli lisw1 talti filmi iz svetovno znanih kato bini .. romanov, kakor so ‘‘Quo vadiš?”, “Fa y la > “Ben Hur”, “Zaročenca”, itd., itd duka^^6m ^asu s0 v svetovni filmski pro liät^i PaPravili več filmov z izrazito kato-1un i .mlselnostjo, v katerih so bili glavni ve*f-i cel° svetniki. Tako je bilo režiranih d’A ,,lmov> ki naj predstavilo “sveto Ivano slavC ’’ eno teh junakinj je predstavljala na isealka Bergman Ingrid, drugo v filmu im C°?ettl' tretjo pa Angela Salloker, katere izdaja,, da je morda še celo sloven-u». Pokolenja (v filmu ‘‘Devica Ivana” Urf b)- v Rimu smo videli film “Rim — od-\r ?esi°”, in tu "Zvonovi Marijini”, ta ,e~,naiusPelejšimi filmi iz katoliškega sve-smo let pa so gotovo trije filmi, ki namr - slovenci videli že tu v Argentini, “KUif-0.' ‘‘®ernavdka”, “Sveti Vincencij” in luršl Ci nebeškega kraljestva". To so filmi o tegn v? čudežu, o ustanovitelju družbe sve-misHn 'nC®ncl;ia> velikem človekoljuben, in o in RJ0nar3ih... Ti filmi so zajeli ves svet hasnv^t. 0 pri katoličanih, kakor tudi pri host *■ želj velik uspeh kot — umet- PredstL iien.^a in filma- Da, prav ti trije filmi toatoErrJ , 0 v neki meri doslej viške kine-stavim11 * 6 umetnosti. V isto vrsto pa lahko "Resni°t t dl dva filma, ki ju je naš kino za sin’ lepoti, Dobroti” pred kratkim vrtil mam',V,lKC0 v A.; “Vrata nebeška” o roju bolnikov v Loreto in “Poslanstvo Dve Ahčinov! deli. Na levi Sveta Družina, tu evangelist Marko belih” o misijonarju kot zaščitniku izkoriščanih domačinov na Novi Gvineji, pra,v tako velefilm o Asiškem ubožcu, ki nam ga bo naš kino tudi v kratkem predvajal Za sveto leto 1950 sta pripravljena dva velika filma, ki se bosta dajala predvsem romarjem v Rimu in seveda tudi vsemu krščanskemu svetu. Je to avstrijski film “Matejev pasijon”, ki ga je na Dunaju režiral Ernst Marischka. Je to izredna filmska in-vencjja na klasično godbo Sebastijana Bacha “Matejev pasijon". Kakor je bilo za glasbenike letos Chopinovo leto, tako bo zanje drugo leto “Bachovo leto”. Marischka je strnil sveto leto z Bachovim imenom ter obsega ves film izključno samo Bachovo muziko brez kakšne primesi ali drugačne razpredelbe V bistvu je njegov film —- Bachova glasba k Trpljenju Gospovemu, ilustrirana s filmom. Toda zopet: film ni nekakšen “pasijon” v starem filmskem smislu — igralsko prikazovanje Gospodovega Trpljenja, temveč je samo umetniška ilustracija, s samimi liki, podobami največjih umetnikov zadnjih 400 let. K vsaki glasbeni figuri pride kakšen detajl s klasičnih podob od renesanse do naših dni tako, da glasbo ilustrira likovna umetnost pol tisočletja. Kritiki pravijo, da je umetniški užitek Izreden ter režija pomeni nova pota kinematografije. Sveta Stolica je film priznala s cerkvene strani ter ga vzela v program Vatikanskega mesta za sveto leto. Tudi kina v Rimu so vzela t'o delo v program ter bo neka kinodvorana v Rjmu, ki ima prostora za 3000 oseb, tekom vsega svetega leta igrala le ta, film in še dva druga religiozna. Neki manjši kino bo igral vse leto sploh le ta film, 3000 kinodvoran v Italiji pa ga je dalo v program. Film je doslej izdelan v nemščini in italijanščini, pripravlja pa se tudi v angleščino; prepričani smo, da tudi španski svet ne bo pustil tega filma ‘‘svetega leta” ob strani, in upamo, da ga bomo videli lahko tudi v Buenos Airesu. Drugi film “svetega leta” pa je italijanski realistični film iz življenja lacijske mladenke Marije Gorreti, ki je bila pred leti, ko smo bili še mi v Rimu, proglašena blaženim, v 1. 1950 pa bo prišteta med svetnice. To je 1. 1902 rojena mladenka iz okolice Rima, ki jo je v 14 letu skušal posiliti nek} moški, pa se ga je ubranila, in jo je on pri tem zaklal, še pred smrtjo mu je 'odpustila in hvalila Boga, da je ostala čista. Morilec pa je pozneje šel v samostan. Ob času proglasitve blaženim je bila še živa njena mati jn njen — zapeljivec. Oba sta se udeležila kanonizacije.Ta snov je naravnost mikavna za film in napravil ga je italijanski režjser Victor Fleming in mu dal naslov “Nebesa nad močvirjem”. Na beneški razstavi svetovnih filmov, ki se vrši vsako leto, je dobjl lepe nagrade. Zanimivost tega filma je, da ne nastopajo znane filmske zvezde, temveč popolnoma nove igralke iz ljudstva. To metodo je povzel že režiser ‘‘Bernardke”, ki je izbral čisto novo igralko iz religioznega ljud- A. J. C r o n i n : NA Pred več kot dvesto leti sta živela v neki zakotni vasi v Južni Italiji dva fantiča, neločljiva prijatelja: Mario, bister in p'ogu-men, sin velikega posestnika, in Anselmo, sin vaškega čevljarja, ne preveč nagnjen k branju knjig. Naravno seveda, da je Mario odločal, Anselmo pa, ga je bil navajen ubogati. V času, ko sta pohajkovala po poljih, je Mario rad govoril o svoji bodočnosti. Njegovi pobožni starši sO ga odločili za službo cerkvi, kar fantu ni bilo neugodno, kajti zelo je ljubil cerkvene ceremonije in mikala sta ga častitljivost in sijaj obredov. Ko sta nekega, dne šla skozi vinograd, ves oblit ‘od sonca, je Mario vzkliknil: ‘‘Kaj bi dal, da bi imel dar govora! Kako rad bi bil dober pridigar!” Anselmo je pogledal svojega prijatelja z očmi, polnimi zvestobe in ganotja, in zamrmral: “Mario, Boga bom prosil vse dni, da bi ti dal tak dar!” Maria je začudila ta čudna obljuba, ker Anselm ni kazal nikdar prav goreče pobožnosti, zato se je začel smejati in kot v za- stva, in jo napravil za — zvezdo. Pokazalo se je namreč v primeru Ingred Bergmanove, ki je igrala “Sveto Ivano”, da je bila brez ‘religioznega občutja,, ki ga ni imela — v sebi. Tako nastopa v tem italijanskem novem filmu neka Inčs Orsini kot glavna igralka, izbrana izmed sto deklic v starosti izmed 13—14 let iz okolice rojstnega kraja svetnice. Pokazalo se j'e, da ni treba biti za tako igro igralka svetovne slave, temveč da mora imeti gorečo vero in globoko notranje življenje. Tudi drugi igralci so domačini in celo znanci svetnice, kakor tudi njeni sorodniki. Tako je ta film popolnoma realističen (kritika ga imenuje: novorealističen), tako zelo, da katoliška kritika ne ve, kaj storiti z njim. Tako je neki duhovnik, kritik pri “Centro catolico Ginematografico” v Rimu napisal naslednjo oceno: ‘‘Daši sem vjdel ta film trikrat v privatni predstavi, še zdaj ne vem, kam naj bi ga uvrstil in kako označil, kajti zdi se mi, da ni ‘za vse’ in ga tudi ne moremo prikazovati v naših zavodskih in župnijskih kinih.” Gotovo ta kritika ni pala, zaradi duha filma in predmeta svete mučenice, temveč zaradi preveč realističnih (nismo ga videli!), mi bi rekli: naturalističnih prizorov, ki se morda v filmu preveč kopičijo. (Pravijo, da so trije poskusi zapeljevanja preveč, da bi zadostoval samo poslednji, ki ima za posledico umor, druga dva naj bi visela v zraku kot “Damoklejev meč”.) Ne spuščamo se v to, ker samo poročamo po drugih virjh, poročamo samo o novem filmu, ki ima za predmet bodočo svetnico in kateremu bo morda režiserjeva napaka mnogo škodila popularnosthi filma. Kljub temu, pravijo, da bo morda prav ta film resnični “film svetega leta”. Dr. D. Pred uničenjem stoji prevzetnost; in pred padcem napuh duha. hvalo je položil roko na suha ramena plemenitega tovariša: “Hvala ti, prijatelj moj! Naj bo kakor že: učil se bom govorništva!” čas je tekel in Mario je res vstopil v samostan kapucinov. Nekaj mesecev je tako ostal Anselm v svoji vasi sam in žalosten. Ni mogel več prenašati te žalostne osamelosti, zato je tudi on stopil v samostan, in se ponudil za fratra, služabnika, ki naj opravlja tudi najnižja dela. Razlika v položajih je dolgo ločevala oba prijatelja; toda Anselmo je imel vsaj to zavest, da sta spet pod isto streho z Mariem; kadar je delal na vrtu, hranil živali ali ribal tla v refektoriju, je vselej lahko izmenjal ganljiv pogled ali celo včasih par besed s svojim prijateljem iz mladih dni. Minulo je nekaj časa in Mario je prejel duhovniško posvečenje: Na predvečer velikonočne nedelje, na katero naj bi imel svojo prvo pridigo, je Mario čutil na hodniku, da se mu nekdo približuje. Bil je Anselmo, ki mu je samo zašepetal: J V E Č J A MILOST ‘‘Vso srečo ti želim; Mario. . . Tudi jaz bom prišel k pridigi in. . . bom molil za te!” Ko je drugo jutro stopil Mario na prižnico, je bila prva oseba, ki jo je opazil, ponižni Anselm, stoječ takoj pod prižnico, naslonjen na steber v kotu in zroč naravnost vanj z ljubečimi in pričakujočimi očmi. Mariu je bilo všeč to molčeče spoštovanje, zato se je potrudil, da je govoril kolikor najbolje mogoče. In res je bil njegov govor poln bleska: malo boljših je bilo slišati v tej samostanski cerkvi. Za tem prvim govorom so sledili drugi, ta,k o tekoči in mogočni, da so ganili vse člane družine in so povzročali solze ponosa v očeh ubogega brata-laika, stiskajočega se k stebru pod prižnico. Marieva govorniška slava je nenehoma rastla Sprejemal je vabila, naj bi prišel pridigat v druge cerkve. In ker po redovniških Pravilih ne sme menih nikdar nikamor iti sam, je prosil gvardjana, naj mu da za spremstvo Anselma. čas je mineval in prijatelja sta hodila iz fare y faro, počez in povprek vse Italije. Neprenehoma, je prejemal Mario nova odlikovanja in napredovanja. Postal je kraljevi dvorni pridigar in končno celo abruški škof. V svoji škofovski palači je Mario živel življenje velikega gospoda. Občudovali so ga verniki, naprošali so ga- cerkveni prvaki, častilo ga je plemstvo; da, postal je velika Paoč. Njegova postava, je postala še častitlji-vejša in njegove kretnje oblastnejše. Res, komaj je še poznal svojega ponižnega in zvestega brata laika, ki mu je, čeprav že zelo sključen, z naj večjim veseljem služil, ga spremljal povsod, mu čistil razkošna oblačila, še bolj pa dragocene dragulje v šolnih, ali pripravljal čašo francoske čokolade, ki jo ■ie s takim užitkom zajtrkovala Njegova Pre-vzvišenost. Toda ko je neke nedelje škof Mario zopet Sovoril s prižnice, je opazil, da nekaj manjka v njegovi okolici, čutil je vznemirjenost, kar se mu je le redkokdaj pripetilo. Opazil je, da ni Anselma pod prižnico, kakor po navadi. Malo zmedeno se je škof za hip ustavil, po-fetn pa le s težavo razpredal nit svojih misli *n hitel končati. Ko je končal, se je takoj Podal v zakristijo in vprašal po Anselmu. Odgovoril mu je — molk. Pretrgal ga je ®ele star duhovnik z besedami: Anselm je umrl pred — pol ure,” Začudenje in presenečenje je navdalo škofa; stari duhovnik pa je nadaljeval: “že več mesecev je bil revež neozdravljivo bolan. Pa nisem Vaše Prevzvišenosti hotel s tem vznemirjati.” 'Globoko sočutje je navdalo škofa Maria, oda še globlji je bil občutek, da odslej nekaj tQanjka njegovi lastni osebi. ® Povzdignjenim glasom je rekel: Ttad bi ga videl." j IF-eljali so ga molče zadaj za hleve k ozki n J^cprosti celici, kjer je ležalo na postelji, Pokriti s slamo, v raševino zavito telo nje-6 '^c&a mladostnega prijatelja Anselma. to se je zamislil. iMorda ja primerjal sv ,u,30§tvo in preprostost z veličastnostjo v °je§a dvorca? Obrnil se je k svečeniku in vPrašal: ‘‘Je živel tukaj?” “Da, Prevzvišeni! ” “Toda. . . s čim se je bavil?” ‘‘Prevzvišeni...” je rekel duhovnik, katerega je to vprašanje nekoliko začudilo, “s tem, da je služil Vaši Prevzvišenosti. . “Pa. . . izven te službe?” ‘‘Ni mu ostajalo časa za kaj drugega. Ves dan je delal v vrtu in z lastnega krožnika dajal jesti pticam; govoril je z otroki, ki so se zbirali pri vratih vašega dvorca, in mislim, da je vzdrževal nekaj beračev z ostanki škofovske kuhinje. . . Sicer pa . . . je molil.” “Molil?” je vprašal škof, kakor da bi mu bila ta beseda tuja. “Da, Prevzvišeni, mnogo je molil. In ko sem ga nekoč vprašal, za kaj tako moli, se je samo nasmejal in zamrmral: ‘‘Za dober namen.” škofov obraz je ostal sicer nespremenljiv, toda v srcu je čutil, da ga je nekdo udaril vanj. čeprav ni znal ceniti vrednosti svojega Anselma, čeprav je bilo njegovo obnašanje do ubogega brata v zadnjih letih skoro trdo, še ni prišel zanj trenutek, da bi šel vase in si dal odgovor zase. Moral je namreč še hitro na pot v Rim, kjer naj bi govoril v baziliki sv. Petra pred zborom nadškofov. Ladje veličastne cerkve svetega Petra v Rimu so bile polne vernikov, ko je stopil škof Mario na govorniški oder. To je bila zanj čast, o kateri je sanjal tol ko let. Bil je veličasten trenutek njegove mogočne ka-rijere. Ko se je umirila množica, je začel svoj govor, toda besede so mu kot opotekajoč se prihajale z ust... Na obrazih poslušalcev je bilo brati presenečenje in razočaranje. Potne kaplje so mu stopJe na čelo. Obupano je gledal navzdol, toda tiste ponižne, navdušene oči izpod prižnice mu niso sijale več nasproti kot v prejšnjih časih... Jecljajoče in zmedeno je govoril svoj govor, in ko ga je končal, je osramočen stopil s prižnice in zapustil cerkev. Bil je globoko ranjen v svojem ponosu in jezen nase, da se je dal tako zmesti neznatni misli! Vestno se je pripravil na svoj naslednji govor. On, abruški škof, najboljši sodobni pridigar v Italiji, naj bo za vse hvaležen ubogemu, preprostemu bratu laiku? Kako naj bo to mogoče? Takšna misel je naravnost blazna! Toda: ko je prišla ura njegove pridige, so mu tekle besede iz ust brez toplote in brez življenja. . . Uničujoča misel je postajala, vedno silnejša, dokler ga ni zadela kap, da so ga morali odnesti s prižnice. Obrnil se je k nosilcem ter rekel z besedami, pretrganimi in komaj razumljivimi: “Resnično. . . on je bil moje bistvo. . . jaz sem le prazna lupina...” Zdravniki so bili mnenja, da je prenaporno delal, da mora spremeniti zrak, da se mu bodo povrnile moči v Apeninih. Kljub temu je škof Mario prosil, naj ga pošljejo v samostan, kjer je bil posvečen v mašnika, odkoder je prišel Anselm za njim, da mu služi, in kjer je ponižni brat sedaj našel svoj grob. V ta starodaven samostan se je torej podal škof Mario. V samotnih premišljevanjih se je sprehajal po vrtu samostana in redno vsak dan obiskoval skromen grob pod oljkami. V njem se je zgodila velika spre memba: njegove oblastne kretnje so izginile, v vsem je postal krotek in mil. Nekega večera ga je presenetil gvardijan, klečečega pred grobom brata Anselma. Ko se je Mario dvignil, mu je gvardijan položil roko na rame, in mu rekel z nasmehom, ki je izražal spoštovanje in ginjenost: “Dobro, sin moj, si prosil Boga za povrnitev govorniškega daru?” ‘‘Ne, oče!” — j-e odgovoril zamišljeno, “prosil sem ga, naj mi da svojo najvišjo milost...” in s tihim glasom je dodal: “najvišjo milost — ponižnost!...” A. J. Cronin, pisatelj te črtice, spada med največje sodobne pisatelje, ki tudi nam ni ^Po^dcaotjena, sesfca! . ‘‘Ko bi vsaj teh kilometrskih razdalj ne bilo med menoj in teboj,” potoži marsikatera izmed nas svoji prijateljici. Tisti nedeljski trenutki pred cerkvijo in pri drugih prireditvah so pač prekratki za naše medsebojne prijateljske razgovore, v katerih bi se tako rade pomenile o vsem, kar nas teži, tudi o osebnih težavah, saj so prav te vzrok, da smo potrte, da se zapiramo väse in se celo odtujujemo nekdanjim prijateljicam. Toda komu naj potožiš svoje bridkosti Ti, ki si morda popolnoma osamljena in dolge mesece ne slišiš slovenske besede? Z veseljem in hvaležnostjo pozdravljamo misel onih, ki so tudi dekliškemu svetu dali možnost, da se bomo mogle po “Duhovnem življenju” razgo var jati o naših dekliških vprašanjih, ki so prav v teh razmerah in prilikah veliko bolj zamotana in mnogo težja, kot so bila v domovini. Danes bi rada nekaj minut preživela v tihem razgovoru s Teboj, sestra, s katero se k/edaj vidiva, a še bolj s Teboj, ki bivaš sama med tujimi ljudmi. Prisrčno pozdravljena! Kako se počutiš v tem novem svetu? Kako si se vživela vanj in v delo, ki ga opravljaš? Kako je z domotožjem? Kaj ne, kako prav je imel Cankar, ko je dejal, da je Bog drugim pokrajinam skopo odmeril lepoto; za zemljo od štajerskih goric do tržaške obale, od Triglava do Gorjancev pa mu jo je ostalo polno pergišče. Kako hitro minevajo dnevi. Štiri leta smo živele v taboriščih. Marsikaj grenkega smo doživele v tem času, pa na to vedno bolj pozabljamo, ker je bilo tudi toliko lepega, bogatega, da nas je vse prevzelo, štiri leta smo se po taboriščih narodno in versko vzgajale in izpopolnjevale. Ob prihodu v novi isvtit pa se je začelo za na«s povsem novo življenje, ki je našemu srcu včasih popolnoma tuje. Res, premnogim je odvzeta celo materina beseda. Tudi domovine ni, nikjer neznan. Bil j-e svoj čas zdravnik, toda v neki bolezni je začel pisati roman ‘‘Citadela” (trdnjava) in ni več pustil peresa. Ta roman iz zdravniškega življenja je prestavjen tudi v slovenščino (prevedel L. Klakočer) in ga je pred vojno izdala Jugoslovanska knjigarna v Leposlovni knjižnici. Tukajšnjim Slovencem pa je pisatelj najbolj znan po — filmu njegovega romana “Ključi nebeškega kraljestva”, ki je bil predvajan lani v našem kinu. Pisatelj je Anglež in — katoličan, kot smo brali nekje, dasi so nekateri mnenja, da je anglikan, ki je zelo blizu katolištva Vsekakor je velik pisatelj, kakor se vidi tudi iz te majhne črtice iz zadnjih let. DR. D. je ni več videti in čutiti. Samo lepi spomini nanjo so nam ostali. Da, spomini in ljubezen do doma. Naj tudi nama velja pregovor: “Cesar je polno srce, usta rada govore.” Da, ker je nam dekletom srce polno ljubezni d'o doma, rade o njem govorimo in z mislimi romamo v preteklost. Naša dekliška, srca so polna lepih spominov tudi na taboriščno življenje. Zato se pač v naših razgovorih prepletajo misli in spomini iz taborišč; zlasti rade se spominjamo vseh onih, s katerimi smo toliko let delile vesele in žalostne ure, pa so se naša. življenjska pota razšla — morda za vedno. če moje in Tvoje srce tako toplo zatrepeče ob spominu na dneve doma in v taborišču, če se v svojih razgovorih tako radi nanj povračava, ali naju k temu ne sili še nekaj globljega? Lučka, ki nama je svetila v otroških letih. Mati nama jo je prižgala v srcu, Cerkev ji je prilivala olja in naše organizacije so jo nama čuvale pred vsem temnim in hudim ter jo poglabljale. Bila. je to luč vere, ki je bila dovolj močna, da naju ni ostrašila pot v begunstvo izpod varnega domačega krova. Tudi v dneh, ko so nama življenje utesnjevale lesene barake, se je vera v najinih srcih krepila in postajala od dne do dne bolj močna. Gospod pa je vodil najine korake še dalje v svet. Pripeljal naju je v tujo deželo. Vem, kako ti je bilo takrat pri srcu, ko si se znašla, sredi tujega mesta, morda sama, brez matere, očeta. Vsem se je podobno godilo, zato pač druga drugo lahko razumeve. Toda, kako majhna je bila ta bolečina v primeri z novo, ki se je prikradla v srce vsake verne slovenske mladenke že ob prvih spoznanjih tukajšnjega življenja! Zaslutili sva, da ta Velemestni tok požre .väse toliko dobrega in Plemenitega. Bog, njegove zapovedi se slišijo le kot medli klici sredi zmaterializira-hega tujega sveta. ‘‘Kaj bo z menoj, z mojo Plamenico, ki jo nosim v svojem srcu? Kaj bo z dragimi sestrami po veri in rodu,” se v strahu sprašujeva. Ali nama ni Gospod vdihnil teh vprašanj zato, da naju je opozoril na nevarnost, ki grozi najini veri, da jo zaduši morje moder- nih zmot, da usahne pod trdo skorjo materializma, ki vedno bolj oklepa srca rojakov? Luč vere v nama ne sme ugasniti. Ker se pa sami čutiva tako šibki, zato hodiva po pomoč k Njemu, ki naju je spremljal na vseh potih prav od prvih korakov, in želi biti najino plačilo. Tudi “Duhovno življenje” naj nama k temu pomaga! — Bog te živi! | n00 Qtß Lilo je kot iz škafa'. . . Zamolklo grmenje se je vedno bolj bližalo. Bliski so mameče razsvetljevali grozno Hoč. Pri Hribarjevih so končali sv. rožni venec. Molili go še Očenaš k svetemu Florijanu, bi jih obvaroval časnega in večnega og-bja, ko je udarilo onstran vasi. Na okno je potrkalo. Vsi so se spogledali. Molitev je zamrla na Ustnicah. Otroci so z odprtimi astmi prisluhnili, kot na Miklavžev večer, no razsaja po vasi parkelj. Mati je v strahu pogledala °četa. Znova je potrkalo. Devet scc je močneje Udarilo v prsih. Oče je oklevajoče vstal. Zaupno je pogledal v Bogkov kot, kjer je visel križani Gospodar vsega sveta. Vsi obrazi so bili bledi. Otroci od sedemletnega Ceneta do najstarejše dvajsetletne Z alke so preplašeno gledali za zastrto okno. "1-avtako je potrkalo kot tisti večer. t(l.Gvenskc Premisli, o človek, kako si ti slep, ker ljubiš toljkanj ta goljufivi svet, glih to se bo s tabo zgodilo, use bo na te pozabilo. natcbna WWUWWWVWUWWWWWUWWUUWWWyAAA/UWUWWWWWVWVWWVWVUWWWV živimo v deželi in v dobi rekordov. Zato bom še jaz začel z rekordi, ne s svojimi, ampak z onimi, ki sem jim bil priča, tako-rekoč uradna priča. Niso to športni rekordi, katere priznavajo posebne komisije in ki jih do podrobnosti pozna že vsak šolarček, ampak rekordi posebne vrste. Da gremo lepo po vrsti, vam bom najprej spodobno predstavil nosilca teh rekordov. Ime mu je bilo Ram®n. Priimek? Bolje, da ga ne povem! Ramonov in Ramon je v tej deželi dosti, s priimkom pa, je druga stvar. Priimek našega Ramona je bil baskovskega porekla in tako prečudno zverižen, da bi Ramonovi potomci in številni sorodniki kaj lahko ugotovili, katerega Ramona mislim, pa je zamera, tu! Saj vemo, da človek, ki piše, nikoli ne ve, kako bi zastavil besedo, da bi bilo vsem prav. Ta Ramon je bil torej nosilec treh rekordov. Ugotovil sem jih, ko sem ga, 83 letnega starčka, pripravljal na prvo in zadnje sveto obhajilo. Prvi rekord je bil versko-obrednega značaja. Ne vem, če se poleg njega more še kdo pobahati, da mu je od začetka do konca krstnega obreda preteklo 83 let. Prav zares! Bilo pa je takole: Rojen je bil naš Ramön leta 1865 doli v Sanluiški pampi, blizu neu-quenske meje. Do farne cerkve je bilo 300 km daleč. Po stari navadi so čakali, da je prišel naokoli ‘‘bautizador”, mož, ki je s cerkvenim odobrenjem delil na preprost način zakra ment sv. krsta po krajih, kamor je redko, ali pa nikoli stopila duhovnikova noga. Ti kršče-valci so dali otroku “el agua del socorro”, to se pravi: oblili so otrokovo glavo z vodo in izgovorili točno predpisano besedilo sv. krsta Dali so staršem nalog, naj otroka ob prvi priliki poneso v cerkev, da bo duhovnik dopolnil krstne 'obrede, kot so predpisani v cerkvenem obredniku in ki obstojajo iz za-rotovanj, krstne obljube in maziljenja s krstnim oljem in sveto krizmo. Temu opravilu pravijo ljudje “olear al nino”. To ni bilo v navadi samo takrat, ko je zagledal luč sveta naš Ramon, ampak je še danes. No, pri Ramonovih te krščevalne zahteve niso preveč natančno vzeli in tako se je stvar zavlačevala iz leta v leto, nato pa pozabila. Po preteku 83 let je moža bolezen prignala v bolnišnico, kjer sem po lepi krščanski navadi dopolnil to, česar “bautizador” ni znal in ni smel. ■ Ob tej priliki še par besed o teh kršče- valcih. So bili in so še nujno potrebni, še 'danes imamo v tej deželi župnije, katerih ozemlje je veliko kot cela Slovenija. (Pa imajo onega duhovnika, ali so pa celo brez njega. Redna dušna oskrba vernikov je nemogoča. Zato si cerkvene oblasti pomagajo, kakor Pač morejo. Bolje nekaj kot nič! Taki kršče-valci imajo še druge pravice. Ena takih je Pokopavanje mrličev. Tu sicer ljudje ne dajo dosti na dostojen cerkveni pogreb, zato Pä je v toliko večji časti “responso”, ki ga Je na vsak način treba zmoliti ali ob truplu aH na grobu, nekaj dni po pogrebu, ali pa °b priliki “novene”, ki jo opravljajo na domu Umrlega devet dni po pogrebu. Da lahko Potem rečejo, da je rajni umrl previden s tolaž'Ii svete vere. . . Krščevalci znajo še več: Goliti znajo rožni venec. Za slovesnosti in Pobožnosti na čast raznim domačim svetnikom in priprošnjikom, zlasti svetemu Ka-lotanu in zaščitniku mater sv. Ramonu, iščejo Po 30 do 50 km daleč moža, ki jim bo na s*avnostih molil rožni venec. Seveda tem uglednim možem njihova čast rada stopi v glavo ‘P večkrat prekoračijo meje dovoljenega, fiosaja se, da iz želje po zaslužku začno tudi z drugimi verskimi ooravili: vodijo pro-ppsije, pridigajo, si postavijo lastne kapele s čudodelniki kipi itd. Znan je slučaj, da je nekemu takemu podjetnežu posrečilo sPraviti pokonci pravo božjo pot, kamor je Prihaja.lo včasih po deset tisoč romarjev na ^Pkrat. Da so take razvade in zlorabe veza gojitev pravega verskga živ- :*ka škoda l]enja, je , Pojdimo sedaj k drugemu Ramonovemu ekordu, ki sicer ni cerkveno-verskega zna,- caJa, je i vem je pa v tesni zvezi z njim. Enkrat, ne ‘«m kje in zakaj, sem slišal primero: gluh °t kanon! Ta primera je za našega Ramona $.6j|ko prešibka. Največji kanon ni zadosti ,61’k, da bi primerno označili njegovo glu-ost. Bil je gluh kot torpedo. Sicer ne e*u, zakaj ravno torpedo, a nekaj človek ora reči, ali ne? Zame je bil ta rekord ne-°liko neprijeten. Moža je bilo treba vsaj a silo poučiti o osnovnih verskih resnicah, 'Praviti na prvo sveto obhajilo in seveda Povedati. Le kako se bova spovedala v dvo-v kjer je štiriindvajset ostalih dedcev z j 0 Pozornostjo opazovalo, kako se bo za-. eva končala. Za poučevanje mi je kričanje kar } r prav prišlo. Sem pač poučeval vseh pet-n dvajset. Saj so bili vsi približno enako trebni. Ramon je, kot vsak glušec, mislil, a sem gluh tudi jaz. Zato je kričal tudi on pn,VSe grlo. Tako so najini poslušalci lahko v z°rn° sledili i moji preprosti razlagi, i Puašanjem in odgovorom. V zadrego me je ra^Vil pri izpraševanju vesti Ko sem mu . 2lagal grehe, okoliščine in grešne prilike, Za,aa licu mesta na ves glas delal praktične Sed u^ke. Tudi ko sva. šla mimo šeste in rak6 zaP°vedi, kjer povprečen kristjan u pobi l.Vse svoje diplomatske sposobnosti, da cim varnej-e prebrodil mimo teh čeri, je iUog Zanik, možato in na ves glas pritrjeval ali 0l čaval, kakor je bilo pač treba. No, sem Ved0118**!’ 93 se prvi kristjani javno spo- - °yali, ee se menihi v samostanih javno Si Ve< ce se menim v samostani svojih prestopkov, zakaj bi tega avujm presLuyituv, zaitaj ut icsa Ram' am6n ne smel? Za Pravo spoved smo mona in njegovo posteljo porinili v so- sednjo sobico, a kaj so pomagala kriožka vrata proti sili Ramonovega glasu. Tretji rekord, ki sem ga ugotovil, je bila posledica teh najinih pogovorov, i'rva dva bi se dala še kako osporavati, ta tretji pa je neizpodbiten, stoodstoten! Absolutna nevednost v verskih stvareh. Ramon je bil ‘*muy catölico” in to je bilo vse! Kje pa, naj bi se bil ubogi Ramon kaj naučil, ljubi moj Bog? Tristo kilometrov od tare! Pa ne z vlakom, ampak po pampi, čez drn in strn, kjer ti trn, če nanj stopiš, predre podplat in se ti zasadi v nogo. Križa ni znal narediti, ka,j šele besedilo izgovoriti. Očenaš, Zdravamarija, Apostolska vera: nič. Bog, da, o tem je nekdaj nekaj slišal, da je — in o hudiču tudi. V cerkvi pri maši v celem dolgem življenju ni bil nikdar. Njegovo bogoslužje je bilo v tem, da je vsako leto za praznik kar-melske Matere božje prižgal svečo njej v čast. No, eno molitvico je na le znal in jo dostikrat zmolil. “Veste, padrecito, kadar se je bližala toča ali kadar je zbolela, živina, sem neprestano molil: Cruz diablo, cruz dia-blo! Tudi jezik sem pokazal peklenščku, nagravžnemu.’’ Mi Slovenci hudiča dražimo s tem, da mu fige kažemo, Kriož pa je bolj temeljit: ponuja mu križ, da bi bolj zaleglo. In če mu povrhu še jezik pokaže, ni poštajna, da bi mrhe grde ne pregnal. Dovolj za enkrat. Urednik mi je pravil, da so članki v Duh. življenju ‘‘racionirani’’. če mu bo prav, bom pa. prihodnjič povedal, kakšen je bil četrti in najlepši rekord našega Ramona, rekord, ki je z zlatimi črkami zapisan v nebeških bukvah, rekord apostolata. K. K. BOG DAJ SREČO, HIŠNI OČE, hišni oče, hišna mati! Naj sprostre nad vašo hišo svoja krila angel zlati, mir, edinost in veselje iz višave v hišo trosi, drage vaše gladu varje, dobra dela k Bogu nosi; skrb, bolezen in nesreče naj podi od praga hiše, z dobrotljivo svojo roko naj vam grenke solze briše, vaše upe, vaše nade v svoje bukve zapisuje in s periščem polnim hrame vsako jesen napolnjuje, hišno sleme ognja varJe, polja toče in viharja. Naj vas spremlja na vseh potih, sije zarja vam njegova! Dobri ljudi, dobri starši, veselite se z družino! Naj gorijo vaša srca za Boga in domovino! Da razpel bo nad Slovenci svoja krila angel zlati, Bog daj srečo, hišni oče, hišni oče, hišna mati! _/\)atcbna. GLAS SVETEGA OČETA Sv. oče čuti potrebo našega časa po jasnosti, zato ob mnogih prilikah govori o vprašanjih, ki mučijo posamezne stanove in vso človeško družbo. Katoliškim zdravnikom je potrdil vzvišenost njih poklica. Iz vprašanj zdravniške morale je to pot obravnaval umetno oploditev. Po načelih naravne in krščanske postave jo je obsodil }n zavrgel v vseh možnih primerih. člane “Krščanskega belgijskega delavskega gibanja” je pohvalil za vnemo in velike uspehe. Ti so dokaz za to, kakšno obširno področje dela prepušča Cerkev laikom. Posvaril pa jih je pred zlorabo sile, ki tiči v organizaciji — ta skušnjava ogroža danes delavska gibanja povsod. Zato neprestano priporoča izdelavo statuta javnega prava za gospodarsko in vse družbeno življenje. 12. septembra je sprejel udeležence Mednarodnega zborovanja za humanistični študij in jim poudaril pomen naravnih vrednot v krščanstvu. Temeljita analiza human5 zma preide v ta lepi in optimistični zaključek: “Ne, usoda človeka in izvržen je in izpostav -ljenje. človek je božji stvor; stalno živi pod vodstvom in skrbjo očetovske božje previdnosti. Delajmo torej na to, da vnamemo v mladem rodu spet zaupanje v Boga, vase in v bodočnost in da omogočimo prihod znosnejšega in bolj srečnega reda!” Parlamentarnemu odboru Združenih držav je govor i o trpljenju beguncev in pozival, naj vsi storijo vse, da preneha. “Skrbi nas — tako je rekel — sodba zgodovine in Gospoda zgodovine o izpolnitvi tiste težke dolžnosti človeka do človeka in naroda do naroda, ki zahteva spoštovanje božje podobe celo v najbolj slabotnem in najbolj zapuščenem božjih otrok.” Najbolj nov pa je izredno pomembni govor o objektivnih normah prava. Tu ugotavlja, da izvira seadnia kriza v administracij5 prava iz dveh vzrokov: pravnega pozitivizma in državnega absolutizma. O tem bo moralo ‘‘Duhovno živlienle” posebej razpravljati. Francoskj kardinali so izdali 8. septembra pastirsko pismo, ki obravnava pomen papeževega odloka o izobčenju komunistov in njih pomočnikov ter njegovo daljnosežnost. Švare pa pred napačnimi tolmačenji odloka, posebno pred tem, da bi kdo naprtil Cerkvi zavezništvo s kapitalizmom, zato ker je obsodila komunizem. NOVICE O PAPEŽU Komaj se je vrnil iz Castelgandolfa, je zael v družbi z nekaterimi kardinali, prelati in člani papeške kurije duhovne vaje. Pridigal je jezuit A. de Poletti. Obredi, s katerimi se odpro sveta vrata — začetek svetega leta — so se vršili že 24. decembra zjutraj. Zato je sveti oče prestavil' sprejem kardinalskega kolegija že na petek. 23. decembra. Ta dan je tudi imel za ves svet božični nagovor. Da bi si pridobil odpustke sv. leta, je obiskal cerkev sv. Petra dne 26. decembra. Spremljala ga je vsa rimska duhovščina. POLOŽAJ KATOLICIZMA Na 2. mednarodnem shodu djjaštva zahodnoevropskih narodov so predavatelji — ugledni duhovniki in profesorji — pokazali tako podobo sveta: človeštvo je na poti k svetovni zavesti, kajti svet je zemljepisno postal enota. V takem svetu moreš postaviti križ povsod tam, kjer ga doslej nj bilo. Svetovna zavest in vera se torej skladata. Spreobračanje pa je drugačne vrste, kot je bilo spreobračanje nekdanjih poganov; novo poganstvo je namreč izšlo iz moderne znanosti. Sodobnega človeka je treba prijeti v nravnosti; odtod gre pot v vero. Odločitev ne bo prišla v Aziji, vendar se mora zapadno verovanje izpopolnit} z azijskim. Od vzhodnjaške nerazumarske, kon-templativne narave je veliko pričakovati. Za-pad je sebičen in zadnja stoletja so prizadejala veliko škodo njegovim krščanskim kulturnim vrednotam. Tudi danes muči zapad “sedmero šib”: nacionalizem, konfesionali- zem, birokratizem, tehnokracija, ekonomizem, fatalizem in nihilizem. Značilna za angleški katolicizem je njegova mlačnost, v francoskih množ cah je vera izpuhtela. Kako grozoten je položaj med proletariatom, je pokazalo poročilo dominikanca p. Lewa o pristaniških delavcih v Marseillu. 99% ne verjame v Boga in nesmrtno dušo; od teh jih kaka slaba tretjina priznava, da je ‘‘nekaj” nad nam}. Tudi tisti, ki mislijo, da imajo vero, so le v krempljih zmešanega praznoverja. Mnogi so jo izgubili med vojno in zaradi vojne. Vsi ti ljudje nimajo več vesti, njih pojmovanje dobrega in zlega je močno različno od pravega. Laž n. pr. jjm je dovoljena, celo hvalevredna; trdijo, da se zahtevam narave ni moči upirati — odtod zlasti nevezanost spolnega življenja; proti krivicam in žalitvam jim 1P redno sredstvo maščevanje, ne pa odpuščanje. Kar je cerkvenih navad (krst, prvo sv-obhajilo, poroka, pogreb), so le zunanja tradicija in še ta se močno opušča. Pater za; ključuje: “Priznamo, da bi mogli take stvari pisati le s solzami, ko bi bili bolj sveti." Ne sme nas zazibavati, da ni tako hulo. V resnici je vedno slabše. ^A HOLANDSKEM so po zadnjem ljudskem* štetju katoličani Ppetali najštevilnejši: 38.5% celotnega prebivalstva (3,709.869 katoličanov med 9 milijoni 636.000 Holandci); sledi jim 31.03% "reformirane holandske Cerkve’’. Med drugimi sektam} je še največ kalvincev (9.73%); Judov je 0.44%. Poraslo pa je število brezvercev. Takih nesrečnežev je že 17.04% ■— d°bra šestina! V JUGOSLAVIJI se božji sovražniki zdaj najbolj odlikujejo s tem, da maše duhovnikom zadnje vire sred-stev za življenje — v Sloveniji so pobrali oelo palice, ki se na njih natikajo puščice ' ■ in s tem da spretno blatijo duhovnike. sPretnosti te vrste jim ponavadi ne pomaga, Pa se morajo poslužiti drugih, n. pr. mo-rilske. Tako je v Zagrebu obdolžila gospo-.ihja, kanonika Mariča. Na razpravi pa se Je skesala in ni ponovila obtožbe. Kmalu Bato so jo našli v celici obešeno. Policija Pravi, da gre za samomor, ljudje pa. . . Podobno usodo je doživel neki pričevalec z°Per duhovnika (ki je po njegovi zvestobi Režimu dobil 12 let prisilnega dela); ko je botei preklicati svoje pričevanje, je umrl v ietniški bolnišnici. ''A ČEŠKEM „ je “Cerkveni zakon’’ s 1. novembrom stopil v veljavo’’. Napravil je duhovnike poginoma odvisne od države. A ti se ne po-aJo. 13 škofov je pod predsedstvom olo-- Bakega nadškofa Jožefa Matocha — nad-' °f Berän se ne more ganiti iz svojega ^^orca — izdalo duhovnikom navodila. No-n duhovnik ne sme priseči zvestobo državi, z6 da bi dodal: ‘‘razen ako je v nasprotju božjimi zakoni, s postavami Cerkve in s pavicami osebe’’. Odbiti morajo plačo re-,Cna’ če ta zahteva Judeževe službe; upirati toorajo poskusom komunistov, da cenzu-raio njih pr dige in nadzorujem verski v. Ua; ne smejo se brigati za vladne odloke, m bi koli zahtevali uradno dovoljenje za katero- kai-" versko dejavnost; predno spreimejo §k f mesto> morajo dobiti odobritev svojega, ofa. varovati morajo bogočastne predmete ed "inventariziranjem’’ oblasti. Q^bhovnik, ki odreče pokorščino škofu in Br uVen*m za-konom, “je v teh trenutkih ha8 .änje izdal Kristusa, svoje brate in t B°d”- H koncu se bere: življenje, ‘‘ki ga je hJenje skrajša, je mnogo več vredno in ]je ,°lj plodovito za dušo kot pa dolgo živ- stus; v katerem zamujamo delo za Kri- se Sa’ 110 se vera okužuje s krivoverstvom, ;n prelamlja božji red, se slabi življenje vere Se nadomešča s poganstvom.” Poljskem ^a?^astniki tolčejo po Cerkvi po načrtu, roči v*den je boj na najvažnejšem pod-■IU: vzgojnem. Varšavski nadškof je že oktobra, poslal pastirsko pismo duhovnikom,, ki se bavijo z verskim poukom. Poudaril je, da je to prva dolžnost katoliške duhovščine na Poljskem, in je nadaljeval: “Poljska mladina mora verjeti, da je zmaga pravice v tem življ-enju mogoča tudi brez ječ, brez koncentracijskih taborišč, brez modernega suženjstva v obliki izrabljanja delavcev in brez prelivanja krvi.” Kmalu nato so oblastniki izdali nov učni načrt, človek bi skoro dejal, da, pri sestavljanju niso brali nadškofovega, pisma. Po uradni razlagi sloni namreč načrt na Mar-xovem in Ljeninovem nauku; zatorej obsega “socializacijo gospodarstva, boj razredov, in-dustrializiranje Poljske, predelavo vasi, družbeno vedo in, načrtnost”. Verskega pouka je vedno manj, ker odstavljajo učitelje. -— Juridična fakulteta katoliške univerze v Lublinu letos ne sme sprejeti nobenega študenta več. Cerkvene tiskarne, kolikor jih je še, se zaplenjajo, duhovniki obsojajo in zapirajo. Obenem skušajo katoličane razdvojiti. Vse gre torej po načrtu. Sem spada tudi to, da na Poljskem ne prisegaš več na Boga. NA MADŽARSKEM so oblastniki, kot znano, letos odpravili obvezni verski pouk. Velika večina staršev (do 95 %) je zahtevala neobvezni pouk. škofje so jih v posebnem pastirskem listu radostno pohvalili. Da naj bodo brez skrbi, saj čl. 54. ustave jamči svobodno izvrševanje verskih zadev. Edini še živi katoliški tednik “Uj Ember” poroča o navalu k božjim službam in o žeji po verskem pouku. Med obiskovalci cerkva so vedno številnejši delavci, nameščenci in izobraženci. Verniki najdejo vedno novih načinov, da pridejo s Cerkvijo v stik — redna pot je malo težka; med drugim so vsa verska društva razpuščena. O kardinalu MINDSZENTIJU trdijo, da živi v jetniški bolnišnici. Na smrt bolnega, živčno strtega, pa kljub temu, kot se vidi, izredno nevarnega dostojanstvenika neprestano stražijo po trije policaji, te pa nadzorujejo drugi in se izmenjuje vsaki dve uri, —- Italijanska katoliška agencija “ARI” pa ve povedati, da so kardinala odvedli v Sovjeti jo; vest pa še ni potrjena. DOGODKI, PRIREDITVE, USTANOVE Veliko zla je po svetu, hud je boj. A Je>-zusov vek mora priti, kot stalno zagotavlja p. Lombardi v svojih govorih. Dostavlja pa: Zato se je treba k Njemu spreobrniti in zato je treba, kaj storiti. Ta zavest živi, dejavnost na katoliški strani prinaša vedno nove uspehe. Kip Patimske Matere božje je šel na romanje v portugalsko vzhodno Indijo. Na poti je bil izpostavljen v čaščenje tudi v kapeli aerodroma Ciampino blizu Rima. Kip je na- menjen v dar sv. očetu za sveto leto, — Druga potoba Fatimske Matere božje roma po Kolumbiji. Vzbudila je pravo versko navdušenje povsod, kamor je prišla. Spovedujejo se ljudje, ki že po 20, 30, 40 let niso poznali cerkve — Isti Fatimski Materi božji so začeli v Madridu graditi prvo cerkev. -—- A Lurdu je to leto počastilo presveto Devico 2,500.000 romarjev, med njimi 21.000 bolnikov. Gotovo z Njeno pomočjo se katoliška beseda vedno pogosteje sliši in bere V7 Združ. državah posluša radijsko nedeljsko katoliško uro redno okoli 4,500.000 ljudi, od teh 85% belcev, 15% črncev; 73% žensk in 27% moških. Tako katoliško uro je organizirala Katoliška akcija tudi v Paraguayu. Francoska državna družba za televizijo je vključila v nedeljski program uro in pol katoliških zadev — sv. mašo, komentarje, novice itd. — Vatikanski oddajni aparati bodo pomnoženi in ojačeni. V to bodo porabili darilo 5.000 dolarjev, ki so jih papežu poslale Katoliške hčere iz Sev. Amerike za njegov mašniški jubilej. 'Univerza v nam po Baragi tako znanem mestu- Marquetteu je ustanovila na svoji časnikarski fakulteti institut za katoliški tisk. Tam bodo študirali tehniko, zahteve, težave in možnosti katoliškega tiska v svoji državi. — Mednarodno zborovanje katoliškega tiska bo v Rimu od 13. da 19. februarja svetega leta. Med dogodki omenimo ustanovitev prve severnoameriške organizacije katoliških psihologov. Na kongresu se je zbralo 50 najuglednejših znanstvenikov. Po pravici so ugotovili, da je imela psihologija dozdaj premalo mesta po katoliških univerzah in kolegij1 h. četrto mednarodno zasedanje UNECO se je začelo s sv. mašo. Bral jo je msgr. Sassen, član holandske delegacije. Narode za železno zaveso so zastopali v Parizu živeči begunci. Značilna za svobodno Evropo so mnogoštevilna katol'ška zborovali ia: stanovska, strokovna, kulturna. Med temi je bilo pač najuglednejše 4. mednarodno zborovanje katoliških zdravnikov v Rimu. Ob zaključku so se udeleženci poklonili sv. očetu in ta jim je v francoščini povedal misli o zdravništvu in nravnosti (glej začetek “Iz življenja Cerkve”). RAZNO NE SPORAZUM, NE SREDNJA POT! ‘‘Ni sporazuma med komunizmom in katolicizmom, ne srednje poti med demokracijo in diktaturo!” Tako je po radiu zaklical new-yorški nadškof, kardinal Spellman, ko je govoril ob prvi obletnici, odkar so zaprli kardinala Mindszentya. Kardinal Spellman je ožigosal kot podle laži vse obtožbe proti madžarskemu primasu in pozval vse svobodoljubne narode, ki jim je mar prostost, naj molijo za mučeniškega kardinala in povzdignejo svoj glas v najodločnejši protest. Newyorski nadškof je prisostvoval krstni predstavi filma “Kriv izdajstva”, v katerem so nadrobno prikazani dogodki, ki so bili kronani z obsodbo madžarskega primasa. ROMUNSKI PROTESTANTSKI PASTORJI — V OBRAMBO VATIKANA. Romunski protestantski pastorji so po skupnem posvetu odklonili svoje podpise na. vdanostni izjavi komunističnemu režimu, čim so zaznali, da je besedilo te izjave nasičeno z napadi na Sveto stolico in na svetega očeta.. Vlada pa je dokument vseeno objavila zatrjujoč, da ga je protestantska duhovščina enodušno sprejela. . . NAŠLI SO ZEMSKE OSTANKE SVETEGA METODA, češki časopis “LIdove Novosty” je objavil vest, da so arheologi odkrili okostje, o katerem zatrjujejo, da so zemski ostanki sv. Metoda, ki je kot misijonar v IX stoletju po Kristusu prinesel krščanstvo v Srednjo Evropo. Okostje so odkrili pri izkopavanju ruševin stare prestolice moravskega kraljestva iz leta 1100. Kosti so bile zazidane v steno neke starinske cerkve. Zgodovinarji trdč, da je imel sv. Metod eno nogo poškodovano in da si je pozneje zlomil tudi roko. Odkritje pa določno izkazuje znake obeh'poškodb, kar je omogočilo identifikacijo. Božični prazniki slovenskih naseljencev v Bs. Airesu in bližnji okolici. Kakor lansko leto, tako so tudi letos tukajšnji Slovenci hoteli dostojno, po krščansko tn slovensko praznovati Božič. Opomnjeni po pridigah v cerkvah in pisanju “Oznanila,”, so advent porabili lepo kot pripravo. Posebno je svoje doprinesla pobožnost “Marijinega romanja” devet dni pred Božičem. Družine, ki živilo v skupnih stanovanjskih hišah ali v bližini, so se dogovorile, da so opravile to pobožnost izmenjaje, kakor včasih po vaseh doma. Dokler ostane ta pobož- nost res versko zbiranje, je devet dni trajajoč misijon pred Božičem, ki more omehčati marsikatero tudi trdo dušo. Za vernike v okolici je bilo poskrbljeno, da so imeli posebno priliko za sv. spoved, ker nimajo med seboj stalnega slovenskega duhovnika. Tako je bilo v Montegrande v soboto pred kvaterno nedeljo dosti spovedovanja, kar je prišlo ugodno zlasti za žene-matere, ki ne morejo od doma. V prihodnje to priliko še bolj lahko izrabijo tisti, ki so zaposleni na, bližnjih “bari j ih”, ker sicer v mestu ne morejo na vrsto. Za kvaterno nedeljo zjutraj je bila napovedana služba božja za Slovence v župni cerkvi v San Justo, že pred sedmo so čakali za sv. spoved, bili ob 8 pri sv. maši in pridigi, ki jo je imel g. Orehar, lepo je prepeval pevski zbor iz Ramos Mejia. Tja do enajstih so lju- d je čakali za sv. spoved, v Velik zgled domačinom. Posebno duhovno pripravo 80 pa imeli z duhovno obnovo na Belgrano moški v soboto Zvečer in ženske v nedeljo popoldne. Govore je 'obakrat 1Diel cigt p_ petelin, spovedo-yali so 4 duhovniki v soboto ld nedeljo, obakrat dobri dve ari. Tudi udeležba je bila lePa, čeprav bi morda ta ali ®?i še lahko prišel. Veliko je bV° ta dva dneva spovedovanj3’ posebno še v Ramos Mejia ln San Martin in Florida. . Tako pripravljeni so Sloven-P1 Pričakali sv. večer. Posebno vePo se je dojmil ljudi zaključek Marijinega romanja in ka-^en.ie sv. večera, ki so ga po ®čjih središih (Ramon FaJ-pn v mestu) opravili duhov-5'*i. V petih litanijah in mo-*tvi prj jaslicah smo stopili na prag Božiča. Proti enajsti uri so se za-_eIe Pomikati vrste Slovencev Proti baziliki sv. Roze, kjer .e bila v spodnji cerkvi dolo-,ena polnočnica za Slovence. t.e Po deseti uri so prihajali •stl. ki niso mogli prej k sv. Povedi, da opravijo adventno ° žn°st. Za polnoč se je pa erkev napolnila tako močno, ^alflor njgmo pričakovali. Pri-’ 80 stari in novi naseljenci, ypPji seveda v večjem šte-V,:U) a lepo je bilo tudi šte-*o staronaseljencev. Sv. marin )6 opravil g. Hladnik, ki je 0r evangeliju voščil vsem »naznjke in navezano na berilo pjj^bril o sprostitvi od posvet- lik Žel3a' ObhajÜ je bll° to" stj?’ da je zmanjkalo sv. ho-1- Vso mašo je pel slovenske sk,Stoi zbor “Gallus”. Take v,, t-ne verske prireditve Slo-slmC6v na enem središču, v Pri e,ls*£e'm okolju, dosti do-,, b^sojo k ohranitvi verske-prj 2ivljenja med rojaki, ker počnejo marsikoga, ki bi se, .bpljen v špansko morje, iz-tn,lb vsaj dokler ne obvlada gl babjega jezika. Kako so Po k* Argentinci, ko se je Sl«°nčani polnočnici množica Zo encev zbrala pred sv. Ro-tpj, Pa tudi rojaki so bili sada Sebe veseli in prepričani, Dot splača narediti dolgo m čakati tudi vlakov, da Slo »mudiš tako lepe domače v pobožnosti. Verniki Ulo^ Bhiji Florida so tisti, ki haini^108*3 v mesto, in so ob-tna,ll ob enajstih ponoči do-žpn °. Pobožnost v tamošnji pa 1 cerkvi s pridigo kapla-8- Avguština ter prepeva- njem slovenskih pesmi šmar-tinskega pevskega zbora. Za Rožič so bile slovenske službe božje tako kakor ob nedeljah. Na Belgrano v ‘‘farni” cerkvi novonaseljencev je ob veliki asistenci opravil slovesno peto sv. mašo g. Petelin. Za popoldne so bile določene litanije v Ramos Mejia, Lanusu in Quilmesu, pa je zaradi velikega naliva moglo priti le malo ljudi. Mladinska akademija na čast Brezmadežni je bila v župnijski dvorani sv. Julije. Priredila sta jo Fantovska in Dekliška zveza s sodelovanjem pevskega zbora iz San Martina. Spretno sestavljeno besedilo so spremljali pevski vložki in žive slike v ozadju. Priznati moramo, da je akademija dosegla to, kar je hotela,: počastiti Brezmadežno in ogreti gledalce za njene ideale. Prosimo mladinske organizacije, da nam pripravijo v bližnji bodočnosti tudi materinski dan in proslavo sv. Jožefa ter tako oživijo lepe tradicije med Slovenci zadnjih let. Miklavžev večer so priredili v Capitalu v župni dvorani sv. Julije, v Ciudadeli in San Martinu. Nabralo se je dosti drobiža in odraslih. Je to pač lep spomin nekdanjih dni za odraslega, za otroke pa topla sedanjost, za vse: košček domovine. Gotovo so se vsi potrudili; a eno moramo pripomniti k takšnim prireditvam: da jih je treba do podrobnosti dobro pripraviti in izvajati s sveto spoštljivostjo v najmanjših stvareh, sicer ostane hladna predstava, ali, kar je še bolj nevarno, navadna farsa, za kar s'o pa te stvari presvete. David Doktorič, izseljeniški duhovnik v Montevideo, piše, da, je bil ponovno pri novem apostolskem nunciju tamošnje države msgr. Paciniju, ki je bil pred leti tajnik nuncija kard. Pelegrinettija v Beogradu. še danes ne more pozabiti lepih ur, ki jih je takrat preživel v Jugoslaviji. Posebno je pohvalil Slovence kot dober, res katoliški narod, ki ga je cenil zlasti zaradi dobrih verskih organizacij in visoko organiziranega ter izvrstnega šolstva. CUE Dva slovenska novomašnika v čile. Posvečena, sta bila 27. novembra 1. 1. v salezijanski cerkvi ‘La Gratitud Nacional’. To sta: Bogdan Metlika, roj. 6. avgusta 1920 v vasi Klanec, kakih 14 km od Trsta. Po osnovni šoli je odšel v gimnazijo Bagnola pri Turinu. L. 1938 je odšel za svojim bratom Janezom v sal. novi-cijat v čile ter letos dovršil bogoslovne študije v Cisterna kot sedmi Slovenec, salezijanec. Z njim vred je bil posvečen Anton Gril, doma iz Šoštanja, pa mu je Bog 1. 1947 pokazal pot v čile. — Oba novomašnika, lepo pozdravljata vse Slovence, stare in novo-naseljence ter se priporočata v molitev. Škofovsko posvečenje msgr. Vladimira Boriča, salezijanca, dalmatinskega rodu, se je vršilo 2. oktobra z vso slovesnostjo. škof posvetitelj je bil ap.nuncij v Čile msgr. Zanin, kot soposvečevalca pa sta bila nadškof msgr. Silva iz Con-cepcion, in vojaški škof msgr. Teodoro -Eugenio iz Santiaga. Navzoči so bili še 4 drugi škofje. Za posvečenje se je zbrala ogromna množica ljudi, med njimi tudi zastopniki vla.de ter okrog 180 duhovnikov in bogoslovcev. Ko so cerkveni knezi po posvečenju pustili novega škofa med množico, je ta nanj kar navalila, mu poljubljala roko, križ. Med njimi je bilo zlasti mnogo starih hrv. naseljencev. Prevzvišeni je zelo preprost, domač, odkrit mož. Pri kosilu je v govoru sam povedal, da je iz Jugoslavije po svojih pokojnih starših, spomnil se je trpečih sobratov-škofov v Evropi in izjavil, da je tudi sam pripravljen trpeti pomanjkanje, žrtvovati življenje za obrambo človeške svobode in vere. Imenovan je za, škofa v Punta Arenas in čilski Antarktiki. Rojen je bil 23 aprila 1905 v Punta Arenas. Oče in mati sta doma blizu Zadra in sta sedaj že pokojna; s tem škofom sta darovala pet sinov, salezijanskih duhovnikov, Bogu. Novi škof je postal pastir 50 tisoč duš, vseh narodnosti in ras, med katerimi sta tudi skupina Slovencev in posebno močna Hrvatov. — Tudi mi novemu škofu čestitamo in zanj prosimo obilo božjega blagoslova pri njegovem delu. ŠKOF Dr. ROZMAN V C I L E Ko snro se v ponedeljek 21. novembra na letališču v Mo-ronu poslavljali argentinski Slovenci od škofa, Rožmana, so ga že nestrpno pričakovali 'oni v Santiago, čile. že na poti k nam se je za kratko ustavil pri njih in jim obljubil daljši postanek na povratku. Do podrobnosti so vse pr.pra,-vili slovenski duhovniki, ki jih ja 7 v čile, še več pa s. Vincencija Kaplja, usmiljenka, ki je bila doma vizitatorica jugosl. province, sedaj pa je glavna asistentinja, čilske. Dvajset minut čez eno je po krajši zamudi letalo “Inter-americano’’ prispelo v Santiago, kjer je škofa sprejela slovenska kolonija z največjim veseljem. Kaj vse so nekateri žrtvovali, da so prišli: cele dneve vožnje. Najprej je škofa pozdravil kardinalov zastopnik msgr. Luis Rock, po rodu istrski Hrvat, za nj*m štiriletni Joško Kepec in pa ga,. Walner-Aljančičeva Za duhovnike je spregovoril kaplan g. Jože Guštin. S pesmijo Tebe Boga hvalimo so škofa sprejeli, z "■‘Zgodnjo Danico” pa ga sprer-mili proti avtomobilu, s katerim se je odpeljal k Em. kardinalu, kjer je bil go t ves čas bivanja. Kardinal je star 85 let, a mož volje in vedrosti, ki je znal sprejeti tudi sobrata, trpina v škofovskih vrstah, z razumevanjem. Je to dr. Josš Maria Caro, primas čileja. V škofiji je škofa čakala že brzojavka talskega škofa msgr. Manuela Larrian, pri katerem delujeta dva slov. duhovnika. — še isto popoldne je odšel na obisk k apostolskemu nunciju msgr. Za-ninu, ki ga je poslušal s posebnim zanimanjem in ker je kot nuncij s Kitajskega, dobro poznal komun zem iz prakse. — Kakor v Argentini je hotel škof tudi v čileju obiskati čim več Slovencev, ki so večinoma duhovniki, že naslednji dan je odšel v Rancaguo, kjer živijo 3 Slovenci-duhovniki. Nad vse prisrčno ga je sprejel škof msgr. Eduardo Larrain. Pri obisku so ga spremljali vsi slovenski duhovniki in ostali z njim tudi na slavnostnem kosilu obenem z domačimi gost.i-duhovniki. Med njimi je bil gen vikar, stolni župnik Daniel O’Ryan, rektor semeniščai' ki mu j« tudi spregovoril v pozdrav. Popoldne je bil Pre-vzvišeni gost v srbski hiši g. Nenadoviča, ki ga je prišel pozdravit že ob prihodu. Ogledal si je Prevzvišeni ta dan malo semenišče, kjer ga je sprejel rektor g. Alfredo Solas, hkrati z gojenci, katerim je podelil svoj blagoslov. Vrniti se je pa moral v Santiago, ker je bil drugi dan namenjen v Temuco. Dolgo pot do Temuca je prevozil motorni vlak v 10 urah. Prevzvišeni je s svojim vedno nasmejanim spremljevalcem g. Juletom Slapšakom vso pot kramljal o razmerah v čileju in o pokrajini; zlasti visoki Kordiljer! so staremu turistu spet poživili kri. čutil je pa ves čas še močan prehlad, katerega je prinesel še iz Argentine. Proti večeru so prišli v Temuco. kjer so ga čakali 4 slovenski duhovniki in zastopnik škofa in tudi •ljudje domačini, ki so iz prejšnjega dne po časopisu zvedeli za prihod visokega gosta, časnikarji so ga tudi obiskali. Ker ni slovenskih naseljencev tukaj razen duhovnikov, se je Prevzvišeni mogel nekoliko odpočiti in napraviti nekaj izletov v okolico. V petek popoldne so se vrnili v Santiago. Tukaj je škofa spet zajel natančno izdelan program. Zjutraj v soboto je imel mašo v sal. cerkvi La Gratitud, kjer v bližnjem zavodu živita dva slov. salezijanca Prevc in Sadar. Po sv. maši so pod vodstvom s. Vincencije odšli na obisk v centralno hišo lazaristov in usmiljenk v čile, popoldne pa na izlet na bližnji hrib sv. Krištofa. V nedeljo dopoldne je škof dr. Rožman na prošnjo nemških patrov birmal nekaj nemških otrok. Vse je poteklo v takem redu in svečanosti, da so bdi začudeni, da kaj takega še niso videli. Po birmi so odšli v župnišče Asuncion, kjer imajo svoje prostore Hrvatje, za katere skrbi p. Marko. Lepo so ga pozdravili in jim je na njih prošnjo Prevzvišeni tudi spregovoril nekaj besedi. Tako nekako: “Hrvatje in Slovenci smo si bratje in misliti moramo na stvari, ki nas družijo, to so kri, vera in danes ista usoda. Nadškof dr. Stepinac je naš skupni heroj, za katerega moramo veliko moliti, da bo zmagoslavno končal borbo z brezboštvom v domovini.” Zapeli so še: Lepa naša domovina in se poslovili od svojega gosta. — Opoldne je bil škof gost pri Walnerjevi družini. Popoldne pa se je vsa skupina zbrala pri osrednji delavki za tako urejeni škofov 'obisk, pri s. Vincenciji, ki je pripravila malico in nekaj prijetnih ur ob pesmi. Imeli so še litanije, pri katerih je nazadnje-spregovoril dr. Anton Trdan, ki je škofa še enkrat počastil, se mu lepo zahvalil, kar je naredil za nas v domovini in tudi s tem obiskom. Hvaležnost mu bodo pokazali z dejanjem, da bodo ostali dobri verniki in Slovenci. — Prevzvišeni je rekel: “Zapustili ste domovino in komodno ž.v-ljenje. To zato, da si rešite življenje, zlasti pa vero. Kako škoda bi bilo, da bi sedaj utonili v morju verske brezbrižnosti.” Ves čas popoldne so imeli v svoji sredi gg. novo-mašnika Metliko in Grila, ki sta bila isti dopoldne posvečena. V ponedeljek so se zadnjikrat zbrali v bolnišnici sv. Vincencija, kjer je v ta-mošnji kapeli g. Gril daroval novo mašo in so mu peli lepe ljudske pesmi. Pa sta Prevzvišeni in g. Jule že dobila sporočilo z letališča, da jib čakajo za enajsto uro. Precej ljudi se je zbralo za zadnje slovo, ki je prehitro prišlo. Pred vrati aviona se je Prevzvišeni obrnil, pomahal v pozdrav, prav tako g. Jule-Letalo je zabrnelo in izginilo izpred 'oči. Vse dni bivanja so po mestih, kjer je škof hodil, pisali o njem ter zlasti povdarili njegovo skrb za duše, brezkompromisnost in dejstvo, kako je kot prvi škof posvetil svojo škofijo Brezmadežnemu Srcu Marijinemu in dobil f zadnjem protikomunističnem dekretu sv. Oficija svoje popolno zadoščenje. že prekasno za to številko smo iz čileja prejeli lepe fotografije o škofovem bivanju in tudi sliki 'obeh tamkajšnji11 novomašnikov. Vse objavimo v prihodnji številki. ßfagcdtwiL oda*- ; 'Jlatodiie nose ‘ttlcuyuio tmbovztljf. ■c 'ftajsvetejšim it carhvc l <'iehev sv. JOisUm. bx__________6 ZVEsTOBA CERKVI JE NAJBOLJŠI POROK ZA ZVESTOBO NARODU IN BOGU KRSTI, POROKE IN SMRTI ROJAKOV V ARGENTINI. Krščeni so bili: 1. Janez Stanislav Pleško, sin Janeza _ in Marije roj. Oman. 2. Marija Lucija Rakovec, hči Jožefa in Lucije Martinjak. 3. Elizabeta 'Frančiška Ogrin, hči 'Matevža in Francke roj. Ogrin. 4. Sin Tekavca Avgusta in Marije. 5. Janez Julij Jakulin, sin Viktorja in Marije Jakulin. 6. Ferdinand Martinčič, sin Ferdinanda in Marije roj. Škerlj. 7. Janez Matevž Dimnik, sin Janka in Ane roj. Marolt. 8. Janez Petelin, 9. Franc Petelin, sinova Jožeta, in Ane roj, Perovšek. 10. Ivan Rudolf Gričar, sin Franca in Zofije Gričar. 11. Marjan Albert Pugelj, sin Jožeta in Marije roj Trpin. 12. Marjan Alojzij Zakrajšek, sin Alojzija in Marije roj. Mišič. 13. Sin v dru- žini Makorel Aleksander. 14. Lovro Tomaž Novak, sin Franca Novak. 15. Damjan Ecker, sin Milana in Miroslave Ecker. 16. Marjan Šenk, sin Franca in Ane roj. Šink. 17. Marija Kristina Remic, hči Leopolda in Ivane Remic. 18. Stanislava Magdalena iPuntar, hči Antona, in Stanislave Puntar. 19. Magdalena Grošelj, hči Mihaela m Marije Grošelj. 2 0. Marija Magdalena Mastnak, hči Antona in Drage roj. Rakar. 21. Andrej Stanonik, sin Franca in Marije Rogelj. 2 2. Elizabeta Komar, hči dr. Milana in Marije roj. Ahačič. Poročili so ss: 1. Anton Marin in Jožefa Marolt 2. Anton Mavrič in Zvonka Brunec. 3. Friderik Steinhaus in Mara Rode. 4. Anton Kramar in Hedviga Čuš. 5. Janko Sušnik in Alojzija Koprivc. 6. Egi- V frančiškanskem samostanu pri Sv. Trojici v Slov. goricah so naselili več družin iz Maribora, 'obednica pa jim služi kot osnovna, šola. Zaprli so v Ljubljani po zadnjih poročilih tri patre v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, med njimi p. Urbana Grguriča. Umrl je v Ljubljani vratar franč. samostana fr. Didak Berlec v starosti 66 let. Frančiškana p. Udefonza Langer-holza v jetnišnici v Mariboru tako pretepajo, da 'omedleva. Novo mašo je imel v Boznu 3. julija frančiškan p. Mirko ,'Silvester, doma iz šiške. Neslovesne obljube v Kalter. nu pri Boznu so naredili v oktobru begunski kleriki fr. Silvin Sevčnikar, fr. Nikolaj Odar, fr Tadej Trpin ter se pridružili drugim klerikom, ki odidejo v slovenski komisari-jat v Lemont, USA. V Ljubljani v trnovski župni cerkvi je imel novo mašo p. Pij Goli. Cerkev je bila nabita do zadnjega kotička in so ljudje pri pridigi p. Gabrijela jokali. Posvečen je bil na praznik sv. Petra in Pavla v ljublj. stolnici od pom. škofa msgr. Vovka,. Zaprli so v Sloveniji prodekana kranjske dekanije Franca Vavpetiča, župnika v Šenčurju pri Kranju. Dr. Ivan Veider, biv. rektor uršulinske cerkve v Ljubljani, je bil obsojen na ti let prisilnega dela. življenje v domovini. Velika večina ljudi moli in pošteno živi. Najhuje pa je z mladino, katero držijo v mno-gočem v oblasti komunisti po svojih organizacijah in prireditvah ter prostovoljnem delu ob nedeljah. To bo skvarilo največ ljudi, zlasti mladine. V mestih in industrijskih krajih se širi podivjanost. Veliko je že civilnih samo porok, seveda za temi tudi razporok. Italijani ne pustijo v Gorici “Alojzevigča” Slovencem. Fi-nancarji so zadnji čas zasedli polovico srednjega glavnega poslopja. Duhovnike v Sloveniji kaznujejo z globo 5000 Din, če pobirajo prispevke za popravilo cerkva. župnik Radivoj Borkič iz štanijela, ki je iz Jugoslavije pribežal v Trst, je povedal, da je bilo življenje pred enim letom v primeri s sedanjim pravi raj. Versko svobodo razumejo v Sloveniji pristaši režima po svoje, kakor je govoril propagandist na sestanku šolske mladine. ‘‘Vsi banditi, ki hodijo še v cerkev, naj se zavedajo, da jih čaka prostor na Miklošičevi cesti (tam je namreč ječa). Preganjanje Cerkve v domovini se nadaljuje. Vedno več v cerkvi edino braniteljico dij Strupeh in Marija Jakoš. 7. Marjan Cesar in Adela Bel-na. 8. Korošec Jožef in Blažič Fani. Umrli so: Emilija Semole 21. sept. v Florencio Varsla, doma iz Pr-vačine, zapušča 5 otrok. Marjan Alojzij Zakrajšek sin Alojzija in Mimi Mišič, že drugi otrok, ki jima je umrl v Argentini. Ana Komin, por. žakeš 17-septembra v šalomcih v Prekmurju. Zapušča tukaj sina Antona z družino. Franc Koradin je za vedno vzel slovo v bolnišnici v Novi Gorici 19. oktobra,, odkoder je bil prepeljan na domače pokopališče v Rilrenberk. Vsem domačim iskreno sožalje! krajevnih odborov prepoveduje cerkv. pogrebe. Veliko je krajev, ki nimajo službe božje, zato ker manjka duhovnikov, ali pa tisti, ki so, ne dobijo dovoljenja za opravljanje sv. opravil. Na drugi strani pa režim vedno bolj skuša ujeti duhovnike na različne Obljube, da bi jih porabil kot hlapce. Vabijo in silijo jih na sestanek, da bi jih tako zasovražili pri ljudeh. Zaprta in obsojena sta župnika iz Rateč in Kranjske gore, prvi na dve leti, drugi na osem mesecev. Apost. administrator škofije na Reki je po smrti msgr-Jamnika postal krški škof dr-Josip Srebrnič, ki se je tja tudi preselil. Izgnan je iz Jugoslavije Angel Kosmač, istrski duhovnik, ki se je sedaj nahajal v Borštu pri Trstu. Msgr. dr. Toroš, ap. administrator dela goriške in trž»' ke škofije, ki je pod Jugoslavijo, si je za svoje središče izbral Kostanjevico pri Gorici. Umrl je v Rimu msgr. Marinič, svoj čas dekan v Pliberku. Bil je vzgojitelj škofa dr. Rožmana. V Ljubljani se je prijavil0 kljub pritisku 12 bogoslovce* za prvi letnik. Toda število s® je pod grožnjami stisnilo p°' zneje na f> in nazadnje je dejansko mogel vstopiti le eden, ker so morali ostali na “prostovoljno udarniško delo”-Zaprli so tudi 20 bogoslovce* pod obtožbo, da imajo ilegal" ne časopise. Upa naša domovina ' Otlčtiv- na 'KbmnL- W 'Kranjiki qei 'ha. 1/. ^jatdtL-— * \ -iMčtjuha?- Manina" JaiV’rtuk ~~ J/iohinfilcc- /ejaia>^ * 'Komni— davni na Kuku.. Tl Sl D AIXCR ZDRAVJE! (-"U mamini so(i Tonček je prosil, če bi smel iti z mamo v cerkev jaslice gledat. Mama mu je odgovorila: “Kako boš šel z menoj v cerkev, ko pa še ne znaš rok lepo sklenjenih držati.?” Tonček je uprl svoje oči v mamo in jo na vso moč lepo prosil, naj ga nauči lepo skleniti roke. Pravijo, da so v cerkvi tako lepe jaslice. Rad bi jih videl, preden jih bodo podrli. Tončkova mama od začetka ni hotela nič slišati o tem. Hotela je s tem Tončka kaznovati, ker ni hotel držati sklenjenih rok, ko je bil še majhen. Toda Tonček je tako lepo, tako ipjlo prosil, da se mama ni mogla nič več ustavljati. V nedeljo popoldne sta bila sama doma. Mama. e peljala Tončka v svojo spalnico, kjer je imela zelo lepo podobo Marije s sklenjenimi rokami. Rekla je Ton- Tole st> pa štirje bratci Barletovi. čku, naj sklene roke tako, kakor jih ima sklenjene Marija. Tonček ie sklenil roke. Toda njegove reke niso bile obrnjene proti nebesom kakor Marijine. Visele so mu navzdol, obrnjene proti peklu. Mama pristopi k Tončku, z obema rokama prime Tončkove, zdaj še tako čudno sklenjene roke, in mu jih dvigne navzgor, proti nebesom. “Poglej, Marija ima roke sklenjene na prsih in obrnjene proti nebesom,” uči mama Tončka, “Skleni jih tudi ti tako!’" Tonček zdaj dvigne svoje roke nad glavo. “Ali tako?” vpraša mamo. “Ne, tako ni prav. Zdaj jih držiš previsoko. Počivati ti morajo na prsih kakor Mariji. Le poglej!” potrpežljivo uči mama, Tonček dene roke na prsi. “Ali je zdaj dobro?” vpraša mamo. “Še ni,” mu odgovori mama. “Poglej svoje prste. Kakor veje na drevesu ti štrle narazen. Vse prste moraš dati lep» skupaj. Vidiš, takole!” Mama je pred Tončkom lepo sklenila roke in mu pokazala, kako naj naredi-Tonček je dal prste lepo skupaj in položil eno dlan k drugi. “Mama, ali je zdaj dobro?” vpraša, “Zdaj je že bolje, a dobro še ni. Palcev še ne držiš prav. Levi palec moraš dati ped de-ni palec in jih prekrižati. Takole, poglej! ’ ’ Mama stoji pred Tončkom z lepo sklenjenimi rokami. Še nikoli ni videl svoje mame tako lepe kakor je zdai. Zdi se mu prav tako lepa kakor Marija s sklenjenimi rokami. “No, Tonček, kako boš dal palca? Pokaži!” Zdaj se šele Tonček zave, da palcev ne drži prav. Hitro položi levi palec po» desni palec in ju lepo prekriža, kakor ni» je pokazala mama. Naenkrat stoji tudi Tonček pred mamo s sklenjenimi rokami, se zdi Tonček kakor angel, Ton-Pa mama kakor Marija. Drug drugega gledata in se čudita. Naenkrat se mama skloni k Tončku, ?a °bjame in poljubi. Tonček se pa tedaj opomni na tiste čase, ko je še ležal v ‘“belki. Mama je večkrat prišla, ga povezala, potem pa z obema rokama objela ročice in mu jih sklenila. Tudi ,eoaj je bila, mama tako lepa kakor je anes. Smehljala se mu je in tiho šepe-aia: “Moj angleček, moj angelček!” Da bi mama vedela, da jo ima Tonček ®‘° rad, jo ves srečen objame in ji še-1 et3 : “Moja mama, moja mama.” konček in mama nista mogla nikoli Pozabiti, kako lepo je bilo tedaj, ko sta 0(2 Učila, roke sklepati k molitvi. ^cQofj.ica o (epi kraljični dolgo je tega, kar je živela Dr a ^"uljična. Kdor jo je videl, ni mogel Jfvaliti njene lepote. Kraljična je rada bšala takšno hvalo. Nič čudnega ni o> da je postala ošabna in domišljava, sb dan je prišel na ticti dvor moder Videl je, da se vsi klanjajo krasni ‘Jični, on se ji pa ni poklonil, j^ljična pa se je nad njim zelo raz- i6 ^akaj se nisi priklonil?” ga je ne-TP^JUo vprašala. ]ec Ne morem se klanjati, dokler si samo ’ je starec mirno odgovoril in odšel, fr^bjična je jokala. kla . a^šna morem še biti, da bi se mi °četaa^ m°dri možje?” je vprašala bčivr*"* Je nemudoma sklical vse njene liin 6 , ki jih vprašal, kaj mora kra-' še storiti, da bi se ji vsi klanjali. ‘Rr^v* 80 se posvetovali in odgovorili: je lep pna mora biti tako učena, kakor -i . ^ ličilajU8i 1® kraljična obljubila, da se bo ge^aj so učitelji znosili vse šolske knji-’ ^.l kraljična se je pridno učila vse leto. sl8 Jei na čast so priredili v gradu veliko bili °St' Tudi modrega starca so pova- Vsi bjicni So s® klanjali krasni in učeni kra-K-di^?10 modri starec se ji ni poklonil, kai „ ljmna je spet pričela jokati. ‘‘Za- ‘DoSlr6 2dai ne !ilanj-Š?” h Ue m ier 81 samo lepa m modra, se ti Ur°rem klanjati!” je odgovoril starec, lična je šla vsa žalostna v svojo Kdo pogrunta, kaj je zanimivega na tej sliki, ki v čudnih potezah predstavlja špasnega možica? sobo, sedla k oknu in premišljevala, česa ji še manjka. Slučajno je pogledala skozi okno in pri tem je na modrega starčka že pozabila. Zagledala je pa dva otroka, ki sta se pred vrati tresla od mraza in jokala od lakote. Zasmilila sta se ji. Pohitela je k očetu in zaklicala: “Oče, zunaj stojita dva siromašna otroka in trepetata od mraza! Reci jima, naj prideta noter. Pa dovoli mi, da ju nasitim in oblečem! ’ ’ Kralj se je obotavljal, a kraljična ga je prosila toliko časa, da je privolil. Nato je stekla na vrt, otroka je sama pripeljala v grad, sama jima hukala na rdeče roke, da bi jih ogrela. In glej! Tisti hip se je prikazal modri starček in se ie kraljični globoko priklonil in rekel: “Tvoji krasoti in modrosti se priklanjam tvojemu dobremu srcu!” se nisem mogel prikloniti: z veseljem pa Kraljično je oblila rdečica in je pohlevno pripomnila: “Nisem zaslužila tvoje hvale! Storila sem, kar mi je velelo srce!” In tole je pet sestric Mlinarjevih. . . <5oefi Ecije kcaEji Sveti Trije Kralji z dežele Jutrove so Jezusu prinesli, dar’vali mu tule: Mire, kadila, vse je v zlatu bilo, in so njemu ofrali in ga lepo nrolali. To je Bog napravil, ki je rojen za ta svet tam v revni štalci, ga nima kdo segret’. Sama 'Marija, ona ga povija, sveti Jožef za,d’ stoji in ga lepo počasti. NARODNA Kdor Išče, ta na/de. >Ti, Jera. viš, vi.š!- *Ti nemarni drobiž. jo s cunjo dobiš!- POSETNICA (i)IeoesEa miEij.on.acka ... Mlad, lep mladenič si je izbiral nevesto. Da bi bil bolj gotov, se je napotil k znanem patru kapucinu s sivo brado in mu predložil svoj načrt. Sivolasi, izkušeni duhovnik je vzel v roko svinčnik; vsedel se je pred ženin» in vprašal: ‘ ‘ Kakšno doto ima nevesta. ” — “ Nič! ’ ’ Pater je napisal veliko ničlo na papir- “Kaj zna?” — “Mislim, da igra klavir in gosli.” Pater je zapisal drugo ničlo. “Kakšno obleko ima.?” — “Preprosto, toda čedno in brez pudra!” Redovnik je zapisal tretjo ničlo. “Kakšen nastop ima?” — “Eleganten, zelo uglajen! Vse oči so obrnjene vanjo-’’ Četrta ničla! “Kaj je njen oče? Kakšne zveze ima?’ — “Oče je mestni svetnik. Ima trgovsk® zveze celo z inozemstvom.” Peta, zelo debela ničla! “Koliko otrok je v družini?” — “Dva.” Šesta ničla! “Kakšne vere je?” — “Dobra katoličanka, verna, ljubljenka predmestni!1 revežev! ’ ’ Kapucinarjevo obličje se je razjasnilo-Pred vse ničle je zapisal debelo in krepko eno ter rekel: “Mladi mož! Čestitam! Imaš nevesto milijonarko. ’ ’ Ugani, kaj je ta gospod! REBUS Otroci! Rešite posetnico in rebus! če še ne znate, prosite starejše, da vam pomoreJo. Rešitve pošljite do 20. t. m. na urednitvo, Victor Martinez 50, da pridete v poštev za žrebanje treh lepih nagrad. — Imena rešilcev in izžrebancev ter pravilno rešitev objavimo v prihodnji številki. ’5u LETOŠNJE MOHORJEVE KNJIGE Te dni so prispeli iz Celovca prvi izvodi letošnjega knjižnega daru Mohorjeve Družbe: 1. MOHORJEV KOLEDAR 1050. Letos je v glavnem posvečen misli na sveto leUn Poleg tega najdejo notri zanimivo in poučno branje mladi in stari. Kar nas v letošmem Koledarju preseneča, so krasne slike, posebno štiribarvna naslovna, stran, nav kateri so kot jagode na rožnem vencu nanizane okrog cerkve sv. Petra v Rimu naše koroške Marijine božje poti. 2. DRUŽINSKE VEČERNICE: Puntar Matjaž. Povest je iz časov kmečkih puntov in turških bojev napisal naš znani ljudski pisatelj Karel Mauser pod pseudo-nirnom Klemen Habjan. Iz povesti diha naša trpeča Koroška, ko so se nad njo zbrali vsi križi in teža.ve: Turki, kobilice, kuga in punt. Od tega stoletja dalje te vsako novo stoletje prineslo Koroški novo gorje. Tudi današnje stoletje Koroška ni brez trpljenja. 3. MOLITVENIK: Jezus, dobri Pastir, v katerem je dr. Franc Jaklič zbral aragove molitve. Molitvenik je za vsakega Slovenca lep spomin na svetniškega škofa Baraga. Z njim v roki bomo med vsako sveto mašo prosili Boga, naj nam kmalu da doživeti da,n, ko bomo Baraga častili kot svetnika na oltarju. iz namena Mohorjeve družbe in praktično tudi iz letošnjih knjig se jasno p1 ni, da se Družba kljub hudim težavam ni izneverila svoji slavni preteklosti, odprimo njeno delo s tem, da se vpišemo med Mohorjane! Letošnji Mohorjev knjižni dar: Koledar, Večernice in Molitvenik dobite pri Poverjeništvu Mohorjeve družbe za Argentino: MLADINSKI DOM, 'OOLEGIO DON BOSCO (p. Janko Mernik), Av. de Mayo 2000 RAMOS MEJIA F.C N.D.F.S., prov. Buenos Aires Knjige boste lahko dobili čez kakšen teden tudi po vseh središčih, kjer so naseljeni Slovenci. Cena vsem trem knjigam skupaj je: 19 pesov. T 1 S K A R N A CORDOBA TISKARSKO PODJETJE NAŠIH ROJAKOV • GUTENBERG 3360 BUENOS AIRES T.E. 50 (Devoto) 3036 NAROČAJTE IN BERITE TEDNIK SVCECLNA SLOVENIJA Re z njo v zvezi z dopisovanjem in novicami, da jih ona posreduje vsem Slovencem širom sveta koledar svobodne Slovenije za leto 1950 jt najobširaejši in najpomembnejši zbornik slovenske emigracije — ogledalo st Poti in razvoja na novih celinah. Naj ti ho spremljevalec v samoti poljane ali vrveža velemest v dnevih vsega leta. svobodna Slovenija — Victor Martmez 50, Buenos Aires — Argentina c6i.4$djte v „duhovnem Življenju** Slovensko-kasteljanski slovar je izšel Sestavil J. Pekol, dopolnil J. Hladnik Slovar obsega preko 20.000 besed, mnogo reeenic, mnogo poglavij slovnice. Obsega zdravniške in gospodinjske izraze, imena, številke in nepravilne glagole. ŽEPNA OBLIKA NA 300 STRANEH. Potrebujejo ga novodošli, da se nauče pravilno tega jezika, potrebujejo ga staronaseljenci, da bodo mogli brati slovenske knjige in učiti pravilne slovenščine svoje otroke. NAJ NE BO SLOVENSKE DRUŽINE, KI BI BILA BREZ TEGA SLOVARJA. V USNJE VEZAN STANE 15,— PESOV. Dobite ga: na Victor Martinez, v Dušnopastirski pisarni, na Patemalu pri: Matevž Simčič, Warnes 2101, na Avenida Francisco Beirö 5388. Naročila od zunaj Capitala pošljite na naslov: Ladislav Lenček, Victor Mar-tinez 50, Capital, in priložite 1 peso za poštnino. Od 1. marca 1950 dalje stane 20.— pesov. vsebina januarske številke VSEBINA: Stran: Ti ostaneš vsevdilj (Slavko Srebrnič) .. 1 La espir.tualidad del G ran Ltoertador . . Naročnikom “Duhovnega življenja’’ .... V Sveto leto 1950 (Gerzinič) ........... Kaj je prav za prav Sveto leto (Žakelj) Prošnja (Slavko Srebrnič) .............. Pastirjev glas (Dr. Gregorij Rožman). . Slava Osvoboditelju (Dr. D.) ........... Naravno in nadnaravno življenje (Gnidovec) ................................... 11 Novi človek (Odar) ..................... Problematika izobraž-enstva (Fink) .... Paul Claudel: V boju z Bogom (—nj—) Pred svetiščem (Srebrnič Slavko)........ 13 15 17 20 Nezasluženi dohodki (Ahčin) ............. 21 24. letnik “Katoliških misijonov”...... 25 Svetovna osemdnevnica (L. L. C. M.) . . 26 Da in ne... (Sodja)...................... 27 Z misijonskega potovanja (Janež) .... 29 Strašna je njih odgovornost (L. L. C. M.) 32 Moje prvo misijonsko pismo (s. Novak) 34 Vse risbe v tej številki (naslovi, portreti ko Staneta VSEBINA: stran1 < V Lotangu orjejo ledino (Pokorn) .... 3® Kitajci ob bolezni in smrti (Pi_fko) .... 3^ Na obisku pri kiparju Ahčinu (Dr. D.) 4®' Katoliški film (Dr. D.) .............. Naj večja milost (Cronin) ............... W Pozdravljena, sestra!................. ^ Dekle z odprtimi očmi (Mernik) ....... ^ Molitev (Igor) ....................... Moj človek, ki tukaj na svetu živiš (Narodna) ................................ Trije rekordi 83 letnega prvoobhajanca , Ramona (K. K.) ....................... ® Bog daj srečo, hišni oče! (Narodna) . . Po katoliškem svetu................... Med izseljenci ........................ 's škof dr. Gregorij Rožman v Čile....... Slovenske cerkve v Clevelandu......... V domovini ............................. ^ (-0 Domovina v belini .................... Za naše male ........................... ^ Oglasi ................................ 6‘ munističnih prvakov in ostalo) so delo risar)9 Snoja. “La Vida Espiritual” — “Duhovno življenje” je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaj9 konzorcij —- Uredništvo in uprava: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček CM. — Naročnina: za Argentini polletna 20 pesov; za inozemstvo letna: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev; Anglija 5 USA dolarjev; čile 500 čil. pesov; Italija 2000 lir; Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šilingoU Talleres Gräficos “Cördoba”, -Gutenberg 3360, Buenos Aires