Št. 12.	V Ljubljani, 25. junija 1884.	Tečaj II.
Zabavno-zbadljiv in šaljiv list.
Na mleko.
Burač ima mnogo krav v hlevi, Da mleka dovolj priredi. A v hiši cvetete dve devi, Dve devi ko zarja lepi.
Mnog mladec pit mleka prihaja, Prihaja ga pit radi dev: Lepota mu njijna ugaja, Privablje ga njijun usmev.
I mene, da grem ga pit, mika . . Razkril bom milejšej srce: Da krasna preveva nje slika, Ljubo mi vse misli želje.
Dolgo molčanje.
Za te mi srce gori!
Ti si veselje moje I moja nadeja si, Za krasno lice tvoje, Za te srce mi gori.
Srce si vnela moje Da tebe nežno slavi, Da mile pesni poje, Da le za tebe gori.
I sreča duše moje In angel varuh si mi, Oko me vodi tvoje, Za ktero srce gori.
Ti si živenje moje, Vesel poklanjam je ti, Če hoče srce tvoje, Za koje moje gori.
Čivkoslav Lažan.
Pod tem naslovom bilo je čitati, da je v Ameriki neka žena skozi 26 let proti svojemu možu molčala. A temu jednak dogodek pripetil se je pred nemnogimi leti v Proseku pri Trstu. Spri se je bil neki posestnik s svojo zakonsko polovico. Ker ni njena obveljala, polotila se je žene huda jeza in storila je grozni sklep, da si sama jezik zaveže in ne izpregovori niti besedice več. Če se je mož še tako trudil, da bi spravil le kako besedico iz nje, vse je bilo zaman, molčala je in bila nema kakor riba. Mnogo časa preteklo je v vednem molčanji.
Naposled je možu samemu že to molčanje presedalo in začel je misliti, kako bi mu konec storil ter konečno tudi pravo pogodil. Žena hodila je po opravilih vsak dan v Trst. Ker je mož dobro vedel, kdaj pride nazaj in kod, šel jej je nekega dne pri belem dnevu s svetilnico nasproti. Ko ga vračajoča se žena zagleda s svetilnico v roki, zakriči vsa zavzeta in prestrašena :
„Za božjo voljo, ali si znorel? Koga pa iščeš z lučjo po dnevu?"
— „Tvoje besede!" odgovoril je mož. Od tega časa naprej se je bil ženi jezik razvezal in živela sta še več let mirno in zadovoljno.
Zakleti gozd.
(Resnična dogodba. Spisal J. Lipnik.)
Kakor globoka brazda razteza se v Kamniških planinah bistre Reke divna skalnata dolina začenši izpod Krvavca pa doli do Dvorjan v Cerkljanskej fari. V ozkej strugi je jedva prostor za nemirno in žuborečo Reko in za stezo, ki je poleg struge napeljana, da se večinoma samotež izpeljavajo drva. Ta dolina je v svojem osredji zares divna, a tako dolgočasna, da ni čuda, ako o mraku navaden človek ne hodeva rad po njej. Vse je tihotno, nekako tajnostno, izogibljejo se je celo tiče pevke. Od nikoder ni čuti glas zvona, nikjer se se ne vidi človeškega stanišča, le visoko na vrhu, na strmini, na prelazu proti Kokri je pogorsko posestvo Davšekovo, ki je od nekdaj veljal za imo-vitega kmeta, ker se je pečal z živinorejo in pridelaval obilo ovsa na svojih njivah, na katere se gnoj nosi v košeh.
Bil je krasen poleten večer, začetkom junija, v kvaternem tednu, tega je kaeih 40 let. Pri Davšekovih so ravno odmolili a mili ponočni vzduh izvabil je vse, gospodarja in posle pred čebelnjak, ogledat si nenavadno lepo noč. Luna je ravno vzpla-vala izza dolenjskih gora in srebrna mesečina razlila se je čez hrib in plan, le globoko ležeča struga Reke, bila je liki črna poteza v senci, in rahlo se je čulo nemirnega, planinskega potoka šumenje.
Ura odbila je ravno deset. Zdajci se začuje iz doline zamolkel glas, kakor da nekdo seka drevo. Udarec za udarcem.
„Oče, ali slišite, kaj pa je to? Nekdo seka v Reki, pa zdaj!" vpraša bojazljivo mladi Aleš.
„Se ve da seka," odvrne stari Davšek, to je že stara stvar. Seka, seka, v Avmanovem delu. Dolgo ga že ni bilo čuti, sedaj se je zopet oglasil in skozi dve leti seka vsake kvatre zakleti Avman.
„Kako to?" vpraša mladi Aleš in se pritisne k očetu.
—	„Kako? Neki Avman iz Cerkljan je po krivem prisegel za del gozda in zaradi tega je gozd zaklet, Avman pa mora sekati vsake kvatre. Danes je kvaterni četrtek. Dolgo že ni bilo čuti tega sekanja, zdaj zopet, to je znamenje da še nema miru. Bog nas varuj in sveti božji križ krive prisege!"
Mej tem govorom razlegalo se je še vedno sekanje in razločeval se je sleherni udarec s sekiro.
Nakrat pa se začuje iz doline glasen in vesel klic. Nekdo je zavriskal, da je odmevalo od vseh sten.
„To je Zatiški mežnar!" pravi stari Davšek, „poznam ga na glasu. Nikdor, kar jih je čez gore, ne zauka tako. On pa mora ravno skozi Avmanov del domov, prav radoveden sem, kako se bosta pogledala. Mežnar se nikogar ne. boji in stavil bi, da se poloti celo zakletega Avmana. Predno bo četrt ure, bosta vkupe trčila. Tiho, poslušajmo!"
Vsa družina, ne izimši širokoplečih hlapcev pritisnila se je bliže k staremu Davšeku in vsi so z nekako plahostjo pričakovali, kak bode izid, se li bode ustrašil Zatiški mežnar strahu ali mu bode slednji zavil vrat.
Dolgo časa čuli so se samo jednakomerni udarci sekire, na jedenkrat pa je zastala sekira in razlegel se je iz doline krik, da je strah prošinil vse, pred Davšekovim čebelnjakom sedeče.
Nehotoma ježili so se jim lasje, natezali so ušesa, da bi še kaj čuli, a zaman. Čuti ni bilo niti najmanjšega glasu več, liavstala je grobna tišina, le rahlo šumenje Reke čulo se je iz doline, kakor navadno
„Bog vedi, je li mežnar srečno skozi prišel?" pravi stari Davšek. „Žal bi mi bilo zanj. Ni ga boljšega čez gore. Ti, Martin, ali bi šel dol v Reko pogledat, kaj se je zgodilo?''
—	„Ne, za vso Strmolsko graščino!" pravi hlapec Martin. „Noč ima svojo moč. Danes pa je vrhu tega kvaterni četrtek."
Pogovarjali so še nekaj časa in ugibali, kdo in koliko naj bi jih šlo gledat, kje in kako sta se mežnar in zakleti Avman spoprijela in morda bi bili na zadnje vendar prišli do kacega ukrepa, ko bi se ne bilo nakrat zopet začulo ukanje mežnar-jevo in to iz tacega kraja, da so lahko presodili, da ima grozni nAvmanov del" že za seboj.
Nekako pomirjeni šli so spat.
vino, da bi se bil zakletega Avmana samega polotil. Ko pridem na Beč, kjer se nagne steza v Reko sem glasno zavriskal, a čul sem tudi neko kljuvanje. čim dalje sem šel v dno, tem bolj bilo je slišati jednakomerno sekanje, kakor pri „holcerjih". Korajžen, kakor sem bil, sklenil sem, da si ogledam ta strah, ki se je zdaj vnovič prikazal. Ko pridem po brvi čez reko in začnem takraj korakati kvišku, čulo se je sekanje že prav blizu in kmalu sem bil pri planoti, na katerej stojita dva lepa jasena. Prikradem se blizu in gledam. Mož opravljen, kakor mi, sekal je jasen, kakor nas jeden, da so kar iveri okolu letele. Stokal pa je pri tem, kakor da bi bil plačan.
„Stoj! si mislim, to ne more biti strah, nikdar še nesem slišal, da bi duhovi stokali in v resnici sekali drevesa. To je gozdni tat!
„ Splazim se na kraj planote in ravno, ko je neznanec za-vihtil zopet sekiro, zakričim:
„Čaj, čaj, prokleti tat! Ali te imam?"
„Kriknil je strahu, kakor bi ga bil zabodel, vrgel sekiro proč, potem pa bežal, kar so ga noge nesle in le od daleč čulo se je še njegovo liomastenje. Jaz pa sem pobral sekiro in tu jo vidite!"
„Saj res, pa kako lep, nov ročaj ima! Prav tak, kakor jih dela kolar „Tehant" v Dvorjah."
„Dobro ste uganili!" pravi mežnar, „saj je res „Tehant" sekal je v „Avmanovem delu," jaz sem ga spoznal."
„0 ti tat preklicani!" pripomni jeden sosedov, „sedaj vem, kako si je tako pomogel. Vsake kvatre šel je v Avmanov del po les in nihče se ga ni podstopil, ker so res mislili, da se zakleti Avman oglaša."
In res dobro so pogodili možakarji. Kolar Tehant preselil se je čez par dnij iz Dvorjan in od takrat ni nikdar več strašilo v Avmanovem delu in Davšekovi neso več čuli strahovitega sekanja.
Pri mežnarji v Zatiški vasi pa se še vedno hrani zakletega Avmana sekira. Kdor jo hoče videti, naj se potrudi tja, pokazali mu jo bodo brezplačno.
-oooggjooo---
V Zatiški vasi pa je še gorela luč, ko je mežnar dospel domov. V njegovej pivnici sedeli so sosedje pri brinjevci, in se ravno pogovarjali o strahotah kvaternega tedna.
Kakor nalašč prišel jim je mežnar, o katerem je bilo občno mnenje, da se nobenega strahu ne boji. Vendar so nekako začudeni pogledavali veliko sekiro, katero je prinesel seboj.
Čula so se vprašanja: „Kje si pa bil? Od kod? Kaj pa s sekiro?"
„ Sekiro vzel sem Avmanu."
—	„Kateremu Avmanu?"
„No, kateremu? Zakletemu Avmanu, ki v Reki vsak kvaterni teden v Avmanovem delu seka."
—	„Pojdi, pojdi, kdo bo to verjel! Pa povej vender, kako je bilo?"
„No veste, bilo je tako. Kakor pravim, ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Danes sem pa na Štefanji gori pil tako dobro
Fotografija finančnega ministra Dunajevskega, zgotov-ljena v trenutku, ko je bil govor o dolenjske) železnici.
Šmarije pri Jelšah.
Pilšek: Ti, ti, ti, ti Štru-u-uu-ucman! P-p-p-p-povej mi, za-a-a-a-kaj je-je-je Rothschadl t-t-t-t-tako suh in pa-pa-pa zelen?
Štrucman: Zakaj? Ker ga strašno jezi, da ima naša orts-gruppe nemškega schulverein-a tako dober vspeh in in ker je na moje prigovarjanje tudi Skaza, veleposestnik v Šmariji k schulverein-u pristopil. * *
*
Sonet.
Kot rujna zora, dneva porodnica Vzbudi iz spanja mlade cvetke krasne, Da zro na nebosklonu žarke jasne, Da lica svitla jim rosi rosica.
Tako i ti, prekrasna golobica. S pogledom svojim, ki nikdar ne gasne, Ljubezni nesi vnela mi le časne; — Na veke sužen bom, a ti kraljica! —
Služile bodo ti vse moje sile: Da ti podaljšam, draga, sanje mile, Pokuham zjutraj mesto tebe kavo. —
Šlebedra tebi žezlo bo kraljevo; Z njo vladala me boš, presrečno revo, In s „čudotvornim delom" žela slavo. —
Tine Črv.
Mej dvema nemškutarjema.
Beranger. Danes ga opazujemo .v Ljubljani, jutri v Gradci in skoro ne vemo, odkod jemlje c. kr. profesor toliko prostega časa, je li temu uzrok širokokrajni njegov klobuk, ali kaj druzega.
Pred dvema dnevoma imeli so realčni abiturijenti svoj „valete". Da je bila ta veselica v izključno nemškem duhu tega nam menda ni treba zatrjevati, saj so neki temu dokaz nekatere prekucnene klopi v obližji Ljubljane. Pele so se ne, katere nemške pesni, mej drugimi tudi jako duhovita pesen, v katerej se vsacemu posamičniku stavi pregalantno vprašanje: „Bruderdeine Sčhone heisst?" Gospod profesor Binder, tako apostrofovan, odgovoril je: „Germania"!
Verujemo, da je bil odkritosrčen. Vender bi si usojali, njemu samemu na korist svetovati, naj bi se potrudil približati se tej ljubici, kajti v Ljubljani ne dobota priličnega stanovanja c. kr. profesor Binder in njega ljubica Germania-
Posebno radovedni pa smo, kaj bi bil storil ravnatelj gospod Mrhal, ko bi se bilo stavilo vprašanje: „Bruder deine Schone heisst?" Kdo zna, bi li bil govoril isti no? Germanija vsaj mu je kakor nekateri govore, premalo reelna, nesposobna za eksperimentalno fiziko", kakor jo opisuje Voltaire v svojem slavnem „Candide".
A.
B.
A.
B.
B.
A.
B. A.
Tchau, griiss dich! Kako se že kaj imaš?
Slabo, jako slabo. Mahrova petdesetletnica me trga po vseh udih.
Zakaj neki ? Saj je vender imela popolnem nemšk značaj. Le pomisli, kako dolgočasno-nemško je govoril dr. Schaffer in koliko je bilo gromovitih „hoch" !
Vse prav. A pomisli, odkar kazina stoji se še nikdar ni pelo v dvorani „Naprej zastava Slave!" in „Hej Slovani!" Čudim se, da se kazina ni samega gneva podrla.
To so bili tisti Srbi. So pač še neomikani ljudje, ne vedo kaj se v kazini spodobi.
Prosim, dobro vedo, saj so pili celo šampanjca!
Ali so ga pa tudi plačali?
Seveda, pa še jako drago. Vse v najlepšem redu.
To je kaj druzega. Potem se ne smemo jeziti, kajti denar tudi kazinska vrata prebije.
Pepček. Kaj si še živ? Ali te še neso zašili?
Tonček. Živ, živ! Pa še kako, zakaj bi pa tudi ne bil! Saj se mi ni bati, da bi moral na Žabjek ričet jest.
Pepček. Ali so jih res toliko zaprli?
Tonček. Res, res. Pa bi jih bili še lahko več, pa ?naj, naše redarstvo je tako, kakor tisti znani „Pater Langsam".
Pepček. Kaj pa tvoj mojster?
Tonček. Prede mu. Ne toliko zaradi anarhizma, a zaradi tega, ker baje jednemu zapitih 200 gold. društvenih novcev posodil.
Pepček. To nič ne de. To je posojeno „komuni".
Tonček. »Komuni?" Kaj nam komuna mari, ki je tam nekje v Parizu! Kaj pa poreče bratovščina?
Pepček. To je pač bratovščina „d o brili Ijudij!"
Gospod profesor Binder
upisal se je mej naše stalne sodelavce. To nas tem bolj veseli, ker je mož res mnogostransk. Chapeau bas! bi rekel pokojni
Narodna zastavica.
Oče in mati sta imela devet sinov, in vsak jedno sestro. Koliko je bilo bratov in sester?
— Deset. Sestra bila je jedna, in vsak torej jedno sestro.
brat je imel brat imel je
Mama, tukaj vzemimo poletno stanovanje, zrak. Le poglejte kako sta prašiča debela!"
Tukaj mora biti dober
Priporočilo.
Zanimijiva epizoda.
Ko je bil povodom 50-letnice Mabrovega zavoda v kazini komers in je bilo vse že več ali manj „dulei jubilo", opazovali so gospodje, ki imajo radi odprte oči, naslednji dogodek:
Neki gospod, ki je po postavi podoben svetopisemskemu Caheju, sicer pa veliko šteje v našej germanskej koloniji, ima zlo navado, da si pri tacih prilikah rad prisvoji to ali ono, kar ni njegovo, in ki se ne briga posebno za sedmo božjo zapoved. Ker že druzega ni bilo, kar bi „uzmal", pograbi lep šopek cvetlic, ki je bil na steklenem nastavku (Tafelaufsatz). A šopek bil je nekako trdovraten, ni se hotel ločiti od svojega dragocenega okvira. Posledica bila je ta, da je naš Cahej rukal in in rukal s tem pa vzbudil pozornost ljudij, ki imajo tudi pri tacih prilikah radi odprte oči. Nakrat začuje se glas: „Mir scheint, der Kerl stiehlt schon meder!" Tat iz navade izpustil je šopek, a tako neukretno, da je stekleni nastavek pal na tla in se razdrobil na male kosce. Naš Cahej pa je kot izvrsten telovadec z žilavo desnico samega sebe zagrabil za pas in se dvignil tako daleč, da ga več videti ni bilo.
P. n. občinstvu priporočam svojo bogato zalogo vsakovrstnih sladčic, posebno pa opozarjam na najnovejše izdelke:
Sausprach-zuckerl in Bell-krapferl.
Obiskovalci moje prodajalnice tudi brezplačno lahko opazujejo, kako moji otroci slovenski lajajo.
Spoštovanjem
M- V. 0. Ltmann.
XX XX XX XX XX XX XX XX
V „ Narodne j Tiskarni" in pri Jan. Giontinijn t Ljubljani se dobiva:
Časnikarstvo in naši časniki.
Spisal * * * . Stat nominis umbra. Cena 70 kr., po pošti 5 kr. več.
xx
XX XX XX XX XX XX XX
Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca. Cena za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr., za četert leta 80 kr. Posamične številke po 15 kraje., pri opravništvu v »Narodni Tiskarni", kateremu naj se pošiljajo naročnine, reklamacije in inserati.
Slednji računijo se po dogovoru.
Škratogrami.
Berolin. Bismarcka tako božjast lomi, da ima že obe očesi v Holandsko obrneni.
Ljubljana. Mestni zastop sklenil je pomnožiti število policajev. Pokazalo se je pri zadnjej veselici nemških turnarjev na kazinskem vrtu, da jih je še premalo — policajev in turnarjev namreč. Policajev je premalo, ker morajo nekateri hoditi vohat v Čitalnico, turnarjev je pa premalo, ker jih je brez redarstva strah in prej ne bo dobro, dokler bo ne imel vsak turnarček svojega policaja, ki ga bode štitil, kakor angelj varuh.
Zagreb. Czernatony in Vrhovay prišla iz Budimpešte semkaj učit se nekoliko parlamentarne dostojnosti in nabirat krepkih izrazov. Pričakuje se tudi Istoczy. „Sloboda" danes ni bila konfiskovana. Vsled tega plapola raz Markove cerkve zvonik bela zastava.
Gorica. Naša oblastva so sklenila, da bode najboljše, ako se vsi goriški Slovenci sploh izselijo, potem ne bode treba blagoslavljati nobene zastave. Sicer se pa dotična gospoda primerno dobro počuti, le kri jej sili preveč v glavo.
Slovenska Bistrica. Kolere še nemarno, pač pa imajo nekateri jedno kolo preveč v glavi.
Ironija osode,
Znani socijalist Ž. je pri vseh delavskih shodih in zborih propovedoval, da se kaznencem predobro godi, da imajo preveč in predobro hrano.
Zgodi se pa, da pride vsled zatožbe veleizdaje sam v položaj, poskusit kaznencev hrano. Ni mu bila po godu in takoj prve dni se je zaradi hrane pritožil.
Gospod, kateremu je bilo izročeno nadzorstvo-v tej zadevi, ga mirno posluša, potem mu ravno tako mirno odgovori: »Čudim se, da se zaradi hrane pritožujete Vi, ravno Vi, ki ste skozi par let pri vseh shodih in zborih dokazovali, da se kaznencem predobro godi! Tableau!