Listek. Nekaj črtic o bučelah. Že nam trka Ijuba spomlad na duri. Narava se polagoma oživlja. Marsikje se že oglašajo vesele ptičice. Izpod grmovja boieče mol6 spomladanske cvetlice svoje glavice. Komarji in mušice veselo plešejo v solnčnih žarkih svoje kroge. Povsod se vidi novo življenje. Vse se giblje in hiti na delo. Najživahnejše pa je pred ulnjakom. Bučelice, te božje stvarice, ki so počivale celih 6 mesecev, hite na delo, da si v teku leta zopet napolnijo s sladkim medom celice, ki so jih med dolgo zimo skoraj do cela izpraznile. Mnogo se je že pisalo o bučelah. 0 bučeloreji so se izdale male knjižice, pa tudi Casniki so nam prinašali o njej marsikaj zanimivega. Tako nam je «Slov. Gospodar> podajal pred 10 ali 12 letifcele članke, v katerih nam je prav na tanko orisal celo življenje in delovanje, ki se godi v panju. A mislim, da ne bo odveč, ako tudi jaz podara nekaj črtic o bučelah, ker so se mi te živalice v teku 15 let, kar se bavim ž njimi, čez vse priljubile. Trdimo pač lahko, da si je elovek že hitro v začetku, ko se je stalno naselil, izmed drugih mu potrebnih živalij, vdomačil tudi bučele. Bučele in med nam omenja že sveto pismo. V svetem pismu beremo večkrat o divjem medu, namreč o medu, ki so si ga bučele nanosile v drevesne luknje ali v razpokline na pečevju; vendar pa smemo sklepati, da so Judje in tudi druga ljudstva v Aziji že imela bučele udomačene. Mnogo podatkov imamo, da so se Grki bavili s bučelorejo. Staro meslo Atene so bile glavni kraj bučeloreje. Postavodajalec Solon, ki je živel od leta 639. do 559. pred Kristusom, je dal v svojih postavah za Atene tudi določila o bučelah. Gorovje Himet na vshodnji strani Aten, kjer raste mnogo diSečega zelišča, je slovelo že nekdaj in slovi kajpada še tudi dandanes zavoljo izvrstnega medu, ki ga tam bučele znašajo. Aristomah, trinog v Argu na Peloponezu od leta 271.—229. pred Kristusom je bil sloveč bučelar. Sploh so bile bučele Grkom svete živali, katere so smatrali za duše umrlih, ki so zopet prišle iz neba na zemljo. Bučele so jim bile znamenja sreče, blagoslova, pridnosti, snažnosti, reda in domoljubja. Kako so Grki bučele čislali, se sklepa lahko tudi iz tega, ker najdemo na neki vrsti grškega denarja zraven žitnega klasja tudi te živalice vtisnjene. Mark Terenc Varo, rimski vojskovodja in pisatelj, ki ie živel med letom 116. in 27. pred Kristusom, o katerem se trdi, da je bil najučenejši Rimljan, pripoveduje v svojera tri knjige obsegajočem delu, v katerem popisuje poljedelstvo in sploh kmetijstvo, da so se Rimljpni tako močno bavili s bučelorejo, da so nekateri bučelarji dobili v jeseni okoli 3000 klgr. medu. Bogati meščani so iraeli zunaj mest cele vile pozidane samo zavoljo bučeloreje. Kolumel, bogat Rimljan sredi prvega stoletja po Kristusu, ki je imel svoja posestva blizu Rima, popiše na tanko, kako se mora z bučelami ravnati, da se dobi od njih dobiček. A bučeloreja ni v starem veku cvela le samo pri Grkih in na italijanskem polotoku, ampak tudi na Španskem. Dokaz temu nara je nekdanje staro mesto Apiarij, kar bi po našem toliko bilo, kakor mesto bučel. Kakor na Grškem gorovie Himet, tako je na Španskem slovelo mesto Apiarij zavoljo izvrstnega medu. Iz tega sprevidimo, da so se z bučelarai bavili že stari narodi. Med so rabili mesto naSega sladkoria, potem kot zdravilo znotraj in zunaj, najbolj pa zoper očesne bolezni; tukaj menda medeno vodo, s katero so si oči izmivali. Iz medu so si pa delali tudi nekako pijačo, ki je menda nekoliko podobna bila naši medici. Ta pijača starih je bila menda na enak način pripravljena, kakor nam jo Valvazor v eni svojih knjig, v katerih popisuie vojvodino Kranjsko, riSe. Val- vazor pravi o omenjeni pijači, ki se naredi iz medu in vode, — mora se namreč med v vodi tako dolgo kuhati, da se do določene mere zgosti — da ostane, kakor vino več let neskvarljiva, je rumena ko zlato in ima v sebi tako moč, da je že marsikaterega vrgla na tla, ako si jo je par kupic privoščil. Med so rabili stari tudi za balzamiranje mrličev. Dandanes je bučeloreja že razširjena po vseh petih delih sveta. V Ameriki in Avstraliji dolgo časa niso imeli bučel. Tja so jih vpeljali iz Evrope. Indijanci jih imenujejo rauhe belih ljudij, ker so jih namreč ljudje belih lic, torej naši prinesli. Trdi se, da v Avstraliji tudi sadno drevje ni rodilo, dokler niso imeli bučel. Čeravno se to vidi sprva neverjetno, vendar mora biti na tem nekaj resnice, ker poraologi ali sadjarji trde, ako je cvetje spomladi prepolno medu, ga ta zamori, da ne pride do sadu. Je že lahko, da pripomorejo bučele k rodovitnosti, ako posrkajo iz cvetja raed. Najbolj se dandanes bavijo s bučelami na Ruskem, Ogerskem, Italijanskem, Francoskem in Nemškem. Tudi pri nas se ukvarjajo nekoliko s bučelorejo, pa žali Bog, še le premalo. Kaj naj bi se storilo k temu, da se povzdigne tudi pri nas bučeloreja? Teh vrst, dragi bralec, nisem pisal le za priprostega bučelarja, in tudi kaj se on briga za imena, ki sem jih zgoraj omenil, ker so mu tako vsa neznana! Namen moj je bil, da bi zanimanje za bučelorejo vzbudil tudi v nekoliko višjih krogih, namreč pri gg. župnikih, nadučiteljih, učiteljih, in sploh pri vseh izobražencih, ki imajo zunaj mest kakšna selišča ali posestva. Ako se enkrat ti z vso navduSenostjo popriraejo bučeloreje, se bodo potem tudi drugi nižji od njih učili in navduševali. Naše podnebje in kraj pa tudi prijata bučeloreji. Sadno drevje, lipa, kostanj, detelja, ajda, fižol in mnogo drugih nebrojnih rastlin ima v sebi mnogo medu, da si ga bučele po njih drage volje lahko nabirajo. Da bi se bučeloreja tudi raed ubožnejšo ljudstvo upeljala, temu bi bogatejši bučelorejci najlažje pripomogli. Ne bi trpel nobene škode, ako bi to ali ono prav rodovitno leto podaril ubožnejšemu sosedu za pleme panj bučel in bi si zgovoril, da mu jih povrne, kedar se mu pomnože. Kdor bi se skazal tako ljubeznivega, je lahko zagotovljen, da ga sreča zapustila ne bo. Vsakdo torej naj pomaga po svojih močeh bodisi z besedo ali z dejanjera, da se pri nas zopet napolnijo ulnjaki, ki jih žali Bog dandanes toliko praznih stoji. J. Š.