Luna J. Šribar: Konstrukt, d. b. o.



© Za besedilo: Luna J. Šribar

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=38776067

ISBN 978-961-7056-75-4 (epub)





Luna J. Šribar





Konstrukt, d. b. o.*





* Družba brez odgovornosti





PO DOMAČE





Prstan




Lokal je poln, zato prisedeva k znancu, velikemu tipu težke kategorije v kotu. Zraven njega zapeljivo sedi kratkolasa lepotica v visokih petah, v črnem usnjenem miniču in močno namazana. Nočni mejkap, pomislim.

Majhna luknja v Šiški. Beznica z okusom, bi se reklo. Pravzaprav je samo take velikosti, a ima veliko preveč stila, da bi šlo za pravo beznico. Ampak sama imam rada majhne, temačne luknje, po katerih se počasi vije cigaretni dim, kot davno pozabljeni duhovi. To me pomirja, počutim se domače. V pozdrav pokimam zapitemu upokojenemu profesorju, ki sedi ob dva deci rdečega, nad glavo mu visi plakat Cobaina v tisti znošeni zeleni jopici. Smešno, tudi profesor nosi zguljeno jopico. Stari mi je ljub; ko sem bila še v gimnaziji, me je ob mnogih dopoldnevih tule učil matematiko. Naša matematičarka si nikakor ni dala dopovedati, da manjkam na njenih urah, ker se matematike veliko bolje učim v svojem najljubšem kafiču. Popoldne pač ni šlo, saj je bil stari že veliko preveč pod gasom, da bi ga lahko še kaj razumela oziroma je takrat veliko raje kot o matematiki razprav­ljal o življenju.

»No, pod katerim kotom potem potegnem tole daljico?«

Malo preveč sem ga ruknila, ker je polil za en šluk rdečega.

»Ja, veš, Ninočka ljuba, mi mislimo, da je življenje daljica. Ne, ne, življenje je premica, ha! In smrt po mojem ni noben oklepaj. No, no, povej, čigav je zadnji stavek?«

Nisem imela pojma.

»Manjka ti splošne izobrazbe, deklič! e. e. cummings!« se je usajal profesor. S tem se nikakor nisem strinjala, saj je bila že takrat moja gostilniška izobrazba vsekakor na nivoju.

Naročim kavo, moj Zvezdano pa že dopoldne pivo. Pa dobro. Pravzaprav se tako veliko bolje vklopiva med barsko klientelo.

Moški po imenu Vito nama predstavi gospodično; Zvezdano jo požira z očmi, jaz pa tudi. Kaj bi, lep človek je lep človek. »Lola,« reče in stegne roko proti njemu kot princeska. Moj runkelj jo robato strese, Lola pa se zahihita in pomežikne proti meni. Navadno se v svojih pošvedranih supergah, strganih kavbojkah in srajci počutim odlično, to pa je eden tistih trenutkov, ko se ne.

»Katjuša za prijatelje,« se nagne bliže in v nosnice mi priplava vonj njenega močnega, sladkega parfuma. Tale je bolj nočni, pomislim. In kot bi brala moje misli, se začne opravičevati, da danes po neprespani noči sploh še ni utegnila domov in se preobleči. Srkam svojo kavo in opazujem. Vito in Lola se ves čas nagibata drug k drugemu, se hihitata, vsake toliko jo potreplja po stegnu, krilo ji leze vedno više, na videz sramežljivo si ga vleče spet nazaj čez stegna v mrežastih najlonkah. Vito naroči še eno rundo šnopčka zase, za gospodično štok in kolo in za naju karkoližepijeva. Ona postaja vse bolj okajena. Hihita se in se oprijema svojega moškega občudovalca, da ne bi padla s stola. Družba postaja vedno glasnejša, ostali gostje se najprej prikrito, nato pa že brez zadržkov obračajo k nam. Lola zapeljivo mežika z dolgimi, namazanimi trepalnicami in se spogleduje z občudovalci. Na videz neprizadeto opazujem, v resnici pa me začne zbadati ljubosumje. Tudi jaz sem hotela biti femme fatale, pomislim. Pa sem preveč jebivetrska za kaj takega. Hitro se potolažim, Lola tudi meni sem pa tja nakloni drobec svoje pozornosti, pomežik, objemček. Vsake toliko na njeni roki poblisne droben vijoličast diamant v prstanu, ki ga neprikrito občudujem. Lola in Vito vse bolj grabita eden po drugem in vzbujata pozornost ostalih. Natakarica sramežljivo pristopi s plastificiranim črnim seznamom hišnega reda in s kazalcem potegne pod točko 3a, se pravi: »Gostje lokala naj si medsebojno ne izkazujejo pretirane naklonjenosti, ki bi utegnila vznemirjati ostale goste.« Čas je, da zamenjamo prizorišče, ker nas niti najmanj ne zanima, kaj bi se utegnilo skrivati pod zapovedjo 3b. Lola seže z roko v svoje kratke lase, jih razmrši in vzklikne: »Ja, potem pa k meni!« Kot generalka uperi prst v vrata, Vito takoj poskoči in ji uslužno umakne stol, ki se ji znajde na poti.

In že marširamo proti bližnjemu opečnatemu bloku, kjer je Lola očitno doma. Z Zvezdanom stopicava malo za njima, zraven bi bilo težko hoditi, ker ne moreva dobro predvideti, kdaj in v katero stran ju bo zaneslo. Na videz vsekakor vesela in pisana druščina. Povzpnemo se po stopnicah v prvo nadstropje. Lola gre seveda prva, da lahko občudujemo ta perfektno zaobljeni zadek, ki kljub njeni pijanosti vzdržuje popolno, estetsko dovršeno nihanje v levo in desno. Prispemo pred stanovanje, Lola s hitro, izgleda vajeno kretnjo odtrga počečkan, na vrata nalepljen listek. Vse, kar utegnem videti, preden ga zmečka, je veliko klicajev.

»Eh, spet sosedje in njihova fovšarija,« pojasni, ko vidi, da jo z zanimanjem opazujem. »Eni pač nimajo družabnega življenja in mislijo, da ga ne sme imeti tudi nihče drug. Kaj sploh mislijo s tem, preveč moške družbe, a imajo kakšen merilec ali kaj?«

Vstopimo v stanovanje, kjer se presenečeno oziram naokoli. Prej sem mislila, da bom vstopila v prijetno in udobno urejeno gnezdo mlade ženske. Ne, stanovanje je opustelo, brez kakršnegakoli osebnega pridiha. Gole, od cigaretnega dima porumenele stene, gola tla. Pogled skozi odprta vrata sobe na desni razkrije samo dvojni jogi na tleh, prekrit z rožnato rjuho s cigaretnimi zažganinami, ob blazini pa zguljen, plišast medvedek, ki deluje nekako osamljeno. V zraku je mešanica Lolinega močnega parfuma in postanega vonja po cigaretah.

Gostiteljica nas povabi v kuhinjo in posede okrog zložljive, plastične mize. Iz neke na videz prazne omarice pričara šampanjec in ga teatralno postavi med nas, na sredo mize. Dobimo samo plastične kozarčke, ki so namenjeni rojstnodnevnim piknikom.

»Tako!« prešerno zavpije Lola. »Danes pijemo na mojo ločitev. Srečno ločena!«

Izkaže se, da je potrebovala kar nekaj let za ločitev od moža, ki je živel v drugi državi. Lola v enem šluku pogoltne šampanjec in si že toči novo rundo. Sname vijoličasti prstan in ga vrže na mizo. Vzamem ga in si ga ogledujem. Kmalu mi ga vzame iz rok in si ga spet natakne.

Iznenada vstane, pograbi metlo in smetišnico in začne pometati iztrebke, ki so se nabrali okrog kletke morskega prašička v kotu. Lola se sklanja in pometa kakce v smetišnico, Vito in Zvezdano buljita v njeno zadnjico, jaz buljim v Zvezdana. Odpre kletko in strese kakce nazaj s pojasnilom, da so smeti polne. Vzame morskega prašička, se usede nazaj k mizi in ga začne čohati. Vmes rukne šampanjec.

»Ti prasec mali,« se začne na vsa usta smejati razkuštrani živalci, »kje drugje bi te imeli za kosilo!«

Vsi se režimo, nenadoma Lolin visoki, zvonki smeh preide v jok. Udrejo se ji solze in začnejo puščati črne sledi po licih. Med hlipanjem začne govoriti o svoji Varjuški, o svoji punčki, ki ji je mož noče vrniti. Rekel ji je, da take razmere niso za otroka. Lola bo Varjuško dobila nazaj. Zagotovo! In ji potem podarila tega malega prašička, vsi trije bodo enkrat živeli skupaj.

Še naprej hlipa, si s hrbtno stranjo dlani briše razmazan obraz in se začne privijati k Zvezdanu, rekoč, da jo bo takle mlad, svež dečko že znal potolažiti. Vito samo ravnodušno opazuje, izgleda, da mu ihteča ženska ni več v tako veselje. Zvezdanu je nerodno, ne ve, kam bi se obrnil, kam položil roke. Še najbolje, da jih zaposli. Prižge še en čik in pusti, da Lola sloni na njegovi rami, medtem ko ga z roko treplja po stegnu. Potem iznenada vstane in se opraviči, saj je že čas, da smukne v kaj bolj udobnega. Odmaje se v spalnico. Tudi zame je čas, da se poslovim. Nerada sicer, ker me zanima, kakšno zapeljivo opravo si bo zdaj nadela Lola, ampak danes delam popoldan.

Pomignem Zvezdanu, da odhajam, on pravi, da bo ostal. Na videz brezbrižno skomignem z rameni, čeprav mi to niti slučajno ni všeč. Odpravim se proti vhodnim vratom in zakličem v pozdrav.

»Čakaj, čakaj,« se iz sobe oglasi Lola in že prfrfota do mene v prosojni haljici, ki jo je ogrnila čez spodnje perilo. Še zmeraj je v čevljih s petami. Zgrabi me za roko in stisne. Potem si začne mrzlično vleči dol vijolični prstan: »Na, na, vzemi, vem, da ti je všeč. Itak je od tistega mojega bivšega, prasca, ne rabim ga več.«

Debelo pogledam, prstan je lep, ampak iz vljudnosti se upiram. Lola me zgrabi za roko in mi ga natakne. Potem pograbi svojo majhno bleščečo torbico, ki visi na obešalniku, vzame denarnico in mi pod nos pomoli šop bankovcev. »Tudi to vzemi, tuja valuta, jaz nimam kaj z njimi.«

Še bolj osuplo jo pogledam, pravim, da jih lahko zamenja v menjalnici.

»Ne, ne, ti boš to bolje znala.« Potisne mi bankovce v žep, me obrne in porine skozi vrata. Še preden utegnem karkoli bevskniti, že zaloputne za mano.

»Lepo se imej ljubica, lepo se imej!« jo še slišim zavpiti izza vrat.

Kaj za vraga je bilo zdaj to, zmedeno premišljujem, ko se spuščam po stopnicah. No ja, mudi se mi, denar ji bom pač vrnila kasneje, prstan bi rada obdržala.

»Kaj se je še potem dogajalo?« povprašam Zvezdana zvečer, ko sedim na postelji in si lakiram nohte.

»Ma, nič posebnega,« nezainteresirano zamomlja.

Naslednje jutro me kliče nekdo z neznane telefonske. »Coprnica mala!« se v slapu usujejo name vreščeče besede. Zdi se mi, da je Lola spet pijana. »Z Zvezdanom ni bilo nič, gotovo si ga začarala! A nisva imeli dogovora?«

Prekinem in obsedim za mizo. Zamišljeno si ogledujem prstan, ki se zalesketa vsakič, ko premaknem roko. Zvezdano ga komaj zdaj opazi in vpraša, od kod ga imam. Pojasnim, da mi ga je dala Lola.

»A kar tako?« se pozanima.

»Ne, ne kar tako,« zamomljam.





Blok




Veš kaj, niti najmanj me ne čudi, da si domovala v najvišjem nadstropju. In zdaj, leta za tabo, sem tu jaz. Le prehodno, za bežen vtis. Hodim po škripajočem parketu in s prsti drsim po odpadajočem ometu. Globoko vdihnem vsakič, ko vstopim, ker je vonj še vedno isti. Po starem pohištvu in cigaretnem dimu, ki se je zajedel v stene, zavese. Samo sladkastega vonja tvojega cvetličnega parfuma ni več. Ko si odšla, je še nekaj časa kot meglica lebdel po prostorih, postajal vse bolj mil, komaj zaznaven in nazadnje izginil. Zbledel. Ali je šel kam drugam? Nič ne izgine, pravijo.

Z minevanjem časa se zdi vse kot utvara. Ali pa igra. Dramsko delo. In ti kot simpatičen lik, za katerega se mi je zdelo, da se vedno malo zajebava. Pa se nisi, a? Pa tudi za tvojega sina, mojega očeta, to ni bila nobena zajebancija.

»Razbou sem gobec usakmu pred blokom, k je reku, da je pjanka.«

Hodim po bloku in sestavljam koščke tebe. Tiste, ki so mi bili prihranjeni, ko si še živela. Lahko grem od spodaj navzgor ali pa od zgoraj navzdol. Povsem vseeno je, vedno pridem do istega rezultata. Pa ne do sredine. Ne, ne, nobene zlate sredine ni.

Dvigalo je še vedno isto. Prenese 320 kil. Bogve, koliko jih je preneslo v vseh teh letih. In koliko so prenesli tisti v njem.

Še raje grem peš. Hodim vse hitreje, potem začnem preskakovati stopnice, da moji koraki odmevajo po celem bloku, in pridem do vrat vsa zadihana kot v otroštvu, ko sem hitela k tebi na obisk. Zadnjič sem se ob polaganju ovinka v tretje nadstropje zaletela v sosedo iz tvoje mladosti. Prijela me je za rame, pogledala v oči in rekla: »Spominjaš me nanjo. Tako rada sem jo imela.« Ampak to ni bilo vse, kar je rekla: »Včasih sem jo privlekla do gor, jo naslonila na vrata, pozvonila in potem zbežala. Samo zato, da ne bi nobeden od tamalih vedel, da sem jo videla tako.«

Gospa Bezlaj v pritličju jih ima čez sedemdeset. Gleda me izpod kratko pristriženih sivih las, ko predme postavi džezvo kadeče se kave. Nalije nama v krhki porcelanasti skodelici. Srknem, vroča je in grenka. Taka kot si jo pila ti. Z obvezno cigareto v dolgem elegantnem ustniku. Še vedno se spomnim, kako občudujoče sem opazovala tvoje dolge, rdeče namazane nohte, ko si jo prižgala s srebrnim vžigalnikom. Soseda me še zmeraj pozorno opazuje. Potem jo zanima, ali imam koga.

»Zagotovo ga imaš. Ker si ji podobna in nanjo so vedno padali. Požirala jih je in potem uničila,« pravi.

Ne, pomislim, a ne izrečem naglas. Samo iskala je nekaj, česar ni bilo mogoče najti v moških.

Skomignem in polistam po časopisu na mizi. Veliko člankov je podčrtanih. Spomnim se sosedinega moža, pred leti je umrl. Na koncu je bil že povsem slep in gospa Bezlaj je podčrtavala članke, ki mu jih je brala. Samo dobre novice, da se ni razburjal. Še vedno to počne.

Ko prebere časopis, ga nese prijateljici v četrto nadstropje. Ne vem, ali prijateljica prebere samo podčrtane novice ali cel časopis. Zagotovo pa bi bilo boljše, da bi samo dobre novice bral njen mož. Ker se veliko preveč razburja. In to ni dobro za njegovo srce. Za nobeno srce. To ve cel blok.

V prvem nadstropju je še vedno gospa Kozlič. Kadar je preveč nergala zaradi tvojih burnih razpravljanj z moškimi, si ji potem meketala pred vrati. Se spomniš? Gospa Kozlič me nikoli ne vabi na kavo, samo na hitro me pozdravi in sumničavo pogleda. Najbrž misli, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Tako ali tako pa se z nikomer ne pogovarja kaj dosti. V mladosti strto srce. Ušel ji je z njeno sestrično, za njim pa nobene ljubezni več. Razen Rumija, kanarčka, s katerim ščebetata po ure in ure.

V drugem nadstropju je lepo postarana črnolaska s srnjimi očmi in vsak večer z drugim moškim obiskom. Pa kaj zato. Toda kadarkoli jo čez dan srečam na ulici, je sama. Ja, ona je tista, ki jo zdaj najbolj vlačijo po zobeh.

In v najvišjem, petem nadstropju kraljica drame. Ti. Zdaj sem pa jaz.

Ampak še raje kot doma sedim na terasi. Kadim, srkam grenko kavo in razmišljam. Razmišljam, da bom tukaj posadila krasne, dišeče cvetlice in privlekla udobne ležalnike. Tudi mizico. Potem bodo vsi sosedje prihajali posedat sem gor.





Ribica




Nekaj je treščilo. Bili so pod zemljo, pa je vseeno usekalo, kot bi bili pod milim nebom. Velike modre oči tistega dekliča, stisnjenega v kot, so se ozrle navzgor k mami. Mama, prej je brala pravljico, ki so jo pravzaprav poslušali vsi zbrani, je hipoma utihnila. Stisnila je svetlolaso glavo k sebi in se začela komaj opazno pozibavati.

Če so se zvoka siren do takrat že navadili, jih je grozljivi tresk bliskovito zbudil iz otopelosti. Približal se jima je sosed iz 2c, s katerim je mama malo prej podelila makaronovo solato s kumaricami. Pogladil je malo po laseh in se nasmehnil: »Samo zvočni zid so prebili. Nič drugega.« Medtem ko je jedla makaronovo solato, se je spraševala, v kakšen zid so se zaleteli, da je tako treščilo. Moral je biti prav zares trd zid. Mama ji je kasneje prebrala: »Ko se telo giblje nad zvočno hitrostjo, rečemo, da prebije zvočni zid. Zunanji opazovalec bo pri prebitju zvočnega zidu slišal močan pok, znan kot zvočni udar.«

Čeprav so ostali stanovalci moledovali, mama ni mogla več brati pravljice. Ker jo je mala slišala že neštetokrat, jo je znala na pamet in jo je sosedom sama povedala do konca. Pravljica je pripovedovala o pogumni deklici, ki bolj ali manj živi v svojem domišljijskem svetu. In naj so stvari okrog nje še tako hude, se nikoli ne ustraši. Kmalu že ni bilo več jasno, ali je tako pogumna ali le tako nora. Na koncu se izkaže, da je to pravzaprav popolnoma vseeno.

Ko so pojedli vso makaronovo solato, je bil po majhnem tranzistorju razglašen konec nevarnosti. Lahko so se odpravili nazaj gor v stanovanja. Mama je odprla vrata, mala pa je takoj stekla v svojo sobo k akvariju. Spomnila se je, da pred alarmom ni utegnila nahraniti zlate ribice. Ampak ribica ni bila več lačna. Spokojno je lebdela na vodni gladini s trebuhom navzgor. Mali se je izvil le tih stok, v očeh pa so se ji začele nabirati solze. Ko je v sobo stopila mama, so se ji že udrle po licih.

»Oh, srčica,« je rekla mama, »preglasen pok je bil zanjo.«

Nista je pokopali kot prejšnje domače živali. Mama je rekla, da ribe niso za v zemljo. Da morajo biti svobodne in odplavati. Ujela jo je v mrežico in šla v kopalnico. Mala je zaslišala tih pljusk in potem šumenje vode. Ponoči je sanjala, kako njena ribica plava po prostranem sinjem morju in se igra z drugimi ribami. Zbudila se je z nasmeškom.

Ko se je kasneje po telefonu pogovarjala s prijateljico iz Bosne, ji je ta povedala, da so njihovega Runa morali osvoboditi, ker se mu je od pokanja zmešalo. Tako je rekel njen oče, preden ga je odpeljal za bajto, od koder se je potem slišal še en pok. Zvečer je sedela poleg mame, ki je gledala poročila. Iz televizije je odmevalo pokanje, mami pa so po licih tekle solze. Mala jo je objela in ji šepetala, naj ne joka, ker sta ribica in Runo zdaj svobodna. Mama si je obrisala solze in rekla: »Vem, srčica, vem.«





Živela je …




Privzdigne žaro in začudeno skremži obraz. V hipu se ima spet pod kontrolo, njegova faca je brezizrazna. V črnem fraku in s črnim cilindrom stopi na čelo povorke in dostojanstveno odkoraka. Množica mu sledi tik za petami. Grob je blizu. Ustavimo se, pogrebnik nekaj zažebra in spusti žaro v temo. Za mano neutolažljiv jok mladenke. Bojim se, da bo padla skupaj, zato jo potrepljam. Skozi solze se mi kislo nasmehne. Fotr me dregne v ramo, za njim stopim naprej do groba in izvlečem zavojček Filter 57, ki sem jih kupila posebej za to priložnost. Odvijem škatlico in vržem en čik v grob. Tetka za mano se namršči in me pogleda izpod čela. Dol mi visi za zgražanje, ona zgoraj se gotovo hahlja.



Vedno, ko sem prišla na obisk, sem najprej na stežaj odprla okno, četudi je iz piranskih ulic takoj zavel v sobo vonj po mačji ali pasji scalnici. Ona je začela v hipu na vse pretege kašljati in kričati name: »Zapri, zapri, svež zrak me bo še ugonobil!« Zavila sem z očmi in pri priči zaprla okno. Namignila sem, da bi znižanje kvote pokajenih cigaret, recimo s treh škatlic na dve dnevno, lahko prispevalo k malo manj meglenemu ozračju v njenem stanovanju. Seveda je bilo pojasnilo takoj na dlani: »Ljubica, dr. Pivec me je opozoril, da bi zmanjšanje ali celo opustitev kajenja po vseh mojih kadilskih letih lahko drastično vplivalo na moje zdravje ali celo moje preživetje. Sicer se pa tako ali tako počasi poslavljam, zakaj bi si oteževala še ta čas, ki mi je ostal.«

Ja, poslavljala se je že kar nekaj let. Kadar se človek dolgo poslavlja, dejanskega slovesa niti ne pričakuješ več. Za odhod bo vedno čas, sem ji ponavadi oponesla. Vedela sem tudi, da je doktor Pivec, njen osebni zdravnik in zvesti oboževalec, že veliko let po malem zaljubljen vanjo in prav gotovo ne bi oporekal ničemur, kar si je zamislila. Ko jebe Hipokratovo zaobljubo, če mogoče lahko dobi ljubezensko.



Odkorakam stran in naredim prostor starejšemu bledemu gospodu za seboj, s podočnjaki do sredine lic, ki se zgrbi ob grobu. Ne more ustaviti debelih solz, ki se mu trkljajo po licih in padajo na vence žalujočih. »Taka izguba, ta obup, ta bolečina …« potarna. Skoraj bi se še meni ulilo iz oči.

Počasi se začnemo kotaliti proti stanovanju njene sestre. Tetka, ji rečem, čeprav mi v resnici ni to. Objame me okrog ramen in navrže, kako sem ji podobna, če bi se vsaj uredila kot prava dama, ne pa kot kakšen potepuh. Skomignem, kot vedno na tovrstne opazke.

»Ampak kurbarija!« nenadoma vzklikne tetka, kar me ne vrže iz tira, saj sem vajena tovrstnega družinskega vokabularja.

»… dama je pa bila, dama! V celem Pirančku najlepša, pa še nositi se je znala. Ni čudno, da so padali kot pokošeni.«

»Kdo je padal, tetka?« se delam, kot da me stvar zanima.

»Saj veš, no. Vsi ti moški. Še mojega Stevota bi mi skoraj odpeljala, če se ne bi jaz hitro zbrihtala.«

»Ampak tetka, Stevo je bil najprej njen, potem si ga pa ti odpeljala.«

»Ne! Kateri kurbeži so ti spet prodajali take klobasarije? Moj ljubi Stevo, bog mu daj večni pokoj, se je prišel pač samo potolažit k meni, ko ga je ona zabrisala ven. Saj ni imel kam drugam, ubožec.«

»Ja, moški so včasih res ubožci,« ji veselo pritrdim, saj mi je jasno, da takle pogovor seže približno do sem in nič dlje.

Prispemo do nizkega bloka. Tetka nas posede v svoji lično urejeni kuhinji, prepojeni z vonjem postanega cigaretnega dima, ki me ponese nazaj v stanovanje njene sestre.



Vsi njeni prostori so bili ne samo namenjeni, ampak posvečeni kajenju. V kopalnici, recimo, te je na okenski polički tik zraven školjke pričakal ljubek porcelanast pepelnik. Nanj je lahko odstavila točno eno cigareto in nič več. Povsod naokrog razne cigaretnice: moderne s poslikavami pin up deklet ali, za bolj konvencionalen okus, tiste starinske, posrebrene. Enkrat, ko sem z nočne poletne lumparije prijadrala k njej ob petih zjutraj, sem jo zalotila, kako popolnoma urejena, namazana v svoji rožnati jutranji halji polaga pasjanso. Vsake toliko se je zamislila in s svojimi dolgimi, rdeče nalakiranimi nohti potrkala po stekleni mizici.

»O, pridni hodijo zgodaj domov,« me je pozdravila.

Nikoli ni spala prav dolgo. No, mogoče samo na stara leta, ko potrebuješ manj spanca, ker ti počasi zmanjkuje časa. Ali pa se morda že dovolj naspiš v celotnem življenju. Kakorkoli, odkar pomnim, je vstajala ob petih. Včasih pa se je zbudila že ob treh, predvsem zato, ker jo je zaskrbelo, da ji bo zmanjkalo čikov. Če sta bila samo še dva, je vstala, se oblekla, brezhibno naličila in odpravila do bližnje črpalke. Nikdar je nisem videla nenaličene. Kdaj pa kdaj, kadar sploh ni mogla zaspati, je vzela uspavalo. Ampak to ji ni bilo všeč, ker je bila naslednji dan vsa matasta. In potem je vzela tiste najmočnejše antidepresive, ker je najbrž mislila, da bo pomagalo. Ko jih doktor Pivec ni hotel več predpisovati, zdelo se mu je, da pretirava, jih je dobila na vogalu pri punti od lokalnega dilerja. Zraven je dobila še strokoven nasvet, da najbolj zadenejo, če se poplaknejo z vodko. Občasno se je tega navodila držala, drugič spet je vzela samo vodko.

Tetka odpre vitrino, v kateri hrani kristal in alkohol za posebne priložnosti. In ta priložnost je posebna. Umreš in rodiš se samo enkrat. No, vsaj v enem življenju. Pred nami se znajde jugo kristal in domača šljivovica. Zdi se mi zgodaj. Niti ena še ni, navadno ob tej uri zvračam skodelice kave, ne pa šnopca.

»A daj, daj,« se obregne tetka, »a se boš delala fino ali kaj? Kako bi se pa bolj primerno poslovili od nje kot z ene par ta kratkih, a?«

Zbranim natoči vsakemu za prst, sebi v kavno skodelico, ker zmanjka kristala. Jeruša, neutolažljiva žalovalka s pokopališča, se usede tik zraven mene. Rdeč nos ima, še vedno po malem pohlipava in se vsake toliko usekne v rožnat robec. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje videla vezeni robec, zato zvedavo opazujem, kako ga prepogiba, da ji vedno znova uspe najti še preostali suhi košček, v katerega potem pihne. Take banalnosti me znajo že od nekdaj obsedati do onemoglosti. Fotr iz žepa izvleče tarot karte in ji jih poda: »Vzemi, Jeruša, ti jih boš še najbolj vesela.«

Jeruša od sreče ne ve, kako bi se zahvalila. »Joj,« zajeclja, »saj ne bi bilo treba.«

Z obema rokama stisne karte k sebi, spet se ji utrne solza.



Svoj največji dar je odkrila šele na stara leta. Telefoni so potem neprestano zvonili. Imela je dva. Domačega in službenega, čeprav sploh ni imela službe, ampak je bila že lepo v penziji, ki jo je dobila po svojem šestem možu. Ne vem točno, kdaj in kako je prišlo do tega, ampak naenkrat so jo množično klicarili in prihajali na seanse iz cele Slovenije. Včasih je gledala karte, drugič so pili kavo in je potem gledala v zoc. Rada je videla, da sem se javljala na telefon, ko sem bila pri njej.

»Tajništvo gospe Aurore, želite?« sem navdušeno ponavljala. In potem je pogovor prevzela ona. Jeruša je bila njena ljubljenka, hči, ki je nikoli ni imela. Spremljala jo je od njenega petnajstega leta naprej, od takrat, ko ji je umrla mama in se je tudi očetovo življenje ustavilo.



Gledam Jerušo zraven sebe, ki še zmeraj vsake toliko potihem pohlipava, in se sprašujem, kdo jo bo zdaj vodil skozi življenje. Sicer pa ni več otrok, zdaj je ženska. Vsekakor pa se zdi med vsemi nami najbolj iz sebe. Pogledam očeta, ki je tak kot običajno. Zna biti v šoku. Spomnim se njenih pogostih spraševanj, no, bolj zatrjevanj, namenjenih mojemu očetu in njegovemu bratu: »Ampak sem bila dobra mama. Dobra mama sem vama bila!«

Moj oče je vedno z utečeno frazo pritrjeval: »Ja, mati, veš, da, mati.«

Bratranec mi pomigne, naj pridem na hodnik, kjer prižgeva vsak svoj čik. Premeteno se hahlja in me boksne v ramo, kot vsakič, kadar se ima s čim pohvaliti.

»Uspel je, veš. Stari je še ta pravi cajt odpelu žaro, potem smo pa pretresl v njenmu fletu. Še manj ko pol smo pustil not, ostalo smo vzel,« od navdušenja skoraj na mestu poskakuje. »A si vidla nosača, kakšen fris je naredu?! Ja, saj jaz bi tud, če bi bla žara skor prazna.«

»Tetka gre,« ga sunem pod rebra, da utihne.

Tetka ne sme izvedeti, nikakor. Vedno je hotela, da je njena sestra pokopana tukaj. Pa tudi ona ji je rekla, da hoče biti tukaj. Ampak samo njej. Ker nam je naročila, da jo raztrosimo v morje.



Z majhnim ribiškim čolnom se peljemo po Piranskem zalivu proti Strunjanu. Ona je z nami v steklenem kozarcu s pokrovom na navoj. Moj stric, njen sin, sedi na krmi in na svojem malem tranzistorčku nažiga Boccellijevo Time to say goodbye. Ustavimo motor, stric odvije pokrovček in z enim sunkom raztrosi vsebino v morje. Veter piha v pravo smer. Na srečo. V morje vržem svoj šopek marjetic. Gledam ga, ko se oddaljuje, in razmišljam, koliko časa od smrti mora preteči, da človek postane lik in njegovo življenje zgodba.





SPOLZKE





Nečedno dekle




Preden je pozvonil, je popravil ovratnik nepremočljive jakne, otrkal nevidni prah s širokih ramen, si šel z roko čez goste, na krtačko postrižene lase in se pogladil po nekaj dni stari bradi. Vzravnal je hrbet, začutil vsako mišico svojega telesa in privzdignil glavo. Osrediščen, poln moči, brez odvečnega balasta. To je on. Ob misli na ta trenutek ga je razganjalo že celo dopoldne. Danes se je oblekel v črno. Vedno, ko je hotel izpasti odločno in usmerjeno, je bila črna prava izbira.

Ni mu odprla v negližeju in najlonkah s podvezicami. O, ne, ne. To bi bilo čisto preveč klišejsko. In niti slučajno ne v njenem stilu. Skozi polodprta vrata mu je v nos priplaval nežno sladkast vonj vanilje in mareličnih cvetov, ki ni ovijal le nje, ampak se je kot meglica vlekel čez prostor. Še preden je vstopil, se je pozorno in brez zadrege s pogledom sprehodil po njenem telesu. Vsak trenutek je hotel vpiti do popolnosti, časa je imel več kot dovolj. Kot tudi denarja.

Ko je spolzel čez celo postavo, se je srečal z njenimi očmi. Navajena je bila, da so obiskovalci le v zadregi bolščali navzdol, največkrat v svoje čevlje, ki so v tistem trenutku postali najpomembnejša stvar na svetu. Prišlek pa se je z odločnimi, sicer toplimi čokoladnimi očmi zagledal naravnost vanjo. Ni umaknila pogleda, ampak je z radovednostjo, z rahlim nasmeškom na polnih, le diskretno namazanih ustnicah, nepremično zrla vanj. To mu je bilo všeč. Ni ga pozdravila, le za kanec se je odmaknila in malo širše odprla vrata. Vstopil je mimo nje, njuna obraza sta bila oddaljena le nekaj centimetrov. Približno iste višine sta bila, le da je bil on čez ramena skoraj dvakrat širši. Preden je zaprla vrata, je pogledala gor in dol po prazni ulici, zaviti v varno večerno meglo. Meglo je vedno imela rada, zmehčala je ostre robove sveta.

V nosu je začutila oster vonj njegovega parfuma, ki ga je še ojačala toplina telesa. Poskusila se je spomniti, kdo je v zadnjem času na njenih rjuhah pustil sled popolnoma istega parfuma. Dobro je že znala določati znamke, čeprav se je vonj na vsakem telesu razvil povsem po svoje. Njegov ji je ugajal, vonj po pravem moškem, jo je v trenutku spreletel trapast reklamni slogan, da se je zahihitala sama pri sebi.

Na ozkem hodniku se je vljudno umaknil, da je stopila mimo. Pozorno je sledil vsakemu gibu. Nekaj na njej ga je hipnotično pritegovalo, da sploh ni mogel umakniti pogleda. Do zdaj še nikdar ni pomislil, kaj ga mami k stalnemu vračanju. Če pa bi že premislil, bi se po vsej verjetnosti dobro začudil. Najprej bi sicer na hitro in površno zaključil, da ga seveda priteguje njena skrivnostna lepota. Potem bi premislil še malo, si jo ob naslednjem obisku pozorno iz vseh kotov ogledal in ugotovil, da niti ni klasično lepa, ampak gre za nekaj povsem drugega. Njena krhkost je bila ta, ki ga je spravljala ob pamet. Nekaj v njej je delovalo tako vilinsko in obenem tako nebogljeno. In kdo drug, če ne on, lahko prevzame vlogo zaščitnika. Oboževal je, če so ga potrebovali. Še posebej, če ga je potrebovalo ranljivo žensko bitje.

Mehko ga je prijela za roko, in zdrznil se je. Sramežljivo je povesila trepalnice. Ženski, kot je ona, pritiče vse kaj drugega kot sramežljivost, a bil je preveč vznemirjen, da bi razmišljal o tem. Že sta se znašla v spalnici, ki jo je osvetljevala le svetloba dišečih sveč. Privila se je k njemu in se s svojim vdanim, sinjemodrim pogledom za nekaj sekund zazrla vanj. Potem je priprla vijolično osenčene veke, sklonila glavo in mu začela odpenjati gumbe na laneni srajci. Z dolgimi prsti mu je šla pod polrazprto srajco in položila toplo dlan na njegove prsi. Odločno jo je ustavil tako, da je položil svojo roko na njeno. Trenutke pri njej je hotel zavlačevati, kolikor se je le dalo, ni bil več v letih, ko bi se mu mudilo. Vedel je, da je, tu pa prav zares, pot pomembnejša kot cilj. V glavi se mu je začel prevrtavati Cohenov komad: I always liked it slow, I never liked it fast, with you it's got to go with me it's got to last …

No, ona pa … Videti je bila nestrpna, kot da si ga zares in takoj želi. Tudi to mu je bilo všeč. Spet je zaprla oči in našobila ustnice proti njemu. S kazalcem jo je rahlo prijel za brado in ji privzdignil obraz. Potem je pritisnil svoja vroča usta na njena in jih pohlepno razprl z jezikom. Zameglilo se ji je, morala se ga je oprijeti. Zdelo se mu je, da mu bo spolzela med rokami, če je močno ne drži. Naenkrat se je zdramil, jo nežno odrinil od sebe, a jo še vedno držal za ramena. Ne bo šlo kar tako. Ne brez zagotovila. Zunaj se je že začenjalo mračiti, postajala je vse bolj nemirna. Izvila se mu je, njene sinje oči so se prežeče zožile. Za hip se mu je zazdelo, da jo je zagrabila nejevolja, pa ga je že naslednji trenutek pomiril njen zapeljivi nasmešek. V licih so se ji naredile jamice.

»A boš kozarček?« je vprašala, obrnjena proti vratom. Odkimal je. Danes hoče biti povsem trezen. Potem bo vsaj sebi privoščila enega, je naznanila.

Med čakanjem se ni hotel usesti na posteljo, preblizu skušnjavi. Zasedel je kavč, prekrit z bež satenasto prevleko, se udobno namestil in se zazrl v pojemajoč plamen sveče nasproti. Skupaj z ugašanjem svetlobe je postajal tudi sam vse bolj zaspan, počutil se je tako domače. Zlahka bi se samo privil k toplemu, mehkemu telesu, zarinil glavo v nežen, dišeč vrat in se zazibal v spanec do jutra. Tako kot je hotel vsakič do sedaj. Ne, on ne bo le eden izmed vseh ostalih. Vse bolj ga je odnašalo v sanjarjenje, zavedel se je šele, ko se je naenkrat znašla pred njim s kozarcem viskija v roki. Usedla se je poleg njega in prekrižala noge. Nagnila je kozarec, ledene kocke so zacingljale. S stopalom je spolzela po njegovi nogi navzgor. Presenetilo ga je njeno obuvalo, hip zatem se mu je zazdelo ljubko. Ni nosila čevljev z vrtoglavo peto, ampak mehke volnene copatke. Z enim požirkom je spraznila kozarec do dna in ga glasno odložila na stekleno mizico. Toplo in prijetno jo je pogrelo v prsih, sunkovito se je obrnila k njemu, ga objela z rokami okrog vratu in se mu ljubeče zazrla v oči. Da. Tega človeka bi mogoče lahko prav zares ljubila. Samo še … Vstala je in naznanila, da si gre še enkrat napolnit, danes ji res prija nekaj krepkih požirkov. Takoj je sunkovito skočil pokonci, jo prijel za nadlaht in ji vzel kristalni kozarec iz rok. Sam ji bo prinesel.

Med čakanjem se je namestila na posteljo, skušnjava mu bo tako bližje. Sezula je copatke in jih lično zložila eno ob drugo. Namestila si je blazino in napol legla. Ko se je vrnil z viskijem, se ni ulegel zraven nje, samo sedel je na rob postelje in ji podal kozarec. Nagnila je in mu istočasno položila svoje golo stopalo v naročje. Pobožal je rahlo ukrivljeno linijo njenega ozkega stopala in se zazrl v rožnato pobarvane nohtke. Malo preden je prišel, je odstranila prejšnji živordeč lak in ga zamenjala z nežno rožastim. Z roko mu je šla skozi goste lase. Ni se odzval, samo nepremično jo je opazoval, zato ga je poljubila in nato rahlo ugriznila v vrat. Še vedno je sedel pri miru, ampak koža se mu je naježila, zato je dobro vedela, da mu ugaja.

Ne vem, če je ravno na pravem mestu za igro hard to get, je pomislila, ampak tega seveda ni izrekla na glas.

Po letih dela je dobro vedela, kako občutljivi so moški in kako katastrofalne posledice za njihov libido ima lahko čisto nedolžen zbodljaj. Mižala je in mu grizljala levo uho, ko jo je naenkrat z brezbarvnim glasom vprašal, kakšen dan je imela danes. Za hip je prenehala in začudeno odprla oči.

»Sanjski,« je odvrnila, saj ga je kot ponavadi večji del prespala.

Obrnil je glavo, jo povlekel k sebi in poljubil. Popolnoma se je prepustila, a jo je hip za tem spet predramil, ko jo je ravno tako sunkovito nehal poljubljati in rekel: »Mogoče bi moral vprašati, kakšno noč si imela?«

»Mirno,« je odgovorila in pomislila, da danes vendarle nekam veliko sprašuje. Pa tudi z odgovorom ni bil videti zadovoljen.

»Veliko obiskov?«

Takoj je vstala, prijela njegov obraz med dlani in se mu resno zazrla v oči.

»Samo ti in jaz. Tu. Zdaj.«

Lahno kot z labodjim peresom ga je pogladila po licu. Nasmehnil se je, prijel njene dlani in jih začel poljubljati. Vzdignil ji je majico in pritisnil lice na trebuh. Ostra brada jo je zbodla, zasmejala se je. Vzela je njegovo roko in si jo položila na prsi. Globoko je vzdihnil, ko je otipal žametno kožo. Že je stala pred njim popolnoma gola in mu slačila srajco. Potisnila ga je nazaj na posteljo, poljubljala ga je po prsih, po trebuhu, se hitro pomikala vse bolj navzdol. Ležal je pri miru, samo rahlo je gladil njene lase. Čeprav je deloval umirjeno, je vedela, da je povsem vzburjen. Čutila ga je, ko jo je povlekel navzgor, jo poljubil in s popolnoma resnim, globokim glasom rekel:

»Lilit?«

»Ja?«

»Nikoli mi še nisi povedala svojega pravega imena.«

Sprva le tišina, potem pa … bil je to rahlo otožen in sentimentalen trenutek, ko ga je pogledala s pogledom majhnega koker španjela in mehko izrekla: »Zelda. Zelda sem.«

Ni si mogel pomagati, na smeh mu je šlo. Pokril si je usta in se zakrohotal v dlan. Pobesila je pogled in takoj se je umiril.

»Zelda, Zelda … Zelda,« si je ponavljal, da bi se navadil na zven imena. »Zelda?«

»Ja?«

»Lahko bi skrbel zate.«

Ni bila čisto prepričana, morda je zvenelo kot vprašanje. Ampak da, seveda, lahko bi …

Oči so se mu zaiskrile, ko je prikimala, tesno jo je stisnil k sebi, da je komaj dihala. Hitro je začel vleči dol hlače, pomagala mu je. Okobal se je usedla nanj, mu vgnetla dolge prste v prsi. Še preden se je utegnila dobro namestiti, jo je prijel za pas, prevalil na desno stran velike postelje in legel nanjo. Ni je poležal z vso težo, tako drobna se mu je zdela. Globoko in zaljubljeno ji je zrl v oči. Zgrabila ga je za zadnjico in ga ujela vase bolj sunkovito, kot bi to storil sam. Glasno je zavzdihnila, izbočila hrbet in se nagnila nazaj. Privzdignil ji je glavo, hotel se je utopiti v njenih široko razširjenih zenicah, gledati žarenje njenih lic.

»Ja!« je zakričala. Ko se je stapljal z njo, je moral vedeti. Zares in dokončno je moral vedeti! »Ljubim te, ljubim te …« ji je mehko šepetal v uho, njegov glas je valovil v njej vse globlje in globlje.

Vrtinec ugodja jo je povsem prežel. Naenkrat se je ustavil, čutila je njegov utrip v sebi, in jo vprašujoče pogledal. Z vlažnimi ustnicami se je dotaknila njegovega ušesa. Čutil je vročo sapo, v zraku pa vonj mareličnih cvetov.

»Za pravega moškega bi prenehala,« je zašepetala. Besede so se raztopile v njegovih prsih in ga povsem preplavile. Stisnil jo je tesneje, gibal se je vse hitreje. Čutil je, kako se mu popolnoma in brez zadržkov predaja. Imel jo je.

Naslonjena je bila na svojo puhasto blazino, v roki je držala cigareto, oblački dima so se raztapljali proti stropu. Njen sinjemodri pogled je bil umirjen kot gladina jezera. Ležal je ob njej na trebuhu, s prstom mu je nežno drsela po hrbtu. Pokadila je, vstala in se začela oblačiti. Začudeno se je dvignil: »Kam pa greš?«

»Ven, zamujam že.«

Vstal je in jo trdo prijel za ramena.

»Ampak, ampak … rekla si …«

»Eh.« Nežno ga je pobožala po licu, medtem ko je osuplo strmel vanjo. »Whatever works.«

»Ampak Zelda!« je presunljivo zavpil in jo pogledal z vlažnimi očmi.

»Lilit, Lilit sem,« mu je zašepetala, tik preden so se za njo mehko zaprla vrata.



Odzvanjanje petk po hodniku se je ujelo z bitjem njegovega srca.





Distrakcija




Njen mali rdeči avto je zanašalo z ovinkov, ko je drvela po gozdni cesti. Samo par metrov pred njo je v par skokih čez razgret asfalt hušknila podlasica. Še sreča, je pomislila. Upočasnila je, stišala komad Fire, ki je nažigal na ves glas. Visoko nad drevesi je cesto preletela ujeda in dvakrat glasno kriknila. Lovi, je pomislila. Gozd se je iztekel naravnost v mesto.

Bliže njegovemu bloku je prihajala, počasneje je vozila. Kot ponavadi jo je začela grabiti tista vznemirljiva tesnoba, preden ga je srečala. Suha usta, povišan utrip, sramežljivost in sla. In strah. Ker nikoli ni vedela, kaj pričakovati. Enkrat nevihte in mrk, drugič sladkoba in nežnost. Nekajkrat se je že poskušala iztrgati. Samo iz principa. Pa sta oba vedela, da ima vajeti v rokah samo on. Zategnil in popustil je uzdo, kakor se mu je zljubilo. Zato se je nehala upirati, ker je vsakič naletela na skalo. Voda, je pomislila, delovati mora kot voda, ki obide skalo. Zaletavanje je nesmiselno. In izkoristiti njegovo silo, da bo spodnesel samega sebe. Ona pa bo potem nonšalantno vstala, si poravnala krilo, ki se bo pri prevračanju le blago pomečkalo, in nepoškodovana stopila naprej. Ne da bi se ozirala.

Ustavi na levi strani bloka kot tisto noč. Ko je odprla vrata in hotela stopiti iz avta, jo je prijel za zapestje, komaj se je utegnila obrniti, že jo je povlekel k sebi in poljubil. Ne, to ni bil tisti sramežljivi prvi poljubček, ko se ustnice le blago dotaknejo. Ko je nasprotnikovo telo še tuje in se ne upaš prehitro prodreti vanj. Ne! To je bil zahteven, razorožujoč val, ki ni dopuščal niti najmanjše možnosti odmika. Z jezikom ji je razklenil ustnice, ki so bile v presenečenju povsem stisnjene, jo z obema rokama krepko prijel za ramena in jo potegnil še bliže. Poskusila se je odtegniti, da bi zajela sapo, ni ji pustil, že je z usti spet vročično iskal njene. Ni ji bilo jasno, zakaj se mu je po nekajmesečnem igrajčkanju, ko jo je mamil in spet odrival pa spet vabil, ne da bi se vsaj enkrat zares dotaknila, začelo tako muditi. No, le enkrat sta se malce otipala, ko je dala pobudo sama, bila je že res ne­učakana. Sedela sta v mračnem, zakajenem lokalu v starem delu mesta, pila je pivo, on pa prvovrsten viski, kar je bilo redko, alkoholne omame se je prenaužil v mladih letih. Kot ponavadi je glasno govoril predvsem on, ona je prikimovala in se vsake toliko, njena glasnost je naraščala premosorazmerno s količino popitega alkohola, zasmejala. Ves čas ga je opazovala, samo kdaj pa kdaj je do njenih ušes priplavala kakšna iz njegovega samogovora iztrgana beseda, sicer so njeno pozornost pritegovale povsem druge stvari. Široka ramena, črna bombažna majica s kratkimi rokavi, ki so se povsem prilegali mišicam, in ... roke. Ja, te velikanske dlani, z dolgimi, lepo oblikovanimi prsti. Vsakič, ko jih je ošinila, je lahko kar čutila, kako se komaj zaznavno sprehajajo po njeni gladki koži, ona pa tam spodaj, pod trebuhom, postaja vse bolj vroča in utripajoča.

Starejši je bil. Zaradi več pretečene življenjske kilometrine in njene, predvsem od poželenja zamegljene presoje jo je zlahka obvladoval. Vsaj pol ure je trajalo, preden je ugotovil, da ga niti približno ne posluša. Nekaj jo je vprašal, in ko je le odtegnila pogled z njegovih rok in ga zbegano pogledala, je nagrbančil čelo. Morala je ukrepati hitro, če ne, bo spet užaljen. Njeno pogumno kretnjo je podžgal koktajl strasti s pivom, stol je potegnila bliže k njemu, pod mizo je najprej zatipala njegovo koleno in se začela počasi pomikati vse bolj navzgor. S priprtimi očmi je, izza dolgih trepalnic, napol plašno, napol radovedno čakala na odziv. Delal se je, kot da ni nič, vzdignil kozarec z viskijem, ga potresel in nagnil do konca. Preglasno ga je odložil na mizo in se ji hladno, skoraj očitajoče zazrl v oči. Čeprav njegova obrazna mimika niti za kanec ni izdajala dogajanja pod mizo, nečesa drugega ni mogel povsem obvladovati. Imel je lahne poletne hlače, zato je z roko, ki je mehko pristala na razporku, dobro čutila njegovo vzburjenost. Močneje je pritisnila z dlanjo in jo začela počasi premikati navzgor in navzdol. Popolnoma nenadzorovano mu je le ušel vzdih. Zapeljivo, skoraj zmagoslavno se je nasmehnila, že mu je hotela potisniti dlan pod hlače, ko jo je pod mizo trdo zgrabil za zapestje. Odkimal je z glavo, še nekaj sekund počakal in nato brez besed vstal. Gledala je za njim, ko je odhajal na stranišče, iz katerega ga potem dolgo ni bilo. Med čakanjem je pospešeno srkala pivo, a tesnoba je bila zaman. Ko se je vrnil, je imel zasanjan, odsoten pogled. Poravnal je račun, nikoli ni pustil, da bi plačevala ona. Ves čas nazaj sta prevozila v tišini. Ko ga je pripeljala do bloka, se je poslovil le s poljubom na čelo. Tisto noč je njen rdeči avtomobilček ihtavo polagal ovinke po gozdni cesti.

Po prvem zavojevalskem poljubu si je hitro opomogla od nenadejanega navala. Konec koncev se ni bilo smiselno upreti, saj je o tem sanjarila neprestano. Le presenetil jo je, ujel nepriprav­ljeno. Izmaknila je glavo in se mu zagrizla v vrat, samo zato, da bi pridobila nekaj sekund treznega oddiha. Zastokal je. Spretno se je prerinila prek sklopke, da bi mu sedla v naročje. Ko je videl, kaj počne, je potisnil sedež povsem nazaj. Končno sta delovala usklajeno, jo je spreletelo. Kljub utesnjenim pogojem, bil je visok in plečat moški, ki je zasedel dobršen del sedeža, mu je le uspela zlesti na kolena in je bila zdaj s hrbtom obrnjena proti njemu. Imela je kratko postriženo, deško frizuro, ki je še po­udarjala njene mehke poteze, glavo mu je naslonila na ramo, začel jo je grizljati in poljubljati po vratu. Velike dlani so popolnoma zaobjele njene drobne prsi, zamižala je in začela rahlo premikati boke in valoviti z zadnjico naprej in nazaj. Roke so zlezle pod njeno majico in začele grabiti po goli koži, premočno jo je stisnil za prsi, prijela ga je za zapestje, da je malo popustil stisk. Takoj je pozabila na skelenje, ko je začutila izboklino pod seboj. Dolgo krilo je povlekla navzgor, zdaj ga je bolje čutila prek tanke tkanine svojih spodnjic. Povsem se je prižemal k njej, z rokami jo je zdaj trdno držal za boke. Dobro je ujel ritem njenega valovanja, je pomislila, sploh ni tako okoren, kot se ji je na trenutke dozdevalo. Ne da bi se obrnila, je začela z dlanjo tipati po njegovem razporku, da bi odpela zadrgo. Odpela mu je gumb, roko potisnila pod hlače in ga zatipala. Bil je povsem pripravljen. A potem se je zgodilo nekaj, česar prav zares ni pričakovala. Ko je z neučakano strastjo umaknila svoje hlačke, zadnjico potisnila še bolj v njegovo naročje, ni dočakala stika gole kože. Naenkrat jo je potisnil naprej, ji popravil spodnjice, povlekel navzdol krilo in si zapel zadrgo. Hladnokrvno je naznanil, da mora iti. Domov.

»Kaj?« je bila edina enozložnica, ki jo je lahko izustila.

Odprl je vrata na svoji strani, jo potisnil iz naročja, takoj zatem vstal in se z dolgimi koraki odpravil proti vhodu bloka. Od presenečenja ni niti pisnila, a je še kakšno minuto otrplo opazovala, kako so se prižigale luči, najprej na hodniku, potem v njegovem stanovanju v prvem nadstropju. Res hitro je bil doma, skoraj kot bi tekel.

Strese se, da prežene fantaziranje, in izstopi iz avta. To pot kontrolirano zadržuje svojo strast, »smanji doživljaj«, je danes že ničkolikokrat opozorila samo sebe. Njena obešenjaška šala z začetka njunega poznanstva se ji sploh ne zdi več tako smešna. Platonsko razmerje. Bomo videli, pomisli, to pot bolj prepričana sama vase. Tudi zato danes pod strganimi kavbojkami in ohlapno majico, svojo običajno opravo, nosi zapeljive prosojne hlačke in čipkast modrček, ki poudari popolnost njenih oblin. Za vrat in na dekolte si je nakapljala najljubši parfum. Diši blago, a omamno, in je posebej namenjen le tistim, ki jim dovoli priti dovolj blizu. Skoraj izsilila je obisk pri njem, on jo je spet hotel peljati ven na večerjo, v tisto nobel in drago restavracijo, kjer se niti slučajno ni počutila sproščeno. Zelo rad jo je vodil tja. Vedela je, čeprav se je delal, da mu sploh ni mar, kako mu ugaja, ko so drugi moški poželjivo drseli s pogledi po njenem telesu in se mu v znak priznanja bežno nasmihali.

Čeprav že nekaj minut zamuja, se nasloni na avto, iz žepa izvleče škatlico. V večerni tišini se zasliši pomirljivo cvrčanje papirja, ko pritakne cigareto k ognju. Močno povleče, v zrak spusti nekaj kolobarčkov dima in jih zamišljeno opazuje. Pogled se ji zaustavi na njegovem oknu v prvem nadstropju. Se je na hitro zagrnila zavesa ali se ji samo dozdeva? Nič. Cigareto vrže na tla in jo na hitro pohodi. Spet suhe ustnice, napetost v čelnem predelu, mislila je, da jo je to že minilo. Ampak nikoli ji ni dal dovolj časa, da bi se ga navadila. Vedno je imela občutek, kot bi ga nekaj preganjalo in se v njeni družbi ne more povsem sprostiti. Še posebej, če je kazalo na njuno zbližanje.

Pozvoni in v naslednji sekundi zasliši brenčanje domofona. Tako ihtavo se zaleti v vrata, da jo skoraj odnese na hodnik, preskakujoč po dve stopnici steče v prvo nadstropje. Pričaka jo na vratih, ko ga glasno pozdravi, se ji on le blago nasmehne. Odmakne se od vrat in ji naredi prostor. Sprva si jo samo poželjivo ogleduje. Ona zapre vrata in mu pomežikne. Še bolj glasna je kot ponavadi, hoče premagati večerno tišino stanovanja in prikriti svojo vznemirjenost. Naenkrat stopi proti njej in jo močno objame, njena mala črna torbica nerodno opleta, potegne ji jo z ramena in odloži na bližnjo polico. Obenem ji, še preden utegne to storiti sama, z ramen potegne jakno in jo odloži. Ne reče skoraj nič, na njen slap čebljanja se odziva s hm, hja, aha in komaj zaznavnimi nasmeški. Deluje ji tako … prvič, odkar se poznata, se ji za trenutek zazdi zmeden in neodločen. A ne za dolgo. Zgrabi jo za nadlakti in povleče k sebi. Ko pritisne usta na njena, ugotovi, kje bi utegnil biti vzrok njegove zmedenosti. Začuti močan okus po viskiju, kar se ji zazdi čudno, saj pije tako malokrat. Odleže ji, očitno je tudi on skušal utopiti svojo živčnost. Pohlepno jo poljublja, pritisne ob steno hodnika in ji začne vleči dol majico.

Čeprav je komaj čakala ta trenutek, ji je še nelagodno, hoče si najprej udomačiti prostor in njega. Blago ga odrine, pove, da je žejna. Za roko jo povleče v kuhinjo in postreže s tistim, kar ne bo utešilo njene žeje, bo pa zagotovo pripomoglo k udomačenosti. Viski. Njej in sebi. Nazdravita in takoj izpraznita kozarca. Žgoč občutek v grlu, toplina v prsih jo opogumita dovolj, da iz žepa kavbojk povleče škatlico cigaret. Kljub sterilnosti stanovanja in svežemu vonju cvetlic, predvideva, da iz osvežilca zraka, potegne ven cigareto in ga vprašujoče pogleda. On prikima in iz omarice vzame kristalni pepelnik. Nasloni se na mizo in prižge. Globoko vdihne, izpihne proti stropni luči in pokomentira, da cigaretni dim odganja slabe duhove. Pa tudi listne uši. Vsaj tako je vedno trdila njena babica. Ampak tukaj ni niti ene rože. Potem mu začne razlagati o podlasici, ki ji je smuknila čez cesto, a zdi se, da jo posluša le na pol. Stoji ob njej in zatopljeno spremlja, kako se cigareta počasi spreminja v pepel. V naslednjem trenutku pa ji jo že vzame iz rok in potlači v pepelnik. Ona najprej namrgodeno pogleda, potem skomigne z rameni in potrese s praznim kozarcem proti njemu.

»Bova še enega?«

»Mislim, da je bilo dovolj.«

Že se ji približa, z obema rokama jo pogladi po licih, potem navzdol po golih ramenih in rokah. Mehkoba njegovih rok v hipu prežene njeno užaljenost, usede se na mizo, razširi stegna in ga povleče k sebi. Začne si slačiti majico, že jo hoče vreči na tla, tako kot vedno naredijo v vročih filmskih prizorih, a jo vzame on, položi na mizo, jo lepo zloži in pogladi robove.

Dobro, pomisli, tako hitro se njena dolgo zadrževana strast že ne bo ohladila.

Ko se izvije iz svojih ozkih spranih kavbojk, jih niti ne poskuša vreči na tla, ampak mu jih poda, zraven ji usta vleče v hudomušen smehljaj. On se niti ne pusti motiti, kavbojke po istem postopku zloži, pogladi in jih položi k majici. Ko je vse urejeno in je tudi njegova srajca zgledno položena čez naslonjalo stola, se ji spet približa. Odmakne ji modrček in jo začne divje poljubljati po prsih, z eno roko pa grabiti njeno zadnjico. S hrapavim jezikom ji kroži okrog bradavičke, ki je temna in izbočena kot lešnik. Ona nekajkrat globoko vzdihne, začne mu ihtavo odpenjati pas in vleči dol hlače. Pomaga ji, potem jo brez težav vzdigne in posede na mizo, že stoji med njenimi razširjenimi stegni v samih spodnjicah, poljublja jo, liže, ljubkuje, nenadoma pa se ustavi in se ozre proti oknu. Opazil je lunin sij, ki na vso moč pronica v kuhinjo skozi široko odgrnjene zavese.

»Eh.« Naglo zakorači k oknu in sunkovito zagrne zavese. Sosedje že ne bodo imeli zastonj predstave, naj se brigajo zase. Skoraj se razhudi, ko ga napol slečena pojava na kuhinjski mizi spet premami. Že je nazaj med njenimi belimi, mehkimi stegni, povsem se prisloni obnjo, da lahko začuti njegovo vzburjenost. Z rokami mu gre pod spodnjice, ga prime in začne božati. Najprej nežno, skoraj boječe, ko vidi, da mu godi, vse hitreje. Naenkrat se ji izmuzne, prime jo za laket in povleče z mize, za roko jo vodi iz temne kuhinje, osvetljene samo z napno lučko, na hodnik. Zmehčano mu sledi, prepričana, da gresta v spalnico, kjer ju čaka kraljevsko široka postelja. Moti se. Potiska jo pred seboj, objema okrog pasu in se od zadaj povsem pritiska obnjo. Usmeri jo proti dnevni sobi. Pomikata se proti belemu kavču in poljubljata. Že je skoraj povsem gola, hoče leči in ga potegniti nase, a se ji on spretno izmakne in sede na kavč. Medtem ko ji poljublja prsi, ji potegne dol spodnjice, ona se že povsem lebdeča, vroča in željna usede nanj. Tudi on je gol in do konca napet, skoraj se že namesti nanj, ko jo mehanično pomakne bolj v levo. Ona se, loveč ravnotežje, spet zravna, pod seboj dobro čuti otrdlino, ko jo naenkrat pomakne bolj v desno. Med dlani mehko prime njegov obraz, rada bi mu zrla v oči, vendar je njegov pogled usmerjen mimo nje. Pritisne svoje vlažne ustnice na njegove, zapre oči, prepusti se. Hoče, da jo odnese kot prvikrat. Njegova usta so trda in suha, jezik skoraj nepomičen. Odpre oči in ugotovi, da tudi on gleda, ampak nekam mimo. S prsti se mehko dotakne njegovega vratu in mu potegne s kazalcem po hrbtu. Naenkrat spet postane odziven, z eno roko jo krepko zgrabi za zadnjico, z drugo okrog pasu, skloni glavo proti njej in se ji zagrize v vrat. Ona globoko vzdihne, a že naslednjo sekundo se njegovi gibi spet ustavijo, vzdigne glavo. Obrne se in sledi njegovemu pogledu. Zagleda se v svoj obraz in podobo njunih golih teles. Vsa njegova pozornost je tam. Šele zdaj ji postane jasno. Ves čas je strmel v zrcalo.

Ugotovi, da je opazila. Odločno ji obrne glavo in jo začne ihtavo poljubljati, potem jo vzdigne iz naročja in položi na kavč. Leže nanjo, ona željno razširi noge, ga zgrabi za zadnjico in potisne vase. Glasno vzdihne, vroče valovanje iz mednožja se ji razširi po celem telesu, z mislimi skoraj odplava, a je v hipu spet nazaj. Njegovi gibi postajajo vse bolj mehanski, brez občutka. Povsem tiho je. Pogleda v obraz nad sabo. Grize ustnice, namrščen je, niti sledu užitka. V hipu se brez besed izvije izpod njega.

Na hodniku se ustavi in ga pogleda. Lahno kot s peresom mu gre z dlanjo prek lica, obrne se in odide, ne da bi se še enkrat ozrla. Vrata se nalahno zaprejo za njo. Vožnja nazaj se ji zdi daljša kot ponavadi. Polna luna sveti na povsem izpraznjeno cesto, ne misli na nič.

Čim je zaprl vrata, se je z odločnimi koraki odpravil proti spalnici. Komaj je čakal na to mehko, široko posteljo. Pozorno je zrahljal puhasto blazino, si jo namestil za hrbet in legel. Bliskovito si je potegnil dol boksarice, ki jih je oblekel, ko jo je pospremil. Končno sam. Pogladil je svoje mišičaste, ravno prav kosmate roke, šel čez napeto kožo na prsih, prek trebuha in prijel svojo moškost. Takoj je povsem otrdel. Napet in pripravljen kot puščica. Ob prvem, nežnem dotiku ga je spreletelo po celem telesu, že mu je ušel globok vzdih, ni se zadrževal, čeprav je bilo okno na stežaj odprto. Krepko ga je zagrabil in se povsem prepustil svojim možatim rokam.





Spreobrnjenec




Mesec je močno sijal izza drevesnih krošenj, ko je s hitrim korakom stopal čez park in mu je pod stopali škripal pesek. Veliko preglasno, vsaj dozdevalo se mu je tako, zato se je vsake toliko prihuljeno ozrl čez ramo. Na vesti sicer še ni imel greha, bil pa je Božo take sorte, da ga je vedno začelo glodati vnaprej.

Kar nekaj minut je zbiral pogum, preden je pozvonil pri vratih bele meščanske hiše. Nič se ji ni mudilo. Zvok petk, zaradi katerega ga je prijetno zaščemelo od hrbtenice navzgor vse do vratu, se je približeval povsem enakomerno.

»Dober dan, khm, dober večer, upam, da nisem prepozen.«

V umirjenih modrih očeh, ki so se odkrito zazrle vanj, je poblisnilo.

»O, ne, ne, pri meni ponavadi pridejo prezgodaj …« Na videz sramežljivo je sklonila glavo in se zahihitala v rokav prosojne srajce: »Mislim … k meni pridejo prezgodaj. Le vstopite, ravno prav bo. Tukaj je vedno vse prav.«

Ko je vstopil skozi vrata, se mu je zazdelo, kot bi ga posrkal vakuum. Nežna glasba in vonj cvetlic sta ga popolnoma napolnila. V dnevni sobi je vonj postal močnejši.

»Kar tamle odložite, razkomotite se,« ga je predramil blag glas.

»A tukaj lahko?«

Nekam negotovo je Božo mencal svoj sivi suknjič med prsti.

»Tukaj, tukaj, ne sprašujte. Počutite se kot …« njeno hihitanje ga je prijetno požgečkalo, »… ne, ne, raje ne kot doma. Naj vam bo udobneje kot doma. Zato ste pa tu, kajne?«

»Prosim?« ob omembi doma se je zdrznil, »ne, ne, samo …«

Zožila je oči in ga premeteno pogledala. Hip zatem se je spet razorožujoče zahihitala in se mu povsem približala. Božo je otrpnil in se odhrkal, ko je stopila na prste, da so se njene vroče ustnice rahlo dotaknile njegovega ušesa.

»Pst, pst, ne govorite, vse vem. Megi bo poskrbela za vse.«

On pa je tisti hip lahko razmišljal le o tem, da ne sme pozabiti odstraniti odtisa rožnate šminke z ušesa.

Iz starinske vitrine je potegnila steklenico in kristalna kozarca. Zlatorjava tekočina je v enakomernem curku zažuborela v kozarec. Megi je stala popolnoma mirno, čez njeno snežno belo srajco so se razlivali črni, rahlo rdečkasto lesketajoči se lasje, njen pogled je bil osredotočen kot med obredom. Božo je pred seboj nemudoma ugledal svečenico iz pradavnine. O, ne, Božo ni bil nikakršen pogan, a primer z Materjo božjo si v dani situaciji vseeno ni drznil delati.

»No, kaj pa stojite kot lipov bog?« Svečenica je na mehkih ustnah vseeno imela boga. »Kar semle na kavč bova sedla. Za začetek.«

Kozarca s konjakom je odložila na stekleno mizico in potrepljala po kavču.

»Ja, khm, saj …«

Božo je previdno, kot bi iz kavča vsepovsod štrlele zašiljene vzmeti in bi bila pred njim življenjska preizkušnja telesa in duha, sedel na njegov rob. Kaj hitro pa je ugotovil, da tako ne more doseči konjaka, ki bi v tem trenutku zagotovo blagodejno vplival nanj, in se je prestavil proti sredini. Tudi Megi se je presedla bliže k njemu.

Sočasno sta prijela kozarca.

»Na zdravje, Božo. Na, na … opojen in sproščen večer.«

Kristal je nežno zacingljal, ko sta se kozarca dotaknila, zven je zaokrožil po sobi in se ugnezdil v njegova ušesa. Pomirjujoče je bilo to zvenenje ali pa je bila toplina zlatorjavega napoja tista, ki ga je zazibala. Grel je kozarec z obema rokama in vsake toliko poškilil k njej, ki ga je odkrito, ne brez naklonjenosti, opazovala. Sedel je v pripravljenost, strumno in nepremično. Najlažje ga sprosti, se ji je zazdelo, če mu zrahlja kravato. Trznil je, ko so njeni topli prsti zašli k vratu, a se ni umaknil.

»Mhm, takoj boste lažje zadihali, Božo. Saj vam lahko rečem kar Božo, a ne?«

»Seveda,« je prikimal, nenadoma osvobojen vozla okrog vratu. »Jaz pa vam Magda. Magda kot Magdalena?« je še negotovo vprašal.

Preslišala ga je in rekla: »Megi, kličejo me Megi.«

Še nekaj trenutkov sta srkala, potem je prekinila tišino.

»In zdaj ko sva se otresla kravate, se mogoče lahko začneva tikati?«

»Ja, seveda, seveda, Megi.«

»In kako se bova klicala, ko se znebiva še tele srajce? Oh, kakšen prijeten material. To je pa lan, a ne? Mmm … in kako lepo dišiš.«

Ko ga je začela poljubljati po vratu, je sedel togo in nepremično zrl predse. Predvsem ga je mučilo, ali naj kozarec odloži ali pa ga raje kar drži. Osvobodil bi roke, ampak potem ne bi vedel, kam z njimi. Strast poljubov ni pojenjala niti za trenutek. Roka se mu je zatresla, konjak je pljusnil čez rob.

»Oprostite … khm … oprosti, dajva, spijva najprej do konca.«

»O, seveda, Božo. Kar sprosti se, nikamor se nama ne mudi.«

Nagnila je glavo nazaj in si teatralno položila dlan na čelo.

»Oh, od toliko dobrega sem postala kar malo omotična. Legla bom za hipec.«

In Megi je mehko položila svojo glavo naravnost Božu v naročje. Hitreje je začel vrteti svoj kozarec med rokama, raznežena Megi pa se ni pustila motiti.

»Oh, kako zadušljivo je danes,« je trpeče zašepetala, »najboljše, da si tudi jaz odpnem srajco. Joj, ti drobni gumbki …«

Njena glava mu je zatrepetala v naročju, ko se je zahihitala.

»Daj, pomagaj no, Božo!«

»Ja, takoj, takoj,« se je zdrznil moški ob njej in končno le odložil konjak na mizico. Njegove roke je vendarle čakalo pomembnejše delo.

»Ojej, ojej …« Prsti so se mu tako tresli, da je roza gumbek ob odpenjanju odfrčal bogsigavedi kam.

Zaprepadeno je vzkliknil: »Opla, kako sem neroden!« odmaknil Megi in skočil za gumbkom.

»O, Marička! Le kam ga je pa odneslo?« je mencal v skrbeh in se na vseh štirih stegoval pod kavč.

Bil bi še naprej tako zaskrbljen, če ga ne bi pomirila.

»Božo, no! Ah, pusti že ta gumbek, še veliko jih imam. Čeprav … nič ne rečem. Prav lepo te je opazovati takole na kolenih, ko se steguješ pod kavč. Ampak veš kaj …«

Spretno, kot bi molitvice dosledno izvajala dan za dnem, se mu je pridružila pri klečanju.

»… na kolenih je mogoče početi še kaj bolj vznemirljivega.«

Če bi pred vrati dnevne sobe stal nič hudega sluteč obiskovalec, bi zdaj zaslišal hihitanje in prerivanje. Takoj zatem pa še …

»Megi, nehaj, no! Žgečka me!«

In nato še blag ženski glas.

»Brez skrbi, samo prepusti se, zato sva pa tu, kajne. Kako obožujem dotik močnih rok na svoji koži. In ti dolgi prsti.«

Megin dotik je bil svilnato mehak in bi uklonil še takšnega okorneža. A Božo ni bil kar tako. Še manj pa je bila kar tako Megi.

»Srce mi bo še ponorelo, potipaj. Tule. Čutiš? Po celem telesu drgetam.«

Res je takoj ubogal, previdno potipal. In tisti hip ga je nadvse zaskrbelo.

»Potem pa rajši še enega spijva, da se malo pomiriš.«

Povsem zresnjeno je vstal in pomagal še Megi na noge.

Razigranost je naenkrat odpihnilo, tudi njeno lice je postalo zamišljeno.

Sedla je na kavč in poravnala krilo, ki se je ob reševanju gumba nagubalo.

Z namrščenim čelom jo je opazoval, ko je nagnila kozarec in srknila dolg požirek.

»Je zdaj boljše?«

Potrepljal jo je po roki. Njegove roke so bile tople in gladke. Megi jih je vzela med svoje majhne dlani in si jih pozorno ogledala. Glasba je prenehala igrati. Gosta tišina je zajela sobo. Ne da bi prenehala gladiti njegove dlani, se je zazrla vanj s polpriprtimi očmi in ugotovila:

»To pa niso delavske roke, a, Božo?«

»Ne! Sem se pa nagaral!«

Pronicljiva Megi je takoj začutila vročico tega garanja: »Božo, srček! Vidim, da v tebi še teče vroča kri. Le pognati jo je treba.«

Igrivo se je zasmejala, skočila pokonci in stopila do predvajalnika. Sobo je preplavila živahna glasba. Za trenutek se je prepustila, vzdignila roke proti stropu in komaj opazno pomigala z boki.

Božo pa ni toliko gledal njenega vse bolj vznemirljivega plesa, kot se je osredotočil na skrbno opazovanje svojih rok. Obračal je dlani navzgor, navzdol, kot bi jih ugledal prvič v življenju. Gladke, lepo oblikovane, dolgi prsti z urejenimi, zdravimi nohti. Ne, to niso roke v siv suknjič oblečenega računovodje, ki že pe­tindvajset let pri isti firmi do poznih popoldanskih ur škrabajo po tipkovnici. Ne! To so roke koncertnega pianista. Svetovno znanega pianista! Vedno je vedel, da je povsem zgrešil veliko usodo, ki mu je bila položena že v zibko. In tudi Megi se je goreče strinjala, ko je prisedla k njemu in ji je vse povedal. Skorajda zasmilil se ji je nesojeni svetovno znani pianist. Zato bi pa lahko recimo zdaj na njej pokazal spretnost svojih prstov, je hitro predlagala, da bi vsaj malo utešila težo zgrešene usode. Mehko je prijela njegovo roko in si jo položila na stegno. Skozi tkanino prosojnega krila je lahko začutil toploto njene žareče kože. Še vedno je opazoval svoje prste, ki so v ritmu glasbe tapkali po njenem stegnu.

»Včasih v službi v taktu tolčem po tipkovnici in si predstav­ljam, da sem na odru.«

»Potem so bilance zmeraj dobro uglašene,« se je zahihitala Megi in rahlo povlekla krilo navzgor, da so se njegovi prsti začeli dotikati gole kože. Sploh ni opazil, ampak je še kar neprekinjeno pritiskal nevidne tipke, pred očmi pa so se mu slikali veličastni prizori.

»Ja, znam tipkati tudi slepo in tako si lahko predstavljam, kako sem na razsvetljenem odru v ogromni dvorani, pod menoj pa nepregledna množica obiskovalcev, ki zadržujejo dih, da bi ujeli vsak ton, ki ga izvabim iz svetlečega se klavirja.«

»In ženske v prvih vrstah kar medlijo,« se je omamnemu prizoru pridružila tudi Megi.

»Ja, potujem po vseh metropolah in imam lahko, katerokoli žensko hočem!«

Megi je za hip pogledala stran, zavila z očmi in se komaj zadržala, da se ji ni čez polna, rožnata usteca razlil krohot. A ni hotela uničevati prizora.

Nežno mu je zašepetala v uho: »Vse hrepenijo, da bi se jih ti dolgi, mehki prsti dotaknili.« Vtaknila si je njegov kazalec v usta in ga obvila s toplim jezikom.

Tedaj pa kot bi se čarovnija naenkrat razblinila. Najprej so izpod prstov izginile črno-bele klavirske tipke, ki so se spremenile v službeno tipkovnico, in potem kot bi še tam nekdo pritisnil tipko escape. Zakopal je svojo ob straneh že osivelo glavo v Megino ramo.

»Navaden računovodja,« ga je slišala zavzdihniti v mehko tkanino njene srajce.

Čutna Megi je prav dobro vedela, kdaj je čas za premik. Nežno je odmaknila njegovo glavo, se mu zagledala v solzne oči in vstala.

»Pridi, bova poslušala moje plošče.«

Prijela ga je za roko, tudi on se je dvignil in ji sledil pohlevno kot vol svoji pastirici.

Ko je stopal za njo po mračnem hodniku, je med občudovanjem njene skladne postave za nekaj trenutkov pozabil na svojo žalost. Prosojna srajca ji je na eni strani zdrsela z ramena, njeni lasje so se rdečkasto lesketali pod šibko žarnico. Kot bi jo obdajala nekakšna avreola, je pomislil. Sploh se ni zavedal, kdaj sta se znašla v spalnici. Spustila je njegovo roko in stopila do gramofona. V Boževem pogledu je odsevalo vznemirjenje, ko je s prsti zdrsnila čez svojo zbirko plošč in izbrala. Klasika, ki se je v naslednjem trenutku začela viti izpod igle, je bila balzam za njegova ušesa. Spet so začeli njegovi spretni prsti, ne da bi se sploh zavedal, kar po zraku preigravati ritem. In že je stal pred ogromnim črnim klavirjem, na razsvetljenem odru, z valujočo množico občudovalcev pod seboj. V brezhibnem črnem fraku, z brezmadežno belo srajco pod njim, je bežno pomahal. Množica pod njim je vzvalovila, nekatere občudovalke niso mogle več krotiti vzdihov vznemirjenja. Seveda to ni bil noben rock koncert in vreščanje ne bi bilo na mestu, a napetost je bilo mogoče rezati. Dostojanstveno je odmaknil dolg frak in sedel za klavir. V trenutku je vse potihnilo.

Tista ena oboževalka, ki je bila prav zares tam, pa ga je opazovala z lesketajočimi se očmi, kot bi lahko prav zares slišala nadzemeljske zvoke, ki so prihajali izpod nevidnih črno-belih tipk. Moški pred njo je pozabil na vse, le še vrtinec strasti ga je vodil. In dovolj močan je bil, da je zajel oba. Nemogoče se mu je bilo upirati. Zato je že napol ležala na postelji, vabeče molela proti njemu svojo mehko dlan.

»Pridi, pridi, dragi.«

Njen glas je bil tako blag, da mu ni razbil iluzije. Le vklopil se je v vrhunec njegove skladbe, ki je ravnokar povzročal srh in naježeno kožo v občinstvu spodaj. Zasanjano jo je gledal, ko si je predstavljal, da ga je ena izmed številnih občudovalk vsa željna pričakala po koncertu.

»Ne pusti me čakati,« je rekla, ko je, še vedno previdno, sedel na rob postelje.

»Ženske pa res ne smeš pustiti čakati tako dolgo.« Dotaknila se je njegovega ramena. »Ali pač? Mogoče te pa to vznemirja.«

Ne, ni to, je pomislil Božo. Če kdo, je on vedel, kaj je čakanje. Ker njegovo življenje je bilo kot telefonski odzivnik, prek katerega nikoli nisi mogel dobiti zveze. On hold. Čakal je, da se konča služba in gre domov, čakal na penzijo, čakal, da ga žena poljubi, ko gre od doma, čakal, da mu njegova mati neha govoriti, naj se toplo obleče, čakal, da mu oče prikima in skupaj popravita ograjo, čakal, da ga upokojenka v vrsti pred blagajno neha suvati pod rebra, čakal, da ga hči vpraša, kako rešiti ulomek, čakal, da mu njegov Runo le prinese palčko, čakal na zeleno luč, čeprav je bila cesta povsem prazna, čakal, da bo nekdo opazil njegove lepo oblikovane dlani, čakal, da zraste trava in bo pokosil, čakal na popust za zimske gume, čakal, da mu sosed vrne gedore, ki mu jih je posodil pred dvema letoma, čakal, da podjetja, ki jim pripravlja bilance, nehajo zamujati s podatki, čakal … čakal, da ga opazijo.

Da ga je spodneslo z odra in je njegov utrip postal drugačen, je Megi seveda takoj začutila.

»Čakaj, Božo,« ga je zdramil njen glas. »Kam te je odneslo?«

»Pa saj že ves čas samo čakam!«

Njegov izbruh je bil v popolnem nasprotju z dotedanjo umirjenostjo. V očeh ji je poblisnilo. Tako ljubo ji je bilo opazovati močan utrip življenja v ljudeh. Božo se je hotel vljudno opravičiti za nenadno povzdignjen glas, ni je hotel prestrašiti. A ona se je že močno privila k njemu in ga začela poljubljati po vratu. Omamil ga je opojen vonj cvetličnega parfuma, ki pa ga ni mogel utolažiti.

»Danes sem si po ne vem koliko časa vzel prosto,« je rekel in se za kanec spodmaknil Meginim vročim ustnicam, ki so ga žgečkale. Sklonil je glavo.

»Pa sploh ne vem, če je kdo opazil, da me ni. Kadar sem, zagotovo nihče ne opazi.«

»O, jaz te opazim, jaz te prav gotovo opazim. Tudi občutim,« mu je zašepetala v uho, da mu je zagomazelo po hrbtenici.

»Hvala, Megi,« je zbrano rekel, »samo ne vem, če bi me drugače opazila.«

»Kako drugače?«

»Ja tako, če ne bi prišel k tebi na obisk … Če bi se recimo samo srečala. Kot dva neznanca.«

Samo za hipec se je Megi zamislila, a se ni zmedla.

»Takega moškega, kot si ti, bi zagotovo opazila. Pa ne samo opazila, tudi kaj drugega bi si poželela.«

»Ti samo govoriš, kar misliš, da moraš,« je bilo nemogoče prezreti razočaranost v njegovem glasu.

Navidez jezno in preteče je privzdignila glas: »Božo … meni ničesar ni treba. Delam samo, kar hočem. In zdaj hočem …«

Skoraj je že začutil njena usta na svojih in ustrašil se je čisto zares: »Čakaj, čakaj, Megi! Jaz tega nisem še nikoli počel.«

»Česa, Božo?« Malce presenečeno se je odmaknila, a ustnice ji je nagajivo vleklo v nasmeh.

»Ja … ja, tega. Prišel k ženski tako na obisk.«

Kot bi mirila otroka, se je s toplo dlanjo dotaknila njegovega lica.

»Vse je enkrat prvič …«

»Ampak res nisem več zmogel!« jo je vznemirjeno prekinil, lica so mu zažarela. »Nisem zmogel tako naprej!«

Megi ga je pogladila po laseh in se spet privila k njemu.

»Prav si naredil, da si prišel. Nimaš se za kaj opravičevati. Mmmm, kako lepo dišiš. A jaz tudi tako lepo dišim?«

»Ja, ja, lepo dišiš, Megi,« je skoraj hlipnil Božo, ko jo je glasno povohljal po vratu, »zelo prijetno diši … Sprašujem se, ali bi opazili, če me ne bi bilo nekaj dni. Ali pa nekaj tednov.«

»Kdo, če bi opazil?«

»Ja … žena, hči, pes pa v službi.«

Megi se je komaj opazno namrščila, kar pa ni odvzelo prav nič omamnosti njeni podobi.

Božo je, ne meneč se za to, skrušeno nadaljeval.

»Zdi se mi, da bi moral kar izginiti. Pravzaprav …« njegov glas je postal komaj slišen, »… se mi včasih zdi, da sem že izginil.«

Megi si je navidez pretreseno z ročico pokrila usta.

»Ljubček! Ne govori vendar tega! Nisi izginil. Tukaj sva in komaj čakam, da te občutim. Celega. Dajva, izginiva skupaj pod tole odejo, stran od vsega. Pozabi na vse, Božo. Tu sem zato, da pozabiš.«

Zlezla je pod žametno pregrinjalo in ga privzdignila, da bi še Božo smuknil k njej.

»Ne!«

Božo je presunljivo vzkliknil, a zdaj je bila tovrstnih presenečenj že vajena. Gledal jo je z vročičnimi očmi: »Jaz nočem več pozabljati!«

V tem vesolju, v tej hiši, v tej sobi, na tej postelji se je temu petdesetinnekajletnemu moškemu zazdelo, da je do zdaj pozabil že čisto preveč in da tega nikakor ne more več dopuščati. To je z vso jasnostjo čutil natanko 42 sekund, preden ga je spet prevzela melanholija in je s sklonjeno glavo obsedel na postelji. Megi ga je nekaj časa nemo opazovala, tudi glasba iz gramofona je utihnila.

»Božo.«

Zaradi resnosti v njenem glasu je takoj privzdignil glavo.

»Zakaj si pa ti sploh tukaj?« Njene velike oči so pričakovale odgovor.

»Ja, ker žena …« je v zadregi zajecljal Božo.

»Kaj žena?«

»Žena noče več.«

»Česa noče več?«

»Ja, hmmm … ja … Poslušati me noče več!«

Pogled, ki ga je doletel izpod polpriprtih Meginih vek, ni bil pogled, namenjen svetovno znanemu pianistu. Še navadnemu računovodji ne. To je bil pogled, ki je šel naravnost skozenj.



Čez kakšen teden je Božo sedel za mizo in spet pregledoval male oglase. Izza hrbta se mu je prikradla žena in mu radovedno pogledala čez ramo. A to pot se ni zdrznil in na hitro zaprl revije. Navdušeno ji je pokazal z rdečo obkrožen oglas: Pridite na klavirske urice.





SMRTNO RESNE





Mačka z Vrščajeve




Na Vrščajevi je umrla mačka. Mačka z Vrščajeve. Mrtva mačka.

Tistega meglenega septembrskega jutra na poti v mesto jo je zagledal. Ležala je stisnjena na zelenici ob rumeni hiši, veter ji je mrščil črn kožušček, ni bila videti ranjena. Kot bi spala. V trenutku je zastal, »uf« je bil edini, skoraj nem stok, ki mu ga je uspelo izustiti. Začutil je dobro poznano vročino v čelnem predelu, hitro bitje srca in oženje prsi na velikost lešnika. Prisilil se je, da jo je pogledal v oči. Bile so odprte in steklene. Sebi ni pomenila nič več, niti svetu ne. On pa … Sovražil je to. Odmaknil je pogled in se sključeno odpravil naprej. Čutil je, kako mu dreveni srčna polovica telesa. Levo nogo je začel vleči za sabo, v jutranji tišini se je slišalo podrsavanje po jesenskem listju.

Počutil se je tako slabotno. Še slabše kot druge dni. Najbrž je bila kriva dušeča megla, ki je pritiskala ob tla. Ali pa kaj drugega. Ko je zakoračil čez prehod za pešce, si je prevrtel včerajšnji večer. Televizijo je kot običajno ugasnil pred sedmo, torej slabost ne more biti posledica dnevnih novic. Ponoči si je globoko potisnil čepke v ušesa, tako ni bilo možnosti, da bi slišal pijano, zverinsko kričanje sosedov. Takoj ko je zjutraj odprl oči, se je pazljivo pretipal po celem telesu. To noč jo je odnesel dobro. Nobenih odrgnin in prask. Ni se vedno spomnil, kaj je sanjal, le najhujših mor.

Hodil je po ustaljeni, preverjeni poti, niti koraka v napačno smer. Na vsakem vogalu je točno vedel, kdaj skloniti glavo, da bi se izognil kakršnimkoli tožečim podobam ulice. Le ta mačka danes ga je presenetila. Noga ga je bolela vse močneje, do večera bo povsem modrikasta. Navkljub temu se je na pot odpravil peš. Odkar je naletel na tistega koleričnega šoferja petke, niti pomislil ni, da bi še kdaj stopil na avtobusno postajo. Hitro je odgnal iz misli podobo starke, ki ji je šofer pred nosom zaloputnil vrata, ko je vsa betežna, opirajoč se na palico, prisopihala do avtobusa. O teh stvareh ni smel razmišljati niti sekunde predolgo. Pravzaprav je bila vsaka sekunda preveč. Stare poškodbe so takoj začele ponovno oživljati. Ko je rana enkrat zazevala, je nikdar ni bilo mogoče zaceliti. Lahko je le krpal in pazil, da ni drezal vanjo. Zatorej je postal mojster v discipliniranju svojega uma. Znal je odganjati neželene misli, v hipu je znal priklicati podobe gozdov, potokov in cvetočih travnikov, znal si je brez napake odžvrgoleti Schubertovo Osmo simfonijo, ki je imela moč odgnati še tako mračne slike. Vendar je vedel. Dobro je čutil, da vse to enkrat ne bo več dovolj. Razmere so se iz dneva v dan zaostrovale.

To jutro se je, kot že toliko drugih, odvlekel skozi polurno gozdno pot do mesta. Tudi to je bil varnostni ukrep pred prihajajočim dnem. Močvarast vonj gozda ga je pomiril, zazibal v tisto blago apatičnost, ki je bila zanj pravzaprav eno znosnejših stanj. Vsake toliko se je zaustavil, da bi pomiril boleče kljuvanje v nogi. Vrhove dreves je preletela ujeda, z glasnim brlizgom je naznanila svoj prihod. Tik preden se je gozd izlil v mesto, je globoko zajel sapo. Vanj je z vso silo butnil smog jutranjega vrvenja.

…

»Zadnje, punčka.« Natakar je trdo položil pivo na šank in jo mrko pogledal. Ronja mu ni namenila niti besede, samo prezirljivo je zavila z očmi in nagnila steklenico. Po več dolgih požirkih jo je postavila nazaj in rignila. Z roko je podprla brado in se zazrla v nevidno točko na šanku, kar jo je zaposlovalo zadnje pol ure. Pramen svetlih, dolgo neumitih las ji je padel na oči. Šele čez nekaj sekund so postali dovolj moteči, da si jih je popravila za ušesa. Spet je dvignila steklenico in pri tem nezainteresirano ošinila svoje, do živega zgrizene nohte. Že se je hotela ponovno osredotočiti na točko na šanku, ko se je na stol poleg nje treščil sivolas tip. Na prej gostih laseh so se mu začeli kazati prvi nastavki pleše. S sabo je prinesel kozarec viskija. Ronja mu ni namenila pogleda, s stolom vred se je umaknila bolj v levo, ker je tip v popolni pijanski maniri vstopil krepko v njen prostor. Veliko preblizu, da bi se še počutila ugodno. Ker ni dobil želenega odziva, je začel tresti kozarec in pocingljavati z ledenimi kockami. Izpod mastnega frufruja mu je namenila dolg, zdolgočasen pogled.

»Kaj boš pila, ljubica?«

Tip se ji je zdel nekam znan, bil je pošteno pod gasom, drugače pa povsem dostojnega videza. Če odmislimo majavost in alkoholni zadah, popoln družinski oče v najlepših letih.

»Že pijem,« je na kratko odsekala in odvrnila pogled. Za trenutek je zamišljeno praskala po nalepki na steklenici.

»Nekam znan se mi zdiš.«

»Ja,« ponosno se je izprsil in pri tem skoraj odletel s stola, »sem kar velikokrat na teveju.«

»Aja.« Izjava v njej ni vzbudila niti kančka zanimanja.

»… ker sem predsednik malih delničarjev.«

»Mene zanimajo samo veliki,« mu je zabrusila in se zazibala na visokem barskem stolu. Kljub pijanosti ji je uspelo ujeti ravnotežje.

…

Med čakanjem na prehodu za pešce si je Oskar zavihal ovratnik svojega temnega plašča, ni maral vlažnega hladu okrog vratu. Pomešan je bil med jutranjo množico, izogibal se je kakršnemukoli očesnemu stiku, sicer pa so tako zgodaj vsi samo zaspano mežikali v tla in niso kazali dosti zanimanja za svet okoli sebe. Tik, tik, tik, bitje semafornega signala za slepe je utripalo v taktu njegovega srca. Bil je osredotočen le na to. Zelena. Počakal je, da se je množica usula na prehod. Nekdo ga je s komolcem dregnil v roko, ni ga zanimalo, kdo je bil, le tesneje si je okomotal plašč okrog razbolelega telesa in se prestopil na drugo stran. Med zadnjimi je stopil na zebro in še pred tem skrbno pogledal na levo in desno. Ni zaupal norcem, ki so prileteli v križišče, medtem ko je že utripal signal za pešce. S hitrimi koraki je, kljub nevzdržnemu kljuvanju v levi nogi, prečil cesto.

…

Iz žepa je potegnila pomečkano škatlico cigaret in po nekaj neuspelih poskusih ji je le uspelo izbezati eno. V usta si je vtaknila zadnji konec in se našobljena obrnila k predsedniku malih delničarjev. Njegov globoki krohot je za par sekund preglasil barsko muziko, ko ji je potegnil cigareto iz ust in ji jo ponudil s filtrom naprej. Jezno mu jo je potegnila iz roke in si jo sama potisnila med ustnice. Prižgal ji je. Živčno je potegnila in izpuhnila gost snop dima v barske luči. V hipu je bil pri njej natakar. Iztrgal ji je cigareto in jo besno potlačil v kavni krožniček na šanku.

»Pa kaj ti je, Ronja? A mi hočeš nakopati inšpekcijo?«

»Ma dej, spel se,« je siknila punca, dvignila steklenico in jo v par dolgih požirkih izpraznila. S težko roko jo je odložila na šank.

»Daj še eno rundo,« je zagreto navijal predsednik malih delničarjev in se zibal na stolu. Natakar je odkimal. Že ničkolikokrat je videl, kako so se pri Ronji končali takšni večeri.

»Dej mi zdej en viski, no,« se je takoj strinjala in začela izpod mastnega frufruja že malo lepše pogledovati k sosedu. Po toliko pivih in obetom sponzoriranja njenega pijančevanja se ji je počasi začel dozdevati dobra partija. Popravila si je svetel šop las, potem je s težavo vstala, skočila s stola in se ujela za predsednikova kolena. Ta jo je, že na preži, takoj zgrabil za pas, čeprav ni bilo nobene potrebe. Prismuknjeno se je zasmejala, natakar, ki je budno spremljal situacijo, pa je zavil z očmi.

»Na skret grem.« Trdno je zagrabila roke na svojih bokih, jih odmaknila, se začela ritensko oddaljevati in se obenem še vedno nasmihala predsedniku. Ta je vanjo, ne da bi trenil, bolščal s svojimi rdeče obrobljenimi, alkoholno meglenimi očmi. Pravzaprav mu je postajalo vse bolj všeč, kar je videl.

Končno se je obrnila in se zapeljivo, vsaj njej se je zdelo tako, odmajala na hodnik proti straniščnim prostorom. Čim je poniknila za vogal, jo je spodneslo, komaj se je ujela za zid, polepljen s sivimi retro tapetami. Obstala je s sklonjeno glavo, lasje so ji padli na obraz. Osredotočila se je na zapacane talne ploščice in globoko vdihnila. Spraševala se je, ali jo bo prehitela slabost ali ji bo prej vseeno uspelo premagati razdaljo do straniščne školjke. Pa danes sploh še ni spila toliko. Človek bi pomislil, da te leta vaje izmojstrijo v pijančevanju, ona pa je postajala vse bolj dovzetna, vse manj truda je bilo potrebno, da je do konca omamila svoje čute. Zaprla je oči in izdihnila. Takoj jih je spet odprla, ker se ji je začelo vrteti in ker je hotela razbrati, od koga prihaja globok moški glas. Ta, ki je naenkrat presekal njene misli.

»Ej, mala, dolg te nism vidu.« Glas je dobil otipljivo podobo, roka se je stegnila, jo zagrabila za zadnjico in potegnila k sebi. Ronja je za sekundo otrpnila, potem se je zavedla moškega ob sebi, začutila stik svojega in njegovega telesa. Uprla je roke v njegove prsi, že ga je hotela z vso silo odriniti, potem je v nosnicah začutila poznan vonj, mešanico tobaka in ostre kolonjske vodice. Poskušala se je spomniti njegovega imena, ni šlo, ampak občutek objema je bil domač. Tesneje se je privila k njemu, moški je pritisnil svoje ustnice na njene, prepojil jo je okus po pivu in cigaretah.



…

Oskar se je silil dvigovati bolečo nogo, drsenje po asfaltu mu je zbujalo še večje nelagodje. Vsak korak je pomenil neznosno kljuvanje v levem kolenu. Pred stikom stopala s trdo podlago se je pripravil na bolečino, a je vseeno zarezalo, kot bi bilo prvič. Sovražil je to umetno, brezčutno asfaltno sivino, ki se je razlivala, strjevala in morila pod seboj življenje povsod, kjer si je človek zamislil. Stopal je po pločniku, mimo njega so švigali avtomobili, hitreje od dovoljene hitrosti. Ko jih je z zgrbančenim čelom opazoval, ga je nenadoma nepripravljenega zajel val panike. Čutil je neenakomerno bitje, najprej v prsih, potem v glavi. Srce je preskakovalo utripe, se za hip umirilo, spet pospešilo. Cesta se je začela ožiti, zdelo se mu je, da avtomobili vozijo naravnost proti njemu, cmoknil je, usta je imel popolnoma suha. Moral se je nekam umakniti. Mrzlično je začel s pogledom begati gor in dol po ulici, potem na drugo stran ceste. Tam je zagledal odrešitev. Majhen park z mehko zelenino, ki se je upirala asfaltu, mogočna debla dreves pa so razprostirala svoje krošnje. Vse je za hip potihnilo, avtomobili so se pomikali kot v počasnem posnetku. Ni več videl ceste, le še valovanje zelene nirvane, ki mu bo nudila vsaj nekaj minut oddiha. Odmislil je vse tegobe svojega trpinčenega telesa in se kot preganjena žival pognal preko ceste. Prvi pas, nasprotni pas, zelenica vmes … Nenadoma ga je zdramilo cviljenje gum srebrnega forda, ki se mu je komaj uspelo odviti v levo, da se mu je ognil. In potem besneča hupa kar ni hotela utihniti. Zvok se mu je boleče zajedal v možgane. Z obema rokama si je pokril ušesa in stekel naprej, ne da bi se obrnil. V dveh skokih je bil na drugi strani ceste. Naslonil se je ob drevo, pokrčil noge in se z rokama oprl na kolena. Nepremično je stal nekaj sekund in dihal s polnimi pljuči. Globok vdih, še daljši izdih. Samo da mu uspe ujeti pravilen ritem. Vse bo v redu, si je ponavljal. Za hip je delovalo, a globoko v sebi je čutil, da ne bo. Nikoli ni. V desnem ušesu mu je še zmeraj odzvanjal trgajoč zvok avtomobilske hupe. Zdrsel je ob deblu in se sesedel na tla. Previdno je z roko otipal desno stran obraza, najprej uho, potem s prsti navzdol. Začutil je utripanje in oteklino na ličnici, ki se je naglo širila po celi polovici obraza. S palcem in kazalcem je rahlo pritisnil kožo na licih, zabolelo je kot nekaj dni stara modrica. Potem je zaril prste v travo pod seboj, se vkopal z vso silo. Dobro, vsaj objem panike je popustil.

…

Obrisal je še zadnji kozarec in si vrgel krpo čez ramo. Opazoval je predsednika malih delničarjev. Ta je kljub glasni barski muziki začel pokinkavati. Oči so mu lezle skupaj, glava mu je zanihala navzdol, potem je trznil, se spet zdramil, ošinil natakarja, se mu nasmehnil in čez nekaj trenutkov ponovil vajo. Natakar je umaknil steklenico pred njim. Ni hotel, da zadene obnjo, če bi njegova glava v nekem trenutku zanihala prenizko. Predsednik je nekaj zamomljal, a se ni uprl.

Le kje je ta punca, je pomislil natakar in si obrisal roke v krpo. Preteklo je že precej časa in odločil se je, da zadevo preveri. Stopil je na hodnik in jo zagledal. Naslonjeno na zid, v objemu črnolasca v usnjeni jakni, ki je zagreto pritiskal svoj obraz na njenega in divje grabil po njej. Natakar se je odhrkal. Nič. Par je bil tako zatopljen, da ni zaznaval sveta okrog sebe. Tip ji je potisnil roko pod majico.

»Ej, Ronja!«

Natakarjev vzklik ju je le predramil. Punca se je zbegano, kot da ni povsem pri sebi, ozrla proti njemu. Čim je videla, kdo ju je zmotil, se je jezno namrščila.

»Pa dej odjebi že, nehi mi nonstop težit pa lazit za mano!«

V grlu je začutila cmok, tip ob njej se ji je naenkrat zazdel oduren, z vso silo ga je odrinila od sebe.

»Ti se tud spel, pa kva mislš, da si!«

S hitrimi, osredotočenimi koraki, v popolnem nasprotju s prejšnjo majavostjo, je odvihrala nazaj k šanku. Zgrabila je jakno, ki je visela čez stol, in ponesreči dregnila komolec komatoznega predsednika. Ta je dvignil glavo, odprl oči in se ji bebavo nasmehnil. Ronja ga je prebodla z žarečim pogledom, se brez besed obrnila in odkorakala na ulico.

…

Počasi, kot ga bi nosilo sedemdeset, in ne par desetletij mlajše telo, se je dvignil s trave, očistil listje s hlač in se z več odločnosti v očeh odpravil naprej. Par dolgih korakov čez zelenico, dihanje je bilo enakomerno, zdelo se je, da se je umiril tudi promet. Ni imel občutka, koliko časa je sedel pod drevesom. Naenkrat je pod njegovim stopalom zaškrtalo, v istem hipu se je ustavil, kot bi ga pribilo k tlom, hladen pot mu je orosil čelo. Njegove košate obrvi so se stisnile, zelenomodre oči dobile še bolj žaloben lesk. Počasi je privzdignil desno stopalo. Levo koleno ni zdržalo teže celega telesa, klecnil je in se sesedel na tla. Oh, kako je upal, da je bil samo želod. Pa ni bil. Ko je pogledal podplat, ga je zagledal. Drobcenega polža, s hišico povsem zdrobljeno na koščke.

»Oh, ne, no,« glas se mu je zatresel, sezul je čevelj in odstranil zmečkano bitje. Pogladil se je po nartu, čutil je, kako mu stopalo vse bolj zateka. Z drgnjenjem je skušal omiliti bolečino, potem je mukoma nataknil obuvalo nazaj. Počasi se je pobral, se negotovo prestopil, preveril, če ga noge sploh še držijo, in odkrevsal proti cesti.

Spuščal se je po tlakovcih navzdol proti glavnemu mestnemu trgu. Ulica je bila zaprta za promet, zato pa je na njej mrgolelo postav. Ljudje so postavali pred bleščečimi zložbami, lahkotno klepetali po lokalih, iz malih kioskov s hrano je prinašalo vonje različnih koncev sveta. Koncev sveta, ki jih nikoli ne bo videl, je melanholično pomislil. Že domače ulice so bile zanj dovolj grozeč kraj. Za hip je postal pred slepim uličnim muzikantom, ki je iz orglic širil srce parajoč bluz. On je bil razlog, zakaj je na tem koncu zastajal val uličnega toka. Stopil je še nekaj korakov bliže, začutil, kako mu zvok objema telo, deloval je kot hladen obliž na njegove rane. Zaprl je oči in pozabil na vse okoli sebe.

…

Po neprespani noči, ko je begala iz enega lokala v drugega in nazadnje pristala v edini odprti in najbolj zakotni beznici na železniški postaji, se je le odpravila proti domu. Njen pogled je bil še bolj odsoten kot navadno, nosilo jo je kot mesečnico, vedela je, da v pravo smer, ni pa kaj dosti razmišljala. Hotela se je samo skriti pred vsemi, predvsem pa odklopiti sebe. Samo spati. Dan, dva, tri. Med hojo čez tržnico jo je spremljalo glasno barantanje branjevk, smeh mimoidočih, vreščanje mularije. Globoko na čelo si je potegnila kapuco svoje črne majice, potisnila roke v žep in se skrčila, da je bila videti še drobnejša kot v resnici. Ozek prehod, kjer se je tržnica iztekala proti mostu, je bil poln hitečih postav. Le ena izmed njih je imela težave loviti tempo, ki ga je narekovala množica. Nasproti ji je prihajal sključen starec v pomečkanem, vojaško zelenem plašču, počasi je štorkljal s pomoč­jo lesene palice. Ni hotela loviti naključnih pogledov mimoidočih, zato je imela oči ves čas uprte v tla. Prepočasen je bil, da bi odskočil. Najprej sta se zadela samo z rameni. Zdaj je le vzdignila glavo, za sekundo sta se premerila. Zaobjela jo je mehkoba vlažnih sivomodrih oči izpod povešenih vek, ki so njegovemu licu pridale žaloben videz. Za hip je presenečeno obstala z odprtimi usti, že v naslednji sekundi se je namrščila, čokoladne rjave oči so ji potemnele, z vso silo je odrinila starca, da se je komaj ujel s pomočjo palice, in zakričala: »Kozu! Glej mal, kje hodš!« In z dolgimi koraki odhitela naprej, odrivajoč mimoidoče s komolci.

Prečkala je most čez reko. Na ograjo so zaljubljenci priklenili že nešteto ključavnic, nad katerimi je običajno samo zaničljivo prhala. To pot je njeno pozornost pritegnilo nekaj drugega. Jata golobov, ki je besno napikavala ostanke bureka, še vedno zavitega v papir. Zakoračila je na sredo jate in s svojimi črnimi vojaškimi škornji brcala na vse strani, da so se ptice preplašeno razkropile. Zgrabila jo je togota, ker se je spomnila, da ni jedla že od včeraj in zaradi lakote komaj še stoji pokonci. Potisnila je roke v žepe svoje jakne in ugotovila, da so ravno tako prazni kot prejšnji dan. Našla je le prežvečen čigumi, zavit v košček papirja. Odvila ga je in si ga potisnila v usta. Mogoče bo vsaj žvečenje za hip pregnalo občutek luknje v želodcu. Bil je popolnoma brez okusa, v loku ga je izpljunila čez ograjo v Ljubljanico. Zdelo se ji je, da postaja vse bolj prozorna, kot vedno, kadar je bila sestradana. Ljudje je niso več niti opazili, samo še avtomatsko je premikala noge in se trudila ne razmišljati. Ampak počakaj. Ko je zakorakala proti glavnemu mestnemu trgu, ga je zagledala na vogalu sive stavbe. Sedel je tam na invalidskem vozičku, bolščal predse in se zibal naprej in nazaj, da bi vsaj malo omilil hlad večurnega sedenja. Čez naročje je imel razgrnjeno karirasto deko, očitno je bilo, da prekriva le eno nogo. Pred mimoidoče je iztegoval desnico, na tleh pred njim pa je bil jogurtov lonček, kamor so mu metali kovance.

Oskarjevo zamaknjenost v glasbo je pretrgal bližnji prizor. Zagledal se je v drobno postavo, ki se je z vso silo zagnala proti beraču na vozičku. V teku je pograbila jogurtov lonček. »Hej!« je zavpil moški in stegnil tresočo se roko v nemočnem poskusu, da bi jo zagrabil. Oskarja je čez celo telo kot puščica prebodel obup beračevih oči. Zgrbil se je vase, v želodcu ga je močno zapeklo, že ga je imelo, da bi se sesedel kar tam na tla in nikoli več vstal. Ampak ne, postava s kapuco, zdaj je prepoznal, da gre za dekle, je tekla naravnost proti njemu in si zmagoslavno tiščala lonček žvenketajočih kovancev k prsim. Ne! Prvič, odkar je pomnil, je premagal težnost svoje bolečine, se strumno zravnal in se ji postavil na pot. Opazila ga je, a je bilo že prepozno, da bi se mu ognila.

Ni kaj dosti razmišljala, le uiti je hotela. Z desnico je še tesneje stisnila lonček k sebi, levico pa stegnila predse, da bi ga odrinila. Ni imel pojma, od kod mu moč in odločnost. Zagrabil jo je za zapestje in jo potegnil k sebi. Z eno roko jo je držal okrog ramen, z drugo ji je hotel izpuliti lonček s kovanci. Ni šlo, oprijemala se ga je s kremplji ujede. Par sekund sta se ruvala, lonček je padel, kovanci pa so z glasnim žvenketom zleteli po tleh. Oba sta obnemela, za nekaj trenutkov je obstala široko razprtih oči. Grizla si je spodnjo ustnico in ga premerila. Že se je začela ritensko umikati, takoj je vedel, da hoče pobegniti. Ne! Nenaden val naelektrenosti mu je šinil skozi telo, v ozadju, ne da bi se povsem jasno zavedal, pa so se mu odvrtela vsa leta udušenega gneva, ran, bolečin in krivic. Pogledal je gor, v svetlo, od vetra prečiščeno nebo. Lahko bi zarjul, da bi se ga slišalo vse do drugega konca mesta, takšno moč je začutil v pljučih. Pa ni. Namesto tega je skočil k njej in jo krepko zgrabil za komolec. Potem je rekel le: »Poberi.«

Nekaj v njegovem glasu, mogoče umirjenost ali pa trdna odločenost, ji je preprečilo, da bi se obnašala kot običajno, se mu iztrgala in ga poslala v tri krasne. Začutila je, da je od vznemirjenja in lakote že povsem omotična, brez kančka moči za upiranje. Zdrsnila je na kolena in začela pobirati raztresene kovance. Tudi Oskar se je sklonil in ji pomagal. Četudi s pogledom, uprtim v tla, se je počutil pokončno kot še nikdar. Bolečine so popustile. Njegovo telo je postalo lahkotno, nič več ga ni vleklo navzdol. Kovanci so bili pobrani, pomolil ji je lonček in pomignil z glavo proti beraču. Brez besed je odšla tja in mu ga vrnila. Potem se je obrnila in odkorakala v nasprotno smer, ne da bi mu namenila en sam pogled.

Opazoval jo je, kako se oddaljuje, to drobno dekle razmršenih las in sključenih ramen. Nekaj v njem se je zganilo. »Počakaj!« je zavpil in z dolgimi koraki odšepal za njo. Dohitel jo je in prijel za ramo. Otresla se ga je, se sunkovito obrnila in zakričala: »Pa kaj še hočeš od mene?« Temne oči so ji žarele, ne od besa, bila je na robu solz. Dotaknil se je njenih razkuštranih svetlih las in jo pogladil po glavi. Preden se je hitro zazrla v tla, je v njenih očeh zaznal zmedenost.

…

Spet se je zbudil sredi noči, žarki polne lune so se usipali skozi okno. Očarano, kot že ničkolikokrat, je strmel v obraz na blazini poleg sebe. Popolnoma umirjene, skorajda angelske poteze, enakomerno dihanje, košati svetli lasje razsuti po odeji. Že nekaj mesecev se ni več zbujala v krikih in prepotena, ga je zadovoljno spreletelo. Niti se ni več zaklepala v kopalnico ali za nekaj dni izginevala. Neslišno, da je ne bi prebudil, se je izvil izpod odeje. Sedel je na robu postelje in globoko vzdihnil. Vse manj je lahko spal niti se ni več hotel umikati v svoj sanjski svet. S stopali je zatipal po mrzlih tleh za copati. Z rokami se je oprl na kolena, zastokal in s težavo vstal. Čeprav je prikrival, je začela sumiti.

Odpravil se je na ulico, oblito s srebrno mesečino. Pomladne noči so bile še hladne, zapel si je zadrgo na jakni. V gozdu ob cesti je zaskovikala sova. V zadnjih tednih so nočni sprehodi postali stalnica. Tišina in mir sta blagodejno vplivala nanj. Najprej ju je izkoriščal za to, da je lahko razmišljal. Potem je ugotovil, da ga razmišljanje ne bo pripeljalo nikamor in da se mora preprosto prepustiti. V daljavi je zaslišal tuljenje psa. Psa, ki je ves čas preždel privezan na verigi, zdaj že dva dni brez hrane. V trebuhu ga je v hipu uničujoče zvilo, objel se je z rokami, se skrčil ob robu ceste. Pomislil je na mehkobo njene roke v svoji. Mukoma se je prisilil, da se je vzravnal in stopil proti robu gozda. Prislonil se je ob mogočen javor, začutil toploto, ki je sevala iz debla. V sencih mu je začelo divje utripati, kmalu se je spremenilo v boleče kljuvanje. Nekje daleč, predaleč, da bi slišal, je tlesknilo. Nek petletnik je zletel po podu, ko ga je odrinil njegov pijani oče. Po vratu mu je zdrselo nekaj toplega. Pogledal je prste. Iz ušesa mu je pritekla kri. Spolzel je na tla, spomnil se je na njen topli, kot veter blagi dotik na svojem licu. Globoko v sebi je bil pomirjen in sprijaznjen. Vedel je. Nikoli ne bi mogel oditi in tudi ni bilo namenjeno. Odkar jo je spoznal, je bila ves čas v njem. Še nikoli ni tako močno in silno čutil vse lepote in tudi teže sveta. Njegovo telo je bilo zevajoča rana, ki je neustavljivo vlekla nase bol. Pomislil je na njen mehki poljub, ustnice so se mu kar same ukrivile v nasmeh.

Našli so ga naslednje jutro na zelenici ob gozdu, zvitega v klobčič. Kot bi le spal s smehljajem na licu in sanjal blagodejne sanje.

…

Drobna postava v večernem mraku hodi po ulici starega dela mesta. Poletje gre h koncu, a nje ne zebe. Opazuje ljudi, ki ji prihajajo nasproti, sem ter tja se komu nasmehne ali prikima. Na glavnem mestnem trgu spet sedi enonogi berač na vozičku. Takoj ko jo zagleda, ji začne navdušeno mahati. Ona mu pomežikne, potegne roko iz žepa in vrne pozdrav. Zavije okrog vogala in blag, topel vetrc ji poboža lice. Spomni se nanj. Zdrzne se, ko začuti, da se ji okrog nog smuka nekaj mehkega. Skloni se. Takoj ko ga stisne k sebi, začne majhno črno bitje na ves glas presti.

Mačka z Vrščajeve boš, pomisli Ronja, ko se skupaj z najdenko pod roko odpravi proti domu.





Zmota




Soba se je že začela počasi zavijati v mrak, zato je Klara Zbignasky vstala iz svojega oblazinjenega naslanjača in stopila k oknu. Zagrnila je prosojne zavese in prižgala stoječo lučko v kotu, ki je v trenutku vnesla pridih domačnosti. Rosa jo je, s komolci naslonjena na mizo, tiho opazovala, potem je z žličko še enkrat pomešala po krhki skodelici, a požirka kave ni odpila. Vsa njena pozornost je veljala kartam, ki so bile v obliki velikega križa razprostrte po prtu.

Gospa Zbignasky je pristopicljala nazaj in se z glasnim vzdihom namestila v naslanjač. Snela je drobna očala, jih temeljito podrgnila z robom obleke mareličnega odtenka in si jih spet posadila na nos. In sicer tako, da je svoj ostri pogled upirala v svet iznad okvirjev. Ker od Rose še vedno ni bilo nobenega glasu, se je nagnila naprej in z rdeče polakiranim nohtom poškrebljala po drugi karti z desne v vodoravni vrsti križa.

»Visoka svečenica …« je rekla in pomenljivo privzdignila obrvi, gledajoč dekle čez mizo.

»… je v ravnovesju s Čarovnikom,« jo je dopolnila Rosa in pomignila proti tretji karti v navpični vrsti križa. Namrščeno je upirala pogled v odprte karte in se trudila najprej izluščiti splošno sporočilo. Tega večera sta vrgli že peto postavitev in pred Rosinimi očmi so podobice velike arkane že poplesavale svoj divji ples, se mešale in izgubljale v meglicah njene utrujenosti. A kaj, ko je svojo teto, Klaro Zbignasky, poznala kot slabe karte. Ta se je začela šele dobro ogrevati. In zdela se je odločena, da ji v mraku večera preda vse svoje znanje. Kot bi se ji kar naenkrat začelo muditi, v preteklih tednih te naglice ni bilo zaznati, je prešinilo Roso. Odmaknila si je pramen črnih las, ki ji je silil v oči, in se sumničavo zazrla v teto. Ta je ujela njen pogled in pri priči ji je bilo jasno, kaj se vajenki mota po glavi.

»Za svoje učenje,« je rekla in pomignila z glavo proti razprostrtim kartam, »sem imela veliko manj časa.«

Z roko je nakazala, naj Rosa odpre še zadnjo karto keltskega križa.

»Paž novcev,« je rekla nečakinja.

»Poleg tega zdaj, tudi če se znajdem v zagati, ne morem več tja na posvet.«

Rosa je dobro vedela, kdo je uril gospo Zbignasky. Aurora, nihče več ni vedel njenega pravega imena, je med vedeževalkami vsa ta leta ohranila kultni status. Rosa jo je nekajkrat obiskala skupaj s Klaro, a takrat ji je bilo za tovrstno umetnost še popolnoma vseeno. Veliko bolj kot karte so njeno pozornost pritegovale razne kičaste figurice, ki so bile razpostavljene po vseh policah Aurorinega temačnega, z žajbljevim vonjem prepojenega stanovanja.

»Praholovci,« jim je rekla Aurora, a nikdar ni zavrgla nobene od njih, saj so bile izkaz pozornosti marsikatere hvaležne stranke. Med figuricami so prevladovali glineni angelci, nekateri oblečeni, drugi goli in prav vsi goli so bili brezspolni, kar je na obiskih vedno ugotavljala Rosa. Če kaj, je to okrepilo njeno prepričanje, da angelov ni. Če po kakšnem čudnem slučaju vseeno obstajajo, pa zagotovo niso videti tako.

»Torej, Paž novcev?« Klara Zbignasky je s svojim hripavim glasom prekinila njeno sanjarjenje.

»Začetki, učenje?« je na slepo poizkusila nečakinja, saj so jo spomini na Auroro, ki so naenkrat tako živo privreli na površje, začeli veliko bolj zanimati.

»A se je nehala ukvarjat s tem?«

»Kdo?«

Gospa Zbignasky je prav dobro vedela, kdo, a prav dobro je vedela tudi, da skuša nečakinja preusmeriti pozornost s kart.

»Ja Aurora, tetka.« Rosine oči se niso več zdolgočaseno pripirale, ampak je osredotočeno strmela vanjo.

Klara je prav dobro poznala nečakinjino vztrajnost, kadar jo je kaj pritegnilo, saj jo je vendarle dobila po njej. Pa tudi njen dobrohotni naziv tetka je najavljal vse kaj drugega kot prijaznost. Pomenil je, da bo vrtala do konca, dokler njena radovednost ne bo potešena. A Klara Zbignasky ni bila več v letih, ko bi se pustila priganjati. Nagnila se je naprej, da je stari naslanjač presunljivo zaškripal, in z nohtom potrkala po pažu novcev.

»Za moškega je šlo?« je Rosa takoj zagrabila, a teta ni dala nobenega jasnega znaka potrditve.

»Za mladega moškega?« Rosa se je komaj začela ogrevati, Klara se je spet nagnila nazaj in se udobno namestila v naslanjaču.

»Neizkušenega moškega?«

Klara je potegnila na plano svojo srebrno cigaretnico in si začela z užitkom zvijati smotko. Rosa je zavzdihnila, to zna biti še dolga noč. Pustila je teto, da si pripravi smotko svojega vaniljevega tobaka, po katerem je dišalo celo stanovanje. Vedela je, da med tem obredjem iz nje ne bo izvlekla niti besedice. Ko se je plamenček iz vžigalnika dotaknil konca smotke, da je papir zaprasketal, Klara pa je uživaško potegnila vase in premeteno pogledala nečakinjo, je Roso spreletelo.

»Stranka je bil!«

Gospa Zbignasky je prikimala, njen pogled pa je odtaval za kolobarjem dima, ki je zlagoma odplaval proti brlivki pod stropom.





…

Preden je pozvonil, je podrobencljal pred vrati, kar je bilo glede na njegovo medvedjo postavo videti nadvse nenavadno. Globoko je zavzdihnil, pogledal zvonec in še enkrat zavzdihnil. Ni več štel, tolikokrat je že stal pred temi vrati, a vseeno je bila napetost vsakič ista. Ni se tako lahko soočiti z lastno prihodnostjo, včasih pa niti s sedanjostjo. Aurora je vse nedvoumno postavila na svoje mesto, obiski pa so od nje odhajali do kosti ogoljeni kakršnekoli utvare, ki so jo, o sebi ali o drugih, do tedaj še lahko ohranjali. To pa je, vsaj če nisi bil pripravljen na soočenje z resnico, znalo biti boleče. Tako nekako je premišljeval mladi gospod Bernard.

»Naprej!«

Preden je utegnil potrkati, ga je iz hiše prehitel od dolgoletnega kajenja hripav klic. Naglo je odprl vrata in upal, da Aurora ne ve tudi tega, kako dolgo je postopal zunaj. Svoj videz odločnega moškega je namreč skrbno gojil. Za hip je postal, da so se njegove oči privadile teme ozkega hodnika, in se potem komaj ognil košu z veliko zbirko dežnikov – Aurora je namreč govorila, da je na slabo vreme vedno treba biti pripravljen – in takoj zavil na desno med podboji. Namesto vrat so med njimi visele samo lesene girlande. V vedeževalkinem domu vrat ni bilo. »Pretočnost, pretočnost,« je pojasnjevala Aurora, ko je kakšen obisk radovedno poizvedoval, zakaj je tako.

Dnevna soba, po potrebi jedilnica, je delovala majhno, saj je bila natlačena s starimi masivnimi omarami in poličniki, na katerih so kraljevale podobice različnih barv in oblik, ki pa jim Bernard nikoli ni posvečal kaj prida pozornosti. Vedel je, da so darila strank, a sam je raje vedno do minute natančno plačal urno postavko za vedeževanje. Gre za posel kot vsak drug in hotel je, da je to jasno razvidno, čeprav drugim seveda raje ni razglašal, kam hodi.

Aurora ga je kot vedno počakala za okroglo leseno mizo, s hrbtom obrnjena proti njemu. Čeprav že v letih – nihče ni točno vedel, koliko jih šteje, nekako pri sedemdesetih se je nehala starati – se je držala pokončno kot mladenka. Njena oblačila so bila elegantna, vedno je sledila modnim smernicam, ki jih je prilagodila svojemu okusu. Rahlo valoviti lasje so ji segali do sredine hrbta in so bili skrbno svetlo pobarvani. Od zadaj tako nikakor nisi mogel oceniti, ali gre za dvajset-, štirideset- ali petdesetletnico. Prav gotovo pa ji nihče ne bi pripisal sedemdeset in nekaj let.

»Po sedemdesetih so vsi starci enaki,« je sicer rada oznanjala in bila živ dokaz, da ni tako.

»Gospod Bernard,« je rekla, ne da bi se obrnila, »izvolite.«

Z eno roko je držala tanko cigareto, katere dim se je v popolnoma ravnem traku, njena roka se ni zatresla niti za milimeter, dvigoval proti stropu. Kadilo se je tudi iz velike šalice kave. Na drugi strani mize je obiskovalca prav tako čakala skodelica, čeprav Bernard kave sploh ni pil. Aurora je to izvedela že med njegovim prvim obiskom, a se ni dala motiti. Kave nikoli ni marala pripravljati le zase. Sicer pa je v nekem trenutku med njunim pogovorom k sebi potegnila tudi njegovo skodelico in jo, do takrat, ko sta zaključila, prav tako posrkala.

Pozdravil jo je in se brez odvečnih besed usedel na ponujeni stol. Aurora, ki je polagala pasjanso, je le privzdignila pogled iznad kart in se preiskujoče zazrla v obiskovalca. Ne da bi trenil, je vzdržal njeno opazovanje, njegova usta so se komaj opazno privihala, ko ji je prikimal. Vedeževalka je karte za pasjanso skrbno zložila in jih poravnala v škatlico. S kazalcem je potlačila cigareto, ki je medtem dogorela do konca, v kristalni pepelnik. Potem ga je vprašujoče pogledala, kar je razumel kot povabilo, naj pove, zakaj je prišel.

»V službi gre vse po načrtih,« je pojasnil in si zrahljal modro kravato.

Kot vedno je najprej začel naštevati stvari, s katerimi se je lahko pohvalil. Prikimala je, naj nadaljuje, medtem vstala in stopila do vitrine. Rahlo se ji je zavrtelo in oprijela se je za bližnjo polico. Pri tem je oplazila enega izmed keramičnih angelcev, padel je na tla in se razletel na drobne kose.

»Ojej!« Bernard je hipoma skočil pokonci, da bi pobral črepinje, vendar ga je Aurora z dvigom roke takoj zaustavila.

»Ah, kar pustite, to je za srečo, bom že kasneje pospravila.«

Potem je pojasnila, bolj sama zase kot njemu, da se ji zadnje čase vsake toliko zavrti, pa tudi pri srcu jo občasno čudno stiska. A pri teh letih se zaradi takih malenkosti res ni nameravala obremenjevati. Iz vitrine je vzela zavojček, povezan s svileno ruto in rdečo pentljo. Na mizi ga je odvila in izvlekla karte tarota. Mešala jih je kot najbolj izurjeni pokeraši in ga medtem nepremično opazovala, kar je razumel kot spodbudo, naj nadaljuje.

»Kmalu bom napredoval v vodjo oddelka, kar pomeni višjo plačo in večjo pisarno. Táko, z razgledom na celo mesto. Vse bom imel pod sabo, vse!«

Čokoladno rjave oči so se mu svetile, ko je razlagal. Če kaj, je bil v življenju popolnoma predan službi, kjer je veljal za nadvse perspektiven mlad kader in so se do njega tudi vedli tako. Aurora je prikimavala in se mu blago nasmihala, videti pa je bilo, da je njena pozornost veliko bolj kot temu, kar pripoveduje, namenjena kartam. Nehala je mešati in postavila jih je na mizo.

»Kar odprite,« mu je pomignila.

Med opevanjem prednosti višjega položaja z novo pisarno se je nepozorno, z desnico, stegnil proti kartam. Mahoma je privzdignila dlan in odkimala.

»Srčna stran,« ga je opozorila.

»Ah, točno.« Raztreseno se je dotaknil čela, potem pa z levico privzdignil kupček kart in ga položil na mizo.

Poravnala si je koder las, ki ji je padal čez oči, s srebrnim vži­galnikom prižgala novo cigareto, enkrat potegnila in jo odložila v pepelnik. Raven trak dima se je vil proti stropu, ko je obrnila razpolovljen kupček kart in pogledala spodnjo karto. Sama pri sebi se je nasmehnila in obrnila karto proti obiskovalcu. Nagnil se je naprej, da bi bolje videl. Mlad par v objemu, nad njim bele golobice z rdečimi trakovi, ob njunih nogah pa se kača skušnjavka plazi po trnjevih vrtnicah. Bernard se je namrščil, pojma ni imel, kaj naj bi to pomenilo. Ni bilo videti, da bi bilo kakorkoli povezano z njegovo kariero.

»Zaljubljenca,« je s šarmantno raskavim glasom naznanila Aurora. »Pa le niste tu zaradi službenih zadev.«

»Hja,« se je odhrkal in celo za spoznanje zardel.

»No, saj bi se lahko nanašalo na kakršnokoli tesno partnerstvo ali sodelovanje z ljudmi.« Aurora ga je premeteno gledala izpod vijoličnih trepalnic, spodbuden nasmeh ji je v licih zarisal jamice. Karto Zaljubljencev je položila na svojo levo, ostale premešane karte pa je obdržala med dlanmi.

»Sicer pa … vi najbolje veste, zakaj ste tu. Pogledala bova, kar boste hoteli.«

»Ja, saj.« Spet je ujel prej zgubljeno ravnovesje, njegov pogled je bil odločen: »Tudi v ljubezni gre sicer vse po načrtih, no, v danih okvirih …«

»Ja?« ga je spodbujala Aurora.

»Ja, lahko pogledava ljubezen,« se je pogumno strinjal Bernard, zraven pa globoko zavzdihnil. »Čeprav dvomim, da bova videla kaj posebnega. Sicer pa imam situacijo popolnoma pod nadzorom.«

Aurorin vprašujoč pogled se je hipoma izostril, rokohitrsko je zložila karte v postavitev. Za nekaj trenutkov, ki so se Bernardu vlekli kot večnost, je počakala in ustvarila dramsko napetost. Potem je počasi, eno za drugo, obračala karte, medtem ko je bil obiskovalec prepričan, da se bitje njegovega srca razlega po vsej sobi. Vedeževalka je kot vedno obrnila vse karte, razen zadnjih dveh. Mogoče zato, da je pri strankah vzbudila večje pričakovanje, ali pa zato, ker je uživala v tem, kako se je situacija na koncu lahko popolnoma spremenila. Nato je med svoje dolge, s prstani okrašene prste vzela cigareto in globoko potegnila. Med izpuhnjenim dimom se je pokazala celotna postavitev.

»No, videti je, da ste naleteli na nekoga, ki mu le niste kos tako zlahka. Privlačnost in odbojnost sta skoraj uravnovešeni, kar pa bi težko rekla za vaša čustva.«

Bernard se je namrščil in skomignil.

…

»Kaj dosti tako ali tako ne vem,« je rekla Klara Zbignasky, da bi vsaj malo zaustavila Rosino zasliševalsko zaletavost.

»Več kot jaz pa že, tetka,« je resno pribila Rosa.

»O, to pa,« ji je pomežiknila Klara, »sicer pa po letih študija v tujini ne moreš pričakovati, da boš še vedno imela pod nadzorom vse domače dogajanje.«

Rosa je imela komolce na mizi, brado naslonjeno na dlani in je še kar nepremično strmela vanjo. Tovrstna metoda pridobivanja podatkov se je navadno izkazala za učinkovito.

»Nehaj izsiljevat.«

Pri teti, ki jo je seveda še predobro poznala, pa ni delovala, kot bi želela.

Klara Zbignasky jo je strogo pogledala iznad okvirjev očal in jo opozorila na vedeževalski kodeks.

»Prosim?« Rosa ni bila prepričana, da sliši prav.

»Ja, in povsem prav je, da se med uvajanjem seznaniš tudi z njim,« je pribila teta.

Svoji nečakinji je dolila že hladno kavo iz bakrene džezve. Takoj zatem ji je natančno razložila, da je nenapisani vedeževalski kodeks nekaj podobnega kot etični kodeks v socialnem varstvu. Informacij o svojih strankah tako nikoli ne delijo zunaj svojega kroga, pa tudi med seboj se o njih pogovarjajo le redko. Mogoče le takrat, ko so negotove ali pa jih kaj teži.

»In zato,« je pojasnila Klara Zbignasky, »vem o Aurorinem primeru zelo malo.«

Medtem ko je govorila, se je iz navade dotikala kart, razprostrtih na mizi. Nazadnje ji je roka obležala pri karti Zaljubljencev.

»Aha!« je vzkliknila Rosa, »torej je šlo za ljubezen!«

Teta jo je začudeno pogledala in šele potem ugotovila, kje se je ustavila njena dlan.

»Neuničljiva si,« je zapredla proti nečakinji, iz njenih ust je to zvenelo skoraj kot pohvala, vsekakor pa spodbuda Rosi, naj nadaljuje.

»A se je torej zaljubil vanjo, pa mu ljubezni ni vračala in …«

»Nehaj, nehaj, nehaj,« jo je ustavila teta. S kazalcem je zmečkala ogorek vaniljeve smotke v pepelnik. Da bi ustavila Rosino ugibanje, se je raje odločila, da ji poteši radovednost. Za mladega moškega je šlo, ja, in res je bil stranka. Stalna stranka. Moški zelo odločnega značaja.

»V resnici pa,« je teta stišala glas in tako še bolj pridobila pozornost nečakinje, ki se je nad mizo nagnila bliže k njej, »je bil v sebi negotov in ranljiv, kar je velikokrat značilnost ljudi, ki zelo skrbno pazijo na svojo javno podobo.«

Tako je tega večera, ki se je že prevesil v noč, svoji nečakinji pojasnila Klara Zbignasky, tankočutna poznavalka človeške duševnosti. Potem je vstala, stopila do police v kotu sobe in prižgala vijolično svečo na podstavku. Vonj po lilijah se je čez nekaj minut pomešal z vonjem vanilje, po stenah so začele razigrano poplesavati sence.

»Kar dobro si zapomni, Rosa,« je nadaljevala teta, ko je spet sedela nasproti nečakinje. »Poznavanje človeške duševnosti je temelj vedeževalske umetnosti. Brez tega lahko puf … veter mahoma pomete to hišico iz kart.«

In kot naročeno je čez odprto okno potegnil blag piš, ki je privzdignil zavese. Rosa se je zahihitala, Klari pa niti slučajno ni bilo do smeha. Tudi Rosa se je takoj spet zresnila.

»K njej je hodil veliko let, tako da je dobro poznala njegov značaj, prelomne življenjske dogodke in se ji je celo …«

»Kaj?« Rosa je neučakano tresla z nogo in s kolenom povzročala tresenje mize.

Klara jo je strogo pogledala iznad okvirjev očal, miza se je prenehala tresti.

»To je povedala samo meni, saj naj bi vedeževalke do svojih strank ohranjale distanco. Mladenič se ji je prikupil in ni ji bilo več vseeno, kako mu gre. Lahko bi rekla, da sta se navezala drug na drugega.«

Nečakinja je srknila požirek mrzle kave in skomignila z rameni. V navezanosti ni videla nič slabega.

»Že, že,« je prikimala teta, »ampak vedeževalke naj se s svojimi strankami ne bi zbliževale z razlogom.«

Roso je zanimalo, ali je to tudi v kodeksu. Gospa Zbignasky je potrdila.

»Ker potem se zgodi, da se nevede začneš vmešavati v človekovo usodo ali mu začneš preveč sugerirati odločitve. To pa, kot določa kodeks, seveda ni prav, saj mora biti človek pri svojih odločitvah povsem svoboden.«

Nečakinja se je naenkrat globoko zamislila. Klara je po gubi na njenem čelu to tudi takoj ugotovila.

»Ampak, ali ni bistvo vedeževanja ravno to, da človeku poveš, kaj naj naredi?«

»O, ne, ne!« Teta je zgroženo zavila z očmi. »Vedeževanje je zbiranje informacij, na podlagi katerih se lahko potem človek v tistem trenutku odloča bolje, kot bi se brez teh informacij.«

»Aja,« je prikimala Rosa.

»Ja!« je resno pritrdila teta.

Potem se je Rosi spet zazdelo, da sta se oddaljili od zgodbe, in hotela je, da Klara nadaljuje.

Gospa Zbignasky ji je tako na njeno vztrajanje povedala še nekaj podrobnosti, ki ji jih je zaupala Aurora. O tem, da je bilo otroštvo mladega moškega zelo kaotično, ker je prihajal iz ne­urejenih razmer, zato je kot odrasel hotel vedno vse nadzorovati. Če se karkoli ni odvijalo po njegovih načrtih, je to zmeraj vzel kot velik osebni poraz.

»Aha!« je Rosi postalo jasno, »zato je hodil k vedeževalki. Da bi nadzoroval tudi prihodnost.«

Klara Zbignasky je skomignila. Nadaljevala je, da se je tako Aurora velikokrat znašla v dilemi, kaj mu povedati in česa ne, ker je stvari vedno vzel zelo dobesedno in bil potem popolnoma prepričan, da se bodo tudi zgodile.

»Ja, no, saj.« Rosa je dvignila glavo, ki jo je med pozornim poslušanjem spet naslonila na dlani. »A ni bistvo vedeževanja prav to, da se stvari potem tudi zgodijo?«

»O, ne, ne, ne,« je teta na njeno presenečenje odločno zmajala z glavo, »prihodnost se stalno spreminja. Seveda so neke glavne poti, po katerih naj bi človek v svojem življenju stopal, ampak pogled v prihodnost je zelo odvisen od njegove trenutne naravnanosti.«

In potem je Klara Rosi zaupala, da je Aurora tistega dne v kartah videla nekaj, nekaj …

»… za kar je prav dobro vedela, da mu ne bo všeč. Pravzaprav bi ga znalo zelo vznejevoljiti ali celo razburiti.«

»Ja?« Rosa se je z ogromnimi očmi neučakano zazrla vanjo.

…

Aurora je tiho puhala popolne oblačke dima proti stropu in opazovala karte, ki so bile razprostrte v krogu. Bernard jo je z gubo med obrvmi zaskrbljeno opazoval, a ni upal prekiniti njenih misli. Končno je s kazalcem, na katerem se je lesketal prstan z velikim ametistom, potrkala po karti v spodnjem delu kroga.

»Dvojka kelihov.«

Vedel je, da bo moral še nekaj trenutkov čakati na nadaljnjo razlago, zato si je potrpežljivo ogledoval karto. Dve driadi, prepleteni v objem, sta držali kelih kot kri rdeče tekočine in se pripravljali, da ga izpijeta. Na njunih koreninah je stal še en kelih, ki pa se je nevarno nagibal.

»Vajina zveza …« je začela Aurora, medtem ko jo je Bernard napeto opazoval in nevede prikimaval, da bi pospešil razkrivanje prihodnosti, »stoji na krhkih temeljih.«

Guba med njegovimi obrvmi se je še bolj poglobila. Že je hotel ugovarjati, a je vedeževalka nadaljevala.

»Driadi se prepletata,« njen hripavi glas je zasekal v pričakujočo tišino sobe, »oblikujeta skupno deblo, a še vedno ohranjata vsaka svojo osebnost in barve. Iz ene čaše pijeta življenjski sok, ki teče skozi debli do korenin. Drug kelih pa negotovo stoji na njunih koreninah. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z njim, ko bo drevo rastlo, vzbrstelo. Ali bo kupa še vedno stala ali pa se bo prevrnila in razlila svojo dragoceno vsebino?«

Bernard jo je ves čas pozorno, a namrščeno poslušal, potem pa nenadoma prekinil razlago.

»Jaz nisem drevo,« odločnost njegovega glasu ni dopuščala ugovorov, »tudi Nela niti slučajno ni drevo.«

Aurora je globoko zavzdihnila. Po toliko letih znanstva s tem mladeničem bi se že lahko navadila, da računalničarji nimajo pojma o jeziku simbolov. Vedno znova je pozabljala, da od nje pričakuje konkretno razlago. Objasnila mu je torej o samosvojosti njunih značajev in obojestranski neprilagodljivosti. Spomnila ga je tudi na to – Bernard se sicer ni strinjal – da je bil do zdaj vedno z ženskami, ki so ga slepo občudovale in videle smisel obstoja predvsem v podpiranju svojega moškega, Nela pa, o ne, ta še zdaleč ni taka. Ona hoče prav tako izživeti svoje želje, strasti in ne bo pustila, da bi jo kdorkoli pri tem oviral. Aurora je lahko o tem zdaj, ko so bile pred njo razprostrte vse karte, govorila z veliko gotovostjo. »Vprašanje je, ali se bosta, ko se bo zveza nadaljevala, še lahko medsebojno usklajevala ali pa se bosta oddaljila in šla vsak svojo pot.«

Bernard je zavil z očmi in, prav nenavadno za njegovo siceršnjo obvladanost, vznemirjeno zvišal glas: »Ampak vse je že dogovorjeno. Ta zveza popolnoma ustreza mojim predstavam, s kakšno žensko hočem biti, pa tudi zaročena sva in to že vsi vejo.«

»Včasih se življenje odvije mimo naših načrtov in ustvari možnosti, ki si jih s svojim umom ne bi mogli niti zamisliti, Bernard,« je tolažeče skomignila Aurora in obenem pokazala na naslednjo karto, Kolo usode.

»A bi se bilo tako grozeče kdaj samo prepustiti?«

Mladenič jo je gledal, kot bi ravnokar padla z Marsa, a se za to ni menila. Opazila je, da se ni dotaknil svoje kave, zato ga je vljudno vprašala, ali si lahko sama postreže, in potegnila njegovo skodelico k sebi. Srknila je požirek in prižgala novo cigareto, čeprav je prejšnja še dogorevala v pepelniku. Ko si je Bernard, še zmeraj vznemirjen, ogledoval karto živopisanega vrtečega se kolesa, je nadaljevala.

»Vse je med seboj povezano. Osebe, srečanja, dogodki, vzorci, cikli. Če se spremembam preveč upiramo ali hočemo ves čas uveljavljati svojo voljo, čeprav se kolo vrti drugam, samo postav­ljamo ovire na svojo lastno pot.«

Aurora je pogledala izpod svojih tanko zarisanih obrvi, ali je mladenič dojel sporočilo, a ni bilo videti tako. Namrgoden je sedel na svojem stolu, roke je zaščitniško ovil okrog sebe. Sicer pa nikakor ni bila njena naloga, da bi ga karkoli prepričevala, zato se je ustavila pri naslednji karti. Trojka mečev. Snežno bel labod, na katerega je sijala luna, je sedel na sivem zidu, sklanjal glavo in povešal peruti. Po njegovih prsih, prebodenih s tremi meči, je polzela kri.

»Najbrž vajino drevo res ne bo dolgo rastlo skupaj,« je rekla Aurora.

»Prosim?«

»Aja.« Komaj opazno se je nasmehnila in si popravila pramen svetlih las, ki ji je spet padel na oči. »Trojka mečev je karta žalosti, osamljenosti, strtega srca.«

»Čigavega?« je z velikimi očmi vanjo zrl Bernard. Zdaj je le pridobila njegovo popolno pozornost. A je le skomignila.

»Ne vem, kako se bodo stvari odvijale, lahko gre za vas, zanjo ali pa na splošno za vajino zvezo. Videti je, da to ne bo ravno življenjska ljubezen.«

Aurora se je spraševala, ali morda ni povedala preveč, vsekakor se je tako dozdevalo Bernardu. Nenadoma je živahno zakrilil z rokami, njegove rjave oči pa so postale skoraj črne.

»Ne, to že ne more biti res,« je pribil, glas se mu je komaj opazno tresel. »Najina zveza je stabilna. Prepričan sem, da je to najboljše za oba. Prepričana sva!«

Nagnil se je naprej na stolu in odločno zahteval, naj Aurora še enkrat preveri. Vsak se lahko kdaj zmoti, sploh pa pri nečem tako negotovem, kot je napovedovanje prihodnosti. Vedeževalka je pomislila, da mladenič ni pripravljen sprejemati dejstev, in se odločila, da ga pomiri.

»Seveda, seveda, prihodnost je spremenljiva in ni nujno, da bi karte čez čas pokazale isto sliko kot danes. Odvisne so tudi od naravnanosti spraševalca in tega, kam je v danem trenutku usmerjena situacija. Ampak zaenkrat pač kažejo …«

»Ne!« jo je prekinil Bernard, še vedno nagnjen proti njej. Njegova obvladanost je izpuhtela skupaj z izparino ohlajajoče se kave. Vztrajal je, naj Aurora še enkrat pogleda, tudi če mora ponovno postaviti karte.

»No,« je s hripavim glasom rekla vedeževalka in pomignila k zadnjima dvema kartama, ki sta še vedno ležali zaprti. »Sicer pa nama preostaneta še dve.«

Ko ju je počasi odprla, so se njene oči nenadoma razširile, roka pa je zastala v zraku. Nekaj sekund je minilo, preden se je zbrala in položila karti spet nazaj s hrbtom navzgor. Potem je globoko zavzdihnila. Spet jo je začelo zbadati pri srcu.

»Ta zveza se absolutno ne bo nadaljevala. Za nocoj sva končala,« je nepričakovano ostro rekla in sunkovito vstala od mize, da se je stol nevarno zamajal. Njene sicer mehke oči nekoga, ki je v življenju videl in doživel marsikaj, so postale neomajno odločne. A Bernard se ni zmenil za to. Kadar si je kaj zapičil v glavo, ga ni več zanimalo, kaj si mislijo drugi. Tudi on se je razburjeno dvignil s stola in stopil korak proti Aurori: »Ampak ne morete kar tako prekiniti! Kaj točno kažeta zadnji dve karti? Povejte, kaj kažeta!«

…

»In potem? Kaj se je zgodilo potem?« Rosa je od neučakanosti skoraj vpila na teto.

Klara Zbignasky je pomirjujoče zamežikala vanjo iznad okvirov svojih očalc.

»Jah,« je rekla, »ker je bilo kar nekaj sumljivih dejavnikov, so pozneje naredili preiskavo.«

»In kaj so odkrili?« je vprašala nečakinja in od začudenja pozabila zapreti usta.

»Na mizi so recimo našli dve skodelici,« je potrpežljivo pojasnila teta.

»Ja?«

»A kot je pokazala analiza, je iz obeh pila Aurora.«

»Aha,« se je strinjala nečakinja, a njena radovednost nikakor še ni bila potešena.

»Na tleh so našli tudi črepinje razbitega angela,« je nadaljevala Klara, »ampak nobenih znakov nasilja ni bilo.«

Rosa je zavzdihnila in resnobno prikimala. Še nekaj, tisto najbolj važno, pa jo je še vedno težilo.

»Ampak tetka! Kaj je Aurora videla v kartah, da mu ni hotela povedati?«

»Videla je tisto …« je teta skrivnostno znižala glas, da se je morala Rosa nagniti čez mizo bliže k njej, »… tisto, o čemer vedeževalke res ne smejo govoriti, saj je to največja kršitev kodeksa. Tega si ne bi drznila niti Aurora.«

»Kaj? Kaj?« je trepetajoče zašepetala nečakinja.

»Videla je Smrt.«

»Smrt kot preobrazbo?« je vprašala Rosa.

»Ne, smrt kot konec.«

»Ampak saj ni umrl?« Rosine oči so bile na široko odprte.

»Ne,« teta je odkimala in jo prijazno pogledala. »Ona je. Aurora ni videla dlje zaradi svoje smrti. Srce. Tisto jutro se ni več zbudila.«



Aurora je vedeževala iz tarota Prosojnine avtoric Stephanie Pui-Mun Law in Barbare Moore.





Poslednja




Čeprav sem se dolgo pripravljal, se na kaj takega v resnici nikoli ne moreš zares pripraviti. Najprej samo odsunem vrata, da se na stežaj odprejo, in obstanem na pragu. Vame puhne topel in postan zrak dolgo neprezračene sobe. Nekaj sekund oklevam, preden naglo zakoračim čez majhen prostor do okna, odmaknem težke, živo oranžne zavese in ga na široko odprem. To je vendar njegov vonj, tisto, kar je pri človeku tako edinstvenega, in bo zdaj za vedno odplaval. Globoko vdihnem, zaprem oči in začutim njegovo bližino.

Odprem oči. Ves čas pazim, da s pogledom ne zajamem cele sobe. Toliko naenkrat ne bi mogel prenesti. Samo po delčkih, si prigovarjam. Tako kot sem poznal njegovo življenje. Kričeče oranžne zavese so bile njegova pogruntavščina. Prav tako živo zeleno pregrinjalo na postelji in tista oranžna lučka Meblo iz šestdesetih, nad katero so negodovale sestre, rekoč, da beži v preteklost. Pa sploh ni šlo za preteklost. O, ne, ne. Samo za barve je šlo, samo za barve. Srečne barve. Ampak niso pomagale. Živo zelena je sčasoma postala utrujena, kričeče oranžna vse bolj utišana, lučka pa je še nekaj časa brlela, dokler ni nazadnje mrknila in nihče se je ni potrudil znova oživiti.

Obrnem se na levo, s pogledom se sprehodim čez posteljo in navzgor po steni. Tam visi črno-bela karikatura naše družine. Neverjetno, kako lahkotno je do potankosti zadel vsakega. Pa ni poudaril le fizičnih posebnosti. Skozi grimase si lahko takoj razbral značaje, četudi nisi še nikoli nobenega srečal.

Naš Mirkec ima dar, je vedno govorila njegova sestra, moja mama. Še vedno ga je klicala Mirkec, tudi ko jih je imel že krepko čez petdeset. Lahko bi vedeli že prej, lahko bi se nam začelo svitati. Po tem, kako je narisal sebe. Z udrtimi, otožnimi očmi. Njegov obraz je bil na sliki čudno razpotegnjen, iz povešenih ust je visela povešena cigareta, iz katere se ni kadilo. Ko sem ga nazadnje obiskal, je deloval tako razpršeno. Prazno. Nemogoče je bilo sestaviti koščke v celoto in se pet minut povezano pogovarjati z njim. Vsake toliko se je blago nasmehnil, potem mu je pogled spet odtaval. Ko sem potegnil ven ta mehke Filter 57, so se njegove nežne sivomodre oči zaiskrile.

Vsak svojega sva pokadila na oknu, se zraven prismuknjeno hahljala in v strahu pogledovala proti vratom, kdaj bo vstopila katera od sester in zagnala celega hudiča. No, le če bi prišla Greta, situacija ne bi bila tako zagonetna. Odprla bi vrata, pokukala noter, povohala po zraku in nama pomežiknila. Če bi bila dobre volje, bi se zrinila med naju in celo sama eno prižgala. Naslonjena na okensko polico bi puhala goste oblake dima, ker ne bi inhalirala. Nikoli ni zares kadila, ampak tisti dim obeh cigaret, ki se je prepletel meter nad njunima glavama, ju je povezal. In ona je to dobro vedela.

Pri postelji se počasi spustim na kolena, dvignem pregrinjalo, ki sega do tal, in poberem rjave žametne copate, po vojaško postavljene ena ob drugo s centimetrskim razmikom, kot vedno, kadar se je odpravil spat. Preblisne me spomin na njegovo podrsavanje po tukajšnjih praznih, belo sterilnih hodnikih. Ko sva šla nazadnje do kavomata, je vlekel noge za sabo, kot da ne zmore odlepiti stopal od tal. Mogoče se je bal, da ga bo kar odneslo. Recimo, da so bila tla v tistem trenutku še edini stik z realnim svetom. Ni bilo vedno tako. Bili so tudi dnevi, ko je hodil hitro in poskakujoče, povsem v nasprotju z zadušljivo togostjo, ki je vela skozi zgradbo.

Tisti dan sva se, vsak s svojim plastičnim lončkom v roki, usedla zunaj. Iz velikega žepa na halji je potegnil svojo najljubšo skodelico in vanjo prelil kavo iz lončka. Iz plastike nikoli ni maral piti. Spomladansko sonce je že dodobra ogrelo zrak, on pa se je tesneje zavil v flanelasto haljo in šklepetal z zobmi.

»Ko je tu notri hladno,« je rekel in se z dlanjo potrepljal po prsih, »te tudi sonce ne bo ogrelo.«

Saj so bili dnevi, ko se je ogrelo tudi tam notri, ampak prekratki. Zime so se vlekle vse bolj, poletja so postajala vse krajša. Dokler se niso zdela le še oddaljeni trenutki, le še koščki sanj v budni mori, kot mi je povedal sam. Nisem ga maral poslušati, vsaj ne tistikrat, ampak tudi ustaviti ga nisem hotel, ker potem bi se zaprl vase in mi naslednjič ne bi hotel povedati ničesar več. Zato sem prižgal cigareto in še njemu ponudil eno, v upanju, da bo skupaj z dimom izpuhtelo vsaj nekaj tesnobe iz njegovih prsi. Prižgal sem mu jo, v tišini parka se je zaslišalo, kako je papir zaprasketal, prikimal je in odmaknil glavo. Z užitkom je potegnil globoko v pljuča, pri tem mu je košate obrvi potegnilo skupaj, da je izgledal še bolj zaskrbljeno. Ko je končno le izdihnil, se mu je obraz za nekaj trenutkov povsem sprostil. Zamaknjeno je opazoval trak dima, ki se je počasi razlezel po zraku, dokler ni povsem izginil.

»Le kam gremo potem? A misliš, da se razpršimo kot dim?«

Pojma nisem imel, pa me, povedano pošteno, na tak topel, sončen dan ni niti najmanj brigalo. Tudi kadar je bilo oblačno, me smrt pravzaprav sploh ni zanimala. Nikoli nisem povsem razumel, zakaj se ljudje ukvarjajo z njo, če je pa že z življenjem toliko dela. Sicer se je pa on že zdaj znal popolnoma izklopiti. Kot da ne obstaja. Ne le v sebi, tudi za okolico. Prisegel bi, če bi v takem stanju hodil naokrog, bi se ljudje zaletavali vanj. Ali pa bi celo stopali skozenj. Ker se ga ni dalo niti čutiti. Enkrat, ko sem vstopil v sobo, sem bil prepričan, da ni nikogar. Nobene energije. Nič. Šele po vonju cigaretnega dima sem ugotovil, da je v sobi. Sedel je tam pri oknu, gledal skozenj, med prstoma držal skoraj dogorelo cigareto.

»A te ni nič sram?« me je vprašal, ne da bi se obrnil k meni.

»A? Česa pa?«

»Ja tega, da imaš takega strica, tako družino?«

»Eh, daj, Mirko, drugi so še parkrat hujši, samo da se znajo bolje pretvarjat.«

Nasmehnil se je in odkimal. Ni mi verjel, saj niti sam sebi nisem, samo nekaj sem pa moral reči.

Dvignem se s copati v roki in jih položim v kartonsko škatlo, ki sem jo prinesel s sabo. Copati so videti zgubljeni sredi velike škatle. Počasi se obrnem proti nočni omarici, na kateri je njegova najljubša skodelica za kavo. Hitro zakorakam do omarice, vzamem skodelico in se zgrbim vase. Čeprav je pomita, se ob notranjem robu še vedno vleče črta kavnega zoca.

Skodelico kave je položil na kamnito mizo. Pobrskal je po žepih halje in privlekel na plano dve vrečki sladkorja. Zamišljeno je potresel prvo, odtrgal rob in stresel sladkor v pepelnik, ki ga je imel pred sabo. Osuplo sem ga gledal, in še preden sem utegnil kaj reči, je že prijel drugo vrečko, potresel, odtrgal rob in spet napolnil pepelnik. Potem je iz žepa potegnil še plastično žličko, ki sva jo dobila prej na kavomatu, in z njo dobro pomešal po skodelici. Nesel jo je k ustom in zamežikal, ker mu je sonce posijalo naravnost v oči. Srknil je, se zraven hudo nakremžil in jo previdno odložil nazaj na mizo. V pepelniku odložena cigareta je žgala sladkor, da je začelo smrdeti.

»Ampak …« mi je le uspelo izdaviti in pokazal sem na sladkor v pepelniku.

Šele tedaj je dojel, zakaj je kava tako grenka, se zarežal, si z roko hitro pokril usta, da se ne bi pokazala zobna škrbina na mestu levega sekalca, in skomignil:

»Karamela.«

Ponudil sem mu svojo vrečko sladkorja, hvaležno jo je pograbil in jo to pot le stresel v kavo. Opazoval sem ga, kako osredotočeno je med mešanjem strmel v skodelico, in spet se mi je zasmilil. Sovražil sem ta občutek.

»A je kakšna luštna tukaj?«

Presenečeno je dvignil glavo, skoraj kot bi ga vprašal, ali je naokrog kaj vesoljcev.

»Katera?«

»Ja, ne vem. Katerakoli.«

»Eh,« je zgroženo odkimal, »tukaj so sami norci. Sicer pa …«

Čez usta mu je le hušknil poreden nasmešek: »… so nam zaklenili klet.«

»Aja?«

Postal sem radoveden.

»Ja, ker so se ljudje tam dajali dol. Tudi norci imajo svoje potrebe, veš.«

Naglas sva se zasmejala, ptiči v parku so začeli cvrkotati.

Škatlo s copati in skodelico odložim na bližnjo mizo, še vedno se trudim osredotočati pogled le na posamezne detajle sobe. Zdi se mi, da se mi bo vsak hip približal izza hrbta in me po medvedje potrepljal po rami. Želim si, da bi. Vse je še tako živo, tako njegovo. Stopim do vrat, na katerih visi flanelasta halja. Toliko časa je bilo potrebno, da jo je začel nositi. Rekel je, da noče. Niti slučajno. Da bo potem isti kot vsi ostali norci. No, kasneje si je le premislil, postala je njegova druga koža. Še v največji poletni vročini se je zavijal vanjo.

Ko sva vstala s klopi, si je zategnil pas modre halje: »Iti bo treba.«

S sklonjeno glavo se je odvlekel proti vhodu, jaz pa sem lahko pomislil le na to, kdaj ga je minila vsa volja do upiranja. Še kakšen mesec nazaj je bentil, da se ga je slišalo čez celo dvorišče, prav vsak večer, ko je moral gledati poročila ob sedmih. Ja, moral. Del terapije, so rekli. Da ne pride človek povsem izgubljen v zunanji svet, ko te enkrat odpustijo. No, če te odpustijo. On pa je prav dobro vedel, da ti poslušanje poročil pokaže le, kako izgubljeni so v zunanjem svetu. In da ti to prav gotovo ne izboljša počutja. Nasprotno. Najprej je naglas protestiral, pa so rekli, da jim ruši red in da je slab vzor. Potem je rentačil in so mu pojasnili, da ga lahko zaradi tega tudi izključijo. Potem je hodil gledat, ampak je zraven dajal butaste opazke, kar pa je šlo na živce tudi njegovim sotrpinom. Nazadnje se je vdal. Vsak večer točno ob sedmih je sedel tam stisnjenih ustnic in praznega pogleda, uprtega v ekran. Jaz pa sem prav dobro vedel, kaj je največji problem. Osnovna človekova svoboščina je imenoval to. Da lahko prižgeš, kadar ti zapaše. Tistih trideset minut je moral sedeti na stolu kot prikovan, in to brez cigarete.

Haljo položim v škatlo čez šalico in copate. Potem jo bom pustil pri sestrah, da jo operejo. Zdaj ni ostalo nič več. Še zadnjič preletim celo sobo. Že se obrnem k vratom, a si v hipu premislim in še enkrat stopim do postelje. Usedem se na sprano pregrinjalo, tišina sobe me povsem zajame. Pogled mi zatava proti nočni omarici. Šele zdaj opazim škatlico cigaret. Odprta je, manjka ena cigareta. Globoko vdihnem, izdihnem. Čudno, ampak odleže mi. Hitro vstanem, potisnem škatlico v žep, pograbim škatlo in za seboj tiho zaprem vrata.



Sestra Greta je odprla vrata in s pogledom preletela sobo. Stopila je še do postelje, se sklonila, dvignila pregrinjalo, vse je bilo videti pospravljeno. Čakaj, čakaj, pod nočno omarico je zagledala nekaj belega. Smet ali kaj. Stegnila se je in pobrala cigareto. Usedla se je na posteljo in jo vrtela med prsti. Nenadoma je začela brskati po žepu svoje delovne halje in izvlekla vžigalnik, ki ga je imela vedno pri roki zaradi kadilcev. Prižgala si je. Tišina sobe jo je povsem zajela, skupaj z izpuhanim dimom je odletelo iz njenih prsi tudi nekaj tesnobe.





Ukana




Lindrom se je pisal. Tako kot jaz. Pa ni bil v sorodu z mano. V babičini službi so obesili črno zastavo. Jokali so kar po hodnikih in ni jih bilo sram. Lindrom je bil zelo mlad in to jih je najbolj žalostilo. »Pa še celo življenje je imel pred sabo,« so jadikovali. Samo nekaj mesecev kasneje je odšel moj dedek. Lindrom se je pisal. Niso jokali po hodnikih, so pa govorili, da je imel lepo življenje in je pač prišel njegov čas. Takrat tega nisem razumela ali pa nisem hotela razumeti. Kako vendar vedo, da je prišel njegov čas, za mladega Lindroma pa so rekli, da je imel še vse pred sabo.

»Ne,« sem jim trmasto oporekala, »tudi za mladega Lindroma je očitno prišel njegov čas. Drugače bi bil še tukaj. To ni mogla biti pomota.«

Deda je imel doma na dvorišču sedem mačk. Zanje je skrbel bolj kot zase. Hladilnik je bil večinoma prazen, nikoli pa niso manjkale škatle pakiranega surovega mesa na drugi polici. Zdelo se mi je nagnusno, saj se je včasih iz njih v tankem curku še pocejala kri. Začelo se je z veliko belo mačko, ki je nekega dne prišepala iz gozda. Za sabo je vlekla zadnjo levo taco, čisto razmrcvarjeno. Najbrž se je izvlekla iz pasti, takrat so jih še postav­ljali za lisice. Očitno je bila domača mačka, saj je nosila obesek z imenom Šapka. Nismo vedeli, komu pripada, nihče je ni iskal, in obdržali smo jo. Deda jo je cel mesec negoval, umival šapico in ji dajal antibiotike. Lahko, da ji je rešil življenje, saj bi se drugače kam zavlekla in umrla. »Njen čas še ni prišel,« mi je povedal in ji takoj zamenjal ime. Odtlej smo jo vsi klicali Snežana, Sneža.

»Tako je prav,« je bil zadovoljen, »novo življenje, novo ime. Zdaj je smrt ne bo več našla.«

Mačka je ostala leta in se starala z njim. Prišli so mačkoni, prišli so mladi mucki, nazadnje se je po dvorišču podil cel trop. Deda jih je lahko dolge ure opazoval s praga svoje stare istrske bajturine. Potem je zbolel in nismo vedeli, ali bo preživel. Sprejeli so ga v bolnišnico na intenzivno, z mamo sva ga obiskovali vsakič v strahu, da ga na lepem ne bo več. Nekega dne vstopiva v njegovo sobo, na postelji pa se razteguje samo velika črna mačka. »Šit,« rečem, mama pa prebledi. Za nekaj trenutkov kot okamneli strmiva. Medtem se na vratih že pojavi deda, ki mu je tega dne prvič uspelo vstati iz postelje.

Bil je velik govorec, zame predvsem pravljičar, po prihodu iz bolnišnice pa je začel na veliko razpravljati o smrti.

»Vanda moja,« je previdno začenjal, ko sva sedela na starem orehovem hlodu pred hišo, »kaj, misliš, se zgodi po tem, ko umremo?«

»Pojma nimam.«

Smrt je bila takrat, pri mojih dvanajstih, še nekaj povsem nedoumljivega.

Potem je nekega dne zares odšel pogledat, kaj se zgodi. In za njim so počasi umirali še mački. Eden za drugim v nekaj mesecih. Zgroženi smo razmišljali, če res rabi vso to mačjo družbo, kamorkoli je že šel. Med zadnjimi je zbolela Snežana. Nehala se je umivati, njena dlaka je postajala vse bolj vozlasta, nič več se ni svetila in ne, niti slučajno ni bila več snežno bela.

»Ne more več biti Snežana,« je tistega dne z zaskrbljenim pogledom rekla mama, ko jo je opazovala s hišnega praga. »Rabi nekaj močnejšega, nekaj bolj fajterskega.«

V hipu se je odločila: »Šviga naj bo!«

Šviga jo je pogledala s prodornimi modrimi očmi, zamijavkala in se ji ovila okrog nog. Soglasno sprejeto. Nenadoma je Šviga spet začela deliti klofute ostalim mačkom, ki so se grebli za hrano. Spet je začela vsak večer hoditi v gozd in se vračala s plenom ter ga je dosledno položila na predpražnik. Nenadoma Šviga ni bila več ofucano mače, začela se je skrbno umivati večkrat na dan in dlaka se je kmalu že lesketala v soncu.

Tako sem odraščala in opazovala, kako je ta mačka, Šapka, Snežana, Šviga … vedno znova ukanila smrt. Živela je še zelo dolgo. Jaz pa sem odrasla in kaj hitro ugotovila, da sem od deda, poleg sposobnosti miganja z ušesi, podedovala tudi nagnjenost k reševanju. To pa ni bilo omejeno zgolj na mačke.

…

Ni mu bilo čisto jasno, kako se je punca, kot je Vanda, sploh zapletla z njim. Tistega večera ni bil pribasan nič manj kot navadno, nekako še v mejah normale. Čutil je, da je to pot zabredel pregloboko in se bo zares težko ponovno izvlekel. Zdravniki so ga dotolkli do konca. Boljše bi bilo, če ne bi nikoli izvedel. Spremeni naj življenjski slog, sicer ...

»A nobeden nima jajc povedat direktno al kaj?« se je jezil. »Naj se neham zapijat, pa se mogoče izvlečem.«

Naslanjal se je na šank in bolščal v steklenico pred seboj, zatopljen v svoje misli. Ni bil tu, da bi se pogovarjal s komerkoli, ščebetanje ostalih v lokalu mu je služilo zgolj kot ozadje. Tako je lažje razmišljal in se počutil za odtenek manj samotno. Kar naenkrat se je zraven njega zrinila plavolasa prekla; odrinila ga je s komolci in se obesila na šank.

»Eno malo,« je zavpila natakarju, da je prevpila muziko in hrup v lokalu. Natakar se je takoj obrnil, ji pomežiknil in že je imela pred sabo pivo.

»Očitno imaš tukaj dobre naveze,« je komentiral.

Ničesar ni rekla. Usedla se je zraven njega, žulila steklenico in ga neprikrito opazovala. Postalo mu je celo malo nerodno.

»Kaj pa je tako zanimivega, a sem umazan okoli ust?«

»Aja, ko pa moški buljite, je pa vse v redu?« mu ni ostala dolžna.

»Če boš že nesramna, se lahko vsaj predstaviva,« ji je ponudil roko in si jo natančneje ogledal.

»Bor.«

»Bor,« je ponovila za njim, kot bi preizkušala zven besede.

Nekako po dveh urah je ugotovil, da ga nese precej bolje od njega, saj o njej še zmeraj ni vedel skoraj ničesar, ona pa o njem že skoraj vse. Povedal ji je celo, da ni bil še nikoli zaljubljen. »Kar je pri mojih šestinštiridesetih nadvse …«

»Žalostno,« je rekla ona. »A ti povem nekaj še bolj žalostnega? Meni pa ni še nikoli prišlo.« Skoraj se mu je zaletelo, a je le uspel spraviti požirek po grlu. To noč sta šla k njemu, da bi videla, ali lahko kaj storita glede obeh problemov. Rešila sta samo enega.

Zaljubil se je v Vando Lindrom, torej. Takoj, nepreklicno. Ko ji je to povedal, je samo zamahnila z roko in mu navrgla, da so moški pač bolj zaljubljive sorte. Ampak on je bil res zaljubljen, in to prvič! To je … to je kot … kot bi se vžgale najbolj nežne …

»Prava ljubezen se ne da opisati, tudi če si mojster besed. Prava ljubezen se niti ne sme opisovati, ker jo potem zbanaliziraš,« mu je rekla, ko ji je izpovedal svoje občutke.

Hotel je, da postaneta par. Tako uradno, kot se spodobi.

»Ne vem, če ne bo od tega več škode kot koristi,« je skomignila, on pa ni mogel verjeti svojim ušesom. Ni mu bilo jasno, ali gre za generacijsko razliko ali se tako zdaj vedejo mlade, emancipirane ženske.

»Pa saj ne trguješ z delnicami, za ljubezen gre, hudiča!« se je hudo razjezil in zabrisal vžigalnik ob tla, edino, kar je imel ravno pri roki.





…

Tistega dne, ko sva se z Borom vselila skupaj, sem sanjala, da sem domov pripeljala konja. Pogledala sem v svojo debelo sanjsko knjigo.

»V vaše življenje je vstopilo nekaj divjega, prvinskega. Konj prinaša obuditev kozmične povezanosti,« je pisalo.

Vse skupaj je res spominjalo na divji galop po strmini, in to brez vajeti. On pa je bil prepričan, da gre za ljubezen. Saj ni mogel zagotovo vedeti, če pa ni bil še nikoli zaljubljen. Meni se je vse skupaj zdelo bolj kot poskus reševanja. Zadevo je vzel smrtno resno. Minil je celo kakšen dan, ne da bi šel že dopoldne na takratkega. Ni imel časa, ker je začel takoj urejati tisto luknjo, v kateri sva živela. Privlekel je nov hladilnik, zamenjal pečico, vrgel je ven staro razpadajočo omaro in privlekel novo. Lotil se je celo kleti, pregnal vse podgane, zmetal ven plesnive škatle česarkoliže in pometel. Vseeno je bilo takšen tempo težko držati dlje časa. Opozarjala sem ga, da se bo prekmalu iztrošil.

»Tak sem,« mi je pojasnil, »ko se v nekaj zaženem, počnem to do konca. Pač nisem polovičar.«

…

Da res ni polovičar niti pri nečem drugem, je Vandi kaj kmalu postalo jasno. Napočili so se dnevi praznega teka, ko je samo ležal in bolščal v strop.

»Ne vem, če boš lahko prenašala ta moja stanja,« ga je zaskrbelo, ko sta zaživela skupaj.

Res jih ni.

Občasno je vstal, odšel in se po nekaj urah vrnil domov majav in praznega pogleda. Omet je začel spet odpadati, bojler je crk­nil, zadaj za hladilnikom se je nakapljala cela luža vode. Nič več ni popravljal in urejal.

Tistega dne, ko ga je videla prihajati domov, je zamišljeno slonela na ograji balkona. Opotekal se je, in čeprav se je trudil zravnati, so se mu ramena ves čas grbila pod nevidno težo. Kot bi se nekaj plazilo za njim in ga pritiskalo navzdol. Takrat jo je prešinilo.

»Boro, Boro!« je zaklicala z balkona in mu mahala.

Čudno se mu je zazdelo, da ga kliče tako, a saj je bil že vajen njenih muh. Zdramila ga je iz otopelosti. Z nenadejanim zaletom se je pognal po stopnicah, odrinil vrata in jo po dolgem času močno objel. Rekel je, da ga bo nehal žuliti, če ne, ga bo še pogubilo. Tako je odšel na zdravljenje. Kot že nekajkrat prej, kakor je izvedela kasneje.

Po nekaj mesecih je bil spet nazaj. Z lesketajočim se pogledom mu je prinašala orodje in les za ptičjo hišico, ko se je zagnano lotil skupnostnega vrta za blokom. Nekaj sončnih pomladnih tednov je zadaj vse gomazelo. Sosede so prinašale kavo in piškote, sosedi so včasih pomagali, pogosteje modrovali, razbohotilo se je cvetoče grmovje, na gredah so pognali prvi brstiči, novi stanovalci ptičjih hišic kar niso prenehali žvrgoleti. Potem pa sta s Franjem, sosedom iz prvega nadstropja, začela vse pogosteje izginevati, dokler ni vrta počasi začelo zaraščati. In spet je hodil domov majav in odsotnega pogleda.

…

Nekaj se je plazilo med naju. Nekaj počasnega, a vztrajnega. Ko je tistega večera le pritaval domov, je sedel za mizo, naslonil glavo v dlani in zaprl oči. Sedela sem na stolu nasproti in ga zamišljeno opazovala. Ne, ne. Nisem se bila pripravljena kar predati.

»Bor … jan,« sem zašepetala komaj slišno.

Ni dvignil glave.

Stegnila sem roko in ga pobožala. Nič.

»Borjan!« sem skoraj vzkliknila, da se je le zdramil.

Zdrznil se je in me začudeno pogledal. Potem se je nasmehnil, vstal in se mi približal. Nežno je vzel moj obraz v dlani, me poljubil in zašepetal.

»Bor mi reci, saj veš, samo Bor.«

Zaradi cmoka v grlu sem lahko le nemo prikimala.

Odločil se je. Preden je za vedno odšel, mi je pustil pismo. Na koncu je pisalo … Tvoj Bor. Vedela sem. Tu ne more biti pomote.

…

V tednih, ki so sledili, je postajala vse bolj jezna. Najprej ni vedela, na koga, potem ji je postalo jasno, da je jezna na deda. Da ni delovalo, mu je večkrat očitala kar na glas. Ni minilo dolgo, ko jo je deda obiskal v sanjah.

»Veš, Vanda,« je rekel, »Snežana je hotela živeti.«

Čim je tega jutra odprla oči, se je Vanda Lindrom zavedla, zakaj ukana to pot ni uspela.





ONKRAJ





Konstrukcija




Ulične svetilke so odsevale v temnem, brezčasnem toku Ljubljanice. Videti je bilo, da so v večernih urah tudi sprehajalci nevede prilagodili svoj ritem korakov umirjenemu valovanju. Po nabrežju je stopal par. Objemal jo je okrog drobnih ramen, ona se je vsake toliko zahihitala in popravila svetel koder las, ki ji je padel čez še punčkast obraz. Nista si izmenjevala globokih pogledov, mogoče sta bila sramežljiva, vsake toliko pa sta se le za hip ošinila in takrat je bilo nemogoče spregledati lesket v očeh. Ustavila sta se pred mostom, mladenič se je sklonil k njej in ji zašepetal na uho. Vriskajoče se je zasmejala, si takoj nato pokrila usta in se ozrla naokrog. Potem ga je rahlo boksnila v ramo. Potrepljal se je po žepu svojih kavbojk in stopil na most. Ozrl se je nazaj in ji pomolil roko. Prijela sta se in zakorakala čez reko. Sredi mostu sta se ustavila in pogledala čez ograjo. On je potisnil roko v žep in izvlekel drobno ključavnico z vgraviranima inicialkama S in R v srčku. Sanji so se usta razlezla v nasmeh, tako da so se v licih pokazale jamice, Rok jo je krepkeje stisnil za roko. Potem je pobrskal po drugem žepu in z izgubljenim pogledom rekel: »O, o.«

»A dej nehej, no,« je rekla ona in se še naprej nasmihala.

Rok ji je pomežiknil in potegnil ključek iz žepa. V nepregledni množici drugih ključavnic sta na ograji komaj našla prostor, da sta pripela še svojo. Sanja jo je zaklenila, spet sta se objela in ključek vrgla v vodo. Zaradi mraka nista mogla videti popolnih krogcev, ki so se oblikovali na gladini.

»Ibro?«

»Šta?«

Na stopnicah, ki so vodile do mostu, sta stala moška in zaverovano opazovala prizor. Prvi, oblečen elegantno, a še vedno dovolj ležerno za sobotni večer, je pogledal drugega v delovnem kombinezonu.

»Jaz bi rekel ene sto petdeset kil.«

Drugi se je popraskal pod sivo kapo s šiltom in si vzel nekaj sekund razmisleka.

»Le kdo bi vedel, Miro,« je Ibro poudarjeno povežbal svoje znanje slovenščine.

Še bolj osredotočeno je zapičil pogled v par na mostu, malenkost privzdignil kapo s šiltom, jo zavrtel na čelu levo in desno, kot da jo namešča, in jo nato poravnano potisnil nazaj. Dekle na mostu se je spet glasno zasmejalo in objelo fanta. On jo je poljubil.

»Pa ajde, sto dvadeset kila,« se je odločil Ibro, ko ju je z nasmeškom na ustih opazoval.

Miran ga je strmo pogledal, že je hotel nekaj reči, a si je premislil. Obe števili je s svinčnikom zabeležil v blok, ki ga je že odprtega držal v rokah. Potem se je še enkrat zazrl v par, nagubal čelo in sunkovito odkimal. Z radirko na koncu svinčnika je vestno pobrisal napačno oceno in napisal novo.

»Šta?« je hotel vedeti Ibro.

»Ah, to je še sveže,« je rekel Miro in z brado pomignil proti paru.

»I šta?« je vztrajal Ibro.

»Nič, popravil sem na dvesto deset kil.«

»A joooo …« je Ibro zavil z očmi, a ni rekel ničesar več.

Čez Most ljubezni, od tržnice do Petkovškovega nabrežja in nazaj, je neprestano drsela množica ljudi. »Ovako je uvijek u subotu,« je povedal Ibro, a z Miranom sta vsakič vedela, na koga se morata osredotočiti. Trenutno je bila to sivolasa, pokončna ženska, ki je pod roko držala sključenega, skoraj že povsem plešastega moškega. Nekaj v drži je nakazovalo globoko naklonjenost med njima. V njegovem pogledu je bilo oboževanje, ko ga je previdno, kot da se bo zdaj zdaj razletel na drobne kosce, vodila naprej. Pazljivo je stopil na prvo stopnico, ženska pa ga je ves čas podpirala. Le počasi sta premagala vseh devet, sicer zelo položnih stopnic, se na vrhu ustavila in si odpočila. Moški se je za hip zravnal in jo s tresočo se roko pobožal po sivih laseh, spletenih v drobno kitko. Potem sta z roko v roki, drsajočih korakov nadaljevala.

»Zrela ljubezen,« je poznavalsko pokimal Miran.

Ibro je frcnil čik proti reki, a zadel v ograjo. »E, pa mogla bi biti i sasvim svježa,« je mehko rekel in skomignil z rameni.

Da spet pametuje, je sam pri sebi pomislil Miran, a tega ni izrekel na glas.

Par je pridrsal do sredine mostu. Ženska si je popravila vijolično ruto, ki jo je imela ogrnjeno okrog ramen. Poletje je šlo h koncu, kar se je že poznalo na večerih. Možak se je nehal opirati nanjo in se oprijel ograje. Ona je pobrskala po svoji črni torbici in na plan potegnila veliko ključavnico. Predano sta se spogledala in se na hitro, tega nista bila vajena delati v javnosti, poljubila.

»Ooooo,« je ušlo Ibru. Miran ga je ostro pogledal.

Ženska je pripela ključavnico na ograjo, moški je obrnil ključek. Držeč se za roke, sta ga potem skupaj vrgla v reko. Tihega pljuska ni med brbljajočo množico slišal nobeden od njiju. Še hip sta postala ob ograji, potem jo je moški spet prijel pod roko in odpravila sta se naprej.

»Miro?«

»Kaj?«

»Ja bih rekao osamsto devedeset kila.« To pot je Ibro zvenel precej prepričano.

Niti Miran ni dolgo premišljeval. Udaril je konkretno.

»Dobro potem. Moja ocena je …« zvišal je glas, da je zvenel bolj pomembno, »… devetsto petnajst kilogramov.«

»Fjuššš …« Ibro je zažvižgal.

»Ja kaj je spet?« ga je nestrpno vprašal Miran in si frcnil nevidno smet s suknjiča. Sit je bil njegovih stalnih namigovanj.

»Ništa.« Ibro ga ni hotel pogledati v oči, ampak se je ozrl v temno nebo in si začel požvižgavati romantično balado. Potem si je spet nameščal kapo, čeprav je stala povsem v redu. Ko jo je za par centimetrov privzdignil, se je, najbrž zaradi skuštranih las, za hip zazdelo, kot bi imel na sprednjem delu glave majhna rožička. Obrnil je šilt levo, desno in potem kapo spet namestil naravnost na čelo.

Miran je z glasnim tleskom zaprl svoj blok, da je svinčnik poletel meter stran in se ustavil tik ob bregu. Ibro ga je pobral in mu ga spravljivo podal.

»Hajde, piši dalje.«

Miran je godrnjaje spet odprl blok na strani, ki jo je imel označeno s srebrnim papirčkom iz škatlice cigaret, in zapisal v tabelo obe strokovni oceni. Ibro je opazoval, kako so se njegove ustnice med gledanjem v blok premikale, kot bi potihem žebral. Čez nekaj sekund ga je neučakano vprašal: »Koliko?«

»Pst …« je rekel Miran in še naprej osredotočeno gledal v papir. Ibro se je prestopil in prižgal novo cigareto.

Miran se je vmes enkrat zmotil in začel računati od začetka, kar je naneslo pol Ibrove cigarete, potem pa je oznanil: »Pet ton in pol in še par kilogramov.«

»Fjušššš …« je Ibro spet zažvižgal in občudujoče prikimal. Potem je še nekajkrat globoko potegnil cigareto in stopil par korakov naprej, da ne bi kot prej zadel ograje, ko je frcnil ogorek v reko. Na hrbtu njegovega sivomodrega kombinezona je bilo z odebeljenimi črnimi črkami natisnjeno KONSTRUKT, d. b. o.

Mostu sta se bližala mlada moška. Na vrhu stopnic je tisti z dolgimi črnimi lasmi prijel drugega za roko. Ta se je zdrznil, jo za hip umaknil, a ga takoj zatem prijel nazaj. Tesno drug ob drugem sta se približala ograji. Dolgolasec je odprl škatlico, ki jo je imel že ves čas v roki. Iz nje je vzel ključavnico in jo podal ljubimcu. Rdečo ključavnico sta pripela na spodnjo žico ograje, kjer sta našla še kanček prostora. Nagnila sta se čez ograjo, da bi videla, kako bo ključek pristal v vodi, a mrak se je še bolj zgostil in tudi pljuska ni bilo slišati. Čeprav v tišini, sta si istočasno predstavljala, kako drobni ključ počasi tone proti črni globini rečnega dna, kjer bo, med mehkimi zelenimi algami, varno zasidran za vse večne čase. Čez Most ljubezni, na drugo stran reke, sta se podala z roko v roki.

Ta večer sta sicer nameravala oditi zgodaj domov, a dolgolasi Nik se je, ko sta prečkala tržnico, oglasil na zvonjenje svojega telefona.

»Ja valda, prideva zdele,« se je takoj strinjal, ko je prijatelj povabil njega in njegovega Zorana na še en pir.

Ko je tri ure kasneje ležal na tleh in lovil sapo, ker so se mu v trebuh zarivali težki bulerji devetdesetkilskega idiota, si je želel samo, da bi se z Zoranom držala prvotnega plana in šla domov. Pogledal je na levo, kjer je s prebito ličnico in pogledom, motnim od bolečine, ležal Zoran, in zabolelo ga je neprimerljivo bolj kot vsaka brca v lasten trebuh. A pri treh težkokategornikih, ki so se spravili nanju, čim sta stopila iz gejevskega bara, nista imela nobene šanse. Tudi če je ne bi njun prijatelj brzinsko odkuril takoj, ko je dojel situacijo. Zdaj jima ni preostalo drugega kot zavarovati najbolj občutljive dele telesa in upati.



»Ibro?«

»Šta?«

Miran ni dolgo okleval, ko sta fanta, držeč se za roke, zapustila most.

»Jaz bi rekel šeststo sedemdeset kil. Mogoče še par gramčkov viška.«

Ibro je par sekund počakal, da je odvil novo škatlico cigaret in srebrni ovojni papirček ponudil Miranu, da bo imel za označevanje strani v bloku. Z zobmi je potegnil cigareto iz škatlice in nekajkrat zakresal vžigalnik, preden mu je uspelo prižgati.

Nato je ustrelil.

»Pa ajde, Miro, skoro si pogodio. Ja kažem šesto dvadeset kila.«

Miran je najprej prijel svinčnik in si ga zatlačil v žep suknjiča. Potem je spet z glasnim pokom zaprl blok. Ibro se je zdrznil, cigareta mu je padla iz ust.

»Vedno, ampak čisto vedno so tvoje ocene nižje od mojih!«

»Ma šta ja znam, Miro,« je pomirjujoče rekel Ibro, »ja mislim, da ti uvijek malo dotjeravaš.«

»Kaj?!« Miran se je trudil, da bi zvenel umirjeno, ampak od ogorčenja se mu je glas kar tresel.

»Ti ves čas misliš, da je to neka … neka lahkotna stvar. Neka zajebancija! In sva midva tukaj zato, da se malo igrajčkava.«

Ibro je hotel še nekaj reči, a Miran mu ni pustil do besede.

»A ti res misliš, da bo zdržal vso to težo?« je vzkliknil, ko je teatralno uprl kazalec proti mostu. »Niti slučajno!«

Ibro je pobral cigareto in krepko potegnil. Dva trakova dima sta mu izpuhtela skozi nosnici, ko je nostalgično zanergal: »E, Mire, Mire moj, ti nikad nisi vjerovao u našu konstrukcijo. Nikad nisi vjerovao, da bude dovoljno jaka. A slušaj sad …«

Tudi Ibro je zdaj odločno povzdignil glas.

»To ti je mega sigurna konstrukcija! Sto posto!«

Svetlečih se oči je nadaljeval.

»Ovo ti drži deset i jedan pilot dubine dvadeset i sedam metara …«

»Vem, vem …« ga je nergajoče prekinil Miran.

Tudi sam je imel specifike mostu v malem prstu. Enajst betonskih pilotov v oporo vsem tonskim projekcijam, utvaram, nedosegljivim sanjam. Razponska konstrukcija iz treh ukrivljenih, lupinastih, jeklenih nosilcev razpona triintrideset metrov in širine sedemnajst celih tri metra za vse visokoleteče upe in nemogoča pričakovanja. Pohodna površina pohorski tonalit s protizdrsno zaščito za vse zanosne obljube. Robna pasova mostu iz troslojnega varnostnega stekla, debeline devetintrideset milimetrov za stalna iskanja odrešitev in hipnih pozabljenj.

Oba sta utihnila in se za posvečen trenutek zazrla v svojo konstrukcijo. Potem je Miro spet odprl blok in se zatopil v seštevanje.



»Daj, zapri že, Rok!«

Stal je ob priprtem oknu in se trudil puhati dim cigarete skozi špranjo, a ga je večina uhajala spet nazaj v sobo. Sanja je premražena, zavita v deko, sedela na kavču v njuni miniaturni garsonjeri. Spominjala je na tiste hišice iz škatel, ki ji jih je kot punčki izdeloval oče, a še zdaleč ni bila tako idealna. Rok je vedel, da tudi pri zaprtem oknu ne bo kaj dosti topleje. Čeprav sta imela povsod pod okni zatlačene deke in je zakital vse špranje na razpadajočih lesenih okvirih, je skoznje ob najostrejših zimskih dneh še vedno vlekel leden veter. Tako sunkovito, da so se včasih kot rajajoči duhovi dvigovale prosojne zavese. Poleg žvižganja vetra jima ponoči ni dalo spati tudi kapljanje vode iz radiatorja, ki se je v enakomernih intervalih odbijala v posodico, postavljeno pod zarjavel ventil. Po nekaj tednih neprespanih noči je vse skupaj že spominjalo na kitajsko metodo mučenja, pri kateri ti vso noč po kapljicah spuščajo vodo na čelo. Sanja ga je že cel mesec prosila, naj zamenja ventil, ampak nekako se sploh ni mogel pripraviti do tega. Z vselitvijo se je kmalu tudi vanj začela vse bolj naseljevati nekakšna otopelost, kot bi mu beda stanovanja pronicala skozi pore. Še v službo se je komaj odvlekel vsako jutro, kaj šele, da bi potem še kaj postoril doma. Saj je imel to bejbo ful rad in vse, ampak no, tega si pa le ni predstavljal tako.

Zaprl je okno in jo pogledal. Svetel koder las ji je padal na oči, medtem ko je sklanjala glavo nad telefonom in hitroprstno odgovarjala na novo sporočilo. To je počela že celo uro in glede na komaj opazen nasmešek, ki se ji je ob vsakem novem pisku zarisal na obrazu in ga ni mogla prikriti, ga je začelo zanimati, s kom si dopisuje. Prikradel se ji je za hrbet, a še preden mu je uspelo kaj razbrati, si je pritisnila zaslonček k prsim. Pogledala ga je od spodaj in se mu nasmehnila.

»A greva zvečer do Frlota in Anite?«

»S kom si pišeš?«

Preslišala je vprašanje in ponovila svoje. Zavzdihnil je in ji skušal dopovedati, da je po celodnevni službi utrujen, ker to ni isto, kot če cel dan visiš na faksu, piješ kavice in se meniš s kolegi. Namrdnila se je. Odkar živita skupaj, se mu sploh ne da več hoditi ven. Pravzaprav pa je že zdavnaj obupala in se niti ne pritožuje več. Ampak v takih trenutkih se ji tisti dan lanskega poletja, ko sta na Most ljubezni pripela ključavnico, zdi kot iz nekega drugega življenja.



»Ibro?«

»Šta je, Miro?«

»Glej tole.« Miran je pomignil proti mestu, ki ga je ravnokar prečkala stasita lepotica sredi štiridesetih, ki se je goreče privijala k precej mlajšemu črnolascu, on pa ni niti za sekundo umaknil pogleda z nje. Čeprav so se na podmostju že lesketale ledene sveče, je bila oblečena v tenek, ozek plašček, ki je zgoraj bolj razgaljal kot zakrival bel dekolte, čez katerega so padali temni, popolnoma ravni lasje. Glede na to, da je nosila salonarje z desetcentimetrsko petko, je za nekaj centimetrov presegla višino svojega spremljevalca, kar pa ni kvarilo njune skladnosti.

»Mati mila,« je rekel Ibro.

»Ni mati, ni,« se je zarežal Miran in še naprej pozorno opazoval par, ki je stopil do ograje. Na srebrni, posebej za to priložnost izdelani ključavnici sta bili vgravirani njuni celi imeni, ne le inicialki. Davor je sicer hotel, da bi bila napisana tudi priimka, a Lara se je temu ognjevito uprla. Prijel je njeno roko in skupaj sta obrnila ključek v ključavnici. Za nekaj trenutkov ga je še podržala v dlani in ga nepremično opazovala. Stegnil je roko proti njej, podala mu je ključek, on pa ga je pospravil v žep jakne. Prijel jo je za ramena, ji nekaj trenutkov večnosti zrl v oči barve reke in jo potem poljubil. Tesno objeta sta složno odkorakala čez most.

Tega večera in noči, ki mu je sledila, se je veselil že cel mesec. Končno jo bo imel nekaj ur samo zase. Za njuno ljubezen. Ko se je pred njim vzpenjala po polžje zavitih stopnicah bloka, je z očmi polzel čez njeno skladno postavo. Plašč je nosila obešen prek roke, dolga belo prosojna obleka se je povsem oprijemala njenih ozkih bokov in padala prek zaobljene zadnjice. V pojemajoči svetlobi hodnika se mu je zazdela kot pravljičen privid, ki mu lahko zdaj zdaj zdrsi skozi prste. Prijel jo je za boke, začutil njeno gibanje, vročina mu je udarila v lica, ona pa se je zasmejala in stekla po stopnicah do vrat. Poljubljati jo je začel, še preden je odklenil.

»No, no,« je nasmejana rekla in se izmaknila njegovi neučakanosti.

Saj je tudi on hotel, da bi ti trenutki trajali v neskončnost, a ob njej se je bilo tako težko zadrževati. Ni vedel, za koliko ur sta se zgubila v vročici dotikov, valovanju belih rjuh in opoju vrtničnega vonja. Vedel je le, da je v tem trenutku edini zanjo.

»Lara,« ji je nežno šepnil na uho že stotič to noč, ko se je med počitkom privijala k njemu. Še stokrat bi ji, če ne bi mehurčka njune sobe predrl rezek zvok telefona.

»Bom, bom, kmalu bom doma,« jo je slišal odgovarjati z mehkim glasom, ko se je umaknila v kopalnico.

Povesil je pogled, ko je prišla ven. Tiho se je oblekla in naglo odšla proti vratom. Ni marala poslavljanja. Prosojen pravljični privid mu je tudi tokrat spolzel skozi prste. Seveda. Prav dobro je vedel, da sta ključavnico pripela le njemu na ljubo. Hotel je imeti vsaj ta ključek, če že tisti do njenega srca ne bo nikoli njegov.



»Miro?«

»Reci.«

Ibro je zasanjano gledal za postavnim parom, dokler ju nista izgubila izpred oči. Potem se je odhrkal, kot bi se ravno predramil, se počohal pod kapo in podal oceno: »Kažem sedemsto trideset kila i niti grama više.«

»Dobro,« je rekel Miro in zapisal številko.

Po njegovo je bila vrednost veliko višja, a ni se mu več ljubilo prepirati, zato je brez pripomb zapisal v drug stolpec še svojo oceno. Osemsto dvajset kilogramov. Potem je iz žepa potegnil računalo in se zatopil v blok. Ustnice so se mu premikale v neslišnem računanju, toda Ibro ni dolgo zdržal.

»Koliko?«

»Preračunavam,« je togo, z glasom gps-navigatorja, ki te usmerja med vožnjo, rekel Miran.

Ibro ga je napeto gledal, iz ust mu je visela cigareta, od vznemirjenja jo je pozabil prižgati.

»Petnajst celih sedemdeset tone,« je svečano razglasil Miran, ko mu je le uspelo izračunati povprečje njunih skupnih ocen.

»U-o!« se ni mogel načuditi Ibro.



Del nje je le upal, da bosta pripeta ključavnica in ključek, za večno skrita na dnu reke, pomagala ohraniti njuno ljubezen. Na neki način se ni motila.

Nekaj mesecev zatem, ko sta priklenila ključavnico in je sedeč pred ogledalom spletala svoje sive lase v kitko, je prejela klic. Čim je prispela v bolnišnico, je pohitela k njemu v sobo. A doktor jo je prestregel že na hodniku.

»Kap,« je povedal in jo pogledal naravnost v oči.

Iz pogleda je razbrala, da to pot ni preživel. Nemo je zdrsela na klop ob steni, ni čutila doktorjeve roke na svojem ramenu, odmev njegovih besed pa je do nje prihajal kot iz tunela. Ni razumela, kaj ji pripoveduje.

»Sindrom zlomljenega srca,« je razložila mama deklici, ko sta čez en mesec v bolnišnici obiskali vse bolj oslabljeno babico, ki po moževi smrti skorajda ni več govorila.

»A se od tega tudi umre?« je vprašala mala.

Mama jo je pogledala s solznimi očmi.



»Ibro!«

Miranov glas se je vznemirjeno tresel.

»Šta?«

»Poslušaj.«

Ibru je padla cigareta iz ust. Ni je pobral.

Ob vse glasnejšem zvoku krušenja sta začutila tudi tresljaje. Naenkrat se je vse ustavilo in utihnilo, tudi množica na Mostu ljubezni je obstala negibno kot stoletni kipci. In ko sta se njuna pogleda srečala, jima je bilo že povsem jasno. Zvok gromkega hrumenja je zasekal v tišino, podmostje se je začelo sesedati, kot bi šlo za lego kocke. Ibro se je prijel za glavo, medtem ko je Miro pordelih lic začel stiskati dlani v pest in kričati.

»Vedel sem, vedel! Rekel sem ti, da ne bo zdržal!«

Ogromni kosi betona, jekla in stekla so, ob ponorelem vreščanju ljudi, z glasnimi pljuski padali v reko, voda se je vrtinčila metre visoko.

»Pa nisam ja znao, da bude ovako teško!« je Ibro s težavo preglasil hrumenje.

»Ja kaj sem ti pa ves čas govoril?!« je obupano kričal Miran.

»A ko ti je ovdje glavni konstruktor?« se ni pustil zmesti Ibro.

»Ja, jaz sem!«

»Pa eto! Ja sam samo radnik.«

Potem sta utihnila, saj se je bilo ob vsem hrupu nemogoče pogovarjati. Nemo sta opazovala filmski prizor, ki se jima je odvijal pred očmi. Ne več dolgo, saj je bilo vsega bliskovito konec. Ko se je gladina vode povsem umirila, kot da ne bi še nekaj minut nazaj požrešno goltala, in so utihnili zadnji brbotajoči krikci, sta se Miran in Ibro odpravila v smeri toka po Petkovškovem nabrežju. Ibro je privzdignil čepico, žarki zahajajočega sonca so se za hip ujeli v njegove skuštrane lase, da se je zazdelo, kot bi imel nad čelom par majhnih rožičkov. Prijateljsko je objel Mirana okrog ramen, ta se je obrnil k njemu, njegov pogled je bil v sončni svetlobi nenavadno žareč. Pomežiknil mu je.

»Niko neće, da izroni, jel?«

»Neće in noče,« je prikimal Miran.

»Pa da napravimo novu konstrukciju?« se je Ibro upajoče zazrl vanj.

»Zakaj?« je glavni konstruktor trezno odkimal z glavo. »Vse se bo spet tako končalo.«

»Ljubaaaaaav, o ljubaviiiii …« je začel s trpečim, gromkim glasom prepevati Ibro, da je odmevalo za njima po praznih ulicah.





Čajanka




»Ja, kar za mano, ljubici, kar za mano, hopla … gremo, gremo,« jima je pomahal in se čutno odzibal naprej. Bok v levo, bok v desno, pogled nazaj, zapeljiv nasmešek, pomežik Frideriku. Ariana ga je bila vajena in se sploh ni pustila motiti, pohvalila pa je njegovo izbiro toalete za to popoldne. Ozka roza majica s kratkimi rokavi, spredaj poslikana z mačkami. Popolnoma se je prilegala njegovi mišičasti postavi, poleg tega je roza tako lepo poudarila modrino oči in se ujemala s svetlimi kodri, ki si jih je ves čas zapeljivo navijal med prsti.

Friderik se je kot ponavadi zaničljivo namrdnil, vseeno pa je na skrivaj motril njegovo zadnjico, ki se je zibala pred njimi.

»In kje je Jaro, a spet zamuja?«

»Rekel je, da bo prek videokonference …«

»Hudiča!« je ušlo Frideriku.

»Pa saj veš, njegova mantra … nižanje stroškov, večanje koristi,« je pojasnila Ariana. »Prihranil bo potne stroške in svoj dragoceni čas, medtem ko ga bodo soborci nepremišljeno tratili s premikanjem od točke A do točke B pod hrastom in spet nazaj od točke B do točke A, od koderkoli so že prišli. On bo medtem počel kaj veliko bolj produktivnega, razmišljal je celo o tem, da bi na virtualno dolžnost poslal svojega novega tujega pomočnika. Indijca, ki ga je za smešno nizko urno postavko najel prejšnji teden in zdaj vestno izpolnjuje njegove poslovne in osebne naloge. Nič lepšega. Zdaj dela celo, ko spi.«

Friderik je zamahnil z roko: »Samo zato, da se počuti pomembnega.«

»Pa zakaj rinemo po tej divjini?« je čemerno vprašal Friderik, ko so nadaljevali pot.

»Zato, ker je tam senca,« mu je potrpežljivo razložila Ariana.

»Pa ne, zakaj moramo imeti to čajanko? Sestanke bi morali imeti lepo v pisarni kot vsi normalni ljudje.«

Čajanka je bila po Arianinem mnenju neobvezna, zato jo je precej zbodlo, ko je Friderik uporabil moramo.

»Zato, ker sem jaz tako rekla,« mu je naveličano odvrnila.

Zato pa mu je Elim spredaj, krileč z rokami, navdušeno začel razlagati globlji pomen čajanke. Čajanka je upor proti pritiskajočim strukturam in vzorcem družbenega reda. Čajanke so edina pot, kako se lahko dandanes učinkovito upiramo. Za ekonomski sistem pomenijo tratenje časa, nižanje vsakodnevne produktivnosti, in to opoldan, ko naj bi bile delavke na vrhuncu moči. Me pa se družimo takole na čajanki, brez dnevnega reda, brez vodje in hierarhične strukture, brez časovne omejitve in storilnostne norme.

Elim je med razlago ljubko mežikal s trepalnicami, privlačen je bil in tega se je dobro zavedal. Tako moškim kot ženskam. Tudi mačo tipom, ki bi ga, ko so to ugotovili, najraje na gobec.

Sicer so ga pa zmeraj tepli. Že ko je bil majhen. V šoli, doma, na cesti. Pa kaj, če je pomerjal sestrine obleke, saj mu je barva povsem pristajala, pa naj kličejo modno policijo. Da ne govorimo o sestrinem vijoličastem črtalu za oči. Joj, kako lepo je po­udarilo globino njegovega pogleda. Zakaj pa bi bil užitek ličenja samo privilegij žensk, tudi moški morajo biti urejeni. Saj mu je to ravno včeraj razložila Ariana, ki je vedno nasprotovala vsakršni diskriminaciji na podlagi spola in je Elima tudi edina povsem sprejemala. Vedno. Uh, kako je podkurila tistim pretepačem iz sosednje vasi, ko sta bili še mali smrklji. No, on je bil pač smrkavec, čeprav v sestrinem miniču.

Elim je priskakljal do hrasta in razprostrl svojo rožnato deko, ki jo je imel vedno s sabo za nujne primere.

»Jaz ne mislim sedet na tem!« se je uprl Friderik.

»Potem se pa lahko uležeš, lubica,« ga je takoj povabil Elim.

Friderik je pripomnil, da bo enkrat nekoga na gobec, in se kujavo usedel na deko. Ariana se je naslonila ob star hrast. Po modrem nebu je nad drevesom trikrat zaokrožil kragulj in nekajkrat zavreščal. Občudujoče ga je opazovala.

»A nismo rekli, da imamo sestanek?« jo je zdramil Friderik. »Kaj pa Jaro?« je spet rahlo obupano vprašal.

»Ja, on bo prek videokonference,« se je ponovno glasil Arianin odgovor.

»Pa kakšne faking videokonference?! A se bo prežarčil na nebo al kaj?«

»Saj res!« je vzkliknila Ariana, zraven pa pomežiknila Elimu. Prenosnik je pozabila doma. »Kako pozabila?!« je nejeverno vprašal Friderik.

»Haha, saj pri reševanju sveta je pa edino prav, da smo ekonomistka pustile doma!« je Elim navdušeno prekinil njegovo po­izvedovanje.

»Upam samo, da Jaro danes ne bo naredil preveč škode,« je prišepnil Ariani. »Čeprav … pogrešam ga.« Ariana ga je zaupno pogledala. Vedela je za Elimovo že dolgo trajajočo dilemo. Jaro ga je privlačil, ni pa mu bilo všeč njegovo delo.

»Eh, ti ambivalentni odnosi so vedno tako težavni. Ni čudno, da so revolucionarjem zmeraj prepovedovali globlje čustvene navezanosti,« je rada modrovala Ariana, kadarkoli sta prišla na to temo.

Friderik je začel zavijati z očmi in rentačiti. Je res moral nujno oditi z dela zato, da v neki prekleti divjini posluša ljubezenske izlive … in, a niso rekli, da bodo imeli sestanek! Videti je bilo, da se edini tu zaveda resnosti situacije in potrebe po takojšnjem ukrepanju.

»Ja, res sem zaljubljena,« je zavzdihnil Elim.

»Nič nisi zaljubljen,« je zarentačil Friderik.

»Kaj da ne,« se je ujezila Ariana, »a naj čaka na družbeni konsenz al kaj?!«

Elim se je obrnil, saj ga tovrstne debate pravzaprav niso nikoli preveč zanimale, in začel iz svojega cekarja zlagati vse za čajanko. Drobne delikatne skodelice njegove babice, vrček za mleko, sladkornico in domače pirine piškote s koščki temne čokolade. Vse skupaj je zložil na bel, ročno vezen čipkast prt, ki ga je razprostrl in skrbno pogladil robove. Iz termovke je začel v vsako skodelico posebej počasi točiti kavo.

»Ja pa kaj je zdaj to? A nismo rekli, da bomo imeli čajanko!« se je pritožil Friderik, ki ga je vsakršno odstopanje od dogovorov vedno hudo zmedlo.

»Točno, še čaj, čaaaajček,« je poskočil Elim. Iz žepa je potegnil majhno ploščato steklenico in vsakemu malo prilil v kavo. Zadovoljno je srknil in prikimal; to je to.

»A nismo rekli, da bomo imeli sestanek?!« je že močno obupano spet poskusil Friderik, »svet drvi v ponor, časa je vedno manj. Moramo se pogovoriti o podnebnih rešitvah, vzpostavljanju mikroskupnosti, Jaro nam mora vpeljati lokalne valute, odstraniti moramo plastiko iz oceanov, ustaviti uničevanje staroselskih skupnosti in taljenje ledenikov, vpeljati nove kazalnike merjenja družbene uspešnosti, ustaviti izumiranje vrst, zasaditi moramo …«

Zajel je sapo in pogledal zbrano druščino. Elim je s prekrižanimi nogami sedel na deki in počasi, z užitkom srkal iz porcelanaste skodelice svoje babice. Ariana je napol ležala v travi pod drevesom in vzneseno zrla v nebo, po katerem so vsake toliko prijadrale ujede. Friderik je povezal očem vidna dejstva: »Danes ne bomo reševali planeta.«

»Bomo,« mu je zasanjano izpod starega hrasta odvrnila Ariana in se pretegnila.

»Kako, prosim?« je vljudno vprašal Friderik, a zraven komaj krotil togotno tresavico glasu.

»Ga že,« je prikimal Elim.

»Če ne delujemo, ga ne uničujemo,« je pojasnila Ariana edinemu nepoučenemu.

»Umetnost nedelovanja,« je povzel Elim in uživaško srknil iz skodelice.





Azazellove pomadice




»Aza!«

»Gospod?«

»Državljan A-z-a! Točno kateri del vam še ni jasen?«

»Gospod, še priimek, prosim.«

»Azazello!«

»Aza Azazello?«

»Azazello sem in nič drugega! Ne vem, zakaj se že deset minut ukvarjava z imenom, ko pa so važne le moje pomadice,« z nosljajočim glasom protestira državljan.

Uradnik na URP-u, natančneje Uradu za registracijo patentov, razmišlja; le kako naj izpolni obrazec, če ne pozna strankinega priimka. Odloči se, da bo, samo začasno seveda, pustil prostorček, namenjen priimku, prazen.

»Oprostite! Še vedno sem tukaj.«

Uradnik se zdrzne ob jeznem zvenu glasu.

»Ime patenta?« se obrne k stranki.

»Azazellove pomadice!«

»Opis patenta?«

Aza pazljivo potegne iz torbe zlato okroglo škatlico in odvije pokrovček. Uradnik se sumničavo zazre v mastno, zelenkasto mazilo in povohlja. Zadiši po gozdu in močvirskih travah. Držav­ljan začne navdušeno razlagati, za kakšno mazilo gre, a uradnik se ne da zmesti: »Sestavine?«

»Močvirske trave, gozdni mah, volčje jagode, nabrane ob drugi polni luni med dvanajsto in drugo, kapljica krvi devičnika …«

»Oprostite, malo počasneje. Kako? Kri devičnika? Katere krvne skupine, prosim?«

»Kaj?! Dajte no …«

Uradnik dvigne glavo iznad obrazca in zatrdi, da je to vsekakor pomemben podatek, saj morajo biti vse sestavine podrobno opisane.

Azazello premisli in izstreli: »B-skupine, B mora biti!«

»Dobro,« prikima uradnik, »je govor o B plus ali B minus?«

Aza nemočno zavije z očmi. Uradnik se omehča in sklene, da se bosta kasneje vrnila k temu vprašanju.

»Poreklo sestavin?«

Državljan brez oklevanja razloži, da so vse sestavine ekološko nesporne in lokalnega porekla. Pogleda uradnika v prepričanju, da s takim odgovorom ne bo deležen nadaljnjih zasliševanj. Uradniku pa funkcija ne dovoljuje, da bi se zadovoljil s kratkimi pojasnili: »Ekološke, pravite? In kakšna je sledljivost? Kateri certifikat ste pridobili za gojenje in kdaj? Prosim, predložite priloge.«

Azazello obupano: »Nič ne gojim, raste samo, v neokrnjeni naravi že stoletja.«

»Tu vsekakor nismo zagovorniki tega, da bi kaj raslo samo, brez kakršnekoli kontrole. Nadzor pomeni kakovost. Kakovost pomeni zadovoljne stranke. Tale nivo nam boste morali še zagotoviti, državljan.«

Aza skomigne z rameni, uradnik zagreto nadaljuje: »Kje sva ostala? Učinek?«

Azazellu se razjasni obraz, ko začne hitro naštevati: »Pomladitev vsaj za deset let, takojšen dvig vitalne energije, zmožnost letenja, enakomerno obarvana polt …«

»Samo moment!« Uradniku se zaiskrijo oči. »Ocena varnosti?«

»Prosim?«

»Imate izdelano oceno varnosti za svoj izdelek?« Uradnik ni nič kaj zadovoljen z dejstvom, da mora opozarjati na samoumevne stvari. Odrecitira, na kaj se nanaša ocena varnosti, sploh če izdelki omogočajo letenje. Da niti ne omenjamo specifikacije višine, neoviranega gibanja v skupnem zračnem prostoru, pristajanja ... V oceni varnosti je jasno zabeleženo, katere sestavine lahko uporabljate, katerih ne. Upa, da je državljan Azazello seznanjen s tem, kaj je dovoljeno nabirati in česa pač ni dovoljeno nabirati. Lista A in lista B! Seveda pa je ocena varnosti nadvse pomembna tudi zaradi svežine izdelka. Ali gre pri izdelkih za prvo, drugo ali tretjo svežost.

Azazello posluša in se grbi vase. S šibkim glasom ugovarja, da so njegove pomadice vendarle ves čas sveže. Uradnik prikima: »No, potem potrebujem točno specifikacijo vseh konzervansov.«

»Amp-p-pak, amp-p-pak …« začne jecljati Azazello. Uradnik se zadovoljno razkomoti na stolu, zavedajoč se pomembnosti svojega dela.

»Takole bova naredila,« se komaj zaznavno nagne naprej in zarotniško pomežikne obupanemu državljanu. »Enakomerno obarvana polt, ste rekli?«

Aza ga precenjujoče pogleda in prikima.

»Pomladitev vsaj za deset let?« Uradnik se gladi po levem licu.

Aza prikimava hitreje: »In letenje.«

»In letenje,« ponovi uradnik in takoj zatem vzklikne: »Dajte že, da poskusim!«

Aza ga trenutek nejeverno pogleduje, potem le odvije pokrovček. Uradnik že steguje dlan proti njemu, na prst mu nakapa kanček pomade.

Razmaže si mazilo med dlanmi, potem našobi usta in si ga začne vtirati v lica, v čelo, v vrat. Že naslednji trenutek začuti zategovanje, ovije ga omotičnost. Globoke gube na čelu, posledica mukotrpnega uradniškega dela, se začnejo blažiti, kmalu ni za njimi niti sence sledi. Prej upadla lica se napnejo, zadobijo zdrav rdečelični lesk. Uradnik se s široko odprtimi očmi treplja po licih, pod blazinicami prstov čuti vso prekipevajočo svežino dvajsetletnika, zaviha rokave in se začne drgniti po lakteh. Starostne pege izginevajo, kot bi jih radiral. Z otroško neučakanostjo začne divje rahljati vozel na svoji sivi kravati, ihtavo odpenja gumbe na srajci, ne gre dovolj hitro, začne jih trgati, srajca odfrči na tla.

»Še, še rabim!« proseče vzklikne.

Aza je tovrstnih odzivov vajen, poda mu še kanček pomade. Uradnik se namazili po zgornjem delu trupa. Po celem telesu začuti skoraj nevzdržno žgečkanje, kot bi skočil v vrelec šampanjca. Zaobjame ga vročica, prisili ga, da si začne odpenjati še hlače, ki takoj zatem pristanejo v kotu sobe. Kot bi ga potisnila nevidna vzmet, skoči na pisalno mizo v samih velikih, belih spodnjicah. Tudi kravata mu še vedno binglja, z enim sunkom jo povleče dol, jo začne vrteti nad glavo, divje migati z boki in otresati s tolsto zadnjico. Prej skrbno urejeni papirji frčijo naokrog. Nihče jih ne bo pobral.

Azazello ga prekrižanih rok opazuje od spodaj, dober opazovalec bi zaznal blesk odobravajočega ugodja v njegovih očeh. Tisti trenutek uradnika privzdigne z mize za nekaj centimetrov. Nemočno zakrili z rokami po zraku, pa hitro ujame ravnotežje, pobrca z nožicama in zaplava proti stropu. Usta se mu razlezejo v širok nasmeh, ko se preobrne na hrbet in zavesla po zraku. Odplava proti oknu, Aza skoči in ga odpre na stežaj. Uradnik švisne mimo.

»Hej! Kaj pa moja registracija?« zakriči Aza za njim.

»Ne budalite vendar, državljan Aza! Kakšna registracija neki?!«

Njegove lepo oprane bele spodnjice se lesketajo, ko uradnik odleti v svoj prvi svoboden, sončen dan.

Grizolda, maček in obiskovalec

Še vedno si ni namestila zvonca, zato je zavzdihnil in vdano potolkel s tolkačem v obliki levje glave. Vrata so se takoj škripajoče odprla, kot bi ga prav tisti trenutek pričakovala. Umaknila se je, da je lahko vstopil. Iste višine sta bila, le da se je on držal nekam pokvečeno, kot bi na ramenih nosil vsaj štiridesetkilogramsko vrečo peska. Preden je zaprla, je še enkrat pogledala na ulico, razsvetljeno s pomirjujočo svetlobo uličnih svetilk, in se za hip zazrla v veliko srebrno kroglo, ki se je prebila izza oblaka. Priprla je oči, usta so se ji ukrivila v blag, komaj opazen nasmešek.

Stopala sta po dolgem, šibko osvetljenem hodniku. Le visoke sveče, vstavljene v medeninasta držala ob steni, so osvetljevale pot. Obiskovalec se je namrščil. V istem hipu ga je spreletelo. Da niso sosedi slučajno odklopili elektrike? Kako zares neodgovorno, da kljub opominom ne plačaš računa.

Morda je bila igra svetlobe, morda dramatičnost noči, za hip se mu je zazdelo, da ne sledi človeškemu bitju. Res mora biti že utrujen, pa še toliko dela ima danes. Pomencal si je oči. Gibka, žametno siva postava se je premikala nežno, kot bi drsela, brez kakršnegakoli glasu. Hladen vetrc ga je mehko pobožal po zatilju. Pomislil je, da so sosedina okna stara, že popolnoma preperela in ji zato vleče skoznje. Nejevoljno je zmajal z glavo.

V brezčasju dolgega temnega hodnika so se mogoče premikale le sence, ki so poplesavale po zidovih, onadva pa sta stopala na mestu. Nestrpno je pogledal na svojo zapestno uro. Nazadnje se jima je le približala prostorna sobana s kaminom v kotu in z zvokom prasketajočih polen. Čeprav so ognjeni zublji oddajali toploto in domačnost, ogenj sploh ni gorel. Stal je na mestu, kot bi bil zamrznjen. Aha, torej ni plačala niti ogrevanja, je še isti hip spreletelo obiskovalca.

Grizolda se je nepričakovano zavrtela, da so njeni vranji, popolnoma ravni lasje zaplali za njo po zraku, in se razigrano zahihitala.

»Kaj pa je?«

Vsak zlog se je mehko odbil od sten in prinesel globok zven njegovega glasu do njenih ušes. Odgovora ni dobil.

»Grizolda?«

Zdaj se je le obrnila, v njenih očeh barve smaragda je za trenutek odblesknil ognjen sij. Ali pa se mu je samo zdelo tako, saj je njen umirjeni pogled že naslednji hip pričal o tem, da na tem svetu ni stvari, ki bi jo lahko iztirila.

Silhueta za zaveso velikega okna se je nenadoma premaknila, izza nje je neslišno skočil na tla žametno siv maček. Na njegovi dlaki so se še vedno lesketali drobci srebrnkastega luninega sija. Ali pa tudi ne in se je obiskovalcu samo zdelo tako. Dlje ko je ostajal tu, bolj ga je zajemala vročična omotica, kot po prvovrstnem konjaku, le da se mu ni nič vrtelo. Samo vse bolj mehkoben je postajal. Ni bil vajen takšnega stanja, zato se je stresel, da bi obudil svojo stalno zbranost in razum. Maček se je pretegnil in se potem z visoko vzdignjeno glavo in s počasi mahajočim repom usmeril proti Grizoldi. Blago kot puhast oblak se je ovil okrog njenih nog ter se povsem zlil z barvo njene dolge obleke. Pogladila ga je in se nasmehnila.

»Maček je obvezen,« je rekla, ko se ji je srebrni lesk z njegove dlake ujel v lase, vsaj tako se je zazdelo obiskovalcu. Znova si je pomencal oči in pomislil, kako zares moteča je ta slaba razsvetljava. Maček se je pretegnil in se dostojanstveno napotil k njemu. Ob njem se je ustavil in se nato z glavo podrgnil ob črne hlače, na katerih je za njim ostalo nekaj srebrnega leska. Obiskovalec se je negodujoč sklonil in z dlanjo hitro otresel bleščice s hlačnic.

»Pa pravijo, da so mački ena najbolj čistih živali,« je ob tem nejevoljno zagodel.

Grizolda se je sprehodila do kamina. Segla je v plamen, odlomila košček živordečega zublja, ki se je zlomil kot led, in si ga potisnila v usta. Tudi stopil se je na jeziku kot led, le da je bil občutek malo žareč, običajen okus po ognju pač.

»A boš malo?« mu je vljudno ponudila, ko je odlomila naslednji košček. Odkimal je. Ne bo. O, to pa ne. Danes je že jedel in on nikoli, ampak zares nikoli ne jé po šesti zvečer. Človek mora pa v teh letih res že paziti na prehrano, se mu kaj hitro pozna. Da ne govorimo o nevarnostih pretirane zamaščenosti …

»Nezaslišano!«

Nenadoma ga je prekinil globok bariton izpod Grizoldinih nog.

»Prosim?«

Grizolda se je ozrla za glasom. Maček je stal ob kaminu, zrl v ogenj in jima obračal hrbet. Z repom je pometal sem ter tja.

»Saj si slišala. Rekel sem nezaslišano in to ne pomeni, da ne slišiš.«

»Pa saj sem mu ponudila,« se je uprla Grizolda v malce povišanem tonu.

»Pha. Njemu,« je prsknil maček, še vedno s hrbtom obrnjen proti njima, hipnotiziran z ledenim bleskom ognja.

Grizolda se je sklonila in mu ponudila košček, ki ga je še vedno držala v roki in je postajal vse bolj brezbarven.

»Ostankov ne jem,« je prišlo pojasnilo hip zatem, ko je maček visoko dvignil glavo in se obrnil od njene roke.

»Ostankov ne jé?« je zmedlo obiskovalca. Ni pomnil, da bi že kdaj naletel na mačka, ki ne bi z veseljem pojedel ostankov.

»Nizkotno,« je rekel maček in se še isti hip odločil, da jima ne bo namenil niti besedice več, kar je tudi naznanil. Uporno se je zazrl nazaj v mirujoč plamen in se, zgolj da bi poudaril svoje besede, spremenil v negiben, marmornato siv kipec.

»Maček?« je rekla Grizolda.

Nič se ni zgodilo, obiskovalcu se je za hip zdelo čudno, da Grizolda nagovarja kipec.

»No! Maček!«

S kipcem se ni zgodilo nič, zato je Grizolda sklenila povzdigniti glas. Tedaj se je kipec le zganil, maček se je jezno obrnil h Grizoldi.

»Že ničkolikokrat sem te opozoril, da bi mi lahko dala vsaj pošteno ime. Čisto vsak še tako nepomemben fičfirič ima svoje ime. Tale tu ga ima zagotovo.«

»Imam,« je prikimal fičfirič.

»No, a sem ti rekel,« je revsknil maček.

»A bi lahko samo …«

Obiskovalec je plašno posegel v njun prepirček in iztegnil stekleno skodelico, ki jo je ves čas držal v rokah, predse. O ja, seveda, seveda. Grizolda je imela nenadoma v rokah skodelico, obiskovalec je ošvrknil svoje prazne dlani. Na hitro je stopila mimo kamina, zaplapolala je njena žametno siva obleka in zdaj je živahno zaplapolal tudi plamen v kaminu. Obiskovalec se je počohal za levim ušesom in pripomnil, da kamin ne dela dobro. Lahko se oglasi jutri in popravi, če bi soseda seveda želela. Jutri je sicer sreda in sredo ima ravno tako kot ponedeljek in torek ter seveda tudi preostale dni v tednu do potankosti splanirano. Zato bi se morala z Grizoldo res dobro uskladiti. Da bo ona doma, saj res, ampak prav zares ne bi hotel hoditi zaman. Potem bi mu šlo preveč časa v nič. Edino, če mu morda lahko odpre ta maček. Še isti hip, ko je naznanil svoj predlog, je pogledal h Grizoldi in ugotovil, da ne stoji več tam, kjer je stala prej. Bila je na drugem koncu velike sobane, pri miru kot kipec s prekrižanimi rokami, in nepremično zrla v veliko samostoječo uro iz mahagonijevega lesa. Ura je imela seveda lično izrezljana vratca za kukavico, ki so se ravno tedaj odprla. Mehanizem je namesto kukavice porinil ven mačka, ki je bil to pot primerno pomanjšan. Maček ni rekel kuku, ampak je zavpil na ves glas: »Zamujam!« In se takoj zatem umaknil nazaj v hišico.

Grizolda je pritrdila. »Vedno,« in pomignila proti številčnici. Kazalec se je ravno premaknil na sedem minut čez dvanajsto.

»Ampak zamuja pa vedno do minute natančno,« je še dodala in odobravajoče prikimala. Obiskovalec je pripomnil, da zamujati pač nikoli ni vljudno, pa naj bo natančno ali pa ne. Ura je tisti hip začela bliskovito teči nazaj in točno ob dvanajstih je mehanizem ponovno izvrgel mačka, ki je bil tokrat obrnjen ritensko in ni rekel popolnoma ničesar. Samo zapeljal se je ven in spet nazaj v hiško. Obiskovalec ni mogel verjeti svojim očem. Ura je bila že dvanajst, le kam se je izgubil ves ta čas. Doma pa žena in otroka čakajo na sladkor za palačinke. Otroke bi moral spraviti spat, no, zdaj najbrž že davno spijo, čudno, da ga ni prišla žena iskat. Poleg tega mora pregledati še tiste številke za jutri, ko imajo sestanek upravnega odbora, mogoče pa bo raje vstal pol ure prej in se pripravil.

Medtem ko je momljal predse – sploh se ni zavedal, da razlaga naglas – se je Grizolda postavila nasproti njega in ga začudeno opazovala. V rokah je držala polno skodelico sladkorja, ki se je nenavadno lesketal. Zaslišal je škrebljanje na svoji desni, se obrnil in zagledal majhnega mačka, kako se trudi zlesti iz kukavičje hišice in se potem še bolj mukoma skuša spustiti po mahagonijevi uri navzdol. Naenkrat je izgubil oprijem, z levo šapo še enkrat krčevito poskusil zapičiti kremplje v les, ni šlo, zato je štrbunknil z ure in z glasnim treskom pristal na tleh. Tokrat že v svoji naravni velikosti. Postavil se je poleg Grizolde, se usedel in se prav tako začudeno zazrl v obiskovalca. Ta je postajal vse bolj živčen, stopicljal je na mestu in pogledoval na svojo zapestno uro, ki je kazala povsem drug čas kot velika starinska ura, s katere se je ravno zložil maček.

»Na sestanku upravnega odbora moram predstaviti letošnje bilance, pogovorili se bomo o nadaljnjem petletnem planu in o krčenju stroškov seveda,« jima je zdaj že glasno razlagal obiskovalec.

Grizolda je prekrižala roke, maček se je usedel ob njej na mehko preprogo v položaj lotosovega cveta in zložil sprednji tački v meditativno držo.

»Stroške je vedno mogoče skrčiti, četudi se zdi, da si rezal že pri vsem. Vitka podjetja so novodobna mantra,« se je spomnil obiskovalec, ko je gledal mačka.

Skozi zaprto okno je nenadoma zavel močen, a topel veter. Zavesa je zaplapolala in naredila prostor srebrnim luninim žarkom, ki so se prelili v sobo.

»Raje dobro zaprita okna,» jima je svetoval obiskovalec, »danes nosi naokrog neki čuden prah.«

Otresel je bleščice z ramen svojega suknjiča in naznanil, da zdaj se mu pa že prav zares mudi. Obrnil se je k vratom, za skodelico sladkorja se niti zmenil ni. Za palačinke je bilo tako ali tako že prepozno. Sicer pa nikoli ni razumel svojih otrok, zakaj, zaboga, hočeta zvečer jesti palačinke, ko vendar kvarijo zobe, pa še more te tlačijo, če se pred spanjem preveč naješ. Ne spomni se, da bi bil kot otrok tako nor na palačinke. Ali pa je pozabil.

»Pa saj je vseeno,« je še dodal in odmahnil z roko.

Grizolda in maček sta stala drug ob drugem in opazovala, kako so se za njim zaloputnila vrata.

»Čuden tip,« je rekla Grizolda in pogladila mačka.

»Zares čuden tip,« ji je pritrdil maček.





Pokora




»Tri milijone deset tisoč tristopetintrideseti!«

Stal je sredi ulice, se držal za glavo in jezno vpil. Nihče ga ni pogledal, vsi so samo hiteli mimo njega. Obrnil se je, oči so se mu zaiskrile in bliskovito je podstavil nogo slepemu moškemu, ki je hotel prečkati cesto.

»Aaaa!«

Slepec se je spotaknil, zavpil in poletel bi na nos, če ga ne bi ravno pravi čas ujela urejena, lepo zaobljena gospa. Ljubeče ga je pogledala in mu nekaj tolažilno prišepnila. Povabila ga je na kavo v bližnjo kavarno, tja, kjer strežejo najboljše medene tortice. Oklenil se je njene roke kot rešilne bilke.

»Tri milijone deset tisoč tristošestintrideseti!« je še glasneje zavpil Lucijan, medtem ko sta odhajala, in togotno brcnil napol prazno pločevinko pred sabo. Ta je v nenaravno dolgem loku poletela naravnost proti nekaj deset metrov oddaljeni hiši in, jasno, zadela sredino okna. Steklo se je treskoma sesulo na stotine koščkov. Lucijan se je začel krohotati in se z rokami tolči po kolenih. Mogoče pa mu je čisto slučajno le uspelo. Motil se je.

Pol ure kasneje je prestrašena tričlanska družina, oče, hčerka in pes, na policijski postaji zgroženo razlagala, kako se je šipa kar naenkrat sesula. Še dobro, medtem je v hiši puščal plin in pof … ko se je zgodilo, ni bilo nikogar doma.

Lucijan se je odpravil naprej po ulici. Mračilo se je. Postopal je cel dan in ni imel občutka, da ga je koristno porabil. Sicer pa, kaj je en dan proti večnosti. A niti to ga ni moglo več potolažiti. Dnevi so se vlekli kot tedni, tedni kot leta, leta kot stoletja. Edino nečesa se je spomnil, kot bi se zgodilo včeraj. Dne, ko ga je stari poklical k sebi. Čas nikoli ne naje prelomnih trenutkov, je pomislil. Ne glede na to, koliko ga preteče, ostanejo povsem sveži.



»VV te kliče!«

»Kaj za vraga že spet!«

»Vrhovni Vrag pravi ta trenutek!«

Zagodrnjal je, a starega vseeno ni mogel pustiti predolgo čakati.



Njegova suhljata, a mišičasta postava se je zgrbila pod težo spominov. Roke je potisnil globlje v žepe črnega usnjenega plašča in stopil hitreje. Žarki zahajajočega sonca so se mu lovili v dolge, črne lase, občudujočih ženskih pogledov, ki so ga večkrat oplazili, sploh ni opazil. Ali pa so ga kaj malo brigali. Mrak se je že skoraj povsem zgostil, ko je v daljavi zagledal svetlobni znak svojega cenenega motela. Awake, buden, je utripnilo vsakih nekaj sekund zaradi mizerne električne napeljave.

Kot bi se nekdo zajebaval, je pomislil zagrenjeno.

Z lahkoto bi si sicer privoščil kaj bolj mondenega, ampak le tu se je počutil domače. Ob vhodu motela je postal. Slekel je plašč, ga vzorno prepognil, si ga podložil in sedel na stopnice, ki so vodile do recepcije. Iz žepa ozkih kavbojk je potegnil škatlico čikov Death, črn ovitek z belo lobanjo.

»Kajenje ubija,« je prebral na glas.

Kajanje još više, je pomislil. Ampak on nikoli ne obžaluje. Ničesar!

Čeprav so naredili vse, prav zares vse, da bi ga v to prisilili.



Ko je z dolgimi koraki prispel v najglobljo od najglobljih, v najbolj žarečo od najbolj žarečih, v najbolj ostudno od najbolj ostudnih, ga je tam med rožljanjem verig, ob živalskih krikih, zaradi katerih bi se skrhalo srce, če bi ga kdorkoli tu imel, pričakal On.

»Slabe stvari slišim o tebi!« je zarohnel.

VV ga ni pogledal. Svoj pogled je vedno štedil za na konec. Ker to je bil pogled, ki bi skrhal še tako močno srce, če bi ga kdorkoli tu imel.

Lucijan je skomignil, tudi v nemogočih razmerah se je trudil ohraniti svoj videz brezbrižnosti:

»Jasno, da slabe, zato smo pa tukaj.«



Globoko je potegnil, da se je prva polovica cigarete v trenutku upepelila, medtem ko mu je dim prepredel pljuča. Izpuhnil je in dim se je v obliki sikajoče kače odsukal v zrak.

»Lej, mama, lej!«

Desetletni smrkavec je navdušeno poskakoval in kazal s prstom na kačo.

»A boš enga, mali?«

Lucijan mu je ponudil cigareto, mama ga je premerila s pogledom hudičevke, tako da se je celo on zgrbil vase. A oči mlade ženske so se zmehčale takoj, ko sta se spogledala. Sramežljivo se je zahihitala in pojasnila, da sine še ne kadi, k sreči, morda pa lahko onadva kasneje prižgeta enega v motelskem baru. Ob večernem kozarčku konjaka, seveda. Samo da spravi malega s poti … khm … spat.

»Mara, drugače,« se je nagnila proti njemu.

»Lucijan, nič drugače,« ji je zdolgočaseno stresel roko v pozdrav. Zgrabila ga je močneje, kot si je predstavljal, glede na njeno sloko in drobno postavo. Zbudila mu je zanimanje, zato jo je premeril natančneje. Ona pa je bila vsekakor videti zelo zagreta. Tako zagreta, da se bosta prav zares dobila na kozarčku za lahko noč, je vztrajala.

»Pridi, sonček.«

Malega je povlekla za roko, da se je spotaknil ob stopnico, in odhitela sta mimo zaspanega receptorja, ki je zamomljal v pozdrav, preden mu je glava spet kinknila navzdol.

Tudi Lucijan se je odpravil proti svoji sobi. Pred tem je iz čiste objestnosti udaril s pestjo po receptorskem pultu, da je prototip debelega receptorja, ki se mu je med spanjem po levem vogalčku ust že začela pocejati slina, zmeden skočil pokonci, stresel z glavo in začel avtomatično spraševati: »Ja, ja dober dan, eee, dober večer, želite, prosim, kako lahko pomagam?«

A storil je dobro, saj je že čez pet minut pridrvel direktor motela; če bi receptor spal, bi bila to že tretja menjava ta mesec. Direktor je bil nepopustljiv glede budnosti na delovnem mestu in kljub mizerni plači so mu novi kandidati stali v vrsti.

Lucijan je oblečen, še zmeraj v škornjih, samo plašč je skrbno zložil čez stol, ležal na postelji. Glavo je naslanjal na roke, iz ust mu je visela še neprižgana cigareta Death, nepremično je zrl v strop.



Vročina, ki je vela od Vrhovnega, ga je žgala v pleča. A se ni premaknil.

»Tako torej!« je zarohnel VV s takšno silovitostjo, da se je krog peklenskega ognja okrog njiju v hipu spremenil v neobvladljivo visoke zublje, ki so lizali strop najgloblje votline. Lucijan se ni premaknil niti za ped.

»Sprejel sem te brez omahovanja, ko si se uprl tistemu, ki ga tu ne omenjamo,« je nadaljeval mirneje, a njegov zadržano sikajoči glas je bil zdaj še bolj preteč. »Čeprav so me opozarjali, da ti v prsih še vedno bije.«



Zdrznil se je. Spomini so bili vtisnjeni vanj tako silovito, da je lahko še zdaj čutil žgočo vročino. Vstal je, mogoče bi mu družba le prijala. Ženske ga doslej niso preveč zanimale, kakšen občasen ulov že, ki pa ga je, ko se je v kopalnici zaslišalo pršenje tuša in se je sam že oblačil, vedno že popolnoma potisnil iz glave. Tale pa … njena podoba mu je vedno znova silila pred oči. Deška, skoraj nič ženstvena postava, tople rjave oči z zelenimi sledmi v zenicah. Ona ni umaknila pogleda, ko sta se srečala. On ga je. Nič koketnega ni bilo v njenih gibih, čeprav je z gotovostjo zaznal, da ji je všeč. Samo čista odločenost in prepričanost, da se bo zgodilo, kar se ima zgoditi. Z njim seveda.

Gosta, skoraj oprijemljiva sila ga je vlekla dol. Z odločnimi koraki je stopil iz sobe do dvigala. Sam sebi je zagotavljal, da gre samo za željo po kozarčku pred spanjem, nič drugega. Zmeden je bil in zanj je bilo to nekaj povsem novega. Med čakanjem na dvigalo se je živčno prestopal.

»Dober večer!«

Sobarica – ni si mislil, da imajo v tem zakotnem motelu tudi tovrstno osebje – ga je nadvse vljudno pozdravila. Umaknila je voziček, do vrha poln umazanih, nekoč morda belih rjuh, da se je lahko zrinil v dvigalo. Pokimal ji je v zahvalo. Tudi v dvigalu je nepretrgano razmišljal o njej. O Mari. Raztreseno si je prižgal cigareto, ki jo je imel še zmeraj v ustih in je bila že povsem posvaljkana. Sobarica ga je samo začudeno pogledala, ampak tip se ji je zdel krasen, zato se ni pritožila. Lucijan je izstopil prej, v nadstropju z barom. Zadnji hip, preden so se vrata dvigala zaprla, se je obrnil in frcnil še žareč ogorek skozi zapirajočo se špranjo. Ogorek je priletel naravnost v voziček s kot poper suhimi rjuhami. Sicer se ogenj kljub temu ne bi razplamtel tako hitro, če ne bi prislonil dlani k ustom in ostro pihnil. Vrata so se zaprla in med drsenjem dvigala navzdol so, kot glasba za njegova ušesa, odmevali zverinski kriki sobarice. Ko je stopal proti baru, se mu je na ustih zarisal blag nasmešek. Morda pa dan le ni popolnoma zapravljen.

Tudi tokrat se je motil. Sobarico, ki je bila sicer še nekaj časa v globokem šoku in močno opečena po vsem telesu, je rešil postaven gasilec in jo na varnih rokah odnesel v lepšo prihodnost. Tudi gasilec je v tem ognju skoval svojo srečo, saj je bil sveže prevaran, posledično ločen, že na meji zagrenjenosti in izgube upanja v ženski spol. Vdana in, psst, zdaj tudi ne več ravno lepa sobarica pa mu je iskrico znova prižgala. Pravljica.



»In zdaj …« je zarenčal Vrhovni. Lucijan je bil prepričan, da se bo še tisti hip soočil z njegovim pogledom.

»… zdaj nagovarjaš svoje tovariše v slabem k uporu.«

Iz njegove glave je šinila ognjena kača in se sikajoča odsukala proti Lucijanu.

»To pa ne!« se je razburil Lucijan, kača se mu je razblinila tik pred obrazom. »Nikogar nisem nagovarjal k uporu.«

»Dvomil si.« Glas Vrhovnega ni dopuščal ugovarjanja. »Podvomil si v naše poslanstvo. Podvomil si v zlo!«

Zadnja beseda se je kot žogica odbijala od sten votline in z vsakim odmevom postajala glasnejša. Dokler se Lucijanu ni zazdelo, da nikoli ni počel nič drugega kot stal prikovan na tem mestu, medtem ko mu je v ušesih odzvanjalo.



Sedela je za šankom, na barskem stolu. Med lahkotnim pomenkovanjem z natakarjem je prekrižala svoje dolge noge. Ko jo je zagledal, se mu je v grlu naredil cmok, v prsih mu je začelo hitreje bíti in v njem se je zbudila močna potreba, da bi ji ugajal. Nenadejano misel je takoj potisnil vstran. Le zakaj bi ga naenkrat brigalo, kaj si ena baba misli o njem. Ali pa kdorkoli drug. Pristopil je. Brez besed, samo s kimljajem v pozdrav, je odmak­nila stol zraven sebe.

»Konjak,« je naročila namesto njega.

Ko ga je opazovala, so se njene oči otoplile. Domača mu je bila, po ne vem koliko časa, morda prvič, je čutil z nekom povezanost. Očitno je opazila, saj se mu je na široko zasmejala, zaradi njenega razmika med sprednjima zoboma so se mu od trtice navzgor po hrbtu sprehodili mravljinci.

V baru nista ostala dolgo. Ravno dovolj, da je bil Lucijan že povsem zmehčan in odziven na vsako njeno najmanjšo kretnjo. Njegova stalna odrezavost je izginila, zamrznil bi notranjost zemlje, tudi pogasil večni plamen, samo zato, da bi ji za en sam trenutek ugodil.

Šla sta k njemu, ker je v njeni sobi spal otrok. Med čakanjem na dvigalo sta stala drug ob drugem, ta večer se ga je prvič dotaknila. S toplimi prsti mu je počasi zdrsela po hrbtu in si pod dolgimi lasmi utrla pot do njegovega golega vratu. Ko je s kazalcem obkrožila njegovo levo uho, je globoko zavzdihnil.



»Naj bo po tvoje,« je zdaj skorajda zdolgočaseno rekel Vrhovni, kot bi se naveličal večnega rohnenja. Lucijan se je dobro zavedal, da je to le zatišje pred nevihto.

»Obsojen boš!«

Vrhovni se je naenkrat zakrohotal, kot bi ga prešinila peklensko dobra domislica.

»Obsojen boš na pokoro, da za vse večne čase …«

Tedaj se je obrnil in Lucijan se je srečal z njegovim ledeno brezizraznim pogledom. Kljub vročini ga je zmrazilo.

»… počneš le dobro!«



Oblečena sta ležala drug ob drugem na nekoč morda belem posteljnem pregrinjalu. Mara se je privijala k njemu, on pa se je še vedno skoraj ni upal dotakniti. Ni mu bilo jasno. Če bi bil s katero drugo žensko, bi bil že pod tušem. Zdaj pa ni vedel niti, ali hoče kar takoj spati z njo. Nenadoma je vstala, se slekla in se ulegla nazaj. Eno nogo mu je položila čez stegna, z vlažnimi usti se je približala k njegovemu ušesu, zaznal je svežino in mehkobo njenih lic, in mu čisto preprosto šepnila: »Spi z mano.«

V hipu se je nehal premagovati in postal ves njen.

Preden je utonil v spanec, je ležal na boku in ji nepremično zrl v oči. Ni umikala pogleda, v njenih zelenorjavih očeh sta odsevala večnost in on. Veke je vse težje držal odprte. Še enkrat se je zdramil, ona ga je še vedno gledala.

»Mara, spreminjaš me,« je rekel, preden je utonil v globine sna.

Ko se je zjutraj zbudil, je ni bilo več. Samo še odtis na rjuhah in vonj na blazini sta mu topila notranjost prsi. Potolažil se je, da je morala k otroku. Še nikoli do zdaj se mu ni bilo treba tolažiti. Ampak počutil se je tako … tako ... melanholično. A srečno. Poln je bil upanja, ki ga je vsake toliko prebodla drobna slutnja, da si nista namenjena, a jo je takoj utišal topel, še svež spomin nanjo. Na njena polodprta usta, nežni vrat, svetleče se oči, belo, skoraj prosojno kožo in dolge vzdihljaje. Odšel je iz sobe in zdelo se mu je, kot bi lebdel deset centimetrov nad tlemi.

Ni vedel, kje točno je njena soba, zato je trkal po vseh. Vsakič, ko je zaslišal korake, mu je začelo v prsih močneje biti, ampak milni mehurček upanja se je vedno znova razpočil. Četudi je ni našel v nobeni sobi, se je skušal potolažiti, da jo bo zagotovo spet srečal zvečer v baru na kozarčku pred spanjem. Še zmeraj lebdeč se je odpravil na ulico. Kot bi se napil najboljšega konjaka, obljuba po njenih objemih, po njenih nočnih poljubih je dehtela v zraku povsod okrog njega. Prvič je opazil, da prihaja pomlad, ptičice na drevesih so z zvonkim ščebetanjem opozarjale nanjo. Ljudje so hodili mimo in skoraj vsi, moški in ženske, so ga pogledovali. Nekaj novega je bilo na njem. V njem. Zdrznil se je in dih mu je zastal, ko je od daleč zagledal sloko postavo, ki je zavila okrog vogala. Stopil je hitreje, že je imel na ustnicah njeno ime, a ko je prišel do tja, je bila ulica prazna.

Proti večeru se je nagibalo, veter je zapihal močneje, zato se je Lucijan tesneje zavil v svoj usnjeni črni plašč. Čeprav se je nebo mračilo, je njegov obraz še vedno jasnil nasmešek. Ob steni opečnate hiše v bližini motela je zagledal bradatega razcapanega moškega, starega znanca. Sede je tiščal kolena k sebi, da mu je bilo topleje, in napol kinkal. Na tleh je bil klobuk z nekaj drobiža. Klatež se je zdramil, ko je Lucijan pristopil k njemu in klobuk zaščitniško potegnil k sebi. Kot ga je do zdaj že izučilo, je bil prepričan, da mu bo tip v črnem plašču spet hotel vzeti zaslužek. Motil se je. Lucijan se je sklonil in mu v roke porinil zajeten snop bankovcev. Klatež je od začudenja pozabil zapreti usta, ko ga je gledal odhajati. Vzhičeno je začel preštevati šušteče bankovce. Njegova blaginja pa ni trajala dolgo. Vse skupaj je s stopnišča nasproti opazoval eden izmed kameradov iz sosednjega rajona. Poklical je okrepitve, hipnega bogataša so stolkli do onemoglosti, da se je komaj odvlekel stran, in mu zasegli lahko pridobljeno premoženje. Kakor pridobljeno, tako izgubljeno, so ga podučili. Sicer pa bi ga tako ali tako porabil samo zato, da bi se ga dodobra nažrl. Pa še častil bi vse povprek, potem bi se pa itak skregali in zmlatili in bi končal ravno tako kot zdaj. Oni so pač le skrajšali postopek.

Čez dan ali dva se je Lucijan znova odpravil po ulicah njemu ljubega mesta. Mare ni več srečal, a njena sled je bila še vedno v njem. Nekaj ga je gnalo proti loterijski stojnici, to pot so napovedovali kolosalen dobitek. V dolgi vrsti je zagledal svojega razcapanega znanca izpred nekaj dni. Ta je bil zdaj ves podplut in komaj prepoznaven. Zasmilil se mu je. In to je bil zanj povsem nov občutek. Postavil se je za njegov hrbet, ko je ta s tresočo se roko izpolnjeval listek, in mu skušal prišepniti prave številke. Klatež se je obrnil, v paniki široko razprl oči in se začel ritensko umikati.

»Ne, ne, ne spet ti … Nehaj, nehaj, pusti me na miru!«

Lucijan je osuplo gledal, ko je berač tekel stran, v tistem pa se je nebo začelo naenkrat zapirati. Preplavila ga je temno vijolična svetloba pred besnečo nevihto, veter se je v sunkih zaganjal čez ulico. In Lucijana je presvetlilo kot strela z jasnega.

Končno mu je uspelo! Po mukotrpnem večtisočletnem trudu mu je le uspelo! Izničil je zakletev Vrhovnega, spet lahko povzroča slabo. Ob nenadnem spoznanju je nepremično obstal, le veter mu je mršil dolge lase. Na vratu je začutil kot puh blag dotik. Vedel je, še preden se je obrnil. V naslednjem trenutku se je zazrl v njene oči, ki so bile nenavadno žareče.

»Mara,« je zašepetal.

Veter je hipoma nehal pihati, vse se je umirilo in utihnilo, kot bi nekdo ustavil posnetek. Obstajala sta le onadva. Približal se ji je in že od daleč začutil vročino njenih lic. Še preden jo je uspel poljubiti, se je nagnila k njegovemu ušesu in mu zašepetala:

»Končano je.«

Osuplo je stopil korak nazaj.

»Kako …?«

Zazdelo se mu je, da so se tla pod njegovimi nogami nenadoma premaknila, izpod bližnjega kanalizacijskega pokrova je puhnila peklenska vročina, ki mu je takoj vzbudila poznane občutke.

»Mara …?« je skoraj proseče šepnil, saj si še vedno ni hotel priznati očitnega.

Nežen nasmeh je spreletel njemu tako ljub obraz. Prikimala je.

»Vrhovni me je poslal.«

»Ampak zakaj?« Lucijanu je zatrepetalo v prsih kot zlomljena metuljeva krila.

»Hotel je vedeti, če ti tu notri še vedno bije,« je rekla Mara in mu položila roko na prsi.

»Ampak,« privzdignila je glas, čez usta pa ji je šinil hudomušen nasmešek, »ni se zavedal, kaj se bo zgodilo. Pokora je končana, lahko greš domov.«

»Pridi, greva,« je mehko dodala in stegnila roko proti njemu.

Kanalizacijski pokrov se je nenadoma dvignil, izpod njega je šinil žareč zubelj in obliznil cesto, potem pa je ven pokukala razmršena glava. Lucijanu je bil obraz poznan, a to še zdaleč ni bil več otrok, ki je bil prvič skupaj z Maro. Njegova polt je bila sajasta, ušesa čudno spotegnjena.

»Pejta že, no!« je neučakano zagodel Marin spremljevalec in puhnil proti njima gost dim iz svoje cigare.

Mara je prikimala, stopila nekaj korakov naprej in se vabljivo nasmehnila Lucijanu.

A on je le nemo stal in jo gledal. Naenkrat ga je, že drugič ta dan, presvetlilo kot strela z jasnega. Nikamor ne gre! Lahko se je uprl bogu, lahko se je uprl hudiču, le temu se ni mogel upreti. Tudi če je ne bo nikdar več videl, se je že zgodilo. Spremenila ga je. Ostal bo tu, kjer v resnici ne veš, ali si dober ali slab, čutiš pa utrip srca. Še zadnjič jo je pogledal in se brez besed obrnil. Črni plašč je zaplapolal za njim, ko je z dolgimi koraki odšel po svoji poti.





Starinarnica




Stoji točno sredi ulice Pojočih glicinij. Nihče sicer še nikoli ni potrdil, da bi tam rasle glicinije, se je pa ves čas slišalo nežno popevanje. A nihče ni potrdil niti, da bi to utegnile biti glicinije. Vsi pa se strinjajo, da je to ulica lepega imena. Po njej vodijo popolnoma beli tlakovci, ki se bleščijo v soncu, kot bi jih vsako noč z majhnimi ščetkami drgnilo sedem vestnih škratov. Tlakovci peljejo naravnost do masivnih rjavih vrat. Vrata so sicer le ena izmed mnogih na tej ulici starega dela mesta, so pa edina, ki se odpirajo v zelo poseben prostor. Na njih ni niti enega izveska, ki bi pojasnjeval, kaj se za njimi dogaja. In če se naključni mimoidoči zazre v izložbeno okno zraven, mu težke zelene žaluzije preprečijo pogled v notranjost. Gospod Sensa v starinarnico ne vabi naključnih obiskovalcev, sem pridejo le tisti, ki dobro vedo, v kaj se podajajo.

»Dober dan.« Glas je bil tako nežen in negotov, da gospod Sensa sprva sploh ni dvignil glave iznad svojega debelega, na gosto popisanega bloka. Le pero mu je zastalo v zraku, ko je premišljeval, ali gre za prisluh. Vendar ne. Zvonček je blago zacingljal in skozi špranjo vrat je pokukala drobna rjavolasa glava. Ker je tam tudi obstala, jo je gospod Sensa spodbudil.

»Kar naprej, kar naprej, že od včeraj vas pričakujem.«

Suhljata, kot drobcena vrba žalujka skrivenčena silhueta je omahljivo stopila naprej. Vsakdo drug bi pomislil, da gre za starko. A starinar je bil tako tankovesten poznavalec ljudi, da ga prvi vtis nikdar ni zavedel. Vstal je in stopil naprej, mladenka je obstala, na pol zakrita z ogromnimi listi monstere, ki je našla mesto na poti med vrati in mizo starinarja. Za trenutek se je zravnala in si začela s svojo ohlapno sivo majico čistiti očala z velikimi okroglimi okvirji. Ko si jih je posadila nazaj na nos, je ugotovila, da še zmeraj ne vidi kaj bolje.

»Ni to,« se ji je nasmehnil starinar, ki si je ravno tako nadel drobne naočnike, viseče na verižici okrog njegovega vratu. »Samo mračno je tu.«

V tistem je brlivka v kotu nenadoma začela močneje svetiti in njuna pogleda sta se za hip ujela. Takšne odločenosti v očeh obiskovalke res ni bilo pričakovati. Vendar gospoda Sense niti to ni moglo presenetiti. Vedel je, zakaj je prišla in koliko volje je morala zbrati za to odločitev. Pokimal ji je, si popravil robček v svojem suknjiču pastelne barve in jo povabil, naj sede. Vedno je rad poskrbel, da so se njegovi obiskovalci počutili karseda udobno. Mladenka je najprej z dlanjo nalahno potegnila po naslanjalu secesijskega naslanjača, šele nato se je počasi usedla: »Gospod Sensa, prišla sem …«

Starinar je položil prst na usta in pokimal: »Prihranite si besede, vem, zakaj ste tu.«

Pozorno, a vendarle nevsiljivo jo je opazoval, s pogledom drsel čez vsako gubico njenega obraza, si v možgane stenografsko beležil izraz in žaloben lesket njenih oči.

Pristno, nadvse pristno, je bila misel, ki mu je kot že ničkolikokrat doslej šinila skozi glavo. Po letih dela v panogi je postal skorajda nezmotljiv.

Obiskovalka je sramežljivo sklonila glavo, dolgi, nepočesani lasje so ji padli čez obraz, nekaj sekund je nemo sedela in zrla v dlani, sklenjene v naročju. Ko se je že zdelo, da se sploh ne bo premaknila, gospod Sensa je potrpežljivo čakal, je vzela svojo oguljeno torbo. Njeni gibi so naenkrat postali okretnejši, ko jo je odprla in ven potegnila majhen zavitek. Razprla je pleten prtiček in naglo, kot bi se bala, da si premisli, pomolila urico na srebrni verižici gospodu Sensi. Starinarju so se zalesketale oči, naglo se je stegnil, ona pa je od presenečenja odmaknila roko. Odhrkal se je in se ji spodbudno nasmehnil, ko mu jo je s tresočo se roko le podala. Pazljivo jo je pogledal. Na zadnji strani ohišja je bilo z drobnimi črkami vgravirano …

»Ljubezen je brezčasna. Moji Editi P. 1956,« je prebral starinar, zamišljeno snel naočnike in se zazrl v obiskovalkine sive oči. Kot bi se v njej naenkrat nekaj premaknilo, zravnala se je, njene ustnice so se celo privihale v komaj opazen nasmeh.

»Babica,« je rekla mehko.

»Edita, Edita P. …« je gospod Sensa zamišljeno ponovil.

»Edita Pipenhauer,« je prikimala obiskovalka.

Starinar se je zastrmel vanjo.

»Nana? Mala Nana?« jo je vznemirjeno vprašal čez nekaj sekund.

Mala Nana je prikimala.

Ni je objel, ker je dobro čutil njeno zadržanost, a mali Nani se je v hipu zazdelo, kot da jo objema cel prostor, ta trenutek je zažarel v neokrnjeni sreči. Ko se je nenadoma razposajeno na vsa usta zasmejala in so njene sive oči zasvetile v modrem lesku, je nemudoma prepoznal tisto krhko, a kot srebro živo dekletce.

Avgustovsko sonce je z vso močjo sijalo v zastrte žaluzije starinarnice, a v notranjost se je uspelo prismukati le nekaj žarkov. Zato pa so toliko bolj žareli popolnoma beli tlakovci, po katerih so različen ritem preigravale množice petk, natikačev in čevljev.

A gospod Sensa in Nana sta bila povsem v svojem svetu. Starinar je vmes vstal le dvakrat in pristavil za kavo. Še bolj željno kot kavo pa je vsrkaval vsako besedo o življenju svoje mladostne ljubezni in kasneje tako ljube prijateljice Edite. In kmalu zatem mu je, medtem ko je njegov izraz postajal vse bolj pretresen, Nana povedala tudi svojo zgodbo.

Sonce je počasi nadaljevalo svojo pot čez streho starinarnice, zvok korakov po belih tlakovcih se je začel umirjati. Zamenjalo ga je večerno žvrgolenje ptičic z dreves, posajenih ob robu ulice.

»Si prepričana, mala Nana?« jo je zaskrbljeno vprašal gospod Sensa, ko je stala pri odprtih vratih starinarnice, da bi se le odpravila po tlakovcih, zdaj oblitih z mesečino.

Ni bila. Ampak to je bilo edino, kar ji je še preostalo, če je hotela nekako preživeti. S kislim nasmeškom in solznimi očmi je potisnila babičino uro nazaj v starinarjeve roke in pokimala.

Sklonjena je bila njegova glava, ko se je zamišljeno usedel za mizo. Čeprav se je tema, tam, kjer je niso redčile ulične svetilke, že povsem zgostila, se ni imel nobenega namena spraviti k počitku. Skrivnostnost noči je bila tista, ki mu je vedno izostrila že tako občutljive čute. Prodajalno je nenadoma ovil še gostejši mrak, le brlivka v kotu se je naprezala osvetljevati polmetrski radij. Starinar je zaprl oči, globoko vdihnil, počasi izdihnil in povsem nepremično obsedel z Nanino urico v dlaneh. Ko je odprl oči, je bil njegov pogled oddaljen in za odtenek globlji kot običajno. Le počasi je prihajal k sebi, prostor je postajal svetlejši. Odprl je predal mize, vanjo skrbno položil urico, iz njega pa vzel svoj črni blok. Vzel si je čas, ko je z nalivnim peresom v karseda lični pisavi popisal stran, ki jo je naslovil Nanina urica.

To noč ga spanec skoraj ni zazibal, a je zgodaj zjutraj že povsem urejen vstopil v starinarnico. Slekel je suknjič in ga skrbno obesil na rogove baročne figure hudiča pri vratih. Zamišljeno se je počasi sprehodil po njemu tako ljubem prostoru. Z roko je polzel po razstavljenih starinah, pri zlato obrobljenem jušniku iz finega češkoslovaškega porcelana je za hip postal. Zaprl je oči in položil dlan na pokrov. Zaradi nenadnega zbodljaja v prsih se je rahlo zgrbil, se potem takoj zravnal in se odhrkal.

Že v naslednjem trenutku pa je dvignil glavo in zvedavo poblisnil proti vratom.

»Dober dan!« Glas je bil odločen, skoraj oster.

»Le naprej!«

A ta obiskovalec ni potreboval spodbude. Ko je vstopil, so se vrata za njim treskoma zaprla, da je zvonček nad njimi ponorelo zacingljal. Monstera je nemirno zašuštela, ko se je visoki temnolasec sunkovito prerinil mimo njenih listov in se postavil pred starinarja. Brezizrazen obraz gospoda Sense ni izdajal popolnoma ničesar, le njegov dobrohotni pogled je dal vedeti, da ga obiskovalec še kako zanima. Pozorno je premeril vseh sto osemdeset centimetrov, pokritih z ohlapno, zgoraj razpeto belo srajco in lanenimi hlačami. Na videz lahkoten, a skrbno dodelan stil, je sam pri sebi zaključil starinar. Le dragocena zapestna ura je pričala o tem, v katero izmed dveh skupin po starinarjevi delitvi spada ta moški. Odnašalec. Tisti, ki ima in hoče še več. Medtem ko so bili prinašalci brez izjeme tisti, ki niso imeli skoraj ničesar in bodo imeli še manj. Gospod Sensa je za sekundo pomislil na Nano, a ga je zdramil obiskovalčev glas.

»Cen ni?!« je navrgel, ko je koračil po prostoru in si pozorno ogledoval predmete.

»Cen ni,« je kot odmev ponovil starinar, saj je prav dobro vedel, da to ne bo odigralo bistvene vloge. Kupce njegovih starin so cene prav malo brigale, to je vedel on prav tako dobro kot oni.

»Pa saj to niti ni važno,« je bolj samemu sebi kot komu drugemu odsekal obiskovalec.

Ustavil se je pri jušniku, se namrdnil in z očmi begal po prostoru.

»Iščete kaj posebnega?« je uglajeno vprašal starinar, medtem ko ga je ves čas spremljal s pogledom.

»Ne!« je odsekal moški.

A gospoda Sense njegov ton ni odvrnil od poizvedovanja. Lahko bi bilo nekaj, kar bi samo pospravil v predal. Mogoče pa si gospod želi nečesa, kar bi postavil na ogled v vitrino in vzbudil neprikrito občudovanje gostov. Ali pa nekaj bolj trpežnega, a miniaturnega, kar bi lahko imel ves čas pri roki. Ali pač samo nekaj, česar se bo lahko na hitro znebil, ko se naveliča. Kot doslej vsega v življenju, je pomislil starinar, a tega zadnjega seveda ni izrekel na glas.

»Oba veva, da to sploh ni važno, gospod Sensa.«

Rezka ostrina je vela iz njegovega glasu, ko je prekinil starinarjevo naštevanje.

»Da ne?«

Tudi glas gospoda Sense je postal resnoben.

Njegov izraz, ki ga obiskovalec seveda ni opazil, saj ga skorajda ni pogledal, pa je pričal o tem, da se začenja zabavati.

»Ne,« je ponovil obiskovalec. »Sploh ni važno, kaj je. Važno je, kaj mi da.«

»Aha, poznavalec,« je pripomnil gospod Sensa, moški pa se je bliskovito zasukal in se zazrl vanj. Hotel je preveriti, ali je res zaznal sarkazem v njegovem glasu. A ta mu je vračal le popolnoma umirjen pogled.

Že se je moški namenil obhoditi tretji krog po prostoru, njegovi prsti pa so vedno bolj nestrpno grabili po razstavljenih predmetih. S slamo naphan starinski medvedek … popolnoma nič. Pa še prašen je bil. Obiskovalec si je obrisal roke v robec. Bel bakelitni telefon iz šestdesetih, mogoče se je hotel pošaliti, ko je z radovednim izrazom prislonil glavo k slušalki, ampak … poleg tega, da se mu ni nihče oglasil, tudi tukaj nič. Z glasnim pokom je odložil slušalko nazaj. Ravno tako ni bilo nič, ko je zdrsel z roko čez krožnike iz češkega porcelana, se dotaknil seta secesijskih kozarcev in se ustavil pred jahalnim konjičkom iz petdesetih let. Tega ni hotel niti prijeti, da si ne bi še enkrat mazal rok. Sicer pa je že na prvi pogled videl, da se ne bi zgodilo nič. Namrgodeno je s prekrižanimi rokami obstal sredi prostora in zapičil obtožujoč pogled v starinarja.

Ravno to je bila iztočnica, na katero je čakal gospod Sensa. Dobro je vedel, da odnašalcem nikoli ne moreš ničesar vsiliti. Imeti morajo občutek, da izbirajo sami. Šele ko napoči primeren trenutek …

»Nekaj posebnega sem pa res dobil včeraj,« je mimogrede navrgel in stopil do svoje mize.

Nanine urice sploh še ni postavil na polico, saj je dobro vedel, da bo skrita dragocenost vzbudila še več zanimanja. Vzel jo je iz predala.

»A tole?« je sumničavo pripomnil moški, ko je stopil zraven.

Še preden je prijel za urico, ki ga je sicer takoj pritegnila, je začel nič kaj zaupljivo zasliševati starinarja. Seveda ga je zanimalo, iz čigavih rok je prišla in kaj se je z njim dogajalo. O, ne, ne, on se ne bo pustil kar tako opehariti. Saj ni važna vrednost, pripravljen je plačati, kolikor bo potrebno, a za princip gre. Gospod Sensa, vajen takih odzivov, je iz predala že potegnil svoj blok.

»Pa poglejmo.«

Najprej ga je odprl na strani z opisom Nanine urice. Nič ni prihranil, obiskovalec je pohlepno vsrkaval njegove besede. Otroštvo. Ljubeča družina, nenadna smrt dekličine mame v nesreči, postopno zapijanje očeta. In seveda, kot v vsaki pravi zgodbi, je prišla tudi čisto prava mačeha, ustrezna nazivu po vseh merilih. Tako je bilo, ob nenehnem opojnem veseljačenju očeta in mačehe, za deklico doma vse manj prostora. Večino časa je, s takšnimi, ki niso nikoli imeli določene ure, kdaj morajo biti zvečer doma, pohajala po ulicah. Bolj lačni kot siti, nikoli čisti, so si otroci vseeno uspeli ustvariti svoj svet, kjer so še lahko verjeli v čarovnije. A vse se je hipoma razblinilo, ko so se zvečer za njo zaprla vrata, ki niso bila več vrata pravega doma. Vendarle ji je neke noči, ko jo je oče spet z vpitjem in stresanjem zbudil sredi trdega sna, naj gre po cigarete, prekipelo. Spomnila se je, da je nekoč, ne tako dolgo nazaj, tudi po mamini smrti še nekje imela varno zavetje. Pri svoji babici, ki ji je oče prepovedal stike, saj naj bi se preveč vmešavala v njihovo novo družino. Še preden je sonce vzšlo, jo je, še ne trinajstletna, s torbo čez ramo mahnila od doma.

Starinar je utihnil in se zamislil. Preplavili so ga spomini na Nanino babico. Obiskovalec ga je neučakano opazoval. Srečnih koncev ni maral, hlepel je po vseh gorkih stvareh iz življenja lastnice urice. In res ji ni bilo prizaneseno.

Nihče je ni prišel iskat in pri babici je preživela nekaj res srečnih let. Babica je bila vse prej kot premožna, a imeli sta druga drugo.

Gospod Sensa ni spregledal, ko se je obiskovalec namrdnil. A vedel je, da bo hitro spet zadovoljen. Babica je umrla, ko je bilo dekle staro sedemnajst let. Pred tem pa ji je dala urico.

»Ko pride čas, da poskrbiš zase,« je rekla in jo objela.

Starinar se je zazrl v drobno uro, ki jo je držal v rokah, iz prsi se mu je izvil nenadejan vzdih. Takoj se je spet zbral, ko je ugotovil, da ga obiskovalec precenjujoče motri.

»Torej,« je odločno rekel, »lahko greva kar skozi cenik.«

Z vajeno kretnjo je odprl blok na sredini in si nadel naočnike. Ne zato, ker ne bi videl brati, ampak predvsem zaradi resnosti vtisa.

»Smrt starša v otroštvu,« je začel in ošinil obiskovalca, »petdeset zlatnikov.«

Nadaljeval je v istem, hladno pogajalskem tonu. Samo za posel je šlo, samo za posel. In tega sta se prav dobro zavedala oba. S prstom je drsel po listu in našteval naprej.

Zapit oče je torej vrednoten na dvaindvajset zlatnikov, mačeha po vseh pravih merilih šteje nekaj manj, in sicer osemnajst zlatnikov, smrt babice kot edinega ljubečega skrbnika petinštirideset zlatnikov. Potem se je nadaljevalo še s pobegom psa, imela ga je neznansko rada in je bil edini, ki ji je še nudil uteho, sledil je rubež doma, saj po babičini smrti ni imela s čim odplačevati dolgov, nekaj let na ulici, iskanje odrešitve v uničujočih zvezah …

Starinarjev pogled ni bil več blag, njegovo čelo se je orosilo, ko je hitel z naštevanjem.

Obiskovalec je postajal od vznemirjenja vse bolj nestrpen.

»In vse skupaj nanese,« strmo se je zazrl v kupca, »dvesto deset zlatnikov.«

Starinarjeve oči so se zaiskrile, kot bi že ugledal cekine, obiskovalca številka ni niti malo vznemirila. Pokimal je in stegnil roko. To urico enostavno hoče imeti, in to takoj.

»No, le počasi.«

Gospod Sensa je odmaknil roko. Naravnost oboževal je uverturo v ključni trenutek. Raztegoval bi jo v nedogled, če bi odnašalci do odlašanja pokazali več razumevanja. Pa ga niso. Pogled, ki mu ga je namenil obiskovalec, je govoril, da ne misli več čakati niti sekunde dlje.

»A vi bi radi prej poskusili?« je gospod Sensa z naivnim izrazom preverjal očitno stvar.

Obiskovalec se ni trudil z odgovorom, le nestrpno je še enkrat stegnil roko proti starinarju.

Drobna ura se je skoraj izgubila, ko jo je stisnil v veliki dlani.

Le še »Zakaj …?« je utegnil izdaviti, ko mu je gospod Sensa rokohitrsko podstavil stol, in že se je sesedel. Zaradi mehkobe, ki mu je zajela celo telo, ga noge enostavno niso več držale. Pozabil je, zakaj je tu, pozabil je nase. Že bi se zazibal v blago spokojnost, če ga ne bi naenkrat stisnilo v prsih in se od tam naprej razširilo po telesu, vse dokler ni obstajal le še kot težka, gosta žalobnost. In sprijaznjenost. Zajokal je. Prvič, odkar pomni, je zajokal!

Sunkovito so se odprla in potem spet s treskom zaprla vrata starinarnice. Kupec se je zdrznil in se presenečeno, kot bi se tisti hip utelesil, zazrl v starinarja.

»Le veter,« ga je pomiril gospod Sensa in mu blago položil roko na ramo. Z drugo mu je vzel urico, ker je bilo za prvi vtis dovolj.

»Tako močno … tako močno …« je zajecljal obiskovalec.

»Še nikoli niste čutili,« je zavzdihnil gospod Sensa. »Vem, zato ste pa tukaj.«

»Hočem jo!«

Njegov glas je izdajal, da je že povsem pri sebi. Bliskovito je potegnil k sebi svojo črno aktovko, potisnil roko vanjo in izvlekel pest zlatnikov.

Prišel je dobro pripravljen, je otožno pomislil gospod Sensa. Ni mogel dognati, od kod kar naenkrat obžalovanje. Običajno se je ravno tega trenutka nepopisno veselil.

Zlatniki so glasno cingljali, ko jih je kupec vsul na mizo. Sploh se ni trudil s štetjem, ampak je mrzlično segal v torbo in iz nje vlekel polne pesti. Navadno je bil ta zvok glasba za starinarjeva ušesa, zdaj pa ga je vsak žvenket pretresel do obisti. Nevede je stisnil urico, ki jo je še vedno držal v dlani. Kot bi se je hotel oprijeti. Kar naenkrat mu je pri srcu vztrepetalo, nenadejan val toplote mu je preplavil prsi in se razširil navzven.

Spreletelo ga je tisto, kar je dal vgravirati v urico, preden jo je podaril Editi.

»Ljubezen je brezčasna.«

Kot bi ne minila vsa ta leta, je začutil, da je ljubezen, ki ju je prežemala takrat, ravno tako živa tudi ta trenutek.

Miza, popolnoma prekrita z zlatniki, se je slepeče lesketala. In že je kupec željno hlastnil po uri v starinarjevih rokah. Gospod Sensa se je odločno umaknil. Ne, urice nikakor ni več mislil prodati.

Jeza, ki bi ohromila še takega pogumneža, je bila v očeh obiskovalca, ko se je zastrmel v starinarja.

»Tega ne morete narediti!«

Njegov glas se je tresel: »Če hoče prodati, morate prodati. Vi ste samo posrednik. In zato ste bogato poplačani,« je zamahnil z roko proti razsutim cekinom.

Samo posrednik, je odmevalo po starinarjevi glavi. Vendar ne. On ni bil samo posrednik. To je enkrat že vedel, a lesket ga je premamil.

»Ne bom prodala!«

Vrata so se s treskom odprla in tam je pokončno, z razmršenimi lasmi, a odločnostjo v očeh, stala … Nana. To ni bila več mala Nana.

»Ko pride čas, da poskrbiš zase,« so bile besede, ki ji celo neprespano noč blodenja po ulicah kar niso nehale odzvanjati. In bolj gosta je postajala tema okrog, bolj je svetilo znotraj nje. Zavedanje, kako rada jo je imela babica. Ko so prvi žarki jutranje zarje predrli temo, je v njej že z vso silo žarela neuklonljiva odločnost, ki je vsa ta leta trdno spala. Vedela je. Ni ji treba prodati urice. Zdaj bo znala poskrbeti zase, pa karkoli že pride.

»Vem, Nana, vem,« je prepričano, kot bi že od nekdaj slutil, da ima ta trenutek priti, rekel gospod Sensa in ji podal uro.

Kupcu se je pomračil obraz. Takoj mu je postalo jasno, da zanj tu ni ničesar več. A vrat, ki so z vso silo tresknila za njim, da je zvonček odletel na tla, Nana in starinar sploh nista slišala. Lesket drugačnega življenja, ki je prihajalo, ju je že popolnoma prevzel.





Kriva je Vanda




Moj hladilnik ves čas brni. To pa zato, ker je star. V bistvu je bil rabljen že, ko ga je postavila sem. Ampak ga še ni pokvarila. Zaenkrat. Ker potem bi se moral ukvarjati še s tem in to je dolgočasno, vsakdanje opravilo, nevredno ustvarjalnih naporov. Ampak bi ga opravil. Jasno, ker sem moški. Včasih brni, kot bi poslušal čričke. Čri … čri, čri … tišina. Čri … čri, čri … tišina. Zvečer se uležem, zaprem oči in sem na morju. Čri, čri … Čudovito je, ja, ja, čudovito je.

Ponoči zavija veter okrog vogalov in ob mojih oknih se dvigajo zavese. Čri, čri … fjušššš, čri, čri … fjuššš. Zavesa zaplapola in rahla sapica zaveje čez mene. Čri, čri … fjuššš … kot bi bil na morju. Sploh takrat, ko pozabim zadekati okna. Potem si moram potegniti kovter do nosu. Morski zrak je fin, samo trenutno vonja po snegu.

Plink, plink … Točno vsakih šestinpetdeset sekund kapne voda v skodelico pod radiatorjem. Če zmanjšam temperaturo za pol vrtljaja, se to zgodi vsakih dvaintrideset sekund. Lani so montirali merilnike na radiatorje. Svinjsko drago je. Moram preizkusiti, če tisto s stanjolom deluje. Takole ga oviješ čez merilec in je račun pol manjši. Baje. Bomo videli, mogoče so si me spet privoščili, smo bili že precej pod gasom.

Plink, plink. Če se osredotočim na kapljice, mi to pomaga pri meditaciji. Sem tukaj zdaj, zdaj, zdaj, prav zdaj sem tukaj. Plink, plink ... Pomaga mi izboljšati fokus. Ja, moj fokus je brezhiben. Moj fokus je brezhiben, moj fokus je … eeee, moj fokus … eee. Osredotočenost je od nekdaj moja šibka točka, pravzaprav. Plink … Vsake toliko moram vstati in sprazniti skodelico vode v sekret. Drugače bi se nakapljalo do roba in čez pa začelo polzeti na parket. Ta bi bil potem še bolj nagnit. Sicer pa … Nisem sam izbral tega. Vanda se je domislila, da živim kot v eni sociali.

Pa saj sem na socialki! Kdor je na socialki, bi težko živel kako drugače, ne? A neee … ljubica? Razen če bi si, preden bi ga ruknili na socialko, nagrebel dovolj. Kar je tudi povsem mogoče. Pa ne v mojem primeru.

Včasih postanem zelo žalosten in se ga pošteno nalijem. Pa veste, zakaj? Zaradi ženske seveda. Moje Vande. Vedno samo zaradi nje, ona me sili v to. Saj veste, kako je, kaj bi razlagal. Za večino problemov so krive ženske, kot je povedal že tisti znani psihiater. Na prvem mestu mame, potem žene. In ljubice. Tudi pri meni ni nič drugače. Vsega je kriva Vanda.

Imam prijatelja, s katerim se večkrat skupaj nalijeva. Tudi zaradi ženske. On je pesnik. Tudi zaradi žensk, ker se na to lepijo. Moj prijatelj pravi, da piše maksimalno štiri ure dnevno, tako mu ostane še čisto dovolj časa za podpiranje šanka. Sicer je pa prava uspešnica. Ustvarjen je drugače. Uspešen pri pesnjenju, uspešen pri pitju, pa tudi pri ženskah mu gre bolje kot meni. Tipičen melanholik, občasno mu povleče na depro, oči ima takooo očarljivo žalostne. Pa saj veste, na kaj padate, kaj bi vam sploh še razlagal.

»Vidva sta mi ta prava!« bi rekla Vanda.

Ampak v resnici ne bi bila huda. Pravzaprav me v mojih pohajkovanjih še spodbuja.

»Le tako nastanejo prave dogodivščine, ki jih je vredno zapisati na papir.«

Všeč sem ji, ker sem pravi boem. Takšnih ne delajo več. Povsem jasno mi je, kaj si misli o novodobnih pisateljih, saj to izkušam na lastni koži. Bolj jo jezijo, večje veselje ima s tem, da oteži življenje meni. Ne razumete? Se vam zdi, da to ni ljubezen? Bom razložil.

Nič več ni tako, kot je bilo včasih. Niti pisatelji ne. Zdaj vsi vestno zbirajo objave, dajejo intervjuje, se redno oglašajo na družbenih omrežjih, seštevajo točke in se borijo s konkurenco za štipendije. In obstaja celo nadvrsta pisateljev. Elita.

»To so tisti,« bi rekla Vanda, »ki so pisateljevanje povzdignili na raven bojevniške veščine.« Prepoznaš jih predvsem po tem, da se hvalijo, kako dobro pisateljsko kondicijo imajo, kako lahko presedijo tudi po deset ur dnevno, česar konkurenti zagotovo niso zmožni. Tega pa niti slučajno ne bi bili sposobni, če ne bi vsako leto pretekli par maratonov, preplezali nekaj smrtonosno nevarnih sten in lastnoročno zadavili do konca razjarjenega leva v savani. Novodobni pisatelji so natrenirani, na njih ni niti kanca maščevja, imajo mišičaste roke in kvadratke na trebuhu. Pri meni je obratno. Imam maščevje in niti kanca mišic. Sixpack pa zame obstaja le v standardni obliki. Vandi je všeč tako.

»Hja,« bi me potolažila. »Deset ur sedenja še ne zagotavlja kvalitete napisanega.«

In tako zmorem jaz sedeti maksimalno tri ure dnevno. Od tega dve uri travmiram, buljim v prazen list, v zadnji uri mi uspe napisati eno stran, ki jo po ponovnem branju oklestim na polovico. Moje naravno stanje je pisateljska blokada, stanje brez pisateljske blokade je nekaj izjemnega. Predvsem zaradi njenih muh. Kadar jo prime, mi ne dopusti napisati niti usrane vrstice.

Potem mi pa ne preostane drugega, kot da ves božji dan, navadno z Miletom, to je moj prijatelj pesnik, saj ga že poznate, zabijem po gostilnah. Midva, old timerja. In v najboljšem primeru se zgodi, da premagam blokado, ker v gostilni lahko človek naleti na marsikatero žmohtno zgodbico. V najslabšem primeru, se pravi ponavadi, pa se zgodi, da se ne spomnim ničesar več. Niti tega, kdo je plačal. Ali pa je bilo spet na kredo?

Kriva je Vanda, kaj mi pa ne da denarja, ampak me pušča po gostilnah s praznimi žepi, opazuje, kako se bom znašel, in se povrh vsega še neznansko zabava. Če dobim zraven Mileta, potem jo odnesem dobro. Stari vedno od nekod privleče keš, pojma nimam, kdo ga tako dobro zalaga, saj se z delom res nikoli ne pretegne. Pa tudi če mu ga slučajno zmanjka, to sploh ni noben problem, saj se vedno od nekod pojavi bejba, in to huda bejba, ki naju potem počasti. Mile pa ji v zameno, loveč ravnotežje za šankom, z žametno hripavim glasom odrecitira kakšen štiklc iz svoje neusahljive zakladnice poezije. In to tako, kot bi se ga ravnokar spomnil, čeprav dobro vem, da se jih ravno za take priložnosti uči na pamet.

»Ja, ženske se lepijo na to,« bi rekla Vanda.

In to samo zato, da bi me naredila ljubosumnega.

Ampak če kdo, potem jaz dobro vem, da je Miletova poezija sranje.

»Je pa dobra za lovit pičke.«

Ne, tega nisem rekel jaz, točno to bi rekla Vanda. Ki bi povedala tudi, da sploh niso vse ženske mahnjene na romantiko, rožice, ptičke in sončne zahode, ampak je to nekaj, kar so jim vsilili tipi. Potem bi to zakoličila še s kako krepko kletvico. Meni je tako ali tako povsem jasno, da moja Vandica ni nikakršen romantik. Če ne, se zadnjič, ko so me prebutali in nogirali iz lokala, ne bi tako huronsko zabavala. To je bilo takrat, ko zraven nisem imel Mileta in je nisem odnesel dobro. Ker sem cel večer častil vse, in to na kredo. Ni se izšlo. In Vanda bi rekla, da mora vsak junak čez razne preizkušnje, ker se le tako oblikuje pravi značaj. Problemi pač morajo biti, da jih potem razrešiš. Večji so, večja je napetost. Dramaturški lok. Zasnova, zaplet, vrh, razrešitev.

Ampak kakšen klinčev zaplet je to, Vandica? Cel večer ga pijem in častim na kredo, potem me pa nalomijo, da niti zase ne vem več. Za zunanjega opazovalca to že ne bi bil ne vem kakšen hud zaplet, ampak eno precej logično sosledje. Tudi značaja mi zagotovo ne bo okrepilo, kvečjemu oslabilo telo, ki že tako ali tako ni v najboljši formi. No ja, če bi poskrbela za to, da hodim naokrog malo bolj urejen, me mogoče ne bi tako hitro nalomili.

»Pa kaj, a si en usran japi ali umetnik?« bi nato rekla Vanda.

Ona je prepričana, da mora biti tako in nič drugače. Junak mora trpeti. In pika. Meni pa se vse bolj dozdeva, da jaz nisem nikakršen junak.

»Potem si pa antijunak,« bi zaključila Vanda.

Vse bolj se mi tudi dozdeva, da se mi na zunaj ne dogaja kaj dosti, dan je enak dnevu, največje drame pa se odvijajo le v meni.

»Tudi tako intimistično lahko zastaviva, ja,« bi rekla Vanda. »Važno je predvsem, da imaš zapleten notranji svet.«

Četudi imam zapleten notranji svet, se velikokrat počutim osamljeno in mi postane dolgčas. Potem se sprašujem, le kje je ta punca in zakaj me tako dolgo pušča samega. Zato pa mi je uvalila tega presnetega mačka, čeprav sploh nisem prepričan, da imam rad živali. Bo je velik tribarven maček s pasjim karakterjem. Tako ga je poimenovala ona. Najprej sem ga klical Muc.

»Ampak to res ni višek ustvarjalnosti za enega velikega pisuna,« je rekla in mu nadela drugo ime.

Bo je krajše za Bokonon. To sem si zapomnil. Bokonon je neke vrste bog, religija pa bokononizem. Iz njene najljubše knjige. Pozabil sem, za kaj že gre, ampak ji tega nikoli ne priznam, ker bi bila užaljena. Male neškodljive neresnice.

Včasih bi mu najraje zavil vrat. Preklemanemu mačku, mislim. Zazdi se mi, da ga ima celo rajši od mene, ker se z njim zares ukvarja veliko več časa. Vem pa, kako bi odgovorila, če bi jo vprašal, ali me ljubi. Rekla bi, da sem ji blizu. Da sem v njej.

Enkrat sem se pritožil, da se premalo ukvarja z mano. Jezna je bila. Rekla je, da ji samo nabijam slabo vest in občutke krivde, potem pa me je spet za nekaj dni pustila čisto samega. Kot razlog je navedla pomanjkanje časa ali kaj vem kaj.

»Življenje ni samo zabava, včasih je treba početi tudi kaj bolj resnega kot samo škrabati po papirju. Kdaj pa kdaj je treba tudi kaj zaslužiti.«

No, ona bo že vedela. Včasih posumim, da me pušča samega, ker se zabava tudi z drugimi moškimi. In celo ženskami! Ne bi dal roke v ogenj, da ni med njimi tudi moj prijatelj Mile. Pesniki so ji bili od nekdaj všeč in na neki način sva si podobna. Midva, old timerja. Ampak o tem nočem razmišljati preveč. Vse bolj se mi dozdeva, da Vanda ne more biti predana le enemu, ampak nas rabi več. Če bi jo zahteval le zase, bi se me slej ko prej naveličala. Raje to kot pa nič.

Zdi se mi, da se je življenje zares začelo šele, ko sem jo spoznal. Brez nje se počutim povsem zgubljeno, kot da sploh ne obstajam.

»Potem pa beri ali kaj takega,« bi rekla Vanda, ki ima pri roki vedno praktične rešitve.

Zato tudi se moje knjižne police šibijo pod težo knjig, in prav vse je priskrbela ona.

»Ker se tako spodobi za vsakega pravega pisatelja.«

Ampak na vseh se nabira prah, ker mene branje prav malo briga. Še posebej ti novodobni pisatelji ne, ki se morajo, če hočejo sploh preživeti, zraven ukvarjati še s kopico drugih reči. Za povrh pa morajo biti še cela firma, voditi svoj kreativni, promocijski, finančni in prodajni oddelek. A mislite, da se v takih firmah res lahko štanca dobra literatura? Meni ni do tega, da bi preverjal.

Sicer pa je pri mojih letih že čas, da drugi berejo mene. O meni. Tako je. Človek do neke točke v življenju akumulira, potem iz tega potegne svoje zaključke in drugo polovico življenja lahko soli pamet drugim. Vanda ima sicer malenkost drugačno življenjsko teorijo.

»Prvo polovico življenja se učiš, drugo polovico pa delaš na tem, da bi pozabil vse to sranje.« Vedno se trudi biti še bolj zabavna od mene.

Ampak včasih mi jo celo uspe presenetiti in narediti kaj popolnoma po svoje. Potem je nadvse začudena, ker je prepričana, da me pozna do obisti in ve za vsak moj korak. In ne le to! Za vsako mojo misel. Ne, ne, Vanda ni nikakršen control freak, če ste pomislili na to. Le tako neverjetno povezana sva. Midva dajeva ljubezenski enosti povsem nove razsežnosti.

Vseeno pa je težko biti vedno odvisen samo od njene volje, sploh zato, ker je tako muhaste sorte. No saj, kdaj pa kdaj je tudi prijazna in raznežena. Takrat sem tudi jaz zelo srečen. Zazdi se mi, da mislim in čutim kot ona. Mislite, da pretiravam? Da to sploh ni ljubezen, ampak odvisnost od odnosov, pravite? Ona bi se temu samo pošteno nasmejala. Rekla bi, da niti slučajno ni to, ampak je nekaj veliko bolj usodnega.

Ne maram pa, kadar me sili početi stvari, ki jih sploh nočem. Kot zdajle na primer, ko moram izlivati svojo dušo vam, čeprav vas sploh ne poznam. Se smejite? Nehajte. Tudi pravi moški imamo čustva. Vanda bi rekla, da so pravi moški samo tisti, ki si upajo svoja čustva pokazati in biti ranljivi. Zato pa hoče, da se razgaljam pred njo in drugimi.

A sem vam že povedal, da obstajam samo zaradi Vande? No ja, zdaj pa tudi zaradi vas. V vas.



Vanda Lindrom, mlada, še neuveljavljena pisateljica, se pretegne, pogleda na stensko uro; 2.05. Dovolj za danes. V poln pepelnik potlači še zadnji cigaretni ogorek, poboža svojega velikega mačka Boja, preveri, koliko lajkov je dobila njena zadnja objava, ugasne računalnik in se odpravi spat. Jutri mora navsezadnje zgodaj vstati, če hoče ujeti polet v Afriko in takoj naslednji dan priti na sled frdamanemu levu.





Drevenenje




Teče po mehkem, vlažnem mahu. Lahkotno kot puh se z bosimi stopali komaj dotika podlage, da se stopinje za njo takoj vpijejo v zelenino. Skozi goste veje pronicajo žarki sonca, zamižati mora vsakič, ko ji pogled uide navzgor. Oplazi jo toplota, divje se zasmeji, zavrti na mestu in dvigne roke proti krošnjam. Zadihana se zaustavi in se s hrbtom nasloni na mogočno bukev. Zapre oči, z rokami zatipa deblo za sabo. Ponoreli utrip srca se začne počasi umirjati, zlivati z globokim bitjem drevesa. Glavo obrne proti razprostrti zeleni krošnji, ki se tke v nebo. Lice nasloni na topel les, nenadoma se vse zavrti …

V hipu se je popolnoma predramila. Obraza ni več naslanjala na hrapavo skorjo, pod glavo je začutila mehko blazino. Z roko je potrepljala po drugi strani postelje. Rjuha je bila že hladna. Šele ko je vstala in z nogami zatipala po mrzlih tleh za copati, je opazila. Ni se zgodilo prvič. Rob njene spalne srajce je bil blaten. Odgrnila je odejo. Tudi po rjuhi so se vlekli zemeljsko travnati madeži. Za hip se ji je zazdelo, da je čez sobo zavel vonj vlažnega jutranjega gozda. Komaj opazen nasmeh ji je razsvetlil obraz. Spomin na njune prve dni je še zmeraj tlel v njej kot žgoča žerjavica, ki je ni moglo pogasiti niti vse tisto, kar je prišlo kasneje.

Zanjo, ki jo je mesto od nekdaj dušilo, je prišel kot osvoboditelj. Ko jo je prvič objel s svojimi krepkimi rokami in jo lahkotno kot peresce privzdignil v zrak, se ji je najbolj vtisnil v spomin prav njegov vonj. Vonj smrekove smole, vlažnega mahu in mladik drevesc. Gozd. Prijateljice so tulile od smeha, ko se jim je končno odločila povedati. Gozdarjeva nevesta, so ji nazdravljale tistega večera v zakajenem lokalu po številnih opojnih kozarčkih. Že takrat je bila le napol prisotna, z mislimi predvsem pri njem. Klical jo je srnica. Zaradi njenih velikih rjavih oči. Vedela je, kako rad ima srne, saj jim je, čeprav naj bi skrbel predvsem za drevesa, pozimi hodil nastavljat sol. Ni je motilo, da z njim ni mogla kaj prida razpravljati o svojem delu v pisarni. Saj je veliko rajši poslušala o novih življenjih, ki jih je zasadil, o umirajočih, ki jih je odrešil, da so imele mladike prostor za rast.

Pomela si je oči, da bi odgnala sanjarjenje. Počasi, kot bi bila omamljena, je oddrsala v kopalnico. Odmaknila je skuštrane medeno rjave lase in se zazrla v zrcalo. S kazalcem je počasi zarisala linijo globokih podočnjakov na svoji skoraj prosojni koži. Za prstom je ostala komaj opazna sled zemlje. Zajela je hladno vodo v dlani, si umila obraz. Lase je spela v čop in iz predala vzela pudrnico. Z učinkom ni bila preveč zadovoljna, a njen videz je že dolgo ni zanimal. Čeprav jih je imela komaj trideset, se ji je zdelo, da pogledov sploh ni več privabljala. Le zakaj bi jih, če pa se je počutila kot starka. Zgrbljena kot vrba žalujka, ki se je ogledovala v potoku za hišo.

»Ah,« je zamahnila z roko podobi v zrcalu in se odvlekla v kuhinjo. Med noge se ji je zamotala sivomodra mačka. Komaj jo je uspela prestopiti, a je ob tem udarila ob rob mize.

»Au!« je jezno oponesla mački, čeprav se je takoj nato sklonila in jo pogladila. Privzdignila je spalno srajco in rahlo otipala stegno. Na udarjenem mestu se je že kazala modrica. Sicer pa je bila le še ena od mnogih, ki so se vtiskovale navzgor po stegnu.

Tako tanka koža, je pomislila, kot iz papirusa.

Mačka je kot ponavadi začutila njeno zmedenost, zato je še sama stopnjevala napetost. Začela je hoditi za njo in opozarjati nase. To že ni bilo milo mijavkanje. Vreščavi, ušesa parajoči zahtevki so ji v hipu odplavili sanjavo meglico nočnega gozda. Namrščila se je, zavedala se je, da bo kakršnokoli ogovarjanje mačke le spodbujalo njeno družabnost. Postajala je vse bolj nemirna, misli so ji bezljale sem ter tja, nemogoče jih je bilo ustaviti. Blaga jutranja omotica je prerasla v običajno tesnobo. Mačka ji je še vedno sledila in ji vztrajno mijavkala za hrbtom. Naslonila se je na knjižno omaro. Naredil jo je iz smrekovih hlodov, ki so ostali po lanski poseki. Obrnila se je. Na svetli površini so bile še vedno vidne rastne letnice drevesa. Dotaknila se jih je s prstom in počasi zaokrožila po njih. Nikoli več ne bodo rasle. Znal je ukrotiti naravo, jo je spreletelo. Da mu je potem mrtva, a še vedno lepa, služila. V grlu je začutila cmok, stresla se je.

Zaklenila je vrata hiše. Čeprav je bilo še zgodaj, je iz asfalta že puhtelo. Mimo pločnika so švigali avtomobili. Globoko je vdihnila, v nos in potem v grlo se ji je zajedel oster vonj bencina. V njenih mislih se je takoj pojavil še zvok žage in spomin na dneve, ki jih je tako rada preživljala z njim v gozdu. Na začetku je izkoristila vsak prost trenutek, da se mu je pridružila. Gledala je, kako je žagal trhla drevesa, izsekaval neprehodne goščave ali pospravljal nalomljeno vejevje po nepričakovani ujmi. Njegove velike roke so tako nežno privezovale šibke mladike, ki še niso zmogle kljubovati vetru. Med odmorom je razprostrla deko po tleh.

»Počakaj,« jo je ustavil nekoč, ko jo je hotela položiti čez praprot. »Ko praprot poležeš prvič, se ji še uspe dvigniti. Če to narediš dvakrat, ne bo vstala nikoli več.«

Nasmehnila se mu je, potem sta deko pogrnila čez kup suhega listja. Pomalicala sta in opazovala puhaste oblake, ki so pluli nad krošnjami dreves.

Hrup motorjev je pospešil utrip njenega srca. Stekla je čez cesto. Po mestu, obratno kot v gozdu, se je vedno gibala po utečenih poteh. Tako je vsaj malo zmanjšala možnosti neljubih presenečenj. Vseeno pa je bila v zadnjem mesecu prisiljena prilagoditi svojo vsakodnevno traso. Zaradi tiste ogromne betonske gmote, elitnega hotela, ki je zrasel skoraj čez noč. In zavzel velik kos modrine neba, da so svoj poznopoletni let morale spreminjati tudi ptice, ki so se na začetku celo brezmočno zaganjale v velika steklena okna in z zadnjim dihom v sebi padale na tla. Zazrla se je proti vrhu hotela, sončni žarki so se odbijali od gladkih površin, in pomislila, kako blagodejna je bila senca dreves v mestnem parku, preden so ga prekopali zaradi novogradnje.

Dan se je vlekel, pred računalniškim zaslonom so ji misli večkrat odtavale. Brezizrazno je zrla v poplesavanje črnih črk na beli podlagi in se vedno znova zalotila, da ji ni jasno, kaj bere. Zdrznila se je, ko se je med vrati znašla sodelavka in jo povabila na pijačo po službi. Da ne more, ji je takoj pojasnila. Čudila se je, zakaj so jo še vabile, saj jih je redno zavračala. S prijateljicami že dolgo ni več hodila naokrog. Sprva zato, ker se ji je mudilo k njemu, kasneje zato, ker mu to ni bilo všeč. Rekel je, da ga skrbi, če naokrog hodi sama.

Kljub temu si po službi ni mogla pomagati in na križišču ni zavila proti domu. Sila, ki se ji nikdar ni mogla zoperstaviti, jo je vlekla drugam. Samo za trenutek, si je rekla. Ko je stopila po mehki potki, pokriti z listjem in iglicami, je v hipu odpadla vsa teža dneva. Kot osvobojena zver je začutila brezmejne silnice gozda in stekla globlje, brez sledu o tem, da se je še nekaj minut prej megleno vlekla po mestnih ulicah. Robidovje jo je opraskalo po nogah, po licu oplazila vejica, ni je motilo. Končno je spet čutila. Sploh ni gledala, kod teče, bila je na varnem. Na svojem. Zadihana se je ustavila točno tam. Oprla se je z dlanmi na mogočno deblo bukve. Zaprla je oči in globoko vdihnila. Po nekaj sekundah se je naslonila s hrbtom ob drevo in počasi zdrsnila na mahovnata tla. Mehko se je ugnezdila in spet zamižala. Čutila je toplino in sevanje debla za seboj. Postajala je vse bolj omotična, zavedala se ni ničesar več, le pretakanja drevesnih sokov in hrapave skorje ob svoji koži. Z dlanjo je mehko pogladila les in se potem dotaknila svoje druge roke. Skoraj ni čutila razlike, tudi njena prej pergamentna koža je postajala trda in raskava. Ozrla se je v veje, skozi katere so pronicali žarki sonca, vzdignila je roke, od hrbtenice navzgor ji je šinil val toplote, zdelo se je, da se dotika krošnje. Nenadoma se je vse zavrtelo.

Niti sanjalo se ji ni, koliko časa je slonela ob drevesu, a pohitela je domov, čim se je ovedla. Vrtna vrata so zaškripala, ko jih je odrinila. Nekoč ji je zvok škripanja pospešil utrip od željnega pričakovanja njegovega objema, zdaj pa le zaradi tesnobnosti tega, kar jo je čakalo.

Del nje je še vedno upal, da se bo zdaj zdaj prebudila iz te nočne more in bo spet kot na začetku. Spraševala se je, kaj je počela narobe. Da ni kriva ona, jo je tolažila edina prijateljica, ki ji je zaupala. Tak pač je, je rekla.

Brezvoljno je sedel na kavču in s praznim pogledom spremljal televizijske oglase.

»Kje si bila?« jo je vprašal, ne da bi odvrnil pogled od zaslona.

Njeno telo je bilo povsem napeto, ko je pojasnjevala, da se ji je v službi zavleklo, a je zdaj opravila vse nujne stvari in bo zdaj lahko hodila domov bolj zgodaj.

»Reja piščancev na prostem. Mi vemo, kaj je najboljše za piščance,« je zahrumel globok moški glas iz televizije, »pohitite, piščančje prsi v akciji le še do konca meseca.«

»A si prinesla kaj za kosilo?« jo je vprašal napol očitajoče in ji zdaj le namenil pogled. Njegove oči so se ji zazdele temnejše kot običajno.

»Ne, nisem, domov sem hitela.«

Naslonila se je na podboj vrat in ga nepremično opazovala.

»A misliš, da bom po napornem delu še sam hodil v trgovino?«

Dvignil se je na kavču in se zastrmel vanjo.

»Končno lastno stanovanje, končno svoboda,« se je oglasil prijazen ženski glas s televizije, »ponudba kot še nikoli, kredit le za dvajset let.«

»Bom pogrela od včeraj, dovolj je še za danes,« je hitro rekla in se obrnila proti kuhinji.

V naročje mu je skočil njen maček in se podrgnil vanj. Močno ga je odrinil, mačku je komajda uspelo pristati na vseh štirih, zamijavkal je in stekel stran. Dvignil se je s kavča.

»Odstrani madeže od krvi, jajc in češenj,« je deklamiral glas v oglasu za pralni prašek. »Hvala, ljubica,« je rekel moški, vesel, da ima tako čista oblačila, in objel svoje dekle okrog ramen.

A tega ni več gledal nobeden od njiju.

»Dobro veš, da ne maram jesti ostankov,« je rekel s hladnim glasom, ona pa je ta trenutek dobro vedela le, da v njem vre. Približal se ji je. Še preden se ji je uspelo izmakniti, jo je trdo zgrabil za nadlahti in jo stresel. Njegovi prsti so se ji kot kremplji ujede zarili v mehko kožo. Spet se mi bodo poznale modrice, je pomislila, a iz izkušenj je vedela, da bo hitreje mimo, če se ne upira. Sploh ni rabil veliko sile, da je njeno drobno telo porinil ob steno. Ko bi le imela kožo, trdo kot lubje, jo je spreletelo, ko je vzdignil roko.

Tresk! Zasekal je globoko v deblo mlade jelke. Mišice so se mu napele, ko je izpulil težko sekiro iz debla, jo privzdignil v zrak in zverinsko zarjul. Zasukal se je in potem z močjo celega telesa udaril še enkrat. Samo še ta udarec je bil potreben, da je drevo nemočno zahreščalo in tresknilo po tleh. Otrl si je potno čelo in se ozrl nazaj. V gozdu je zavladala tišina. Do koder je seglo oko, se je za njim vlekla dolga vrsta pokončanih dreves, potacane praproti in polomljenega grmovja. Globoko je zajel sapo, si obrisal roke ob hlače in zagrabil motorno žago, ki je ležala na tleh. Samo enkrat je sunkovito potegnil vrvico in že se je po gozdu razlegel motorni zvok. V daljavi je jata ptic preplašeno odletela s krošnje.

Tekla je, okrog bosih nog ji je opletala spalna srajca. Med grmovjem se je plazila večerna meglica. Na njeni levi je zaskovikala sova. Zdrznila se je in se obrnila v smeri glasu. Približala se je drevesu, s katerega je odprhutala nočna ptica, takoj je opazila. Na deblu je bilo rdeče znamenje. Za odsek, jo je prešinilo. Ritensko se je odmaknila od drevesa, zadela ob štor in skoraj padla. Ujela se je za visokoraslo smreko in takoj odskočila. Tudi na tem deblu rdeče znamenje. V prsih jo je stiskalo, srce ji je bílo vse močneje. Vedno hitreje je tekla po napol zaraščeni potki, po obrazu so jo bičale veje, ni čutila. Z dlanjo je obrisala lica. Vlažna so bila, solze, čeprav se jih sploh ni zavedala. Njen pogled je begal levo, desno, od drevesa do drevesa. Na vseh je bilo kot z ognjem žigosano grozljivo rdeče znamenje. Tekla je, se spotikala, padla, se pobrala, v preponi jo je začelo zbadati, komaj je še lovila dih. Naenkrat je veter prinesel do nje tisto, česar se je najbolj bala. Zvok motorne žage se je razlegel daleč naokrog. Hip zatem se je vanjo zajedel še vonj bencina. Čeprav je hrumenje prihajalo z druge strani gozda, je dobro vedela. Prepozna bo. Preveč otopela je postala, da bi lahko še naprej tekla. Počasi in z muko je položila nogo na mahovnata tla in se odvlekla med drevesi. Bližje bukvi je prihajala, hitrejše je bilo utripanje v njenih sencih in težje so bile noge. Glava je bila prazna, svet se je zožil na vonj bencina in neznosni hrup.

Še je stala tam. Mogočne zelene veje so segale visoko v nebo. Opotekla se je do nje in se z mehko dlanjo dotaknila hrapave skorje. Vejice so ji pokale pod bosimi nogami, ko je počasi obhodila široko deblo. Na drugi strani so njeni prsti naenkrat spolzeli prek rdečega znamenja. V sencih ji je začelo divje razbijati, njen dih je postajal vse plitvejši. Sklonila je glavo in v grozi razširila oči. Tudi na njeni snežno beli srajci je bilo kot s krvjo zarisano usodno znamenje. Zvok žage se je vse bolj približeval, vsak obrat motorja je do obisti pretresel njeno drobno telo. Noge je niso več držale, spolzela je ob deblu na tla.

Vdih, izdih, si začne ponavljati. Če ne, bi enostavno prenehala. Dotakne se zelenih, tako živih, v vetru trepetajočih listov. Vdih. S konicami prstov zdrsi po zgrbančenih koreninah. Izdih. Glavo nasloni na deblo za seboj. Dolg vdih, trije hitri utripi srca, izdih. Objame jo vonj po lesu, zvok žage v daljavi naenkrat utihne, gozd zajame božajoča tišina. Njeno dihanje se umiri, naenkrat postane vse tako jasno in preprosto. Pogladi svoje gole noge, se rahlo dotakne novih modric, ki so se ji vtisnile med spotikanjem skozi gozd. Tako tanka koža, pomisli. Pogleda navzgor med vejami drevesa proti prostranemu nebu. Zapre oči, obraz ji spreleti komaj opazen smehljaj. V nogah začuti rahlo drevenenje, naenkrat ji stopala zaobjame hlad zemlje, zazdi se ji, kot da vdira globoko vanjo. Čuti, kako se spodnji del njenega telesa zrašča s podlago in širi vse globlje v zemljo. Pogladi se po nogah, njena tanka, občutljiva koža postaja vse bolj raskava in trda. Stalni občutek lebdenja ponikne pod težo silnice, ki prihaja iz globin zemlje naravnost skoznjo proti nebu. Njen utrip se vse bolj umirja, ko se zliva s stoletno bitjo drevesa. Svojo, zdaj popolno zbranost usmeri navzgor. Globoko vdihne, zrak se vpija vanjo skozi celo telo. Roke stegne daleč gor, konice njenih prstov sežejo v prve žarke sonca.

Čas je obstal. Listi njene bujne krošnje so zatrepetali v vetru, v sebi je zaslutila lahkotno prhutanje drobnih ptičjih kril.



V hipu je sedla pokonci in se začela zmedeno ozirati na­okrog. Odmaknila si je potne pramene s čela in odgrnila rjuho. Njena spalna srajca je bila ob robu blatna in razcefrana. Zagotovo zamuja v službo, je pomislila. Njega ni slišala niti oditi. Previdno je stopila na tla. Zgrbljena se je odvlekla do kopalnice, bolelo jo je celo telo. Še preden se je s strahom zazrla v podobo v zrcalu, je pozvonilo. In potem takoj še enkrat. Navlekla je haljo in šla počasi odpret. Neučakano razbijanje po vratih ji je hipoma pospešilo bitje srca. Njene srnje oči so se od začudenja še bolj razširile, ko je zagledala njegovega sodelavca. Najprej je od vsega doumela le to, da ji je rekel, naj se raje usede. Šele čez par ur je prišlo za njo. Kot ponorel je uničeval vse pred seboj, je objasnil sodelavec. »Dokler se ni z žago lotil tiste velike bukve …« je rekel in glas se mu je razlomil.





Lovilec sanj




Zdaj mi je povsem jasno, kdaj se je začelo. Glede tega si nikoli nisem delal utvar, saj jo po trinajstih letih poznam bolje, kot pozna samo sebe. Je pa malo trajalo, da sem ugotovil. Če se ti žena začne naenkrat pretirano lišpati pred odhodom v službo, takoj posumiš. Če pa se naenkrat začne lišpati pred odhodom v posteljo, se sicer vprašaš, zakaj zdaj, načeloma pa ti je lahko to samo v zadovoljstvo.

Najprej je bila tista nova pižama. Ne takšna kot jih ima najrajši, udobna frotirasta, ampak spalna srajčka, ki je spominjala na kombinežo. Saj ne, da sem ravno ekspert za kose babjih oblačil. Čipkasta, prosojna, z razgaljenim dekoltejem. Pa res že kar dolgo nisva, sem pomislil, ji segel pod srajčko in jo začel božati po gladkih stegnih. Zdrznila se je.

»Leon, no,« je rekla, »ne bi zdaj.« Potem se je obrnila in zaspala, kot bi mignil, jaz pa sem še dolgo buljil v strop.

Takrat sem posumil. Pravzaprav, če dobro pomislim, se je začelo že prej. Ja! Prvi jasen indic je bilo že njeno dolgotrajno večerno zadrževanje v kopalnici.

»Frida!« sem ji moral vse večkrat zavpiti ob večerih, ko sem mencal pred vrati. »Spravi se že ven, da grem scat!«

Kaj jaz vem, kaj, zaboga, je počela tam notri celo uro ali dlje, ženske zadeve pač. Ampak ven je prišla vsa dišeča, njeni dolgi lasje pa so bili lesketajoči se in počesani. Običajno je pred spanjem vedno brala knjigo. Dokler sem gledal televizijo, me njena nočna lučka ni motila, ko sem nehal, jo je pač morala ugasniti. Naenkrat pa je branje opustila. Čim se je spravila v posteljo, se je zvila na svoj konec in si potegnila odejo čez glavo, kot da bi komaj čakala na spanec. In ne samo to! V posteljo je začela hoditi že zelo zgodaj, čeprav je vedno rada ponočevala. V svojih najlepših letih, ona je sredi tridesetih, človek vendar ne more hodit v posteljo kot penzioner, pa tudi na kmetih nismo.

Enkrat, ko sem spet pol ure hodil gor in dol pred kopalnico, ravno sem spil svoja dva večerna kozarca piva in res nisem mogel več zadrževati, sem uletel noter. Vrat nisva nikoli zaklepala. V naši hiši nimamo drug pred drugim kaj skrivati, sem ji pojasnil, ko si je iznenada izmislila, da bi rada imela ključ od kopalnice. Sedela je pred ogledalom, si čisto počasi razčesavala lase in si tiho popevala. Čim sem vstopil, je utihnila.

»Ja saj bom takoj, no,« je rekla, ne da bi skrivala namrgodenost.

Pozorno sem jo pogledal, ponavadi se sicer za to ne zmenim kaj dosti, ampak vse skupaj je bilo res že presneto čudno, in opazil, da ima na vekah vijolično senčilo, na ustnicah blago rožnato šminko, na licih pa celo malo rdečila, kot bi ravno, ljubko zardela, prišla z zimskega sprehoda.

»A se kam odpravljaš?« me je seveda zanimalo.

»Ne.« Samo začudeno me je pogledala.

Na beli blazini je potem ostal odtisek njenega rdečila, kar sem opazil zjutraj.

Tiste noči pa … ko se spomnim, me še zdaj pogreje. Skozi okno je zasijala polna luna in me zbudila. Frida je povsem mirno spala na boku, potem pa se je naenkrat začela obračati. Na hrbet, na bok, čez nekaj minut spet nazaj, ko se je končno umirila in sem tudi jaz po malem tonil v spanec, je nekaj zamomljala. Pogledal sem jo, njen izraz je bil popolnoma spokojen. In potem je zastokala. Zastokala! Ne kot bi jo kaj zabolelo ali pa bi bilo kaj groznega, ampak kot bi v nečem zelo uživala. Hipoma sem bil povsem buden. Zastokala je še nekajkrat, in to glasneje. Sklonil sem se še bliže k njej in videl, da so se njene ustnice ukrivile v komaj opazen nasmešek. Vsak njen glas je mojo glavo zasul s plazom jeznih misli. Ko je še globoko zavzdihnila, sem imel dovolj. Že sem jo hotel prijeti za rame, jo močno stresti in se pošteno pomeniti z njo, ampak me je naenkrat spreletelo, kaj vse bi to lahko prineslo na dan. Ima v sanjah mlajšega ljubimca, ker sem prestar zanjo? Mogoče pa nisem tako dober ljubimec, kot sem si predstavljal, njen sanjski pa je popoln. Tak, ki točno ve, kaj vse ji najbolj paše. Sem jo zanemaril? Ali je ne privlačim več? V zadnjem času mi je res malo zrasel trebuh, ampak saj me je še pred kratkim tako rada potrepljala ali pa se naslonila nanj med gledanjem televizije. Kmalu se je nehala oglašati, a zame je bilo to povsem dovolj, da vso preklemano noč nisem niti zatisnil očesa.

Zjutraj se je zbudila vsa sveža, nasmejana in lepo naličena. Celo sklonila se je k meni, da bi me poljubila, jaz sem se, jasno, takoj obrnil stran. Le kaj si predstavlja!

»Ja kaj je že spet?« me je začudeno vprašala, kar mi je prineslo vsaj malo zadovoljstva. Kar naj jo skrbi.

»Si dobro spala, a?« sem jo vprašal, in ne da bi počakal odgovor, zaloputnil vrata.

Cel dan nisem spregovoril z njo niti besede. Tako sem mislil nadaljevati še naslednji dan, a sem z grozo ugotovil, da sploh nimam več vpliva nanjo. Včasih jo je že nekaj ur mojega molčanja popolnoma iztirilo. Kričala je, potem moledovala, vse bi naredila, samo da bi se spet normalno pogovarjala. Zdaj pa … Nič. Proti popoldnevu se mi je zazdelo, da ji stanje celo ustreza. Sploh se ni menila zame. Zvečer je še posebej zgodaj okupirala kopalnico in je tičala tam, posumil sem, da namenoma, celi dve uri. Spal sem na kavču v dnevni sobi, da mi ni bilo treba poslušati njenih vzdihljajev.

Tudi naslednji dan se nisva kaj dosti pogovarjala. Delala se je, kot da je vse v redu. Hotela se mi je prilizniti celo z bobovo čorbico, mojim najljubšim kosilom. Imelo me je, da bi vse skupaj zabrisal ob tla, a lakota je bila močnejša. Vzel sem krožnik z mize in pojedel pred televizijo v dnevni sobi.

»A prideš v posteljo?« je mehko zažvrgolela zvečer. Razpuščeni črni lasje so se ji lesketali, na sebi je imela dolgo, prosojno spalno srajco, zdi se mi, da sem zavohal tudi njen najljubši parfum.

»Ne,« sem odgovoril in se izmaknil roki, ki me je hotela pobožati.

Počakal sem, da je trdno zaspala, in se prikradel v spalnico. Odmaknil sem zavesico proti komarjem, razpeto nad baldahinsko posteljo, in zlezel k njej. Približal sem se ji k obrazu in slišal njeno povsem enakomerno dihanje. Nič se ni oglašala, na ustnicah pa je spet imela tisti komaj opazni, skrivnostni smehljaj. Speča Mona Lisa. Nepremično sem jo opazoval, zaprte veke so ji vsake toliko trznile. Popolnoma sem pozabil na čas, vsak utrip mi je v glavi naplavil novo vprašanje: Kaj dela? S kom je? Kje je?

Naenkrat je kratko zavzdihnila in pogledala. Njene sicer zelene oči so čisto potemnele, tako na hitro so se ji povečale zenice.

»Leon?« je prestrašeno vprašala senco, ki se je sklanjala nad njo.

»Ja kdo pa drug!« sem zavpil, mogoče malo preglasno za nočno tihoto.

Dvignila se je na komolce, od osuplosti so bila njena z rdečilom namazana usta napol razprta.

»Kdo je?«

Pomencala si je oči, mogoče je mislila, da še vedno sanja.

»Kdo je?« sem ponovil vprašanje s tihim, grozečim glasom.

»O čem govoriš?« si je z jecljajočim, od spanca še vedno hripavim glasom drznila vprašati.

»O, prav dobro veš, o čem govorim,« sem siknil, zagrabil blazino, za sekundo me je imelo, da bi ji jo pritisnil na obraz, to bi ji zagotovo izbrisalo ta nedolžni izraz, in odšel nazaj na kavč.

Čeprav že prej nisem bil ravno znan po svoji gostobesednosti, prijatelji me zbadajo, da se normalno pogovarjam le, kadar jih nekaj zvrnem, sem zdaj svoje komuniciranje zmanjšal samo na nujne stvari. Čez dan nisem mogel več prenašati njenega brezskrbnega, včasih se mi je zdelo celo zaljubljenega izraza na obrazu. Začel sem se ji izogibati in moja stara, velika družinska hiša je kmalu spominjala na hišo duhov, tako tiho je postalo. Kadar sva se na hodnikih slučajno srečala, sva zdrsela drug mimo drugega, včasih sem ji namenil očitajoč pogled, ona pa je navadno gledala v tla ali skozme. Moji dopoldnevi so bili še nekako znosni; pisarna, sestanki ali delo iz domačega kabineta so mi vsaj za par ur raztresli misli, čim pa se je dan začel nagibati v popoldan, se je začelo slabšati tudi moje razpoloženje in do večera postalo že povsem mrakobno. Ona pa je svoje predspalne lepotilne rituale nemoteno nadaljevala. S trdega kavča, ki res ni bil namenjen vsakonočnemu bivakiranju, sem se preselil v sobo za goste. Udobna postelja pa ni prav nič prispevala k trdnosti mojega spanca, saj me ni zadržala, da se ne bi vsako noč splazil v spalnico. Kot bi v prisluškovanju njenim vzdihljajem iskal odrešitev, čeprav je to le poglobilo moj brezup. Ampak res se nisem mogel zadržati, enostavno me je povleklo tja, čim je ugasnila lučko in sem počakal toliko, da je zagotovo zaspala. Noč za nočjo sem jo od blizu opazoval, na pamet sem poznal že celo paleto njenih spečih izrazov, pred zoro pa sem se navadno odplazil nazaj v sobo za goste in poskušal vsaj za nekaj trenutkov poiskati pozabljenje v spancu. Kmalu sem, zaradi pomanjkanja spanja, tudi jaz blodil po hiši kot kakšen duh, včasih nisem več vedel, ali se mrači ali dani, sem buden ali ne.

Tako sem neko posebej svetlo noč, spomnim se, da je bila spet polna luna, naslonjen na dlan gledal njen obraz, ob vsakem nasmešku ali vzdihljaju pa sem si želel samo to, da bi bil tam. V njenih sanjah. Dlan se mi je vsake toliko spodmaknila izpod brade, kar me je vsakič spet razbudilo, nepremično sem strmel v njene trzajoče veke in se spraševal, kaj se dogaja v tej glavi.

In potem me je prešinilo. Ernesto, moj dobri prijatelj, mi je nekoč povedal, da znajo nekateri šamani, sanjalci jim pravijo, vstopiti v človekove sanje. Torej moram samo najti enega, ki mi bo pomagal vstopiti v Fridine sanje. To ne bi smel biti večji problem, vsaka vas ima svojega šamana, pa tudi v mestu jih najdeš na vsaki ulici, ko uradujejo v tistih malih hiškah, polnih čudnih pripomočkov, kot so kurje nogice, listi koke in drugih zeli, peresa, lobanje malih živali. V normalnih okoliščinah ne bi niti pomislil na pomoč ljudi te sorte, ampak situacija me je spravljala v obup. Prav dobro sem se zavedal, da me počasi zapušča razum, in naredil bi vse, čisto vse, da bi to razrešil.

Vid se mi je od utrujenosti meglil, ko sem pogledal skozi okno. Začenjalo se je svitati, Frida je še vedno spala, zdaj povsem spokojno. In nenavadno, kakor hitro sem se domislil rešitve, sem tudi sam začutil v sebi mir. Odločen in poln zagona sem vstal.

Jutranje meglice so se dvigovale nad bajerjem ob hiši in se plazile po travi. Ko sem že nekaj časa hodil, sem začutil nenavaden hlad in mokroto na stopalih. Ozrl sem se navzdol in ugotovil, da sem si pozabil obuti čevlje. Ah, nič hudega, saj me nihče ne bo videl. Nisem se namreč odpravil v mesto, ampak naravnost v gozd. Vedel sem, da v najbližji vasi Soñario, na robu gozda, živi šamanka, katere sloves sega veliko dlje, kot bo njena noga kdajkoli stopila. Prepričan sem bil, da spada v rod sanjalcev. Brez težav in zgubljanja sem hodil po mehki, z mahom prekriti poti skozi gozd. Sonce je začelo močneje sijati, žarki so pronicali skozi drevesne krošnje in se lesketali na rosi pajčjih mrež. Ptiči so žvrgoleli, vsa ta lahkotnost me je opijanila, sploh nisem več čutil utrujenosti. Na robu gozda se je pobočje strmo spuščalo navzdol v kotlino, kjer je ležala vasica. Tam na vrhu pobočja je raslo osamljeno tristoletno evkaliptovo drevo, pod njim pa gromozanska z mahovjem obrasla skala, ki se je prikotalila od kdove kod. In na skali je sedela ona.

S hrbtom je bila obrnjena proti meni, zdelo se mi je, da me ni slišala prihajati. Dolgi vranje črni lasje so ji padali po hrbtu, sedela je sključeno, s komolci naslonjena na kolena, in nepremično strmela v tla. Pomislil sem, da izvaja kak obred, nisem se je upal kar zmotiti, in sem obstal za njenim hrbtom.

»Prekleto, Eduardo!« je naenkrat gromovito zaklela, da sem se zdrznil.

V tistem se je povsem z jasnega zabliskalo skoraj nad njeno glavo in z brezoblačnega neba se je ulila ploha, naju v nekaj sekundah premočila do kože, in kakor hitro se je pojavila, tudi izginila.

Šamanka je vstala, bila je še nižja, kot sem si predstavljal ali pa se mi je, zaradi njene sključene drže, samo zdelo. Spodrecala je svoje dolgo živopisano krilo, da so se pokazala njena močna rjava meča, in ga ožela. Potem me je sitno pogledala izpod črnih obrvi, kot bi bil jaz krivec te nenadejane omočitve. Očitno je ni prav nič presenetilo, da sem tam.

»Nisem bil jaz,« sem zajecljal.

Odločen človek sem, ampak zaradi načina, kako me je gledala, sem se kar naenkrat počutil negotovo kot otrok. Tudi vedla se je do mene tako, čeprav med nama ni moglo biti veliko let razlike.

»Vem, da nisi bil ti, dragec,« se je zakrohotala in njen obraz se je za trenutek zazdel kot obraz mladenke.

»Z Eduardom iz vasi tam preko,« pokazala je na drugo stran brega, »spreminjava vreme. Včasih se tudi malo spreva. Nič posebnega.«

»A,« sem prikimal, ker zdaj mi je bilo pa vse jasno.

Z zanimanjem sem si ogledal pripomočke, nad katerimi se je maloprej sklanjala. Kos zemlje je bil s palčicami razdeljen na štiri kvadrate in v vsakem je imela, očitno po nekem redu, razporejene različne stvari. Tam so bili rožnata vata, suhe cvetlice, lamja volna, ptičje gnezdo z jajcem in še marsikaj, za kar pravzaprav nisem niti hotel vedeti, kaj je.

»Pojdiva zdaj, preden se zmrači,« je rekla.

Njena roka, ki mi jo je položila na ramo, se mi je v tistem trenutku zazdela velika in težka, kot roka čvrstega dedca. Tako sem ji brez ugovarjanja sledil in ob spuščanju po bregu začudeno ugotavljal, da se je mrak kar naenkrat priplazil, čeprav je bil ravnokar še bleščeč sončen dan. Mogoče pa nama je Eduardo poslal tudi noč, me je prešinilo. Po pobočju, ki se mi je prej zdelo skorajda navpično, se je spuščala povsem lahkotno. Kljub svoji kar krepki, sključeni postavi je skakljala čez kamenje in skozi grmovje kot kakšna lamica, da sem jo komaj dohajal. Ostri kamenčki so me zbadali v gole podplate, nekajkrat sem na vlažnem listju in mahu skorajda zdrsnil in se komajda ulovil za veje dreves, da se nisem odkotalil navzdol. Potiho sem bentil in se zraven grizel v jezik, da ne bi naglas jamral.

»Donja Rosa,« si v nekem trenutku nisem mogel več pomagati.

Ne da bi se obrnila, je vedela, kaj me muči.

»Težave, dragec?«

Prikimal sem, čeprav je hodila pred mano in me ni mogla videti. Sunkoma je postala in mi v roke potisnila grčasto palico, poraslo z mahom, ki je prej sploh nisem opazil.

»Prekratka je, donja Rosa,« sem se pritožil, saj palica ni segala niti do tal, če sem hodil pokončno.

»Ni, ne. Ti si previsok. Znižaj se.«

Zdelo se mi je, kot bi me intonacija njenega ukazovalnega glasu v hipu potisnila navzdol, da sem se skrčil v kolenih, prepognil v pasu in zgrbil ramena. Visok in krepak moški sem, a zdaj sem sključen kot starec, opirajoč se na palico, nadaljeval po pobočju. In zdelo se mi je, da so se tla, ko sem se jim tako približal, kar naenkrat privzdignila ter postala bolj položna. Brez težav sem sledil šamanki. Tok, tok, tok je glasno odmevala moja palica, ko sem jo zapikoval v kamne, medtem ko so bili koraki donje Rose neslišni. Čeprav sva zdaj oba skakljala hitro in okretno kot lamici, se mi je zdelo, da pobočja kar ni in ni konec, vasica v globeli pa je ostajala ves čas enako majhna. Neučakano sem začel spraševati svojo vodnico, kdaj bova prispela.

»Dragec, nič ne skrbi, ravno pravi čas.«

Pomirjeno sem nekaj časa nadaljeval, potem me je začelo spet glodati.

»Ravno pravi čas za kaj?« sem hotel vedeti.

»Ne sprašuj neumnosti,« je sitno rekla šamanka, »menda veš, zakaj si tu.«

Prikimal sem, očitno sem bil v pravih rokah, in zdaj povsem pomirjeno v tišini nadaljeval pot.

Ne vem, koliko časa sva hodila, skelenje mojih bosih stopal je opozarjalo, da že zelo dolgo. Vzravnal sem se, ker sem hotel preveriti, če je vasica še vedno enako oddaljena. Prav nič bliže ni bila videti in to me je ujezilo.

»Sploh se nikamor ne premakneva, donja Rosa.«

Zagotovo je zaznala jezo v mojem glasu, saj mi je nič kaj prijazno odgovorila.

»Skloni se. Palice nimaš za to, da bi z njo opletal po zraku. Če se boš preveč osredotočal na cilj, bo pot še dolga. Glej, kam stopaš, in hodi.«

Jezno sem prhnil, saj nisem bil vajen, da bi kdo tako govoril z mano. Sploh pa ženska. Kaj več pa nisem upal, vseeno je bila šamanka. Tako sem se, da bi pozabil na jezo, povsem zatopil v pot, ki se je premikala pod mojimi stopali. Kamenčki, mahovje, zaplata trave, veje, kamenčki, trava, mahovje, veje, kamenčki … Od nekod visoko nad nama je prineslo brlizg. Niti ozrl se nisem navzgor, tako sem bil zaverovan v hojo. Skoraj bi se zaletel v donjo Roso, ki se je sunkoma zaustavila. Sledil sem njenemu pogledu, ki je pozorno spremljal let dveh kondorjev nad nama.

»A zdaj pa lahko gledam navzgor?« sem ji zagrenjeno oponesel.

Mislil sem, da se bo ujezila, a mi je prijazno objasnila.

»Seveda, dragec, tudi če si povsem osredotočen na pot, se je dobro vsake toliko zaustaviti, preveriti, kje si, in spremljati znamenja. In črna kondorja sta dobro znamenje.«

Zadovoljno je pomignila proti ptičema, ki sta v odgovor krik­nila, naju še nekajkrat preletela in izginila.

Odpravila sva se naprej, jaz spet s pogledom, vestno uprtim v tla. Po dolgotrajni hoji sem bil že tako izčrpan, da je bila moja glava povsem izpraznjena. Nisem več niti premišljeval, kdaj bova prispela. Avtomatično sem premikal noge in se ovedel šele takrat, ko so se tla pod mojimi stopali začela spreminjati. Nisva več hodila po pobočju, ampak po ravnem, namesto grudaste zemlje, kamenja in trave pa so mi pod podplati škripali povsem beli, okrogli kamenčki. Zjasnilo se je in sonce je spet močno sijalo, čeprav se je le malo prej zdelo, da se mrak že preveša v noč. Poživljen sem se ozrl naokrog in ugotovil, da sva že skoraj v vasi. Do naju so v valovih prihajali otroški vriski in brcanje žoge.

Po kratki poti skozi vas, kjer so z vseh strani prihajali prijazni, skorajda boječe spoštljivi pozdravi donji Rosi in so naju ves čas spremljali radovedni črnooki pogledi otrok, sva se ustavila pred skoraj zadnjo hišo. Šamanka je odrinila škripajoča vrata, »dobrodošel mi bodi«, in visoko sem dvignil korak, da sem sploh lahko stopil čez dvignjen prag, obenem pa sem se moral ponižno skloniti, saj je bil okvir vrat zelo nizek. Donja Rosa pa je prag prestopila ritensko, kar je naredila tako spretno, da se mi je zdel povsem samoumeven prihod domov. Znašla sva se v temni izbi, osvetljeni le z ognjem v ognjišču, ki je očitno gorel ves čas. Po vseh stenah in po tleh so bile razprostrte raznobarvne tkane preproge, kar je ustvarjalo občutek domačnosti in udobja.

»Saj lahko,« je rekla donja Rosa.

»Kaj?« Začudeno sem jo pogledal.

Z roko je pokazala proti ognjišču, kjer je v loncu brbotala mamljivo dišeča kostna juha.

Ko sem sedel na razmajan trinog z glineno skodelo v rokah in hlastno zajemal z leseno žlico, mi je sedla nasproti in me pozorno opazovala. Na sebi sem čutil njen pogled, ki je grel skoraj tako kot ogenj v ognjišču. Čim se je telo okrepčalo, se je spet z vso silo začel oglašati um. Čas je že bil, da se spravim k stvari.

»Prišel sem …«

»Pst …« je rekla donja Rosa in me ostro pogledala.

Še preden sem utegnil ugovarjati, je na tkanino, razprostrto pred seboj, stresla prgišče suhih listov koke. Rokohitrsko jih je razporedila in se namrščila. Njen levi sprednji zob je bil večji od desnega in je štrlel za spoznanje naprej. Med razmišljanjem ga je zabadala v spodnjo ustnico.

»Buden sanjaš in v spanju bediš,« je zamomljala, »in ona se ne misli zbuditi.«

»Poslušaj, donja Rosa, prestar sem, da bi se šel uganke.«

Moj pogum je narasel kot moj siti želodec. Pojasnil sem ji, da bo šlo hitreje, če ji vse sam razložim in ji ne bo treba razbirati listov koke.

»No, pa daj,« je zavzdihnila in zavila z očmi.

»Moja žena Frida,« glas se mi je zatresel, »ima ljubimca.«

»Se zgodi.«

Zdelo se mi je, da pogled donje Rose ne bi mogel biti bolj zdolgočasen.

»V sanjah,« sem dodal.

V njenih očeh se je naenkrat ujel žareč odblesk ognja. Za povrh vsega se je zakrohotala, kar me je presneto zbodlo. Če ne bi bil tako obupan, bi bil to trenutek, v katerem bi vstal in odšel.

»Počasi, počasi, dragec.« Zresnila se je, ko je opazila moje nelagodje. »Težko je tekmovati s sanjskim ljubimcem.«

Prikimal sem.

»Bi se ga rad znebil?«

Čeprav je zvenela povsem resno, se nisem mogel otresti občutka, da komaj zadržuje krohot. Zavzeto sem ji pojasnil svojo željo. K njej sem prišel zato, da bi mi pomagala priti v Fridine sanje.

»Ženska, moški, ženska, moški, ženska, moški.«

Donja Rosa je začela prebirati kokine liste in jih razvrščati po spolu. Za nekaj minut se je povsem zatopila v opravilo. Potem je nenadoma privzdignila pogled in rekla:

»Ni videti, da bi jo kaj motilo. Ravno obratno.«

»Seveda ne!« povsem mi je prekipelo, »ampak mene moti.«

Dvignila je kazalec v opozorilo.

»Vstopati v človekove sanje pomeni spreminjati tok njegovega življenja. To ni nedolžno početje.«

»Ampak saj so samo sanje, donja Rosa,« sem jo proseče pogledal. Pripravljen sem bil celo moledovati, samo da bi se moja mora končala.

»No, dragec, če so samo sanje, zakaj te pa potem tako moti?«

Globoko sem zavzdihnil: »Bojim se, da se ima lepše z drugim moškim.«

Tega sicer ne bi priznal za nič na svetu, ampak nekaj v šamankinem pogledu me je sililo, da nisem mogel govoriti nič drugega kot resnico.

»A nisi dober z njo?«

»Sem, sem,« sem hitel zatrjevati, čeprav me je še isti trenutek začel glodati dvom. Donja Rosa me je tiho opazovala.

»Se pogovarjata?« je vprašala in privzdignila obrvi.

Pogledal sem stran.

»Jo objameš in poveš, kako rad jo imaš?«

»O, ne, ne!« sem se vznemiril. »Ženski ne smeš nikoli pokazati, koliko ti pomeni, ker potem dobi nad tabo moč.«

»A tako,« je navidez nezainteresirano rekla šamanka in spet pobrskala po listih koke.

Potem ni dolgo rekla ničesar, samo mrščila se je.

»No?« se nisem mogel več zadrževati. »Mi boš pomagala priti v Fridine sanje, donja Rosa?«

»Ne!« je naenkrat zavpila šamanka, da sem od presenečenja kar poskočil. »Ne bom! Ker si izgubljen primer.«

Začela se je tolči po kolenih in se krohotati na ves glas, da je njen okrogli trebuh kar potresaval. Vročica mi je udarila v lica, že sem hotel vstati in jezno odkorakati, ko se je, kot bi odrezal, zresnila in zaupljivo zašepetala.

»Poslušaj, dragec, zate imam nekaj veliko boljšega.«

V pogledu se ji je zalesketal odblesk ognja. Šele zdaj sem opazil, da so njene zelene šarenice obarvane tudi z jantarjevimi lisami. Za trenutek se mi je zdelo, kot bi me gledala zver. Po hrbtenici mi je zagomazel srh. Vstala je in izginila za pisano zaveso v drug prostor, ki ga prej sploh nisem opazil. Nekaj časa je ni bilo nazaj. Zrl sem v ognjišče in od toplote postajal vse bolj omotičen.

»Tole!«

Naenkrat se je predme stegnila roka, ki je držala umetelno izdelan lovilec sanj. Sumničavo sem pogledoval iz vrbovega šibovja spleten obroč, mrežo, vpleteno vanj, in ovešena peresa na robu. Nič tako zelo posebnega se mi ni zdel.

»Drži, dragec, drži,« je neučakano rekla donja Rosa in potresavala z njim, da so velika peresa opletala sem ter tja. Zagotovo je opazila moje razočaranje, saj me je ves čas premeteno opazovala.

»Lovilec sanj?« Vprašujoče sem jo pogledal.

Prikimala je in mi obnovila staro legendo o nastanku lovilca sanj. Velika sveta pajkovka, mama njihovega ljudstva, jo je spletla, da bi varovala svoje otročiče. Bilo jih je že veliko in ni mogla več bdeti nad vsemi sama.

»In kako bo to pomagalo meni, donja Rosa?« sem rekel, ker me stara pravljica ni prav nič pomirila.

»Eh.« Šamanka je vstala, stopila do pojemajočega ognja in naložila nekaj suhega dračja. Ogenj je spet živahno zaplapolal.

»Pojdi s tem lovilcem sanj,« je rekla rahlo zdolgočaseno, kot da mi razlaga nekaj najbolj samoumevnega, »ki ti bo pomagal ujeti ljubimca tvoje žene. Lovilci sanj lovijo naše more.«

»Ampak lovijo nočne more?« sem začudeno preveril.

»Nočne, dnevne, sanje ali budnost. Kje se konča eno in začne drugo?« je hripavo zašepetala šamanka, njene zadnje besede pa so se izgubile v glasnem prasketu dračja na ognjišču.

Ko sem odhajal, sem se ozrl. Stala je pred vrati svoje hiške, se nenadoma vzravnala in mi živahno pomahala. Veter ji je mršil črne lase in za trenutek je bila videti kot mladenka. Tako znana se mi je zazdela, a nisem mogel ugotoviti, na koga me spominja.

»Črna kondorja,« je zakričala za mano, »pomenita prebuditev!« In že je, spet zgrbljena kot starka, izginila v notranjost.

Ponovno se je začelo mračiti, zato sem hitro stopil. Preden sem odšel, me je donja Rosa usmerila na bližnjico proti domu, da se mi ne bi bilo treba vračati po strmini. Tako sem upal, da bom prek gozda že pred nočjo. Motil sem se. Tema se je spustila name kot tisti dež, ki ga je prej nad naju poslal Eduardo. Kot zakleto, brez lune in brez zvezd, pod košatimi drevesnimi krošnjami nisem videl niti za ped pred seboj. Z rokami, stegnjenimi predse, sem previdno tipal in s stopali skoraj drsal po tleh, da se nisem spotikal ob korenine. Nočni gozd je bil srhljivo tih, slišal sem le pokljanje vejic pod nogami in vsake toliko skovik sove, ki se je premikala nad mano z drevesa na drevo. Končno je luna priplavala izza oblakov, lahko sem videl vsaj skrivenčene sence grmovja in dreves in preveril, če sploh še hodim po poti. Naenkrat sem se znašel pred nekakšnim podhodom. Veje dreves so se nad potjo med seboj stikale, obrasle pa so bile z bujnimi ovijalkami. Ne vem, zakaj sem se ustavil, preden sem prestopil ta naravni obod, saj je bil gozd na drugi strani videti povsem isti. Oprezno sem stopil skozenj, pot se je nadaljevala naprej. A čim sem stopil izpod vejevja, sem se moral mahoma spet zaustaviti in globoko zajeti sapo. Zrak je postal gost in soparen, pod nogami pa mi je mah od vlage kar cmokljal, okrog mene so se začele plaziti sive meglice. Moji koraki so postajali vse težji, mukoma sem se vlekel naprej, kot bi brodil po vodi, čeprav me ni prav nič vidnega zadrževalo.

Ob takem tempu ne bom doma niti pred zoro, sem pomislil. In ko sem se začel ozirati okrog sebe po možnem prenočišču, nisem bil previden, kam stopam. Nekaj se mi je ovilo okrog noge, in ko sem se poskušal otresti, se je boleče zadrgnilo in me povleklo vznak, opletajočega z vsemi štirimi po zraku. Videl sem, da me drži debela ovijalka, ki je naenkrat popustila. Zdaj bom telebnil, sem pomislil, a tal ni bilo. Kar padal sem in padal. In ravno, ko sem pomislil, kako boleč bi utegnil biti ta padec, sem pristal mehko kot peresce v ogromni lesketajoči se pajkovi mreži. Odbilo me je še kak meter navzgor, potem sem spet pristal in se popolnoma prilepil na mrežo. Le glavo sem komajda še premikal levo in desno, ko sem v paniki skušal predreti skozi temo in ugotoviti, kaj se je zgodilo.

»A sanjam?« sem se naglas vprašal.

»A ni vseeno?« je odvrnila ogromna črna pajkovka meter stran od mene.

Od osuplosti nisem iz sebe spravil niti glasu. Približala se mi je in me dregnila z eno svojih kosmatih nog.

»No, kaj bo, a si zmrznil?«

V grozi sem se začel zvijati po mreži, brcati in opletati, a bolj ko sem se trudil rešiti, bolj sem se zapletal v lepljive nitke, ki so se zdele neuničljive.

»No, no,« je rekla, »mi boš vse strgal.«

Na svojih dolgih nogah se je začela vrteti okrog mene in me prestopati, tedaj sem opazil, da me zavija z dodatnimi nitmi, dokler nisem bil povsem zapreden v svitek.

Iz grla se mi je izvil cvileč pisk, ki se sploh ni zdel podoben mojemu glasu.

»A me boš požrla?«

»Seveda te bom požrla,« je rekla pajkovka in se začela na ves glas krohotati. Točno tako se krohota donja Rosa, me je prešinilo.

Hladne kapljice so mi začele polzeti po čelu, čeprav mi je bilo v svitku vroče kot sam hudič. Zbral sem poslednjo moč, se začel spet premetavati in kričati na ves glas.

»Pusti me, pusti me!«

»A nisi hotel ujeti ženinega ljubimca?« je rezko vprašala pajkovka.

»Sem, ja. Pusti me! Pusti me ven!« Moj glas je postajal vse bolj hripav.

»No, pa si ga!« Pajkovka se je spet zakrohotala.

Šele zdaj mi je postalo jasno, kaj govori. Od osuplosti sem povsem otrpnil.

»Torej moja največja mora …« sem šepnil.

»Si ti,« je prikimala pajkovka. Obrnila se je in videl sem le še njen zadek, ki se je odmajal na dolgih nogah.

»Hej!« sem zavpil. »Kako naj se rešim?«

»Ne skrbi, dragec,« je prišel oddaljen glas iz teme, »jutranja zora bo sama raztopila mrežo.«



Odprl sem oči, ker so se na mojih vekah poigravali sončni žarki. Prva stvar, ki sem jo zagledal, je bila mreža proti komarjem nad najino posteljo. Globoko sem vzdihnil in še daljše izdihnil, tako mi je odleglo. Neučakano sem skočil pokonci in zaklical: »Frida! Frida!«

Ni se oglasila. Stekel sem dol. Na vrtu je obešala perilo. Tako sklonjena me je na nekoga spominjala, a se nisem mogel spomniti na koga.

»Frida! Moja Frida!« sem spet vzkliknil, stekel k njej, jo privzdignil in močno objel.

Smejala se je. Zadihan sem jo spustil na tla.

»Pripravil nama bom zajtrk,« sem rekel in se nameril nazaj proti hiši.

»A se ti je kaj lepega sanjalo?« me je mehko vprašala.

Presenečen sem se obrnil, ravno pravi čas, da sem zagledal jantarjev lesket v njenih sicer zelenih očeh.





Suzana Tratnik





OKUS BLIŽINE




Luna Jurančič Šribar je mlajša avtorica sodobne slovenske literature, vendar je njena pisava zelo značilna in prepoznavna že od vsega začetka. Zanjo bi gotovo lahko rekli, da pravzaprav niti ni izkusila običajnih pisateljskih začetkov, saj se je suvereno vpisala in umestila na literarno prizorišče že s prvimi zgodbami, ki jih je objavljala v tiskanih in spletnih revijah, mnoge so bile nagrajene, pa tudi s prvencem, romanom Starinarnica (2018), fikcijski zgodbi o starinarju, ki uči ljudi ekonomije daru.

V prvi kratkoprozni zbirki Konstrukt, d. b. o., se Jurančič Šribar predstavi kot pisateljica s kar najširšim razponom upovedovanja zgodb, s katerim še kako upraviči sam naslov, kajti zgodbe izkazujejo spretno konstruiranje ne glede na zvrst. (I)zbrane zgodbe so razdeljene na štiri sklope s podnaslovi: Po domače, Spolzke, Smrtno resne in Onkraj. Opisali bi jih lahko kot pripovedi o domač(n)ih zagatah, ki se preko erosa in tanatosa prelevijo v fantastiko. Že pri uvodnih zgodbah bralke in bralci dobimo občutek, da smo vstopili vanje zelo neposredno, da nismo le zunanje opazovalke ali opazovalci, ampak smo v samo dogajanje skorajda izkustveno vpleteni. Tisto, kar nam vzbuja tak občutek, je pripovedovalkina spretnost za ustvarjanje občutka bližine, izkustvene neposrednosti, skoraj neopazne humornosti in prepričljivosti.

Tako kot se, denimo, prvoosebna pripovedovalka v prvi zgodbi Prstan počuti domače v beznicah, »po katerih se počasi vije cigaretni dim, kot davno pozabljeni duhovi«, tudi nam, beročim, zapleti na navideznem družbenem obrobju postanejo domači in prepozna(v)ni. Namerno uporabljam izraz »navidezno«, kajti zgodbe o mestnih posebnežih, starih damah, ki rade popivajo in umirajo dostojanstveno s cigareto in kozarcem vina v roki, so hkrati zgodbe o slehernicah in slehernikih, ki se, žal, prepogosto izbrišejo v primežu trde realnosti.

Obrobja najdemo tudi v družinskih konstelacijah – ali konstruktih –, denimo v Bloku o močni babici, ki ga je rada dajala na zob, ali pa v Živela je …, katere junakinja je prav tako umrla babica. Ob zboru sorodstva okoli njenega pogreba se pokaže, da je bila pravzaprav nekakšna piranska ikona, velika (p)osebnost, ki je slovela po svojeglavosti in bila neposlušna do konca, pristna bonvivanka z večno cigareto v ustih in kozarcem vina v roki vse do smrti.

Ženske na robu eksistence so pogosta tema pričujočih zgodb, vendar so to vedno junakinje z izjemno usodo, v bistvu zmagovalke svoje usode, ne poraženke, četudi pristanejo na meji »spodobnega«, kot je to v zgodbi Nečedno dekle. Tukaj se srečamo z močno, suvereno žensko, ki se razkrije kot uporniška Lilit prav v trenutku dobro odigrane predaje moškemu – klientu. Ko namreč v vročici strasti zatrjuje, da bi se za pravega moškega nehala prodajati, pokaže le to, kako dobro se zna prodati in ostati ona sama, neodvisna in samostojna, kot Lilit, ki je bila po legendi prva Adamova žena, a ga je zapustila in šla na svoje.

Tudi v zgodbah Distrakcija in Spreobrnjenec, ki tako kot Nečedno dekle sodita v sklop Spolzkih oziroma erosa, je spolnost bolj izgovor ali bolje rečeno simptom nečesa drugega. V Distrakciji avtorica odlično stopnjuje erotično napetost, ko si junakinja želi spolnega zbližanja z ljubimcem, ki pa jo kar naprej odstavlja od sebe, dokler ona ne ugotovi, da je resnični objekt njegovega zanimanja izključno on sam. Tako je tudi spolni akt na koncu nesmiseln in neobstoječ, saj se narcis ljubi le sam s seboj. Spreobrnjenec govori o nesojenem pianistu Božu, ki si jemlje »klavirske urice« pri prostitutki Megi. Ker ga žena ne posluša več, najde svoje zadovoljstvo v fetišistično obarvanem sanjarjenju o pianistovi slavi. Slednjič pa se Božo odloči za obisk pravih klavirskih uric, ne za seks, saj njegov fetišizem ugasne.

Tudi v spolzkih zgodbah, ki govorijo o iskanjih predvsem telesne bližine, se čutimo blizu junakom in junakinjam natanko v tem, kako nemogoče je vzpostaviti bližino, ne glede na to, koliko ovinkov in posredništva uporabimo in potrebujemo pri tem.

V tretjem razdelku so zgodbe duhovito opredeljene kot Smrtno resne, prepredene pa so že tudi s fantastičnimi prvinami z opazno dahlovsko noto. Tako se v Mački z Vrščajeve srečata paralelna svetova Oskarja, čigar »telo je bilo zevajoča rana, ki je neustavljivo vlekla nase bol«, in mlade ženske Ronje, ki tone v marginalnem svetu omame in slepega uporništva, s katerim sicer bolj prikriva svojo mehkobo. Čeprav Oskarja na koncu pobere, pa ostane pri življenju Ronja in najde mačko, ki jo je Oskar srečal na začetku … Tako se konec zgodbe zasuče nazaj, saj požre in izpljune začetek. Tudi v zgodbi Zmota najdemo sistem izmenjave med strankami in klienti, vendar gre tokrat za prerokovalke, med katerimi legendarna Aurora vidi lastno smrt v kartah. Smrt je tema tudi preostalih zgodb Poslednja in Ukana; prva je ganljiva pripoved o stricu Mirku, ki umre samotne smrti v norišnici, druga pa je spretno sestavljena pripoved o tem, kako prelisičiti smrt z menjavanjem imen pri domačem mačku, pozneje pa želi junakinja Vanda to narediti tudi s svojim fantom.

Onkraj je sklop, ki zaključuje zbirko, v njem pa so zbrane večinoma zgodbe, ki se poslužujejo še več fantastike, čeprav na močnih realističnih temeljih in eksistencialnih vprašanjih. Grizolda, maček in obiskovalec govori o navidez neugledni stanovalki, ki jo uradno obišče član upravnega odbora, naleti pa na neobičajno bivanjsko konstelacijo Grizolde in njenega govorečega mačka, ki vzbuja asociacije na Alico v čudežni deželi.

Čudežnost je motiv tudi v drugih zgodbah, ki pa je zelo dobro vpeta v stvarno dogajanje – tako v zgodbi Drevenenje, v kateri se ženska spreminja v drevo, ki ga njen partner ne more posekati; v bistvu gre za nasilje v partnerskem odnosu. Tako v Pokori vrhovni vrag peklenščku Lucijanu, ki je podvomil o zlu, naloži »breme«, da bo moral večno delati dobro. Ko se na Zemlji zaljubi v Maro, se ta razkrije kot hudičeva odposlanka, ki preverja, »ali mu v prsih še bije«. Zelo močna je uvodna zgodba Konstrukcija, v kateri prijatelja ugibata, koliko ključavnic na ograji mostu je še treba, da se pod njihovo težo zruši most ljubezni. Presek različnih ljubezenskih parov, ki ju opazujeta med nadevanjem ključavnic, pa ilustrira vso težo ljubezni, tudi dobesedno, saj se slednjič konstrukcija zruši. V navidez lahkotni zgodbi, ki si jo podajata konstruktorja in komentatorja, se precizno izriše intriganten paradoks ljubezni, kajti več kot ji pripisujemo smisla in teže, prej se bo sesula. Glavna junaka pa tako ostajata snovalca ljubezenske konstrukcije, še dva simpatična peklenščka, ki se dobro zavedata, da se bližina vedno znova zruši in zatem vzpostavi.

Pri skoraj vseh zgodbah je v ospredju avtoričina subtilna šaljivost, ki je odsev zgodbarske spretnosti ter veščega krmarjenja med domišljijo in navideznim vsakdanom. Zaradi dobro zasnovanega in vešče izpeljanega literarnega konstrukta pa zgodbam verjamemo, tudi ko se v njih zabrišejo logične in izkustvene meje med fantastiko in stvarnostjo.





Luna Jurančič Šribar

KONSTRUKT, d. b. o.



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Urednica: Suzana Tratnik

Spremna beseda: Suzana Tratnik

Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič

Platnice: Kristijan Robič

Oblikovanje, prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

Za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja